SREČANJE Z MLADOSTJO
Severin   Šali
Polnoč prešla je; petelini prvi že zarjo kličejo. Ozvezdja znana, kot bi orjak neba oibračal vitel, drse po starili tirih čez kapitelj; iz čiste rose pajčevina stkana visi po vejah in dišeči mrvi ...
Izginjajo počasi, na skrivaj iz mojega sveta podobe mile, ki v znamenju srca sO' se rodile. Jesen je zdaj ... Roke, kot bi prosile, so razprostrte mi nad rodni kraj.
O, jasna ura! Pesem se rodi,
ki v duši spala je ko v zemlji zrno.
Iz zvezdnih jat detinstvo se iskri
in slap na reki utrinja se srebrno.
Prijatelj mesec zlato čredoi pase
in s tajno bajk obseva gozd in griče,
kot bi po vračal se v minule čase.
Cuj: prva pesem me potihoi kliče;
mladost molči ob meni in vasuje,
in ko jo gledam z rosnimi očmi,
moj spev zvesto nad njeno sanjo čuje!
Polnoč prešla je; petelini drugi so jutru novo budnico' zapeli. Mladost, poslušaj: po usahli strugi studenci sanj sO' vnovič prišumeli. Glej, vračajo se tiho, na skrivaj, vse tvoje sanjane podobe mile, ki v znamenju cvetov so se rodile. Pomlad je zdaj ... O, solze so katnile čez tvoj obraz. Izginjaš, kot ta kraj ... Pa vendar nič te iz srca ne izruje: tvoj spev zvesto nad mojo' sanjo čuje!
706