II. tečaj 1849.
V cetertik 6. grudna.
23. list II. polovice.
Bratec in sestrica.
sia
^Kgfcimnico nastavi Tine, Tičck se je na-njo vjel, Sname ga raz Iocnja Tine, K sestri nese ga vesel.
„Lcj, sestrica, lepo tico! Tebi dam jo, vzemi dar, Pičli dar ljubezni moje, Ne zaverzi ga nikar."
„Ne odreci mi veselja, Sej sestrica, sim ti brat, Imaš, vini, me brata rada. Imam, znaš, te sestro rad."
„Klctko vzemi, not zapri jo, Žernica ji jesti daj, Tukaj pesmice prepeva Ti v veselje sladko naj."
„„Veš, da imam, reče sestra, Kakor sebe, rada te, Toraj prosim, serčni bratec! Slušaj govoriti me.""
„„Tičico poglej, kak r<ivca, Trese se, kak se boji, Kak me milo pogleduje Grenkih s61z kalnih oči.""
„„Mislim skoraj, da me prosi Jo spustiti v neba zrak, Ker mi tak iz roke sili, In uiti skuša tak.""
„„Prosim, daj, spustiva tico, Kdo nek, prašam, rad ni prost? Vstvaril nas je Bog svobodne, Sužnost, ah! je sercu ost.""
„AH zima že je blizo, Več ne kinči polja stern, Kje si v hrano revna lica Če dobiti dosti zern?"
„„Še v nebesih niili oča, I)obri oča še živi. On preživil bode tico, Ki preživi vse stvari.""
„„Daj, spustiva, prosim, revco, Naj se prosta veseli, Stvarca, vidiš, je nedolžna, Sužnost naj je ne teži.""
Brat je sestro serčno ljubil, Ji odreči ni mu moč, Tico spusti, in objame Sestrico ljubezni vr6č.
Angel nju, ki to je vidil,
Hitro Bogu sporoči,
Vsa nebdsčanov družina                                ;
Se o temu veseli.                             Af. Taljavec.
178
Revni oče in sin.
(PoveSsL.)
Reven oče je s svojim malim sinkom prav siro-maško,  todq, pošteno  in lepo živel.  Velikrat, ko je mali  sinek  za  kruha  prosil,  mu ni mogel revni oče postreči. Neko jutro je bilo  dobrimu  očetu  posebno milo  pri  sercu.  Se  za   eno  kosilice je  bilo   krajček kruha, in potlej ni nobene stvari več. Ko je sinek navadno juterno  militvico  pobožno odmolil,  vzame oče zadnji košček kruha v roke, ga odreže in poda sinku mali odrezek,  milo  proti nebu pogleda in zdihne. Sinek viditi očeta tako žalostnega ponudi košček nazaj. Le vzemite Vi, in jejte, pravi sinek, jaz še dolgo  lahko čakam,  le vzemite  in  ne   bodite   tako žalostni. Imej le ti, odgovore oče, saj imam tu se malo 3   kadar  to   porežem,  potlej —   se Bogu   vsmili! Potlej   bo  pa Bogek  drugega  dal,   pravi sinek,  saj ga vsaki dan za njega prosiva. Zdaj odreže oče sebi drugi košček, pa kakšno čudo! — Iz hlebca se svitli sreberni  denarji prav gosto  po  tleh  vsujejo. —  Za božjo voljo, kaj je to!  zavpije prestrašeni oče, pusti Tonče  vse  na miru,  da grem hitro k peku,   gotovo so  po zmoti  denarje vmes prfpekli.  Pek hitro pride. Ko vidi denar, se osupnjen (zavzet) odkrije in reče: Prijatel, ti denarji niso moji, čudna božja roka Vam jih pošlje,  Bog je z Vami.  Zdaj se'spomnim,   zdaj mi na misel pride,  da je bil  včeraj neznan  mož iz mesta k meni prišel, mi hlebček kruha podal in rekel: „Kadar jutri kak  siromak  po kruha pride,  prosim, da se mu tale hlebček podeli."  Ko ste bili Vi danes k meni prišli,  sim Vam brez   pomislika tisti  hlebček dal in tedaj storil,   kot mi je mili   dobrotnik  naročil. Božje naklučje je to.   Po neznanem  dobrotniku Vam ni treba več popraševati, vzemite le denar, in bodite v svoji revšini potolaženi! —
Ostermen stoji siromak pred lepim denarjem in sinek ravno tako. Obema se solze hvaležnosti po 0-brazu vderejo, oba poklekneta in zahvalita prav gi-nječe dobrega Boga, ki jima je tako čudno iz nadloge
179
pomagal. Bodi sto jezerokrat fcahvaljen o dobrotljivi oče, molita, in ko se zdaj oče zopet na tla na denar ozre, reče s hvaležno povzdignjeninii rokami: Tebe pa, mili nepoznani dobrotnik! ki si nama denar podelil, naj Bog blagoslovi in osreči s sto in sto časnimi in večnimi srečami! —
„Kjer koli velika je sila, Tam božja je roka tud inila.
Poslovenil. A. Praprotnile,
i
Kratek popis sveta.
(Dalje.)
Naj imenitnije Vojvodine ali vojvodstva pod avstrians-kim cesarjem so: 1. Kraj n s ko, razdeljeno v Gorensko, Dq-lensko in Notrajnsko. Glavno mesto je Ljubljana, imenovana bel a Ljubljana. Na Gorenskem so mesta: Krajn, Kamnik, Skofjaloka, Radolica, na Dolenskim: Višnjagora^ No-vomesto, Kastanjevica, Kerško, Metlika, Cernomel, Kočevje, na Notrajnskem: Idria, Lože. — Tergi na Krajuskem so; Teržič, Ribnica, Mokronog, Postojna, Lipava, Cirkni-ca in Senožeče. — 2. (Staj ar s k o, razdeljeno v gornje in spodnje. Gradec je glavno mesto. Druga mesta so: Celje, Maribor (Marburg), Slovenjigradec, Ptuje, Ormož, Brežice, Radgona, Murava i. t. d. — 3. Koroško, kjer je glavno mesto Celjovec, nadalje mesta: Velikovec, Št. Vid, Brezje, Beljak. — 4. Solnograško s poglavitnim niestam „Solnograd." — 5. Slezia, prav za- prav Zlezia, ker so se imenovali nekdajni prebivavci j;Zlezi". Sedajni delajo prav tanjko platno. — 6. Vojvodina Serbia zdaj ločena od Ogerskega. Naj posebniša mesta so: Kar-lovci, Petrovardin, Sombor, Novisad, Tcmešvar i. t. d. Velik del Serbie je turški od nesrečne bitve na Kosovem polju.
Nadvojvodstvo avstriansko, razdeljeno v zgornje in spodnje. V spodnjem je Dunaj, poglavitno mesto vsega cesarstva. V zgornjem je Line. Loči dobro Avstrio nadvojvodstvo odAvstrie cesarstva. Ta obseše vse
180
dežele tfašega cesarja^unajele en del tega cesarstva.— Velika knežija sedemg_raška ali erdelska z, mesti Si-binj, Kološvarj Bistrica i. t. d. —» Moravia (mejna grofija). Znamenitna mesta so: Berno^ glavno mesto, OIo-movc, Kromeriž i. t. d.
Toškansko (veliko vojvodstvo) z glavnim mestom ,,Florencia." — Goriško in Gradiškansko (poknežena grofija) z glavnim mestom „Gorica.u —
Mejna grofija istrianska (Istria) z mesti: Pazen, Koper i. t. d. — Ter s t z okolico ob sinjem ali jadranskem morju. —
Tirolsko (poknežena grofija), kjer je pervo mesto Inšpruk, drugo Trient. — Te in druge dežele storijo av-striansko cesarstvo, ki je od 15, sušca 1848 ustavna deržavaj cesar pa ustavni cesar. Ustavna deržava pa> je tista, v kteri Vladar (cesar ali kralj) postav n^ more popolnoma po svoji volji dajati, ampak le z deržavnim zborom, to je, s poslanci, ki jih ljudi prostovoljno volijo in ob odločenih časih v namenjenb mesto pošiljajo, — ali pa s svojimi ministri, ki so pa za vse svoje naredbe deržav-nimu zboru odgovor dolžni, in se toraj odgovorni ministri imenujejo. V ustavni der/avi se samo toliko davkov plačuje, kolikor jih je za stroške vsega cesarstva treba, to je za uradnike ali cesarske služabnike, vojske i. t. d. Čim več stroškov, tim več se plača; čim manj stroškov, tim manj.se plača.—Vsak vkaz ustavnega vladarja mo-1 ra biti od vladarja in naj manj enega ministra podpisan. —
Tiste dežele, ki so same zase, se imenujejo krono-vinč. Tako je Kraj nsko kronovina zase, Koroško kro-novina zase, Staj ersko kronovina zase, Goriško, Gradiškansko in Istriansko skup kronovina zase.
(Dalje sledil)
Skopuha vmori glad pri z,aliladu.
(Pove\st.)
Nekega bogatina se je bila skopost tako oklenila, da mu ni bilo drugega v mislih, kot denar. Ker se je pa bal,
181
da bi mu kdo zaklada n& vzel, naredi globoko pod svojem poslopjem skriven hram z železnimi duri in dobrimi pahi, ter jjh tako vravna, da ni mogel nihče skrivnega kraja zapaziti. Sčim je kaj steržil ali kak denar pridobil, ga je; urno nesel v to podzemsko shrambo in je pasel oči nad svojem malikom, zlatom in srebrom. Nekega dne trese zopet nekoliko denarja v to tamnoto, pa pozabi ključ izneti, ter vrata za sabo lopnti. Ko je oči in serce nad bleskom bogatega zaklada napasel, vzame od njega slovo, pa . . „ dur odpreti ne more. Strah in groza ga spreleti. Terka, zove (kliče) obupno na pomoč, pa zlato in srebro se ni ganilo in — komu bi bilo v glavo padlo, ga na tem kraju iskati? Žena in družina njegova pekli v grozni skerbi za7 stran njega, ga iše v resnici in pismeno; pa ni sluha ne duha po njem. Mislili so, ali je utonil, ali ga je kdo vbil, ob kratkem, da se mu je kaka nesreča pripetila. Dolgo potem, ko se je bilo to razglasilo se spomni nek ključar, da je bil skopimu bogatini) skrivne železne duri s peresno ključavnico naredil; lahko je, si misli, da se je skopuh po nesreči zaperl. Naznani to njegovi ženi, in jo pelje skerbno na kraj, kjer je bil skrivna vrata naredil. Odpre in — o groza! —- smrad jima v nosnice vdari, in na tleh leži trohnjeno, od červov oglodano truplo revnega sko • puha pri svojem zakladu. Čemu mu je bil zdaj kup denarjev? Draga mladost! varuj se skoposti.                J. M.
Drobtinice iz slovenske slovnice.
(DaJje.)
V slovenšini zvedeni pisatelji so nam svetovali, svoj sklep, (v driišini nekoliko novejših pisateljev storjen) za-stran dvobroja imen srednjega spola spremeniti in jih v dvobroju ne kakor moika, ampak po staroslovansko kakor ženska imena sklanjati, p. (dve) rudeči lici, ne (dva) ru-deč« lica i. t. d. Takih misel je tudi, kakor njegeva ,;Pra-vila" spričujejo, naš učeni g. Maj ar. Radi tedaj podamo in od poprejšnega sklepa odstopimo. Pri vsem drugem pa
iS*
ostanemo, opiraje se na govor velikiga števila Slovencev, Ilircev in StaroslovanoV.
Sledečega pravila smo se že vso zadnjo četert tega leta deržali: Sklanjaj drugo in ttetjd stopnjo prilogov ravno tako, kot peno, in v tretji stopnji naj se piše ),naju namesto .}nar", p: Možki spol.               Ženski spol.            Srednji spol.
1.  lepši, naj lepši; lepša, naj lepša;     lepše, naj lepše
2.  lepšega,  naj lepše«?«;   lepše, naj lepše; lepšega, naj
lepšega i. t. d. Za vsak spol posebej so sklanjali prilog Staroslova-ni, tako ga sklanjajo Poljaki, Rusi, Ilirci, štajarski Slovenci in krajnski Slovenci ob reki Kopi, ne pa,' kakor je krajnska in koroška jednostranost: lepši mož, lepši žena, lepši dete i. t. d. Ali niso mislili štajarski Slovenci, ki so kaj takega brali, da na Krajinskem žene hlače nosijo? — Vsaki jezik se drugači piše, kot prosto ljudstvo govori. Kakor se za setev šenica naj boljšega zerna zbere, tako se zbero za pisanje naj lepše besede in oblike.
(Konec.)
Ulic in nekaj.
(Povcstica, poslovenjena v poduk.)
Eden dveh revnih bratov ni imel ne veselja, ne ser-ca, si kaj pridobiti, zato ker mu niso denarji z nebes padali. Njegov pregovor je bil: Kjer ni česa ni, se nič ne pridobi. Ostal je čas svojiga življenja reven Nema-nič, zato, ker se mu ni nikdar truda vredno zdelo, z malim prihrankom začeti. Tako mlaji brat ni mislil. Njegov pregovor je bil: Cesar še ni, se lahko pridobi. On je s tim, kar je bil po stariših podedoval, varčno gospodaril, in je to še z lastnim prihrankom pomnožil, ker je marljivo delal in varčno živel. Iz začetka je bila sicer terda in
v
počasna. Ali njegov pregovor: Cesar še ni, se lahko pridobi, mu daje čedalje več serca in upanja. Sčasoma je bilo bolje.   Po nevtrudljivi  pridnosti in blagoslovom.
J8?
božjem je bij bogat mož, in živi zdaj Nem aniee ve. otroke, ki nima sam kaj jesti in glodati,
Puscavnik i medved.
(Basen. Nekoliko z tli rak. oblik.)
Puščavnik si je bil odhranil medvedče i ga z gIadom; tepenjem i mnogim trudom kao d> psa privadil. Lovil je medved svojemu odhranitelju divjačinu, 2> prinašal mu der-va i vodu, 3) čuval njegovu kolibu i opravljal različne službe. Jedan put po letu zavalivši se na travu zaspi puščavnik. Poleg njega posadi se medved i brani ga muh, ki spavajučega starca rojoma obletaše. '•' Posebno gajejed-na muha nadlegovala. Desetkrat ju 5> je morebiti že medved odtiral, a ona sopet nazaj pride. Pak, kadar se sopet na spavajučega starca obraz vsede, razljutiv se 6> medved reče: Čakaj, čakaj! naučiti hoču jaz lebe, da ne budeš 7> več priletavala. Reče i vzame velik kamen, nameri i razpraši muhu — ali Ji njo i glavu siromaka pu-ščavnika.
Ne prijazni se z budali i neotesanimi ljudmi, zakaj takovi ti vtegnu 8> nehotoma v svojoj nevednosti več zlega 9) storiti, nego i0> naj gorji neprijatelji.
Kratkočasnica.
Skozi nevarn gojzd gre neki kmet s svojim konjem. Tolovaji ga zgrabijo. Konja mu vzamejo, njega pak spuste. Konjiča ne bom več vidil, si misli, ter jo maha po namenjenem potu proti domu. Ali kako se začudi, ko domu pridši zagleda svojiga konjiča s plajšein obloženiga pred stalo stati. In ko plajš pregleduje, dobi v svoje še večje začudenje 300 goldinarjev v njem zavitih. —
1) Kakor, 2) divjačino, 3) rodu. Iliri pišejo v 1. edinourojnem sklonu ženskih imen ha konctl u namesto o, na sredi tudi n namesto o', kakor Indi Slovenci, ki pravijo; k it s, pni, namesto k d«, pot i. t. d. — *t) so obletavale., 5) jo, ti) razserdivši se, 7) bo'dtš, boš, 8) .namesto vtegnejo, 9) hudega, d0^ kakor.
184
Zvesti konj je bil namreč s plajšem obložen, od ne-vsmiljenih tolovajev pobegnil in jo po. bližnjem potu skozi gojzd naravnost k- njemu nazaj pirpihal. —           Teran.
Smešiiica,
Učenček serpride v šolo zapisat. ,.Kako se pišeš?" vprašajo učenik. ,,,,Ne vem,"" odgovori. „Ti si pravi" mož! Kako te boui pa zapisal, ce ne veš, kako se pišeš? To moraš vediti."**„„Ne vem ne."" — „1 kako, da ne?''' — „,,Zato, ker še ne znam pisati""_, se odreže učenček.
J. N.
Povabilo
na narocbo Vddcža za tretje I^to 1850.
V Ljubljani v tiskarnici velja Vedež:
za celo leto    ....................      1 fl. 30 kr.
za pol leta.....................    — „ 45  „
za četert leta....................    —  „  33   „
QVsi gg. učenci in pripravniki Ljubljanskih šol pa plačujejo za celo leto le po 1 fl. 20 kr., za pol teta po 40 kr., za četert po 20 kr.J
Za pošiljanje na dom se plača  poverh za celo leto še 10 kr.
Po pošti velja Vedež za celo leto.......      S fl. 10 kr.
za polovico leta..................      1   ,,     5   „
za četert        „      ..................    —  „   33   „
Na svetlo pride Vedež vsaki četertik.
Obsežek ostane pri starem; v vsakem listu pa bode na koncu pod napisom: j,Slovensko-ilirski-slovnik" nekoliko ilirskih besed po abecedni versti, da se bode slovenska mladost malo po malo tudi lepe ilirsine vadila. Vsako četert leta bodemo podali, kakor doslej, po dva tri obraza ali podobe na e n i dokladi brez plačila.
Pisma z naročivuim denarjem prosimo, da bi se, če je moč, vsaj do novega leta ali v tiskamico, ali pa vred-ništvu Vedeža poslala. Na pismo naj se zapiše: „Naro«-čivni denar" (Pranumerations-Gelder), ne bo treba po postavi nič poštnine odrajtati.                                        Tredniitvo.
Popravek. Str. 172. f) beri Vladimiria namesto „Lodomc-ria". — Str. 175 v 9. versti pa 24krat manj, ne 24manj.
Rozalija Eg-er, založnica, J, Navratil, odgovorni vrednik.