UDK 808.63-5:80(084.4)
Vlado Nartnik
ZRC S AZU v Ljubljani
OBLIKOVJE SLOVENSKE DVOJINE V JEZIKOVNEM ATLASU
L. TESNIÈRJA
Leta 1925 je Lucien Tesnière prikazal oblike slovenske dvojine v Jezikovnem atlasu, v katerem je prvič uporabil dialektološko metodiko Julesa Gilliérona pri proučevanju obliko-slovnih pojavov. Prikazano gradivo pa ni važno le za slovensko dialektologijo, ampak tudi za presojo dvojinskih oblik v slovenskem knjižnem jeziku.
In 1925, Lucien Tesnière presented the forms of the Slovene dual in his Linguistic Atlas, in which he was the first to employ the dialectological method of Jules Gilliéron in the study of morphological phenomena. His material is important not only for Slovene dialectology, but also for making judgments on the dual forms in Standard Slovene.
Izdelava narečnih atlasov posameznih evropskih jezikov, predvsem romanskih in germanskih, sega še v prejšnje stoletje.1 Leta 1881 je po petletni pripravi začel nastajati Nemški jezikovni atlas Georga Wenkerja, leta 1902 pa je po enako dolgi pripravi izšel prvi zvezek Francoskega jezikovnega atlasa Julesa Gilliérona.2 Gilliéronovo dialektološko metodiko je nato uporabil Lucien Tesnière pri proučevanju slovanskih oblikoslovnih pojavov. S to metodiko je namreč v Jezikovnem atlasu kot dopolnilu k Oblikam dvojine v slovenščini iz leta 1925 prikazal osnovne oblike slovenske dvojine1 nasproti množini in dvojinju predvsem hrvaškega obrobja.
Tesnièrjev Jezikovni atlas ima dva dela. Razmeroma dolgemu uvodu prvega dela atlasa sledi njegov drugi del v obsegu 70 kart oziroma stratigrafskih prerezov. Drugi del se pri tem drži običajnega zaporedja besednih vrst tako, da najprej prikaže dvojin-ske oblike samostalnikov in zaimkov na 53 kartah, tem sledi pregled dvojinskih oblik pridevnikov in števnikov na 11 kartah, za njimi pa je pregled dvojinskega spreganja glagola v sedanjiku na 6 kartah. In čisto na koncu so še kratka pojasnila k posameznim kartam, ki napotujejo tudi k ustreznim stranem Oblik dvojine v slovenščini. Za branje vseh 70 kart drugega dela je obsežni uvod prvega dela atlasa nujno potreben. Uvod najprej opredeljuje namen in razlaga metodo dela,4 ki se pri zemljepisni metodi bistveno loči od dokumentarno naravnane zgodovinske metode. Zemljepisna metoda pomeni predvsem sestavo vprašalnika, izbor krajev in izbiro informatorjev v vsakem kraju, metodo pa dopolnjujejo opisi ankete s pomožnimi viri ter dve preglednici krajev, razporejenih po zemljepisni bližini in abecednem redu. Nadaljnjemu zapisu o branju kart5 je dodano opozorilo na stratigrafska prereza, ki jima služijo zemljepisni orisi Slovenskega, njegovih narečij in izoglos ter selitev v preteklosti. Vse to je tudi podlaga za ugotavljanje načinov širjenja jezikovnih pojavov
1	M. Ivič, Pravci u lingvistici (Ljubljana, 1975), 68.
2	A. HEINZ, Dzieje językoznawstwa w zarysie (Varšava, 1978), 210 in 211.
łl. Tkn'JER, Osnovy strukturnogo sintaksisa. Vstup. st. i obšč. red. V. G. Gaka (Moskva, 1988), 7 in 627.
4	L. tesnière, A tlas linguistique pour servir à l'étude du duel en slovène (Pariz, 1925), 9.
5	Glej op. 4, 31.
po Slovenskem.6
Širjenje jezikovnih pojavov oblikujejo dvoje inovacije, sredobežne in zunanje. Sredobežne inovacije so zvečine tiste, ki imajo svoj začetek na področju Ljubljane in vključujejo predvsem prehod samostalnikov srednjega spola v moška7 tipa óken za ednino (na karti 33), (dvâ) ókna za dvojino (na karti 28 pa tudi na stratigrafskem prerezu 35) in ókni za množino (na karti 29). Znotraj slovenskega in deloma celo hrvaškega območja rabe okamnine dvë léti/(dvê letêf pa je tudi južnogorenjska in vzhodnodolenjska izjema dvâ leta (na karti 31), ki kaže, kako se novota lahko pojavi samostojno na dveh različnih krajih hkrati. Pojavitev inovacije na različnih krajih se sicer pogosto šteje za znamenje zunanjih vplivov. Tako bi bilo zlasti domnevno pomnožinjenje dvojinskih oblik imen ženskega spola tipa ribe (na karti 19), cerkve (na karti 23), matere (na karti 25), ki bi mimo svoje vzporednice ob nemško-slovenski meji na osrednjem Koroškem lahko prodrlo do Ljubljane s hrvaško-srbskega jugovzhoda podobno kakor širjenje paroksitoničnih oblik tipa zlato (na karti 8), glâve (na karti 18), mlâda (na karti 55), mlàde (na karti 56) na račun starejših oksitoničnih oblik zlato, glave, mlada, mladę. Toda vezanje ljubljanske oblike ženskega spola mater (na karti 25) oziroma un dve (na karti 44) s spregalno dvojnico pišeta in pišejo (na karti 70) nasproti vezanju južnogorenjske ustreznice matere oziroma une dvê s spregalno enojnico pišeta spet kaže, da ima zbliževanje dvojinskih oblik z množin-skimi svoj začetek prej v upadu ženske (in srednje) končnice -i in daje to zbliževanje lahko prav tako sredobežno. Podobno je lahko samostojno tudi širjenje navedenih paroksitoničnih oblik na račun oksitoničnih, kolikor je to širjenje izšlo iz mešanja raznonaglasnih oblik tipa IT zlatô - DM zlâtu, IT glavê - R glâv, IT mladâ - R mladih, IT mladę - R mladih.4 Kakor je osrednjekoroška vzporednica k ljubljanskemu zbliževanju dvojinskih oblik ženskega (in srednjega) spola z množinskimi videti obrobna, hkrati spet opozarja na možnost širšega soočanja jezikovnih pojavov tudi s slovanskim severom in ne le z jugoslovanskim jugovzhodom.10 Z jugoslovansko zamejenostjo nasproti karti 10 širše karte 11 na temo moške dvojine, množine in dvojinja namreč atlas tega možnega dvojnega soočanja ne načenja niti v pojasnilu k nadaljnjemu stratigrafskemu prerezu 12 glede na to, da ne upošteva zanimive češko-hrvaške vzporednice za množino moškega spola tipa dva jeleni. In ker se slovenska dvojina dvâ jelena štokavskemu dvojinju dvâ/trî/âètiri jelena z ruskim ustrezjem dva/tri/četyre olénja tako protistavlja šele v zaledju navedene češko-hrvaške množine, to prepletanje prav tako govori za samostojnost inovacij dvojinskih oblik slovenskih imen pa tudi zaimkov vseh treh spolov.
Vendar se dvojinske oblike slovenskih imen in zaimkov pri tem opazno razhajajo. V nasprotju z imeni in večino drugih zaimkov se namreč (osebni oz. spregalni) zaimki v svojem posebnem govornodejnem vezanju z glagoli" oblikovno soočajo
6Glej op. 4, 38.
7 V. Nartnik, K obravnavi dvojine v povojnih slovenskih slovnicah, Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura (Ljubljana, 1988), 377 in 378.
"L.tesnière, Les formes du duel en slovène (Pariz, 1925), 163 in 350.
4 J. ToporišiC, Slovenska slovnica (Maribor, 1984), 227 in 228 ter 235 in 260.
1(1 A. Belič, O dvojini u slovenskim jezicima (Beograd, 1932), 57.
"A. Derganc, On the History of the Dual in Slovene and Russian, Wiener Slawistischer Almanach XXII (1988), 238 in 241
Vlado Nartnik, Oblikovje slovenske dvojine v Jezikovnem atlasu L. Tesnièrja
193
vsaj toliko z ednino kakor z množino. To soočanje naj ponazori paradigmatično štetje v okviru dveh protivnih priredij. Prvo tako štetje je naslednje:
Jaz poznam njéga, on pa mène ne (poznâ).
Midva poznava njiju, onadva pa nâju ne (poznata).
Mi poznamo njih, óni pa nas ne (poznajo).
Vmesna para dvojinskih oblik midva - njiju, onadva - nâju se na prvi pogled izvajata predvsem iz ustreznih množinskih oblik mi- njih, óni - nâs. Navezovanje dvojinskih oblik tudi na edninske oblike razkrije šele primerjava prvega paradig-matičnega štetja ob glagolu poznati z drugim takim štetjem ob nadaljnjem glagolu povedati:
Jâz povém njému, on pa méni ne (pové).
Midva povéva njima, onadva pa nâma ne (povesta).
Mipovémo njim, óni pa nàm ne (povejo).
Šele dvojna primerjava pokaže, da so dvojinske oblike odvisnih sklonov ne le vse enako dvozložne kakor edninske, ampak so v nemnožinskih končajih -a in -u oziroma -u in -a vrh tega med sabo tudi polarne,12 in to tako v naglašenih kakor v naslonskih variantah, prim, (njé)ga - (n)jiju, (njé)mu - (n)jima. Klitična varianta jiju, ki jo je skoz vmesno upadno stopnjo na široko spodrinila z množino zbližana oblika jih, je po karti 48 ohranjena predvsem na Koroškem in Štajerskem. Podano navezovanje dvojinskih oblik na edninske, ki ga podpira še sozven vseh treh števil v orodniku z njim -z njima - z njimi, z mâno - z nâma - z nâmi,n pa ravno razloži tudi njihovo razhajanje z množinskimi oblikami v mestniku v njima - v njih, v nâma - v näs v večini narečij, kakor pričata karti 50 in 51 s pojasnili vred. Oblike v nâma, v njima so lastne tudi knjižnemu jeziku, kolikor v njem pišoči ne podlegajo staroslovanskemu levstikovanju v smislu dvojnic v nâju, v njiju.14
Tesnièrjev Jezikovni atlas kljub nekaterim nedorečenostim, ki jih avtor pri zapisu o branju kart samokritično dopušča, dopolnjuje Oblike dvojine v slovenščini tako, da ostaja v marsičem važen ne le za slovensko dialektologijo, ampak tudi za presojo dvojinskih oblik v slovenskem knjižnem jeziku. Sodobno slovensko jezikoslovje posveča dosežkom Tesnièrjeve zemljepisne metode vse premalo pozornosti.
RÉSUMÉ
La composition des atlas dialectologiques remonte au siècle précédent. En 1881 c'est le Deutscher Sprachatlas de Georg Wenker qui commençait à se former, tandis qu'en 1902 parut le premier cahier de L'Atlas linguistique de France de Jules Gilliéron. La méthodique dialectologique de Gilliéron a été ensuite utilisée par Lucien Tesnière dans ses recherches des phénomènes morphologiques slaves, lorsque dans Atlas linguistique comme annexe aux Formes du duel en slovène de l'année 1925 montra les formes élémentaires duales slovènes. Atlas linguistique de Tesnière contient 70 cartes ou bien les coupures stratigraphiques. Une
12	V. Nartnik, Poskus nove obravnave slovenske sklanje, Slavia XLIX (1980), 307.
13	F. Ramovš, Morfologija slovenskega jezika (Ljubljana, 1952), 84 in 90.
14Glej op. 8,305.
large introduction aide à les comprende. Là la façon de diffusion des phénomènes linguistiques en Slovénie a été établie. La diffusion des phénomènes liguistiques était influencée par deux types d'innovations, centrifuges et externes. Les innovations centrifuges ont leur début dans la région de Ljubljana et comprennent surtout la masculinisation des noms neutres de type oken pour le singulier, (dva) okna pour le duel et okni pour le pluriel. Comme signe d'une influence externe est considéré une pluralisation probable des formes duales des noms du genre féminin. Mais la liaison de la forme de Ljubljana du genre féminin mater ou bien un dve avec le pair verbal pišeta et pišejo par rapport à la correspondence de la Carniole méridionale matere ou bien une dve à la forme verbale pišeta laisse supposer que le rapprochement des formes duales aux celles du pluriel ait son début plutôt dans la réduction du suffixe féminin (ainsi que celui neutre) -i' et que ce rapprochement puisse aussi être centrifuge. Par rapport aux noms et la plupart d'autres pronoms les formes duales des pronoms personnels se confrontent dans leur liaison avec les verbes tellement au singulier qu'au pluriel. Ces formes sont aux cas dépendants non seulement bisyllabiques comme celles du singulier, mais elles sont dans les suffixes au pluriel -a et -u ou bien -u et -a en plus entr'eux polaires, cf. (nje)ga - (n)jiju, (nje)mu -(n)jima. Cette liaison des formes duales aux celles du singulier finalement explique leur séparation avec les formes du pluriel au cas locatif v njima - w njih, v nama - v nas dans la majorité de dialectes. Atlas linguistique de Tesnière, malgré quelque insuffisance explicative, complète Les formes du duel en slovène de façon où il reste important non seulement pour la dialectologie slovène mais pour la considération des formes duales de la langue littéraire slovène aussi.