216
Ozir v stare  čase.
Začetek Carigrada. (Serbska pravlica.)
Carigrada — tako pripoveduje pravlica — niso ljudje Kidali, ampak mesto se je samo po sebi postavilo. Neki car namreč jezdi na jelenov lov, in zagleda poleg košatega germa mertvaško glavo, po kteri z mečem serdito useka. Zdaj zdrobljena čepinja spregovori, pa pravi: „zakaj me sekaš in drobiš, ker ti tudi mertva škodovati zamorem?a Car to slišati stopi raz konja, glavo pobere in jo v svoji lovski torbici domii nese. Domu pridši jo v razbeljeni peči gožge v droben prah stolčeno in v papirček zavito skerbno v skrinji hrani. Nekoliko časa potem se na pot poda. Njegova že odrašena hči najde ključe, odpre skrinjo,   in  išče
po nji to in uno. Ko pa papirček s prahom najde, in ker ni vedila, kaj bi utegnilo biti, oslini iz ženske radovednosti svoj perst, se z njim praha dotakne in ga pokusi. Kmali potem je prišla v drugi stan (noseča je bila), in po dolgem in natankem preiskovanji je oče spoznal, da je mertvaška glava tega kriva. Deklica je sinka porodila. Ko je enega dne car tega otroka pestoval, ki je komaj tri mesce star bil, ga dete močno za brado pocuka. Car bi se bil rad prepričal, ali je dete to s pomislikom ali zgolj le iz nevednosti storilo. Zato ukaže dve posodi prinesti: eno z gorečim ogljem, drugo pa z dragimi zlati napolnjeno, misleč : ako je dete nevedno, bo gotovo po oglji, nasproti pa po bli-šečih zlatih seglo. Ko so obe posodi pred otroka postavili, je hipoma po zlatih segel, in na oglje se še ozerl ni. Zdaj se začne bati, da bi se ne spolnile besede, ki jih je mertvaška glava zažugala. Ko je fantek odrastel in leta ver-lega mladenča nastopil, ga car po svetu pošlje, rekoč: „Po-tovaj brez počitka, dokler kraja ne najdeš, kjer se bo dvojno zlo sprijemalou. Semtertje po svetu potovaje pride mladeneč na ravno ta kraj, kjer zdaj Carigrad stoji. Tukaj najde velik ternov germ, krog kterega se je dolga pisana kača vila, tako, da je kača tern grizla, tem pa kačo pikal. Mladeneč to vidi in reče: „tukaj moram ostati !u In, ko se krog oberne, zagleda zid, ki se je od njegovega herbta do ter-novega germa razprostiral.
Od tega zida, pravijo, da se še zdaj ostanki vidijo.
Ni ga mesta na svetu, ktero bi bilo tolikokrat od sovražnika stiskano, in z vojsko obleženo, kakor Carigrad. Dvakrat so ga stari Gerki po Alcibiadu in Filipu, trikrat rimski cesarji: Severi, Maksimiui in Konstantin, enkrat Latinci, tudi Perzijani, Avari, Slavijani, — dvakrat Bulgarci, sedemkrat Arabci in trikrat Ozmani z vojsko stiskali. Vidil je Carigrad starogerške vojskovodje in starorimske cesarje, novorimske cesarje in novogerške vladarje, perzijanske kozroe in arabske kalife, bulgarske kralje in slovanske kneze, beneške dožete in francozke grofe, avarske šakane in ozman-ske sultane krog svojega zidovja stati, in štiri in dvajsetkrat obležen, je bil le šestkrat, namreč: od Alcibiada, Severa. Konstantina, Dandolota, Mihela Paleologa in Mohameda II. premagan. — Kakošna osoda mu vprihodnjič bode, kdo ve?
__________                Ant. Namre.