ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 končno ' v besedah za železo, glasbene instrumente in vrstah kruha, medtem abstrakcij ne najdemo. — Zgodovino hetitske prestolnice Hattuše (Hattušaš) je orisal Kurt Bittel, mož, ki je 30 let uspešno vodil tamkajšnja izkopavanja. Po njegovem mnenju je bilo mesto poseljeno od halkolitika naprej. V nasled­ njem obdobju so tam delovali asirski trgovci. Takrat je Anitta, kralj mesta Kuššar, Hattušo razdejal, kakor sam poroča v svojem dolgem poročilu. Za časa stare hetitske države se mesto obnovi kot nova hetitska prestolnica. Naj­ večji pa je njegov obseg, ko Hetitska postane v novi državi velesila. O tem pričajo sledovi petih monumentalnih templjev, večjih hiš,' dobro urejena kanali­ zacija in tlakovane ceste (169). Vso to veličino je uničil požar, ki so ga zanetili ali »pomorski narodi« ali Kaškejci'ali Frigijci. Zanimive so Bittelove domneve o nadaljnji usodi Hattuše, nekako v 9. stoletju — Geslo Hatti, ki v klasični hetitščini včasih označuje hetitsko državo včasih pa njeno prestolnico, pozneje pomeni predvsem kakih deset malih mestnih državic — največje je bilo mesto Kargamiš — v Severni Siriji. Te državice niso nikoli težile, da bi se združile v enotno državo. Napisi njihovih vladarjev so pisani v * hetitskih hieroglifih in v posebni hieroglif ski hetitščini. Kot hatijske državice so'jih imenovali le tujci, Asirci in Urartejci; besedo pa so uporabljali tudi 'Babilonci, označujoč s tem Sirijo in Palestino (155). Sargon H. je 1. 720 osvojil Hamath, lv 717 Kargamiš, 1. 708 pa zadnjo državico Kummuh. Zato je beseda Hatti pomenila ozemlje južne Sirije, Fenicije in Palestine (152).^— Geslo »Hattin« (morda Pattin) je bilo ime ene »hatijskih mestnih državic ob dolnjem Orontu«. Uničil jo je Tiglatpilezar III. leta 739 (J. D. Hawkins, 161 s.) — Po hetitski prestolnici so se imenovali tudi trije vladarji »Hattušiliš« I., II. in III.; obravnava jih H^Otten (173—175). — Geslo »Haššum«, mesto, ki ga omenjajo napisi iz stare države, je obdelal H. G. Güterbock (137). Kje je mesto' ležalo, še ni dognano. Geslo o »umivanju rok« je prispeval angleški asiriolog W. G. Lambert (97 s.). Za to dejanje so poleg higienskih nagibov odločali predvsem verski, ki pogosto zahtevajo »umite roke«. Med domačimi pripomočki so našteti izrazi za »milo«, »hišo in posodo za umivanje rok«, vendar ostane spričo redko­ besednih virov marsikaj negotovo. т ' S kratkimi gesli se RLA spominja tudi pokojnih zaslužnih asiriologov. Čeprav se naše poročilo mora iz prostornih razlogov omejevati na omenja­ nje najbolj značilnih gesel, upam, da je v bralcu vzbudilo :ytis o vsestranski poglobitvi asirioloških študij, obenem pa tudi o izrednem naraščanju intere­ sentov. Sklepam z željo, da se izdajanje v sedan jem - tempu nadaljuje. I J 'Viktor Korošec Metzger, Henri: »Anatolia IL« First millenium B. C. to the end of the Roman period. London, Barrie & Rockliff : The Cresset Press 1969. 254 str., 33 barvnih in 13 črnobelih ilustracij na tabelah, kronološka tabela, zemljevid. 8°. Anatoli j a, Grki so jo imenovali »dežela vzhajajočega sonca«, v toku zgodovine ni bila zaključena . in' ' enotna kulturna, celota, kot. npr. Egipt. Raziskovanje anatolskih kultur je pokazalo, da! se je na področju Anatoli je zvrstila pisana, vrsta ljudstev in kultur, . dostikrat popolnoma različnih. Anatolija je naraven most med Azijo in Evropo, preko nje so šli vplivi Orienta na Evropo, od tam pa so prodirali razni" narodi proti vabljivo bogatim deželam Starega vzhoda. . Anatolija II. obsega.dobo od propada hetitske države ca. 1200 pr. n.'e. pa do. konca rimske države in je nadaljevanje Anatoli je I. ' Avtor, profesor na univerzi v Lyonu, je delo razdelil na tri delè. Prvi opisuje kulture in države, ki so nastale v Anatoli j i v času do perzijske osvojitve, drugi svet grških kolonij in njihovega kulturnega vpliva, tretji pa dobo ves Stari vzhod obsegajočega helenizma in rimsko dobo. Pri obrav­ navanju posameznih'kultur dosledno uporablja naslednjo shemo: zgodovina kulture oz. države v kateri se je kultura razvila, zgodovina raziskovanj, problematika in pomen novejših odkritij. 176 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 I. »The 'discovery and definition of native cevilization.« (Odkritje in značilnosti domačih kultur.) . ' i ' • '" Prvo poglavje opisuje kulturo države Urartu s središčem ob jezeru Van. Več stoletij je bila nevaren tekmec Asircev. Raziskave so se pričele že 1. 1880, razmahnile pa so se šele v povojni dobi. Odkrile so kulturo, ki je vplivala daleč preko meja-vzhodne Anatolije.. Bronasti izdelki urartejskih obrtnikov (kotlički, kipci) so bili najdem po vsej Anatoliji (npr. Gordion), v Grčiji (Delfi, Olimpija), na Samosu, ha Kreti, Iv etruščanskih grobovih 7. stol. Urar- tejska umetnost je vplivala na grško v času t. i. orientalizirajočega stila in preko nje tudi na ostale evropske kulture.- . : . . _ : Drugo poglavje opisuje kulturo malih hetitskih državic severne Sirije. Te državice so ostanki nekdaj velikega hetitskega imperija, ki je propadel ca. 1200 pr. n. e. Do konca 8. stol. pa so se uspešno upirale asirskim vojskam. Kulturno» so sicer dediči velike hetitske države, nisó pa se mogle' izogniti kulturnim vplivom Sirije, Fenicije in Mezopotamije. Največ originalnosti so ohranile v plastiki in v arhitekturi, ki se razlikuje od mezopotamske, kot tudi od ostale anatolske. i ''.<>- Tretje poglavje opisuje zgodovino in kulturo Frigije;. države, -ki je nastala v osrednji Anatoliji, na ruševinah hetitske '"dražve." Frigijci, indo­ evropski 'narod, so prišli v Anatolijo ca. 1200 pr. n. e., po- padcu Miken, Troje > in propadu hetitske države. Poleg'grških jih.'omenjajo tudi asirski viri (kralj Mida).' Osnovni problem pri preučevanju frigijske kulture je, ali je samostojna ali se je razvila pod grškim vplivom. Novejša izkopavanja (Gordion, Pazarli, City of Midas, Düver,-itd.) so pokazala, da so'Frigijci sicer pridno zbirali grške in urartejske predmete, so pa tudi sami razvili originalno obrt. Proizvode te obrti najdemo na "številnih grških najdiščih. Zanimivo jè, da v Frigi ji najdemo manj grških izdelkov, kot -v Grčiji frigijskih. -• ' - > ' . . .-,,.. ••>•-'. Četrto poglavje obravnava Likijo in Lidijo. Obe deželi sta bili pod močnim grškim vplivom. Likija malo manj in izkopavanja v Xanthosu kažejo, daije v svoji umetnosti ohranila še dosti predgrških elementov. ... II. »The discovery of the Greek colonial World and the period of Persian domination.« (Svet grških kolonij in perzijska doba.) . ..•- ч 1 Prvi del (I.) je obravnaval t. i. »temno !obdobje«, za katero imamo le malo virov, tako arheoloških, kot zgodovinskih. Ta doba segat od 11. do 8. stol. Drugi del obravnava grško kulturo v Anatoliji. Še vedno ne moremo točno ugotoviti, kdaj so se Grki pričeli naseljevati v Anatoliji.-Prva koloni­ zacija je bila v času mikenske kulture. Z njenim propadom je prenehala tudi kolonizacija. Druga se ' je pričela nekje ' konec 9. stol. pr. n. e. in do ca. 650. je bila kolonizirana maloazijska obala. Obenem je grška kultura močno vplivala na domače kulture. ...,.• ._ •. Perzijska osvojitev na grecizirano Malo Azijo ni "pravzaprav nič'vplivala. Perzijsko kulturo so gojili Perzijci na satrapovem dvoru, ljudstvu pa je ostala tuja. III. »The discovery of hellenistic and roman world.« - (Helenistični in rimski • svet.) ' > '• .". . " <" ' V helenistični dobi je »postala grška kultura univerzalna kultura vzhod­ nega Sredozemlja. V procesu vsesplošne grecizacije je samostojno in origi­ nalno sodelovala tudi Anatolija. Tu je nastala Hippodamova urbanistična šola, tudi plastika kaže samostojnost (npr. veliki oltar v Pergamonu, skulp­ ture na Nemrud Dagu). ; • , •• , Zanimivo pa je, da grozi arheologiji helenistične dobe v Anatoliji zastoj. Nad helenističnimi mesti so bila namreč zgrajena rimska in mnogokrat tudi bizantinska mesta. Ponovne gradnje pa so temeljito uničile prejšnje. Seveda; presenečenja so še vedno možna. '•'".' ' •• л.. Začetek rimske dobe označuje v Grčiji in na otokih prelom, osiromašenje dežele. V Anatoliji tega preloma v glavnem ni. Helenistični dobi brez'večjih pretresov sledi rimska. V vzhodni in osrednji Anatoliji so nastajala. nova mesta, ponekod na ruševinah še predgrških naselbin. Anatolija je.bila v tem 12 Zgodovinski časopis 177 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 času'popolnoma romanizirana in je izgubila kulturno samostojnost in origi­ nalnost, ki jo je v grški dobi še ohranila. •'•'..' i' ."! Arheologe, zgodovinarje in filologe čaka v Anatoliji še zelo mnogo dela. Dežela je raziskana le toliko, da poznamo problematiko in vemo, v katero . smer moramo raziskovati. '",. . l >. t \ ' v Delo H. Metzger ja je pisano v jasnem, .vsakomur razumljivem jeziku. Laik,; ki mu je'knjiga namenjena, dobi lep pregled razvoja anatolskih kultur. Tekst odlično dopolnjujejo številne lepe ilustracije. • r Knjigo ima Katedra za staro orientalistiko Seminarja za primerjalno jezikoslovje in orientalistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. •J i; i •'< • <• i Pisanje zgodovine judovstva v času hélenizma in zgodovine zgodnjega krščanstva je pravzaprav zelo občutljivo »in'zapleteno, področje. V- teh 600 letih-, so nastajali pogoji za vznik krščanstva in v 1. stol. se je krščanstvo že utrdilo v, rimskem imperiju. Kakšen vpliv je imelo krščanstvo,na kasnejši razvoj'evropske kulture,;ni potrebno razlagati. In, prav zaradi tega je bilo krščanstvo in njegov nastanek eno od področij, nâ katerem so se spopadale in.se še vedno'spopadajo vse mogoče ideologije, napredne in konzervativne. Tu srečamo vso pahljačo preučevalcev krščanstva, od skrajnih ideoloških fanatikov, ki hočejo imeti za vsako ceno prav,,« dot skeptikov, ki menijo: ignoramus et ignorabimus. Vire uporabljajo po svoje,, odvisno od'usmerje­ nosti, jih obdelujejo bolj ali manj objektivno-in jih kombinirajo tako, da podpirajo njihovo tezo. Malo je res .objektivnih znanstvenikov, ki vse-vire obravnavajo enako kritično in.ne dajejo tem',ali onim virom nezaslužene prednosti ali pomena. r h . '. ' . / ,''''•'' . -Bo Reicke se je,teh nevarnosti, gotovo zavedal in ker je delo pravzaprav priročnik, je podal samo to, kar je res objektivno izpričano. Nejasne dogodke in še neraziskane probleme : označi kot take in se skuša izogniti vsakim negotovim špekulacijam. . ' - • Delo je razdeljeno na 6 poglavij. Vsako poglavje najprej podaja pregled političnih, dogodkov določenega obdobja, potem označi vpliv teh dogodkov na judovstvo . oz. krščanstvo,-ter vpliv raznih helenističnih duhovnih: stru j na obe verstvi. ' 'J L Judje pod perzijsko nadvlado (539—332 pi', n. e.). U- i To poglavje obravnava političen položaj Judov v perzijski državi,1 grad­ njo'drugega templja -;v Jeruzalemu, ponovno obnovo ortodoksnega judovstva v'času Ezre in-Nehemije in samaritansko shizmo. Perzijsko verstvo je vpli­ valo na judovsko z dualizmom, s pojmovanjem nebes kot kraljevskega dvora, s pojmovanjem' božjega odrešenika. . ./...'. . _ • II. Judje pod helenističnimi vladarji (332—142 pr. n.'. e.). •! r / ljudje so bili najprej.pod oblastjo Ptolómejcev in uživali so precejšnjo avtonomijo.. Leta 200 pa SOL prišli pod oblast Selevkidov. Pričel se je pritisk nasilne helenizacijé, ki je sprožil makabejski upor in leta 142 je bila- Judeja svobodna. Avtor dobro prikazuje, kako je vrsta mednarodnih faktorjev zelo pomagala Judom v boju proti Selevkidom in Antiohidom.- ' >''' . III.' Hasmonejska država (142—63 pr. n. e.): ' • ' ' V .'času • hasmonejskega kraljestva je judovska država dosegla obseg Davidove;in Salomonove države. Vendar tudi samostojnost ni mogla varovati •178 •••' "- ' sv -•