List 20.
Arhitektura in pa naši novi cerkveni altarji po
deželi.
Zdavnej že bi bilo dobro, da bi bil kdo o tej potrebni reči v 5)lVovicah" spregovoril, pa ni se zgodilo. Zdaj ko se toliko altarjev in družin cerkvenih reči napravlja pa dostikrat brez pomislika, ali se prav dela ali ne, in viditi sem ter tje toliko del skazkov, me je nagnalo saj nekliko o tej
158
reči omeniti, nekoliko— rečem — ker bolj natanjčen popis bi bil neizučenem net-azumeven.
Kaj nek je arhitektura? To reč mislim, najlože razjasniti, ako človeka na priliko vzamem. Kteri človek pravimo, da je lepega života? Mar ne tisti, ki ima vse ude v pravi razmeri? Ravno to velja od stebrovega reda (Sau-lenordnung); vsi deli cele stebrove stavbe morajo biti eden z drugim v pravi primeri (proporcii) tako, da vsaki del ima svojo pravo mero, da ni ne preširok ne preozek, ne previsok ne prenizek itd.
Kaj se pa sem in tam po naših cerkvah na deželi vidi? Človeka mora v serce speči, viditi nove dela vse skažene ! Že na pervi pogled se vidijo novi altarji vsi neprijetni, ako se jim skozi kožo pogleda, to se pravi, kdor hoče viditi stavbo in ga ne slepijo žive barve in zlata lišp. Ce bliže stopi in pogleda, kaj mu je, se vidi, da je steber majhen raožicelj z velikim stopalom, tankim vratom in majhno glavo, klobuk (gezims) pa še manjši, preozek, mu ni prav, mu ne gre na glavo — z eno besedo rečeno, cela maškara z lepo pomalano larfo. Tam spet se vidi kaka nova prižnica, pretesna, čeravno na lepem prostoru, napak zasukana, da se ne ve, kje da je lice. Pa kaj prižnica? Kos kmečkega „gankaa je bolj prav rečeno; gol zaboj s celo malo umetniških izrezlin (Verzierungen). S čem pa si pomagajo ti možje, da je vsa ta reč vendar lepa na videz? Z lepimi živimi barvami in z lišem (Lack). Za marmor najlepša rudeča, zelena višnjeva živa barva, pa lis gori, in to je, kakor pravijo, ponatorni marmor! A! zdaj je pa vse lepo; da! lepo kakor pokvečena deklica. O to nič ne de, — pa je zala; kako lepo kikljo ima pa „bertah". Oj kako vsem dopada naj je kmet ali gospod! Žalostna pa gotova resnica; kdor se hoče prepričati, naj le malo sem in tam po naših cerkvah na deželi pogleda. 8 tem pa ne rečem, da se celo nič lepih umetniških del ne vidi, ki so, kar je moč, po pravi primeri izdelane. Je tudi takih, pa malo. Uzrok tega, da se premalo porajta na arhitekturo, je pa nevednost v tej reči, od strani napravljavca in od strani delavca, pa tudi znabiti so nekoliko krive stare dela po naših cerkvah, večidel po tako imenovani Blondelnovi šegi izdelane. Ne najde se, če se ena sama cerkev izvzame, v celi deželi, ne en star altar, da bi bil po kterem redu popolnoma izdelan; vidi se, da so se nekdanji podo-barji le nekoliko dveh redov deržali, rimskega in korinti-ikega, kar se po samih kapitelih soditi more; v vseh drugih delih stebrovja so pa eni več, eni manj, in nekteri zlo deleč zašli od pravega reda. Vo takih starih stavbah je o tej reči nevednega oko zlo omamljeno, da ne razume ceniti dela, prav ali ne prav storjenega. Od tod izhaja, da se še v sedanjih časih, ko se toliko od omikanja govori, tudi o tej reči ne more naprej in se mnogokrat prigodi, da so lepe in izverstne dela od neučenih malo cenjene. S tem se pa duh umetnije pod klop tlači, prevzetno našemljena lišarija pa oa prestol ponosno posajal