Vaje so uspele, čeprav  je sirena molčala
Piše: Marjan Medvešček
PRAKTIČNE vaje civilne zaščite so vsekakor dragoceno spoznanje. Takrat lahko izmeri-mo, kakšna je naša pripravljenost, preučimo pa lahko obenem tudi pomanjkljivosti. Še tako dobro pripravljena vaja vedno pokaže, kaj je še treba spremeniti, dopolniti, popra-viti. Bistvo takšnih akcij pa je seveda pre-
verjanje sposobnosti in pripravljenosti vseh krajanov, kako so enote pripravljene za reše-vanje, kako razumejo in dojemajo te preven-tivne ukrepe, kako so koristili opravljeni te-čaji, koliko je zajegel splošni množični pouk prebivalstva. Moram reči, da smo ob tem lah-ko ponosni, saj je skozi splošni pouk šlo pre-ko 3.000 naših občanov.
Naša tretja vaja je torej lepo uspela, kar kaže, da je bila tudi organizacija v redu. Saj ni šala improvizirati resnični zračni napad na železniško progo, na tovarne; bombardi-ranje, ruševine, požare ... Treba je evakui-rati prebivalce v zaklonišča, treba je gasiti požare, postaviti šotore za ponesrečence (na vaji so jih postavili 15), treba je vzdrževati red in varnost, nuditi prvo pomoč ponesreče-nim in organizirati prevoz v lastno ambulan-to. Vajo so izvedli: združene enote CZ Kra-jevne skupnosti Hinko Smrekar, tovarne Ti-ki in Doma železniških šol. Ob tej priložnosti moramo pohvaliti vse sodelujoče, saj so po-kazali resnično zrelost, dobro organiziranost in resno pripravljenost. Navadno si ljudje izmišljajo vse mogoče izgovore in opravičila za sestanke, izmikajo se delu, bi rekli. Tokrat pa so se odzvali vabilu (pardon — mobiliza-cijskim pozivom) skoraj vsi brez izjeme, brez godrnjanja in iskanja dlake v jajcu (kakor je navadno). Razumeli so resnost akcije, se-veda pa smo gledali tudi na to, da delovna
produkcija ni nikjer trpela, mnogi so si celo sami našli namestnike ...
Vaja, kakršna je bila ta, prisili štab ci-vilne zaščite, da kadrovsko spopolni vse vr-zeli, nastale zaradi preselitve, bolezni ali ostarelosti. Hkrati pa je treba dopolniti tudi opremo. Imamo približno 8.500 prebivalcev, ki stanujejo v 567 hišah y 34 ulicah in ta naloga ni ravno lahka. Vaja je vspodbudila tudi tovarno TIKI, da je uredila lastne for-macije civilne zaščite (prej so imeli vse to bolj na papirju). Spoznali so vso resnost in odgovornost, potem pa so dobro zagrabili. Nastavljen je bil posebni referent za CZ in tudi povezanost s štabom ter KS je sedaj zadovoljiva.
In kaj pravijo ljudje, družbene organiza-cije? Lahko rečemo, da se organizacije kot celota niso aktivno vključevale v našo akci-jo, seveda pa so sodelovali nekateri funkcio-narji in člani, izjema je seveda Rdeči kriz, ki je bil resnično močno angažiran. Bilo je precej gledalcev, ki so z zanimanjem sprem-ljali, kako urno gre od rok reševanje, previ-janje poškodb, nega, prenos z nosili v ambu-
lantno bolnico. 40 ali celo 90 ur tečajev se je resnično poznalo... Tudi gasilci so bili hitri in spretni s svojimi lestvami in brizga-mi, pohvaliti moramo tako može iz Zgornje Šiške kot tiste iz Dravelj, ki so nam pri-skočili na pomoč.
Ekipe reda in varnosti so držale vajeti v svojih rokah. Vsi sodelujoči so bili oprem-ljeni z razpoznavnimi trakovi (napravili smo jih več sto). Bila pa je seveda tudi ena"ne-všečnost — da namreč ob 17. uri ni bilo sli-šati sirene niti ni bil oznanjen konec alarma po zračnem napadu. Nesporazum, seveda. Na šoli Zvonka Runka je montirana sirena, ki pa je v sklopu celotnega mestnega alarmne-ga sistema in je ni mogoče vključiti samo zase, zaradi česar so šolniki uporabili le ma-lo, ročno sireno. Toda vodstvo vaje se je znašlo in točno po programu izdalo povelja, kljub  temu da  sirene ni bilo  slišati...