»Žene, ne odevajte se za nami v črnino...«
Devetega februarja je naša občanka in znana medvojna aktivistka Osvobodilne fronte Micka Porentova proslavljala svoj visoki življenj-ski jubilej. Ko sva s predsednico krajevnega Zdmženja horcev Zelene jame obiskali slavljenko, je naš pogovor hitro prešcl v obujanje spo-minov, ki so v njej še kako živi, čeprav segajo fja v predvojni čas in naj-težje dni okupacije.
Naj ini bo dovoljeno, da se v tem zapi.su omejim le na del njene prehojene iivljenjske poti, del iz najtežjih dni naše polpretekle zgodovinc.
»Prcden smo prišli januarja 1939 v /.eleno jamo, je naša sc-demčlanska druiina stanovala v društvenem stanovanju Sokola na Taboru, v leseni baraki, ki ni bila grajena za le namenc. Moj mož Janezje bil uradnik na Magi-stratu, v Sokolu na Tabont pa član vaditeljskega zbora. Tako se je kar vsa naša druiina polnih devet let neposredno vključevala v društveno iivljenje. Janez je bil navdušen telovadec, svoje znanje in Ijubezen do športa pa je z vese-Ijem prenašal na rnlad sokolski naraščaj.«
V vodstvu Sokola je bil Janez Porenia trden pristaš tistih »bra-tov« sodelavcev, ki so delali tako,
kot so razglašali v svojih nučelih. Ta so bila pn-dvsem narodna idejna in kulturna dejavnost...
Težko se je bilo zoperslavljati močnemu vplivu in razdiralnemu početju vodstvt. v jugoslovanski sokolski zvezi, kije segalo do na-čelništev sokolskih žup, in je so-kolsko organizacijo uporabljalo za svoje protiljudske namene. Temu početju se je uprla večina članstva sokolske organizacije v Sloveniji. Njeno uporno žorišče pa se je najprej ruzplamtelo v Ljubljani na Taboru. Med upor-niki, kiso zahtevali vcč demokra-cije v Sokolu, je bil tndiJanez Po-renta. Du bi zadušili njihovo idejo o demokraciji; ki se je »nevarno« širila v Ijitbljanska društva, sta pričeli oblast v Ljubljani in zveza SK Jugoslavije uprizarjati grobe disciplinske in sodne procese za kaznovanje in izključitev uporne skupine iz vseh sokolskih društev Jugoslavije. Skupina pa je imela na svoji strani večino članstva, zato nakana ni uspela.
Vsvojem razmišljanju je nada-Ijevala: »Saj je bila njihova pod-pora zelo ohrabrjujoča in tudi pomembna, vendar so kljitb temu prizadete družine trpele. Dobrose še spominjam zadnjega procesa v dvorani na Taboru. Bilo nas je polna dvorana, ie nekoliko razd-vojenimed seboj smo se tako tudi posedli, eni levo, drugi desno.
Najprej smo poslušali obtoino obaodbo proti prevrainikom, kako zapeljujejo mladino, vna-šajo komunistične ideje in meto-de, nato pa je sledila »čistka« članstva. Javno so izključili 150 člcinov iz Ijubljanskih dništev, med njimi tudi vso našo družino. Kmalu naio smo prejeli sodno odpoved stanovanja, ki smo ga morali tnkoj izprazniti. Tuko smo sredi zime v začetku januarja leta 193 9 ostali brez strehe nad glavo. Na pomoč so nam priskočili pri-jatelji in nam našli stanovanje v Zeleni jami.«
Porentova druiina se je kmalu vživela v novo okolje. Mladi, va-jeni družabnosti, so našli svojc vrstnike in somišljenike. Oče Janez pa je bil koi član odbora Društva    prijateljev    Sovjetske
zveze v Ljubljani zelo zaposlen. Poreniuv novi dom je kmalu po-stal zatočtfče Stevilnim ilegafcem, ki jih je oblast hotela sirpali v z(i-pore še pred kapitulacijo drzavv. Številnih se spominja Micka in dodaja: » Če je zmanjkalo leiišč, smo polegli kar po tleh, vaino je bilo le, da so bili ogroženi na var-nem. Jaz sem skrbela za hrano, jim prala, moj enajstleini sin Marko pa je medtem postal spre-ten kurir in obveščevalec.«
Koje bila na pobudo Komuni-stične partije uslanovljena Osvo-bodilna frorita Slovenije, jeJanez postal član vodstva slovenske so-kolske organizacije, vključene v OF. Velika je tudi njegova za-sluga za množično vključitevpoš-tenih sokolov v OF in oboroiene enote NO V. Na Magistratu pa je bil organizator matičnega odbo-ra.
Tudi njegovi sodelavci iz nek-danjih sokolskih vrst so prevze-mali odgovornc naloge v OF. Tako vpeti v velika in odgovorna dogajanja so skoraj pozabili naie odmaknjene dogodke na Taboru. Groinje njihovih preganjalcev pa so tlele in čakale na priloinost za maščevanje. To priložnost jim je prinesla okupacija. 20. februarja 1942 so pripadniki VOS v Ljub-Ijani usrrelili organizatorja in vodjo plave garde A vgusta Pra-protnika. Tedaj so okupatorji izročili vojaškemu sodišču šest somišljenikov OF. Med njimi so biliJanez Porenta, Lojze Lubejin Dušan Podgomik, vsi trije iz že
opisane skupine na Taboru. Pri-jeli so jih na sluibenih mestih, (trugi njihovi frrvareff ptt jvt se pravočasno umaknili v ilegalo. Porenta, Lubej in Podgornik so bili zaprti skoraj štiri mesece, toč-neje 111 dni. Brez procesa in brez sodbe so vse tri 13. julija v Gra-mozni jatni ustrelili kot talce.
Dva dni pred smrtjo so svojim ženam poslali skupno sporočilo:
» Zene, ne odevajte se za nami v črnino, ne pustite, da bi sovrai-niki uživali.«
Micka Porentova, čeprav no-tranje stria od bolečine, izmučena od skrbi in prečutih noči, je po-gumno izpolnila moievo sporoči-lo. Tudi belogardisti, ki so po moievi aretaciji neprestano vdi-rali v njihovo stanovanje, je niso zlomili. Še naprej je delovala v organizaciji Slovenske narodne pomoči.
»Toda trpljenja v naši družini še ni bilo konec,« je zamišljeno dodala. Od vseh otrok je le naj-mlajši Marko ostal doma in delal kot član odbora moščanske Pio-nirske otganizacije, Nado so be-logardisti zalotili pri potresni ak-ciji, a jo zaradi pomanjkanja do-kazov po petih tednih zapora iz-pustili. V boiični raciji 23. 12. 1942 pa so belogardisti aretirali Nado in Slavi in ju poslali v itali-janska taborišča. Slavijepo kapi-tulaciji Italije odšla v partizane, Nado paje spomladi 1944. leta iz taborišča rešil španski Rdeči krii, Tatjana je prav tako odšlavparti-zane in se vrnilapo končani vojni. Tudi Vilije 28. maja 1942 odšel v partizane in leta 1943 padel v Dr-varju ob napadu na Vrhovništab. Skratka, vsi so bili od prvih dni okupacije aktivni in tudi člani SKOJ.«
Prisla je teiko pričakovana svoboda. Micka se je zavzeto vključevala v razne krajevne ak-cije in v obnovo porušene domo-vine. Bilaje članica odbora Zveze borcev in njegovih komisij, delala je v organizaciji AFŽ in Sociali-stični zvezi.
Leta 1954 se je odselila iz Ze-lene jame in sedaj živi v Šiepanj-skern naselju, kjer je zelo zado-voljna.
Ob odhodu sva ji v imenu Zdruienja borcev Zelene jame zaieleli trdnega zdravja in veliko sreče v krogu njenih najdraijih.
FANI  TOMIČEVIČ