GLASBA
OPERA  IN  NJENI  MOJSTRI
Komu služijo operni in koncertni priročniki, kakršne smo Slovenci do nedavna brali le v pomembnejših tujih jezikih in jih v poslednjih letih lahko beremo v čedalje večjem številu tudi v svojem jeziku? Obiskovavec opernih predstav in koncertnih prireditev, ki hoče kaj izvedeti o predvajanih delili, bo iskal informacije predvsem v gledališkem in koncertnem listu. Da bi kdo iskal izčrpnejših podatkov v zgodovinskih in strokovnih knjigah pa tudi v takih priročnikih, se mi zdi malo verjetno. Zato menim, da koristijo take publikacije v večji meri tistim radijskim poslušavcem, ki bolj ali manj sistematično poslušajo opere ali koncerte. Sicer se pa takih knjig cesto poslužujejo časnikarji, publicisti, kritiki, bodisi da poiščejo širšo dokumentacijo o kakem delu, bodisi da potrebujejo podatke, kakršnih človek ne more vedno obdržati v spominu: letnice ipd. Vendar mora biti knjiga razumljiva tudi nezahtevnemu ljubitelju in srednješolcu, ki komaj začenja zahajati v operno hišo in koncertno dvorano. pa spet ne sme biti tako preprosta in pusta, da bi jo študent glasbe odklonil ali da bi si je ne zaželel dolgoletni poznavavec glasbe, ki bo ob njenih opisih, glasbenih primerih in slikah obujal doživetja iu izpopolnjeval svoje znanje.
Prav zato, ker mora sestavijavec priročnika ustreči tako različnim željam in potrebam kupcev, je njegovo delo težko in nevarnost, da v resnici le malokomu  ustreže. velika.
Ob teh kvalitativnih kriterijih, ki se mi ztle \sekakor najtehtnejši v takem priročniku, mora sestavijavec rešiti nelahko nalogo ob izboril kvantitativnih kriterijev. Katera dela jo treba upoštevati in katera izključiti? Kaj in koliko naj pove o vsakem delu? Naj se omeji na naštevanje stvarnih podatkov ali naj pritegne tudi anekdotiko? In tu bi lahko sledila prav dolga \ rsta takih \ prašatij.
Ciril Cvetko je rešil vse te probleme imenitno: ob njegovem osebnostnem, živahnem, neposrednem pripovedovanju o operah in njenih mojstrih* se mi zdi docela, postranskega pomena vsaka razprava o tem ali onem problemu v zvezi / izborom, z nesorazmerji med tem iu onim poglavjem in s posameznimi oznakami. Zato toliko rajši poudarjam, koliko je v knjigi živega in dobrega.
Živo je Cvetkovo pripovedovanje, žive so njegove oznake, ki jim botrujeta občutljiv okus in globoko praktično in teoretično poznavanje opere in njenih mojstrov, živ je Cvetkov budni, kritični odnos do snovi, ki jo obravnava. Dober je na splošno njegov pripovedni slog. Zato sem imel večkrat vtis — in sem sega vsakič razveselil — da me občutljiv dirigent vodi v svojo delavnico., da mi razkrije, kar je sam spoznal iu doživel pri svojem dolgotrajnem stiku z odrskimi mojstrovinami, hi prav v osebnosti, ki izhaja iz celotnega dela. spoznavamo najdragocenejšo vrlino tega priročnika.
O samem i/boru velja najprej ugotoviti, da je priročnik nastal po potrebah domačega trga in da se naslanja — morebiti tudi preveč — na repertoar domačih opernih hiš. Ko bi avtor upošteval mnogo večjo širino radijskih sporedov,
* Ciril Cvetko. Opera in njeni mojstri. Mladinska knjiga v Ljubljani. 1963.
1140
bi morebiti kuko opero lahko še dodal na račun kake druge, ki bi jo v priročniku mirno lahko pogrešali. Tudi to je treba upoštevati, da je prav tako avtorjev kriterij za izbor kakor tudi recenzentov kriterij za ocenjevanje tega izbora v veliki meri podvržen osebnemu okusu in idejam, posebno tam, kjer je govora o modernem in domačem repertoarju. Vendar: ali ne bi kazalo — izvedbam v domačih opernih hišah navkljub — odkazati nekoliko več pozornosti domači operni produkciji? V priročniku ne srečam ne Savina in Osterca. švara pa bi zaslužil, da bi vsaj še Kleopatra zašla v knjigo.
Pri tujih avtorjih pogrešam Ognjenega angela Prokofjeva, ki je vsekakor pomembnejši od Igravca in od Zaroke o samostanu, nadalje The lurn od the screm B. Brittna namesto manj posrečenega Sna kresne noči. pogrešam Ja-iničkovo Lisico zvitorepko in njegov Primer (ne slučaj!) Makropulos, Puccinijevo Dekle z zapada, Musorgskega Hooanščino, predvsem pa dve med najpomembnejšimi Rossinijevimi operami: Vilhelma Telia in Mojzesa, ki sta daleč vrednejši od Italijanke v Aliirn: pa še avtorje in opere, ki so vrednejše kakor Suhonov Vihar (zakaj neki Krutiiava ob samih poslovenjenih naslovih?), Cikker-jev Janošik in Sutermeistrova Romeo in Julija.
Tudi nesorazmerja med posameznimi poglavji lahko motijo recenzenta, ne da bi zato vrednost knjige bistveno trpela. Netočne in samovoljne trditve motijo seveda huje: da je Cikker v prvih vrstah sodobnikov (str. 66), da je Gershvvin potoval v- Srednjo (sic!) Ameriko in se tam navdušil za črnski glasbeni folklor (108). da je životaril Smareglia v Verdijevi (sic!) senci (209) ipd. Težko bi tudi pritrdili, da se je Havdn zadovoljeval z umetnostnim minimumom (154).
Pri ekonomiji, ki je narekovala izbor glasbenih primerov, se mi zdi prevelika potrata prisotnost glasbenih primerov iz simfoničnih del nekaterih avtorjev (Suhon. Šostakovič). Sicer so primeri izbrani odlično. Enako odlična je tudi oprema knjige s  številnimi  fotografijami opernih predstav.
Posebej bi rad načel vprašanje, ki mu bo treba posvetiti več pozornosti in ločene razprave: to je vprašanje kulturnega jezika.
Pri branju Ovetkove knjige me je sprva presenetil klen. čist jezik (serialen. instrument, -vec itd.). Iz radovednosti sem poiskal med imeni na koncu knjigo in sem tam bral: Jezikovni pregled dr. Lino Lcgiša. Seveda sem bil ves zbegan. ko sem potem našel v knjigi več desetin grobih jezikovnih napak. Ampak o napakah, ki zadevajo slovensko slovnico (in teh je večina), bom rajši spregovoril ločeno, saj ni Cvetkova knjiga v tem nič boljša in nič slabša od desetin drugih knjig iz kulturnih (!) strok, ki so izšle pri nas v poslednjih letih. Tu bom nanizal le nekaj napak v rabi tujih imen in besed: Paesiello (20. 69. 263 idr.) namesto običajnega Paisiello: Piccini (t 19. 263) in piecinisti (120) namesto Piccinni: Konstantinopel (65) in Kopenhagen (109) namesto Istanbula in Kh-benhavna: i7 caoalier (151) namesto cavalier: Marienzo (169) namesto Marenzio: Nanerl (171) namesto Nannerl; dramma giocosa (186) namesto dramma gioeoso: Apollo Musagettes (287) namesto Apollon Musagete; »ThrenU ni bila (288) namesto ^Threni« niso bili: Oberto conte di Bonifacio (314) nainesto Oberto conte di San Bonifacio:  Cazetta  (317)  namesto C.azzetta.
Pavle   Merku
1141