PLANINSKI VESTNIK
bi bilo tarnanju. Mlad narod smo in nekako še nismo povsem prišli do spoznanja, da brez nič ni nič tudi v kulturi, športu, umetnosti, torej v ^nadgradnji«. Ob porajanju mladega slovenskega kapitalizma naj spomnim le na nekdanjega »kranjskega« kapitalista Žiga (Sigmunda) Zoisa, ki je - čeprav nemškega porekla -financiral in usmerjal naše »razsvetljence«: Linharta, Vodnika, pa botanike, slikarje. Nič od tega nI potreboval za svoje gozdarstvo, rudarstvo in železarstvo. A brez njegove zavesti, kaj je dobro za to deželo frr njene ljudi, ne bi imeli ne prvega slovenskega pesnika in ne prvega dramatika. Potem ne bi imeli niti tega Cankarjevega doma, ker tudi Cankarja ne bi bilo, da bi ga po njem imenovali.
Od tedaj je minilo že skoraj 200 let, a ob Vikijevem predavanju naj nam ostane v spominu tudi to, da karkoli pomembnega naredi kak Slovenec na kateremkoli področju, je dobro za nas vse, pa Če se tega zavedamo ali ne. To je dejstvo.
Zdaj se mi zdi, da bi moral planinski javnost/ povedati še kaj več, ne pa le to, kar sem obiskovalcem Cankarjevega doma. Pri tem niti ne vem, kako do planinske javnosti priti. Planinske javnosti, članov PZS, je 101817, naročnikov Planinskega vestnika le 3870. Obvestila Planinske zveze Slovenije berejo le funkcionarji. So oni planinska javnost oziroma njeni vzorčni predstavniki? Najbrž ne. Morda bi moral to napisati v Delu, Slovencu, Večeru, če bi hotel nagovoriti vse člane Planinske zveze Slovenije. Morda bi bila televizija še boljša, A potem bi brali tudi drugi, "neposvečen/«; In zdelo bi se ml, da javno razobešam družinske zadeve. Da bom kratek: slovenskim alpinistom so cilji jasni, manjka pa jim sredstev. Sredstva za nekakšen osnovni program vrhunskega alpinizma sicer preskrbi vlada prek športne zveze Slovenije, glavnino denarja pa mora Komisija za odprave v tuja gorstva zbrati od pokroviteljev, darovalcev, s prodajo koledarja, razglednic itd. Vsekakor je vsega veliko premalo. Ne govorim na pamet, ker najbrž najbolje od vseh poznam to mizerijo zbiranja sredstev za alpinizem, mizerijo, ki meji že na osebno poniževanje. Da skušam nagovoriti vse planince, pa je vzrok v tem, da prav oni niti najmanj ne podpirajo vrhunskega športa svoje organizacije -Planinske zveze Slovenije. Niti delček članarine nI šel za Everest, Lotse, Kanč in tako najprej, kaj šele kakšen dodatni denar, zbran organizirano in namensko Smučarske zveze si še zamisliti ne moremo brez dobrih tekmovalcev, planinci pa, kot da se jih naše himalajske odprave ne tičejo. Celo narode; od mukoma zbranih sredstev je treba odvesti lep del - letos prek 100000SLT - za delovanje planinske uprave na Dvoržakovi 9 v Ljubljani, prav tako od koledarja. Brez nič ni nič, to je jasno, vendar bi morali biti mi vsi skupaj sposobni poskrbeti za neki denarni temelj Himalaje, Andov itd. Alpinizem je ena od osnov Planinske zveze Slovenije, tudi ena od slovenskih zgodovinskih utemeljitev in sedanjih reprezentančnih dejavnosti na sve-484 tovnem odru.
RAZSTAVA AKVARELOV SLIKARKE DARINKE MADJANOVIČ
IZVIR ŽIVLJENJA
DARIO CORTESE
Gore so močna umetniška Inspiracija. Vendar se večina ustvarjalnosti današnjega časa prelije v besede in fotografije, medtem ko sodobno slikarstvo sploh ne daje poudarka goram. Mogoče preveč »klasične« kot vir inspiracije in s predstavo Karingerjeve In Pernhartove romantične igre svetiobe in temačnih senc premalo »sodobne« se gorske oblike izmikajo današnjemu slikarstvu. Danes je fotografija tista prevladujoča dokumentacija enkratnosti trenutka in čutenja gora ter njihova umetniška nadgradnja. O tem, da bi se domač sodobni umetnik lotil tematike gorskega sveta, še do pred kratkim (razen nekaj izjem) ni bilo znano. Pred letom dni smo v PV zasledili dve vinjeti Darinke Madjanovič, 23. septembra letos pa je bila v knjižnici Prežihov Voranc v Ljubljani otvoritev razstave njenih gorskih akvarelov z naslovom »Izvir upanja«, ki je na tem mestu ostala do 19. oktobra.
To je bil prijeten dogodek. Lado Jakša je nekaj tistih čudovitih občutij, ki jih izražajo slike, poskušal preliti v glasbo in je posebej v ta namen napisane skladbe na otvoritvi tudi odigral - in še priredba Twin Peaks se je vklopila v celoto drugačnega videnja/čutenja gora. Otvoritev je pomenila tudi srečanje gornikov: »Saj smo tukaj sami znani!» je dejal France Zupan, ki je predstavil avtorico in s kratkim nagovorom otvo-HI razstavo. Z veliko željo, da bi nam Darinka Madjanovič kmalu dala svoje čutenje gora še na platnu in v olju.
Akvareli akademske slikarke Darinke Madjanovič so umetniška hiperrealistična predstava gorskih oblik in svetlobnih prelivov. Tematika 23 akvarelov manjšega formata (približno 32 x 18 cm) so predvsem slovenski hribi. Vendar, prva slika, ki pričaka obiskovalca, je »Sončna krona«: v topli, mehki svetlobi se rumeno oranžni stolpi Zupcev na Durmitorju rišejo na modrem nebu... tista prijetna poz nopopo I danska svetloba in čudoviti mir gora. To je značilno za večino slik Darinke Madjanovič: čutenje -gora, pokrajine, sveta, sebe, česarkoli... ki ga dajejo gore, je skoraj s fotografsko verodostojnostjo prellla v slike, iz njih sijejo občutki; prelivanje barv in svetlobe na akvarelih ni namenjeno bežnem pogledu. Še bolj kot upodobitve gora, grebenov tn detajlov so izrazno močne slike neba, oblakov In siji večerne/jutranje svetlobe.
Ko enkrat v pozni jeseni stojimo nekje visoko zgoraj v večernem miru, je veličastnost trenutka razpotegnjena v prelive barv na žarečem zahodu. Pogled lebdi na nebu: rdeča se prelije v oranžno, ki preide v rumeno; zdaj se rahli odtenki zelene nad nami spremenijo v modrikaste. ti v kovinsko sive, ki se prav na vzhodu obarvajo rahlo vijoličasto in se vedno bolj izgub-
■ PLANINSKI VESTNIK
485
Darinka Madjanovič. Gora n njen ponos
Ijajo v sivem mraku doživetij polnega dneva. In spet nebeški sprehod proti rumeni, oranžni, rdeči.,. Prav tako veličastnost izražajo najbolj uspeli akvareli Darinke Madjanovič. Sprostijo napetost mestnega trenutka in nas prestavijo v znan, veličasten mir večera v gorah, izrišejo oblike vrhov, mehkobo ali ostrino svetlobe v skalah in stenah in s svetlobnimi prelivi oblikujejo valove gorske pokrajine Na razstavi smo živeli z žareči mi jutri v gorah, se ustavili pri večernih svetlobnih prelivih in sijoči belini jasnega zimskega dne. Podrta gora z okolico se pod sivo oranžnimi oblaki riše na modro vijoličastem jutranjem nebu; sivina prihajajočih oblakov bo zdaj-zdaj prekrila čm obris Julijcev na večernem nebu Sleme in Draški vrh se vsa temna umikata barvam, ki jih umetniško slika gorsko nebo; vrh Golice se kot velik snežni val ustavlja na sivini oblakov zimskega dneva. Zlati macesni pod Razorjem, Dedno polje v mehki novoletni snežni odeji; prepadne stene Planje se izgubljajo v megli doline. Kanjavec: kot "Twin Peaks« vstaja v čistosti zimske jasnine... Šmarna gora z okolico z Velike planine je videti kot utripajoče valujoče morje: valovi temnih grebenov rastejo iz oranžnega mrča.
In belina Grintovcev: tako značilno hrepenenje, ko jih gledamo z Ljubljanskega gradu. Jezerski Stog z okolico pod odejo snega; skalni gmoti Triglava; in Pelca nad Klonicami kot prestola gorskih bogov, Štruca se belo debeli nad dolinskim meglenim morjem; svež sneg v Planjavi se bo zdaj-zdaj začel plaziti v sivem zimskem popoldnevu. Jesenski pogled na Vrata izpod
Kopic; na zasneženo Jerebico iz Koritnice; na drugi strani je aprilski sneg spet pobelil Jalovec, Ah, in kako lepo bi bilo odsmučati s Kredarice, nad katero vladata Rž in Triglav! Dolgo in položno je pobočje Vrha Sonca - Grintovca. Prelivanje svetlobe, senc in barv doseže vrhunec v pogledu skozi okno pod vrhom pri Srebrnem sedlu: pod modrino neba sijoče bela Ojstrica nad že rjavo Korošico, skalni okvir okna v ospredju naliva sivino.
Vse to so doživetja gorske pokrajine na akvarelih Darinke Madjanovič, ki jim je beseda le šepajoči sopotnik.
Zmrdovanje nad «realizmom« in temu navkljub: ravno zaradi tega so slike tako prijetne, mehke in ostre, hladne in tople - kot taki dnevi v gorah. Občutki se spreminjajo od slike do slike, dvigujejo in spuščajo; so ustvarjalna vez med gorsko naravo, slikarko in nami. Za zaključek predstavitve gorskih akvarelov Darinke Madjanovič lahko rečemo le to, da bi hoteli še - še več, pa tudi drugačne umetniške izraze Darinke Madjanovič, še več njenega videnja gora, s katerimi in za katere živi.
Vsaka gora, najsi bo velika ali majhna, se mi zmerom zdi častitljivo, čudovito bitje, polno življenja, lepote in skrivnostnega mika; prizadevanje, da bi jo doumel, se mi zdi najpomembnejši cilj vsega gorništva. Svet gora je potrebno razumeti in ljubiti kot celoto. Z odprtimi očmi in s čutečim srcem moramo doživljati živali in rastline, pečine in nebesno modrino, svetlobo in barve, skratka, vesoljno naravo, ki nas obdaja.
Kari Blodi g