Kratek oris moje življenjske poti Ker ima vsako versko bogoslužje pred vsem velik duhovni in vzgojni pomen, sem se odločil, da svojo zlato mašo pra znujem slovesno v rojstni župniji Škofja Loka in v moji sedanji župniji Lučine. Rad se odzovem povabilu in ob tem jubileju prikažem prerez svoje življenj ske poti še bralcem Loških razgledov. Luč sveta sem zagledal sredi prve sve tovne vojne v Zmincu na nekdanji pri stavi ali dvorcu loškega gradu, imenova nem Šefertno, ki ga omenja tudi Ivan Tavčar v svoji »Visoški kroniki«. Moja mama je bila Rohotnikova iz Breznice in je bila dvakrat poročena. S prvim možem Valentinom Čadežem, ki je umrl zelo mlad, je imela dva otroka. Z drugim možem, mojim očetom Janezom Brgan- tom, ki je bil Smoletov od Svetega To maža na Selškem, pa je imela trinajst otrok. Skupno nas je bilo torej petnajst: osem fantov in sedem deklet. V naši rodovini je imel enako družino tudi brat Pavel z ženo Tončko, ki živi v Clevelan- du. Leta 1926 je bila v Poljanski dolini velikanska povodenj in voda je odnesla trideset mostov. Tudi iz našega posestva, ki je merilo 43 ha, je pobralo dva hek tarja rodovitne obdelovalne zemlje. Za radi stiske in pomanjkanja sva z bratom Pavlom morala oditi zdoma služit v »Ro- hotje« k teti in staremu očetu. Osnovno šolo sem obiskoval v Škofji Loki. Ker sem spadal med oddaljene hribovce, sem prvi dve leti hodil v šolo samo enkrat na teden. Drugi dve leti sem hodil že trikrat in nato zadnji dve leti kar vsak dan. Tako sem se nekako pripravil za srednjo šolo. Pri vpisu v kranjsko Gimnazijo sem imel težave, ker sem bil starejši od vrstnikov. Takratni loški kaplan Ivan Weider je zato posredoval zame pri rav natelju kranjskega Gimnazije, da so me vseeno sprejeli. Ce so se pozneje kdaj kesali, ne vem; morda ob kakšni slabi oceni. V gimnaziji je kar šlo. Prvi letnik sem izdelal z odliko, da bi se mi to še kdaj kasneje posrečilo se ne spominjam. Imel sem preveč drugega dela in sem bil med drugim tudi predsednik Marijine kon- gregacije. Na kranjsko Gimnazijo imam zelo lepe spomine. 229 Po opravljeni veliki maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Za študij bogoslovja sem se po zaslugi domače verske vzgoje odločil že v kranj skem dijaškem zavodu, kjer so bili moji predstojniki kaplani: dr. Jože Pogačnik, Jože Košir in Jože Jamnik. Študij na Teološki fakulteti se mi ni zdel pretežak, čeprav se je bilo potrebno za izpite po šteno potruditi. Tudi življenje v velikem semenišču v Ljubljani je bilo, kljub strogi disciplini, prijetno in razgibano. Po pričetku vojne, ko so se na podeže lju in po ljubljanskih ulicah pričele prve likvidacije, življenje ni bilo več sprošče no. Mi, ki smo imeli svojce pod nemško zasedbo, smo bili večkrat lačni kot siti. Tudi denarja nam nihče ni dajal. Trpeli smo veliko pomanjkanje. Ker je bila moja rojstna župnija Škofja Loka pod nemško zasedbo, sem imel novo mašo pri Uršulinkah v Ljubljani. Zaradi vojne in zaprte meje ožji sorod niki niso mogli priti na slovesnost. Nav zoči so bili le tisti, ki so živeli v Ljublja ni: dva strica, teta in nekaj bratrancev, nekateri znanci in dobrotniki, v večini pa študentje. V duhovnika me je 4. julija 1943 po svetil škof Gregorij Rozman in me čez mesec z dekretom imenoval za kaplana v Dolenjskih Toplicah. Službo sem na stopil en teden pred razpadom Italije. Takrat sem prvič videl in srečal parti zana v uniformi. Nekateri so me opozar jali, da me bodo ubili. No, hvala Bogu, se to ni zgodilo. Moj predhodnik je bil g. Jakob Mavec, ki sem ga prosil za potrebne napotke. Dejal mi je, naj kar malo zaplavam. V vodi sem znal plavati, na suhem se pa nisem učil plavanja nikdar. Moj prvi in edini župnik je bil g. Jože Cuderman, ki je s svojim znanjem nem ščine rešil pred Nemci marsikaterega partizana. Pred partizani je ob koncu vojne moral braniti tudi svojega škofa Antona Vovka, ko je bival pri njem in bil na zdravljenju v Dolenjskih Toplicah. V poznih večernih urah so vdrli v župa- nišče in zahtevali škofa. Hrabro je stopil prednje in izjavil: »Do njega lahko pri dete samo preko mojega trupla!« Z zlate maše v Lučinah 11. julija 1993 230 V letu 1948 sem bil imenovan za žup nijskega upravitelja v Dolenjskih Topli cah in soupravitelja sosednjih Poljan in tam doživel prepoved zvonjenja. Ker sem naslednjo nedeljo odlok o prepovedi malo bolj naglas prebral, so me obsodili na mesec dni zapora, češ, da sem odlok prebral v napačnem tonu. Nekaj posebnega in nepozabnega so bili razni romarski shodi. Živo se spomi njam, kako so ljudje hiteli k sv. Antonu Puščavniku v Meniško vas. Tam je bil v navadi ofer s kračami, ki so jih po maši ključarji prodajali na dražbi. Ko sem oznanil običajni ofer sem še dostavil: »Kdor je pravo kračo pozabil doma, naj kar svojo nese okrog oltarja in malo več drobiža vrže v nabiralnik.« Po končani slovesnosti in ofru so prišli miličniki in krače odpeljali. Čudovito je bilo življenje in delovanje dveh Marijinih družb. V Marijini družbi za žene je bilo včlanjenih okrog sto žena in v dekliški prav toliko deklet. Vsak mesec so opravile spoved in se udeležile svojega shoda. Z verskim življenjem v župniji sem bil zelo zadovoljen. Vedno sem imel dovolj dela. Čeprav nismo imeli ne denarja niti drugih dobrin, smo s pomočjo dobrih ljudi obnavljali notra njost in zunanjost cerkva. Leta 1959 sem se preselil na Polšnik, kjer je lepa farna cerkev in pet podruž nic. Ko je letos v Planici ugasnilo mlado življenje dijakinje Helene Medved, sem se spomnil na polšensko podružnico Ma- molj, kjer je bila doma. Ker je nadarbina imela mnogo sadnega drevja, sem imel tam veliko dela z nabiranjem sadja in žganjekuho. Po štirih letih in pol sem bil nastavljen v Staro Oselico in od tam sem souprav- ljal tudi dobrih deset kilometrov odda ljeno Novo Oselico, kjer smo pozidali novo župnišče. Tod sem se veliko posve čal družinskim obiskom. Po smrti župnika Alojzija Kambiča je bila nezasedena lučenska fara. Nadškofa Pogačnika sem prosil, če me prestavi v to župnijo. Prošnja je bila uslišana in tako sem po 11 letih prišel v Lučine. Tu sem že 18 let in tu sem 11. julija 1993 obhajal svojo zlato mašo. V Škof j i Loki pa sem svoj zlati jubilej praznoval 4. julija 1993. Kako naj končam? Bogu hvala za vse! Tine Brgant, zlatomašnik 231