------     117    ------
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
161.
Na ovcami.
Pot je bil enoličen. Voda je vedno naraščala. Po-poludne sem pribrodil do neke zelo šumeče reke. Po letu tu ni prav nič vode. Da bi prišel na drugo stran, moral sem skakati po kamenju, kar je bilo nevarno. Gledal sem, da bi vsaj do večera prišel na kako višino. Podvizal sem se, kar se je dalo, ali vse je bilo zastonj. Večer se je bližal, dež ni hotel ponehati, ia kamorkoli sem se ozrl, vse sama ravnina, Udavši se v osodo svojo, postavil sem ranec v vodo, potegnil čez glavo ameriški plašč, in tako sem ves premočen in lačen presedel vso drago noč v dežju.
Ko je začelo malo svitati, vzdignem se. Sedaj šele sem sprevidel, kako sem napak ravnal včeraj, da nisem napravljal nobenih znamenj, koder sem šel. Zato nisem vedel, kamo naj se obrnem. Vedel sem sicer, da Portland stoji na zapadnej strani, ali kje je zapad, kje izhod? Tema je še bilo iz z nebesa je še vedno lilo. Tu sem sprevidel tudi to, kako je potreben kompas, in sklenil sem, da ga koj kupim, kakor hitro pridem v Portland. V tej negotovosti sem se priporočil božjej previdnosti ter šel dalje. Ves utrujen sem začel kmalu pešati, nogi
ste mi odpovedali, moč mi je ginila in želodec je glasno krulil. Ril sem in ril naprej, in ko sem bil naredil uže dober kos pota, zaslišim z daleč šumenje vode. Ko se jej približam, opazim ves zavzet, da stojim ob reki na tistem mestu, kjer sem jo včeraj preskočil. Kaj pa sedaj? Nič drugega kakor spustiti se z novega na pot, ali v drugem smeru. Tega dne sem začel obupavati o rešenju svojem. Dež je vedno lil, črne megle so visele nad ravnino, in nikjer nobene žive stvari. Bilo je uže popoludne, in jaz še nisem nikamor prišel. Kaj bode!
Tu nenadoma zagledam z daleč dva potnika. To je povzdignilo pojemajoče moje upanje. Srečam se ž njima. Tujca sta na moja vprašanja naglo odgovarjala, kajti rada bi bila ob tem grdem vremenu kmalu dospela na najbližnjo ovčarno, do katere pa je bilo še dve uri beda. Spodbadala sta me, naj le kar grem ž njima, in to brez oklevanja, ker ne kaže muditi se. Šel sem nekaj časa ž njima, ali čedalje veče slabosti so me obhajale, in nič več nisem mogel naprej. Pocenil sem, da se spočijem, tujca pa sta odšla. Ostal sem sam, in čudne misli so mi rojile po glavi. Ali me bode res konec v avstralijskih pustinjah? Na vse zadnje se zopet spravim po koncu in ležem naprej. Za večera zagledam v daljavi, da se nekaj beli, in kmalu potem sem uže razločil drevesa in med njimi plehato streho. Tudi se mi je videlo, da zadaj stoji jezero. Slednjič sem prilezel do visokega plota. Malo nazaj je stal ugleden dom, in poleg več manjših poslopij. Ves prostor pa je bil ograjen, in sredi dvora je stal s platnom pokrit  voz. To je bila ovcama.
Zavil sem proti hiši; bila je zaprta. Spustim se k prvemu manjšemu poslopju, kar stopi ven mlada čedno opravljena gospa. Ko jo poprosim, da bi mi dovolila spati v hlevu. Uljudno se mi je nasmejala ter omenila, da ni treba v hlevu spati. Deset minut naprej ob jezeru stoji hiša, kjer dobivajo potniki streho in jed zastonj. Ker sem bil preveč utrujen in v takej „hordi" še nikdar nisem ostal, poprosil sem jo zopet, naj mi za ta pot dovoli leči v pokriti voz. Z veseljem mi je dovolila, in koj na to je prinesla kruha in mesa. Ves vesel sem zlezel v voz. Bila je uže skoro noč, in veter je silno pihal. Ali jaz se nisem dosta brigal zanj, ogrnil sem se s plaščem in slastno použil kruh in meso. Potem sem se stegnil po trdih deskah in sladko  zaspal.
Zjutraj se je solnce vendar enkrat zopet pokazalo. Spustil sem se na pot, in komaj sem se pokazal izza vrta, zagledam jezero in ono hordo, katere mi je bila uljudna gostiteljka zvečer omenila. Pred hordo je stalo več ljudij, med njimi tudi ona dva potnika, ki sta me Da potu samega pustila. Prašal sem te ljudi, kodi drži pot v Portland. Rekli so mi, naj preje stopim v hordo in se najem, potem mi hočejo pokazati. Tu še le sem izvedel, s kakega namena so bile avstralijske ovčarne ustanovljene.
Kakor znamo, ima Avstralija malo oravne zemlje, pač pa lepih pašnikov in bujnih gozdov. Ko je Angleška prve naselbine tu ustanovila, razdelila je pašnike nasel-
nikom Od teh velikih prostorov plačujejo squatterji žela majhen davek, ali zato morajo dajati zastonj streho in hrano potnikom, ki se oglašajo, pa tudi razna živila^ n. pr. meso, moko, čaj, slador itd. morajo vedno imeti v zalogi in prodajati vse po istej ceni, kakor njih staae. Po vrhu morajo taki naselniki pota po svojej zemlji v redu imeti, in vsakega dne za večera po pol ure trobiti na rog, da potniki na ta glas najdejo pot k ovcami. Vse to so ugodnosti, ki jih zna najboljše ocenjati potnik sam. Ovčarne so tako važne naprave, da bi tudi naj* srečnejši tniki, ako bi jih ne bilo, ne mogli takih dolgih potov delati. One so edina rešitev zavetja in dosti potov edina potniku v neskončnih pustinjah avstralijskih.
V vsej Avstraliji je do 3000 takih ovčara. To sj navadno leseni stani, nekateri tudi podzidani, v katerih stanujejo pastirji in nadzorniki. Opasane ovčarne s plotom* in blizu sta po dva ali trije ribniki, kjer ima živina poletu potrebno pijačo. Hlevov ni pri vsakej ovcami Žival se klati po letu in po zimi po lesih, in mnoge krave tako podivjajo, da se spuste v potnika. Navadno je pri vsakej ovcami tudi sadovnjak.
Squatterji se ukvarjajo tudi s poljstvom. Pri vsakej ovčarni je več ali manj polja; pa tudi lepih vinogradov sem dobil. Mnogi squatterji imajo  po 100.000 drobnice* ki jo pasejo v manjših   gručah zanesljivi in neustrašeni pastirji.
Ko sem se v hordi dobro poživil, nakupil sem potrebnih stvari in se poslovil. Več dni sem potoval brez. posebnih zaprek po samem pralesu. Slednjič sem dospel na rop njegov. Tu se mi je odprl prekrasen vidik. Pred menoj je strmel visoki ognjenik Mount-Station, od katerega se vije cel venec gora. V ozadju je kipela veličastna gora William in za njo orjaški Mount-Ararat. Od tu dalje na zapad se vlečejo visoke gore viktorijske,. odete z mogočnimi pralesi, po levej strani pa se Sirija ravnine do samega morja, kjer sem v sivej daljavi opazil pristavno mesto Port-Ferri.
Prebrodivši   v   Mount-Stationu napeto reko , prišel sem z i večera v naselbino Hochkirch, tri angleške milje od Hamiltona oddaljeno.
(Dalje prihodnjič.)
------    118     ------