Cankarjev glasnik Mesečnik za leposlovje in pouk Izdaja CANKARJEVA USTANOVA Uredništvo in upravništvo — 6411 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio Urednik: Etbin Kristan Upravnik: Louis Zorko Naročnina za Zedinjene države: Na leto $3.00, pol leta $1.50, za 3 mesece $1.00, posamezen zvezek 30 centov. Za inozemstvo $4.00 na leto ODBORNIKI CANKARJEVE USTANOVE Louis Kaferle, predsednik; Vatro J. Grill, podpredsednik; Louis Zorko, tajnik; Joseph Frančeškin, blagajnik; Joseph Jauch, zapisnikar. Nadzorniki: Ludvik Medvešek, John Krebel, Jennie Dagarin. Prosvetni odbor: Ivan Jontez, Milan Medvešek, Frank Česen. Gospodarski odbor: Vincent Salmich, John Tavčar, Felix Strumbel, Leo Poljšak, Mary Somrak, Pavla Kline, Anton Jankovich. • CANKARJEV GLASNIK (CANKAR'S HERALD) is published monthly by the Cankar Foundation, 6411 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio Entered as Second Class Matter August 31, 1937, at Cleveland, Ohio, under the Act of March 3, 1879 Subscription rates: Domestic — One year $3.00. Half year $1.50 3 months $1.00. Foreign $4.00. Single copy 30 cents Editor: Etbin Kristan Manager: Louis Zorko * ★ ^Vsebina IDEOLOŠKA VOJNA............................................ ANTON DEBELJAK: IZ NAŠIH KRAJEV (venček petih pesmi) .................................... E. K.: MATI MARTA .......................................... VENERA — BODOČI STAN ŽIVLJENJA ...... IVAN JONTEZ: SLOVENSKE USTANOVE V CLEVELANDU (nadaljevanje) .................. MAMA KOMARKA .............................................. E. K.: JULKINA ZMOTA (nadaljevanje) ...... IZLET NA MESEC................................................ FAŠISTIČNO ŠOLSTVO V KANADI................ E. K.: DREJCETOVA POT (nadaljevanje) ...... 141 146 147 .151 .155 .158 .160 .163 .166 .167 DELAVNOST ORGANIZACIJ Ambridge, Pa. — Pevski zbor "Rožmarin" je priredil koncert v soboto, 23. novembra v Slov. domu. Sama je zapela Virginia šibcrna, zbor je zapel več lepih pesmi. Udeležba je bila povoljna. Cleveland, Ohio. — Krožek št. 1 Progresivnih Slovenk je priredil v petek, 29,. soboto 30. in nedeljo, 31. novembra razstavo ženskih ročnih del v avditoriju Slov. Del. doma na Waterloo Rd. V dvorani so bili postavljeni paviljoni, ki so bili zelo mikavno urejeni, večinoma kot sobe v privatnih hišah. Eden pa je bil namenjen materinski higi-jeni; tam je bila obiskovalcem na razpolago literatura, nanašajoča se na predmet, pooblaščena bolničarka pa je dajala pojasnila o higijeni nosečnosti in o vzgajanju dojenčkov. Ob večerih so bile na odru razne prireditve. V petek je bila razstava ženske mode. V soboto je imela urednica glasila, Mary Ivanushova pomembno predavanje o organizaciji Progresivnih Slovenk. V nedeljo je bil koncert s petjem in glasbo. Kot soliste smo slišali Judy Pretnar, Edith Coff, Petra Dujmovicha, in Betty Raddell. V duetu sta nastopila Edith Coff in LaVerne Beaumont; pri glasovirju Valeria Vadnal in La Verne Beaumont. Pevski zbor "Slovan" je pel pod vodstvom svojega zborovodje Jacka Nagela, na klavirju ga je spremljala Vera Milavec. Muzikalne točke je oskrbel Malovašičev orkester. Program je vodila Pavla Kline. Razstavo je obiskalo več kot tisoč ljudi. Ročnih del je bilo prodanih za približno 300 dolarjev. (Vsi večji predmeti so bili na prodaj.) Krožek Progresivnih Slovenk je ob tej priliki pridobil 25 novih članic. Cleveland, Ohio. — Euclidski moški pevski zbor "Slovan" je imel v nedeljo, 8. decembra koncert in spevoigro "Kovačev študent" v Delavskem domu na Waterloo Rd., Collinwood, O. Zbor je zapel pesem "Svoboda," ki je spremljala živo sliko "Statuetk," "Sijaj, sijaj sonce" (P. Fer-jančič), "Na straži," "Venček narodnih pesmi" (Dr. Doli-nar), "Gorski kraji" (Vilko Novak), "Moja kosa je križava" in "Josephina polka." Kvartet je zapel pesmi: "Pod okence pridem," "Rožica," "Nezvesta," "Moj deklič" in "Slavec." V opereti "Kovačev študent" so peli Angelo Plesni-čar, Mary Furlan, Frank Požar, Frank Mahne, Math Matjan, Anton Smith, Ciril Ozbich in zbor. Libreto je spisal Ivan Kovačič, uglasil Vinko Vodopivec. Opereto je spremljal Slejkov orkester, dirigent Jack Nagel, režiser Frank česen. Udeležba obilna, dvorana ima 500 sedežev, ki so bili vsi zasedeni in nad sto ljudi se je moralo zadovoljiti s stojišči. Slovan je močan moški zbor—potrebuje pa mladih moči k zboru za dober obstoj v bodoče. Cleveland, Ohio. — V nedeljo, 15. decembra je imela "Zveza kulturnih društev SDD" prireditev (člani Zveze so: pev. zbor "Jadran," dramski zbor "Verovšek," Mladinski pev. zbor SDD, čitalnica. Statuettes, Ženski odsek in Progresivne Slovenke št. 1.). V prvem delu so bile podane pevske točke, v drugem pa dramska predstava. Prvi del sporeda so izpolnili: Baladni prizor je pokazal Statuettes klub, Mladinski pevski zbor SDD je zapel "Bratci veseli vsi," "Ko sem k njej prišel," "Nocoj pa, oh nocoj" in "Živeli," pri pianu Elsie Artelj. Mešani pevski zbor "Jadran" je zapel "Jadranovo himno" (Louis Seme), ki je spremljala živo sliko "Statuetk," nato "Studenček" in "Vesela tovaršija" (Lahajnar). V drugem delu sporeda so podali igralci dramskega zbora "Verovšek" šaloigro "Nezakonsko dete" v enem dejanju, v kateri so nastopili Andy Božič, Jennie Prime, Frances Henikman, Tony Prime. John Zaic in Louis Černic. Režiser Joe Godec. Udeležba je bila zelo pičla. Program je bil podan dobro in je zaslužil boljši poset. Cleveland, Ohio. — Za 22. obletnico smrti pisatelja Ivana Cankarja je Cankarjeva ustanova v nedeljo 22. decembra vprizorila Moškričeve "Rdeče rože," socijalno dramo v štirih dejanjih (originalno v petih) v Slov. nar. domu na St. Clair Ave. V igri so nastopili Vatro J. Grill, Anna Grill, Florence Jeray-Slaby, Milan Medvešek, Josephine Kovač, Louis Kaferle, John Steblaj, Frances God-njavec, Frank česen, John Zaic, št., Andy Božič, Tony Drenik, Frank Petrich, Joe Godec, Louis Zorko, Louis Elovar, John Cech. Režiser John Steblaj. Navzoči so zelo pazljivo sledili poteku dogodkov in aplavdirali igralcem in režiserju in občinstvu je stvar očividno ugajala. Tudi ocena je bila laskava. Udeležba je bila dobra, ne pa zadostna za slovenski Cleveland—ob tako pomembni priliki bi bilo pričakovati, da je avditorij SND nabito poln. (človek bi mislil, da še vedno silimo nazaj v "dolino šent-florjansko" in skušamo obešati grehe eden na drugega, kar ni kulturno, pač pa človeku sili v spomin slika pred gostilno iz igre "Hlapci," ko se druhal zaletava v učitelja Jermana (Cankarja) in pa na satiro "Za narodov blagor." Snov igre je bila tako poučna, posebno za unijsko delavstvo, da bi moral biti navzoč sleherni, ki se prišteva med zavedne unijoniste. Teh je precej manjkalo—slabo izpričevalo za tiste. — Komentar pisca L. K.) Euclid, Ohio. — V nedeljo, 22. decembra je imel mladinski pevski zbor "Skrjančki" prireditev s sporedom, ki je obsegal dve igrici in 18 pevskih točk. V prvem delu je bila vprizorjena igra "Oh ta Polona" v dveh dejanjih, v drugem pa pevske točke. Same so zapele: Betty Novak, "Sveti Miklavž," Alice Kaušek, "Kadar boš ti vandrat šel," Alma Martin "God Bless America" — v duetu Dorothy in Stella Slokar "Božično," piano solo sta zaigrali Marion česen in Lillian Požar, zbor pa je zapel "Se snidejo prijatelji," "Ko sem k njej pr'sov," "Po jezeru," "Kaj boš za mano hodil,.....Mladi vojaki," 'Slovenski smo fantje," "če sem fantič tud mlad," "Rožici," "Bog je ustvaril žemljico," "Oj vandrovček," "En glažek vinca," "Doli sedi," "Fantje na vasi," "Rože je na vrtu plela," "Z veseljem vsem voščim," "Fantje po polj gredo," "Večerna," "Živeli." Za zaključek so podali malčki dramski prizor "Miklavž pri'-haja" in nato je Miklavž delil darila. Pevovodja zbora je Louis šeme, pianistka Elsie Artelj, režiral je Frank Požar. Igrice in pevske točke so bile podane v zadovoljstvo navzočih. Udeležba je bila dobra. Cleveland, Ohio. — V torek, 24. decembra je priredila "Slovenska šola" Slov. nar. doma na St. Clair Ave. "Bo-žičnico" pod pokroviteljstvom SND. Odrasli oddelek je pod režijo učiteljice Antoinette Kennick vprizoril "Oj hišica očetova," božični igrokaz v enem dejanju (spisal Andrej Kobal). Mladinski oddelek je pod režijo svoje učiteljice Mary Ivanusheve vprizoril "čarobno košaro," zdravstveno poučno otroško enodejanko po priredbi Mance Komanove. Recitacijo "Materina roka" je podala Louise Gustinčič, "Jernejevo pravico" pa Dorothy Paliska. Na klavir je zaigral Edwin Grill in Zora Glažar, na električno havajsko kitaro pa Josephine Mišič. Narodne popevke so podale Margaret Stefanič, Mary Russ, Lucy Lipoid, Eleanor Lach, Jennie Lesar, Agnes Lesar in Sylvia Mi-hevc. Pevske točke je spremljala na klavir Frances Tav-char. Nazadnje je nastopil Miklavž in izvršil svojo hvaležno vlogo. Na naslov kulturnih organizacij. — Nabiralec teh podatkov nima pri roki sporedov vseh priredb in se seveda tudi ne more udeležite vseh osebno; zato potrebuje več kooperacije od organizacij. Ta kolona je namenjena le registriranju nastopov, ne pa ocenam, ki spadajo na drugo polje, kar da sliko kulturnega delovanja in bo brez dvoma velikega zgodovinskega pomena. V ta namen prosi nabiralec društva, da pošljejo spored vsake take priredbe Cankarjevemu glasniku, potem na kratko naznanijo, kaj se je pelo ali igralo, kdo je pel, igral, ime avtorja, pevovodja, režiserja, govornika, skladatelja, datum priredbe in pa možnosti uspeh. Naslovite: Cankarjev glasnik, 6411 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio. To kolono priobčujemo brezplačno. CANKARJEV GLASNIK MESEČNIK ZA LEPOSLOVJE IN POUK IV. LETNIK 1940-1941 ♦ 6. številka Ideološka vojna Ko je ogromna nacijska premoč pogazila Poljsko in jo podjarmila, je prišla iz Berlina beseda, da se vojna s tem lahko smatra za zaključeno; zlasti v Pariz je bilo naslovljeno sladko zatrjevanje, da ne goji Nemčija nobenega sovraštva proti Francozom in da bi bila vojna med tema dvema deželama nesmiselna. To ni bilo nič novega; vsak šolar že ve, da je Hitler prav to pravil Čehom in potem Poljakom, ko je potreboval njihovo nevtralnost in prav tako je splošno znano, kaj se je potem zgodilo. Naciji so po vsakem izvršenem ropu radi imeli nekoliko oddiha, da so se tem lože pripravili na prihodnji rokovnjaški pohod. Tudi če bi bila Anglija — in z njo Francija prepustila Poljsko njeni usodi po monakovskem receptu zaradi ljubega miru, bi bila prišla vojna na zapadu in Hitler bi bil prelomil dano besedo, ker mu je zvestoba prav tako nemogoča kakor volku. V Parizu in Londonu so naposled prišli do tega spoznanja in vojna se je po padcu Varšave nadaljevala. To se pravi: Nadaljevala se je večinoma v kabinetih, na bojiščih pa so zavezniki dali nacijem tisti odmor, ki so ga nujno potrebovali za dovršitev priprav na polju produkcije in na polju organiziranja izdajstva v deželah, ki so bile na programu njihove bliskovite vojne. V Angliji je bil še vedno Chamberlain na krmilu in ko se je zdelo, da se je po najbridkejših razočaranjih vendar zdramil, je mož še vedno sanjal in pošiljal v nemško ozračje bombnike z letaki, namesto z bombami. V Franciji pa so vojaški poveljniki živeli še vedno v dobi prve svetovne vojne in so bili gluhi za vse klice in vsa svarila "novotarjev," ki so jim pravili, da bo vojna leta 1940 drugačna kot je bila leta 1918. Seveda rekriminacije nič ne pomagajo, razen da jih je treba imeti v mislih kot lekcije. Včasih jih je treba ponoviti, ker nekateri ljudje preradi pozabijo na izkušnje drugih, ko bi bilo nujno, da porabijo njih nauke za svojo varnost. Ko so po zaključku prvega dejanja poljske tragedije v Ber- linu ponujali Franciji in Angliji mir, so nacijem sekundirali v Moskvi. Od tam je prišel glas, da bi nadaljna vojna bila "ideološka" in neki boljševik je tej modri izreki dodal konstata-cijo "kakor v srednjem veku." Najbolj presenetljivo je bilo, da je prišla ta filozofija prav iz Moskve, kjer se je v oktobru leta 1918 izvršila ena največjih revolucij vse zgodovine. Res je, da večine onih, ki so jo pripravljali in izvršili, več ni na tem svetu; toda tisti, ki so na njihovem mestu, prisegajo, da so zvesti revoluciji in da je vse, kar delajo, nadaljevanje onega, ker se je začelo, ko je Lenin bil še živ in zdrav. Na tem mestu ne gre za to, ali je revolucija prinesla, kar je obljubovala, ali je Stalin diktator v enakem smislu kakor Hitler in Mussolini, ali so v Rusiji vedoma in namenoma naredili farso iz socijalizma, temveč le za to, da je bila leta 1918 v Rusiji revolucija, da je preobrazila Rusijo, da so v njej padle neštete žrtve na obeh straneh — zakaj ? Če se o kateri revoluciji, odkar biva človek na zemlji more reči, da je bila ideološka, je ta označba veljavna za rusko revolucijo. Ne glede na to, kako se je izvedla in kaj ji je sledilo, kaj se more priznavati in kaj se mora obsojati, ne more biti nobenega dvoma o tem, da jo je porodila ideja, ki je navdušila na milijone ljudi tako, da so bili pripravljeni na največje žrtve in so jih resnično doprinašali v nadi, da bodo tisti, ki pridejo za njimi uživali človeka vredno življenje. Kako je bila izpolnjena ali prevarana ta nada, je zopet drugo vprašanje, ampak takrat jo je ideja vlivala v milijone src in jim omogočila prenašanje trpljenja, za katero bi brez nje nikdar ne bili sposobni. Brez nje ne bi bilo v Rusiji in ne drugod revolucijonarjev, ki so v najtemnejših časih absolutizma zidali gradove v oblakih bodočnosti po sibirskih rudnikih in carskih ječah, skriti po kleteh in razkropljeni po širokem svetu. Revoluciji je sledila vojna. Eden za drugim so vstajali "beli" generali in rdeča armada je imela polne roke posla, preden je boljševiška vlada mogla reči, da so sovražniki odbiti in je njen režim zavarovan. Ta vojna je bila le druga faza revolucije in prav tako ideološka kakor prva. Bela armada se je borila za staro, rdeča za novo idejo. Imenovali so jo "komunizem" in gospodje Stalin, Molotov in tovariši trdijo, da ji še vedno služijo. Gotovo ne bi dovolili, da bi kdo smatral njihovo revolucijo in z njo spojemo vojno za absurdno in jo pehal v srednji vek. V srednjem veku je res bilo nekoliko ideoloških vojn kot križarske in reformacijske. Prištevale bi se jim lahko tudi vojne islama. Vse so bile verskega značaja, toda vse so povrh tega imele še druge, bolj materijalne kot idejne namene. Križarji so hoteli "sveto deželo," Sulejman je hotel velik imperij . . . Ampak tudi če bi bilo v vseh teh vojnah res šlo le za krščanstvo, za protestantizem, za islam in za nič drugega ne, se iz tega ne more izvajati, da spada vsaka ideološka vojna v srednji vek in da je v dvajsetem stoletju absurdna. Blagovestniki komunizma v drugih deželah menda niso razumeli besede iz Moskve, ali pa so za domačo porabo dobili druga navodila. Oni rajši govore o "imperialistični" vojni in za čudo nahajajo imperijalizem na strani Anglije in njenih zaveznikov. V Evropi so se zgodile velikanske izpremembe; Nemčija je pogoltnila Avstrijo, Čehoslovaško, Dansko, Norveško, Nizozemsko, Belgijo in velik del Francije; v Romuniji se obnaša kakor doma in tam je zbrala armado, ki pač nima le stražiti ondotne oljne vrelce. Kakšna čudna bolezen jim je prišla v oči, da v vsem tem ne vidijo nikakršnega imperijalizma? če bi v vseh teh deželah živeli sami Nemci, bi se lahko govorilo o osvoboditvi rojakov, dasi bi bilo tudi to prisiljeno, kajti tisti krkonoški Nemci, ki so poslali socijalistične zastopnike v Prago, ko je bil tam Halifax, so se branili svastike kakor se je branijo švicarski Nemci, kakor so se je branili Luksemburžani in tisti Nemci v Gdanskem, katerim gestapo ni mogla zamašiti ust. Nacizem je zasužnjil ljudstvo v sami Nemčiji, torej ne bi mogel osvoboditi nikogar drugega. Ampak vse dežele, ki jih je ugrabil, so ne-nemške in naciji ravnajo v njih kakor v kolonijah, kakor v časih, ko je osvojevalec smatral kolonijo za plen, ki mu služi za pomnožitev svojega bogastva in kjer ga ne veže noben zakon. Kljub temu ne vidijo nacijskega imperijalizma, kateremu se je hotel pridružiti Mussolinijev, ki je že prej začel z Etijopijo in Albanijo in bi se bil razmahal kakor nacijski, če ne bi bili Grki prišli z; nezaslišanim presenečenjem v Albaniji in če ne bi bili "anzaki" obrnili igre v Afriki. Vse "osišče" z Japonsko vred je prav tako imperijalistično kakor je bila rojalistična Španija, ko je ropala po južni Ameriki in po otokih, davila Inke, morila na debelo in uničevala vse tuje civilizacije. Ampak v Moskvi so vendar imeli toliko prav, da je vojna ideološka, kajti vsi ropi v Evropi in na Daljnjem vzhodu izvirajo iz posebne ideologije, kateri se na drugi strani upira druga ideologija. In to se ne godi v srednjem veku, ampak koledar ima prav, ko označuje stoletje za dvajseto in piše leto 1941. Če bi gospodje v Kremlinu bili zvesti tradicijam revoluci-jonarjev, ki so na carskih vešalih umirali za svoje ideje, ne bi mogli posmehljivo govoriti o ideološki vojni. Ideja osišča je avtokracija v najsurovejši obliki in težko ji je v preteklosti najti pravo primero. Turški časi so se v Evropi vedno smatrali za izredno hude, Osmanovi in Sulejmanovi vojaki so včasih uganjali strašne bestijalnosti, toda kljub temu, da je oblast sultanov nekaj časa segala skoraj do Dunaja, so Madžari ostali Madžari, Bolgari, Srbi in Romuni, kar so bili, v njihovih cerkvah so se brale maše, njihova mesta so se razvijala po svoje in če je zadnji sultan, Abdul Hamid bil krvoločen tiran, so njegovo pest čutili najbolj Turki sami. Nacijska filozofija pa je dodala osebnemu tiranstvu še rasno prvenstvo, ki razglaša vse nenemške narode za suženjska plemena, ustvarjena le zato, da služijo Herrenvolku brez priznanja in nagrade in da prej ali slej popolnoma izginejo. Poljakom, na primer, so dali dvajset let časa; v tej dobi naj se utope v nemškem morju. S Čehi počenjajo tako kot da jih upajo nekako v enaki dobi spraviti v večno po-zabljenje in če pravi Hitler, da bo nacijski sistem vladal tisoč let na zemlji, misli, da ne bo na koncu tega tisočletja nikogar razen Nemcev s svastiko na svetu. Mussolini je sanjal podobne sanje in predobro je znano, kaj uganja fašizem s primorskimi Slovenci in s tirolskimi Nemci; saj se niti mrliči na pokopališčih ne smejo imenovati s svojimi pravimi imeni. Tiste blage duše, ki pobožno verjamejo, da bi se vrnil milna svet, če bi se le trmasti Angleži vdali, ali pa če bi jih vsaj Amerika nehala podpirati, da bi jim zmanjkalo letal in moke, se kruto varajo. Kajti tudi če naciji res ne bi imeli nobenih namenov zoper južno in severno Ameriko, česar pa ne more verjeti nihče, kdor ni slep in gluh, bi postal prej ali slej neizogiben obračun med diktatorji samimi, če naj postane nacizem sistem sveta in so edini Nemci poklicani, da vladajo in gospodujejo, ni prostora za italijanski fašizem in dasi danes Italiji dokaj slaba prede, bi se vendar tudi njeno popolno podjannljenje ne izvršilo brez prelivanja krvi. In na drugi strani sveta je še nekdo, ki si lasti pravico do svetovne vlade. Tudi Japonci imajo svojo imperialistično biblijo, ki se sicer ne imenuje "Mein Kampf," ampak izraža povsem podobne ideje o japonskem "poklicu" in njegovem svetovnem prvenstvu. Danes potrebujejo drug drugega in se zaradi tega hvalijo in si obljubujejo "večno zvestobo." Toda če bi bili vsi drugi nasprotniki poraženi in bi ostali le dve avto-kraciji na svetu, bi bilo povsem neizogibno, da bi si prej ali slej skočili v lase in v primeri z vojno, ki bi se tedaj razvila, bi bila sedanja z vsemi svojimi strahotami le neznatna praska. Milijoni zasuženjenih narodov na eni in drugi strani bi bili posiljeni v vojaško hlapčevstvo za enega ali drugega tirana in kdor misli, da se ne bi dali prisiliti, naj se le spomni, pod kakšno gestapov-sko kontrolo je nemška armada, kjer noben vojak ne more zaupati svojemu tovarišu, ker ne ve, ali ne govori s Himmlerje- vim špijonom. Kdo ve, koliko slovenskih fantov je pustilo svoje kosti v albanskih hribih, ki bi rajši šli pomagat Grkom, pa so med dvema ognjema? Menda niti Molotov sam ne verjame, da bo Stalinovo prijateljstvo s Hitlerjem preživelo sedanjo vojno. Današnja Rusija je velika uganka za vsakogar, ampak nihče ne dvomi o tem, da si Stalin in Hitler ne zaupata in da si utrjujeta pozicije drug proti drugemu za čas, o katerem oba mislita, da mora priti. Možnost vojne med Nemčijo in Rusijo se nikomur ne zdi neverjetna; prav tako pa tudi spopad evropske in azijske avtokracije nikakor ni fantastičen, temveč bi postal neizogiben, če bi Hitler zmagal v Evropi in bi japonski militaristi dosegli svoje cilje na vzhodu. Morda bi nekaj časa še ostala zaveznika — zaradi Amerike. Ampak če bi ostala dva diktatorja, bi se moralo odločiti, kdo bo edini vladar na svetu. Hude sanje? — Preden je postalo Monakovo zgodovinsko, bi se bili razumni ljudje smejali, če bi bil kdo napovedoval dogodke lanskega leta. Zdelo bi se bilo, da se preroku blede. Danes je vse to strašna, tragična resnica. Če bi bili leta 1931 pognali Japonce iz Mandžurije, kar bi bilo pomenilo le majhno vojno v primeri z vsemi, ki so sledile, ne bi bil Mussoliniju zrasel greben in najbrže ne bi bila sledila etijopska afera. Če bi bili Hitlerja vrgli iz Avstrije, ne bi bila prišla Čehoslovaška na red, dosledno tudi ne Poljska in sedanje vojne ne bi bilo. Marš v Porenje, Španija, Albanija, vse to so momenti, ki jih je svetovna demokracija zamudila. Anglija se je naposled naučila iz teh zmot, kar je potrebno. Če bi Anglija padla, ne bi prišel mir, ampak nujno bi morale slediti druge, hujše vojne, kajti vsaka je v tej verigi hujša od prejšnje. Da se v doglednem času vrne mir na svet, mora Anglija zmagati in njeni zavezniki z njo. Enkrat — precej časa je že od tega — smo na tem mestu zapisali: "Vsaka demokracija mora pomagati vsaki demokraciji, sicer gorjč demokraciji/' Ko je prišel čas resnične potrebe, so se mnoge demokracije zbale, vsaka za svojo kožo, a posledica je bila, da so padale posamezno. Vendar demokracija še ni izgubljena. V Londonu, v Liverpoolu, v Manchestru umirajo ljudje zanjo, v Libiji se bojujejo zanjo, na Kreti pomagajo Grkom zanjo. Strašna je ta vojna; če se ustavi pred zmago demokracije, bo prihodnja strašnejša. Sedaj je čas, da pomaga demokracija demokraciji — zaradi demokracije. Prav so imeli: Ideološka je ta vojna. Vera v avtokracijo na eni, vera v demokracijo na drugi strani. Vojna se ne tiče le Anglije in Grške. Tiče se vsega človeštva. Tiranstvo je napove- dalo boj vsem ljudstvom, ne izvzemši svojega lastnega naroda. In vsa ljudstva, ki sovražijo sužnost in žele, da pride kdaj svoboda na svet, morajo onim, ki se bojujejo za idejo prostosti pomagati do zmage. Le odločna zmaga demokracije vrne svetu mir. Iz naših krajev ANTON DEBELJAK IZ LJUBLJANE V NOVO MESTO Dolenjec ropota z železno cesto. Nebesni soj si skoz megle ne najde do nemke, turščice, do sončnic, ajde, ki spremlja našo progo zmeraj zvesto. Z goved j o vrana tod se pase cesto. Pogled željno lovi zoreče brajde. Vojak, težak izstopa z glasnim "ha j de." Pozdravlja že me staro Novo mesto. Končan predor je skozi vlažno vato, zalit prestol je cvička z lučjo zlato, žari se dom domiselnih Štemburjev. Vesela hiša, vedra vsa družina, ko v kleti nacedi se vedro vina, pa najsi v skrinji manjka težkih jurjev. * METLIKA Metliški svet, o nedogledni tolar, ki v njem dehtijo vinorodni grički, čez noč po gričkih svirajo čirički, ujet si ves v obzorja temni kolar! Tvoj čar bi naj opeval Cvetko Golar: kaj v ajdo, v debelačo šviga ptiček, po paši z blagom se podi fantiček, se v staro šolo pašči vrli šolar. železna kača skozi se vijuga. Metliko k njej poteza bela cesta z odcepom—ko z gasilskim kavljem— vabeč ljudi v podnebja druga. A mesto, sebi zvesto, neče z mesta: pribito je z zvonikom, ostrim čavljem, na veke v bok gorice, predrage Veselice. ČRNOMELJ Dobličica pa tiha Lahinja oklepata Črnomlju jedro, kot Amaconka konjejahinja na vranca stiska dvojno bedro. Iz jedra klije dolga ravna nat, kalica ta—prebela cesta. Ta dolga nat bo nesla tovor zlat, pipalka sega v daljna mesta. Ob nati bele vile vznika j o, budi že tvornice se hrup. Kresnice v dimu se svetlikajo, prihodnosti prekrasen up. * V RAJU VINKA LOZICA (Semič) čez klance, čez Gorjance železni konj prisope zdaj. Oko zazre se na poljance, na krasni Bakhov raj. Tu Semič. Todi plemič oblasten paševal je prej, a danes gospoduje kmetic nad carstvom ozkih mej. Ravnina kraševina v daljino sivkasto leti, na drugi strani rebrnina goji trt j 6, kleti. škrgotci, živi godci, bede vso dolgo toplo noč. Da vina polni bodo sodci, oznanjajo pojoč. Brez muda ne brez truda doseči ni lahko sadu, pripeva kamenita gruda spod Smuškega gradu. RIBNIŠKA Cast, tebi, Ribniška dolina, slovenske zemlje zelen pas, snežnikov nimaš, nimaš vina, a njej si le najlepši kras. Bila si vrelec učenosti, čez naše meje slavno znan, iz šol dehtel je cvet modrosti na južno, na večerno stran. DEŽELICA Stoletja dolga bistri zdomar po svetu nosi svoj izum, a s siiho robo trosi romar vedrino, glumo in pogum. živi naj Ribniška dolina in vsa dežela tod okrog. Kot ena delajmo družina, da nas vesel bo mili Bog. Mati Marta E. K. STRAŽINARJEVA STA PRISPELA do konca svoje skupne pet in dvajsetletne poti. Vse se je zdelo nekam čudno. Stari prijatelji so se spominjali, da se je začelo z veliko ljubeznijo, ki sicer ni hodila na trg, pa se vendar ni mogla tako skriti, da je ne bi bile opazile bistre oči, ki vidijo včasih tudi, kar se godi za stenami. Druge žene so zavidale Marti, češ da bi bila vsaka žena vesela, če bi imela takega moža kakršen je Jože. Nobena sicer ni znala povedati, kaj ima posebnega; bil je mlad, krepak in zdrav, močne, vzravnane postave, gostih las, ki so jih nekateri imenovali črne, pa so bili bolj kostanjevi in živih, temnih oči, toda vse to ni bilo nič izrednega. Morda je bilo le to, da je bil v Marto skoraj do neumnosti zaljubljen in so druge, razumevajoče žene vzdihovale zaradi tega. Ampak čudil se ni nihče, kajti Marta je bila lepo dekle rdečih lic, ki niso potrebovala nobenega rde-čila, modrih oči, v katerih je včasih zažarel ogenj, ki jih je potemnil in dolgih, gostih pla-vih las, iz katerih si je znala narediti pravo krono. To je bilo v tistih časih, ko je Jože hodil delat kot krovec, Marta pa je skrbela za snaž-nost v pisarnah v poslopju, ki je bilo više od zvonika v domači vasi. Stanovala sta v eni tistih hiš, katerih je v metropoli že malo: ne posebno strokovnjaško zbita lesena bajta, ki je bila videti kot pogreznjena. Menda je bila postavljena, preden je bila speljana ulica, pa so bila njena tla za celo nadstropje nižja od pločnika. Ona pa sta se v njej počutila kakor v palači. Zdelo se jima je, da ne more biti nikjer večja sreča doma kot v tej koči. In vse to se je tako izpremenilo, da je Jože nekega dne odšel in se ni več vrnil. A nihče ni vedel, kako se je to zgodilo. Res, zunanje izpremembe niso ostale skrite prijateljem in znancem. Marta že davno ni več hodila, pometat pisarn in brisat prahu in stanovala sta v zidani hiši v čednem predmestju. Kar se je nekako v petem letu njunega zakona zdelo krut udarec, se je obrnilo v pravi zgoditek. Jože je bil v času trde gospodarske krize izgubil delo in polagoma je splavalo skoraj vse upanje, da ga še kdaj dobi v svoji stroki po vodi. Opazil je bil že, da nastajajo novi časi in se delavec ne sme preveč zanašati na to, česar se je nekdaj naučil. Na tisoče ljudi, ki bi včasih bili samostojni mojstri, je iskalo dela po tovarnah; starim rokodelstvom so se izmikala tla izpod nog, iskali so se ljudje s popolnoma novim znanjem, mladeniči so silili v nove stroke in te so nenadoma bile prenapolnjene—zdelo se je, da se vse suče v nekakšnem kolobarju, v katerem človek ne ve, česa naj bi se oprijel. Takrat mu je prišla v glavo misel, da poskusi z gostilno. Videl je druge, ki so pred njim iskali neodvisnost na tej poti. Nekaterim se je še slabše godilo kot v najslabši tovarni, nekateri so popolnoma propadli, nekateri so dosegli lep uspeh. "Poskusiti je treba," je dejal Marti; "če ne pojde, grem še vedno lahko trkat na tovarniška vrata. Morda mi prinese gostilna kakšne koristne zveze . . ." Marta ni ugovarjala. Rajša bo kuhala in pekla kot pometala pisarne ob poznih večernih urah . . . Bila sta med onimi maloštevilnimi, ki sta srečala srečo v obrti. Pač sta oba trdo delala, zlasti prva leta, ko nista mogla najeti skoraj nobene pomoči. V nobeni tovarni, v nobenem rudniku ne bi bila imela tako dolgih ur, nikjer ne bi bila tako privezana kot sta bila v svoji krčmi. Toda polagoma so se gostje privadili in pripeljali druge. Najbolj je vlekla kuhinja, ki je bila res domača. Ljudje, ki so jedli, so pa večinoma tudi kaj pili in v blagajno je začel prihajati denar. Sčasoma se je začel množiti tudi v banki. Jožeta je to bolj veselilo zaradi Marte kot zaradi njega samega. In ko sta se rodili dve deklici, je prepeval, ker jima bo lahko dal, česar ne Marta ne on nista imela v mladih letih, ko se človek pripravlja za bodočnost. Za ženo pa je storil vse, kar je mislil, da si more pože-leti, tako da mu je včasih s smehom znala reči: "Lepo me boš razvadil!" . . . Pozneje ni več tako govorila. Z lahkoto se je privadila novim razmeram in časi, ko je živela kakor dekla, so bili popolnoma pozabljeni . . . Sedaj pa ji je Jože ušel . . .! Le enemu samemu prijatelju je nekoliko dni pred tem dejal, proseč ga, naj ne raznaša tega okrog: "Ne morem, pa ne morem več prenašati njenih sitnosti. Ona me ne bo pogrešala, dekleta pa sta dorasla in bosta lahko izhajala brez mene. Žal mi bo zaradi njih, toda pomagati si ne morem. Znorel bi, če bi ostal." Pa je odšel, nihče ni vedel, kam. Marta se je začetkoma vedla kot da se ni nič zgodilo, pa je vendar slutila, da ga ne bo več nazaj. Ko je poteklo leto, je zaprosila za razporoko in jo dobila. Vzdihovala je in pravila znancem, da ne razume, kaj se je zgodilo z Jožetom. Sama se ne zaveda nobene krivice, on se ni nikdar pritoževal in nič drugega si ne more misliti, kot da mu je zavrela ciganska kri v žilah, ali pa da so ga zapeljali slabi tovariši . . . Polagoma so se ljudje navadili, da ga ni več med njimi. * * * Medtem ko se je Jože telesno nekoliko postaral, dasi ne toliko, kolikor bi se bil smel z ozirom na leta, sicer pa je ostal preprost kakor takrat, ko se je poročil, je Marta sedaj bila gospa, ki ni le mogla, ampak se je tudi znala oblačiti po najnoveji modi in je poznala etiketo. V gostilni, ki tudi ni več nekdanja krčma, je opazila marsikaj in si zapomnila. Tudi kino je šola za tiste, ki hodijo tja z odprtimi očmi in se hočejo učiti. Jože je bil bolj slep za take reči, sicer bi bil lahko zapisoval skoraj od tedna do tedna, kako se je zbolj-ševale njene manire, kako je pripravljala mizo, kadar so imeli goste, kako se je izpreminjala njena govorica in kako je v splošnem postajala nova Marta. Če bi ji bil kdo mogel pogledati prav globoko v srce, bi bil morda zaključil, da je ni nič posebno bolelo, ko je Jože odšel. Res, da ji je zapustil nekoliko nerodnosti. Kaj naj predvsem počne z gostilno? Da bi se sama ukvarjala z njo? Saj se je v teh letih marsičesa naučila v tej obrti, vendar pa ni verjela, da bi mogla opravljati brez moškega, kajti ozirati se je treba na neštete zakone in pravila, računati je treba te in one davke in take reči ji niso dišale. Ko je pomislila na to, se ji je izvil vzdih iz prs — kako je mogel biti Jože tako brezobziren in jo pustiti samo v teh zadregah! — Toda kar je, je. Če se kdaj vrne — ne za stalno, prepričana je bila, da ne stori tega, ampak radovednost bi ga utegnila prignati za kratek čas in tudi dekleta bi nemara hotel videti, saj ju je imel rad in ju je razvajal, skoraj bi rekla, po neumnem — če kdaj pride le za par dni, le za en sam dan, mu pove, kako grdo je bilo, da jo je zapustil, ne da bi bil vsaj prej uredil poslovne zadeve ... Preudarjala je, ali bi bilo bolje, dati gostilno v najem, ali pa najeti poslovodjo. Preden je prišla do zaključka, je prišel kupec. Marta je napela ušesa, toda mož ni nič opravil pri njej, temveč ji le dal drugo misel. Ne bi bilo slabo, če bi kdo kupil podjetje, ampak ne za ceno, katero ponuja navihanec, misleč, da žensko lahko ovije okrog prsta. Treba jih je več, da se trgajo za zlato jamo ... Dala je oglas v gostilniške liste. Prišli so mešetarji, ki so ga čitali. Marta jih je odpravila, češ da še ni odločila, ali proda ali ne. Hčerkama je pa dejala, da ne potrebuje posredovalcev, ki bi pobrali več kot bi njej ostalo. Šlo je gladko. Res je nekoliko kupcev tekmovalo in ko je Marta podpisala zadnjo pogodbo in sprejela ček, se je smatrala za bogato in neodvisno. "Zdaj bomo živele kakor se spodobi," je dejala hčerkama. Tilka se je nasmehnila, Magda je pa začudena vprašala: "Ali doslej nismo?" "Ali nismo? Ali nismo?" je vzklikavala Marta. "Seveda nismo beračili, toda zanaprej bomo živeli drugače. Gostilna res ni nič nepoštenega, toda sedaj, ko smo se je iznebili, spadamo v višji razred." "Ali se nameravaš kmalu omožiti, mama? Ali se suče kak groT okrog tebe, ne da bi bile me kaj opazile?" je nagajivo vprašala Tilka. Mati jo je z užaljenim pogledom zavrnila. "Na vaju mislim, ne nase! Vama želim drugačno življenje, da bosta kdaj gospe, pa ne natakarici." "To je res lepo," se je smejala Tilka, "ampak zaradi tega ni treba, da bi pozabila na svojo srečo. Saj se še lahko postaviš in videti si še mlajša kot si." "Tilka!" je zaklicala Marta. "Jaz nisem starokopitna mati, ampak mati sem vendar in ne spodobi se, da se norčuješ iz mene." "Norčujem ... ?" je odvrnila Tilka kot bi se čudila. "Resnico govorim in mislim, da je laskava zate." "Če bi Magda tako govorila, bi verjela, da misli, kar pravi," se je našobila mati. "Saj ve dve nista podobni sestram." "Le počakaj; če se ne poročim prej kot ti, kar bi pomenilo, da si moram napraviti svoj dom, že naredim Magdo malo bolj jekleno. Tudi ona ni tako slaba kot bi se zdelo, le da ne more nikdar premagati obzirov. Če ne prej, pa pride njena odločnost na dan, kadar se zaljubi." "Tilka ... !" je zazvenel Magdin proseči glas. "Kaj pa je danes s teboj, da klatiš take neumnosti? Tako brbljaš kakor da vama že grozi usoda starih devic. Vse to pride, ampak sedaj se vama še nikamor ne mudi," je za-vihrala Marta, kajti vse to govorjenje ji nikakor ni bilo všeč, dasi ji tisti trenotek ni bilo popolnoma jasno, zakaj jo jezi. Tilka se pa ni dala ustaviti. "Kdo ve, mama?" "Ka-aaaj ?" Za odgovor se je Tilka le še bolj široko nasmejala... Tisto noč pa Marta dolgo ni zaspala. Til-kine besede so ji zvenele v ušesih in zdelo se ji je, da prekrižavajo vse njene račune. Jože je odšel — skoraj da je že pozabljeno in, Bog pomagaj, za suknjo ga ni mogla vleči nazaj. Ampak nikdar ni mislila na to, da jo kdaj zapustita tudi dekleti. Zdelo se ji je nemogoče. Naenkrat ji je bilo kot da je stara in nebogljena, potrebna nege in pomoči, hčeri pa stojita vsaka s svojim fantom pri vratih in jemljeta slovo ... Ne — to bi bilo preokrutno. Velika hiša bi bila prazna in ona bi bila izgubljena v njej. Pred oči so ji prihajale grozne, razburljive slike. Bolna je. Dih se ji ustavlja. Nevidna roka jo grabi za vrat. Kolena se ji šibe. Z nadčloveškim naporom zakriči. Pomoči _ pomoči potrebuje, smrt izteza svojo koščeno roko. Tilka! Magda! ... A v hiši ni nikogar, nikogar, da bi jo slišal, nikogar, da bi ji pomagal, da bi jo rešil, ali ji vsaj zatisnil oči... Ko je naposled vendar zaspala, so se ji podobne slike ponavljale v sanjah. * * * Drugo jutro je dolgo ostala v postelji. Prepričana je bila, da ni dosti spala in da je vsa izmučena. Toda bila je budna in ker tudi po sili ni mogla več zadremati, je začela misliti. S Tilko je križ. Svojeglava je in če jo kdaj pride prosit, naj ji dovoli, da se omoži, bo skoraj najbolje, da ji kar da svoj blagoslov, če bi ji hotela dajati dobre nasvete, jih ne bi poslušala in bi začela govoriti o novem klobuku, dokler se ne bi zopet vrnila k slavljenju svojega fanta, če bi ji kratko malo odrekla, ne bi bilo miru v hiši od jutra do večera, dokler je ne bi sama prosila, naj za božjo voljo vzame, kogar hoče. Ne, s Tilko ni nič. Hvalabogu da še nima nikogar in se za enkrat še ni bati prizorov, ki bodo tedaj neizogibni. Magda je drugačna. Blaga je, nežna in mehka. Čudno, da je taka razlika med njima. Oko je ne bi opazilo, ker sta si podobni skoraj kakor dvojčka. Obe imata očetove oči in lase, sicer sta pa bolj taki, kakršna je bila ona, ko se je Jože zaljubil vanjo, le da nikdar nista imeli dolgih las. Obe sta vitkih teles, ne majhni, pa tudi ne previsoki... O, da, dobro se spominja, da so jo vsi smatrali za lepotico, ko je bila njunih let... Magde ne bo treba rotiti, da ostane pri njej, kadar bo slabotna in potrebna pomoči. Seveda, če bi se zaljubila .. . Tilka je govorila o tem. Toda Magda ni videti taka. In kje naj bi dobila priliko? Rada je v hiši, ne drvi za zabavami, sama ne hodi na plesne veselice in v kino, a kadar gre v prodajalno, se nikdar ne zamudi predolgo. Sicer pa Magda niti ne misli na fante. Res, vse drugačna je od Tilke. Ampak — vseeno bo morala vedeti, da ji je potrebna. To — hm, hm, to bo morala vedeti... Seveda, če bi se zgodilo, kar je Tilka v svoji hudobnosti namigavala, bi bilo vse skupaj drugače. Toda — Marta je zopet globoko vzdihnila — kar nič ni videti, da se zgodi kaj takega. Za drugega Jožeta ne bi marala. Stre-gel bi ji, ugibal bi njene želje, če bi pa začela sama govoriti kakor bi pač morala, bi se začel mračiti in nazadnje bi odšel. Tako ravnajo te vrste možje. Takega, ki bi jo vzel zaradi njenega denarja, pa tudi ne bi hotela. Zapravljal bi, dokler bi kaj bilo in potem bi nastal pekel. Če bi prišel resnično omikan mož, s katerim bi se lahko povsod pokazala, bi to bila druga pesem. Ampak — malce tužno je odkimavala — takega ne bo. Ti hodijo drugam po neveste. Ej — če bi bili njeni starši imeli, kar ima ona pa bi bila hodila v visoke šole, znala igrati na klavir kakor Tilka in Magda ... No — če bi naključje naneslo, sedaj, ko imajo veliko hišo in bi lahko vabili goste ... In če bi jo to kaj povzdignilo ... Toda če naj pove po pravici, je zakon nič posebno ne mika. Najljubši ji je mir in neodvisnost. Mož, ki bi bil slapa, bi ji bil le v nadlego, če pa bi bil učen in drugače visok, bi ji bilo neprijetno pri njem. Za tisto neumno ljubezen, ki se je nekdaj zdela tako sladka, je pa minil čas ... Marta se je zmotila, ko je mislila, da se še dolgo ni treba bati tiste ure, ko pride Tilka prosit za blagoslov. Po to sploh ni prišla. Ampak nekako pet mesecev po tistem razgovoru in v oni neprijetni noči je kar naravnost povedala: "Mama, prihodnji teden v četrtek bo moja poroka. Pripravi se, da bom lahko ponosna na svojo mamo." Marta je zazijala. Ko je prišla do sape, je začela jecljati: "Kako?... Kaj?... Saj..." "Kaj — saj? Saj ni nič napak z menoj, da se ne bi mogla možiti." "Ampak tako nenadoma!" je zatarnala Marta. "Niti besedice mi nisi povedala ... To je nemogoče. Saj niti ne vem, kdo da je." "O — povem ti, četudi je to važno le zame, kajti ti ga ne poročiš." S prihuljeno jokavim glasom je nadaljevala: "Ti ne bi storila tega svoji Tilki, da bi ji prevzela fanta. Kajne, da ne bi storila kaj takega." "Ne igraj komedije!" je odgovorila mati in se trudila, da bi ji glas bil resen in strog. "Tako to vendar ne gre, da bi kar meni nič, tebi nič prišla: mama, poroka bo, mene pa da nihče ni vprašal, da nisem še nikdar videla ženina, da ne vem, ali te je vreden, ali je sploh kaj prida ..." ". .. ali ni slep, ali gluh, ali bebast. — No, lahko bi bolje poznala moj okus. Opisovala ti ga ne bom, videla ga boš sama in priznati mi boš morala, da bi se tudi ti zagledala vanj. Sicer pa moj opis ne bi bil veliko vreden, zakaj zaljubljena sem do nosu ..." "To sem si mislila," je zagodrnjala Marta. "In prav to je tisto. Zaljubljeni ljudje so slepi in ne vedo, kaj delajo. A kadar mine pijanost ..." "Nič se ne boj, mama, za mojo pijanost. Pa kaj bi bilo tebi treba skrbeti? Jaz bom živela z njim. In jaz se ne bojim." "Jaz bi bila vendar morala prej kaj vedeti." "Ali si ti šla svojo mater prosit, ko si vzela očeta?" "To je bilo drugače." "Nič drugače. A tudi če bi bila šla, je bilo to že tako davno, da več ne velja. Sicer pa pride enkrat ta teden, da ga spoznaš in tedaj glej, da boš bolj ljubezniva kot si to uro. Lepo se napravi, toda ne našminkaj se preveč On ima dobre oči; slikar je." "Slikar? Za božjo voljo!" je zakričala Marta in skoraj jo je vrglo z zofe. Zdaj se je Tilka res začudila. "Zakaj pa naj bi ne bil slikar?" "Slikar! — O — ali misliš, da slika sobe, ali da maže platno?" "O, tega si se ustrašila," se je glasno nasmejala Tilka. "Ne, sob ne slika, četudi to ne bi bil nič sramotnega. Podobe slika, kraje, ljudi." "In raztrgan žep ima, zato ti govori o ljubezni in ti šema verjameš vsako priliznjeno besedo." "Ne, mati. Če hočeš reči, da se je zaljubil v tvoj denar, mu delaš krvavo krivico. Saj niti ne ve, ali dobim kaj, ali ne. Prav zato je čakal doslej. Ni se mu vedno dobro godilo. Mnogo umetnikov ima trde izkušnje. Dokler ni stal na trdnih tleh, me ni hotel vprašati za roko. Zdaj pa je dobil v umetniški razstavi veliko nagrado in prodal drago sliko, ljudje prihajajo z naročili in toliko je na varnem, kolikor sploh more biti človek varen na tem našem svetu. Tako. Zdaj veš. Vendar pa ti povem, da bi ga vzela, tudi če ne bi zaslužil več kot je oče, ko je delal na strehah. Občudujem njegovo delo in verjamem, da je velik umetnik, ampak ljubim njega, ljubim, veš, tako kakor si ti ljubila, še preden sem bila na svetu. In zato ga vzamem.' In vzela ga je. Marta je prebila nekoliko hudih dni. A ko se je bližal dan poroke in je spoznala, da za enkrat ne gre po njenem, se je umirila in pri svatbi je bila ljubezniva mati, želeča mladen-cima vso srečo na tem svetu. Ko je bilo končano in se je izmotala iz obleke, ki jo je tiščala, da ji je dihanje postajalo težko, si je pa dejala na tihem: Magda je drugačna; Magdo bom morala držati. Nato je sladko zaspala. (Konec prihodnjič.) Venera -- bode IZMED VSEH PLANETOV ne zanima ljudske domišljije noben tako kot Mars, naš sosed na eni strani in vsled tega dosti bolje znan kot oddaljene premičnice, dasi so med njimi velikani kot Jupiter in Saturn, napram katerim so notranji, to se pravi, soncu bližji planeti pravi pritlikavci. Zlasti odkar so odkrili na Martu zagonetne "kanale," je ta rdeča zvezda vzbujala zanimanje ne le strokovnjakov, ampak tudi ogromnega števila lajikov, ki so v svoji fantaziji obljudovali planet z vsakovrstnimi inteligentnimi bitji in čakali na dan, ko se posreči kakršna koli zveza s temi neznanimi prebivalci. Astronomija je sicer zelo pozitivna znanost, toda vsi njeni, posebno v zadnjem stoletju silno razviti pripomočki so vendar razkrili le majhen del vsemirja in njegovih delov in zato ima domišljija še vedno— in bo menda še dolgo imela—zelo široko polje, na katerem lahko postavlja svoje stavbe iz teorij, želja, ugibanj in podobnih sanjskih snovi. Te prilike se je poslužila dolga vrsta pisateljev, med njimi tudi astronomi kot na primer Flammarion, glasovati literati kot H. G. Wells in mnogo drugih. J. J. Astor je leta 1894 napisal fantazijo "Pot po drugih svetovih," v kateri je na Saturnu "našel" ogromne živali, ki imajo na zemlji prav majhne sorodnike; Burrough, ki je najbolj znan zaradi svojega Tarzana, je v "Princesi z Marta" opisal bitja, ki igrajo na Martu podobno vlogo kakor na zemlji ljudje in jih prilagodil ondotnim razmeram. Taki spisi so mnogo doprinesli, da se či stan življenja je Mars prikupil čitajočemu občinstvu in da se v širokih krogih vedno ponavlja vprašanje, ali je na tem planetu kakšno zemeljskemu podobno življenje. In kadar pride kak astronom s trditvijo, da na tej premičnici ni pogojev zanj, da primanjkuje kisika, da je voda zelo pičla in da je je vedno manj, da so temperaturne izpremembe prenagle in prevelike itd., tedaj je mnogo ljudi razočaranih in potrtih. Res je seveda, da še noben daljnogled ni pokazal takih podrobnosti na Martu, ali na katerem koli planetu, da bi se mogle izreči nepo-bitne trditve o življenju na njih. Naposled poznamo le življenje na svoji zemlji in lahko verjamemo, da je tako življenje na Jupitru, Saturnu in tudi na Martu nemogoče. Toda če vzamemo v poštev, v kako raznovrstnih oblikah se prikazuje življenje že na tem enem svetu, ne moremo absolutno izključiti možnosti, da ustvarja priroda drugod popolnoma drugačne oblike, o katerih si sploh ne moremo narediti pojma. Mars je v svojem razvoju zapustil zemljo daleč za seboj in to je v časih, ko so bile at-mosferične in druge razmere na tem planetu še prav malo znane izzvalo misel, da bi morala biti tam bolj razvita, torej tudi bolj inteligentna bitja kot na zemlji. Toda sedaj vedo, da je Mars v primeri z zemljo toliko starejši kolikor sivec v primeri z mladeničem, da je torej prekoračil svojo "najboljšo" dobo in da mora to vplivati tudi na njegova inteligentna bitja, če jih je kdaj imel. Taka bodočnost čaka tudi našo zemljo, če je prej ne zadene kakšna katastrofa, o kateri se lahko mnogo ugiba, ki pa se nikakor ne more prerokovati. S svetovi je prav tako kakor z nami, z živalmi, z rastlinami in z vsem, kar mora slediti zakonu razvoja —rode se, počasi, počasi se razvijajo in potem se proga njihovega obstanka obrne na drugo stran, proti zatonu in smrti. To daje angleškemu profesorju H. S. Jonesu povod, da obrača pozornost onih, ki se zanimajo za take reči na drugo našo sosedo, Venero, ki je v nasprotju z Martom mlajša od naše zemlje in v svojem razvoju približno tam, kjer je bila zemlja pred neštetimi milijoni let, ko je na kopnem in v vodi prevladovalo rastlinstvo in se je živalsko življenje gibalo le v svojih najnižjih oblikah. V svoji novi knjigi, "življenje na drugih svetovih," opisuje glaso-viti astronom Venero po tem, kar je doslej znano o njej in ta opis nikakor ni mikaven za zemeljskega človeka, ki ne bi mogel živeti na tem planetu ne eno minuto. Po velikosti je Venera izmed vseh planetov najbolj podobna zemlji. Njen premer je 7.575 milj, v tem ko je zemljin 7.918 milj. Toda mi smo oddaljeni od sonca poprečno 93 milijonov milj, včasih več, včasih manj, Venera pa le 67 milijonov, dvesto tisoč milj. Ta razlika ima seveda velik pomen; če bi bila zemlja na Venerinem mestu, ne bi naša telesa nikakor mogla prenašati vročine in če ne bi bilo drugih razlogov, bi ta zadostoval, da bi bilo naše življenje tam nemogoče. Pa so kajpada tudi drugi razlogi. Venerin dan je po našem štetju skoraj sedem tednov dolg, naš ustroj pa je prilagoden štiri in dvajset urnemu dnevu. Venerino površino pokriva trideset milj debela atmosfera, ki je polna pare, kondenzirane v oblakih, tako gostih, da zadržujejo pogled skozi najmočnejše daljnoglede. Pod to odejo pa je vročina "opoldne" taka, da vse vode vro, o "polnoči" pa pade temperatura na 22 stopenj pod Fahrenheitovo ničlo. Očividno je, da se nobeno naše telo ne bi moglo prilagoditi tem neprestanim velikim izpremembam in živali, ki jih poznamo na zemlji bi še manj mogle prenašati take mene. Na podlagi tega se lahko predpostavlja, da je živalsko življenje — iz-vzemši morda kakšne mikrobe, o katerih je znano, da sicer otrpnejo v hudem mrazu, pa se vendar po dolgih letih zopet prebude — na Veneri v sedanjih razmerah nemogoče. To se ne more trditi o rastlinskem življe- nju, ki ima vse drugačne pogoje kot živalsko. Ogljik, ki našim pljučam nikakor dobro ne de, je prav to, kar rastline dihajo in ob čemer uspevajo. Tako so na zemlji rastline s tem, da so milijone let vdihavale ogljikov dvokis in ga nadomeščale s kisikom, ki so ga izdihavale, pripravile zrak za živalske potrebe. Zdi se pač, da utegnejo biti na Veneri le nekateri kraji, kjer more rastlinstvo uspevati. Ob njenem ekvatorju je to menda popolnoma nemogoče, zakaj tam mora biti temperatura tako visoka, da se voda izpreminja v paro, ki potem napolnjuje Venerin zrak šestkrat tako visoko kot segajo oblaki na zemlji. In tudi drugod morajo biti rastline vse drugačne kot jih poznamo mi, kajti tudi te so odvisne od temperature in njenih izprememb, od dolgosti dneva in leta, od svetlobe in neštetih faktorjev, ki se na Veneri vsi razlikujejo od zemeljskih. Tu fantazija lahko razpne svoja krila in nihče ne more ovirati njenega poleta, zakaj možnosti so brez števila in zdi se, da jih narava vse porablja. Tudi na zemlji so se prve rastline razlikovale od sedanjih in sedaj se med seboj vedno bolj razlikujejo. Kar se je na primer vse razvilo iz prve rože, je danes tako velika družina, da so med posameznimi njenimi člani skoraj vsi sledovi sorodstva izbrisani, pa je sorodstvo vendar resnično, kar je omogočilo nekemu strokovnjaku v Kaliforniji, da je križal rožo z rdečo jagodo in dosegel popoln uspeh. Nekatere rastline niso navezane na tla in vsakdo si lahko zamisli na Veneri rastline, ki se premikajo in v teku razvoja dobe lastnost, da se lahko gibljejo po svoji volji. Nikakor se ne more smatrati za nemogoče, da se jim kakšni lističi razvijejo v peroti in pod primernimi pogoji si je lahko zamisliti rastlino, ki dobi živčni sistem kakor živali, oči, ušesa in razum. To seveda ni znanost, ampak domišljija ima tudi svoje pravice in prinaša včasih koristi. Znanosti je pogostoma pomagala in bila njena predhodnica ... Profesor Jones se bavi s tremi planeti, ki so si sosedje in pravi, da kaže Mars, kakšna po priliki bo zemlja, kadar jo zadene starost in bo življenje na njej postajalo bolj in bolj nemogoče; Venera je danes taka, kakršna je približno bila zemlja pred tisočerimi milijoni let, zemlja pa predstavlja to, kar bo Venera takrat, kadar naš planet postane podoben sedanjemu Martu. Sedaj je izmed vseh treh zemlja najprimernejše bivališče življenja, kadar osta-ri, pa prevzame Venera to mesto. V vsemirju ni nič stalnega razen zakonov in to velja tudi za naše premičnice. Vsak planet začenja svoje življenje v oklepu plinov, ki ga imenujemo atmosfero, toda polagoma se ti plini gube. S tem ni rečeno, da izginejo; nič ne more izginiti, le izpremeni se lahko in izpremembe se vrše neprenehoma. Kaj se zgodi s plini, ki se odločijo od svojega telesa in se izgube v prostoru, je drugo vprašanje, toda dejstvo je, da se plinske odeje okrog planetov in trabantov redčijo in manjšajo, tako da je na primer mesec izgubil že skoraj vso svojo atmosfero in je ima Mars vedno manj. Tudi naša zemlja ima manj zraka kot ga je nekdaj imela in nekoč ostane popolnoma brez njega. Ker potrebuje vse, kar je živega na zemlji zrak za dihanje, mora biti tedaj konec življenja na zemlji. Seveda je do tega konca še zelo daleč in praktično še mnogo generacij ne bo imelo skrbi zaradi tega, tudi če bodo razni preroki vsakih par desetletij napovedovali konec sveta. Hitrost ali počasnost te izgube je odvisna od planetove mase na eni in od atmosferične gostosti na drugi strani .Mali planeti, na primer Merkur ali Mars imajo razmeroma malo mase in vsled tega ni njih privlačna sila zelo velika. To pomeni, da je teža na raznih planetih različna; kar je na zemlji funt, je na mesecu komaj šestina funta. Sila, ki drži plinski oklep, je na Martu ali Merkurju primeroma majhna; nasprotno imajo težki planeti kot Jupiter ali Neptun veliko privlačno silo in drže svojo atmosfero skoraj brez izgube. Najložji plini izpuhte prvi v prostor; vodik in helij sta prva, ki zapuščata zrak. Izmed plinov, ki so neizogibni za vzdrževanje življenja, sta dušik in kisik prva, ki jemljeta slovo. Toda izguba kisika ni fatalna, dokler je na planetu dovolj rastlinstva. Kot smo že slišali, vdihujejo rastline ogljikov dvokis, pa oddajajo kisik; tega vdihujejo živali, vštevši človeka in oddajajo ogljikov dvokis, da se ga iznebe, a rastline dobivajo na ta način zopet snov, ki jo one potrebujejo. Tako se na zemlji vzdržuje ravnotežje, ki dokazuje, da ni v naravi sam boj, ampak tudi sodelovanje. Ogljikov dvokis je edini plin, o katerem je doslej za stalno dognano, da ga je velika množina na Veneri. Dasi je nad vse verjetno, da so oblaki na Veneri vodna para kakor na zemlji, vendar to še ni dokazano. Toda učenjaki so prepričani, da je vode v izobilju na Veneri, vsaj v obliki pare. Gosta in trideset milj globoka atmosfera na Veneri je kriva, da vja-mejo njihovi spektroskopi le to, kar je na vrhu oblakov, ne pa tega, kar je pod njimi. Slika, ki jo daje spektralna analiza, je torej nepopolna in vsled tega nepravilna. Zanimivo je v tem oziru, kar je profesor Jones nedavno poročal Smithsonovemu zavodu v Washingtonu. V svojem poročilu pravi: "Na planetu Venerine velikosti, ki se ohlaja, bi bilo pričakovati, da najdemo vodno soparo kakor tudi ogljikov dvokis; oboje bi se moralo izločevati iz raztopljene skalne mase, ko se ohlaja in str ju je. Pričakovati ne bi mogli kisika, kajti kisik je kemično aktiven element in ni rad sam. Presenetljivo ni pomanjkanje kisika v Venerini, ampak njega izobilje v naši atmosferi. Iz našega zraka izginja kisik neprenehoma vsled spajanja z drugimi snovmi; nekje mora vsekakor biti vir, iz katerega se nadomešča. Tega brez dvoma daje vegetacija na zemeljski površini, ki izvlači ogljikov dvokis iz zraka, porabi ogljik za zgraditev rastlinskih stanic in oddaja kisik. Zalogo ogljikovega dvokisa pa dopolnjujejo procesi kot gorenje, dihanje in gnojenje rastlinskih snovi. Ko se je na zemlji pričelo življenje, je brez dvoma bilo v zraku ogljikovega dvokisa na pretek, a primeroma malo kisika." Iz obilice ogljikovega dvokisa sklepa Jones, da je na Veneri rastlinsko življenje kakor je bilo na zemlji v onih začetnih dobah, ko se je naš planet začel hladiti, pa še ni imel podlage za živalsko življenje Tudi Venera se hladi, vendar je pa še daleč od tiste stopnje, na kateri je bila zemlja, ko so prve živali začele zapuščati morje in-se polagoma prilagodile življenju na kopnem. Naravi se ne mudi, kajti vsa večnost je njena in razvoj njenih stvorov je počasen. Toda ker veljajo za vse planete enaki zakoni in ker so pogoji za Venero precej enaki kot so bili za zemljo, je logično, da se bo tudi naša soseda razvijala precej enako kakor se je planet, ki je naš dom. S tem pa se bo razvijalo tudi življenje na Veneri, primerno razmeram, ki bodo vladale na njej. Začetek bo neznaten in primitiven kakor je bil na zemlji, polagoma pa bodo nastajala bolj in bolj sestavljena bitja, se bodo izpreminjala in ločila, Ve- nera pa bo postajala bolj in bolj udobno bivališče za svoje prebivalce. Vprašanje je, kako naj se ta planet dovolj ohladi, da bo živalsko življenje na njem mogoče, ko je toliko bližji soncu kot je zemlja in bi danes človeka, če bi po kakšnem čudnem naključju zašel tja, vročina enostavno umorila. Odgovor je, da je zemlja v svoji prvi mladosti prenašala enako vročino in da bi jo še sedaj, če se ne bi tudi sonce polagoma hladilo. Hladi se še nadalje, dasi komaj opazno in čas bo prišel, ko zemlji to ne bo prijetno; Veneri pa bo to dalo priliko, katero je zemlja dobila pred morda dva tisoč milijoni let; površje se bo strdilo, morja se bodo umirila, vode na kontinentih se bodo zbrale v potoke in reke, zrak se bo izjasnil in pogoji bodo postali ugodnejši za rastlinsko in za živalsko življenje. Razni pisatelji, tudi H. G. Wells med njimi, so v svojih fantastičnih spisih napovedovali, da se bodo zemeljska ljudstva, kadar postane življenje na našem planetu pretežko in bodo spoznali, da zemlja umira, selili na druge planete. Namreč—danes se nam to zdi fantastično. Toda po nobeni pravici ne moremo trditi, da je to smešno in nemogoče. Današnja sredstva kajpada ne dopuščajo prav nič podobnega. Tudi če se raketna letala, s katerimi delajo poizkuse v mnogih deželah, izpopolnijo, bodo dolgo porabna le v našem ozračju. Tudi če bi bilo mogoče pognati tak naboj do lune ali celo do Marta, ne bi z našim dosedanjim znanjem bilo misliti na to, da bi ljudje z raketo poleteli kamor koli izven zemeljskega področja in bi se k večjemu instrumenti mogli poslati do kakšnega soseda, pa še tedaj bi bilo dvomljivo, da bi se kdaj vrnili na zemljo. Zaprek je toliko, da bi jih komaj bilo mogoče našteti v okvirju kratkega članka. Tu je vprašanje, kako naj bi tako letalo pristalo na Martu ali na mesecu, ne da bi se razletelo na kosce; kako naj bi se aranžiral povratek, kako naj bi pilot vodil letalo, da ne bi zadel nobenega brezštevilnih meteorjev in drugih majhnih teles, katerih je "prazni" prostor ves poln, i. t. d. Toda kadar bi moglo nastopiti vprašanje selitve z zemlje, bo človeško znanje in njegova sredstva po vseh dosedanjih izkušnjah in po logiki razvoja taka, da si danes ne moremo napraviti nobene slike o njih. Odkar je človek na svetu, je vedno moral premagovati zapreke in dasi je izgubil marsikatero bitko s silami prirode, jih je ven- dar premagal in vedno je dosegel to, kar se je prej zdelo fantastično in nemogoče. Največ izumov zadnjega stoletja, katerih sadovi se mladim generacijam zde tako enostavni in sami ob sebi razumljivi, bi bili naši pradedje smatrali za hudičevo delo. Znanost pa pravi, da smo šele pri začetku in že pripravlja toliko novotarij, da prinesejo prihodnja leta več iz-prememb in bolj globoko segajočih kot jih je nekdaj rodilo celo stoletje. Na milijone let mora poteči, preden bo Venera primerna za človeško bivališče, če nam obetajo, da bomo po sedanji vojni letali po zraku kakor se sedaj vozimo po železnicah, za enako ceno, toda po 250 do 300 milj na uro, lahko skomizgujemo, ne smemo se pa smejati in rogati, če kdo pravi, da bodo, preden mine tisoč let, raketna letala in naše znanje o svetovnem prostoru taka, da bo polet na tuje svetove mogoč. A vsak milijon let ima sto tisočletij . . . Seveda se medalja lahko tudi obrne in se verjame, da do takih selitev nikdar ne pride. Tudi za to se lahko navajajo razlogi. Mogoče je, da postane človeštvo s svojo zemljo vred senilno in izgubi počasi vse pridobitve uma pa se fatalistično vda neizogibni smrti. Izljučeno tudi ni, da zadene zemljo kakšna katastrofa tako nenadoma, da ne bo njeno prebivalstvo sploh imelo časa, da bi kaj storilo za svojo rešitev. Nekateri na primer računajo, da se bo oddaljenost lune od zemlje polagoma krčila, dokler ne pride mesec tako blizu, da bo vsled privlačne sile moral telebniti na zemljo. Gotovo je, da zemlja lahko pogine na razne načine kakor človek lahko umre od raznih bolezni. A kakor on lahko ugiba o raznih načinih smrti, pa vendar ne ve, kaj ga bo ob danem času spravilo na drugi svet, tako tudi nihče ne more povedati, kaj naredi konec življenju na našem planetu. Vse to pa za naše vprašanje ni najvažnejše. Venera se bo razvijala brez ozira na zemljo in kadar bo naša zemlja vsa stara in zgrbljena, ali morda vsa tako izravnana, da se ne bo mogla pobahati z najmanjšim hribčkom, bo Venera vsa mlada in življenje bo kipelo na njej. Njeni prebivalci, kakršni koli bodo, se bodo razvijali in počasi napredovali in nadvse verjetno je, da se bo razvila tudi inteligenca, najbrž prav tako počasi kakor se je razvijala in se še razvija na zemlji. Kaj bi se zgodilo, če bi se res ljudstvo z opešane zemlje preselilo tja, si lahko misli vsak po svoje. Skoraj gotovo je, da bi tam našlo prebivalce, ki bi bili v primeri z njim še nerazviti—kakor so bili naši pradedje ob prvi zarji človeštva. A kakor ti bodo imeli sposobnost večjega razvoja in jo bodo porabili in morda ustvarili na Veneri raj. Morda pa tudi pekel kakor ga človek ustvarja na zemlji. Naposled pa bo po mnogih milijonih let tudi Venera ostarela in sledila Martu in zemlji in končno umrla. V vsemirju se pa tudi to ne bo veliko poznalo... Slovenske ustanove v Clevelandu Zbira in urejuje Ivan Jontez II. MLADINSKI ZBORI BILO JE V NEDELJO popoldne dne 9. sep- po nji orkan in v dvorani je zabobnel vihar tembra 1934. Velika dvorana Slovenskega nepopisnega nevdušenja. narodnega doma na St. Clair Ave. je bila na- To se je ponavljalo po vsaki točki. Ljudje bita občinstva, ki je nestrpno pričakovalo, da so se solzili, smejali in ploskali obenem, se dvigne zastor, kajti prireditelji so bili obljubili nekaj izi-ednega—užitek, kakršnega v Clevelandu še nismo bili deležni.Naposled se je zastor dvignil. Po prostorni dvorani je spontano zašumel "ah ..." Nato je zagrmel prav tako spontan aplavz. Na odru je stala v vzornem redu velika skupina slovenskih otrok, fantkov in deklic v starosti od 5 do 15 let, verno upirajočih oči v svojega pevovodjo Antona Šublja, ki se je široko nasmehljanega obraza zahvaljeval občinstvu za navdušeni sprejem. Ko je aplavz naposled ponehal, se je pevovodja obrnil proti svojim pevcem, dvignil roke in zapovedal "Pozor" in potem "Začni!" in iz več sto mladih grl je privrela blagoglasna, ubrana, vesela slovenska pesem. V dvorani je bilo vse tiho in mirno, da bi tako rekoč lahko slišal miško teči; ljudje so zadrževali svoj dih kakor bi se bali, da bi s preglasnim dihanjem ne motili ubranega petja, ki je prihajalo z odra. Ko sem pogledal po obrazih okrog sebe, sem opazil v mnogih očeh sumljivo bleščanje . . . Moja soseda, rde-čelična rojakinja srednjih let, pa je komaj sližno sama pri sebi zašepetala kakor bi molila: "Kdo bi si mislil . . . naši otroci pojo slo- belj učil jedva dva meseca in vse pevske točke, vensko pesem ... pa še tako lepo . . . kakor razen ene, so bile podane prav dobro; izjema je angelci . . ." bila pesem "Gozdič je že zelen," ki otrokom ni Ko so pevci odpeli svojo prvo točko, je šla od srca, ker je bila pač prežalostna za-za trenutek nastala v dvorani smrtna tihota; nje. občinstvo se je zdelo kot paralizirano. Potem Teden pozneje, dne 16. septembra, se je se je pa tisočglava množica nenadoma razgi- prizor ponovil, s to razliko, da je nastopila bala kakor mirna morska površina, ko zadivja druga skupina, mladinski pevski zbor "Slav- Spored koncerta je bil sledeči: Ameriška himna Hej Slovenci Slovenske narodne pesmi Cdvo- in tri-glasno) 1. Kje je moj mili dom? Sv. Izidor Kaj sem prislužil 2. Gozdič je že zelen črni kos Venček dolenjskih napitnic: a) Sladko je vince b) En hribček bom kupil c) Vsi zvončki tam v dolinci d) Ta vinček je za rajžo 3. Venček narodnih: a) Ena ptička b) Le sekaj, sekaj smrečico c) Bog je vstvaril zemljo SIROTA, dramatičen prizor s petjem Osebe: Sirota Deček Množica Mojster Jakob 4. Marija gre na božjo pot Prišla je miška Slovenska koračnica a) Ne bom se možila b) Pa rib'cam dobro gre c) Moj očka imajo kojnča dva d) Dolenjska Pri klavirju Miss Vera Milavec Zbor je bil dobro izvežban, dasi ga je Šu- čki" in da je bil pevovodja nekdo drugi— Louis Šeme, oče slovenskih mladinskih zborov v tem delu dežele. (Šubelj je resda vodil prvi mladinski koncert v Clevelandu, toda šeme je bil na delu pred njim, vrh tega je pa tri leta poprej organiziral mladinski zbor v Lo-rainu, Ohio; dalje je bil on tisti, ki je v Clevelandu sistematično organiziral slovensko mladinsko pevsko gibanje, dočim se je Šubelj vrnil v New York, kjer je poučeval svoj mladinski zbor, in prepustil tukajšnje mladinsko polje Šemetu.) Spored tega koncerta je bil sledeči: I. DEL I. Pozdravni govor—Mrs. L. Seme. II. Slavnostni govor—častni gost pesnik Mr. Ivan Zorman III. Mlada sem Američanka, deklamira Vera Unetič IV. Sem pevec, deklamira Frank čebul J Mladi smo Amerikanci Mi smo muzikantje Kaj sem prislužil Kaj nam pa morejo Bežimo ,tecimo, cigani gredo! II. DEL Sirota—poje Mildred Peterlin Rožmarin—poje Viola Peterlin Kje so tiste tičice—poje Vera Gole če na tujem zemlja me pokrije—duet Valeria Perše in Josephine Hren Hči na grobu matere—poje Ana Magdalene Otrokova prošnja—poje Marion Kuhar Igra na harmonike—Edward Zadnik Igra na harmonike—Frank čebul Kje so moje rožice—duet in kitara, Amelia Skala in Mary N. Bandi Piano in violina—duet Valeria Vadnal in Rose Sanabor Ptička—poje Rose Svigel Ciganska sirota—poje Joe Makše Spremljajo na piano Valeria Vadnal I. violina Frank Može II. violina Frances Kljun Trio akordion: akordion Stanley Godnjavec banjo Frank Vadnal pozavna Thom. Oblak III. DEL (Slovenski smo fantje iz Clevelanda doma Kmečka Slovenec sem Bratje Slovenci smo Slovenec, Srb, Hrvat Amerika—himna Zborove točke spremlja na piano Miss Vera Milavec. Tako se je začelo pisati v Clevelandu novo slovensko kulturno poglavje—o mladinskih pevskih zborih. Ljudstvo se je za idejo navdušilo z naglico ognja v suhi slami, optimisti so začeli slovesno izjavljati, da bo slovenska pesem še dolgo živela v Ameriki, a pesimisti, ki so bili že leta napovedovali skorajšnjo smrt slovenske besede v naši novi domovini, so si pomencali oči in se po tihem vprašali, ali se niso morda nekoliko prenaglili s svojimi mračnimi napovedmi. Ideja mladinskih zborov je nedvomno prišla iz Trbovelj, od "Trboveljskega slavčka," ki je pod svojim učiteljem Šuligojem dosegel tako krasne uspehe v domovini in drugod. V Ameriki sta bila pionirja na tem polju Šubelj in Šeme; prvi je ustanovil mladinski zbor v New Yorku, drugi pa v Lorainu, kjer je tedaj živel. V maju 1934. pa se je Šeme preselil v Cleveland in začel takoj agitirati v tukajšnjih časopisih, da bi se ustanovili mladinski zbori. Idejo je podprla "Ameriška Domovina" (dne 14. julija 1934) in proti koncu julija je bil organiziran zbor "Slavčki," ki je štel ob času svojega prvega nastopa 180 članov. Navdušenje, katero sta zbudila prva mladinska koncerta, se ni tako hitro poleglo kakor se često zgodi, temveč je gorelo dalje in rodilo nove sadove; ljudje so se zavedli, da se materinski jezik neke skupine v tujem jezikovnem morju najlažje ohrani s pomočjo domače pesmi, zlasti pri mladini, ki je dovzetna za petje. Začeli so se ustanavljati novi mladinski zbori: mladinski zbor pod pokroviteljstvom Delavskega doma v Collinwoodu, (zdaj pod oskrbo staršev), "Škrjančki" v Euclidu (ustanovitelji so v vseh slučajih rabili množinsko ime, kakor bi bili pevci res—škrjančki, slavčki itd.), "Kanarčki" v Newburghu, mlad. zbor s Holmes ave. in "Zvončki" v West Parku. Poleg tega je bil ustanovljen tudi v Barbertonu zbor "Slavčki." Vsi ti zbori, ves čas pod vodstvom L. Šemeta, so letos praznovali šestlet-nico obstoja. Skupno so ti zbori v teh šestih podali okrog 30 koncertov, vključivši mladinske igre in spevoigre (Sirota Jerica, Desetnik in siro-tica, Ne obupaj, Vesna, Princeska in pastirček, Spomini, Sestrin varuh, Mavrica). Obenem so nastopali skupno ali posamezno pri različnih prireditvah, n. pr. za Community Fond, na Ve-likojezerski razstavi v Clevelandu, pri božični-cah Y.W.C.A., prireditvah Jugoslovanskega kulturnega vrta in raznih prireditvah naših podpornih društev itd. Združeni zbori so priredili pet skupnih koncertov. Prvi tak koncert se je vršil 8. sept. 1935 v elevelandskem Public Hallu in nasto- pilo je nad sedem sto pevcev. Štirje koncerti so se vršili v S. N. D. na St. Clair ave. Eden teh koncertov se je vršil za časa IX. redne konvencije SNPJ v maju 1937 (ta koncert, s spremljavo orkestra, ki ga je z orkestracijo vred preskrbela in plačala clevelandska federacija društev SNPJ, je bil oddajan potom radijskega omrežja Blue Network in se je čul po širni Ameriki); delegati, med katerimi jih je bilo mnogo, ki niso še nikdar slišali mladinskega zborovega petja, so bili zelo vzhičeni. Dne 11. junija 1939 so skupni zbori gostovali v pittsburškem Soldiers and Sailors Memorial Hallu. Na sporedu so bile sledeče točke: Kdor ima srce (J. Virk), Star Spangled Banner (J. S. Smith), Pozdrav (V. Lovšin), Mladina je srečna (V. Parma), Češljaj me, češljaj (C. Pregelj), O jesenske duge noči' (A. Andel), Tamo daleko (C. Pregelj), Lepa Mara (dr. P. Kimovec), Kdo domov muj? (J. Skraup), Boleraz (Fr. Marolt), Volga, Adrija (St. Premrl), Veter piri (J. Zirovnik), Cin, cin, cin (E. Adamič), Mrzel veter tebe žene (L. Kramolč), Marko skače (dr. F. Kimovec), Stari dede (I. Gerbec), Kaj nam pa morejo? (J. Zirovnik), Cvetke in žarki (M. Tome), Svatovska (E. Adamič), Tiri, tiri, tinje (E. Adamič), Snežinke (E. Gerbec), Roža na vrtu (J. Zirovnik), O ja zmiraj vesel (M. Bajuk), Moji materi za god (L. šeme), V hribih se dela dan (A. Foer-ster), Vse po deset (L. Seme), Da bi ti videl zdaj slovenskega dekleta (L. šeme). Žabja svatba (V. Vodopivcc, za mlad. zbore priredil L. šeme), pesmi iz operete "Desetnik in sirotica" (L. šeme): Sred livad, Zelen grič, Spavaj, Srce se naše veseli ,in America. Ti zbori imajo danes skupaj okrog 250 pevcev in poslujejo pod vodstvom odborov svojih staršev. Poleg naštetih zborov imamo v Clevelandu še dva mladinska zbora, "čričke" in "Kralji-čke," katera poučuje Ivan Zorman. O teh zborih imamo na razpolago sledeča koncertna sporeda: Koncert "čričkov" dne 9. maja 1937: Materi (deklamacija, G. Mali) That Wonderful Mother of Mine (W. Godwin) Njen grob (recitacija, I. Cankar) Zbor: Slovenec sem (A. Ipavec) Mi smo lovci zgodaj vstali (narodna) Gospodov dan (Foerster) Telovadec (Foerster) Sirota (P. A. Hribar) Žabja (p. H. Sattner) Bratje, Slovenci smo (S. Premrl) Deklamacije: Spomin na mater (G. Mali) Mati (S. Jenko) Zbor: Oče naš (M. Tome) Pesem o mašniku (narodna) Saj je včas' pomlad (narodna) Uspavanka (E. Adamič) V dolinici prijetni (koroška narodna) Triglav (J. Aljaž) Himna "čričkov" (I. Zorman) Koncert "Kraljičkov" dne 17. nov. 1937: Deklamacije: Jesenska (I. Zorman) Cicibanus-coprianus (O. Zupančič) Na potu v šolo (J. Stritar) Zbor: Kdo sem (H. Volarič) Savica (G. Rihar) Tiček (narodna) Moj dom (F. Gerbič) Svetlo solnce (koroška narodna) Tičica lepo poje (primorska narodna) Lastovki v slovo (narodna) So ptički vkup zbrani (narodna) Deklamacije: Dobri striček (Svetoslav) Na poljani (O. Zupančič) Hoja v zimi (J. Somec) Zbor: Kaj pa delajo ptičke? (primorska narodna) Bog je ustvaril žemljico (narodna) Kje so tiste stezice (koroška narodna) Ena ptička priletela (narodna) Mili kraj (A. Nedved) Zbor "Črički" ima okrog 50, zbor "Kra-ljički" pa okrog 30 pevcev. Pogoji za napredek mladinskih zborov so dobri. Naša mladina ima rada slovensko pesem, je zelo dovzetna za njo, Šeme je dober in energičen mladinski pevski učitelj, enako Zorman, in starši se zanimajo za usodo teh zborov. Ako se bo tudi naše občinstvo nadalje zanimalo zanje—in včasih to zanimanje malo poživilo—lahko upamo, da bo z njihovo pomočjo slovenska pesem še dolgo živela v Ameriki in z njo vred duša slovenskega človeka, v kateri se je rodila. (Dalje 'prihodnjič.) POPRAVKI Zadnjič se je vrinila v spis "Slovenske ustanove v Clevelandu" neljuba pomota, ko smo zapisali, da je bivši "samostojni pevski zbor Zarja" podal tudi operi "Turjaška Rozamunda" in "Urh, grof Celjski" in s tem ustvarili vtis, kakor bi bila ta pevska skupina prva začela gojiti slovensko operno glasbo v Ameriko. Dejstvo je namreč, da gre ta zasluga originalnemu pevskemu zboru "Zarja," odseku kluba št. 27 JSZ, ki je začel s "Kovačevim študentom" in potem uprizoril tudi "Rozamundo" in "Urha Celjskega," kar smo sicer že ugotovili v opisu zgodovine tega zbora; "Samostojna Zarja" pa Nevvburško pevsko društvo "Delavec" je je potem to delo nadaljevala in izpopolnila slo- imelo dve pevovodji: prvi je bil John Gombač, vensko operno umetnost v Ameriki. drugi J. V. Krabec. Mama komarka VOJNA V EVROPI je odvrnila precej pozornosti od dogodkov v Aziji, kjer bi bila morala po japonskih militarističnih računih Kitajska že v prvem letu "incidenta" biti na kolenih, pa še v četrtem letu ni in tudi nič ne kaže, da bo kaj kmalu. Tudi ustanovitev nove kitajske "vlade" v Nankingu, ki ni nič drugega kot japonski urad s kitajskimi uslužbenci, ni bistveno izpremenil položaja in dasi je polom Francije prizadel tudi Indokino in ustvaril za Japonsko nekatere ugodnosti, niso Japonci na Kitajskem nič napredovali. Vsaj v tem oziru so bili Kitajci boljši preroki, ko so pravili, da bo vojna dolgotrajna in so se začeli pripravljati v tem smislu. Kitajski odpor je veliko bolj važen kot se splošno misli, kajti nameni japonskih mili-taristov niso nič skromnejši od nacijskih in demokracija v Aziji je prav tako odvisna od kitajske kakor v Evropi od angleške zmage, zato je treba pozdraviti preobrat v ameriški politiki, ki je zamašil glavne vire, iz katerih so Japonci dobivali najvažnejša bojna sredstva. Položaj Kitajske gotovo ni lahak, toda njena dosedanja obramba in njeni napori v najtežavnejših razmerah vzdržujejo upanje, da se bo naposled zmaga nagnila na njeno stran in se bo tedaj razvila v moderno, resnično demokratično državo. Kitajska je prva pokazala, da barbarsko strahovanje, ki so ga japonski militaristi razvili do najvišje stopnje, ne prinese odločitve. Bolj bestijalnega vojskovanja ni bilo nikdar kot metode, katerih so se Japonci posluževali in se jih še poslužujejo proti civilnemu prebivalstvu, proti ženam in otrokom. A posledica moritev, požiganja, mučenja, posiljevanja je le utrditev odporne volje skoraj vsega naroda, tudi staršev, žena in nedorasle mladine, žene igrajo v japonsko kitajski vojni veliko vlogo in lahko se pravi, da bi se bila brez njihovega junaštva odporna moč davno skrhala. Menda najbolj znana kitajska bojevnica je Čao Jutang, stara 66 let, kateri so dali priimek "mama komarka" in ki ne kaže svojega junaštva le v domu, kar bi še bilo veliko vredno, ampak se bojuje kakor vojak in vodi čete kakor izkušen poveljnik. Nikjer se ni v modernih časih gerilsko vojskovanje tako uveljavilo kot na Kitajskem. (V italijanščini pomeni beseda "la guerra," francosko "la guerre," vojno; guerilla je diminutiv—majhne vojna, vojna na drobno, vojna majhnih čet.) Ko so Japonci začeli napadati, se kitajski vojaški aparat niti od daleč ni mogel meriti z japonskim, ki je bil leta in leta grajen po zapadnih vzorih. Od velikih bitk torej niso Kitajci mogli pričakovati mnogo uspeha. Nekdanja rdeča, sedanja osma armada je prva začela z organiziranjem prebivalstva, večinoma kmetov, s hitrimi sunki majhnih oddelkov, z večnim nadlegovanjem in vznemirjanjem sovražnika in z naglim kretanjem ,tako da Japonci nikdar niso vedeli, odkod naj pričakujejo napad. Za ta način vojskovanja se je pripravila in izurila tudi mama komarka in danes ji sledi trideset tisoč gerilskih vojakov. Madame Čao je pričela svojo vojno z Japonci že leta 1931. ko so vdrli v Mandžurijo in naredili iz te dežele japonsko pol