Žfl^I * * * * .* * IN SNEŽINKE a. VI. ZVEZEK * * * * LASTNA ZALOŽBA * * * * * TISKALA ..NARODNA TISKARNA" V LJUBLJANI * spojni. 030005^AO V spominsko knjigo. f*.aj pomeni pisani spomin? Naj v knjigi tej sem tisočkrat zapisan in souvenir najkrasnejši narisan: ne v beli knjigi list, ne umetnikov kist ne zna ohraniti spomina, če izpuhti iz prsij, iz srca. Na ta papirni list podpišem sebe, a v drugo knjigo sem zapisal tebe: Ti veš: v sreč. Glej, neizbrisno tam ime je tvoje. In dokler Azrael mi ne zapoje, vč to sreč za te. Življenje bode vstajalo in padalo, cvetele bodo rože, venele bodo spet. In solnce bo sijalo in bliščal lunin soj, in grič se bo zelenil, 83 pokrival ga bo sneg. In ti, oh ti boš daleč, in jaz bom — kdo vč kje? Oh, čustvo bode rajalo, in zbadalo me bode često, često, ko bo cvetoč ves svet. A ti, a ti si v srcu mi zapisana. Ko se bo na perotih mraka tihotno spuščal pred nočjo večer na širno, trudno plan, bo v živi knjigi vstal spomin, pri meni bo ostal vso dolgo noč, in vsako noč bom gledal tebe in po trakovih blede lune ti bom pošiljal svoj pozdrav, presrčni svoj pozdrav. Vi Spomini. 'V majski noči plava iz višave lunin svit; mlačni zrak opajajo dišave rožnih mit; zemlja v sanjah spava, skozi sanje plava bajka v majsko noč, 84 grmi in cvetlice slušajo pravljice: . . . bilo je nekoč . . . Z lipami, z zvezdami tudi jaz bedim, v bajni svet nad nami omamljen strmim; tudi moja duša stare bajke sluša, sluša skozi noč: . . . bilo je nekoč . . . Da, nekoč je bilo, bilo, pa minilo, bajka še živi. Duh mi bajko shvača, moj spomin se vrača v odprhnjene dni. A v spominih starih duh mi oživi in v sanjavih bajkah srce se pomladi. Spomin, spomin . . . Kot lahni metuljčki vrtijo se slike pred mojim očesom; kot mušice zlate podijo se misli ubežne. Z vrhov planin se spuščajo sence otožne, nejasni postanejo risi, na plan, na te gredice rožne polega se mrak. 85 Pa iz višin nekamo bolestno, boječe prikrade se žarek svetlobe in v mraku plašnd zatrepeče kot tat zasačen. Iz dna dolin zajokajo nočni glasovi: Ne dvigaj zavese zabljenja! Presanjani stari so dnovi, povratka ni več. Spomin, spomin . Nevidne dehtč mi cvetlice . . Srce je pokojno in mirno, vsahnile so bolne solzice Le pridi, spomin! Kje ste, blagi, mehki glasi mojih mladih cvetnih let, ki ste često v hudem časi tajali mi v prsih led? Kje si, pesem lahkokrila, vzbujevalka svetlih nad, ki si dušo tolažila, če je tri jo težek jad? Obmolknili, utihnili ste glasovi nežni zdaj. Iz sred so vas spodili . . . Ni vas, ni vas več nazaj. Zli viharji so hrumeli čez življenja cvetno plan, 86 kruto so srce zadeli . . . grud je polna težkih ran. Duša mi je pozabila ljubko petje mladih dnij . . . Neizprosna je gomila in vstajenja mrtvih ni . . . Jeny! To so bili krasni časi, ko sva bila oba mlada . Jeny! To so peli sladki glasi, ko sva se imela rada . . . Jeny! Oni dnevi so izginili, oni glasi so utihnili, nisva, nisva več mlada, nimava se več rada . . . Jeny! Ljubila sva se tako srčnd, sanjati znala sva tak lepd, gledala sva otvorjeno nebd . . Vse je drugače, drugače prišlo Jeny 1 Kdo vč, ali je dobro tako . . . Jeny . . . V čaši se biserna kapljica peni lahno bude se spomini mi leni, tvoja podoba iz čašice vstaja 87 kakor pojav iz nadzemskega kraja Venča te venec cvetličnega maja, krasna si, jasna si kakor pred leti, ko sem te ljubil, preden sem srečo mladosti izgubil, ko si še ti me ljubila, ko si še zvesta mi bila. Jeny . . . V duši nemirni poljd bolečine. Smrtno črtim te nemile spomine - Mrtva ljubezen, za večnost zgublje ni pokopana in ni pozabljčna. B61 nje izgube še ni pogrebena; straši me, plaši me, mir mi preganja, brani mi spanje, moti mi pokoj, blodi mi v sanje . Strah me je vode šumeče zbog moje krvi kipeče. Jeny . . . Kje si se ti naučila zabljenja? Kje si spoznala umetnost življenja V čaši se biserna kapljica peni, v kupi je sreča zabljenja po ceni, pena postane življenje v tej peni. Gladka je, sladka je kapljica vinska, duše zdravilo. V njej se potaplja vsako grenilo. Jeny! Jaz moram zabiti . . . Dekle, točajka, daj piti . . .! Včeraj je trgala bol mi sreč, danes pa glavo še poleg. Gorje Vince se peni . . . Jeny . Vijolice dehtč in rožice cvetd in vodice šume in ptičice pojo. Ej, kot nekdaj! Ej, kot tedaj, ko sva tu vse še poznala, ko sva presrečna se zvala, ko sva dehtenje umela, znala, kar ptica je pela, kar je ta voda šumela in kar je roža cvetela . . . Vse kot nekdaj . . . Vse kot- tedaj . . . Vijolice dehtč in rožice cvetd in vodice šume in ptičice pojd. A druge so vijolice, in druge so zdaj rožice, in druge vode tja hite, in druge ptice žvrgole. In drugi se sprehajajo, srca se druga spajajo. In drugi, kot mi dva, ko bila sva mlada, 89 si v ročice zdaj segajo, ljubezen si prisegajo. A jaz jih blažene gledim in proč, in proč odtod hitim. Oj, srce mi je premehko . . Solzč mi silijo v oko . . . Kako sem bil otrošk tedaj! Kako me je navdajal sveti strah! Kot Adam, ko je zgubil raj, sem bil boječ in plah. Dozdevala si se mi kot boginja. Junonsk ponos je kazal tvoj obraz. A kjer je sled pustila ti stopinja, sem tiho stopal jaz. Sledil sem tvoja pota nem, poglede tvoje sem zmeden lovil. Sedaj šele prav dobro vem, kako sem smešen bil. A ti, ponosna, nisi se smejala, sem tam si se ozrla za menoj. Z milobnimi očmi si mi dejala: ne boj se, oj ne boj! A jaz sem v srcu slavo pel, pa molčal sem, oj, molčal kakor grob. Pijan blaženstva sem domu hitel, kot bi me gnal peklenskih vragov trop. 90 V oblakih sem gradove zidal zlate, s cvetlicami sem zračni dvor krasil, domišljav sem pripravljal srečo zate in solnčnojasne nade sem gojil. Gradove vse vihar je razdejal, samo spomin teman je še ostal. Spomin ostane, dasi sreča mine in dasi pozdravč se bolečine. Spomin mladostnih srečnih let . .! Vzlic vsej bolesti si mi svet . . . In ona še pleše, in ona še poje, in ona se sladko, veselo smeji! In njeno obličje je krasno in jasno, prav kakor da v duši jo nič ne bol A vendar sta komaj dva dneva minola, odkar je vrnila mi zlati prstan . . . In vendar je včeraj še britko tožila, kako ji je mlado srce polno ran . . Jaz solze zatiram in boli umiram, samo da po sili še malo živim. 91 Kdo bi bil rekel, da v srčecu takem satanov pekel živi in gori? Moja ljubica je pa dejala, da me bo ljubila svoje žive dni. Kdo bi rekel, da se je zlagala, kdo bi mislil, da me zapusti — — Jaz pa nič več misliti ne morem, vem samo in čutim: to boli bol Slavica. .li se še spominjaš? To je bilo tisti večer, ko so zvezdice z nama kramljale; to je bilo tisti večer, ko so nad nama lipe šumljale; v gaju okoli so slavčki zaspali, cvetni grmički so bajke sanjali o nebu odprtem, o grehu zatrtem, v sveti ljubezni dveh mladih srdi. Ali se še spominjaš? To je bilo tisti večer, ko so sapice himno zapele; to je bilo tisti večer, ko so po rožicah duše zavele, v zraku so bajni se glasi zibali, mesečni žarki so vence zvijali, midva sva zabila ta svet in dvignila na luninih žarkih v višave srca. 94 Ali se še spominjaš? To je bilo tisti večer, ko sta iskrici dve se užgali; to je bilo tisti večer, ko sta najini duši vzdrhtali; želja plamnena se je spokojila, bajne opojnosti sva se napila — vsa noč je zapela; pomlad je cvetela . . . midva pa uživala noč in pomlad. Ali se še spominjaš? . Nad vrtovi plava večer, v tvojih sobanah je mračno; nad grajščino sanja večer, sanj je srce tvoje lačno. V logu cvetlice opojno dehtijo, sanje iz kelihov rožic puhtijo . v budvarju je tmina in gluha tišina . . . neslišno v omračju vzdihljaj trepeta. Ali se še spominjaš . . .? S tajnim dihom zbuja večer v srcu najgloblje globine; tiho, tiho vabi večer v log, v mesečino spomine; — tj&kaj, kjer zvezdice čudno kramljajo, cvetke dehtijo in lipe šumljajo, mi duša odplava . . . Tam najdem te, Slava . . . 1 tvoji spomini zahajajo tja? 95 NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA 00000236014 Mladostne slike. 'ij, slike iz nekdanjih mojih sanj, kako ponosne ste sedaj postale! V gorečem svitu se blišči vaš dan . . . kdaj ste se same temu nadejale? Oj Julka! Kak je tvoj poljub bil vroč! A zdaj se ti je duša pač shladila. Tvoj mož ima ugled, veliko moč . . . tak srečna ne bi nikdar z manoj bila. Oj Jeny! Usta kakor mandolat sladkost so menda tudi izgubila. Ej, tvoj soprog je kakor Krez bogat . . . Haha! Nekdaj si mene ti ljubila . . .1 Oj Zorica! I tvoj dihljaj gorak je v prsih dekoltiranih ti zmrznil. Tvoj slavni mož je velik učenjak. Kako bi, ljubiti te, jaz se drznil? Ej, slike iz nekdanjih mojih sanj, kako ponosne ste sedaj postale! A jaz brezbrižno gledam cvetno plan. Glej! Tam dehte neštete cvetke male. %