ODISEJSKI   MOTIV Božo   Vodušek
Z morja ledu na breg gole zemlje je vrglo čoln; o robinzonski beg, o čoln, mrtve teže poln!
Še v ušesu vihar buči, svet ziblje se kot pijan; je res po veku noči očem napočil spet dan?
Kako na pot skoz temo počasi spomin plahni! Kamen in prst in nebo, kako se počasi rodi!
Otok se zdi, pust in trd, zidovi skal straži j o krog, samo  v neskončnost odprt, nad tujcem tuj, mutast lok.
Vendar rešen, ko izgnan, ne da bi samote se bal, v pozdrav povzdigne dlan novi zemlji, kjer je obstal.
Saj, ko nikjer ni ljudi, tukaj potoki teko, in naj srce težko molči, njih zvonci srebrno pojo.
Naj prsi, želeče pozab, še mrzli okovi tišče, že čutijo dih živih sap, ki brstje in popje bude.
299
Oko> gleda let perutnic, spoznava neutruden up; uho tenkih grl klic sliši dalji neba navkljub.
Pozdravljen, pogumni svet, divje skale in gola plan! Tujec, od tebe sprejet, je od tvoje sile navdan!
Iz teme in zime rastoč, ne sprašujoč se čemu, ti jemlješ uročilo moč spominom zmede in strahu.
Noseč v svojem d robu čas, ti hkrati zanj zeleniš, njegov še zadržani glas je hkrati v tebi, ko doniš.
O, kdor vsesa globokost tvojih tal, mir tvojih kali, ne rani ga več bridkost mrtvih zvezd, brezumne noči.
S tvojim pogumom prost dvomov in spraševanj bo slavil življenja skrivnost in čakal brez pričakovanj;
in potem bo s stodpov skal nekdaj viidel z roba morja prinašat lahek val jadro, ki v soncu frfota.
300