Prirodopisno natoroznansko polje
Navadni   zobnik.
Zobuik, kurja smert, ali trava sv. Antonije (Hyoseyamus niger) se koj lehko spozna po temnobledej podobi in jako zopernem, nekako po tobaku dišečem, zelo omotnem duhu. Okusa je grenkega in rčznega. Vže teh znamenj bilo varn bi menda zadosti v spri-čalo, da se s to rastlino ni varno igrati, še manj pa jo duhati. Da se pa vendar ž njo prav natanko seznanite, popisati vam jo hočem nekoliko obširnejše. — Zobnik je eno-ali dveletna rastlina; korenino ima koželjasto, raskavo nagerb-ljeno, vlaknato, blizo pol palca debelo, zunaj rujave, znotraj bele barve; steblo stoji po konci,
— 114 —
je 1—2 čevlja visoko, lepo okroglo, lepljivo kosmato, umazano-zelene barve, ter nosi prav obilo jajcasto podolgastih, spodej Sirokih, ob robu izbočenih, mehko-volnatih listov. Steblo in listi pokriti so z belo, meliko volno, ki je posebno proti srednjemu rebru čedalje gostejša. Listi so proti spodnjemu konci čedalje sirji in sivo-zeleni. Cveti imajo kratek pecalj, sede po.samezno v listnih pashah, gornji se drže po konei, vsi drugi pa vise. CaSo imajo peterozobuato, vrečasto, usnjenasto, ki je uniazano-rumeue barve. Venčič je lijast, dvakrat tako veTik kakor čaša, bledornmen in s temnovijolčastimi žilami opisan. Na istem mestu, kjer je stala poprej čaša, pokaže se po odpadlern cvetji plod. Glavica je jajčasta, najpred lepo znlena, pozneje pa rajavkasta in kakor lešnik debela. V vsakej semenskej glavici, ki se odpre s pokvovcem, zaperto je po vec sto zeltf majhnih, čemorujavih, jajčastih, nekoliko vtisujenib. zernic, ki je v dva predelka loei navpik stoječa glavičiua stena.
To zoperno smerdeče, jako omotno in strupeno zelišče raste po vsej Evropi, najraje po starem zidovji, grobljah, kraj potov, ob plotih in ograjah, pokopališčih in njivah; cvete meseca junija, julija in avgusta.
Ako elovpk povžije le nekoliko zernic od tega strupenega zelišča, kraalu dohi hudo vročinn, gerlo se mu začne sušiti, začne bljuvati, glava mu po-stane težka, da jo komaj nosi, dremlje se mu, nernirea posfcaja, jezik se mu upira, da ne uaore govoriti, piinčica v očesu se mu zdaljša, pred očmi se mu temni, trese in lomi ga po udih, besen postane in začue blesti. Kdor pa veliko tega strupenega semčuja povžije, potem je le smert, ki naredi konec njegovim strašnim boleSinam.
Pravijo, da eno samo zelišče obrodi po 50.000 strupenib. zernic; le prevdarite otroci to ogromno število in pomislite, ako se bi iz vsakega zeruica zaplodila prihodnje leto zopet nova rastlina, koliko strupenega semenja bi to bilo! Toda modri stvarnik je tudi zato skerbel, da se ta sfcrupena rastlina ne more v preobilnem številu razmnožiti, kajti ustvaril je mnogo drobuih tičic, merčesov in drugih živalic, ki prav marljivo to škodljivo semenje po-birajo, da se iz njega ne morejo nove rastline zaploditi, — Strupeno seme pa imajo zdraraiki tudi za dobra zdravila v nekaterih boleznih. Primešajo je namreč v majlinej meri drugim zdravilom in dajejo bolnikora, kedar je čutnice bole ali kerč napada; pravijo, da jim to olajša bolečine in naredi prav dobro spanje. Tedaj tudi strupene rastline je Bog ustvaril človeku v prid, ako je le človek pametno rabi.
Tudi beli zobnik (Hyosciamus albus), ki večkrat po naših vertih raste, je strupen, a vendar ni nikoli tako nevaren kakor poprejšni. Najbolje je pa vendar, da se vseb. stnipenih in škodljivib. rastlin izogibljete in je pustite v miru, kajti že marsikateri otrok, igravši se s takimi rastliuami, ki so polne strupa, moral je strasne bolečine preterpeti ia naposled še cel6
iimreti.
Cvetlioica mars'ktera prav lepa se ti zdi,
Pa le preriden bodi, — v njej strup leliko tiči!               T.