Alenka Kompare
Kritično mišljenje skozi psihologijo
O pomenu razumevanja kognitivnih napak in pristranosti za kritično mišljenje
1 Vedno, ko govorimo o kritičnih mislecih ali o kritičnem mislecu, mislimo tako na ženske kot na moške, ki so zavezani
O kritičnem mišljenju bomo razmišljali iz psihološke perspek- kritičnemu mišljenju. Izraza za žensk°/
,	w • •	■	,v ,■ ženske, ki misli/mislijo, v slovenskem
tive, s poudarkom na ozavesčanju in razumevanju zmotljivosti • ..	. , • •
jeziku namreč za zdaj nimamo.
mišljenja v vsakdanjem življenju. Izhajamo iz teze, da smo pogosto nekritični misleci1 oz. da je naše mišljenje izkrivljeno in zmotno že zaradi načina, kako (avtomatično, intuitivno) procesiramo informacije. Ali drugače: na kritičnost mišljenja poleg različnih osebnostno-motivacijskih in socialnih dejavnikov pomembno vplivajo tudi značilnosti kognitivnih procesov. Eden temeljnih pogojev razvijanja kritičnega mišljenja, ki je hkrati ena pomembnih značilnosti kritičnega mišljenja, je zato razumevanje splošnih zakonitosti kognitivnih procesov ter tipičnih kognitivnih napak in pristranosti.
Kritično mišljenje
Kaj sploh je kritično mišljenje? Opredelitve strokovnjakov s področja kritičnega mišljenja so med seboj precej različne. Nekateri že v opredelitvah poudarjajo argumentacijo kot bistven del kritičnega mišljenja, opredelitve drugih pa so širše in se ne omejijo le na eno področje mišljenja, npr. argumentacijo ali presojanje, pač pa poudarjajo, da se kritičnost lahko kaže (ali pa tudi ne) na vseh področjih mišljenja: pri postavljanju vprašanj, odločanju, reševanju problemov ipd. (Rupnik Vec in Kompare, 2006). Ennis (1987: 10) tako opredeli kritično mišljenje kot refleksivno in racionalno mišljenje, usmerjeno v odločitev o tem, kaj storiti ali v kaj verjeti. Paul in L. Edler (2001) pa poudarjata, da je kritično mišljenje »samousmerjeno, disciplinirano, samorefleksivno in samokorigirajoče mišljenje«.
V vseh navedenih opredelitvah je kritično mišljenje razumljeno kot način, kako mislimo, npr. kako poglobljeno in natančno analiziramo, kako racionalno in samorefleksivno sklepamo, kako objektivne in na kriterije oprte so naše presoje. Poudarek na kakovosti mišljenja kot
Psihologi npr. ugotavljajo, da stališča ljudi, povezana s politiko, spolnostjo in
re|igijo, pogosto temdjijo na čustvih in bistveni značilnosti kritičnega mišljenja je razviden tudi iz subjektivnih vrednotnih ocenah, manj	v, T.	/moo ->n\ t^ -,-v -vi- ■ ■
•	-ivi	i opredelitve Lipmana (1988: 39): »Kritično mišljenje je vešče,
izrazita pa je kognitivna komponenta - r	r	\	/	1117
poznavanje razlogov za in proti stališču. odgovorno mišljenje, ki spodbuja dobro presojo, ker temelji na
Tretjina volivcev tako ne ve ničesar	kriterijih, je samokorigirajoče in je občutljivo na kontekst.«
o političnem programu določenega	Kaj so torej tiste značilnosti, po katerih se kritično mišljenje
kandidata, ampak ga volijo zgolj zato, ker razlikuje od mišljenja nasploh? Prva značilnost je racional-imajo do njega pozitiven čustven odnos
(Wattenberg, 1987, v Aronson idr., 1998). nost: v nasprotju z običajnim, vsakodnevnim mišljenjem, ki je
pogosto iracionalno in nelogično, izpostavljeno napakam in
izkrivljanjem,2 je za kritično mišljenje značilno, da temelji na kriterijih, ki zagotavljajo njegovo jasnost, natančnost, relevantnost in logičnost. Npr. pri argumentiranju so kriteriji relevantnost, sprejemljivost in zadostnost razlogov, s katerimi podpiramo trditve; pri znanstvenem raziskovanju so kriteriji načela znanstvene metode ... (prim. Lipman, 1991; Paul in Elder, 2001).
Za kritično mišljenje tudi velja, da je samouravnajoče. Kritični mislec zavestno uravnava lastno mišljenje, tako da najprej razmišlja o njem, ga kritično reflektira, npr. ozavešča implicitne predpostavke, prepoznava kognitivne napake in pristranosti, upošteva vpliv konteksta na mišljenje, nato pa na podlagi ugotovljenega mišljenje korigira - spreminja in izboljšuje (prim. Facione, 1990; Lipman, 1991).
Kako pomembno je za kritično mišljenje prepoznavanje in priznavanje omejitev lastnega mišljenja, zavedanje kognitivnih zmot, izkrivljanj in drugih dejavnikov, ki omejujejo mišljenje, npr. predsodkov, egocentrizma, sociocentrizma, lahko razberemo tudi iz različnih modelov, ki konceptualizirajo osebnostno-motivacijske dimenzijo kritičnega mišljenja. Številni avtorji namreč menijo (Facione, 1990: 11-12), da pojem kritičnega mišljenja poleg kognitivnih veščin zajema tudi osebnostno-motivacijske dispozicije za kritično mišljenje. Kritični mislec ni le vešč kritičnega mišljenja, ampak je zanj značilna tudi kritična naravnanost: pripravljenost, želja in zavezanost, da misli kritično.
Med osebnostno-motivacijskimi dispozicijami oz. naravnanostmi, ki odlikujejo kritičnega misleca, Paul in L. Elder (2001) navajata npr. intelektualno poštenost in integriteto (težnjo k nepristranskemu in natančnemu analiziranju in presojanju vseh argumentov ne glede na to, katero stališče podpirajo; presojanje kakovosti lastnega in tujega mišljenja z enakimi kriteriji oz. standardi), intelektualno vztrajnost (prizadevanje za intelektualni vpogled in resnico ne glede na težave), intelektualni pogum (pripravljenost odreči se svojim prepričanjem ali teorijam, če se izkažejo za neutemeljene; zmožnost zagovarjanja teorij in idej, ki so v določenem času ali prostoru »nepriljubljene«), ter intelektualno skromnost. Intelektualna skromnost je v tem, da smo zmožni samorefleksivnega in samokorigirajočega mišljenja, da se torej ne le zavedamo različnih kognitivnih napak in pristranosti ter dejavnikov, ki vplivajo na naše mišljenje, ampak smo tudi zmožni priznati zmoto in premagati samoljubje. Zato npr. pri soočanju stališč v razpravi dajemo prednost »resnici« - soočanju dobrih argumentov in iskanju stališča, ki je najbolj razumno utemeljeno, pred zmago stališča, ki ga zagovarjamo.
Zmotljivost mišljenja v vsakdanjem življenju
Običajno, vsakdanje mišljenje je pogosto nelogično, nekonsistentno in izkrivljeno. Ljudje oblikujemo in ohranjamo številna prepričanja in verjetja (angl. belifes), ki so bolj čustveno
naravnana in vrednotno obarvana kot razumsko utemeljena,
Z vidika kritičnega mišljenja je zanimivo analizirati tudi vprašanja, ki jih spontano zastavimo ob takih prepričanjih, kot npr.
.v ,. , ■	, , vw i ■ Zakaj posvojitev otroka poveča možnost
pustimo se prepričati zmotnim argumentom, stalisca pa hitro „ . • . , .,	•
r	r r	t>	>	r	spočetja pri neplodnih parih? (Običajna
razlaga je zmanjšanje stresa: pari postanejo po posvojitvi manj obremenjeni z željo po otroku, zmanjšanje napetosti in obremenjenosti pa pozitivno vpliva na možnost spočetja.) Gre namreč za vprašanja, ki so postavljena prehitro, zato kritično mišljenje bolj omejujejo kot spodbujajo. Prehitro zato, ker temeljijo na neraziskani implicitni predpostavki o nevprašljivosti prepričanj, na katera se nanašajo (namesto, da bi najprej vprašali, ali je res, da posvojitev pri neplodnih parih povečuje možnost spočetja, se
ožijo ali zapirajo možnost poglobljenega raziskovanja odgovorov.
oblikujemo na podlagi nekaj primerov ali večinskega mnenja (če večina meni, da je nekaj res, sklepamo, da tako tudi brez dvoma je). Trditev o zmotljivosti mišljenja v vsakdanjem življenju bomo najprej podprli z različnimi raziskovalnimi ugotovitvami in primeri, v nadaljevanju besedila pa bomo razmišljali o vprašanju, zakaj je mišljenje v vsakdanjem življenju pogosto zmotljivo oz. zakaj smo pogosto nekritični misleci.
Raziskave kažejo, da je razumevanje družbenih in naravnih pojavov pri številnih študentih in odraslih kljub dolgotrajnemu šolanju pomanjkljivo in da pri razlaganju sveta pogosto uporabljamo pojmovanja, ki smo jih zgradili v predšolskem
obdobju. B. Marentič Požarnik (1999) je npr. ugotovila, da takoj vprašamo, kako je spočetje po zmore na vprašanje o tem, kaj je bistvena razlika med rastlina- posvojitvi mogoče p°jasniti), in tako mi in živalmi, pravilno odgovoriti le 14 odstotkov študentov (in 52 odstotkov osnovnošolcev). Drugi študenti so prepričani, da je razlika v tem, da se živali lahko premikajo, rastline pa ne -njihovo pojmovanje, zgrajeno v otroštvu na podlagi opažanj in neposrednih izkušenj, npr. z domačimi živalmi, je kljub temu, da je zmotno, ostalo med izobraževanjem nedotaknjeno.
Gilovich (1991) navaja številna zmotna oz. dvomljiva prepričanja (angl. erroneous, questionable belifes), razširjena med ljudmi. Na primer veliko ljudi verjame, da imajo neplodni pari (gre za pare, ki imajo težave pri spočetju otroka, čeprav z medicinskimi postopki ni bil odkrit poznan vzrok neplodnosti pri nobenem od partnerjev) več možnosti za spočetje otroka potem, ko so enega že posvojili,3 zelo razširjeno je tudi prepričanje, da
se ob polni luni rodi več otrok, čeprav ga statistični podatki ne
t ■■ i ■	■ i i Ti i- Slika 1: Z vidika evolucije ni verjetno,
potrjujqa Podobno se s trditvij°, da je sp°min p°doben skladi- da w Se razvil organ, katerega 9/10 šču v i^o^m^ v katero odlagamo izkušnje iz preteMo^ ki jih bi bilo neuporabnih v vsakdanjem lahko, ko jih potrebujemo, nedotaknjene poiščemo in ponovno življenju. Še posebno zato, ker možgani uporabimo, strinja dobrih 85 odstotkov proučevancev (Lamal niso ekonomičen organ - za njihovo 1979, v Plous, 1993), čeprav je trditev v nasprotju z znanstve- delovanje se porabi nesorazmerno velik nimi spoznanji o rekonstruktivni naravi spomina. Prepričanje, del telesne energije. (Vir: htW/www. da ljudje v vsakdanjem življenju večinoma uporabljamo le 10 sinapsa.org) odstotkov možganov, pa je med bolj trdoživimi in razširjenimi zmotnimi prepričanji s področja kognitivne znanosti (Beyerstein, 1999).
Navedena in njim podobna prepričanja avtorji s področja vzgoje in izobraževanja pogosto imenujejo subjektivna pojmovanja (angl. conceptions). Gre za »subjektivno obarvane, ne povsem zavestne in med seboj skladne konstrukte, ki jih posameznik oblikuje na podlagi nakopičenih življenjskih izkušenj« (Marentič Požarnik, 1998: 247). Pomagajo nam pri razumevanju sveta in znajdenju v njem ter pomembno vplivajo na naše vedenje, vendar so relativno nespremenljiva. Včasih so subjektivna pojmovanja bolj ali manj zmotna (angl. misconceptions); o določenem pojavu izoblikujemo izkrivljene in neučinkovite miselne sheme
Podobno težnjo, da ljudi enako prepričajo relevantni kot nerelevantni
razlogi, so psiho|ogi opazi|i v raziskavah. (ve2 o miselnih shemah v nadaljevanju prispevka). Izkrivljene V eni od njih (Langer, Blank in Chanow-	,	, V1	ii ■	-v -i ■ i v ■ i
itz 1978- V Halpern 1996) je pomočnik zato, ker so oblikovane na podlagi posamičnih izkušenj, kon-
eksperim'entatorja poskušal prehiteti kretnih primerov ali splošnega mnenja (in so zato pomanjklji-
vrsto za kopiranje, pri čemer je prvič vo utemeljene, pogosto nekonsistentne ipd.) in se vsaj delno
druge čakajoče le prosil, če sme naprej ne skladajo s prevladujočimi znanstvenimi koncepti, spoznanji
(OproStite, imam pet strani; A lahko ali teorijami (kar pa nikakor ne pomeni, da so povsem zgrešene uporabim fotokopirni stroj?), drugič je	i iti	i
prošnji dodal razlog (Oprostite, imam 5	ali neustrezne, ampak gre lahko za prve poskuse razumeva-
strani. Ali lahko uporabim fotokopirni	nja ali zametke alternativnih pojmovanj); neučinkovite ali
stroj, ker se mi zelo mudi?), tretjič pa je	nefunkcionalne pa zato, ker lahko posamezniku v življenju
prošnji dodal navidezen, nerelevanten	vsaj potencialno škodijo oz. ga omejujejo in ovirajo pri spreje-
razl°g ^rosSte^ imam pet strani. Ali manju racionalnih odločitev, zagovarjanju utemeljenih stališč lahko uporabim fotokopirni stroj, ker .	.	..	°
moram narediti nekaj kopij?) V prvem in avtonomni presoji.
primeru - če je čakajoče zgolj zaprosil,	Ozaveščanje, razumevanje in spreminjanje zmotnih
ali sme naprej -, je pritrdilno odgovorilo subjektivnih pojmovanj pa ni pomembno le za posameznika,
60 % čakajočih. Ce je prošnjo podprl z	ampak tudi za družbo kot celoto, saj je določene naravovarstve-relevantno utemeljitvijo (mudi se mi), j vi ■ t,-v i-i	v	v	■■ i
... , '	ne, družbene in politične dileme mogoče uspešno reševati le je pritrdilno odgovorilo 94 %, če jo je *	°	r
utemeljil z nerelevantno utemeljitvijo (ker z izboljšanjem kakovosti mišljenja oz. z razvijanjem kritičnega
moram narediti nekaj fotokopij) pa 93 %. mišljenja pri čim večjem številu ljudi. Z neutemeljenimi pre-
Ljudje torej pričakujemo, da bodo trditve, pričanji je npr. povezano iztrebljanje in izumiranje različnih
zahteve ali prošnje utemeljene, toda	živalskih vrst (Gilovich, 1991). V zadnjih desetletjih 20. sto-
psihološko so enako učinkoviti vsi razlogi,	i ,■ ■ i -i i ■, on i , ,i	i ■■ v -i
, , ... , .	,,	letja je bilo pobite 90 odstotkov populacije črnih nosorogov
ne glede njihovo relevantnost za sklep.	11	r	.	...
v Afriki. Eden od razlogov za ilegalno pobijanje nosorogov so visoke cene nosorogovega roga na črnem trgu; kupci z Daljnega Vzhoda so namreč prepričani, da rog nosoroga, zmlet v prah, zdravi vse, od vročine do glavobola ter da povečuje spolno potenco. Tudi kitajska zelenopera grlica sodi med vrste, ki izumirajo, ker Tajvanci verjamejo, da z uživanjem njenega mesa lahko pozdravijo raka.
Zmotna subjektivna pojmovanja in neutemeljena stališča so pereča tudi pri reševanju družbenih problemov. Vojno proti terorizmu, ki jo od terorističnega napada na WTC 11. septembra 2001 vodijo ZDA z zavezniki, je lažje upravičiti in utemeljiti z opiranjem na obstoječe predsodke, tj. na neutemeljena in izrazito čustveno-vrednotno obarvana stališča o določenih socialnih skupinah (v tem primeru o muslimanih), z uporabo čustveno nasičenega jezika, vpetega v diskurz dobrega in zla (govor o aliansi voljnih, osi zla, malopridnih državah, diktatorjih, civiliziranem in neciviliziranem svetu), s sklicevanjem na argumente moči (»Kdor ni z nami, je proti nam!«) namesto na moč argumentov ipd.
Ali če navedemo nekaj primerov argumentov in poskusov prepričevanja z domače politične scene, ki so bili glede na javnomnenjske raziskave in rezultate referendumov za volivce sprejemljivi in prepričljivi, z vidika kritičnega mišljenja pa gre za sporna prepričanja, pogosto podprta s slabimi argumenti. Argument »Glasovali bomo proti noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, saj se vsi strinjamo, da otroke raje spočenjamo v dvoje,« je tipičen primer zmote sklicevanja na splošno mnenje (lat. ad populum). Zmota je v tem, da splošno mnenje in vrednote pogosto niso relevantne za določeno trditev, ali drugače: tudi če večina ljudi nekaj verjame ali počne, to ni nujno res ali dobro. Poleg tega je v argumentu navaden razlog (»vsi se strinjamo, da otroke raje spočenjamo v dvoje«) nerelevanten za sprejetje sklepa, tj. naveden razlog ne pripomore k resničnosti ali zmotnosti sklepa.4 Drugi primer je argumentacija politika v oddaji Trenja, zakaj je proti gradnji džamije v Ljubljani: »Veste, če
5 Geometrične iluzije so vrsta zmotnih zaznav, ki nastanejo ob zaznavanju
bi zgradili džamijo, si kar predstavljam, kako bi potem tu kot	dražljajev, razPorejenih na sPecfičen
,	, v.	i v i iv i i- ,-v ■ , i- i iv	način, zato pri njihovem organiziranju
gobe po dežju zrasel se kakšen budistični tempelj, pa kakšna	• • . .. • ,..
in interpretiranju uporabljamo napačne
slnagoga, pa kaksna japonska pagoda ...« Tudi v tem primeru	ključe in načela zaznavanja. Pri Poggen-
gre za argumentacijsko zmoto, saj argument iz posledic, ki ga	dorfovi iluziji (slika 2) se nam zdi prečna
ponavadi uporabljamo pri ugovarjanju odločitvi, dejanju ali	črta pod črno vertikaln° ploskvijo
ukrepu, ker vodi do nezaželenih posledic, temelji na sporni lomljena, čeprav je dejansko ravna. Vzrok i- i v	i- • i i ii	i za nastanek iluzije je nezavedna raba
predp°stavki, da če se zgodi prvi od d°g°dk°v v vrstnem redu globinskih ključev: desni del prečne črte
dogodkov, potem se morajo zgoditi tudi drugi. Gre za zmoto se nam zdi dlje od levega dela te črte,
spolzke strmine (angl. slippery slope) (prim. Halpern, 1996). zato ga lociramo više v vidnem prostoru.
Kognitivne napake in pristranosti
Vpliv kognitivnih in osebnostno-motivacijskih dejavnikov na zmotjivosti mišljenja (ali zakaj smo pogosto nekritični misleci)
Na oblikovanje in ohranjanje zmotnih pojmovanj pa tudi na zmote v argumentaciji, sporne odločitve in pristranske presoje pomembno vplivajo značilnosti kognitivnih procesov, tj. način, kako procesiramo informacije (Gilovich, 1991; Piattelli-Palmarini, 1994; Plous, 1993). Novejši modeli kognitivnega procesiranja predpostavljajo, da obstajata dva načina mišljenja, Stanovich in West (2000, v Kahneman, 2003) sta ju imenovala sistem 1 in sistem 2. Za sistem 1 je značilno hitro, avtomatsko Slika 2: Poggendorffova iluzija in implicitno (introspekciji nedostopno) procesiranje informacij, medtem ko je kognitivno procesiranje v sistemu 2 počasnejše, zaporedno, vključuje miselni napor, pogosteje je tudi izpostavljeno refleksiji in zavestno nadzorovano. V vsakdanjem življenju prevladuje kognitivno procesiranje, značilno za sistem 1, »ljudje nismo navajeni napornega razmišljanja in zaupamo presojam, ki se jih hitro domislimo« (Kahneman, 2003, 699).
Tversky in Kahneman (1982, v Fiske in Taylor, 1991) sta npr. ugotovila, da ljudje pri presojanju in odločanju v vsakdanjem življenju najpogosteje ne uporabljamo algoritmov (dodelanih miselnih strategij in pravil, ki nas z gotovostjo pripeljejo do rešitve), pač pa hevristike - miselne bližnjice. Hevristike so sicer kognitivno »ekonomične« (presojamo in odločamo hitreje, z manj miselnega napora), vendar njihova uporaba povečuje verjetnost pojavljanja predvidljivih pristranosti oz. hevrističnih napak (angl. biases).
Kognitivne napake in pristranosti so torej druga plat ali predvidljiva stranpot uporabe splošno veljavnih in učinkovitih kognitivnih mehanizmov, ne le uporabe hevristik, pač pa tudi težnje h kategoriziranju, procesov oblikovanja in spreminjanja miselnih shem ipd. Podobno so zmotne zaznave, npr. geometrične iluzije, posledica visoke razvitosti zaznavnega sistema in ne bi nastajale, če bi bila zaznavna organizacija manj kompleksna (Piattelli-Palmarini, 1994).5 Iz povedanega sledi, da so kognitivne napake in pristranosti v veliki meri nepovezane z inteligentnostjo in predznanjem, pri procesiranju informacij v sistemu 1 se pojavljajo pri vseh ljudeh, tako pri strokovnjakih za določeno področje kot pri laikih. Npr. prepričanje,
da se ob polni luni rodi več otrok, je med medicinskimi sestrami enako razširjeno kot med drugimi ljudmi (Abell in Greenspan, 1979, v Gilovich, 1991); da je operacija bolj tvegana, če je verjetnost smrtnega izida 10 odstotna kot če je možnost preživetja 90 odstotna presojajo (zaradi učinka uokvirjanja, ki bo podrobneje opisan v nadaljevanju) tako zdravniki kot pacienti (Myers, 2003).
Poleg značilnosti kognitivnih procesov so pri oblikovanju subjektivnih pojmovanj pomembni različni osebnostno-motivacijski dejavniki. Pogosto nekritično iščemo in presojamo informacije ter ohranjamo zmotna pojmovanja tudi zato, ker tako zadovoljujemo katerega od pomembnih motivov oz. ker tako dobimo prav tisto, česar si najbolj želimo: varnosti, gotovosti ali upanja (npr. z verovanjem v vse mogoče alternativne medicinske prakse), skrivnostnosti in drugačnosti (npr. s prepričanjem, da je obstoj NLP nesporno dokazan), preprostih odgovorov na kompleksna vprašanja (npr. z iskanjem preprostih receptov za premagovanje osebnostnih stisk in vsakdanjih težav v pop-psihologiji) ... Raziskave (po Bensley, 1998) tako kažejo, da je verovanje v astrologijo najbolj razširjeno med ljudmi, ki so najbolj negotovi glede lastne socialne prihodnosti; med mladimi, neporočenimi in nezaposlenimi.
Vpliv miselnih shem na procesiranje informacij
(ali zakaj pogosto vidimo to, kar pričakujemo, da bomo videli)
Ena temeljnih značilnosti kognitivnih procesov je kategoriziranje - gre za kognitivno naravnanost k poenostavljanju in urejanju kompleksnega sveta v preprostejše kategorije oz. miselne sheme (Levy, 1997). Miselne sheme so kognitivne strukture, ki organizirajo naše znanje, prepričanja in izkušnje. Oblikujejo se na podlagi izkušenj (zato se z razvojem nenehno razvijajo in spreminjajo) in vsebujejo vse z njimi povezane ideje, spomine, znanje in pričakovanja. Ponavadi miselne sheme zmanjšujejo kognitivni napor, saj omogočajo relativno hitro in učinkovito procesiranje informacij, olajšujejo zaznavanje, prepoznavanje in pomnjenje novih informacij, priklic iz spomina, interpretacijo in predvidevanje (Fiske in Taylor, 1991). Ko smo soočeni z novimi informacijami, jih torej hitro in avtomatično primerjamo z obstoječimi shemami, kar olajšuje organizacijo in razumevanje izkušenj. Po drugi strani lahko vodi uporaba miselnih shem pri procesiranju informacij do predvidljivih in sistematičnih kognitivnih napak in pristranosti v mišljenju. Ta pomanjkljivost miselnih shem se pokaže takrat, ko nove informacije niso skladne z obstoječimi shemami oz. ko se ravnotežje med novimi informacijami in obstoječimi shemami (med okoljem in miselno strukturo) poruši.
Piaget (Myers, 2003) je pojasnjeval graditev, uporabo in spreminjanje miselni shem s procesoma asimilacije in akomodacije. Asimilacija je proces vključevanja novih informacij v obstoječe miselne sheme, akomodacija pa je proces spreminjanja miselnih shem zaradi novih informacij. Zaradi akomodacije se obstoječe sheme razširijo ali pa se ustvarijo nove. Čeprav sta oba procesa nujna za učinkovito mišljenje in prilagajanje okolju, smo ljudje nagnjeni k prevladovanju asimilacije nad akomodacijo (Levy, 1997: 137). Neskladje med informacijami in miselnimi shemami torej pogosteje rešujemo s težnjo k asimiliranju novih informacij v obstoječe sheme, kar imenujemo asimilacijska pristranost (angl. assimilation bias).
Zaradi asimislacijske pristanosti zaznavamo, procesiramo in interpretiramo informacije v smeri potrjevanja obstoječih miselnih shem, kar lahko vodi do različnih kognitivnih napak. Svet pogosto zaznavamo skozi shematsko obarvana očala (Levy, 1997; Plous, 1993): laže in
6 V raziskavi Brunerja in Postmana (1949, v Plous, 1993) so npr. proučevanci za
hitreje zaznavamo informacije, ki potrjujejo naša prepričanja, trenutek videli različnejgralne kart^ ki s° i ■ r ......	, . .	. , . jih morali prepoznati. Če so jim pokazali
medtem ko informacije, ki jim nasprotujejo, zaznavamo izkri-
karto s črnimi srci, so nekateri črno barvo vljeno ali jih spregledujemo.6 Potrjujoče informacije si poleg src spregledali in bili prepričani, da so tega laže zapomnimo in hitreje prikličemo iz spomina.	bila na karti rdeča srca (pri nastanku
Zanimivo je tudi, da svoja prepričanja pogosto utemelju- zaznave je prevladala ob|ika, barva pa je
jemo z osebnimi izkušnjami, pri tem pa spregledujemo, da so bila prilagojena pričakovanjem), dru&
pa so srca zaznali kot rjava ali vijoličasta
izkušnje v veliki meri odvisne od teh prepričanj in da bi bile - videli so mešanico pokazanega (črno morda naše izkušnje drugačne, če bi zagovarjali drugačna pre- srce) in pričakovanega (rdeče srce). pričanja (imeli oblikovane drugačne miselne sheme). Npr. na Proučevanci so torej bolj ali manj videli
posameznikovo izkušnjo glede učinkovitosti akupunkture pri to, kar so pričakovali, da bodo videli, kar
se je skladalo z njihovimi predhodnimi
lajšanju bolečine vpliva poleg dejanskega učinka akupunkture
... .	.	. .	. ,	. ,	izkušnjami in znanjem. Ta pojav imenu-
tudi njegovo vnaprejsnje prepričanje o učinkovitosti te zdravil- jemo zaznavna selekcija.
ske metode, njegovo zaupanje v zdravilca ipd., zato je izkušnja
oz. subjektivno doživetje zmanjšanja bolečine mogoče pojasniti tako z učinkovitostjo akupunkture kot s placebo učinkom. Osebne izkušnje so namreč vedno že posredovane z miselnimi shemami: kaj in kako izkušamo, je v veliki meri odvisno od predhodnih izkušenj, znanja, prepričanj, pričakovanj in vrednot. To je tudi eden od razlogov, zakaj pri argumentaciji osebne izkušnje ponavadi niso zadosten razlog za sprejetje sklepa, čeprav so seveda psihološko zelo prepričljive (prim. Rupnik Vec in Kompare, 2006: 211-212).
Napaka potrditve in učinek ohranjanja prepričanj (ali zakaj najdemo le tisto, kar iščemo)
Uporabljanje miselnih shem vpliva tudi na način, kako iščemo informacije ter kako jih interpretiramo in vrednotimo.
Pogosto smo pristranski že pri iskanju informacij: aktivneje iščemo informacije, ki potrjujejo naša predhodna prepričanja, od informacij, ki bi jim lahko nasprotovale (Levy, 1997: 147). Opisano pristranost imenujemo napaka potrditve (angl. confirmation bias). Ker težimo k pristranskemu zbiranju informacij, pogosto najdemo zgolj to, kar smo iskali; od načina iskanja informacij (npr. kakšna vprašanja postavljamo, kje in kako iščemo odgovore nanje) je torej v veliki meri odvisno, kakšne informacije bomo našli. Ce smo npr. prepričani, da bi homoseksualnim parom morali dopustiti posvojitev otrok, iščemo razloge (tako po spominu kot v različnih virih in literaturi), s katerimi lahko stališče učinkovito podpremo, zelo redko pa z enako zagnanostjo iščemo morebitne protirazloge. Prav slednje - aktivno iskanje pro-tirazlogov in protiprimerov, tj. informacij in razlogov, ki nasprotujejo našim predhodnim prepričanjem -, je tudi najučinkovitejši način, da se napaki potrditve izognemo.
Napako potrditve so raziskovalci proučevali v različnih situacijah, pogosto pa je omenjena naslednja raziskava, ki poudarja težnjo iskanja potrjujočih informacij kot čisti kognitivni mehanizem, neodvisen od kakršne koli želje (motivacije), da bi bila hipoteza potrjena (Gilovich, 1991: 33). Wason in Johnson-Laird (1972, v Plous, 1993) sta 128 študentom pokazala štiri karte (na čelni strani teh kart so bile tele črke in številke: E, K, 4, 7) in jim povedala, da za vse karte velja, da je na eni strani črka, na drugi pa številka. Proučevanci so se morali odločiti, katere od štirih kart morajo obrniti, da bi ugotovili, ali drži pravilo: »Pri vseh kartah, ki imajo
na eni strani samoglasnik, je na drugi strani parno (sodo) število.« Večina (59) študentov se je določila za karti E in 4, nekoliko manj (42) pa le za karto E - proučevanci so torej večinoma izbirali karte, s katerimi so potrdili pravilo »če je (na eni strani) samoglasnik, potem je (na drugi strani) sodo število«. Izbira karte E je seveda ustrezna, izbira karte 4 pa neinformativna, saj lahko samo potrdi pravilo (samoglasnik na drugi strani bi potrdil pravilo, soglasnik pa bi bil za pravilo nepomemben). Bolj informativna bi bila izbira karte 7, ki omogoča hitro zavrnitev (falsifikacijo) pravila, vendar so se za izbiro kart E in 7 odločali le redki proučevanci.
Poleg napake potrditve lahko pojasnimo vztrajanje pri subjektivnih pojmovanjih, prepričanjih in stališčih tudi z učinkom ohranjanja prepričanj (angl. belief perseverance effect). Ko smo soočeni z informacijami, ki nasprotujejo našim prepričanjem, jih včasih spregledamo, drugič pa razvrednotimo ali interpretiramo tako, da prepričanje pravzaprav potrjujejo in ne zanikajo. Pristranost se kaže tako v načinu, kako presojamo različne informacije, kot v interpretiranju in osmišljanju novih informacij (Gilovich, 1991; Myers, 2003). Argumenti, ki podpirajo naša stališča, se nam npr. zdijo brez napak in izjemno relevantni v primerjavi z nasprotnimi argumenti, ki jih ocenjujemo kot slabše, nezadostne in neprepričljive. Mahoney (1977, v Gilovich, 1991) je ugotovil, da so pri presojah pogosto pristranski tudi znanstveniki: pri evalvacijah raziskav in recenzijah strokovnih tekstov drugih avtorjev bolj pozitivno ocenjujejo tiste, ki se skladajo s teorijami in modeli, ki jih tudi sami bolj podpirajo.
Dobro razvite miselne sheme so torej odporne za spremembe in pogosto vztrajajo nespremenjene kljub nasprotujočim informacijam. Znana je raziskava (Lord, Ross, Lepper, 1979, v Levy, 1997) stališč do smrtne kazni. Raziskovalci so seznanili proučevance, ki so bili za smrtno kazen in proti njej, z rezultati dveh metodološko korektno izvedenih raziskav. Rezultati ene so podpirali hipotezo, da smrtna kazen zmanjšuje število hujših kaznivih dejanj, druga raziskava pa je to hipotezo ovrgla. Proučevanci so kot bolj kakovostno in verodostojno ocenjevali raziskavo, ki se je ujemala z njihovim prepričanjem, njihovo stališče do smrtne kazni pa se je še bolj utrdilo (v nasprotju s predpostavko raziskovalcev, da se bo stališče proučevancev, potem ko bodo seznanjeni tudi z nasprotnimi informacijami, razrahljalo).
Povzamemo lahko, da je posledica nerefleksiranega in nekorigiranega »gledanja« skozi shematsko obarvana očala pogosto manjša oz. omejena kritičnost mišljenja. Medtem ko smo do informacij, ki nasprotujejo našim predpostavkam (prepričanjem, modelom, teorijam), lahko izjemno kritični, svoje postopke (strategije raziskovanja, načine reševanja problemov, zgradbo argumentacije) in prepričanja le redko izpostavimo enako strogemu prespraševanju.
Napaka razpolaganja
(ali zakaj so nekatere informacije bolj psihološko prepričljive kot druge)
Tversky in Kahneman (1982, v Plous, 1993) sta opisala različne splošno uporabne hevristike, med njimi hevristiko razpolaganja oz. dostopnosti (angl. availability heuristic), ki jo uporabljamo takrat, ko presojamo pogostost ali verjetnost določenega dogodka glede na to, kako hitro in z lahkoto se spomnimo podobnih dogodkov. Ce pojav zlahka prikličemo iz spomina, če je dostopen, predpostavljamo, da so takšni pojavi pogosti. Hevristika je pogosto učinkovita in olajšuje odločanje, saj se načeloma res laže spomnimo dogodkov, ki so pogostejši. Do
napake pri uporabi te hevristike pride v primerih, ko določeni dogodki niso bolj dostopni zato, ker so pogostejši ali bolj verjetni, temveč zato, ker jih je laže priklicati iz spomina, npr. zaradi čustvene obarvanosti, medijske odmevnosti, večje časovne bližine, osebnih izkušenj, ker jih lahko hitreje procesiramo ali si jih laže predstavljamo.
Večina ljudi tako presodi, da je vožnja z letalom nevarnejša od vožnje z avtomobilom, čeprav statistike kažejo, da je slednja nevarnejša (npr. v ZDA je bila v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja 37-krat večja možnost smrti med vožnjo z avtomobilom kot z letalom). Vsaka letalska nesreča se znajde na prvih straneh časnikov in TV-novic, avtomobilskim nesrečam pa mediji namenja manj pozornosti, hkrati pa ima vsak od nas na tisoče izkušenj z varno vožnjo z avtomobilom. Posledica je, da razpolagamo z večjim številom podob letalskih nesreč in sklepamo, da je potovanje z letalom nevarnejše od vožnje z avtomobilom.
Psihologi (Fiske in Taylor, 1991: 385) ugotavljajo, da ponavadi precenjujemo tudi možnost naravnih katastrof, ropov, terorističnih napadov, dobitkov na loteriji ipd., nekatere realne
http://www.abc.net.au)
Slika 3: Usoda 4-letne britanske deklice, ki je izginila spomladi 2007 na Portugalskem, je pritegnila pozornost milijonov ljudi v Evropi, ki so prispevali precejšnjo vsoto denarja za njeno iskanje. V istem času je umrlo zaradi vzrokov, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, predvsem podhranjenosti in različnih bolezni, okrog 100.000 nevarnosti (npr. povečano nevarnost pljučnega raka zaradi kaje- »nevidnih« otrok, katerih usoda pušča nja, bolezni zaradi nezdravega prehranjevanja) pa podcenjuje- večino ljudi ravnodušnih. (Slikovni vir: mo ali povsem spregledamo. Zaradi napake razpolaganja imajo med vsemi »dokazi« na naše intuitivne odločitve in presoje največji vpliv konkretni primeri, dramatični dogodki, anekdote in tragične podobe.
Z napako razpolaganja lahko vsaj delno pojasnimo tudi presoje državljanov glede političnih odločitev, ki imajo pomembne družbeno-socialne posledice. V najbogatejših državah sveta je tako pogosto veliko denarja namenjenega preprečevanju manj verjetnih dogodkov (npr. izdelava protiraketnega ščita), pojavi, katerih posledice so povsem predvidljive in dolgoročno veliko usodnejše (npr. lakota, nalezljive bolezni, globalno segrevanje ozračja), pa so spregledani oziroma jih dopuščamo. Konec leta 2002 so npr. ocenili, da bodo ZDA v naslednjem letu porabile 93-138 milijard dolarjev za preprečevanje morebitnih novih terorističnih napadov. Za primerjavo: če bi ZDA v globalnem boju proti lakoti in revščini prispevale 1,5 milijarde dolarjev letno, bi se lahko do leta 2015 za polovico zmanjšalo število ljudi, ki trpijo lakoto (kar je eden pomembnih t. i. razvojnih ciljev novega tisočletja OZN); po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije bi z 10 milijardami dolarjev na leto lahko preprečili okužbo 29 milijonov ljudi z virusom HIV do leta 2010; z nekaj deset milijardami dolarjev, namenjenimi alternativnim virom energije, bi lahko upočasnili globalno segrevanje ozračja ... (Myers, 2003). Na tem mestu se seveda ne slepimo glede političnih interesov in »logike kapitala«, na katero so oprte take politične odločitve, in ne zmanjšujemo pomena številnih drugih dejavnikov, ki sooblikujejo stališča ljudi do političnih in družbenih tem, ampak zgolj poudarjamo samoumevnost, s katero ljudje nekatere politične odločitve sprejemamo ali jih tako in drugače podpiramo kot dobre, zaželene, smiselne, nujne, učinkovite ipd.
Učinek uokvirjanja in moč besed
(ali zakaj je pomembno, kako so problemi, trditve ali vprašanja ubesedeni)
Na presojanje in odločitve včasih vpliva tudi način predstavitve problema oz. ubesedenje izbir - govorimo o učinku uokvirjanja (angl. framing effect). Temeljno načelo uokvirjanja je pasivno sprejemanje dane formulacije (Kahneman, 2003: 703), zato so naše presoje istega problema, predstavljenega na dva različna, a logično ekvivalentna načina, različne. Npr. 9 od 10 študentov bolj pozitivno oceni zanesljivost kondomov pri preprečevanju okužbe z virusom HIV, če vedo, da so kondomi 95-odstotno zanesljivi, kot če jih informiramo, da v petih odstotkih primerov kondomi niso zanesljivi (Linville idr., 1992, v Myers, 2003). Kupcem se zdi boljša odločitev za nakup plašča, ki je na razprodaji v trgovini A znižan s 150 na 100 evrov, kot za nakup istega plašča v trgovini B, kjer je njegova redna cena 100 evrov. Enako se nam zdi bolj sprejemljivo, če nam potovalna agencija nudi po dva odstotka popusta ob takojšnjem gotovinskem plačilu, kot če bi nam zaračunali dva odstotka »kazni«, ker bomo potovanje plačali v več obrokih (prav tam).
Učinek uokvirjanja sta Tversky in Kahneman (1981, v Kahneman, 2003: 702) najprej eksperimentalno proučevala s t. i. problemom azijske bolezni. »Zamislite si, da ZDA grozi izbruh nenavadne azijske bolezni, zaradi katere bo po ocenah umrlo 600 ljudi.« Rešitve tega problema sta ubesedila različno in obakrat proučevance vprašala, kateri način soočanja z boleznijo bi izbrali. V prvem primeru so proučevanci izbirali med načinoma A in B: »Če bo uporabljen način A, bo rešenih 200 ljudi. Če bo uporabljen način B, je tretjina verjetnosti, da bo rešenih vseh 600 ljudi, in dve tretjini verjetnosti, da ne bo rešen nihče.« V drugem primeru pa so izbirali med načinoma C in D: »Če bo uporabljen način C, bo 400 ljudi umrlo. Če bo uporabljen način D, je tretjina verjetnosti, da ne bo umrl nihče, in dve tretjini verjetnosti, da bo umrlo 600 ljudi.« Zanimivo je, da so se proučevanci v prvem primeru večinoma (72 odstotkov) izbrali kot ustrezen način reševanja problema način A (prevladala je težnja po izogibanju tveganju), v drugem primeru pa so se odločali ravno nasprotno: 78 odstotkov se jih je odločilo za način D (zaradi drugačnega ubesedenja rešitve so tokrat raje izbrali tveganje kot gotovo smrt 400 ljudi).
Ubesedenje trditev ali vprašanj ima pomembno vlogo tudi pri merjenju in spreminjanju javnega mnenja in pri drugih oblikah prepričevanja (tako v politične kot v ekonomske namene, npr. pri oglaševanju). Rugg (1941, v Plous, 1993) je polovici anketirancev postavil vprašanje: »Ali menite, da bi v ZDA morali dopustiti javne govore proti demokraciji?«, druge pa je vprašal: »Ali menite, da bi v ZDA morali prepovedati javne govore proti demokraciji?« V prvem primeru je 62 odstotkov proučevancev odgovorilo »ne« (v ZDA ne bi smeli dopustiti javnih govorov proti demokraciji), v drugem primeru pa je odgovorilo z »da« le 47 odstotkov proučevancev (čeprav je »prepovedati« logično ekvivalentno »ne dopustiti«). Druge raziskave so potrdile ugotovitev, da takrat, ko pri oblikovanju vprašanja ali trditve uporabimo besedo »prepovedati«, ljudje odgovarjajo drugače kot pri bolj »nevtralnih« formulacijah vprašanj. Npr. le 29 odstotkov ljudi bi podprlo predlog spremembe zakona, s katerim bi »prepovedali splav«, medtem ko bi amandma, ki »ščiti življenje nerojenega otroka«, podprlo kar 50 odstotkov vseh vprašanih (Budiansky, 1988, prav tam). Zavedanje prepričevalnega pomena besed se kaže tako pri zagovornikih kot pri nasprotnikih splava tudi v poimenovanju pozicije, ki jo zastopajo. Svoje stališče oboji formulirajo kot stališče »za«: za izbiro (angl. pro-choice) oz. za življenje (angl. pro-life).
Če povzamemo: že način, kako je opisana določena situacija oz. predstavljen nek dogodek, pomembno vpliva na naše mišljenje in usmerja kognitivno procesiranje (npr. hitreje in laže se opredelimo »za življenje« kot »proti splavu«, »za svobodo izbire« kot proti njej), posledično pa tudi na naše vedenje.
Namesto sklepa še en zakaj
Zavedanje zmotljivosti mišljenja v vseh zgoraj opisanih (in številnih drugih) primerih pomeni tudi razumevanje načinov, kako je mogoče z ljudmi manipulirati, in s tem seveda tudi načinov, kako je mogoče omejiti napake in pristranosti v mišljenju ter zmanjšati dovzetnost za različne oblike manipulacije. Če se npr. zavedamo, kako psihološko prepričljivi so posamični primeri, konkretne izkušnje, čustveno obarvane trditve, se lahko zmotnim sklepom izognemo že s prespraševanjem: Ali je čustven odziv, ki ga poskuša zbuditi argument, dovolj za sprejetje sklepa? Vsebuje argument tudi razumne razloge, ki podpirajo sklep? Ali lahko že iz nekaj konkretnih primerov izpeljemo posplošitev? Koliko primerov pravzaprav potrjuje sklep? Ali lahko najdemo primer, ki sklep izpodbija? Z navedenimi vprašanji, ki usmerjajo tehtanje informacij, ki bi jih sicer vzeli za samoumevne, in spodbujajo razmislek v smeri kritičnosti, lahko omejimo npr. napako potrditve - ker se zavedamo težnje k potrjevanju naših prepričanj, namerno iščemo protiprimere -, pa tudi napako razpolaganja, zaradi katere ponavadi presojamo dogodke, ki se jih laže spomnimo, kot bolj verjetne in pogoste (čeprav dejansko niso).
Zakaj se je torej pomembno zavedati zmotljivosti mišljenja v vsakdanjem življenju? Predvsem zato, ker je to eden od temeljev razvijanja kritičnega mišljenja in hkrati njegova pomembna značilnost. Kritično mišljenje je namreč racionalno mišljenje, temelji na merilih, ki zagotavljajo njegovo natančnost, relevantnost in logičnost, hkrati pa zanj velja, da je samouravnavajoče (samorefleksivno in samokorigirajoče). Za kritičnega misleca ni značilna le zavezanost razumu, pač pa tudi naravnanost k razmišljanju o lastnem mišljenju. Razumeti kognitivne pristranosti in napake pomeni zavedati se ahilove pete mišljenja, ki jo lahko »zaščitimo« le, če jo poznamo. V kontekstu tega razmisleka je spregledovanje zmotljivosti mišljenja pomembna ovira pri razvijanju kritičnega mišljenja, poznavanje in prepoznavanje potencialnih pristranosti in napak v kognitivnem procesiranju pa učinkovito »orožje« proti nelogičnemu, izkrivljenemu, togemu, površnemu in kakor koli drugače zamejenemu mišljenju.
Literatura
ARONSON, E., WILSON T. D., AKERT, R. (1998): M. Social Psychology (third edition). New York, Logman. BENSLEY, D. A. (1998): Critical Thinking in Psychology. A Unified Skills Approach. Brooks/Cole Publishing Company, Pacific Grove.
BEYERSTEIN, B. L. (1999): Whence Come the Myth that We Only Use 10 % of our Brains? V: DELLA SALA, S. (ur.):
Mind Myths. Exploring Popular Assumptions About the Mind and Brain. Chichester, John Wiley and Sons. ENNIS, R. H. (1987): A Taxsonomy of Critical Thinking Disposotions and Abilities. V: BARON, J. B., STERNBERG R. J. (ur.): Teaching Thinking Skills. Theory and Practice. New York, W. H. Freeman and Company.
FACIONE, P. A. (1990): Critical Thinking: A Statement of Expert Consensus for Purposes of Educational Assessment and Instruction. The Delphi Report Executive Summary, na http://www.insightassessment. com/pdg_files/DEXadobe.pdf
FISKE, S. T., TAYLOR, S. E. (1991): Social Cognition (second edition). New York, McGraw Hill International Editions.
GILOVICH, T. (1991): How We Know, What Isn't So. The Fallibility of Human Reason in Everyday Life. New York, The Free Press.
HALPERN, D. F. (1996): Thought and Knowledge. An Introduction to Critical Thinking (third edition). Mahwah, Lawrence Erlbaum Associates.
KAHNEMAN, D. (2003): A Perspective on Judgment and Choice: Mapping Bounded Rationality. American Psychologist., št. 9, 697-720, na http://search.epnet.com.
KOMPARE, A. (2007): O kritičnem mišljenju: kaj je in zakaj ga je pomembno razvijati. Vzgoja in izobraževanje, št. 3, 4-10.
LEVY, D. (1997): Tools of Critical Thinking. Metathoughts for Psychology. Boston, Allyn and Bacon.
LIPMAN, M. (1991): Thinking in Education. Cambridge, Cambridge University Press.
MARENTIČ POZARNIK, B. (1998): Kako pomembna so pojmovanja znanja, učenja in poučevanja za uspeh kurikularne prenove (1. del). Sodobna pedagogika, št. 3, 244-261.
MARENTIČ POZARNIK, B. (1999): Kakovost (gimnazijskega) znanja s konstruktivistične perspektive. Vzgoja in izobraževanje, št. 6, 8-12.
MYERS, D. G. (2003): Psychology (seventh edition). New York, Worth Publishers.
PAUL, R., ELDER, L. (2001): Critical Thinking. Tools for Taking Charge of Your Learning and Your Life. New Jersey, Prentice Hall, Upper Saddle River.
PIATTELLI-PALMARINI, M. (1994): Inevitable Illusions. How Mistakes of Reason Rule our Minds. New York, John Wiley and Sons.
PLOUS, S. (1993): The Psychology of Judgment and Decision Making. New York, McGraw-Hill.
RUPNIK VEC, T., KOMPARE, A. (2006): Kritično mišljenje v šoli. Strategije poučevanja kritičnega mišljenja. Ljubljana, ZRSŠ.