Poštnina plačana v gotovini.
REVOLUCIONARNEMU MARCU!
Leto II. - Št. 3.
Ta St. stane Din 2*
Izhaja
Štirinajstdnevno.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Turjaški trg 2/11.
Lfubljana, 8. marca 1923
Proletarci vseh dežel, združite se!
Naročnina znaša mesečno 4 Din.
Za Italijo mesečno L 1 50
Pozdrave iz ječ
pošiljajo sledeči mladi sodrugi:
Manfredo Anton, rudar iz Trbovelj, star 22 let, radi komunistične propagande obsojen na 2 leti ječe.
Klopčič Franc, dijak, doma v Zagorju, star 19 let, v preiskovalnem zaporu, ker je osumljen komunistične propagande itd.
Klopčič Emii, njegov brat, star 17 let, dijak, istotako.
Vojvoda Prane, strojnik, iz v Boh Bistrice, istotako.
Kozar Prane, 19 let, Erjavec Albin, 17 let, osumljena komunistične propagande, sta ležala 4 mesece v celjskih zaporih.
Ko jih je sod šče oprostilo, sta ostala b-ezposelna, ker jih rudniška uprava ni hotela sprejeti nazaj v službo, čei da sta izostala 8 dni od dela!!
!! I?r©<5 z zaiconojcci. o zašžitl <3.xža,T7-e!!
W/.
\
'I
Sodrugi! Spominjajte se žrtev reakcije!
I
Olfj zadnjo stran: »Fond za irtve reakcije «
Rdeči marc.
Marc! Z rdečimi črkamii je zapisano tvoje ime v zgodovini delavskega razreda Evrope. »Predmarčni dnevi so bili temni, oblačni. Vladal je absolutizem, cerkvena in svetna gospoda, malomeščanska idila. Upoma mladina buržuazije je ječala po ječah.
Ali kmetje so začeli trgati verige fevdalnega suženjstva. Industrija je pričela trkati na vrata rokodelstva in malomeščanske omejenosti. Tlačeni narodi streme po nacionalnem osvobojenju. Že dilvja vihar z zahoda. 1848! Februarska revolucija v Parizu! Marčni boji v Berlinu, Dresdenu, Dunaju, Milanu, revolucija na Ogrskem, revolucija v Italiji! Val revolucije valovi po Evropi. Poleg študentov in malo-meščanov se bore na barikadah delavci.
Meščanska demokracija se je rodila. Rodila — in že v zibelki je bila izdana. Pariški revoluciji! sledi junijska bitka. Viharnim marčnim dnevom v Nemčiji sledi razpustitev parlamenta, krvavo zadušenje upora, ustreljenje Robeida Bluma na Dunaju. Zmagal j,e krvavi pruski princ! Zmagali so Schvvarzen-berg, Radecki, Jelačič.
Nočna slana je zamorila marčne cvetove. Nad trupli padlih proletarcev sklene buržuazija vseh dežel mir s plemstvom, cerkvijo in monarhijo. Car, Bismarck in Bonaparte vladajo Evropo.
Ali z naraščanjem buržuazije se razvija v njenih nedrijih tudi vedno močnejši revolucionarni proletariat.
In zopet marc! 1871! Zmagoslavna Bismarckova armada pred Parizom! Francoska buržuazija se je udala. Glad v Parizu. Pariški poletariat vzame oblast v svoje roke. 17. marc! Pariška komuna! Kal proletarske demokracije!
Francoska buržuazija sklene s prusko pakt za udušenje upora. Proletariat pa je bili usmiljen. V maju je že smrtni boj pariške komune. 14 dni traja iklanje! Rdeči so pariški zidovi od krvi komunardov!
Vive la Commune! 40.000 pariških proletarcev žrtvuje svoje življenje v prvem boju za svoje osvo-bojenje. Karl Marx je prvii ovenčal komunarde z revolucionarno lavoriko! Pottier, borec in pevec, je spesnil prvo bojno pesem proletariata:	Interna-
cionalo.
1917! V svetovni vojni uničujoča se ljudstva! Razvaline, glad, beda, milijoni! trupel, milijoni pohabljencev in sirot! V Petrogradu strmoglavi proletariat carizem. 8 marc! Delavske žene demonstrirajo! Kruha in miru zahtevajo! Delavski in vojaškit sveti! Naprej! Kerenski! Julijski masaker! Kornilov puč.
7.	november! Vsa oblast sovjetom!
Tudi v Nemčiji bobni vulkan. Novemberski revolti sledi izdajstvo socialističnih ministrov. Januarski boji. Noske oboroži buržuazijp. Mrtev leži Karl, mrtva Roza Luksemburg.	Franc Mehring pade v
grob. Ali še živi plamen. Marc prinese nove boje. Buržuazija kolje.
Proletariat je pobit a ne premagan. Leto pozneje. Krah Noskejeve poliltike. Kappov monarhistični puč. Ludendorff slučajnov pozdravlja njegovo brigado pri brandenburških vratih. Ebertova vlada beži na avtomobilu. Generalni štrajk proletariata. Krvavi boji v Porurju, srednji Nemčiji!
In zopet eno leto! Horsing provociira proletariat srednje Nemčije. Boji. 6000 let ječe za proletarske borce v'imenu reda in miru.
In lani genovska konferenca! Buržuazija se pogaja s Sovjetsko Rusijo.
Letos! Zasedba Porurja! Nova vojna nevarnost. Imperializem ponovno rožlja s svojo krvavo sabljo.
Ali srce proletariata bilje! Delavstvo se zbira okrog neomadeževanega rdečega praporja. Spoznava žolte izdajnike.
Marcu sledi maj!
In zmagoviti proletariat bo položil zelene vence na grobove marčnih borcev.
Z izjemo nekaterih poglavij nosi vsak pomembni de/ revolucijskih letopisov od 1848 in 1849 naslov: poraz revolucije Kar je v teh porazih podleglo, ni bila revolucija. To so bili revolucionarni tradicionalni priveski, rezultati družabnih razmer, ki se še niso poostrile v ostra razredna nasprotstva — osebe, iluzije, predstave, projekti, katerih se ni otre/sa revolucionarna stranka pred februarsko revolucijo in katerih je ni mogla osvoboditi februarska zmaga, ampak edino-le niz porazov. Z eno besedo: Revo/ucijonarn napredek si ni delal poti v svojih neposrednih tragikomičnih pridobitvah, ampak obratno v ustvarjanju strnjene, močne kontrarevolucije, v ustvarjanju nasprotnika.
Kar! Marx•
Karl Marx.
Karl Marx je bil rojen v Trieru, v Nemčiji 5. maja 1818. Jeseni 1. 1835. je šel na univerzo v Bonn, kjer je bil vpisan na juridičnii fakulteti. Po veselem enoletnem akademskem življenju v Bonnu
(Ob štiri desetletnici njegove smrti.)
se je zaročil z Jeny v. Westphalen, deklico nenavadne lepote, značajnosti in visoke naobraženosti. Potem je odpotoval na berlinsko univerzo, da tam nadaljuje pričeti pravni študij. Študiral je filozofijo,
zgodovino, umetnost, prevajal klasično literaturo in tudi pesnikoval. V l. 1838. je prišel v doktorski klub, kjer se je seznanil s Hegelovo filozofijo in navezal stalne stike z Bauerjem, kii je bil najboljši mladi Hegeljanec.
L. 1941. je postal doktor. 1. jan. 1842. je pričel izhajati »Renski časopis«, v katerem se je Marx po svojih člankih tako odlikoval, da je postal jeseni istega leta glavni uredniik. Vlada je ustavila časopis l. 1843.
On je še pred ustavljenjem lista zapustil svoj'1 uredniško mesto, ker j,e začutil neutešno duševno potrebo, da se prične temeljito baviti z narodno-go-spodarskim in političnim študijem. In to je storil kljub temu, da je stal pred zakonom, ko si je moral oskrbeti svoj dom. »Ali on je bil od vsega početka odločen, da podredi svojo materieluo eksistenco duševnemu stremljenju.«
»L. 1843/44 je drugo in najvažnejše kritično leto v Marxovem duševnem življenju.« L. 1837. je postal Hegelijjanec, 1. 1843/44 pa socialist.
Odpotoval je v Pariz, da bi vodil tam »Nemško-francoske letnike«, od katerih je pa izšla samo ena dvojna številka koncem februarja 1844. Razen Marx-ovih prispevkov je izšla tudi obširna razprava o nacionalni) ekonomiji iz peresa Friderika Engelsa (rojen 1820, umrl 1895), ki je bil tedaj v Manchestru (Anglija). Septembra 1844 je prišel Engels k Marxu v Pariz. Ta obisk je bil začetek tesnega prijateljstva med obema možema, ki ju je vezalo vse življenje.
Brez tesnega skupnega delovanja teli dveh mož no bi eden kot drugi nilkdar ustvaril tega, kar je. -Marx je bil genialni teoretik, mislec, ali v navadnem življenju popolnoma nepraktičen. Engels pa je bil zelo naobražen, vrl, sposoben in praktičen človek alii brez teoretičnega talenta.
Prvi rezultat njunega skupnega dela je knjiga »Sveta družina« (1844), v kateri je Marx obdelal svoje tedanje modroslovno, zgodovinsko, gospodarsko in socialistično znanje. -»Sveta družina« je kal materialističnega pojmovanja zgodovine in prvi poskus razlage razrednega boja med kapitalom in pro letariatom.
V Parizu je Marx mnogo občeval z delavskimi krogi, ki so bili pripadniki raznih socialističnih in anarhističnih naukov,-Začetkom 1845. ga ie francoska vlada izgnala in odpotoval je v Brussel, kjer je ostal do izbruha februarske revolucije 1. 1848.
V Briisslu se je v glavnem pečal z nacionalno ekonomijo in produkt tega njegovega dela je »Beda Iftlozofije«, ki je prvi višek v duševnem Marxovem ustvarjanju. V tej knjigi je podal kritiko Prondhona, ki je izdal svoje utopistične anarhistične ideje v >Filozofijii bede-. Obenem je Marx s tem svojim
l delom obračunal tudi s celokupnim utopističnim so-
cializmom.
L. 1847. je tako narastla v Briisslu komunistična kolonija, da se je organizirala v »zvezo komunistov«, ki je morala delati ilegalno. Duša zveze je bil Marx. Zveza je povsod organizirala delavske izobraževalne oi’ganizacije, ki so ji omogočale javno delovanje. Med Marxoviimi predavanji v organizaciji so posebno važna predavanja o mezdnem delu in kapitalu.
Zveza je uvidela potrebo teoretične, programa-tične podlage in Marx je po njenem naročilu napisal skupaj z Engelsom »Komunistični manifest«, o katerega važnosti im pomenu je bil govor že v januarski številki Prol. ml. .
Ko se je v 1. 1848 pričel splošni revolucionarni val v Evropi in ko je bilo 18. febr. strmoglavljeno cesarstvo v Franciji, je Marxa belgiijska vlada izgnala. Odpotoval je v Pariz, kjer je takoj zasnoval
načrt za razširjenje revolucionarnega gibanja v Nemčiji. V to svrho je izdala v Parizu zveza komunistov revolucionarni, plamtečii oklic.
1.	junija je pričel izhajati »Novi renski časopis«, katerega glavni urednik je bil Marx. Glavna naloga lista je bila — netiti revolucionarno gibanje v Nemčiji in zlasti v Porenju, ki je postalo glavna skrb kontrarevolucije. — Vsled močnih reakcionarnih odredb za Porenje je bila potrebna čim najbolj strnjena in disciplinirana revolucionarna proletarska organizacija, ki se je tudi ustanovila na frankfurtskem kongresu. Njena duša je bil zopet Karl Marx. 25. septembra so se pričele aretacije. List je prestal izhajati do 17. okt. — do upora dunajskega proletariata. Po splošni zmagi reakcije v Evropi je list končnoveljavno prenehal izhajati. Zadnja rdeča šte-vlika : N. R. Č.« je izšla 19. maja 1849.
Po kratkem zadržanju v Badenu, je odšel v Pariz, od tu izgnan v London, kjer je živel nad trideset let, izmed katerih jih je nad polovico prebil v trdem boju za obstanek, bedil in pomanjkanju, kar ga pa ni oviralo, da je pričel pripravljati material za svoje najogromnejše delo — »Kapital« in da je odločno posegel v delavsko gibanje.
V 1. 1852. je izdal »18. Brumaire«, v katerem je v genijalnem stilu obdelal del francoske revolucije na podlagi historičnega materializma. Isto leto je izdal tudi brošuro o »komunističnem procesu v Kolini«, za katero je zastavil svoj poslednji suknjič, da si je kupil papirja za rokopis.
Šele v šestdesetih letih se je njegov mizemi položaj nekoliko zboljšal.
28. sept. 1864. se je ustanovila v Londonu internacionalna delavska asociacija fl. internacionala), katere duševni vodja je bil Marx. Na višku je bila 1. internacionala po drugem kongresu v Lausanni 1867 — 1870. Potem je zavladal v njej anarhizem, zastopan po Mihajlu Bakuninu.	.	I	»
30. maja 1871., dva dni potem, ko so padli poslednji borci pariške komune, je izdal Mara »Državljansko vojno v Franciji«. To je eno najsijajnejših del izpod njegovega peresa in še danes najboljši vir v številni literaturi o pariški komuni.
V 1. 1866. je pričel pripravljati za tisk prvi del Kapital«-a —' »Kritike politčne ekonomije. V avgustu 1867. je izšel pivi zvezek. Z drugian in tretjim delom je računal, da bosta izšla skoro za prvim. Ali ni še mu posrečilo, da sam izda ostala dve dela »Ka-pital«-a. Vedno nova globlja proučavanja, stradanje, bolezen — vse to ga je oviralo, da dokonča to svoje kolosalno delo. Izdal jih je Engels.
Prostor nam ne dopušča, da vsaj na kratko podamo vsebino tega njegovega življenjskega dela, za katerega je žrtvoval zdravje, življenjsko srečo in družino«.
Najtežji je prvi del Kapitak-a, v katerem ob-
dela predzgodovino in tendence veleindustrijskega kapitala, neposredni in enkratni proizvajalni! proces blaga; pri tem — samo po sebi razumljivo — razjasni razmerje med delavcem in podjetnikom, izkoriščanje proletariata, mezdo, delovni čas itd.
V drugem delu »Kapitak-a sc pojavi podjetnik na trgu, prodaja svoje blago in spravi v tek kolesa produkcijskega procesa, da blago reproducira. V tretjem delu predstavlja realizacijski proces podjetij kapitalističnega razreda ali gibanje kapitala v celoti.
Kot se je povrnil Marx po razpadu »zveze komunistov 1. 1853. v svojo študijsko sobo, tako je to storil po razpadu 1. internacionale 1. 1873.
Kljub bedi, bolezni, dolgoletnemu trudapolnemu teoretičnemu in praktičnemu delu za proletarsko stvar se je vrgel z vsemi sillami na študij, da dokonča svoje znastveno delo.
Študiral je prazgodovino, agronomijo, ameriške in ruske poljedelske razmere,. geologijo itd. Poleg ,..jvseh germanskih in romanskih jezikov, ki jllh j,e popolnoma obvladal, se je učil še starošlovanščino, ruščino in srbščino. Vrhu tega je ostal še vedno v zvezi z internacionalnim delavskim gibanjem.
Odmor je našel v leposlovju. Njegovi ljubljenci so bili Ajshilos, Homer, Dante, Shakespeare, Cervantes in Goethe. V dnevih duševne boli in trpljenja se je zatekel k matematiki.
2.	dec. 1881. mu, je umrla žena Jenny, zvesta so-družifca v njegovem delovanju in trpljenju. Že zelo oslabel se je podal na otok Wigh, v Alžir in slednjič Monte Carlo.
14. marca 1883. je uhirl mirno in brez bolečin v svojem naslanjaču. Na njegovem grobu sta govorila med drugimi Engels in Viljem Liebknecht, oče Karla Lilebknechta.
14. marca 1883. je preminul ustanovitelj znanstvenega socializma in oče modernega revolucionarnega proletarskega gibanja.
Pomen Karla Marxa.
(Engelsov govor na Marxovem grobu.)
Ne da se preceniti, kaj je s tem možem izgubil bojujoči se evropski in ameriški proletariat in kaj zgodovinska znanost. Kmalu se bo občutila praznota, ki je nastala vsled smrti tega silnega moža.
Kakor Darvvin razvojni zakon organske narave, tako je odkril Marx razvojni zakon človeške zgodovine: enostavno dejstvo, ki so ga doslej zakriivali ideologični razrastki, da mora človek predvsem jesti, piti, stanovati in oblačiti se, lin šele potem se baviti s politiko, znanostjo, umetnostjo, vero itd. Odkril je torej; da tvori produkcija neposrednih materialnih
življenskih potrebščin in s tem vsakokratna ekonomska razvojna stopnja kakega naroda ali kake dobe podlago, na kateri so se razvile državne uredbe, pravna naziranja, umotnost kakor tudi verske predstave dotičnega človeka.
To zadostuje. Marx je odkril tudi specielni zakon o gibanju današnjega kapitalističnega načina proizvajanja in od tega spočete meščanske družbe. Z odkritjem nadvrednosti, se jie* tu naenkrat razjasnilo, med tem ko so vsa prejšnja raziskavanja, tako meščanskih ekonomov, kakor tudi kritikov-sociali-
stov, blodila v temi.
Dve taki odkritji bii zadostovali za eno življenje. Srečen oni, ki mu je dano napraviti eno samo tako odkritje. Marx pa je na vsakem posameznem polju, kjer je on raziskoval, teh pa je bilo mnogo in nobenega se ni dotaknil samo povrhu — na vsakem, celo na polju matematike je odkril ne kaj samostojnega.
Talk je bil mož znanosti. Ampak v tem ga ni bilo izčrpanega niti polovica. Znanost je bila za Marxa zgodovinska, gibajoča, revolucionarna sila.
Kajti Marx je bil predvsem revolucionar. Sodelovati na ta ali oni način na strmoglavljenju kapitalistične družbe, sodelovati pri osvobojenju modernega proletariata, kateremu je on prvi vcepil zavest njegovega položaja in njegovih potreb, zavest pogojev njegove osvoboditve, to je bil njegov živlljenski poklic-Boj Je bil njegov element. Bojeval se je s tako gorečnostjo, vztrajnostjo in s takim uspehom, kakor le malokateri. Prvi »Renski časopis« 1842, »Pariški Naprej« 1844, Briisselski nem. list 1847. »Novi renski časopis 1848/49, Newyorška Tribuna« 1852—1861. poleg tega nebroji bojnih brošur, delo v društvih v Parizu, Briisselu, Londonu, dokler ni končno nastala,
kot krona vsega, veliika internacionala delavska organizacija, to je bil zopet rezultat, na katerega bi bil njegov avtor lahko ponosen, če bi nič drugega ne naredil.
In zato je bil Marx najbolj osovraženi in najbolj obrekovani mož svojega časa. Vlade, absolutne in republikanske so ga izganjale, buržuji, konservativni in ekstremno-demokratični so ga kar za stave črnili in obrekovali. Vse to je on odstranil kakor pajčevino, na to se ni oziral, odgovoril je le, če je bila skrajna potreba. In on je umrl, čaščen, ljub’jen, obžalovan od milijonov revolucijonarnih sodelavcev, ki prebivajo od sibirskih rudniikov po vsej Evropi in Ameriki tja do Kalifornije in smelo trdim: dasi je imel mnogo nasprotnikov, se težko najde kak oseben njegov nasprotnik.
Njegovo ime bo živelo stoletja in tako tudi njegovo delo.
Delavski razred ni zahteval nobenih čudežev od komune. On nima izvesti po ljudskem sklepu nobenih fiksnih utopij. Delavski razred ve, da mora za svojo lastno osvoboditev in z njo za višjo živ/jensko obliko . . . preboriti dolge boje, celo v/sto zgodovinskih procesov, s katerimi se popolnoma izpreminjajo ljudje kot razmere.
(C. Marx, „Bilrgerkrieg in Frankreich
Marxova metoda.
KcJor hoče razumeti Marxova dela, kdor hoče razumeti socializem, kdor se hoče pravilno orientirati, v danem položaju, mora poznati takozvano materialistično dialektiko, mora poznati materialistično pojmovanj'.; zgodovine.
Manc je bil prvi dosledni materialist na polju naravoslovnih ved kot na polju človeške družbe in njene zgodovine. To mu je omogočila po njem ustvarjena materialistična dialektika.
Do Marxa je obstojala Hegelova — idealistična — dialektika, o katerii pravi Marx: »Hegel je dal prvi izčrpno in spoznavno sliko splošnih in razvojnih oblik. Pri Hegelu stoji dialektika na glavi. Treba jo je postaviti na noge, da se odkrije racionalno jedro, skrito pod ntopistično lupino«.
Temeljna, osnovna misel dialektične metode je v tem, da svet ne obstoja iz gotovih, dovršenih pred metov, ampak da predstavlja svet celokupnost procesov (razvojnih gibanj). In v tej celokupnosti procesov se stvari kot misli stalno izpreminjajo se porajajo in uničujejo.
Torej ako si hočemo biti na jasnem o katerikoli stvari, o kateremkoli dogodku, moramo:
1. proučiti in pregledati vse strani dotičnega predmeta, vse njegove zveze;
2. drugič zahteva dialektična metoda, da vzamemo predmet v njegovem razvoju, ali kakor pravi
Hegel v njegovem izpreminjanju;
3. vsa človeška praksa mora popolnoma opredeliti« predmet napram temu, kaj je koristno človeku;
4. četrtič uči dialektična metoda, da »abstraktne resnice ni, ampak da je resnica vedno konkretna.« Kajti kar se je zdelo včeraj resnica, vidimo danes, da ni.
Ako hočemo torej mučiti v dialektični metodi, moramo zlasti obrniti pažnjo na sledeče točke:
1. Dva osnovna načela dialektike sta, da se vse razvija in da je vse v tem razvoju tesno zvezano med seboj.
2. Vsaka stvar ima svojo dobro in slabo stran,
— ali zapomnimo si za to znanstveni mraz — ima svojo pozitivno in svojo negativno stran. Pozitivna stran prehaja v nasprotno. Obe strani sta tesno zvezani med seboj. N. pr. kapital iima svojo drugo stran.
— Delo, kapitalizem — proletariat. Oba ta dva sta tesno zvezana med seboj. Brez kapitala ni proletariata in obratno.
3. Zanikanje zanikanja ali tuj izrazz — negacija negacije. N. pr. Jajce je pozitivno, v njem se razvija negacija — pišče. — Ko ono prebije jajčno lupino, zanika (uniiči) ali negira jajce in sebe samo; kajti sedaj nimamo več niti jajca, niti one kali, ki se je razvijala v jajcu, ampak popolnejšo stvar — pišče. Pri tem torej vidimo, da z rvegacdgo nastopi po pol
nejši predmet, stvar, bitje. N. pr. kapitalizem je pozitivno, v njem se razvija negacija — proletariat, ko se proletariat popolnoma osvobodil, negira (uniči) on kapital in sebe samega. Kajti proletarec je oni človek, ki prodaja svojo delovno silo, za katero dobi gotovo mezdo. Socialstična družba pa ne pozna več kapitala in mezdnih sužnjev-proletarcev, ampak socialistična družba je deloma družba — ljudi. Torej s tem ko proletariat negira kapitalizem in sebe, ustvari obenem popolnejšo družabno obliko.
4. Prehod kvantitete (kolk(o)-šnost v kvaliteto (kakovost.) Na primer mehanična sila (ako tremo n. pr. dva kosa lesa) preide v toploto, toplota v plamen, plamen v kemično energijo, ta v električno in ta v magnetizem. Ti prehodi se lahko vrše naprej in nazaj.
5. Da je dialektika dosledna, mora biti materialistična, sei mora naslanjati na konkretnost.
6. Idealizem je reakcionaren. Idealizem uči, da je bila prva ideja (misel) — bog, da je izvor vsega ideja — bog, da vlada ideja. S tem da vladajoči razred utrjuje prepričanje v gospodstvo duha nad materijo (snov), utrjuje prepričanje o neobhodni potrebi, da vladajo izkoriščevalci nad masami. Idealizem jim je potreben, da obvladajo mase delovnega ljudstva. Brez osvobojenja izpod idejnega vpliva bur-žuazije (buržuazne ideologije) je nemogoče osvobo-jenje izpod izkoriščanja po kapitalističnem razredu.
7. Bistvo materialističnega pojmovanja. — Mi moramo gledati na resnični svet (na prirodo in zgodovino) brez idealističnih očal: mi moramo gledati in videti v svetu samo to, kar on res predstavlja. Treba gledati svet popolnoma razumno, brez vseh fantazij.
Obstoja samo narava in človeška družba, ki je del narave. Ničesar drugega ne obstoja. Ne obstoja noben bog.
Materija (snov) obstoja nezavisno od naših predstav o njejj, brez ozira na to, kaj mi miislimo o njej. Ona nasprotno vpliva na naše mišljenje in razpoloženje.
kot kresi
zažgani na gorah?!
Iv. Francevič:
\
U
Sobotnik.
Kam, kam te množice gredo, tako ponosno, veselo, peterostopno in v vrstah? Mladosten in krepak, vsem je korak ...
In lica jim gorijo kot baklje plameneče — oči slehernemu žarijo grozeče,
Kam, kam ve čete neštete
v obleko delavno odete? Kaj prsi vam kipijo od navdušenja?
Polne življenja, glasne,
iz grl pesmi krasne mogočno, kaj donijo?!
Torej, tovariš, reci mi!
Kam vaš korak
tako mladosten in krepak
in — kdo ste vi?
Mi? ... Mi
nevzdržna
sila smo življenja,
knjiga,
v katero piše zgodovina.
A naš korak — vstajenja oznanjujoči dan — hiti naprej . . .
Naprej,
tja na mejdan, na polje bojno, kjer Lenoba
z Delom v smrtni stopa boj Naprej,
kjer čelo znojno in pa množic neštetih broj vek novi snuje, bodočnost lepšo kuje ...
Tovariš, hajd i ti v vrste v proletarske naše, bojlne, hajd z nami na mejdan, da v bitve šumu znojne, vstajenja proslavimo dan! ... Tam roke žuljave in čvrste rušijo prokletstva čar, ki nekoč ga nad Človekom parasitov bog je bil izrekel.
Proletarskih mišic rok brezbroj,
govori že:	Mene,	Tekel	,
tvoja moč trinog, je — proč.
Hajd, tovariš, hajd z menoj! Naprej... V korak —
Ko strt bo za vsekdar
Lenobe čar,
morilni strt bo meč —
To čas bo zlati ...
In kot je bil doslej Človeku Človek vrag, odslej ne bode več — Naiprej ...
Pariška
Pruski bajoneti so premagali, francosko armado. Francija je bila gospodarsko oslabljena že pred vojno, še bolj pa je propadla po izgubljeni vojni, ki jo je začel Napoleon TIL, da bi z novimi zmagami zadovoljil vedno bolj naraščajoče nezadovoljstvo v deželi.
Na čelu republikanske vlade, ki se je stvorila po odločilnem francoskem porazu pri Sedanu 4. sept. 1870, so stali buržuji, ki so na videz nastopali za nadaljevanje vojne do zmagovitega konca, v resnici so pa stremeli po mirovnem sklepu z Bismarckom pod vsako ceno.
Delavski okrajii velikega Pariza so bili še zmedeni po vojnem hrunvu buržujiskih patrijotov; ali že so začeli spoznavati, da ne gre več za narodne interese, ampak interese buržuazije.
Vaška buržuazija v provinci je bila pripravljena, da zmanjša svojo ljubljeno domovino z odstopom kateregakoli njenega dela, samo da bi mogla zopet v redu in miru izkoriščati delovno ljudstvo Francije. V Bordeaux-u (izg. Bordo), trgovskem mestu južne vinorodne Francije, kjer je zboroval parlament, — ki je bil voljen po splošni volivni pravici in je v devet desetinah obstojal iz ultra-monarhistov in kon-trarevolucijonarjev, se je stvorilo središče vaške buržuazije, ki je bilo najbolj sovražno rdečemu Parizu.
Pruski bajoneti so stali pred vratini Pariza. — Glavno mesto revolucije je bilo obdano od vseh strani od srda reakcionarnega meščanstva vseh mogočih stopenj in barv.
Tak je bil splošni položaj pri nastanku pariške komune. Ta delavska vlada — prva v zgodovini človeštva — se j!e pa pojavila že prepozno, da bi mogla zmagati pod parolo: »Svoboda, enakost, bratstvo . Na mesto revolucionarne viharne perijodie okrog leta 1848, je že davno stopil meščansiki red in mir in revolucionarna demokracija je že davno prenehala biti samostojni, združevalni politični faktor.
Na drugi strani je pa bla pariška komuna pre-smel korak naprej 'k socialistični revoluciji. Niso bili dani za njeno zmago potrebni zgodovinski predpogoji. Proletarski razred je bil še nezadostno razvit.
Komuna jč tvorila prvo vlado proletarske demo-
Kai še stojiš?
Kaj se bojiš? ...
Če Človelk si
hajd z nami, z nami, z nami, da s skupnimi močmi in s složnimi rokami pokažemo svetu, kdo smo mi!
komuna.
kracije; ali nje ni vodila ena proletarska stranka, ki bi izvežbana v razrednem boju, enotna in disciplinirana — bila sposobna, da vodi mase v takih važnih in težkih trenutkih. Politični vodje komune st niso zavedali jasno celega položaja, v katerem se je šlo za proletarsko revolucijo. To ni njihova krivda, pač pa njih nesreča.
Vsled pritiska od zunaj je bila buržuazna vlada prisiljena, da oboroži proletariat za obrambo Pariza.
To je bil začetek.
Bepublikanska vlada je postala s svojo nesposobnostjo in licemerstvom, s svojim izdajstvom in brezpomembnostjo sramota za revolucionarni Pariz. Že pred 18. marcem 1871 se je večkrat poskušalo, da -e jo strmoglavi. Ko j!e vlada spoznala svojo nemoč napram uporniškemu Parizu, je sklenila, da ta revolucionarni Pariz razoroži in ga izročii pruskim bajonetom.
V odgovor na to je vzpostavila nacionalna garda pariškega proletariata svojo lastno organizacijo. Stvoril se je nacionalni komite nacionalne garde — oboroženi delavci in rokodelci so spregovorili. Tedaj je poizkusil krvoločni škrat Thiers — ki predstavlja Fizično in maralno degeneriranost buržuazije, — da vzame Parižanom topove. V poslednjem trenutku, se je ta poizkus izjalovil: dvignil se je rdeči Pariz,
Vlada je pobegnila v Versailles, poletno stolico francoskih kraljev. Komunardi bi to lahko preprečili, pa niso., Svojo dobrosrčnost so morali čez par mesecev plačati s svojim življenjem.
Kot vedno v kritičnih momentih, so nastopili tudi tu različni posredovalci, ki so poskušali napraviti zmedo v vrstah revolucionarjev: Posredovati so hoteli s Clemenceaujem (Klemanso) na čelu. poznejšim tigrom francoskega imperializma, med belim Versejem in rdečim Parizom.
Ali bilo je že prepozno.
Bila je proklamirana komuna. Delovni sloji Pariza so si izvolili svojo lastno vlado delavcev in revolucionarjev.
Komuna je izdala takoj več socialnih odredb. Ali ona ni postopala odločno. Niti denarja francoske buržuazije, naloženega v francoski banki, ni hotela ekspropriirati.
Komuna jie našla odmev v delavskih okrajih klona, Marseja, Sent-Etiena in Toulonisa. Ali manjkalo je sposobnega, energičnega centralnega vodstva in organizatoričnih zvez; zato so se izjalovili vsi poskusi v teh mestih proklamirati komuno.
Komuna jte izdala poziv na kmete, ali ni naše) med njimi nobenega' odmeva. Pariz delavcev je hotel vojsko, dočim ko kmetje mir pod vsako ceno«.
Med tem se je z vsakim dnem ožil krog ikontra-revolucijonamih bajonetov okoli proletarskega centra.
Pariški proletarijat se je boril z levjo hrabrostjo. Utrdbe so padle v sovražne roke... Komunardii so gradili barikade; žene, otroci, starčki, odrastli možje in mladeniči — vse se je borilo. Toliko primerov proletarskega junaštva in hrabrosti, kot ga je v teh dneh pokazal pariški proletarijat, ga ni še nihče preje in ne poznejle — do ruske revolucije. Komu-nardi so se borili za vsalko ped zemlje.
Končno je udrla v pariške bulvare degenerirana francoska buiržuazija, ki je bila večkrat poražena od pruske armade, ki je bila zajčevska v boju, ali strašna, divja v preganjanju ...
In morila je vse, kar je bilo proletarskega rodu — otroke, žene, starčke; krepki možje in mladeniči so padli v boju.
; Videl sem", pripoveduje neka priča, kako so pripeljali štirje policisti iz poslopja vojnega sodišča
Proletarski koledar za mesec februar in 1. polovico marca.
8.	febr. 1919. — V Berlinu da streljati social-de-mokratska vlada na demonstrirajoče brezposelne.
8.	febr. 1921. — Umrl ruski anarhist P. Kra-potkin.
12.	febr. 1919. — Karl Radek v Berlinu aretiran in v ječi z verigami priklenjen k zidu.
17. febr. 1919. — Generalni štrajk v ruhrskem ozemlju.
20. febr. 1922. — Gladovni! štrajk 270 zaprtih komunistov v Bukarešti.
22. febr. 1787. — Pričetek velike francoske revolucije.
22. febr. 1840. — Rojen Avgust Bebel, znani
nemški socialist.
22. febr. 1921. — Ustanovitev internacionale 21/?. 24. febr. 1848. — Proglasitev republike v Franciji!
24. febr. 1919. — Pričetek generalnega štrajka v srednji Nemčiji.
25. febr. 1917. — Izbruh nemirov v Petrogradu. 25. februarja 192(1. — Železničarski štrajk v
Franciji (230.000 stavk vijočih).
(bilo je na nedeljo 28. maja ob dveh ponoči) šest otrok. Najstarejši med njimi jle bil star komaj 12 let.. .-
... »Umoriti jih, umoriti«, so klicali banditi iz množice >iz njih bodo postali revolucijonarji« .. . w
In ustrelili so jih .. .
/Odlične dame«, te hijene buržuazijie so s svojimi dežniki iztikale oči ranjencem ...
Ogenj« — dvanajst krogel v telo proletarca in gotovo je bilo. »Ogenj« — in tisoči proletarcev so padli...
40.000 pariških delavcev, vajencev in študentov
je žrtvovalo svoje življenje tiste dni...
Tako je obračunala francoska buržuazjia 1. 1871 s premaganci.
Izgubila je bitko z Nemčijo in poklala 40.000 proletarcev — za domovino ...
V krvi 40.000 proletarcev se' je ustanovila tretja republika, ki igra danes vlogo internacionalnega žandarja, ki vrši nasilje v Porarjlu ...
1871—1923!
S krvjo je zapisano in s plamenom vžgano trpljenje komune v duši internacionalnega proletarijata.
Pariz delavcev z njegovo komuno bo vedno slavljen kot slavni prednaznani/ec nove družbe. Njegovi mučeniki so hranjeni v velikem srcu delavskega razreda.
K■ Marks, „Biirgerkrieg in Frankreich".
25.	febr. 1922. — Obsoditev beograjskih komunistov.
27. febr. 1846. — Rojen Fr. Mehring.
28. febr. 1921. — Prva stavka na Madjarskem pod Hortiljevo strahovlado.
Marc.
1.	marc 1919. — Ustanovni kongres komunistične internacionale v Moskvi.
5.	marc 19871. — Rojena Roza Luksemburgova.
9. marc 18-18. — Proglasitev revolucije na Du-
naju.
10. marc 1919. — Konec oboroženih bojev v Ber-
linu. Leo Jogiches aretiran in umorjen. Pokopan po-
leg svojih sobojevnikov Lilebknechta in Roze.
12. marc 1917. — Strmoglavljenje carizma v Rusiji. Stvoritev delavskih sovjetov, demokratična vlada
Miljukova, ki se sedaj nahaja v Parizu.
13. marca 1881. — Atentat na ruskega carja Aleksandra.
13. marca. 1921. — Kappov puč v Nemčiji. Generalni štrajk v Berlinu. Oboroženi! boji v srednji Nemčiji, Saški, Turinški in v ruhrskem ozemlju. Beg Ebertove vlade v Stuttgart.
14. marca 1883. — Umrl Karl Manc v Londonu.
Val fašizma se širi!
V Ameriki se je ustanovila »ameriška legija«. Njen vodja Owsley izjavlja, da hočejo ameriški legio-naši isto kot italijanski fašisti. Za svojo nalogo si je slavila legija — s terorjem in silo udušiti vsako revolucionarno gibanje proletariata.
V Angliji deluje »red križarjev«, ki odkrito izražajta simpatije z internacionalnimi fašisti in že uporabljajo njihove metode.
Na Japonskem so stopili v krvavo akcijo z delavstvom japonski fašisti, ki se imenujejo kokosni-kai«, člani organizacije se pa zovejo sosi.
Dnevno gosp. strok. delo.
Vsak bo priznal, da naša dosedanja propaganda ni bila tako uspešna, kot bi morala in mogla biti. Do sedaj je obstojala in še obstoja naša propaganda v prirejanju zborovanj, shodov itd. Ni pa bilo osebne (individualne) propagande na delovnem kraju samem, t. j. v tovarni, obratu, šoli, v klubih itd. In vendar je ona neizmerne važnosti! Mladega delavca in še bolj mlado delavko težko privedemo na shod, na zborovanje. Polno je vzrokov za to, da ne pridejo, (iojlečniost, nezaupanje, pomanjkanje časa, slabo vreme, kino itd. Govori na zborovanjih so splošni. V tovarni pa pokaže naš sodrug svojlemu tovarišu na konkretnem primeru pravo pot in to ne enkrat, ampak desetkrat, stokrat, dokler ga ni prepričal.
Tako, s tem dnevnim, tihim delom najuspešneje pridobivamo nove neštete borce za našo stvar, našo organizacijo.
Oglejmo si sedaj natančneje zborovanje. Kako so vrši? Je skoro vedno teritorijalno zborovanje, t. j. določeno je za celo mesto, ali en mestni okraj. Propagando za zborovanje se izvrši na ta način, da nabijemo plakate, razdelimo vabila. Izide tudi še oglas v listu. Zborovanje se da organizirati dobro ali slabo, ali vzroki za splošno dejstvo, da imajo krajevna zborovanja ali shodi le malo uspeha med množicami proletarske mladine, — tičijo v sledečem:
Na Litavskem je najmočnejša fašistovska organizacija »Črni volk«.
Na Češkem obstojata iive fašistovski organizaciji -Narodno gibanje« in »Rdeče-beli« (češka nacionalna barva).
Oživljeno ise gibljejo nemški in poljski fašisti.
Jugoslovanski fašisti po dogodkih s Cirilovo tiskamo« v Mariboru niso izvršili nobene roparske nkcijle, ali vrgli so se na organizatorično deio.
Proletarska mladina, stoj na stražil!
Živela enotna proletarska fronta proti fašistom!
1. Objavljenje zborovanja ne prodre v množice. Kakšen uspeh ima makar tisoče plakatov? In navadno se jih še ne razdeli tako, kot bi bilo potrebno. Razdeliti jih je treba direktno po obratih, delavnicah. strokovnih šolah, nasprotnih mladinskih organizacijah. In kako se navadno napravi? Mesto, da bi se jih razdelilo direktno med mlade delavce, se jih večinoma le nalepi po stenah, plotovih itd., kjer se jih niti ne opazi ne med množico kapitalističnih reklam, kino programov in ne vem še česa vsega.
2. Zborovanjle je od delovne množice preodda-ljeno. Lokal je daleč, pa še slabo vreme i. dr.
3. Ker je sestava občinstva na takih, zborovanjih slučajna, more biti tudi propaganda samo splošna, Zato je nemogoče dobiti na takih zborovanjih stalne sitike z mladimi delavci — osebne zveze. In to je zelo važno!
Vsi ti momenti nam kličejo, da moramo svoje dosedanje metode propagande izpremeniti! Mi moramo priti! in prodreti pri vsalki stvari v mase! Kako dosežemo to? S tem, da postavimo težišče naših zborovanj v obrate in strokovne šole! Pričeti moramo z zborovanji po obratih!
Zborovanje v obratu stoji v neposredni zvezi z delom, v direktni zvezi z obratom, se ozira na špe-cdjalne razmere v dotičnem obratu na razpoloženje med omladinci v dotičnem obratu. To je skratka zborovanje v sredini in osrčju življenja mase.
Kako je treba organizirati obratno zborovanje? Če imamo v dotičnem obratu kakega svojega sodru-ga, mora on razdeliti vabila za zborovanje in izvršiti osebno agitacijo; obenem nalepimo lepake na vhodu tovarne in na dan zborovanja jih še razdelimo delavcem ko prihajlajo in odhajajo z dela. Zborovanje se mora vršiti v obratu samem ali v bližini obrata. Poleti je to mnogo lažje. Najbolje je, če se vrši takoj po delu. Dobro je, če prisostvuje zborovanju tudi nekaj od ras tl ih delavcev, kajti to opogumi indiferentne, boječe mlade delavce.
Ker se vrši zborovanje po delu, mora biti kratko. Zato mora biti dobro pripravljeno. Propaganda na teh zborovanjih ne sme biti abstraktna in splošna, ampak popolnoma konkretna, na podlagi določenih razmer v tem obratu.
Samo po sebi je razumljivo, da obratno zborovanje nima pomena samo za splošno propagando, ampak ravno v gotovih kampanjah in akcijah, v bojih delavske mladine mora biti najglavnejša oblika naše agitacije.
Civilizacija in pravičnost buržuaznega reda se pokaže v vsej svoji pravi luči, čim sc dvignejo sužnji v tem redu proti svojim gospodarjem.
Tedaj se pokažeta civilizacija in pravičnost kot odkrito divjaštvo in brezzakonito maščevanje . . .
K Marx, „Burgerkrieg in Frankreich".
Proti imperializmu!
Že 8 tednov pošilja francoski imperializem svoje vojake v Porurje. Že 8 tednov narašča beda, pomanjkanje in zatiranje delavskega razreda Nemčije. Že 8 tednov je Evropa vulkan, v katerem vre, dokler ne pride do izbruha. Nacionalisti v vseh deželah hiifjj-ikajo na novo vojno. Že 8 tednov se trudijo revolucionarni proletarci Francije in Nemčije, da vzpostavijo enotno proletarsko fronto proti novim vojnim avanturam! In trame romajo v ječe.
In kaj dela Amsterdam, kaj delajo internacic-nalni socialpatrioti? Oni si prizadevajo na vse načine, da zrušijo enotno fronto proletariata proti imperializmu. Kaj pomenja to?! — Da obnavljajo svoje izdajstvo v 1. 1914! — Po delih jih boste spoznali! — Evo vam novo izdajstvo Amsterdama, internacionalnih t ocial-patriotov in centmmašev!
Ali kljub temu odporna sila proletariata proti novemu svetovnemu klanju narašča!
Francoski delavec se brati z nemškim.
Omladinska internacionala, ki je prva dvignila svoj glas proti svetovni vojni 1. 1914., bo sprovedla od 11.—18. marca internacionalno kampanjo proti imperializmu, proti vojni, proti fašizmu in reakciji!
Kajti edino le internacionalna enotna fronta mladega in odrastlegu proletariata lahko prepreči novo svetovna klanje.
Mladi proletarci Slovenije, snujte enotno fronto v obratih, tovarnah, šolah, strokovnih organizacijah!
Dramatika
Potrebno se mi zdi, da napišem d temu nekaj vrstic, ker o tem 'Proletarska Mladina*; še ni pisala, kljub temu, da je to zelo važno vprašanje na polju našega izobraževalnega dela. Zlasti primemo se mi je to zdelo, ko sem bral v našem listu igro iz življenja proletarske mladine — »Voz«.
Prii mladini se opaža nekako prirojeno zanimanje za dramatiko. Tudi v ljubljanski podružnici Iskre je že deloval dramatski odsek, samo da je žal polagoma omrtvel, ker se člani niso dovolj zavedali1 njegovega velikega pomena in važnosti, ker se niso zavedali njegove velike naloge — gojittil proletarsko dramatiko, pokazati proletariatu proletarsko dramo v nasprotju z meščansko in malomeščansko. Niso se dovolj zavedali velike vzgojne vrednosti proletarske igre za igralce same in za celo publiko.
S prireditvijo dobre proletarske igre dosežemo več nego z deset predavanji in deset shodi. Kajti predavanje večina ne more dolgo poslušati, besede gredo mimo ušes, proletarska igra pa večno ostane v našem spominu, ker vidimo v njej naše trpljenje, naše bitje in nehanje, naše stremljenje po končni osvoboditvi) izpod jarma kapitala. V igri vidimo vse to živo, tam le v besedah, ki jih često niti1 ne razumemo.
Prirediti na nedeljo ali praznik dobro proletarsko igro s petjem in kako drugo zabavno točko — proletarskega značaja — je zato najhvaležnejši posel izobraževalne organizacije proletarske mladine. Na predavanje bo šel mladi1 proletarec na nedeljo šo manj rad kakor drugače — ali tako prireditev bo rad obiskal s svojimi mladimi in starejšimi sodrugi'.
Po rudarskih reviirjih in drugih industrijskh krajih Slovenije je proletarska mladina v prirejanju dra-matskih predstav mnogo, mnogo pred nami iz mest. Ali eno veliko usodno napako vidim pri njih: da le vsake kvatre prirediijo kako proletarsko igro, a drugače pa nudijo le malomeščanski šund s klerikalnih in sokolskih odrov, dočim ko pri klerikalcih in sokolih še nikdar nisem vildel socialistične igre, niti cul proletarske pesmi.
Zakaj bi zastrupljale proletariat z malomeščanskimi predsodki naše lastne organizacije, ko se vendar na vse kriplje trudijo njihove in lovijjo naše- proletarske duše kakor hudič krščanske? Ali zato ustanavljamo svoje lastne razredno-zavedne organizacije,
da pod krinko socializma krmimo proletariat s purgarsko hrano? Ne samo ime mora bitii naše, nego vse naše organizacijsko delovanje, vse naše prireditve, naše zabave morajo biti proletarske vsebine, proletarskega značaja!
Pa mi reče kdo — ali mi še nimamo proletarskih iger. Res je, v slovenskem jeziku jih je prokleto malo. Ali v nemškem, ruskem, francoskem jih je mnogo. Treba jih je torej samo prevesti. Če se bomo vedno zadovoljili z »V Ljubljano jo dajmo« — bomo vedno ostali pri ljubljanski megli.
Naša naloga ni torej samo v tem, da prirejamo proletarske igre, • gojilmo proletarsko dramatiko — nego, da proletarske drame tudi ustvarjamo. Dokler se med slovenskim proletariatom ne pojavijo proletarski dramatiki, jih pa vsaj prevajajmo iz drugih jezikov.
Naloga naših dramatskih odsekov je torej prirejanje proletarskih iger. V ta namen moramo pa zlasti mobilizirati sodruge intelektualce, da nam prevajajo nove drame — in tedaj upam, da se ne bodo zatekale proletarske organizacije v purgarski šund.
Živel proletkult!
Na delo sodrugi!	Vajenec-dramatik.
0. Mtillor.	s
Voz!
(Konec.)
Gimnazijec: (hoče iti ponosno mimo njega).
Fric: Ti, ti bi mi mogel malo porivati.
Gimnazijec: Jaz vam ne dovoljujem, da me tako-le nagovarjate. Z vami še hvala bogu nisem skupaj krav pasel, zapomnite si to!
Fric:	No, 110, ti Jaka ne bodi tako predrzen! Jaz
sem te samo vprašal, če mi hočeš pomagati, kajti ne bo ti padla krona z glave.
Gimnazijec: Jaz vam nisem dovolil, da me tikate. Vi ne veste, kaj se spodobi.
Fric: No, to je postranska stvar, tebi še dolgo ne rečem Vi-, ti še po šolskih klopeh drgneš svoje hlače.
Gimnazijec: To je vseeno, z vami vsekakor ne grem menjati.
Fric: Ne čežani, jaz sem te samo vprašal, če mi ho-• češ pomagati.
Gimnazijec: Saj ste vi za to plačani.
Fric: 0 ti nesrečni norec! Jaz, pa moja plača!
Gimnazijec: Vi se mi zdi tej da ste tudi eden od onih, ki hočejo veliko zaslužiti in nič delati. Kot vsi delavci: najrajši bi vsak dan stavkali
Fric: Glej, da ti ne pritisnem ene!
27
Gimnazijec: To bomo še videli; imamo še hvala bogu policaje.
Fric: Tebe nabrišem, če stojii deset policajev zraven.
Gimnazijec: Potem bo pa že moj papa skrbel, da boste pošteno kaznovani.
Fric: Ali nimaš mogoče tudi mamico, pa starejšega brata in velikega psa?
Gimnazijec: Če me še enkrat tiikate, pokličem policaja.
Fric: No ga bom pa sam poklical. (Fric da roki na usta in glasno zakliče) Straaaaažnik!
Gimnazijec: Pravi pobalin ste.
Fric: Glej, da izgineš, če ne boš čutil, kdo sem jaz.
Stražnik: (prihiti). Kaj je tu? Vi še vedno stojite tu s svojim vozom. Jaz vas še enkrat zapišem.
Gimnazijec (se odkrije pred stražnikom) Gospod stražnik, ta fant se obnaša tako predrzno na-pram pasantom, tudi mene je ...
Stražnik (ga prekine) Tako tudi tebe...? (se obme k Fridi) Jaz sem vam rekel že pred eno urov da morate dalje peljati. (Gimnazijcu) Torej, kaj ti je rekel?
Gimnazijec: (V zadregi, ker ga je policaj tikal) Nagovoril'me je s ti. (Iz stranske ulice prihaja mladi proletarec).
Robert: Kaj je tu?
Policaj: (Robertu) Vi mirujte, (Fricu) vi pa vozite dalje, če ne vas aretiram.
Fric: Tedaj mi mora nekdo poma..............
Robert: Gotovo, da ti pomagamo. (Prične porivati.)
Fric: No, končno mi le eden pomaga. Ta osel (pokaže na gimnazijca) je poklical policaja, ko sem mu rekel, da naj! mi pomaga.
Robert: Da, to je buržujski mladič, ta si ne umaže prstov. Ta se izogiba diela, kajti mi delamo zn njega.
Policaj: Tu	se ne sme hujskati!
Robert: Po	naši ustavi vendar vlada	svoboda	govora.
Zdi se	mi, da vi ne poznate	niti	ustave?
Policaj Jaz	(krepko povdarjajoč)	jaz	skrbim	za	red
in mir, to je ustava. (Fricu) Vozite dalje! (Gimnazijcu) In vi se tudi poberite. (Gimnazijec odhaja jezen., ker je zadel tudi njega zakon.) — (Policaj tildi odide.)
Robert: Jaz sem gledal ves prizor z okna dol.
Gertruda: (prihaja z druge strani) Robert, kaj delaš tu? Kam greš?
Robert: Gertruda, temu-le hočem porivati.
Gertruda: Jaz bom tudi pomagala.
Fric: Končno so prišli ljudjle, ki ne samo govorijo, ampak tudi primejo za delo.
Robert: Če si proletarci ne bomo pomagali med seboj, drugi nam ne bodo.
Fric: Povejte mi, kdo sta vidva., ki sta takoj pripravljena, da mi pomagata?
Robert: Mlada proletarca, ali midva sva organizirana. Fric: A tako-o-oo?
Robert: Sedaj pa naprej, potem bomo govorili. Robert in ertruda: Naprej! (pojeta ^internacionalo«.) (Vsi trije prepeljejo voz čez klanec kot igračko.)
Internacionalni pregled:
Višja izobrazba proletariata v sovjetski Rusiji.
V nobeni deželi na svetu se ne polaga na knjige tolike važnosti); v nobeni deželi na svetu ni tako močna želja po izobrazbi kot v deavslko-kmetski Rusiji. Delavski razred naravnost grabi po knjigah, da ise nekaj nauči in izobrazi. Leninov klic:	Učiti se,
učiti se, učiti se! — je postal geslo ruskega proletariata.
Tu ne bomo omenjali raznih literarnih, znanstvenih, zgodovinskih in tehničnih revij, knjig in brošur, ki izhajajo ena za drugo in se razprodajo v nekoliko dneh. — Ne bomo govorili o ogrom-em številu knjigam, po katerih vlada živahen, stalen promet.
Izpustimo vse vnste šol in ogromni aparat agitacije in propagande v sodobni Rusiji!
Ustavimo se za enkrat pri nekaterih javnih ustanovah, ustvarjenih z revolucijo — katerih ni v ostalih deželah.
Od teh so na prvem mestu delavske fakultete — tabfakis — se imenujejo skrajšano. V Moskvi so jim dodeljene posebne osnovne šole. Program delavskih fakultete obsega več stopenj.
Prva stopnja je osnovna izobrazba. Poslednjo bi ..ogli primerjati z našo maturo. Prav za prav to pri merjenje ni pravilno, ker program rabfakov, temelječ na proletarski podlagi, se zelo razlikuje od šolskih programov v kapitalističnih deželah, ki temelje na buržuazni ,malomeščanski ideologiji.
Višje delavske izobraževalne inštitucije so: Sverdlova univerza v Moskvi in Zinovjevova v Petrogradu. Število slušateljev na Sverdlovi univerzi znaša 2000—3000. Slušatelji — mladi in odrasti i delavci ter kmetje — stanujejo, obedujejo, se izobražujejo iri zabavajo — na univerzi, ki ima 14 poslppij. Osvobojeni vseh dnevnih, materijelnih skrbi se popolnoma posvečajo splošni in marksistični izobrazbi!
Za narodne manjšine zapada in vzhoda obstojata univerza zapadnili narodov, ki ima šest sekcij: nemško, Ietsko, litavsko, poljsko, rumunsko in židovsko; in univerza vzhodnih narodov, ki ima kitajsko, kirgiško, tatarsko, turško i. dr. sekcije.
Za vzgojo proletarskih učiteljev in profesorjev skrbi Inštitut Rdečih Profesorjev, ustanovljen koncem 1. 1921. Ta zavori je razdeljen na dve sekciji:
zgodovinsko in gospodarsko. Predpogoj za sprejem na ta zavod je: spoznavanje glavnih del Marksa in Engelsa (posebno »kapitala«) in poznavanje moderno socialistične literature (Finančni kapital).
Isto tako skrbi tudi Socialistična Akademija za vzgojo proletarskih profesorjev. Za sprejem na Socialistično akademijo je potrebna natančna marksistična pred izobrazba. Tu se ustvarjajo kadri za višjo izobrazbo.
Kot vsesava izžgana zemljja osvežujoči dež, tako hleipi po znanju mladi ruski proletariat.
In to je moč Rusije.
V strokovne organizacije!
Kapitalisti pripravljajo nov napad na »Zakon o zaščiti delavcev«, kii prinaša vsaj nekoliko zboljšanja za delavsko mladino.
Jugo-fašisti podpirajo te kapitalistične težnje!
Mladi sodrugi! — Ta napad in druge napade kapitalistov boste mogli odbiti le na ta način, ako se boste organizirali v strokovnih organizacijah in tam aktivno delali!
Fond za žrtve reakcije.
šest mladih sodrugov so prva žrtev reakcije v mladinskem gibanju Slovenije!
Ne pozabimo sodrugov, ki trpe po zaporih za sveto proletarsko stvar!
Zbirajmo povsod prispevke za nje! Sodrugi naj nam sporoče, koliko nabiralnih pol želijo!
In hitro! Kdor hitro da, dvakrat da.
Nabiralna akcija se je že pričela. Približno nad -1000 K je že zbranih! Ko dobimo nazaj razposlane nabiralne pole, objavimo natančno vsoto in imena darovalcev. — Na delo, naprej!
Uprava Prol. mladinca.
Tiskovni sklad.
Za tiskovni sklad so nabrali: E. Jilemnitzky 117.— Din, Franko R. 56.50 Din, Belič I. 73,— Din. Sodrugi, posnemajte! Zbirajte za tiskovni sklad Proletarske Mladine^.
LISTNICA.
Da bo Proletarski Mladilnk omogočeno redno izhajanje, je potrebno, da vsi zavedni sodrugi, mladi kakor tudi starejši agitirajo za naš list. Oni, ki v svojem kraju lahko prodajo več iizvodov, naj se obrnejo na upravo.
Lastnik in izdajatelj Vavpotič Rudolf. Odgovorni uiednik Matija Kosi. — Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani,