Stran 156. Poučni in zabavni del. Črni kirasirji. češki spisal V. Beneš-Trebizsky. — Poslovenil D. Pf. Po žetvi 1. 1813. je prispel v . . . polk »črnih kira8irjevu. Brez pomisleka so ujezdili v posestva, se ustavili na podih, po dvoriščih in na vrtih, kjer je le kdo mogel. A dobra polovica polka je morala vender prenočevati pod milim nebom. »Črni kirasirji" so bili sami odbrani možje, v jeklenih kirasih, s šopkom las na šlemu, pravi obri. Ljudje so se jih bali, ker so slišali o njih slabe vesti in ker so puščali povsod zle sledove za seboj, To je bila sama »zrela" družina; nejedna glava je med njimi že visela, nejedno lice je bilo brazdovito kakor razorano polje. »Črni kirasirji" so ohranili verno pusto nrav stare »soldateske"; v miru bili so ničemniki, v vojni pa pravi besi. »Kaj hudiča! Mari strašimo, ti jazbec"! je kričal na dvorišču kmetije ne posebno prijateljski straž-mojster in oprenil svoje besede s krepko kletvico. Kmet, kateremu so bile te besede namenjene, je stal na pragu, mencal svojo čepico v roki, ter se tresel po vsem životu. Stražmojster je skočil raz konja, dva častnika sta stopila brzim korakom v sobo. »Pozdravljam vas, gospodje vojaki"! izpregovoril je s trkljajočimi zobmi kmet. Stran 157. „Ne pozdravljaj, temveč daj, kar imaš. Od jutra jezdimo. Kar živiš, te niso posetili takšni gospodje. Hitro; v sobi so že in mro žeje kakor mi". In res, častnika sta bila že v sobi; starejši je sedel za hrastovo mizo, a mlajši, visok mož, je ogle-daval sobo. Njegovo temno, upalo oko se je h kratu živeje zablisnilo; vojak je stopil k peči, kjer je sedela na klopi Marica, najlepša deva vse vasi, zakrivaje si s predpasnikom oči pred tujimi gospodi, katerih se je radi njih slabega glasu bolj bala nego strašil. Zadrega devina je vojniku vidpo prijala. „Lepo hčer imaš"! je dejal, ki je zapazil v sobi kmeta s polnim vrčem in kmetico s skledo, v kateri je žoltelo surovo maslo in vabilo celo grofovski jezik. Kmet ni mogel spraviti iz sebe ni besedic9. „Bodi radi nje brez skrbi. Dokler smo mi tu, ji ne skrivi nihče niti lasu na glavi", je rekel mladi častnik polu češki, polu poljski. Kmet se je globoko oddahnil, častnik je sedel za mizo, a jedel je malo, tudi pil je le zmerno. Tembolj pa je zaužival njegov tovariš z ostriženo, skoro golo glavo, malimi, krožujočimi očmi in nagubanim čelom. Mlajši častnik oprl je glavo ob levico in se zamislil. Njegovo orumenelo lice privzelo je nekam čuden izraz. Na dvorišču so ropotali vojaki brez nehanja; ves svet so preklinjali, najbolj pa francoske garde. Kolikokrat so se že ruvali z njimi, nekateri gotovo dvajsetkrat, a še jim niso dali miru! A ko bodo s temi gotovi, tedaj gotovo zarjavijo meči „črnih kirasirjev" v svojih tokih. „Slišiš, kmet", izpregovoril je h kratu častnik v sobi, „ko se vrnem z bojnega polja, postojim pri tebi in te poprosim za roko tvoje hčere. Razumeš me"? Kmet ni odgovoril, le po strani je pogledal govorečega. „Ne veruješ mi? — Grof sem, samotarim, nimam očeta ne matere, niti brata, niti sestre, imetje moje je večje od štirih vaših vasi . . ,• Častnik je utihnil; dozdevalo se mu je nedostojno, da je dospel v svojem govoru tako daleč. Njegov tovariš je dremal za staro hrastovo mizo v orožju in kirasu. Kmetica se je tresla pri čudnih besedah nepričakovanega gosta; vsled radosti ali vsled zle slutnje? Tega niti sama ni vedela. „Ne veruješ mi? Prav imaš, da ne veruješ. Ne poznaš me, a ženina svoje hčere mora oče vender le vselej poznati Toda spoznaš me, uvidiš, da me spoznaš, kakor poznam i jaz tebe s tvojo hčerjo že davno. Ni se zaman ustavil naš polk danes pri vas". A častniku je zaigral okoli finih ustnic čuden smeh Seljaka je iz nagla prešinilo, da so ti „črni kirasirji" sami hudiči iz gorečega pekla, in častnik-grof, da je sam Lucifer. Bog sam ve, zakaj ga je to prešinilo, zakaj mu je obraz obledel kakor prt mrtveca, in zakaj mu je šinila v glavo dogodbica, o kateri je menil, da je pokopana na veke v tolmunih minulosti. Marica ni več zakrivala lica s predpasnikom, sedela je z rokami na kolenih, kakor bi jih hotela viti nad glavo, a v lice jo je posvetil poslednji žarek solnca, ki se je utihotapil v prostorno, sajasto sobo. Častnik je stopil za štiri korake bližje in uprl temne oči v devo, da je hotela sirota krikniti, toda krik je ostal v grlu, izpremenil se za nekaj hipov v milo jokanje, ker ji je prišla snubitev tako hitro, tako nenadoma, in ker oče na to niti besede ni iz pregovoril, niti ene besede. — Čudni oče! Stal je sredi sobe, kakor da je okamenel, kmetica pa se je smejala; ni slišala hčerinega joka, glava se ji je vrtela, ker bode postala njena hči grofica. Še čud-nejša mati! V sobi ni bilo nikogar več razen starega častnika, kmeta in grofa. — Na nebu se je zablisnila zvezda za zvezdo, a jedva. se je prikazala, padla je v brezmerno globino. (Dalje sledi.) Stran 164. Poučni in zabavni del. Črni kirasirji. Češki spisal V. Beneš-Trebizsky. — Poslovenil D. Pr. (Dalje). Starejši častnik je ležal poluslečen na mehkih kmetskih pernicah. Gromovito hropenje je javljalo, da dobro spi. „Ne pači se! Mari me več ne poznaš41? je sikal grof kmetu v uho. „Hitro si pozabil ono noč, vražje hitro". Kmet je trdno stiskal ustnice, da bi ne mogel niti jeden dih skozi nje, ki bi mogel izdati častniku mrzlico, katera je tresla vse njegovo telo. „Tema je, kmet-župan, razsvetiva si, bodeva se bolje videla". „Gospod, to bi moglo vzbujati pozornost —tt „ Zagrneva oknaa. pNimava s čim". „Z mojim plaščem". „Gospod — —" »Kresilo sem, hitro, župan"! „Saj imate mojo besedo, da dobite mojo hčerko", je dejal kmet, ki je bil v vasi, o kateri govorim, župan, tako, kakor če uhaja umirajočemu sapa, a vender hoče narekovati svojo poslednjo voljo. „Ali ste slišali, gospod grofa? je rekel župan, toda tako prosto, kakor bi ma bil ravnokar padel težek kamen s srca. Trobka je zapela drugič pred vasjo, razlegala se dalje in dalje, na griču za vasjo so vsplamteli ognji, kmalu so se tresla okna, kakor bi se gibala zemlja v vseh svojih delih. Stran 165. Na sto plamenic je razsvetilo vas. V županovi sobi je bilo kakor po dnevu, a lice županovo je bilo še vedno kakor mrtvaški prt. Stari Častnik, polkovnik, je stal takoj na nogah in bil takoj opravljen. „Zlo — ritmojster". »Doslej še ni. Naši se najbrže umikajo izpred Draždan. Korsar je prispel še pravočasno1*. Ritmojster še ni dogovoril, ko stopi v sobo ordo-nančni častnik iz glavnega tabora. Priklonil se je in podal starejšemu listino. »Posveti, glupec"! je zagrmel polkovnik, a sreča za župana, da je stopil v sobo drug častnik s pla-menico v roki. »Ven, dečko"! je zakričal iz nova polkovnik na župana, potem pa tiho prečital list. Glasil se je takole: »Bonaparte je prispel s 60.000 možmi pred Draždane. Generalu Moreanu so odsekane obe nogi. Umikamo se nazaj na Češko. Vandame na naši zemlji. Takoj na pohod. Udira"! Podpisan je bil Colloredo. In predno je minulo četrt ure, je jezdilo več nego 4000 konj proti Toplicam. Kmet župan si je stoprav sedaj oddahnil in ž njim vsa vas. — Toda ljudje niso legli. Smolnati venci, obešeni po višinah tja do Toplic na zrdeh, goreli so plamenoma, a to ni bilo dobro znamenje. Nemara v presledkih 10 minut so se stresla okna, in kdor je priložil uho k zemlji, je slišal neprestano donenje, kakor bi v daljavi grmelo. »Francozi beže"! so menili po vaseh in niso se motili. Rano so prispeli v vas novi polki konjiče, pot je tekel raz konje in vojakom vsled prahu niti v lice ni bilo videti. Koncem je jezdila močna tolpa kozakov. In koder so jezdili, povsodi so povpraševali, je-li še daleč do Pariza, da že jezdijo 200 milj, a še vedno ni videti Pariza. A vsakemu so prisegali pri spasu svoje duše, da gredo nad Napoleona. Nosili so na sebi volčje kožuhe, na glavah ovčje čepice, a okoli boka lanene pase, ob strani ostre, krive sablje, a v desnici seženj dolga kopja. Ne dolgo potem so prispeli vozi, ki so bili v pravem pomenu besede z ranjenci prenapolnjeni. Vedno je stražilo nekoliko kozakov. In dosti so pretrpeli od njih siromaki, našinci in Francozi brez razločka. Gospddje molojci niso delali posebnih izjem. Mnogokrat so vrgli z voza z mrtvecem i poluživega in hiteli dalje. Jeli se kdo usmilil siromaka, je bilo dobro, in če ne, je poginil bedneje, nego nema živina. Po ranjenih so prišli jetniki, cele tolpe Francozov, ki so bile zopet obdane s kozaki. Te niso poznali milosrčja, kakor čredo so gnali reve pred seboj, tolkli so jih z žilovkami, a ko so dospeli do prenočišča, jemali so jim še grižljej, ki jim ga je kdo ponudil, iz ust, ker je bil kozak neprenehoma lačen. — Francozi so bili še mladeniči, skoraj otroci. Plačali so grižljej z zlatom, toda zaman so plačali. Kozaki so jim vzeli zlate in grižljej. Strašno so se maščevali za požar v Moskvi in za carski Kremelj. Strašno, toda po pravici. Tudi Vandama so vedli. A postopali so z njim slabejše nego s psom. A Vandame je preklinjal grozno — Napoleona, ker ga je poslal v češko zemljo, da bi se ga rešil, a kozaki so se mu smejali na vse grlo, njemu in njegovemu preklinjanju. Drug za drugim so mu pravili, da pojdejo na Rusko, uprav v Moskvo, a v Moskvi na razvaline Kremlja. Bil je hladen dan meseca oktobra. Nad vasjo so se razprostirale megle kakor krila bajnega netopirja — »Črni kirasirji" in z njimi grof-ritmojster se niso vrnili. Najbrže so speli v Pariz. Kmet župan si je mel v teh mislih roke, tudi kmetica se ni več želela, da bi postala njena hčerka grofica. Samo Marica je bila žalostna, ne radi tega, ker ni prišel ženin po njo, marveč zato, ker se vrne in jo odvede sam Bog ve kam in jo povzdigne v grofico. A njeni mladi glavi se je zdelo, da je to tako, kakor pripovedujejo pripovedovalci: da je prispel po nevesto neznan gospod in jo odvedel v neznan kraj, kjer je ni videl nihče več, ker je pre zapisal oče pred leti lastno svojo kri hudemu duhu. In takšne misli so ji polnile vedno odločneje glavo, in krušile so ji srce, kakor kljuvajo kavke golobičino srce. Ljudje so si pravili, da Marica od titih dob, kar so bili v vasi »črni kirasirji", boleha, vzdihuje, in dodajali so tem besedam še huje. v Ze se je mračilo, ko je prispela še ena tolpa jetnikov v vas. Že tri so prispele danes, a ta je bila največja. Francozi vsled utrujenosti niso mogli naprej. Drug za drugim so cepali na cesti, toda vselej jih je zopet zravnala, če tudi samo za hip, kozaška žilavka. (Dalje sledi). Stran 174. Poučni in zabavni del. Črni kirasirji. Češki spisal V. Beneš-Tfebizsk^. — Poslovenil D. Pf. (Dalje). Župan se je tešil, da bodo vsaj danes brez pre-nočevalcev, a ko se je najslajše zazibal v to misel, je prihrumelo nekoliko Rusov s kapitanom na čelu v sobo in zahtevalo zase in „modroplačarje" zajutrek, obed in večerjo ob jednem. Kmetica je dobro vedela, kaj pomeni zajutrek, obed in večerjo kuhati zajedno. Pol neček je napolnila z moko, namesila in navalila cmokov, kakor hlebe, a ko je začela voda v kotlu sikati, je skuhala cmok za cmokom; kozaki segali so sami po njih, niti uča-kati niso mogli, a siromaki Francozi so sedeli pri vratih in upirali oči v kotel in krčevito stiskali svoje ustnice. Najbolj v ozadju je želel mlad gardist in se opiral ob duri. Na gornjih ustnicah mu je ril jedva mah izpod kože, na prsih je nosil trak častne legije v desnici pa je vihtel zasukan kol. Njegovo sivo oko je gledalo topo v zrak, skoro brezčutno, tuintam so zašepetale njegove lepe ustnice, toda neumljivo in le za trenutek. Stran 175. Njegovi tovariši, sojetniki, so prosili gospodarja, županko, a za vsak grižljej so ponujali cekin. Samo mladi gardist ni prosil; včasih je klesnil naprej, kakor da ga objema omotica, toda vedno se je zopet premagal. Marica je podajala skrivaj, komur je mogla, košček kruha, a njeno oko je vedno hitelo k mlademu jetniku, ki je sedel pri vratih kakor brez življenja, in vselej je preletel na njeno lice lahen oblak, kakor bi zasvetila zarja v mraku, in vedno je zamižala. Tako rada bi mu nekaj dala, toda on ni beračil, niti ganil se ni. Do vrat se je pririla. Mladi Francoz se je ozrl. Njegovo medlo oko je počivalo na devi, levica, ki je visela v obvezi, se je nekako zganila, a njegove ustnice so nekaj zašepetale v poluznani besedi, milo kakor pesem zvona. Marica je stopila bližje in podala siromaku kruha in sira. Jetnik jo je zopet pogledal in segnil po daru, toda bradat kozak je zgrabil Maričino roko. „Meni kruha, — meni sir, li deva! Temu itak ne pomore". Toda mladenič je že držal oboje; a tudi kozak se ni dal tako izlahka odbiti; ruval je siromaku iz roke jedini grižljej, ki ga je prejel ves dan. „Daj sem, daj! Tebi da sv. Peter drugega, še boljega pa hudič v peklu"! se je smejal kozak in imel takoj Francozovo roko v svojih pesteh. „Z patky"!*) kriknil je h kratu Francoz poljski, iztrgal s vso silo svojo desnico kozaku in stopil dva koraka nazaj, »Poljak"! „Prokleti Leh"! „Pes"! Kakor iz jednega grla so kričali kozaki, a štiri krive sablje zablisnile so se revežu pred očmi. „Vodka! — Vodka! — Vodka, gospodje kozaki"! In na to besedo so pospravili kozaki brzo svoje sablje v tok in se gnetli k županovi hčeri, ki je iz polnega sodca nalivala piskre in jih razdavala vojakom. Molojci so pili na smrt, da se jim je kadila glava, in mislili so, da so na Donu v svojih kočah, da jim igra slepec na banduru dumko, a zopet, da so v Parizu, da so ujeli Napoleona, da ga ženejo v Moskvo, da ga zapro v železno kletko, a da bodo jezdili ž njim po Rusiji ... »Dvignite se, vi lenuhi, vi pasji sini, ve kobilje glave"! je zagrmel kozaški kapitan jetnikom v ušesa in jih tolkel nemilosrčno s ploho sabljo po hrbtu. Kozaki so neradi vstajali od žganja, ker so jim krožale rožnate misli po glavi, kakor bi bili doma pri Židu okoli polunoči. Tudi Francozi se niso radi dvigali, jedva so se držali siromaki na nogab. A ko so že bili iz vseh hiš na sredi vasi, so jih kozaki obkolili in gnali na pokopališče ... A ko so prispeli na pokopališče, J) Nazaj. gnali so jih v sredino kakor čedo, za njimi zaprli vrata, skakali raz konje, okoli zidu zapalili ogenj in šteli — zlate, ki so jih vzeli jetnikom. Noč je bila hladna, megle so se zgostile, a še nižje so legle na zemljo. Francozi so sedeli ob križih, bo grobih, tresli se zime in jeze, tihoma se jokali; na glas niso smeli, ker so se kozaki neizmerno rado-vali francoskih solz in jih potem še huje mučili. Verujem, da je marsikateri jetnik zavidal rajnim tihi počitek. Samo jeden izmed vseh 300 jetnikov je mirno počival ob peči v prostorni, sajasti županovi sobi. Počival je brezskrbno, ker je bil kozakom mozeg vsled vodke razgret, ker so imeli za pasi zlate, in okoli »modroplaščarjev" je bila ograja. Na to, da bi mogel kdo ubegniti, niti v sanjah niso mislili. Zupanu gost ni bil prav po volji, a Marica prosila je za Boga, da bi siromaka ne gonil iz hiše. Župan je imel trdo srce, trše nego skala, toda Marica je znala s svojo besedo uprav čarati. Ves čas niti oči ni ganila od mladega gardista. In Poljaku se je dozdevalo, da je v svoji mili Poljski, da je stari, očetovski grad, ki so ga Rusi razdejali, se zopet dvignil iz razvalin, da je oče zopet ostal na daljnem pokopališču ob Visli, da se mu vrne brat za bratom, jeden izpred Prage, drugi iz Macic-jovic, a tretji iz Sibirije, a on, najmlajši, da se pripravlja za svatbo z nevesto iz daljnih, neznanih krajin, da mu blagoslavlja mati srčno zvezo, da jima zastavlja dobri poljski narod pot in da ponuja veliki francoski car v svatbeni dar njegovi revni nevesti vse nekdanje posestvo njegovega rodu . . . Vse to je videl mladi Leh, častnik slavne Napoleonove garde v milih očeh županove hčerke, ker mu je rešila danes življenje, ker če potegne kozak sabljo, tega nikdar ne stori zaman. In njemu so se svetile danes pred očmi štiri kozaške sablje. Župan je nemirno stopal po sobi, včasih je pogledal mladega vojaka. Zopet se mu je vračala misel v glavo, po kateri je vedno zbledel kakor mrtvaški prt, a s tem spominom vračale so se mu v pamet udrte oči in orumenelo lice. (Konec prih.) Stran 185 Poučni in zabavni del. Črni kirasirji. Češki spisal V. Beneš-Trebizsky. — Poslovenil D. Pr. (Dalje). Danes ga je zopet to tako mučilo, ti kozaki so prišli in njegova hči se je zagledala v poljskega jetnika. „Pri Lipskem ste se bili"! „Pri Lipskem, dobrotnik —" ,In ušli ste?" „Samo levico so mi zdrobili". v Zupan je zakimal z glavo in uprl svoje oči ostro v Poljaka. „A o „črnih kirasirjih" niste nič slišali" ? »Slišal, dobrotnik moj. Pri Hlumu jih je padla polovica, pri Lipskem druga polovica". Župan je zadovoljno pogladil svoje čelo in po-kašljal. Marici so se zaiskrile oči, kakor bi hotela za to vest takoj pasti mladeniču v naročje. „Le nekaj se jih je rešilo. Mi smo stali za njimi, toda vsak izmed njih, vi ljudje, je bil hudič, ker nobena kroglja se jih ni prijela, a naše sablje so se ogibale njih telesa. Njih udarec je bil vedno smrtno-nosen, a iz njihovega samokresa niti jedna kroglja ni zgrešila. Jetnik je malo utihnil. „A zakaj si vprašal po njih" ? je vprašal potem Poljak. „To mi je le tako prišlo na misel. Dostikrat smo tu o njih slišali. Tudi je njih polk nekoč jezdil skoz našo vas". Zupan je to iztežka povedal, potem pa zopet nemirno korakal po sobi. „Med temi nekolimi je mogel biti uprav on"! je mislil. „Med temi nekolimi je bil gotovo on". Županu se je dozdevalo, da mu je te besede pošepnil nekdo na uho. »In vi ste iz Poljske". „Seveda". »In vaši stariši" ? »Ne živijo". »In vaši bratje"? »Ne žive"! »In vaše sestre" ? »Nobene nisem imel". »Nikogar nimate" ? »Niti očetnjave nimam". Župan ga je pogledal iz nova. Te besede so se mu dozdevale nekam tuje. BReči hočete, da nimate domovja". „Nimama. »Vi, da niti doma nimate" ? je šepetala tiho Marica, sklenila roke in mile oči so se ji porosile. »In vender ste žlahčič", je rekel župan. »Žlahčič brez očetnjave, brez posestva, brez podložnikov" ? je ponavljal župan glasno in menil tiho, da za takega bi ne dal niti počenega groša. In zopet mu je bilo žal, da je ostal pri njih, da ga je prosil prenočišča, in mogel mu je premotiti še hčer. Čudno so se mu uprle oči v poljskega žlah-čiča; ko bi ga videl mladi mož, bi bil šel raje s svojimi tovariši na pokopališče, na pokopališču prebil raje hladno vlažno noč, nego pri tem županu. Stran 186. ¦v Zupani so bili ob času robote, tako na početku . tega stoletja čudni ljudje, sužnji in oblastneži ob jednem, večinoma ljudje brez sramežljivosti in poštenja, kakoršni so rabili gospodom „ vrhnjim" in Justiciarijem" posebno za vsako delo. „Marica, mati že dremljejo, pojdi in pripravi posteljo", je rekel hitro župan. Marica je slušala, se dvignila in še jedenkrat pogledala mladega plemiča, nekaj zašepetala, nemara „z Bogom" ali „lahko noča, župan pa se je obrnil k njemu in predel govor dalje. „Ali je vaš oče imel mnogo imetja" ? ftMnogo, dobrotnik moj! Ne bi ga bil pregledal. Toda prišli so Rusi, zažgali nam grad, ubili mi očeta, dva brata istotako, tretjega so poslali v Sibirijo, kjer je tudi umrl, a jaz sem pobegnil z materjo iz dežele. Napisali so po meni zatikač, toda jaz sem že bil na Pruskem, za Pruskim in na francoskih mejah V Parizu mi je umrla mati, a vse, kar mi je ostalo po roditeljih, bila je očetova sablja in častno ime. A to sabljo in ime našega rodu sem položil v cesarjevi palači Napoleonu pred noge. Pri Lipskem so mi jo presekali na tri kose, ostal mi je samo ročaj"! Kmalu nato je bilo v županovi sobi že temno. Iz hiše se je plazil nekdo skozi duri na prosto in naravnost krenil proti pokopališču, nad katerim je rdela zarja kozaških ognjev. Ni se še danilo, ko so se ozvali po vasi kriki, ki so bili podobni kletvam. Ljudje so še dremali, pri županovih se tudi še nihče ni gibal; toda na dvorišču so že stali kozaki in nekoliko jih je stopilo v sobo. Jetnik je trdno spal. Po županu ni bilo sledu, odšel je pred uro na sejm. Kozaki so ukresnili luč, a jedva se je pojavil prvi plamen, že so jim žvižgale žilavke nad glavami, in trije udarci so vzbudili mladega moža, kateremu je postljala Marica pri peči. „Za Prago"! „Za Maciejovico"! „Za Moskvo"! „In za prenočišče pri peči, pasji sin"! Kozaki so tolkli kakor za stavo; izlivali so gnev na siromaka, ker jim je ušlo iz pokopališča nad trideset Francozov. Toda Poljak je molčal, oči je imel zaprte in šele tedaj je izpregledal, ko so se odprla vrata in se je objavila v njih mlada deva z razpušče-nimi lasmi — odrešenica. (Konec prih.) Stran 194 Poučni in zabavni del. Črni kirasirji. Češki spisal V. Beneš-Trebizsky. — Poslovenil D. Pr. (Konec.) A kozaki so imeli v prsih mesto srca kamen in v glavah mesto usmiljenja maščevanje nad Poljaki.' Zaman se jim je vrgla Marica pred noge, zaman je zakrivala siromaka in se stavljala med njega in kozake. Molojci so jo odrinili, a v tem trenotku bi bili pustili i vodko, ker so vedeli o tem jetniku, da je iz rodu, katerega je proklel beli car do slednjega kolena. Kozak je bil vselej pripravljen dati za carja neumrjočo dušo, a za Poljaka se zapisati hudiču. „To ni Francoz! To je Leh, prijatelji! Hlapčevski Lehtt! so se vzpodbujali kozaki, da jim je stopil znoj na čelo „In častnik Napoleonove garde in obračal slednjič oči v devo pri durih, hitreje in hitreje je dihal, raz obraz mu je tekla kri kakor potok, in kakor reka iz ranjene roke------- Kozaki so ob zori odšli. Poleg mladeniča je klečala deva in mu izpirala rane. „Tvoj oče-------a Siromak je hotel nekaj povedati, a ni mogel. Revež se je hotel dvigniti, iz nova mu je siknila kri iz levice, klesnil je nazaj in — poslednjič dihnil. In predno se je vrnil župan s sejma, so pokopali biča-nega pri križu. Niti groba mi ni nihče pokropil, a „očenašu molila je zanj na vsem svetu le — županova Marica". Francoski orli si niso več opomogli. Krila, po-rezana pri Lipskem in pri Hlumu, jim nikdar več niso vzrasla. Saške ravnine so se napile krvi slavnih gard. Hitro so se vrnili polki na Češko v svoja stara mesta, toda jako razredčeni so bili, rekel bi, da so se vračali samo ostanki iz boja. A »črni kirasirji" se niso vrnili. Nov polk so ustvarili, toda ta ni bil za las podoben nekdanjemu, bil je podoben drugim polkom, kakor jajce jajcu. Samo vest o nekdanjih kirasirjih, ki so ostali pri Hlumu in pri Lipskem, jim ni mogla pridobiti prijaznosti pri ljudeh. Stran 195. V vasi, o kateri pripovedujemo, so bili dra-gonci. Bili so sami novinci. Niti povohali niso strelnega prahu. Nekoč je pridrlo do vasi proti večeru pet jezdecev v belih, raztrganih plaščih na penečih se konjih, kakor bi prišli iz vode. Pred županovo hišo so se ustavili. Jeden je skcčil s konja in stopil hitro v sobo. Župan se je ravno odpravljal k gospodu justicijaru, ker se je osmelilo včeraj nekoliko mladeničev v krčmi zabavljati proti pravici županovi in gospoda oskrbnika. Bili so uprav vsi zreli za beli plašč. »Še živ, župan? — In Marica še prosta? — Hola, župan! — Ali me ne poznaš?" Zupan se je ozrl in se stresel. »Ne boj sea! »Svobodna, gospod grof, še do danes čakau. »Prišel sem' s teboj poravnat". Župan je bil zopet bel kakor mrtvec. »Gospod grof, poravnala sva". »Bodeva šele". »Imel si, župan, kozake tu, ne"? „Imel". „Vedli so tudi ujete Francoze"? » Vedli". „Med temi Francozi je bil tudi mlad Poljak"? »Bil, gospod"! »Tvoji hčerki se je dopadal"? »Nevem, gospod"! Župan je postajal vedno drameji, a raz čelo mu je kapal pot. »Pustili ste ga v sobo" ? »Pustili. Smilil se mi je". »A ker se ti je smilil, si ga šel izdajat kozakom". »Gospod grof, ne, na mojo dušo, na moj spas". »Molči, kmet! — Potem si nalašč odšel na sejm". »Moral sem". »Kozaki so prišli in bičali Poljaka do smrti". »Zato ne morem, gospod grof". »Ne laži; vse vem. Kozaški kapitan se je s tem bahal, a jaz sem ga poslal tja, kamor že davno spada njegova duša. — A veš, kdo je bil ta Poljak? — Bil je moj bratranec. — Tvojo hčer popeljem s seboj za minoli dolg, a tega novega zločina ti ne odpustim. — Hej dečki, z vezite ga!" Štirje starejši vojaki so skočili raz konjev in vrgli bele, razcapane plašče od sebe. Bili so to »črni kirasirji". Niti besede niso dejali, ko so izpolnili rit-mojstrov ukaz tako, kakor bi jim bila to igrača. Častnik je govoril s poročnikom, ki je stanoval v nasprotni hiši. Nekaj je ž njim govoril, a kmalu nato so vedli župana na občinsko sodišče. Hči je gledala svojega očeta, ko so ga vezali, a ko je preklel uro svojega rojstva, ko je preklinjal svojo kri do poslednje kaplje, je stala kakor z oka- menelim očesom, niti jedne solzice ni pretočila, a ko jo je dvignil grof na svojega konja in jo ogrnil z belim plaščem, je še vedno molčala, kakor da je izgubila dušo. Kmetica je vila roke, vse svetnike je klicala iz nebes, nazivala je rane Kristove, toda »črni kirasirji" so bili gorši od kozakov. Dragonski novinci so hiteli povsod na cesto, da bi si dobro zapomnili, kakšni so bili nekdanji »črni kirasirji", ker to so bili poslednji in vračali so se iz francoske ječe. Nemara pred dvema letoma mi je pravil to pri-godbo starec, ki je pomnil v dotični vasi že dve koleni. „In veste, dedek, kaj je župan zakrivil" ? sem vprašal starika. „Inu — vem, seveda vem. Saj sem tedaj že jezdil na konjih in v teh letih človek vse zapazi. — Županov rod je že davno izumrl, smem vam torej vse povedati. Jezdili so tod ulani s polkovno blagajno. Blagajno so pustili pri županu, a poročnik, poljski grof, je stanoval tudi pri njem. Župan je dal ulanom piti, kolikor so hoteli, sam jim je nalival, a poročniku največ. Bilo je tedaj ravno ob žetvi in vojaki so imeli podvojeno žejo. Niti ljubilo se jim ni odtod, a odjezdili so stoprav tedaj, ko je stalo solnce že precej visoko. Od teh dob pa je bil župan pri gosposki prva oseba, z vsemi uradniki je bil znan. Toda po krajini se je tedaj tudi raznesla vest, da so odnesli vojaki mesto tolarjev same medenjake, štiri so vrgli v ječo, a poročnik, ki je bil poljski grof in je mogel plačati, je bil za kazen prestavljen k »črnim kirasirjem". Stari grofov sluga je slutil, kakim načinom so se spremenili tolarji v medenjake, same dunajske groše, a molčal je kakor grob, in ko je to povedal grofu, je ta ukazal, da bi molčal še nadalje kakor grob. — Nekoč sta prispela k županu pozno zvečer dva prenočevalca. Zupan je samojedin bdel, pozabil je zapreti duri in grabil po samem srebru. Bili so sami novokovani tolarji. Prenočevalca sta vrgla iznagla cunje raz sebe župan je pobledel kakor stena, a ko je čutil na prsih toke dveh samokresov, je priznal, čigavi so denarji. Toda grof mu je tedaj prej radi Marice odpustil in odnesel drugega dne tolarje s seboj. Ne vem, zakaj se mu je ta deva tako prikupila". WA o Marici ni bilo več slišati"? »Nikdar, gospod; odkar je odjezdil ž njo črni kirasir, je izginila, kakor da je padla v vodo". »In župan"? »Umrl je v ječi. Pravijo, da se je sam usmrtil. Kmetica se je vnovič omožila; toda z novim možem je bila nesrečna. Za leto odšla je za prvim možem. — Ko je v štiridesetih letih prispel semkaj ulanski polk, je prišel z njimi ulanski poročnik, tudi poljski grof. Ta je vedel o vsem. Menili so, da je to Maričin sin. Bil je županovi hčeri podoben, kakor bi ji padel iz očesa, samo temnejše oči je imel in bolj rjave lase, gotovo po očetua. Stran 196.