štev. 4.	1931.	leto	vin
VSEBINA ZVEZKA 4.
JOŽA LOVRENČIČ: Božja sodba. — FRANCE GERŽELJ: Vstajenje. — M. N.: Pomladna tožba. — FRAN ŠTEFANlC: Krčevina. — L. MOSCHL: Medica z grobov. — TINE: Nedvignjeni zakladi. — Kotiček za dekleta. — Organizacija. — Listnica uredništva. — Za zabavo in smeh.
Celoletna naročnina „Grude“ znaša Din 30.—. Za dijake in vojake Din 20.-V podrobni prodaji stane „Gruda“ Din 3.—.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Cankarjevo nabrežje št. S./I. — Rokopise je pošiljati uredništvu, naročnino, reklamacije, oglase itd. samo upravi. Urejuje: Marija Novakova, Linhartova ulica 20.
	
[uft	lajjanaisii
	< 3 LU 1
	
	
Kartoteke in moderno knjigovodstvo za zadruge knjižnice družbe
vsa podjetja gospodarske ustanove itd.
NAJBOLJŠI
v materijaiu
m
lepih opremah
so edino
GRIT2NER ADLER In KAYSER
šivalni stroji in kolesa, za dom in obrt, pletilni švicarski stroj DU-BIED.
Ugodni plačilni pogoji - pouk brezplačen samo pri
Josip Peteline
Ljubljana.
MDJIMMIIIII4 M K-MEIfK©
IPIROSVII©
Joža Lovrenčič:
Božja sodba.
Zgodovinska povest iz XVII. stoletja. (Dalje.)
„Oho, Mihelič, ali si tudi ti še včerajšnji, da tako govoriš?" so mu vrnili in se zasmejali.
„Saj smo vsi kakor eden,“ je pripomnil Mazolli; „bodi no pameten, ko veš, da držimo skupaj in ne dajemo potuhe delavcem, da bi jih kar meni nič tebi nič prevzemali drug drugemu!"
„Pa mi je ogljar danes na vse zgodaj le odpovedal!" je dejal Mihelič in v njegovem glasu je bilo, kakor da ne da dosti na Ma-zollijeve besede o fužinarski vzajemnosti.
„Jelenčev?“ je vprašal Klinar.
„Jelenčev! Sredi leta me je hotel pustiti na cedilu in trdo sem ga moral prijeti, da se je vdal in mi bo napravil toliko oglja, kakor sva se bila pogodila. Če se ne bi s katerim izmed vas zgovoril, ne bi kar tako pustil pri meni dela!" je vztrajal Mihelič pri svoji sumnji.
„Sosed,‘‘ mu je rekel Pibrovec, „ne išči med nami krivcev, tu bo kaj drugega po sredi!"
»Klemena vprašaj, mogoče ti 011 kaj pove!" je namignil Jalen.
„Klemena?“ se je začudil Mihelič.
„Klemena, Klemena! Mladina ima svoje muhe, ki včasih hudo pikajo," je pripomnil sodnik Bobek.
Mihelič je pomolčal. Bil je v zadregi in ni vedel, kaj naj bi rekel na sodnikovo besedo, ki je čutil, da nekam meri.
„Če bi bil včeraj popoldne tam doli pred našo hišo,“ se je oglasil Jalen, „ko se je mladina kakor vsako leto na nageljev semenj lovila po cesti do Stočja, bi se zdaj ne čudil in bi vedel, da sta Klemen in Jelenčev tekmeca ..
„Otročarije!“ je zamahnil Mihelič z roko.
»Otročarije, res, a so najbrže le vzrok, da ti je Jelenčev odpovedal in te spravil v slabo voljo,“ je pomežiknil Kapus in se lokavomodro nasmehnil ter potrepljal Miheliča po ramenu, češ, naj mirno počaka in se ne jezi, ker se mladostna objestnost kmalu unese.
Miheliča ni strpelo več, da bi ostal pod lipo in se dalje menil. ' Krenil je proti domu slabše volje, nego je odšel. Mislil je na sina in bil prepričan, da je nalašč zaspal. Da, celo menil je, da ga je moral sin zjutraj slišati, ko je govoril z Jelenčevim.
„Bo že tako, kakor je povedal Jalen. 0, mu že pokažem! Ali sem jaz v njegovih letih tako norel! Ni mi bilo drugega mar kakor delo, da je imel oče veselje z menoj. Vigenc in tovorjenje — drugega nisem poznal, zato pa imam danes nekaj pod palcem in na tri vigence lahko pokažem! Klemen pa — nič se ni vrgel po meni. Karte, kocke in pijača ga veselijo in zdaj, da bi začel še z ljubeznijo! Le čakaj, vajeti napnem, da boš vlekel, kakor bom jaz hotel in bo meni prav, ki ne maram dočakati, da bi moral na stare dni med navadne kovače!" se je prijezil z razdraženimi mislimi Mihelič domov.
„Ali je v vigencih vse v redu?“ ga je sprejela žena, ko je stopil skozi vrata.
„V vigencih je že vse v redu, samo doma je nered, ki ga ne bom trpel!“ se je mož skoraj zadrl.
Zena je kar ostrmela ob njegovem odgovoru.
„Kakšen nered?" je hotela vedeti.
„Kje je Klemen? Ali misli, da je res že tak gospod, da bo polegal in spal, ko drugi delajo?" je vzrojil, ne da bi ženi določeno odgovoril, in stopil v hišo, pustil odprta vrata in hodil od njih do stene, od stene spet k vratom in mahal z obema rokama pred se in tako zavračal ženine besede, zakaj žena se je bila postavila v vrata in zagovarjala Klemena.
„Glej ga, kakor hudournik si! Vzrasteš in vzkipiš, ko jo najmanj treba. Ali ne privoščiš sinu malo	veselja, ko je	mlad!	Ali
je	to kaj takega, če jo je ob sejmu malo	potegnil?	To	pač še ni
nered, da bi moral rohneti!"
„Pameten bi bil, pa bi bilo vse prav!“ jo je zavrnil, ne da bi se ustavil.
„Da ni pameten? Kaj pa mu moreš	reči?“
„Boš že slišala," ji je odvrnil mož in	ji ukazal,	naj	gre in	po-
kliče sina, da mu pove, kod je hodil in kaj je delal prejšnji dan.
Zena je odšla, mož pa je nadaljeval svojo hojo od stene do vrat, od vrat do stene in vsakokrat, ko je prišel do vrat, pogledal izpod čela v vežo, odkoder so se vzpenjale stopnice v nadstropje, če prihaja sin, da bi ga kar oddaleč že sprejel, kakor zasluži.
Še dokajkrat je premeril Mihelič hišo, preden se je vrnila žena, ki je pač povedala sinu, kako je oče razdražen, in ga že sama izprašala, kaj ima na vesti. Vrnila se je pred sinom in bila huda.
„Jelenčev je vsega kriv, Jelenčev! Ti bo že Klemen povedal in videl boš, da se po nepotrebnem jeziš nad njim. O, ogljarja bi moral tako nagnati, da bi pomnil in bi se ne upal več prikazati v našo hišo!“ je skušala glasno poudariti, da sin ne zasluži prav nobenih očitkov.
Za materjo se je pojavil sin.
„Dobro jutro, gospod sin! Ali ste se dobro naspali?" je zbodel oče Klemena, ne da bi odgovoril kaj ženi, ki se je ozrla in umaknila sinu, češ, naj kar hitro pove očetu, da ne bo po hiši stresal sitnosti, ki jih ni treba.
„Mati mi je povedala, da je bil Jelenčev tukaj," je začel Klemen.
„Bil je, bil in zdaj boš žgal oglje ti namesto njega, ki si ga s svojimi neumnostmi razdražil, da mi ne mara več delati," je oče trdo odgovoril.
„Kaj sem mu napravil?" je vprašal sin užaljeno.
„To sam povej in ne izprašuj mene!"
„Pa poslušajte in se jezite! Pri Karlovčanu smo metali karte in Jelenčev je kar na lepem vzrastel in me začel obkladati s sleparjem in potem dejal, da ga že vi dovolj sleparite, pa sem se postavil..
„Vidiš, za tvojo čast se je postavil in ti ga zato oštevaš!" se je vmešala mati.
„Kar na lepem je vzrastel, praviš?" je vprašal oče in predirno pogledal sina.
„Na lepem, kakor sem dejal. Jaz mu nisem dal s kartami povoda," je bil sin jezen. „Če je vam prav, da vas sme zmerjati s sleparjem in goljufom, dobro, jaz takih besed ne prenesem!"
„Če boš zahajal med pijance, boš moral še marsikaj prenesti! Tako, s kartami mu nisi dal povoda, pa si mu ga dal s čim drugim?" ni popustil oče.
„Nič drugega ni bilo," je dejal sin.
„Nič drugega? O, jaz pa vem, da je bilo! Seve, kar ti ne gre v račun, tega ne boš povedal! Ti povem pa jaz. Popoldne sta imela že nekaj...“
„Nič!“ ga je prekinil sin.
„Nič, seveda, nič, samo pri tekmi si ga razdražil, ko si mu prevzel dekle!" je vedel oče.
„Kdo mu jo je prevzel, saj Lenka ga ne mara," se je izdal sin.
„Aha, zdaj sva pa skupaj! Lenka Lipkova, kaj? Njega ne mara, to se pravi, da mara tebe in da maraš tudi ti njo, ne? Iz te moke ne bo kruha," je prerokoval oče in napravil še z roko znamenje, da podkrepi svojo besedo.
„Bo!"
„Dokler sem jaz živ, ne! To si zapomni!" je oče udaril z nogo ob tla.
„Kaj pa imate proti Lenki? Bogata je dovolj. Pa tudi, če ne bi imela nič, rada me ima in jaz njo tudi in vzameva se!" »Nikoli!"
„Saj ni sama Lenka na svetu," je pripomnila mati in sin se je začudil, da ne drži z njim.
„Nikoli, razumeš?" je ponovil oče, mati je pa odšla iz hiše v kuhinjo, ker je poznala sina in je vedela, da se ne bo vdal in bo hotel vedeti, zakaj mu oče ne pusti Lenke. Sama je vedela, zakaj; prav radi tega pa ni marala ostati v hiši in biti priča^ kako bo mož utemeljil svojo nepopustljivost, ki ji je bila v tem slučaju všeč.
„Ne razumem," je sin kljuboval.
„Pa boš razumel, če ti povem, da je bil njeni materi tvoj oče nekoč preubog in da ji tega nisem pozabil in ji hočem vrniti z obrestmi, če bi silila njena hči k nam!“
„Hahahahahaha!...“
Klemen je očeta s svojim smehom še bolj razdražil.
„Kar krohotaj se, poslušal me pa boš, če nočeš, da se boš še jokal! Nikjer ni zapisano, da bi moral pustiti tebi dom in vse, ko
L’W»iunn
hhiiBNiai
UtfftlSOH
CTOMifefl
htsH
iTfneoRC
si najstarejši!“ mu je zagrozil in mu še ukazal, naj ne postopa po hiši in naj gre za delom v vigenc.
Nič mu ni odgovoril sin, v kuhinjo je odšel, da pozajtrkuje, ludi z materjo ni več govoril in ko je odšel, sta mislila oba, da sta mu izbila Lenko iz glave in srca, a sta se motila. Klemen se je v mislih zaklel, da Lenke ne pusti; fužinarjev sin je bil in preponosen, da bi pustil dekleta, ki ga ljubi, hribovcu in bi moral potem prenašati posmeh in porog, kako mu je ogljar zmešal račune. Ne, nikdar ne, in tudi če bi moral iti med navadne kovače!
V.
V	zvoniku svetega Lenarta je odbilo sedem, kladiva so v vi-gencih obmolknila, mehovi niso več sopihali, v rojah so zatvornice padle in kolesa so se ustavila in vigenčarji in vigenčarke so se po-
Znamenje, ki je kazalo popotniku do kod sega oblast kroparskega sodnika.
razgubili v vse tri konce Krope, ki je bila že dolgo v senci, čeprav so se grebeni pod Jamnikom še zlatili v solncu in se je v njem še smejala Dobravska planota kakor obljubljena dežela in so žareli tam daleč onstran nje zelena Dobrča v varstvu visoke Begunjščice in njenega soseda širokoplečega Stola s svetim znamenjem mon-
štrance v rebri, katero je izoblikoval grušč njegovih plazov in drč in se je belo svetila na daleč, kakor bi blagoslavljala vso lepo Gorenjsko.
Cesta proti Lipnici je oživela. Vigenčarke, ki so še pravkar vihtele kladiva in kovale žeblje, so hitele s koši, cekarji in vrečami v sosedne vasi na kmete. Do noči so imele še čas, da povprašajo in poprosijo za majhen denar ali pa vbogajme tu tri krompirje, tam prgišče moke, tu malo zelenjave, tam žlico zaseke, in kjer bi naletele na peko, kos kruha. Prehitevale so se, zakaj vsaka je hotela biti prva, da je ne bi nagnali, ko pojde od hiše do hiše. Nekatere so krenile pod Karlovčanom na desno k bogatim Brezovičanom, odkoder jih je vodila pot na Češnjico k premožnim gruntax-jem pa še v Rovte in Laze in na Polšico in na Njivice in še Ovšiše so obrale in se potem vračale ob Lipnici domov. Druge so obiskale in obšle vse tri Dobrave in potem, kakor jim je kazalo, ali Mišače doli ob Savi in onstran nje Globoko, kjer so se posebno zanašale na mlin, in še v Mošnje so stopile, ali pa so šle na Prezrenje, odkoder so zavile v Zaloše in od tam na Otoče in potem v reber in preko Dobrave tem bolj vesele, čim bolj so bile obložene in težko nesle.
Mrak jih je gnal domov in stare ženice so glasno molile, ko jih je pozdravljal zvon svetega Lenarta z Ave Marijo ...
Zvon je bil že utihnil, ko je težko sopla in še molila po Gosposki ulici stara, betežna Prata, ki je stanovala v gorenjem koncu skoraj v Kotlu. Ko je prišla do Lipkove hiše, se je ustavila. Pred hišo je sedela na klopi Lenka.
„0, blagor tebi, ki si tako srečna, da ti ni treba na kmete in se lahko spočiješ, ko prideš iz vigenca!“ je dejala Prata.
„Srečna pa, srečna,“ ji je odvrnila Lenka z glasom, ki je bil prisiljen in ni razodeval prav nič sreče, in se je bridko nasmehnila.
Prata je odložila koš.
„Malo počijem, ko sem tako trudna. Težko me že nosijo noge,“ je povedala in prisedla.
„Mož te bo čakal in bo hud,“ ji je rekla Lenka, da bi se je kmalu odkrižala, zakaj ni se ji ljubilo govoriti in najrajši bi bila sama.
„0, moj Lenart pa ni hud, potrpežljiv je in vesel bo, ko bo videl, koliko sem nabrala! Boga zahvali, Lenka, če boš dobila tako dobrega moža, kakor je moj. Še zdaj bi me na rokah nosil, če bi me mogel!"
„Pa bi bila bolj suha, če bi hotela, da bi te še pestoval!" ji je odvrnila Lenka in jo zbodla.
„Kaj morem, če mi vse tekne in se mi pozna,“ se je opravičevala Prata.
„Zato se pa Lenartu nič in je suh in tenak ko žebelj," jo je še dražila Lenka, da bi odšla.
„Suh in tenak ko žebelj, res, a je zato tudi trden in dober, dober! Saj sem rekla, Boga zahvali, če bo tvoj tak! No, saj nisi slabo izbrala. Včeraj sem videla, ko sta se dva pulila zate. Klemena se drži, Klemena!'*
• Lenka ni odgovorila, samo vzdihnila je.
„Kaj šele bo, če že zdaj vzdihuješ! Ali misliš, da te nima rad? Nič se ne boj, saj so včeraj vsi videli, kako je bil srečen, ko si mu dala nagelj. Jaz sem tudi videla, dobre oči imam za take stvari. Čakati boš že morala še, čakati, pa nič ne maraj! Stari ne bo trobil sodnemu dnevu, še kako leto in izpreči bo moral in potem ne boš več zdihovala, ko bo Klemen zagospodaril," je zaupno šepetala Prata in se hotela prikupiti Lenki.
„Pozno je,“ je rekla Lenka in vstala, kakor bi hotela v hišo.
Tudi Prata je vstala, oprtala koš, rekla, da se je spočila in da ji bo že še kaj drugič povedala, in voščila je lahko noč in odšla proti trgu in dalje v gorenji konec.
Lenka ni odšla v hišo. Sedla je spet na klop in se zamislila.
Ko je prišla iz vigenca in pomagala materi kuhati, ji je povedala, da sta bila zjutraj pri njih Lotričev Andrejec in Peer. Peer je hvalil Jelenčevega in prigovarjal, naj bi dali Lenko na Jamnik, kjer bi se ji ne godilo slabo, Lotričev je pa zatrjeval, da Anže ne more dolgo odlašati, ker potrebujejo gospodinje, ko nimajo nobene ženske pri hiši.
Mati je bila navdušena za Jelenčevega, hvalila je kmečki stan in še dejala, da naj bo zadovoljna, ko se ji nudi prilika, kakršne ni vsak dan, da bi trden kmet iskal neveste v Kropi.
„Zakaj niste šli pa vi na kmete?" jo je vprašala užaljeno.
„Nihče me ni vprašal," je odvrnila mati.
„Mene pa je,“ ji je odvrnila.
„Kdo?“ se je delala mati nevedno.
»Miheličev," je povedala.
„Klemen? Saj ni kmet!"
»Kmeta ne maram, če bi imel grunta za vso Kropo, da veste!" je bila odločna.
Materi ni bilo prav.
„Ali Klemenu tako zaupaš?" jo je vprašala.
„Zaupam, zaupam. Ali mislite, da bi včeraj pred vsemi ljudmi tako hitel za mano, če bi me ne imel rad?“
Tako sta govorili z materjo in potem umolknili, ko je prišel oče iz trgovine.
Po večerji je prišla pred hišo in Prata jo je zmotila v njenih premišljevanjih, ki niso bila vesela, ko je spoznala iz materinih besed, da bodo delali težave njeni ljubezni.
Do dobra se je zmračilo, ko je ostala sama. Netopir, ki se je vzel nekod izpod strehe, je prhutal po ulici z enega konca v drugega in se zaletal do sten in spet odletal, kakor bi ne vedel kam. Tako je bilo z njenimi mislimi. Begale so od prejšnjega dne v vigenc iz vigenca domov, objemale Klemena, se rogale in upirale Jelenče-vemu, se prerekale z materjo in še iskale v prihodnost in vse bi dala, da bi se razgrnila pred njo in bi mogla videti, kdaj pride oni srečni dan, ko jo popelje Klemen gori k svetemu Lenartu pred altar...
Tiho, kakor bi vzrastel iz zemlje, je obstal pred njo Klemen, ki se je pritihotapil tik ob stenah, da ga ne bi mogla opaziti.
„Lenka!“ je šepnil.
„Kako si me ustrašil," je dejala od lepšega in ga pogledala. \ idel je, da so se ji oči zaiskrile in ji ni bilo neljubo, ker je prišel.
„Moral sem priti, Lenka,“ je rekel in prisedel.
„Prav, saj sem jaz tudi mislila zdaj nate,“ mu je povedala in se nasmehnila.
„Ali me imaš, Lenka, res rada?“
„Vprašaš!“ mu je odgovorila, kakor bi se ji zdelo za malo, da more dvomiti v njeno ljubezen.
„Nič ne zameri, Lenka,“ jo je prosil, „vprašal sem te, da bom lažje govoril. Veš, danes je bil pri nas ogenj v strehi. Jelenčev je zjutraj razdražil očeta, ker mu radi mene ne mara več kuhati oglja, oče pa hud in je prijel mene in beseda je dala besedo in končala sva s teboj...“
„Z menoj? Si mu povedal? Kaj je rekel?" je bila Lenka radovedna in upala, da se ji ta trenotek razodene prihodnost, o kateri je prej mislila in sanjala.
„Kaj je rekel?" je ponovil Klemen njeno vprašanje tako, da ji je ob njegovem glasu vztrepetalo upanje in ugasnilo kakor plamenček v vetru. „Jezen je bil in nič ni maral slišati o tebi. Vidiš, zato sem prišel, ker ves dan sem bil potem žalosten in sem se bal, da bi ti že kdo drugi kaj povedal, kako je bilo pri nas, ker oče je bil
glasen in lahko so ga slišali na cesto. Gotovo bi ti bilo težje in Bog ve, kaj bi si mislila."
„0, tega pa nisem čakala, Klemen,“ je rekla Lenka žalostno in zdelo se ji je, ko da se je vse zaklelo proti njuni ljubezni, ki je tako lepo zacvetela kakor nagelj, katerega je dala Klemenu in ga je bil tako vesel.
„Nič ne bodi žalostna, Lenka! Če bi bil ves svet proti nama, te ne zapustim. Oče se bo moral že premisliti! Povedal sem mu, da tebe ali pa nobene, in držal bom to besedo, samo ako mi ostaneš zvesta in si zadovoljna. Če ne bo drugače, se vzameva pa na roko, saj ne bova prvi tak par v Kropi. Ko bova svoja, se že tudi pri nas vse spremeni," je govoril toplo.
„Vidiš, mene je mati tudi nagovarjala, naj vzamem Jelenče-vega ...“ mu je zaupala.
„In ti?“ ji je segel hlastno v besedo.
„Tako nekako sem ji odgovorila kakor ti očetu," mu je povedala in Klemen se je primaknil k njej in jo objel, kot bi ji hotel pokazati, da mu je ne iztrga nihče več iz rok, ki bi se ne strašile zanjo nobenega dela in če bi moral garati ko črna živina vse življenje.
Lenka se ni branila in obslonela je ob njem in pozabila sta na vse težave in zapreke in v temo, ki se je bila zgrnila nad njuno ljubezen, so zablestele zvezde, porojene iz sanj in upanja... V svoji sladki zamaknjenosti sta preslišala dvanajst težkih bronastih udarcev, ki so jeknili tam gori od cerkve v noč in je za njimi še brnelo, kakor bi se vzbudili duhovi in šli na svojo pot tožeč, kako vse mine in da je ni zvezde, ki se ne bi utrnila. .. (Dalie orih)
France Gerželj:
Vstajenje.
Čakal luči sem,
ki v srcu pesem pomladno prižgejo.
Tvoja mi roka nevidno oči je zaprla, da duša v svetlobi je vzrla tvoj žalostno mirni obraz.
In sem iskal v dnu svoje duše tiho skrivnost: iz življenja v večnost zgrajeni most.
Draga, ob oknu razgrni bele zavese.
Glej, danes je zunaj velik dan; danes čez njive, travnike in gozdove
prečudna pesem plove in vse je kot pred sladkim razodetjem se v meni zganilo.
Midva nečesa bova tiho prosila, da v kelihu ljubezni najine bi vstajenje nosila in sladko skrivnost razodetja.
Glej, draga, zunaj je velik dan, razgrni ob oknu zavese.
M. N.:
Pomladna tožba.
Saj vem, da bo prišla pomlad!
Po tratah se cvetje budi, po drevju življenje brsti in kos tam na smreki visoki že kliče družico k poroki — ljubezen v pomladi živi.
Saj vem, da bo prišla pomlad! Čez svet gre skrivnostno zvonenje, v vseh srcih prepeva vstajenje, le v mojem se nič ne budi.
Vse moje so trate steptane, vse klice pomladne požgane, pomlad le bridkost mi rodi.
Fran Štefanič:
Krčevina.
Povest.
(Dalje.)
Mušič je mirno sedel na svojem mestu in vlekel iz dolge pipe, kakor da ga cela stvar prav nič ne briga.
„Kaj pa doli v vasi, bo kaj svatbe letos?"
„Ni slišati, Katarina. Pri nas je vprašal Lokvarjev Miha,“ je pripomnila Neža kakor mimogrede.
„Tam je preveč dolga,“ je rekel on.
„Da, in še zanemarjena kmetija," je povzela Neža, „pa tudi Marjanca se je protivila ..
„Res? Marjana mi je všeč in včasih sem tako mislila: kaj ko bi mi naredili!1* je počasi izjavila Katarina in pogledala onadva.
Vsi trije so umolknili. Videti je bilo, da la misel nikomur ni bila tuja. Mušič je glasno puhal dim, ona je postala nemirna, težko je zadrževala radost in razburjenje. „Glej naredilo se bo!“ je dejala v sebi, „Katarina sama je že mislila na to.“ V duhu je videla svojo hčer kot gospodinjo na Krčevini, na posestvu, ki mu ni bilo para v okolici. Želela je svoji hčeri vse najboljše, a Krčevina se ji je zdela uresničenje največjih želja. V mislih je obljubila sv. Antonu, patronu vseh ženinov in nevest, najlepšo kračo.
Končno je spregovoril Mušič:
„V božjih rokah je vse. Ako bosta mlada dva zadovoljna, pa naredimo. Poznamo se, dobri smo si vedno bili, naj pa bo. Kaj praviš ti, stara?“
„Kaj naj rečem? Seveda mi je prav, ako je taka božja volja.1' Toda radi lepšega je pristavila: „Dobro bi bilo, če bi ostala Marjanca še nekaj časa doma. Mlada je še in tudi doma bi jo potrebovali sedaj, ko sili Jože v Ameriko..."
Hipoma se je ustrašila. Da ni že morda preveč rekla, kar bi utegnilo vso stvar razdreti?!
„Mislim, da bo tudi Matija zadovoljen," je pristavil Mušič.
Katarina se je začudeno ozrla vanj. „Kar je meni prav, bo tudi njemu," je dejala tako trdo, da je bil Mušič takoj uverjen o resničnosti te trditve.
Katarina je nanovo natočila polič in narezala še slanine, saj' se je spodobilo, ko so pravkar sklenili poroko —
Mušiču se je zapletal jezik in Neža je brisala solze ginjenja, ko sta stopila pozno na večer iz hiše in ju je Katarina spremila do praga.
Pred hlevom sta zadela na Matijo, ki je pravkar z leso zapiral hlevska vrata.
„Kaj že z leso zapiraš, Matija? Ali ni še prekmalu?" mu je zaklical Mušič.
„Mislim, da ne. Živina rabi zraka."
„Prav, prav, dober gospodar si. Pa se pri nas kaj oglasi!" mu je zaklical Mušič že s pota.
Noč je bila svetla, polna luna je vstajala izza gore. Od juga so plavali raztrgani oblaki in se razgubljali po nebu. V dolini je rahlo šumela reka in iz struge, ki se je vila med gostim vrbjem, so vstajale bele meglice.
Na Krčevini je bila družina zbrana pri mizi. Šlo je na večerjo, gospodinje pa ni bilo nikjer. Pastir je nestrpno obračal žlico, hlapec Jure je nevoljno godrnjal sam pri sebi, Meta si je dala še opravka v kuhinji, Matija pa je molče sedel na svojem mestu.
Naslonjena na odprto okno je zrla tačas Katarina doli po rebri, preko njiv in travnikov, ki so bili njeni in so se širili doli do reke. Vselej, kadar je gledala to svojo zemljo, je bila ponosna in vesela. Le danes ni bila zadovoljna, zdelo se ji je, da je storila nekaj, kar ni bilo prav. Sklenila je poroko svojega Matije z Muši-čevim dekletom. Dobro je bilo tako in prav je ukrenila, pa ji je vendar nekaj govorilo, da je storila greh. V spomin se ji je neprestano vrivala Meta. Videla jo je sklonjeno k zemlji, kako koplje in rije kakor krt. Spomnila se je njenega zagorelega obraza, njenih močnih žuljevih rok. Vedela je, da se imata rada z Matijem, da mu je Meta že sedaj kot žena, pa ni bila huda. „Snaha!“ jo je nazivala sama pri sebi in je mislila dobro in lepo o njej. „Izkaže naj se! Zemlja mora imeti ljudi, ki jo zaslužijo!11 je govorila v sebi in željno čakala dneva, ko bo stopila pred njo Meta, skrušena in v zadregi in ji priznala, da sta z Matijem grešila in da bodo posledice tega greha kmalu vidne. Željno je čakala Katarina tega trenutka, pa ga ni dočakala. Meta je ostala neizpremenjena. — V Katarini so začeli rasti dvomi. „Nerodovitna veja!“ je godrnjala v sebi. „Take Krčevina ne rabi! Minilo je že leto, odkar se imata rada, pa ni nič!“ Čimdalje bolj je odrivala Meto iz svojega srca. Nič več ni hotela misliti nanjo kot na bodočo snaho.
„Krčevina mora dobiti gospodinjo, ki ne bo le delala, temveč tudi rodila," je sedajle poudarjala, gledaje svojo zemljo. Vrsto sinov in hčera lahko vzredi ta-le njen dom. Krčevina, polna otroškega krika, pozneje polna krepkega zdravega smeha fantov in deklet, ji je vstajala pred očmi. Meta take slike ne more uresničiti, zato jo je danes izbrisala iz svojih načrtov in srce je ne sme boleti radi tega.
»Trideset let dela, trideset težkih let, brez počitka in brez pomoči leži v tej zemlji!“ Ob tem spominu je postala zopet stara Katarina, trda, neizprosna...
„Mati, z večerjo vas čakamo!" je vstopil Matija.
Ozrla se je vanj prodirljivo, kol bi mu hotela videti v dno duše.
„Stopi semkaj in poglej," mu je ukazala. „Vidiš le široke njive in travnike? Vem, videl si že, delal si na tej zemlji. Ali si pa pomislil, da ni bilo tako od vekomaj! Si se spomnil, da je bilo to polje pred tridesetimi leti pusto in prazno, da so se ga ljudje izogibali in je služilo le živini za pašo."
„Da, mati, zanikrno je bilo, pravili ste mi in tudi sam se še spominjam!"
„Vem, da sem ti pravila, a tega nisem in ti ne bom mogla nikdar dopovedati, koliko sem trpela, preden je vse to zrastlo."
„Bog je vaše delo blagoslovil."
„Da, toda ta blagoslov sem morala sama priklicati. V potu svojega obraza, s krvavimi žulji na rokah, mnogo, mnogo let, od zore do mraka sem ga iskala in rila za njim. Zapomni si to, sin!"
Govorila je naglo, sunkoma in glas se ji je tresel, da je bil Matija, ki še nikdar ni videl matere take, ves plah.
»Pravili ste mi, da ste v mladosti služili pri kmetu, ki je bil trd in ošaben."
„Dolgo je že od tega." Katarina je zrla skozi okno, kol da se pogovarja z nekom, ki je zunaj. „Mlada sem bila in močna kot žival. Obdelovala sem zemljo gospodarjevo in sem zato dobivala trdo ležišče in borno hrano. Neke noči, ko od utrujenosti nisem mogla spati, sem pregledala svoje življenje: „Ubijam se, trošim svoje sile, pa nimam od tega nič, prav nič. Delala bom, dokler bom zdrava in močna, ko pa oslabim in ostarim, ne bom imela kotička, kamor bi položila glavo in umrla." Tedaj sem si zaželela lastne zemlje, le
vogla zemlje, ki bi bil samo moj.   Ta naš grič sem mnogokrat
gledala. Mimo njega sem hodila ob nedeljah k maši. Hrib je bil gospodarjev. Mislil je, da je zemlja na njem nerodovitna, ali pa je imel zemlje že drugod dovolj, pustil ga je neobdelanega in ga uporabljal za pašnik svoje živine. Na ta grič sem privezala svoje želje. Stopila sem pred gospodarja in ga prosila, naj mi ga proda. Rogal se mi je in me pomiloval, končno mi ga je odstopil za mal denar. Tedaj se je začelo novo življenje."
Mesec je razsvetlil izbo in Katarinin obraz. Bila je ko zamaknjena, glas se ji je umiril, včasih je za trenutek utihnila, pa zopet nadaljevala.
„Da, takrat se je pričelo življenje, ki ni prenehalo do današnjega dne Bila je noč; ura v zvoniku farne cerkve je uda-
rila polnoči, ko sem prvikrat zasadila motiko v zemljo, ki je bila moja."
Ozrla se je nanj in nadaljevala:
„Ti si bil takrat še majhno dete; zavit v plenice si spal na zemlji. Nisem te mogla pustili doma, hotela sem te imeti poleg sebe, da boš slišal prvi udar motike. — Še nikoli se mi ni zdela noč tako lepa ko takrat. — Ko je vstala prva zora, sem obstala in si otrla čelo. Za mano je ležala odprta črna prst, vanjo so padle moje prve znojne kaplje in obrodile sad . .
Pripovedovala mu je dalje. Podnevi je delala gospodarju, ponoči pa je — po kratkem spanju — obdelovala svojo lastno zemljo. — Spominjala se je vsega. Vedela je za vsako njivo, kdaj in kako je nastala in kakšna letina je bila na njej. — — Matija je poslušal. Nikoli ni ljubil svoje matere tako močno kot nocoj.
„In vse ste delali sami?"
„Sama, nikogar nisem imela, ki bi mi pomagal, pa tudi nikogar nisem potrebovala.“
„Kje pa je bil takrat moj oče?"
„Tvoj oče?“ Nevoljno je stresla z glavo. „Ne vem, kje je bil. služila sva skupaj, ko pa si imel priti na svet ti, ga je vzela noč. Bil je strahopetec. Nikdar nisem pozvedovala za njim.“
„Bog ve, kje tava brez doma in strehe," se je zamislil Matija.
„Pustiva to, pozno je že, jaz pa moram še s teboj govoriti o važnejših rečeh."
Začudeno jo je pogledal: „Kar povejte, mati."
„Star si že in oženiti se boš moral. Ker se ti ne spomniš, te moram spomniti jaz. Kaj misliš?"
„Saj sami veste, mati," je bil v zadregi, „kaj vprašujete?"
„Ali še zmiraj misliš na Meto?"
„Ali mar ne mislite tudi vi?"
„Ne," je kratko odvrnila.
Dvignil se je in se oprijel stola,	da je	zaječal:
„Kaj vam je, mati?"	Strmel je	vanjo	in hotel govoriti, toda
ona mu ni pustila.
»Pravim ti: ne! Mete ne boš jemal!"
„Kaj govorite, mati, saj vendar veste, da je Meta — — —“
„Da, da vem," ga je	prekinila,	„toda	kaj vse	to!	Meta ni za
našo hišo! — Ona nam ne	more dati	sina, ne more	dati	naslednika
Krčevini! Ali nisi že končno uvidel tega?"
„Mati, kaj govorite! Potrpite, imava se rada in ...“
Ni mu dala izgovoriti. Stopila je predenj, položila svojo težko pest na mizo in vsa trepetala. Ustnice so pobledele in se stisnile, iz oči ji je švigal srd. Matija se je za korak odmaknil. Pred njeno jezo je bil majhen kakor dete.
„Ne hodi nikamor, počakaj in poslušaj!" je ukazala. „Kakor zares stojim tukaj, tako zares se bo zgodilo, kar bom jaz hotela!1'
Čebelice drobne tam ondan sem gledal na njivici božji.
Cel roj njih tam sladki je nektar nabiral in v panj si ga nosil.
Grmiči cvetoči, kateri so bili?
Al’ kutna japonska, al’ beli jasmini, ki črpali rast so v temni globini, kjer bujno življenje je zdaj le še prah.
Zaman je čebelic svarilno brenčanje: Pustite nam hrano na grobeh nabrano! —
Saj človek je videl in srkal le med.
arava čuva v svojih nepreglednih zakladnicah neizčrpen vir
bogastva. To so poudarjali že ljudje davno pred našim časo-
štetjem, poudarjamo mi, ko smo prodrli do vedno ponovno odkritih bogastev, in tako bodo modrovali brez dvoma tudi v bodoče brez konca in kraja ...
Kakor v materialnih, tako dvigamo od časa do časa nove zaklade tudi v duševnih oblikah. Razlika je le ta, da je v dviganju duhovnih dobrin potrebno še vse več spretnosti, samozatajevanja in splošne požrtvovalnosti kakor pri iskanju materialnih vrednot. Ako-prav je dviganje „talentov“ zelo nehvaležen posel, vendar zato ne smemo vreči puške v koruzo: saj je to ena izmed najglavnejših nalog, ki jo zahteva neobhodna potreba — poleg tega pa se nam v tem pogledu odpira tako široko polje kakor se more nuditi le našemu kmetskemu pokretu.
(Dalje prih.)
L. Mosc.hl:
Medica z grobov.
Tine:
Nedvignjeni zakladi.
Saj je neoporečno dejstvo, da živi med nami nešteto takih talentov, ki so polni zdrave energije — kakor čvrsto ukoreninjene lesnike zastrte v gostem grmovju — samo čakajo dobrega vrtnarja, da jili požlahtni in da mu zato leto za letom najbogateje obrode.
Koliko je med nami in okrog nas življenja polnih fantov in prekipevajočih deklet, ki trošijo svojo energijo kakor hudourniki, ki svojo okolico oškodujejo — mesto da ji potom umestne regulacije v najizdatnejši meri koristijo. Pa bi v slednjem slučaju tudi sami uživali spoštovanje in priznanje mesto preziranja ali celo zaničevanja.
V	vsem našem življenju in pri vsakokratnem našem delu imejmo neprestano pred očmi golo dejstvo, da je iz preprostega, življenja polnega fanta ali dekleta — prav-tako lahko napraviti veličino — kakor nizkotnega, a tudi n aj o p a s n e jšeg a zločinca!
Kakor je za pomlajevanje in požlahtnjevanje krepkih lesnik treba veščih sadjarjev — tako je za oplemenitenje krepkih talentov v naših vaseh treba spretnih probujevalcev in vzorov. Kadar bomo v slehernem hribovskem kotu razpolagali z vsaj enim takim delavcem, takrat se ne bomo več s strahom vpraševali in boječe ugibali, kje je vzrok, da kljub garanju in neprekosljivemu varčevanju ne vemo, koliko časa bomo še spali pod lastno streho.
Sredstva za vzgojo takih buditeljev so: dobra knjiga in list, še boljša pa: živa beseda v obliki predavanj ter tečajev. Vse pa izpopolnjuje praktična primerjava, ki pride do polne veljave na dobro organiziranih izletih, katerih je še vedno veliko premalo v našem sicer vsestranskem udejstvovanju.
Kar ozrimo se okrog sebe in premotrimo položaj. Ali ni prav tako težko najti fanta, ki bi ne hotel na poučni izlet, da vidi enkrat malo dalje v svet, kakor ga je težko pripraviti, da čita ali čuje za njegove pojme še zelo neprebavljivo „učeno“ tvarino? Šele kadar bosta naš fant in naše dekle praktično premotrila vrednost in bistven pomen novodobnih stremljenj in ko se bosta uverila, da za tem ciljem teži tudi daljna njihova okolica, šele potem bosta postala dovzetna tudi za teoretično pisane in govorjene razprave.
Ni torej važno vedeti samo, kaj je treba dati, ampak tudi, v kakšnem vrstnem redu — torej, kako je treba nuditi našemu naraščaju prepotrebne vsestranske izobrazbe.
Vsled tega so tečaji, kakršne je pričela prirejati naša Zveza, nad vse umestni ter našim razmeram zelo potrebni. Pomanjkljivi utegnejo biti le v tem, ker se tvarina predavanj premalo ujema s
praktičnimi izleti. V pravilno organiziranih poučnih izletih in na to sledečih istopredmetnih predavanjih bi namreč z lahkoto nudili mladini veliko več, a tudi znatno razumljivejšega, kakor ji more nuditi še tako posrečeno suho predavanje.
Iz navedenega sledi, da moramo najpreje mi razumeti našo podeželsko mladino, ako hočemo, da nas bo ona razumela. To je naša naloga. Obvladati pa ta del vzgojeslovja pomeni — doseči uspeh v dviganju mrtvih zakladov, ki leže danes neopaženi in zato neizkoriščeni v naših zapuščenih vaseh.
Tu se odpira obširno polje, ki je še jako slabo obdelano. Tu se ponuja teren, ki jamči dobrim ter vztrajnim tekmovalcem za res lepe rekorde.
K startu torej!
»-»4 ^44
Mano:
Gospodinjstvo.
Pri pospravljanju imej glavo pokrito. Prah, ki se dviga pri pometanju, pri stepanju in pospravljanju, se ti vleže v lase in na glavo ter tvori s potom in z mastjo lasišča umazano plast, ki jo boš tudi s temeljitim umivanjem težko izprala. Tudi se boš s pokrito glavo lažje obvarovala prepiha, ki je pri pospravljanju neizogiben, in njega posledic: zobobola, trganja itd.
Pri pomivanju kuhinjske posode ne bodi površna. Posebno pri pločevinasti, emajlirani posodi se vsaka nesnaga kaj rada maščuje. V posodi, ki se je še drže ostanki stare jedi, se vsaka kuha rada pripali. Potem imaš poleg jeze še škodo in nevoljo v družini. Tudi črne kolobarje, ki se narede na zunanji strani posode od saj, moraš vsak dan sproti oribati, drugače se na prvo plast nabere druga in posodo boš potem vse težje osnažila.
Delo na vrtu.
Zopet smo dočakali pomlad. Zopet se bomo posvetile našim vrtičkom, naši dobri in zdravi zelenjadi, ki si jo bomo same pridelale in z njo postregle našim dragim, da ne bo njih vsakdanja hrana preveč enolična.
Letos se mraz dolgo ne poslovi od nas. Zato se bo tudi naše vrtno delo malo zakasnilo. Zemljo smo kajpada že pripravile: pognojile, prekopale, poravnale. Čas bo saditi. Peteršilj in korenje, ki rabita dolgo, preden skalita, bomo kar posejali. Tudi por, čebulo, peso, solato in špinačo sejemo kar na piano. Ako nismo posadili česna že v jeseni, storimo to sedaj. Tudi za prvi grah je že čas.
Zimsko solato, ki smo jo sejale v jeseni in smo jo vso zimo varovale pred mrazom, presadimo sedaj v gredo. Ako bo koncem aprila toplo, bomo že lahko sadile fižol. Ako imamo toplo gredo in smo v marcu posejale vanjo karfijole, ohrovt, zelje, kolerabo in zeleno, bomo koncem aprila že lahko vse te rastlinice presadile v zatisne grede. — Ne pozabimo na cvetlice! Sejmo nageljne, cinije, astre. Nizke astre se posebno podajo za obrobke gred, ponosne cinije pa tvorijo od junija do oktobra živobarvne skupine.
2e lani sem vam toplo priporočala saditev zelene, ki se na kmetskih vrtovih kar ne more udomačiti, čeprav je zelo dobra in vsestransko uporabna zelenjava. Morda bi jo pa vendarle katero dekle sadilo, ako bi vedelo kako. Zato bom to koristno zelenjad kratko opisala.
Zeleno sejemo prve dni marca v toplo gredo ali zabojčke. Do srede aprila so rastlinice že toliko dorasle, da jih lahko razsadimo (seveda tudi v zabojčkih ali v topli gredi). Na prosto presadimo zeleno šele koncem aprila, ako je toplo. Ako zelene ne sejemo doma, dobimo sadike pri vrtnarju. Sadike sadimo v rahlo zemljo, ki smo jo že jeseni pognojile, po 30 cm narazen in sicer ne pregloboko. Srce mora biti nad zemljo, drugače ostanejo korenine drobne. Ob deževju ji pognojimo večkrat z gnojnico in s kurjeki. Avgusta meseca jo malo od-grebemo in porežemo stranske korenine, da bi se glavni gomolj bolj odebelil, potem jo zopet zasujemo. Koncem oktobra so korenine debele in okroglaste, tedai ali pa šele novembra jo vzamemo iz zemlje in obrežemo. Shranimo jo v zakope na prostem ali pa v kleti v pesku. Najboljša je kot salata. Zeleno osnažimo, skuhamo do mehkega, olupimo, zrežemo na liste in zabelimo z oljem in kisom ali pa z maslom in drobtinicami.
Dopis iz dekliških vrst.
Z veseljem pozdravljamo prvi dopis, ki nam je dospel iz vrst naših deklet in ga v celoti priobčujemo:
Draga dekleta!
Na poziv oziroma prošnjo g. urednice sem se odločila, da napišem par vrstic v naš kotiček „Grude“.
Dekleta! Cas je, da se zavemo, da smo hčerke rodu jugoslovanskega. Vzdramimo se, zavedimo se! Poglejmo kmečka dekleta iz drugih držav. Na primer Čehinje. Imajo svoja glasila in organizacije. Prirejajo družabne večere in ni nikake napetosti med njimi. A pri nas? Dekle, ki ima 2—3 meščanske ali kako trgovsko šolo, se ne druži z navadnim kmečkim dekletom, ki nosi ruto, ker to bi ji bilo ponižujoče — pod čast. A velikokrat ima tako preprosto dekle z osnovno šolo mnogo več srčne omike kakor kaka „frajla“. A ker nosi ruto, v najboljšem slučaju kapco, jo gospodična ignorira.. Ne veliko bolje je s podeželskimi učiteljicami. One, ki bi morale in so poklicane, da bi vzgajale tudi odraslo mladino, posebno dekleta, jih namesto da bi jih vzgajale, zaničujejo. Na prijazen pozdrav dekleta komaj odgovore, da pa bi jim privoščile prijazno besedo, o tem ni niti govora. So seveda tudi izjeme, a žalibog — redke. — A tem, ki jim ni pod čast govoriti s preprostim kmečkim dekletom, ki so mu učiteljice, prijateljice, vsa čast in najiskrenejša hvala.
Dekleta! Ve, ki pa nimate takih učiteljic, se izobražujte same. Posegajte po dobrih knjigah, ne zamudite nobenega predavanja.
Zelo potrebno pa bi bilo, da bi se v vsaki vasi ustanovilo poleg D. k. f. d. še takozvani dekliški krožek. V ta krožek bi povabile vsa dekleta, ki mislijo in
čutijo napredno. Zaupale bi si vse križe in težave, se posvetovale, kako storiti to in ono. Gotovo bi bilo marsikateri lažje. Nazadnje bi zapele kako lepo narodno pesem in se razšle, vesele in zadovoljne.
„Lepo bi bilo,“ si misli marsikatera, ki čita moje vrstice. Sestre drage, dela je treba, bojev. Saj še pregovor pravi, da brez truda ni napredka in brez bojev ni zmage. Zato delajmo in agitirajmo. V vsako hišo mora „Gruda“. Vsak fant in vsako dekle naj s ponosom nosi na svojih prsih znak Kmečkih fantov in deklet.
Zatorej naprej, preko zaprek do cilja!	Štefka.
Žrebanje Grudinih nagrad se je vršilo dne 26. marca ob 6. uri zvečer v pisarni Zveze kmet. fantov in deklet v Ljubljani.
Komisijo pri žrebanju so tvorili: Dr. Julij Felaher, drž. tožilec okr. sodišča v Ljubljani kot predsednik komisije, Dr. Janže Novak, Dolfe Schauer, Marjanca Rozmanova in France Gerželj. Upravičencev za žrebanje, ki so pravilno rešili uganko in poslali celoletno naročnino, je bilo 346. Od teh 346 upravičencev so bili izžrebani sledeči: Anton Liberšan, Resa pri Škocjanu na Dol., dobi šivalni stroj : Franc Colarič, Slinovec 1, p. Kostanjevica, dobi gramofon s ploščami ; Jože Vogelnik, Gorje-BIed, in Pavlina Ocvirk, Prekope 24, p. Vransko,
Glavna dobitka: šiv. stroj in gramofon z obema lastnikoma z nekaterimi odborniki Zveze k. f. i. d.
dobita vsak po eno veliko budilko; Lepner Angela, Groblje-Sv. Pavel p. Preboldu, Jenko Marjanca, Ljubljana VII, Košar Iva, Frankolovo, Mali Jože, Sv. Ana p. Tržiču, Kovač Marjana, Cerklje 60 p. Kranju, Vode N., Komenda, Breceljnik Ivan, Dravlje 45, Št. Vid p. Ljublj., Hočevar Franc, Struge na Dol., Gostenčnik Anton, Št. lij p. Mislinju, in Lipovž Slavka, Rudnik p. Ljubljani, dobč vsak po eno manjšo uro budilko. Kakor smo že v Kmetskem listu javili, smo morali žrebanje preložiti od 16. marca na 26. marca, ker nam mnogi, ki so želeli naročiti Grudo, niso mogli do 16. marca poslati naročnine. Tudi je bil rok za priglasitev tako kratek, da nismo mogli urediti vseli imen novih naročnikov do prvotnega termina. Upamo, da nam tega podaljšanja roka niste zamerili, in želimo, da bi vsi nagradniki imeli s svojimi darovi čim največ veselja.
Seja ljubljanskega pododbora Zveze k. f. i. d. v Ljubljani. Dne 8. marca se je vršila širša seja ljubljanskega pododbora Zveze, ki je bila združena s predavanjem kap. Marinčiča, ki je v svojem predavanju izvajal oziroma pojasnjeval vojaški zakon. Seji je prisostvovalo 16 članov, ki so pozorno sledili vsem izvajanjem predavatelja. Brez dvoma je, da so tudi takšna predavanja koristna, posebno fantom pride prav, če si znajo kako pomagati v vojaških zadevah. Ta širša seja, združena s predavanjem, je že tretja, ki jo je priredil pododbor. Vršili se bosta še dve taki seji, na kar že sedaj opozarjamo vse fante iz ljubljanske okolice.
Iz Zveze. Vsem društvom smo razposlali okrožnice, ki jih potrebuje Zveza za statistične podatke. Prosimo, da nam te okrožnice društva vrnejo čimprej izpolnjene, sicer nam je nemogoče podati na občnem zboru pregledno in jasno sliko o aktivnosti našega mladinskega pokreta kakor tudi o uspehih, ki jih moremo zabeležiti v poslednji poslovni dobi.
Sestanek kmetske mladine v Valti vasi na Dolenjskem. Na Jožefovo, dne 19. marca, se je vršila v Valti vasi na Dolenjskem seja novomeškega pododbora „Zveze k. f. i. d.“ S to sejo je bil združen tudi sestanek kmetske mladine iz Valte vasi in iz Straže. Predsednik pododbora, tov. Šobar Franc, je otvoril sejo, pozdravil vse navzoče in želel, da se v splošnem prične z delom. Nato je predal besedo tov. Fr. Gerželju, ki je prisostvoval seji kot delegat Zveze iz Ljubljane in je na seji iznesel stvarne predloge, kako naj deluje pododbor in kakšne so njegove naloge. Predvsem je poudarjal, da mora biti pododbor tista vzpodbujajoča edinica. ki bi dajala širše smernice bližnjim društvom kmetskih fantov in deklet. V splošnem pa se je na seji sklepalo oziroma razgovarjalo, kako in kje pričeti s stvarnim delom in v tem smislu je bilo storjenih več zelo važnih sklepov, ki jih namerava izvesti pododbor. Seji je prisostvoval tudi tov. dr. Josip Trošt, podpredsed. novomeškega pododbora „Kmet. Prosvete11, ki je v smislu stvarnega dela iznesel predlog, naj se nekje v Novem mestu osnuje nekakšna ..informativna pisar n i c a“, kjer bi naši ljudje z ddžele dobivali potrebna pojasnila v davčnih, vojaških in vseh upravnih zadevah ter bi se vedeli kam obrniti po nasvet, za katerega danes mnogokrat plačajo težke denarje, ali pa žive v nevednosti. Pododbor je ta predlog vzel z veseljem v vednost in obljubil, da bo po svojih močeh pripomogel k realni ustvaritvi koristnega predloga. Nato je tov. predsednik zaključil sejo. Zatem je pa otvoril sestanek kmetske mladine iz Valte vasi in Straže. Sestanek se je vršil v Valti vasi pri g. Kulovcu, kjer se je zbralo okoli 40 fantov, ki jih je tov. Šobar toplo pozdravil. Za njim pa je zbranim fantom razložil tov. F. G e r ž e 1 j smernice kmetskega gibanja, posebno pa poudarjal pomen kmetsko-delavskega mladinskega pokreta. ki je zadnje čase na
Udeleženci U. prosvetno-organizatoričnega tečaja Zveze, ki se je vršil od 23. 11.1931 do 31. III. 1931 v Ljubljani.
(Kdor si hoče nabaviti sliko, lahko to sporoči tajništvu Zveze v Ljubljani, Cankarjevo nabrežje 5./I.)
Dolenjskem naravnost zadovoljiv in razveseljiv. Navzoči so z zanimanjem sledili izvajanjem govornika, ki mu je šlo predvsem zato, da zbrane čimbolj prepriča in uveri o potrebnosti organiziranja kmetske mladine. Nato so se vršile volitve pripravljalnega odbora Društva k. f. i. d. V odbor so bili izvoljeni naslednji tovariši: Anton Tisovec, predsednik; Marolt Alojz, podpredsednik; Šurla Ladi, tajnik; odborniki: Kulovec Franc, Tisovec Viktor, Kren Franc, Medic Martin in Mausar Franc. Izvoljeni pripravljalni odbor si je nadel nalogo, da čim močnejše in lepše organizira ustanovni občni zbor „D r u š t v a kmetskih fantov in deklet" Straža-Valta vas.
Zelo uspelo zborovanje, ki ga je organiziral novomeški pododbor Zveze, je zaključil tov. F. Šobar ter želel pripravljalnemu odboru čimveč uspehov pri njegovem prizadevanju za ojačitev in razmah kmetske misli, predvsem kmetsko-inladinske organizacije.
Seia novomeškega pododbora „Zveze kmetskih fantov in deklet". V nedeljo, 8. marca se je vršila v Straži seja novomeškega pododbora „Zveze k. f. i. d.“. Bila je ta seja prav za prav nekak razgovor o delu pododbora v najbližji bodočnosti, o nalogah vsakega pododbora in kako bi bilo treba te naloge izvesti. Seji je prisostvoval kot delegat „Zveze“ tov. France Gerželj iz Ljubljane, ki je navzočim odbornikom stvarno in detajlno razložil pomen pododbora kot samostojne inicijativne edinice ter vlogo te edinice v našem kmetskomladinskem gibanju. Na seji je bilo govora o mnogih resnih predlogih in bodočem programu pododborovega delovanja. Vidi se, da so se člani pododbora precej resno prijeli dela ter se tudi zavedajo važnosti in nalog, ki čakajo pododbor. Daljšo sejo je zaključil tov. predsednik Fr. Šobar, ki se je obrnil na vse s pozivom, naj vzamejo stvar resno v roke. Pokazal je tudi naša tovariška sokolska društva in pojasnil, da to niso nam nasprotna društva, ter da je naša dolžnost, da prevzamemo v sokolskih četah vse prosvetno delo, ki mora nujno sloneti na miselnosti naše vasi. Občni zbor je prav lepo uspel.
Ustanovni občni zbor ..Društva kmetskih fantov in deklet" v Zapogah. V nedeljo, 29. marca, se je vršil v Zapogah ustanovni občni zbor „Društva k. f. i. d.“. Marljivi pripravljalni odbor, ki mu je predsedoval tov. Jerman, je vestno izvršil svojo nalogo. Nad dobra dva meseca je širil ideje kmetskomladinskega gibanja v svoji bližnji okolici, nato pa je sklical ustanovni občni zbor, ki je bil prav dobro obiskan. Navzočih je bilo okoli 40 fantov in deklet, ki so si resno in iz srca zaželeli društva. Na občnem zboru je zastopal „Zvezo k. f. i. d.“ tov. Dr. Viktor Maček iz Ljubljane, ki je navzočim razložil program in smernice organizacije kmetske mladine ter pozival kmetsko mladino, zbrano na občnem zboru, naj se predvsem zaveda svojega kmetskega dostojanstva ter naj vstraja v gibanju, ki zastopa želje in cilje kmetske mladine, naj za to gibanje deluje, naj se izobražuje.
Stopiče pri Novem mestu. Porodila se je med nami misel, ustanoviti si društvo kmetskih fantov in deklet. Zbrali smo se v lepi vasi, ki leži ravno pod Gorjanci, ki naj bo središče našega društva za vse okoliške vasi. S trdno voljo smo šli na delo. Tov. Žagar nam je odstopil svojo gostilniško sobo in tu smo se zbrali. Ustanovni sestanek je bil sklican na nedeljo, dne 8. marca ob 3. uri popoldne. Na sestanek je prišel tudi delegat Zveze društev kmetskih fantov in deklet iz Ljubljane tov. dr. Maček. Otvoril je sestanek tov. Matko in podal besedo tov. Mačku, ki je v lepih besedah povedal o življenju kmečkega ljudstva nekdaj, danes in v bodoče. Kmet se mora povzpeti do pravega, razsodnega in
sposobnega gospodarja v občini kakor tudi v državi, kajti on je tisti, ki drži državo in narod pokonci. Da pa bo naš kmet za te velike naloge sposoben, mu je treba izobrazbe. In ravno to je namen našega društva, da vzgaja mladino, da bo ta zrela voditi v bodoče kmečki narod in da si bo vsak posameznik v vasi znal pomagati in si pravilno voditi lastno gospodarstvo, pa tudi da bo znal voditi društva in zadruge. Za te lepe besede se je tov. Matko ml. lepo zahvalil, nakar se je izvršila volitev pripravljalnega odbora. Za predsednika je bil izbran Matko Franci, za podpredsednika Fig T i n c a , za tajnika B o h t e Franci, za blagajnika pa Brulc Anton. Za odbornike so bili imenovani Barborič Anton, Gazvoda Alojz, Kovačič Josip, Jeriček Janez, Žagar Miha in Brezovar Alojz. Nato se je vršil še popis članstva. Vpisalo se je takoj na sestanku 30 članov. S tem je bil ustanovni sestanek zaključen in fantje in dekleta so se v največji radosti in veseleč se novega društva razšli vsak na svoj dom. Želimo, da bi se naše društvo čimprej dvignilo in sedaj v bližajoči se pomladi lepo vzcvetelo v svojem naprednem delu s trdno voljo in geslom: „Nočemo umreti, mi hočemo živeti."
Občni zbor pododbora Zveze društev kmetskih fantov in deklet v Celju. Na
Jožefovo, 19. marca, se je vršil v klubovi sobi hotela „Union“ občni zbor celjskega pododbora naše zveze.
Zastopana so bila po zastopnikih društva v Dramljah, Orli vasi, Sv. Jurju ob Taboru, Frankolovem in Stranicah. Po prečitanju in odobrenju zapisnika je podal dosedanji predsednik tov. Ivan Kronovšek poročilo o delu v preteklem letu. Poudarjal je predvsem potrebo po finančni osamosvojitvi celjskega pododbora, ki bi se naj začel resno baviti z ustanovitvijo lastne zadruge. S tem v zvezi je pomanjkanje lastne in stalne strehe v Celju. Zlasti se občuti neprijetno pomanjkanje stalnega centra v Celju samem, ki bi centralno mnogo lažje vodil organizacije. Tov. Kronovšek je nato, navajajoč posamezne primere, naglasil, da tajništvo zveze v Ljubljani kljub dobri volji vendar premalo podpira posamezna društva in se dovoli ne zaveda resnosti in odgovornosti svojih obljub. Vsa sila dela je v društvih samih in čeprav se čutijo močna, žele tu več razumevanja. Po kratki debati (tov. Mastnak), je sledilo tajniško poročilo tov. Fr. Potočnika iz Franko-lovega, ki je referiral o delu za pridobivanje poverjenikov za kmetski tisk v celjskem okrožju. Prešlo se je na to na volitve ter so bili izvoljeni: za predsednika ponovno I. Kronovšek, za njegovega namestnika tov. S. Gomišček iz Celja, za tajnika tov. Mastnak z namestnikom A n d r e j e m Jesenkom. V odboru so zopet tovariši I. Ocvirk, F. Zdolšek, A. Planinc, I. Marinšek, Franc Kronovšek. Predsednikom tiskovnega odseka je ponovno izvoljen tov. Potočnik iz Frankolovega. Na dnevnem redu je bilo še razpravljanje o vprašanju sodelovanja naših mladinskih društev v kmetskih sokolskih četah in ustanavljanju le-teh; nadalje kmetske prosvete in propaganda kmetskega tiska. Debata je bila vseskozi živahna in so jo vodili s popolno sigurnostjo kmetski fantje sami. Vidi se, da imajo vsi večletno društveno šolo že za sabo in da so navzoči samostojno misleči in za stvar jekleno odločeni vodje naših posameznih društev. Ves občni zbor je imel pečat občutene odgovornosti za delo in resnosti za stvar. Kratek govor je imel tov. Zdolšek. Občnega zbora se je udeležil D r. I. R o s i n a iz Maribora.
Orlavas. Naše društvo kmetskih fantov in deklet je priredilo 10 dnevni prikrojevalni tečaj, ki je trajal od 23. februarja do 5. marca t. 1. Tečaj je po-
sečalo 10 deklet deloma iz naše vasi, deloma iz Trnave in Št. Ruperta. Prikroje-valni tečaj je vodila strokovna učiteljica gdč. Kladušekova iz Senovega, katero nam je preskrbela naša Zveza. Na tečaju so se izdelovali samo oni predmeti, ki imajo predvsem praktično vrednost kakor: žensko, moško in otroško perilo, ženski in otroški beli in pisani predpasniki, bluze in obleke. Ker pa je bil čas
PriJtTu/tvaJiii fcenj , Orni’ui krnchkih in dckltl -Ziimeieri vOrlivai.1#}
od 2.3 fffcr -Swtnrer «9t
zelo kratek, zato so-^se dekleta za stvari, ki niso prišle do izdelovanja, napravile kroje, katere bodo lahko pozneje s pridom uporabljale. Tečaj je uspel v vsakem oziru in so bila z njim vsa dekleta prav zadovoljna, ker so se pač naučile stvari, ki jim bodo pozneje v življenju vedno koristile. Ako bodo prilike pripuščale, bo priredilo naše društvo prikrojevalni tečaj tudi drugo leto, na katerem bi se nadaljevalo še z drugimi predmeti, ki pridejo v poštev pri našem novodobnem kmetskem gospodinjstvu.
Zadnji večer je društvo priredilo z udeleženkami tečaja zaključek, ki se ga je udeležilo tudi lepo število drugih članov. Vsem tistim tovarišicam, ki so za zaključek darovale pecivo, se tem potom najlepše zahvaljujemo. Isto velja tudi naši Zvezi za naklonjenost.
Priporočamo vsem ostalim društvom, da prirede slične tečaje, ki so prepotrebni za naša kmetska dekleta.
Frankolovo. Dne 16. marca smo imeli ob lepi udeležbi redni občni zbor našega društva. Iz poročil funkcijonarjev posnemamo, da je imelo društvo preteklo leto sedem prireditev in predavanj; glavne prireditve so bile tekma koscev in vinska trgatev, prav lep je bil tudi dvodnevni zadružni tečaj. Društvena knjižnica je štela koncem leta 82 knjig; naročeni pa smo na šest revij. Poročil se je tudi naš član Ivan Kovše (prvi kosec na tekmi 25. 5. 1930.) Izvolil se je stari odbor, ki si je nadel nalogo, da še v tekočem letu pomaga pri ustanovitvi kmetske sokolske čete na Frankolovem in da potem skupno priredimo tekmo koscev in razne kmetijske tečaje.
Sv. Bolfenk pri Središču. Dne 8. marca t. 1. smo imeli pri nas ustanovni oblili zbor društva kmetskih fantov in deklet, ki sta ga vodila poverjenika g. Fr.
Rizman ter g. Joško Tomažič. Udeležba je bila precej povoljna. Občni zbor je obiskalo 18 fantov in 7 deklet, kateri so pristopili vsi k članstvu društva. Na poziv voditelja ustanovnega občnega zbora je prečitala tov. Danica Zabavnik pravila, ki so bila soglasno sprejeta. Po splošni želji se je volilo z listki, rezultat je bil sledeči: predsednik Fr. Puklavec, Vitan; podpredsednik Franc Šnaj-dar, istotam; tajnik. Franc Trop; blagajnik Bol fen k Štampar, Jastrebci; Danica Zabavnik; Rozina Kolarič, Vodranci; Vinko Zadravec, Kog, in Alojz Zorec, Vitan. V nadzorstvo pa sta izvoljena: Micika Vogrinec, Kog, in Vlado Zabavnik, Vodranci. Namestniki: Trofenik Ivana; Zadravec Ciril, Kog; Mlinarič Alojzija, Vitan; in Ivo Novak, Kog. Članarino smo določili za redne člane 10 Din letno, za podporne člane pa 15 Din. Na občnem zboru se je razmotrivalo o ..kolesarskem in pevskem odseku". Nadalje je tov. Joško Tomažič prečital par člankov iz „Grude“, ki je društveno glasilo, ter ga toplo priporočal vsem članom, da si ga naroče.
Končno je obrazložil tov. Rizman pomen društva in težave poznejšega življenja in nam priporočal, da se okoristimo z raznovrstnim čtivom, predavanjem, izleti ter z vsem, kar nam bo nudilo društvo. Opozarjal je pa, da vsakokrat vestno zasledujemo stvari, ki se jih kot posamezniki ne bi mogli okoristiti. Poudarjal je tudi, da se kmečkega stanu ni treba sramovati ter da je marsikdo srečnejši pod revnim krovom kot v palači. Želeč nam polno uspeha, nas je bodril, da se lotimo vztrajnega dela.
Podhosta pri Toplicah. Naše društvo kmetskih fantov in deklet je imelo prvo nedeljo v marcu svoj II. redni občni zbor v Meniški vasi v prostorih tov. Finka. Mesto radi bolezni odsotnega predsednika tov. Alojzija Oblaka je otvoril občni zbor tov. Mlinar in nato podal besedo delegatu „Kmetske Prosvete" v Novem mestu tov. Merviču, ravnatelju meščanske šole, ki je našim fantom v lepih besedah podal pomen zbližanja in sodelovanja šolanega inteligenta z našim kmetskim človekom, ki naj skupno položita temelje in gradita kulturni in gospodarski napredek naše vasi v dobrobit vseh drugih stanov. — Po končanem govoru so sledila poročila funkcijonarjev, iz katerih smo posneli, da se ni moglo društveno življenje razgibati pri nas v minulem letu posebno zato, ker nimamo primernega lokala. Zato je občni zbor sklenil, da bo društvo poskusilo vse, da si pribori zadostnih sredstev za zgradbo društvenega doma. Predvsem bo prirejalo v ta namen razne kmetske teneke.
Pri volitvah smo potrdili stari odbor s to izpremembo, da je prevzel predsedniško mesto tov. Bradač France, ko je zaprosil požrtvovalni prvi predsednik Alojzij Oblak, da se ga razreši te funkcije. Občnega zbora sta se udeležila tudi tov. Bradač Jože, kot delegat Zveze iz Ljubljane in tov. Šobar Franc, predsednik pododbora Zveze za Dolenjsko.
Dramlje. Dne 8. marca 1931 smo doživeli Drameljčani vesel dan. Imeli smo priliko slaviti zaključek kmetijske nadaljevalne šole in 3 mesečnega gospodinjskega tečaja. Oba tečaja sta pokazala ob zaključku povsem zadovoljive uspehe, kar se imamo zahvaliti dobrim učnim močem in vztrajnosti učencev in učenk. Gospodinjski tečaj je vodila g. Olga Sitig, ki je dosegla z neumornim delom nepričakovane uspehe. Prideljena ji je bila zadnje tedne gdč. Lojzka Kračnikova. Veliko k popolnejšemu uspehu je pripomogla naša splošno priljubljena in požrtvovalna gdč. Kincelj Julka, katera je ves čas poučevala po dva predmeta.
Pod njenim okriljem so se dekleta udejstvovala obenem tudi v prosveti. Tudi g. učiteljica Bregant se je pridno udejstvovala in posebno zadnji teden mnogo pomagala. Kmetijsko nadaljevalno šolo je vodil šentjurski učitelj gosp. Fr. Hajnšek, ki jo je s pomočjo učiteljev kmetijske šole iz Št. Jurja ob j. žel., kk. ing. Koprivška, ravnatelja Petkovška, šolskega upravitelja g. Žagarja, tukajšnjega g. župnika in še z drugimi predavatelji, res v splošno zadovoljstvo vse'i z najboljšim uspehom zaključil. Velike zasluge, da se je tečaj sploh vršil, pripadajo Društvu kmetskih fantov in deklet „Detelja“, ki je že pred dvema letoma začelo propagirati med tukajšnjimi občani za prireditev gospodinjskeg; tečaja, in ko je uvidelo, da je teren pripravljen, vložilo obenem s priporočilom občine prošnjo na kr. bansko upravo v Ljubljani. Tudi vse učne prostore je dalo na razpolago omenjeno društvo. Dne 8. novembra 1930 nam je bil do-poslan od kr. banske uprave ves potrebni kuhinjski inventar ter dve učni moči. Nadalje smo na ponovno prošnjo prejeli 2000 Din denarne podpore od omenjene oblasti. Za pomoč, da se je mogel tečaj vršiti, ostane tukajšnje ljudstvo kr. banski upravi in prirediteljem vedno hvaležno.
Zaključek se je vršil s sledečim sporedom: I. Uprizoritev igre tečajnic in tečajnikov „Pri Brodnikovih" (režiserka gdč. Kincelj); 2. nagovor g. župana Jeseneka, učitelja g. Hainšeka, ing. Koprivška, banovinskega zastopnika kmet. referenta g. Okorna, gdč. Julke Kincelj, Jos. Drofenika in drugih; 3. deklamacija; 4. referati učencev in učenk; 5. razdelitev izpričeval; 6. pevske točke: a) ženski zbor, b) mešani zbor, c) moški zbor. (Vodja gosp. Hainšek); 7. pogostitev in prosta zabava. Razveseljivo je bilo dejstvo, da se je poleg drugih odličnih oseb udeležil zaključka tudi banovinski zastopnik, kmet. referent gosp. Okoren, ki nam je v splošnem pojasnil pomen prirejanja tečajev. Dekletom, katere so preskrbele raznovrstno okusno pecivo in zakuske, so kar žarela lica od številnih pohval s strani gostiteljev za tako izvrstna dela. Pa tudi fantje niso hoteli zaostati, skrbeli so, da se je med petjem, nagovori in drugimi navdušenimi govori pridno zalivalo, ter so bili ponosni na sladko drameljsko kapljico. Splošno se želi, da se kaj kmalu priredi podoben tečaj. Jesenek.
Lojzka Zagožen, Sv. Pavel p. Preb. Prejeli smo Vaši rešitvi Zlogovnice in Crkovnice, vendar je Vaša dopisnica dospela prekasno, da bi mogli priobčiti Vaše ime med rešitvijo v 3. štev. Grude.
L. M.:	Kakor vidite, smo	morali Vašo pesem malo	popraviti,	da bo
bolj	jasna in	tudi sposobnejša za	tisk.	Druga pesem je bolj	primerna	za Vse
svete.	Morda	jo priobčimo v nov.	štev.	Za križaljko najlepša	hvala.
M. K.:	Vaša „Francka“ je	kar	preveč sentimentalna	za našo mladino.
Mi moramo vlivati našim dekletom volje do življenja, zdravja, poguma in samozavesti. Take žalostne povesti pa ležejo na dušo kot mora. Tudi je tisto sanja-renje delovnega dekleta zelo neprirodno in neverjetno. Napišite kai veselega, mladostnega. — Rokopis dobite v naši upravi.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
^abav® f n sff1-®
Vzrok potrtosti. Kako si danes nekam žalosten, kaj pa ti je?
Veš, pravkar sem se vrnil s taščinega pogreba.
Moje sožalje.
Hvala. Pa nisem zato žalosten, ker je umrla, ampak zato, ker je duhovnik v svojem nagrobnem govoru zatrjeval, da se po smrti zopet snideva.
Korajža. Veste, sinoči sem slišala v spalnici čuden ropot. V sobi smo imeli tatu. Skočila sem brž pokoncu in pogledala pod posteljo. In kaj sem videla? — Dvoje dolgih golih nog.
Kdo je pa bil? Tat, kajne?
O, ne! Moj mož, ki se ie bil skril. Tudi on je čul ropot.
Gluha. Gospa N. pride domov in pozvoni. — Nihče ji ne pride odpret. Pozvoni drugič močneje. — Tudi nič.
Končno pozvoni tretjič prav močno in dolgotrajno.
Tedaj pride služkinja in odpre.
Kaj ste gluhi, Mici? jo vpraša vznejevoljeno gospa.
O, ne! slišala sem zvonjenje šele tretjič.
Brza vožnja. Vlak piha in piha, končno se ustavi in ne more več naprei.
Neki hudomušnež pokliče sprevodnika: „Čujte, dragi moj, ali smem izstopiti in nabrati šop cvetlic?*1
„Ne verujem, da jih tukaj najdete," mu odgovori izprevodtiik.
„0, nič ne de, imam s seboj semena; vsejal jih bom in počakal.
Rešitev križanke, priobčene v 3. štev. Grude.
Vodoravno: 1. dvig, 4. baraka, 8. kapela, 13. Kras, 16. „nopl“, 18. ali, 19. bi, 21. sin, 22. rola, 24. os, 26. Srem, 28. sova,	30. voda, 31. si,	32. gospodar,
33. sobota, 34. Benedikt, 35. as, 38. ja, 41. oh, 43.	kes,	44.	za, 46.	žep, 48. „sa“,
51. Zora, 54. urar, 56. kadi, 58. teža, 60. do-re, 62. vsem ugankarjem vesel Božič, 63. olka, 64. Odol, 65. tele, 66. lepo, 67. lisa, 68. „ku“, 69. njo, 70. „ca“, 71. bik, 72. „uk“, 75. so, 80. la, 83. Trbovlje, 85. August, 88. Sarajevo, 91. os, 92. „lace“, 94. mora, 96. Sara, 97. Ot, 98. toča, 99. alt, 101. da, 102. ton, 104. saki, 106. Aron, 107. Rusija, 108. Rupert, 109. Ivan.
Navpično: 1. drog, 2. in, 3. gospa, 4. Bled, 5. ra, 6. alt, 7. ki, 9. as, 10. pik, 11. en, 12. Aron, 13. klada, 14. ra, 15. svit, 17. proso, 19. bob, 20. Ivo, 23. Odeja,
25.	sod, 27. mak, 28. som, 29. ate, 30. vez, 31. SKI, 36. Cerklje, 37. petelin, 39. vzvod, 40. Preka, 42. Hugon, 43. kanon, 44. zajec, 45. Adela, 47. pesek, 48. salon, 49. Božič, 50. pečar, 52. ost, 53. Ama, 55.	rad,	56.	krt, 57.	ime. 59. žep.
60. dol, 61. ris, 68. kovač, 73. Klara, 74. trs, 75. Salon,	76.	oje, 77.	rum, 78. osa,
79. pas, 81. orjaki, 82. Ivo, 83. toča, 84. „lear“, 86. god, 87. ura, 89. rast, 90. Oton. 93. ali, 95. pop, 98. to, 99. as, 102. tu, 103. ne, 105. Sv.
Križanka
(Sestavil L.
„pirh“.
Moschl.)
Vodoravno: 1. turški gospodar, 2. posoda za zajemanje, 3. prostornina latinsko, 4. svetopisemsko ime, 5. poziv, 6. glagol sed. časa, 7. samostalnik, 8. vrsta mošk. glasu, 9. turško sv. pismo, 10. kratica za naslov, 11. trgovski izraz, 12. poklic, ki se pridobi na univerzi, 13. del sobe, 14. vegetarično delo živih bitij, 15. snov, ki jo rabi mizar, 16. rabimo pri kovanju, 17. družinski glavar, 18. del brizgalne, 19. pridevnik, 20. dolina nemško. 21. pridevnik sred. spola, 22. izraz za Vel. noč, 23. podzemski hodnik, 24. ploskovna mera,
25. severnij slovanski narod.
26. medmet, 27. slovenski pisatelj, 28. važna žila, 29. samoglasnik, 30. ena časovna doba, 31. vršički skal v morju, 32. zdravilo za mrzlico, 33. rodbinski član.
Navpično: 34. Priljubljen mesečnik za kmet. mladino (v obliki pridevnika), 2. Večji kraj v Banatu, 35. gora grških bogov, 36. žen. krst. ime, 37. mla-tilno orodje, 3. privlačni predmet, 38. prostor nad zemljo, 4. dejanje darežljivosti, 39. rastlina za predivo, 6. najbolj zdrava pijača, 41. pohištvo, 9. plevel v hrvatskem jeziku, 42. dalmatinsko vino, 43. nedoločni števnik, 44. i. t. d. latinsko, 45. kranjski izraz za tukaj, 46. površina (tujka), 13. ptice ujede,	47.	soglasnik,	48. vojna	srbsko,	16.	opora	rastlini, 49. domača žival, 50. isti
kot	pod	31.	vodoravno, samo	v	ednini,	19.	tistim, ki so naročeni na Grudo,
51. spi	(po	otroško),	52. užitna	rudnina, ki	jo	moramo imeti, 53. prva žena, 54. pri-
devnik, 55. del glave, 56. vodne živali, 57. časovna merila, 58. porastla strmina, 59. glas zasmehljive dom. živali. 61. samoglasnik, 62. veznik, 60. soglasnik, 63. soglasnik.
Srednja navpična in deseta vodoravna vrsta izražata voščilo uredništva in upravništva „Grude“.
Glasilo Zveze društev kmetskih fantov in deklet v Ljubljani. — Izdaja konzorcij „Grude* v Ljubljani Urejuje Marija Novakova. Linhartova ulica 20	— J. Blasnika nasled., Univerzitetna tiskarna in
litografija, d. d. v Ljubljani. Za tiskarno odgovoren Janez Vehar.
Mnogo, dobro in po
ceni!
To se danes zahteva od vsakega privrednika. Kmetovalec mora temu zahtevu zadostiti, ako želi sodelovati v narodno - gospodarskem oziroma svetovno-gospodarskem ustrojstvu. Naloga kmetske mladine je, da sledi modernim tehničnim sredstvom in jih skuša uporabljati v gospodarstvu. Slika nam kaže en primer, kako se lahko pridela mnogo, dobro in po ceni.
Gnoj ilni*poskus na travniku na banovinskem posestvu v Kostanjevici.
Treba ie umne in pravočasno uporabljati umetni gnoi.
Tvornica za dušik d. d. Ruše pri Mariboru izdeluje mešano gnojilo
Nitrofoskal-Ruše
ki vsebuje 4% dušika, 8°/0 fosforne kisline, 8% kalija in okoli 33% apna t.j. vso ono hrano, ki jo posevi rabijo, da rodijo bogato in dobro.
Apneni dušik
pa povspešuje bujnost rasti in povečuje odstotek beljakovin v rastlinah, kar je pred vsem za pridelovanje sena na travnikih od velikega pomena.
Naročila sprejema tvornica, ki izvršuje analizo zemlje in daje strokovna navodila za pravilno uporabo umetnih gnojil.
„HAID & NEU“
šivalni stroji.
prvovrstna nemška kolesa.
Zahtevajte cenike brezplačno! V vsakem kraju iščemo zastopnike (pripravno kot postranski zaslužek za kmetske fante).
„Centraw,
Zaloga šivalnih strojev In koles Ljubljana
Masarykova cesta (Nova palača Vzajemne zavarovalnice)
Pazite
pri nakupu šivalnih streiev na najboljšo znamko in to Je PFAFF!
PFAFF šivalne strele
za rodbino, obrt in industrijo z večletno garancijo, kupite ugodno tudi na obroke pri tvrdki
IgflL VOk« Ljubljana
Tavčarjeva Ul. 7 ali v podružnici Krani in Novo mesto.
»lažen I
MR. IIHOVtC
PLANINKA
ZDRAVILNI CAJ
€€
prenavlja, cisti in osvežuje kri, izboljša slabo prebavo, slabotno delovanje čreves, napihovanje, obolenje mokra-čne kisline, jeter, žolča in žolčni kamen. Vzpodbuja apetit in izborno učinkuje pri arteriosklerozi. Zahtevajte v lekarnah samo pravi „PIanlnka“ zdravilni čaj, ki se ne prodaja odprto, temveč samo v plombiranih paketih po Din 20'— z napisom pi oizvajalca:
LEKARNA MR. LEO BAHOVEC HHKKflS
V
V
Poskusite Grudi pridobiti enega novega naročnika!
angleškega in češkega sukna!
BOGATA IZBIRA!
A. & E. SKABERNŽ
LJUBLJANA
Rezervirano!
za
Philips-Radio
na 12 mesečnih obrokov.
Najboljši aparati! Najugodnejši obroki!
Generalno zastopstvo
„Centra“, Ljubljana
Masarykova cesta (Nova palača Vzajemne zavarovalnice.)
Dobre kupite
nogavice, kravate, srajce, nahrbtnike, naramnice, dežnike, palice, čipke, svilnate trakove, gumbe, nože, škarje, voščeno platno (Wachstuch), potrebščine za šivilje, krojače, čevljarje, tapetnike le pri
JOSIP PETELINC, LJUBLJANA
Nizke cene!	blizu Prešernovega spomenika (ob vodi)
„EKONOM"
osrednja gospodarska zadruga v Ljubljani
Kolodvorska ulica 7
Ima v zalogi po najnižjih cenah deželne pridelke, najfinejšo banaško in domačo moko, krmila, špec. blago in ostale v to stroko spadajoče predmete.
Zaloga vseh vrst umetnih gnojil, modre galice, prvovrstne strešne opeke iz opekarne Ilovac, Karlovac, ter najboljšega splitskega in trboveljskega portland cementa.
Pridobite "Grudi"
vsaj enega novega naročnika!
/m
©
!!
'ati ftlil
KLIiARNAfTDEU
llUBq/>M*BAlMAriK0VAl3
'OBHBnBMV
LEKARNA
trnkoczy
Ljubljana, Mestni trg št. 4
Telefon 2186.
Pošt. ček. rač. 10755.
Zaloga vseh domačih in tujih zdravilnih sredstev, mineral-nih voda, obvezil itd.
Blagajniške ure: Ob delavnikih od 8 12 '/i in od 3—4'/j, le ob sobotah in dnevih pred prazniki od 8 -12 V, ure.
Penar naložite varneje pri do-
mačem zavodu
KMETSKI
HRANILNI ih POSOJILNI DOM
V LJUBLJANI
reg. udr. s neomejene zaveso
TAVČARJEVA <SODNA> UL. 1.
Telefon St. 2847 — Rač. oošt. hran. bt. 14.257. — Brzojavi: .Kmetski dom“.
Vloge na knjižice in tekoči račun obrestuje po 51 /, °/0, pri tromesečni odpovedi po7°/0 brez odbitka davka na rente.
Stanje vlog: nad Din 30.000.000*-.
Rezervni zaklad: nad Din 700.000'-.
Jamstvo za vloge presega večkratno vrednost vlog. Strankam nudi brezplačno poštne položnice za nalaganje denarja. — Vložne knjižice drugih zavodov sprejema kot gotovino brez prekinjenja obresto-vanja.
Posojila daje na poroštvo, na vknjižbo in na zastavo premičnin in vrednostnih papirjev in v tekočem računu pod najugodnejšimi pogoji.