Poslovenil 

P. Florentln Hrovat 
V NOVOMEBTU 1883. 

Tiskal in založil J. Krajec. 


I. 
ospa Tratnikova je živela na svojem lepem 
in obširnem posestvu v tihe] samoti in Žalosti. 

(J .) 

Zadela jo je cela vrsta žalostnih nezgod . 
Pred dvemi leti je zgubila svojega soproga, s katerim 
je bila jednega srca in jednih misli . V neizrekljivi 
tugi je spremila s svojimi tremi majhnimi 

otročiči očeta do groba. Lansko leto so nalezljive 
koze pomorile dvoje njenih otrók, dva vesela, nadepolna 
dečka, in močila je z vročimi solzami cvetice, 
s katerimi je okinčala mali gomili . V začetku 
tega leta pa je dobila žalostno vest, da je njen 
jedini brat, pogumen častnik, našel častno smrt z a 
domovino v vojski. Ta žalostna vest je ponovila 
in pomnožila njeno žalost in bolečino. Njen jedin 
še živeči otrok, Milica, kakih osem ali devet let 
stara, ljubeznjiva deklica, jej je bila še jecliuo veselje 
na svetu. 

Necega dne stopi nenadoma nek ptujee v sobo mati 
je ravno sedela pri mizi poleg okna in šivala, 

mala hčerka Milica pa je stala poleg nje, ter M.tala 
iz odprte knjige na mizi. Mati je namreč svojo 


hčerko sama podučevala. Neznani mož je držal 
neko listino v roki, priklonil se ter rekel, da im a 
po umrlem možu tirjati dva tisoč goldinarjev, katere 
mu je bil posodil . Ženi se je zdel ta dolg nevrjeten, 
in to tem bolj, ker je bil ptujec slabo 
oblečen in bolj podoben kakemu postopaču nego 
možu, ki bi zamogel toliko svoto posoditi . Vendar 
se je nekoliko prestrašila, ker ni bilo njenih po slov 
doma. Njena hišna je šla v mesto obiskat 
svojo na smrt bolno mater ; kočijaž jo je tja peljal ; 
drugi posli pa so bili na travniku pri senu .. Gospa 
reče Milici, naj pokliče brzo oskrbnika . Stari resni 
mož pride brzo, pogleda listino in reče, da j e 
pismo ponarejeno. To slišati, prične se neznani 
mož hudo jeziti, razgrajati in ostudno preklinjat i 
umrlega gospoda . Mati ni hotela, da bi Milica poslušala 
tako grdo govorjenje, zategadel jej veli , 
naj gre na vrt. Sedaj prične neznani mož na dolgo 
in široko pa zmedeno pripovedovati, kako je umrlemu 
gospodu, ko je bil še na vseučilišči, posodil 

omenjeno svoto . Oskrbniku mine vendar potrpežljivost, 
zato reče jezno : „Poberite se od tod, grdi 
goljuf ! Ako bi vam bil ranji gospod le samo deset 
goldinarjev dolžan, bili bi denar že davnaj zahtevali, 
ker ga jako potrebujete, kakor je videti, ne 
pa še le sedaj, čez več nego dve leti po njegovej 
smrti. ” 

Pa mož je vedno svojo trdil, ter ni hotel it i 
iz sobe. Vsled tega nastane med njim in oskrbni 


kom hud prepir, ki je dalj časa trajal. Gospej je 
bilo na tihem žali da ni poslov doma ; kajti velela 
bi jim bila, naj nesramnega Iažnjivea iz hiše izienó 


ali pa zgrabijo in gosposki izroče. Slednjič je šel, 
grozeč, da se bodeta z gospo že pri sodniji zope t 
videla . 

Gospa, katerej je bil ta prepir jako neljub , 
šla je na vrt, da pogleda, kje je Milica ; pa deklice 
ni bilo nikjer videti. Preko vrta je tekla deroč a 
reka. Na strmem bregu je ležala posoda, s katero 
je Milica zajemala vodo in zalivala cveticam . Toliko 
da ni mati strahú omedlela . Kar priteče nek 
deček in prinese Miričin slamnik. 

» Tale slamnik", pripoveduje deček, „plaval j e 
po vodi, na vejah one-le vrbe tam-le je obvisel. Po 
lepem traku sem ga spoznal ter prinesel nazaj . ” 

„0 moj Bog!” zavpije mati bleda kot mrlič 
in s sklenjenima rokama, »menda vendar ni ljuba 
Milica v vodo padla ! 

„Oj ", zdihne deček, „skoráj gotovo je nesrečna 
gospica utonila. Saj vidite, da je vsa trava pohojena 
od kraja, kjer leži zalivalnica do vod e 
dolj! Res škoda za dobro, usmiljeno Milico! Se 
včeraj mi je podarila velele kos belega kruha. ” 

„Oj teci, teci”, reče prestraena mati vsa raz 
sebe, »in skliči ljudi skupaj, da zvabiti še rešij o 
dobrega otroka! " 

Sama pa je brzo hitela k oskrbniku in s src e 

trgajočim klicem zavpila : „Miliee ni več na vrtu. ; 
padla je v vodo!” 
Cela vas se je zbrala, da poiščejo nesrečn o 
deklico. A zaman je bilo vse iskanje. 

Sedaj so napočili za nesrečno ženo žalostni 
dnevi, po cele noči očesa niti zatisnila ni . »Oj", 
zdihovala je čestokrat, ,,moj soprug in moji trije 


otroci so se že preselili v večnost in se sedaj že 
vesel& pri tebi v nebesih, o ljubi. Bog ! Tudi moj 
blagi brat je v ptujej deželi zapustil to dolino sol z 
in' se preskil v našo pravo domovino — v nebesa. 
Sama,,md. vseh zapuščena, sem ostala na svetu . 
Moje obširno imetje me več ne mika, svet se mi 
zdi, kakor bi bil zame izmrl. Moje srce hrepeni 
le po teni, da bi se s svojimi dragimi zopet združila. 
Moja jedina tolažba je na onem svetu. Vedno 
sem hrepenela po nebesih, sedaj se jih še veliko 
bolj veselim. Daj, ljubi Bog, da kmali tja pridem ! 

II . 
Gospod Hribar, brat nesrečne žene, ki so g a 
imeli za umrlega, živel je k. Bil je konjiški stotnik. 
V krvavej bitvi se je, od sovražne sablj e 
smrtno zadet, zgrudil raz konja. Njegovi vojaki 
so ga videli pasti. Obležal je na videz mrtev na 
bojišči, pa bil je le težko ranjen in sovražnik g a 
je kot vjetnika odpeljal v trdnjavo daleč prek o 
meje. Ni imel prilike, da bi bil svojim kaj sporočil 
o sebi ; tudi on sam ni čul niti besedice več 

o njih. 
Slednjič so sklenili mir. Stotnik je bil prost 
in se je vračal kot major s svojim polkom v preljubljeno 
domovino Na dolgej poti v svojo domovino 
je počival njegov polk v malem mestici. Nekaj 
ur od tod je živel na svojem gradu sredi ob raščenega 
gorovja njegov prijatelj od mladih nog. 
Sel ga je obiskat. Tú je bi o smrti svojega prev 


57 

drazega mu svaka ; kako se pa vdovi in njeni m 
trem otrokom godi, ni mu znal prijatelj povedati . 

Ko je na večer jezdil major s svojim slugo po 
divjej s temnimi gojzdi obraščenej okolici proti 
mestu, zgreši pravo pot . Bilo je pozno jeseni okolica 
je postajala vedno bolj divja in pusta ter bila 
zaraščena s temnimi jelkami. Nekoliko časa je še 
razsvetljeval mesec, — bil je ravno prvi krajec, -s 
svojo bledo svetlobo gojzdno temino. A kmali 
je zašel. Temni oblaki zakrijejo nebo, mrzla burj a 
je brila zmerznj ene deževne kapljice s snegom zmešane 
v obraz . Nastala je tako gosta tema, da nit i 
nočnega neba med kvišku molečimi debli ni bilo 
moči razločiti. Major reče svojemu slugi : „Konja 
sta spehana in trudna ; morala bodeva prenočiti v 
gojzdu, če tudi je mrzlo in viharno. 

Šmiciklas , „ e tudi”, reče „kaj dene to ; 
saj ni prvikrat. Tukaj-le hočem ogenj podnetiti ; 
ker nimava pijače in jedi, bodeva se saj grela, d a 
nama udje ne otrpnejo. ” 

To rekši, skoči raz konja, priveže oba k deblu 
necega drevesa ter prične pod drevjem iskati primernega 
prostora, kjer bi bila vsaj nekoliko pre d 
vetrom in dežjem v zavetji . A zaman je bil ves 
njegov trud, da podneti ogenj . Smrekove vejice 
so bile premokre, da bi gorele. Med tem je vihar 
potihnil. Kar čuj eta v daljavi lajanje psa . 

„Hvala Bogu”, reče sluga, ,.ne moreva biti 
več daleč od kake vasi ali hiše. " 

„To mislim tudi ja,z, pritrdi major ; „zajezdiva 
zopet konja in jahajva proti kraju, kjer laja pes .” 


Ko sta dalje jezdarila, zapazita v daljavi luč , 
ki se je svetila skozi drevje, sera ter tje je zginila, 
pa se zopet posvetila . Slednjič sta prišla do 
samotne hiše sredi gojzda . Vrt, - dvorišče in sploh 
vse poslopje je bilo obzidano s precej visokim obzidjem. 
Ogenj na ognišči v kuhinji je razsvetljeval 
poleg obzidja stoječe drevje in nočno temino . Hiša 
je bila videti precej trdno zidana in 'po oknih j e 
bilo debelo železno omrežje. Po zidu pa je večinoma 
obmet že odpadal in je bil sem ter tje obraščen 
z rumenim ali pa zelenim mahovjem. Jezdita 
poskačeta raz konja, držeč vsak svojega za brzdo, 
gresta okoli hiše iskaje vhoda, in prideta do za prtih 
vrat. Sluga potrka jednekrati na vrata, pa 
ni bilo odgovora. Sedaj je pričel razbijati po vratih, 
da je odmevalo na okoli. Nazadnje se vendar 
odpre okence na vratih, luč se posveti skozi i n 
nek glas popraga : „Kedo pa je ? 

„Popotniki”, odgovori Šrnieiklas, „ki so se zgubili 
v gojzdu” . 
„Hm, hm”, zagodrnja glas, »prišli ste o prav 
neugodnem trenutku. Koliko pa vas je?" 
»Le dva sva", odgovori sluga, »in pa najina 
konja" . 
»0, tako", zavrne glas, „skupaj štirje” . 

Stara, zgrbančena ženskina glava se sedaj po, 
kaže skozi majhno okence, in ogleduje popotnik a 
s svojimi črnimi očmi od nog do glave. 

„Istinito”, misli si major ; »ko bi ne videl ženskinega 
pokrivala na glavi, stavil bi, da je t o 
glava kakega starega vojaka s tem osornim po



gledom" . — Stopi bližje in reče : „j, dobra ženica, 
pustite naju vendar noter! ” 

„Seveda”, odvrne starka, „ker ste tako mlad 

in zal gospod, le stopite v našo pošteno krčmo” . 
Izgovorivk te besede, odpre vrata; major stopi 
skozi vrata in sluga je peljal za njim konja, drže č 
ju za ujzdi . 

»Tam le je hlev", reče starka ; „poleg vrat 
visi svetilnica. Prinesite jo sem ; hočem jo vama 
prižgati. Prostora in sena bodeta našla dovolj ; 
le oves nam je sedaj pošel” . 

Smieiklas je peljal konja v hlev. Tudi major 
je stopil noter, da bi sam videl, kako bodeta konj a 
oskrbljena ; bil je precej zadovoljen. Med tem je 
starka velika vrata zopet skrbno zaprla in klju č 
s seboj vzela. 

',Sedaj pa, mladi gospod, le stopite v sobo!" 

reče stara krčmarica. 

»Prav rad!" odvrne major . „Vi pa, mati krčmarica, 
le podvizajte se, da pripravite kmali kaj gorkega 
za moj lačni želodec! Zebe me kakor mokre ga 
psa, in lačen sem kakor volk” . 

„Prav žal mi je”, odgovori starka, „da va m 

sedaj ne morem postreči, kakor bi rada . Gospodarja, 
mojega sina, ravno ni doma ; vendar se 
hočem podvizati, kakor le vem in znam . Kakor 
vidite, nekoliko šepam; da bi ob jedriem pogrnila 
mizo, kuhala in jedi nosila na mizo, bilo bi za-m e 
preveč”. Poklicati hočem svojo vnukinjo Uršiko, 
naj vam streže pri mizi. Uboga deklica je sicer 
nema in ne more niti glasú dati od sebe ; vendar 
pa sliši in razume govore jako dobro ; tudi je jako 


60 

spretna za taka opravila. Upam pa, da pride za 
kake dobre pol ure m.oj sin, in postregel vam bode 
tako, da se niti ne nadjate" . Izgovorivk te besede, 
šla je starka v kuhinjo . 

Major se je vsedel k velikej peči v izbi, d a 
se nekoliko pogreje. Kmali stopi v sobo Uršika, 
še mlada in majhna deklica, držeč v roti namizn o 
opravo. Bila je črno opravljena, in prepasana z 
belim predpasnikom. Lice jej je bilo bledo in 
vpadeno ; velika tuga se jej je brala na obrazi. 
Otožnost na ljubeznjivem obrazci neme deklice j e 
majorja skoraj do solz ganila . „Bodi pozdravljeno, 
ljubko dete”, reč'e ; „v srce se mi smiliš, da si 
nemo ; jako rad bi se razgovarjal s teboj” . 

Deklica majorja prijazno, pa milo pogleda, 
prikloni se mu spoštljivo, položi pomenljivo kaza


več čez ustnici., pogrne mizo in zopet odide iz sobe . 

Čez nekoliko časa prinese nema Uršika juho 
na mizo. Major, ki je še vedno sedel pri peči , 
vstane ter se vsede k mizi. Jako se je čudil Iepej 
miznej opravi prt je bil bel ko sneg, iljica, vilice , 
nož in solnjak srebren . 

Tudi juha se mu je zdela jako okusna. Pohvalil 
je izvrstno postrežbo in rekel : „Hvala Bogu, 

prišel sem v jako izvrstno krč'mo ; sedaj rad pozabim 
nezgodo, in mislim, da se bodem dobro počil 
od prestanega truda” . 


Nema deklica, slišati majorja tako govoriti, 
pogleda ga neizrekljivo milo, solze jej stopijo v oč i 
ter gre zopet iz sobe. 

Ne razumem", misli si major, „zakaj je ljub


',

ka deklica tako žalostna! Pa seveda, neizrečen o 
hudo mora deti, zlasti še ženski, ako slik, pa n e 
more govoriti, če tudi je še jako mlada. A mislim, 
da še nekaj druzega tare ubogo deklico . V srce 
se mi smili ubogo dete ; in jako žal mi je, da mi 
ne zna povedati, kaj jej vzročuje to bigo” . 

Čez precej dolgo časa prinese Uršika kos div-
jačine iu zelenjave na mizo in porine skrivaj listek 
papirja po mizi proti njemu . Namigne mu z očmi , 
pogleda na listek in potem po strani proti okencu 
v kuhinjo in gre brzo iz sobe. Zapazil je, da starka 
pri okenci posluša in gleda, kaj se v izbi godi . 
Major je razumel mili pogled deklice : naj namreč 
skrivaj prečita list. Porinil je listek po mizi k 
sebi tako, da se ni vzdignil . Na listku so bile s 
svinčnikom in tresočo roko 4apisane te-le besede : 

',Zabredli ste v jamo razbojnikov. Nocoj po 

noči vas nameravajo umoriti. Bodite pazni in pre


vidni. Bog daj, da sebe in mene rešite!" 

Ta listič je majorja jako iznenadil. Prične 

premišljevati, kaj naj stori, ali naj zbeži, ali pa 

naj se postavi v bran. Vendar je še nekoliko dvo


mili če je istina, kar je deklica sporočila. 

Ko major tako premišljuje, stopi v sobo sluga 
z majorjevo potno torbico, v katerej je bilo sprav


ljenih več reči, ki jih potrebuje njegov gospod p o 
noči. Major se prične ogrski razgovarjati s slugo , 
da ne bi ju razumela starka, ko bi razgovor po



slušala pri okenci. Razodene mu, kaj je na lističi 
napisano, in se posvetuje ž njim, kaj naj bi pa č 
storila, da se rešita. Vedno pogumni sluga je 
obledel. 

„E”, reče major, „precej nama pa pogum n e 
sme upasti. Če tudi je položaj jako resen, da s e 
človeku ne zljubi smejati, vendar le se razgovarjajva 
smejé o tem. .oko bi kazala, da sva osupnjena 
in preplašena, znala bi starka kaj sumničiti .” 

Sluga se zasmeja na ves glas, kakor bi bil 
njegov gospod kaj jako šaljivega povedal . 

„Na ves glas smejati se, ravno ni treba”, 
opomni m.ajor. ,,Naj prvo mi prinesi moja revolverja 
(samokresa) ; ž njima se hočem braniti v 
prvem napadu. Tudi moja sablja tukaj-le v kotu 
mi bode pomagala. Poglej pa sedaj precej po hiši, 
ko bi našel kaj sumljivega, recimo orožja in naropanega 
blaga če so znabiti lopovi kje skriti ; in 
ko bi naju nagli beg mogel rešiti. Jaz pa bodem 
med tem zadrževal starko, da se ne bode plazila 
za teboj in te opazovala . Kakor hitro bode šla iz 
kuhinje, pokličem jo v sobo in govoril bodem neprenehoma 
ž njo . 

~raiciklas gre iz sobe vrne se čez nekaj časa 
z revolverjema in ju položi na mizo. Bil je jako 
bled in prepaden ter reče : „Videl sem več nego 
dovolj poleg hleva je slabo stanovanje za hlapce . 
Preiskal sem ga dobro. Pod posteljo sem zapazil 
skrivna vrata, ki se vzdigujejo ; odrinil sem previdno 
posteljo, odprl vrata in šel noter. In, oj 
groza, kaj sem našel! Raznovrstno obleko iz naj boljšega 
sukna, Žameta in svile s krvijo onesnaženo. 


zivotnik. iz bele žide, — bil je gotovo kakega imenitnega 
gospoda, — je preboden z bodalom ravno 
na onem kraji, kjer je pokrival srce ; videti j e, 
da je curek krvi krknil iz rane in pobarval bel o 
svilo. Groza me je spreletela in lasje so se mi jeli 
ježiti. Istinito sva zabredla v jamo razbojnikov. 
Bežati ne moreva. Vrata so zaprta z močno ključavnico, 
in starka je, mislim, ključe dobro spravila. 
Obzidje je previsoko, da bi brez lestvice zamogle 
preko priti ; tudi bi ne pustil rad konj a 
tukaj . Lopovov pa, vidi se mi, ni niti jednega 

sedaj v hiši." 

ko bi jih bilo tudi dvanajst", zavrne major, 
„ne bojim se jih. Vendar mislim, da bi bilo naj 


bolje, ključe vzeti starki, ki je sama doma ; potem 
lahko zložno in počasi odjezdiva skozi odprta vrata. 
Rad bi se ognil priliki, da ne bi bilo treba pre


livati krvi.” 

IV. 
„No, mati krčmarica”, zakliče major, „pridite 

vendar že jedenkrat v sobo”. 

Počasi prikrevlja starka v sobo in popraša : 

„Kaj pa zahtevate tako brzo ? ” 

V tem trenotku se čujejo trije močni vdarci 

ob vrata na dvorišči . 

» Oj", reče starka, „krčmar je pri.eiel. Hočem 

mu brzo odpreti, preden zvem vašo željo, s čim 

bi vam mogla postTeči .” 


Major je prijel luč in stopil pred hišne duri, 
kakor bi hotel starki vljudno posvetiti. Hotel pa 
je le videti, če je prišel krčmar sam, ali pa tudi 
še kaj lopovov ž njim. Bil je sam. Major je šel 
ž njim v sobo, in se zopet vsedel na svoje mesto 
k mizi, na katerej sta ležala samokresa. Pričel 
se je s krčmarjem razgovarjati o vojski ; in bil tako 
vesel, kakor bi ne imel niti najmanjšega strahu. 

Sluga je med tem oskrbel konja, prišel seda j 
noter ter se vsedel k drugej mizi. 

» Le brzo povečerjaj", veli mu major po ogel .ski, 
„potem naj ti pokažejo mojo spalnico in za nesi 
moje reči tja. Potem pa reci., da bi šel tudi 
ti že rad spat in idi v svojo spalnico. Bodi pa 
previden! Kakor hitro zapaziš, da me ui več tukaj , 
pridi tiho v mojo spalnico in prinesi s seboj tudi 
svoja samokresa in sabljo.” 

Šmiciklas je vzel majorjevo torbico, in jo nesel 
3 spalnico ; korali pa pride nazaj in se dela zelo 
zaspanega ter jako zdeha. 

» Saj se vam zdeha, reče krčmar, »

„kakor bi 
me hoteli požreti." 

„Sem prezaspan za to”, odgovori sluga . »Še 
za dne sem vstal ter jezdil celi ljubi dan.. Mislim, 
da bodem počival po noči tako dobro kakor jazbe c 
3 brlogu Prosim, pokličite me jutri zarano, da 
oskrbim konja. Pa morate vrlo dobro potrkati na 
vrata, drugače bi vas ne slišal." 

Krčmarju je bilo jako po volji, da se je sluga 
prvi spravljal spat. Posvetil mu je preko dvorišča 

3 stanieo poleg hleva. 


Ko je prišel nazaj, razgovarjal se je major 
zopet ž njim. 

Od časa do časa je krčmar zamišljeno pogledoval 
samokresa, na mizi ležeča. »Vam dopadeta, 
oče krčmar?" popraša major . 

„Jako všeč sta mi”, odvrne krčmar ; »lahko pa 
bi ju bili pustili v hlevu pri drugej opravi. Saj ju 
tu ne potrebujete ; kakor resnično živim, prišli ste 
v najpoštenejšo hišo na svetu." 

»Vrjamam, da govorite istino", pritrdi maj o 
„a moja navada je, da na samokresa dobro pazim , 
sta nabita ; lahko bi se pripetila kaka wsreča.” 

» Bodem pa samokresa tja le v ono omaio po


ložil in jo dobro zaklenil ; ključ pa lahko vi shra


nite, gospod major', dejal je na to krčmar. 

„O, tega pa ne, oče kJčmar ; nikar se ne 

trudite. Samokresa vzamem s seboj v spalnico. 

Moja navada, ali bolje razvada je, da morata na 


bita samokresa vedno ležati na mizi poleg moje 

postelje”, odvrne major . 

Krčmar se zamisli, ter gre jednekrati po izb i 

gor in dol. »Kako?" reče na jedenkrat ; »še le 

sedaj sem zapazil, da pijete le vodo . Moja mati 

je pozabljiva ; gotovo vam vina niti ponudila ni . 

Prinesel bodem najbojšega, ki ga imam v kleti. 

Hočeva nekaj kozarcev skupaj izprazniti! " 

Šel je brzo ven ter prav glasno klical v kuhinjo 
: „Mlati, pozabili ste nagemu blagorodnemu 

gostu postreči z vinom. Brzo idite z menoj in vzemite 
svetilnico s seboj . Hočem nastaviti mali sodček, 
katerega sem hranil doslej, da kak prav 
izvanreden gost obišče mojo krčmo. ” 

Kitof 


66 

„Kaj pač namerava lopov?” misli si major ; 
»hoče me li opijaniti ali še celo otrovati ? 

Ali na jeukrat odpre krčmar vrata na stežaj 
in zavpije : „Za božjo voljo, milostivi gospod, hitite 
mi na pomoč”! Moja priletna kruljeva mati, ki m i 
je hotela posvetiti, padla je po stopnjieah s svetilnico 
vred v klet; ne vem> če še pivi, ali pa je 
že izdihnila dušo!" 

„Iz srca rad”, odgovori major ; »le vzemite 
svetilnico z mize, in posvetite mi" . 
Prišla sta do kletnih vrat, ki so bila Iopotniea . 

„Le poglejte”, zdihuje krčmar, „tam-le doli lež e 
ljuba mati in ne dajo znamenja življenja od sebe. ” 

„Major ni znal, če je žena res padla, ali pa 
se je le potuhnila, da bi ga zvabila v past. Obstoji 
vrh stopnjie in reče : „Zdite vendar z lučjo naprej, 
da si tudi jaz na slabih stopnjicah vratu n e 
ulomim l ” 

Krčmar je šel po stopnjicah naprej. K sreči 
zapazi major, da mu iz žepa moli držaj bodala, 
katerega poprej ni zapazil. 

„Sedaj mi je jasno”, misli si major ; hudobnež 
me misli z jedniin globokim soncem usmrtiti o trenutku, 
ko bi ravno hudobnej starki pomagal vstati . " 

„Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade! ” 
reče srdito major in sune naglo hudobneža, da se 
znak zvrne po stopnjieah na starko. Hudobna starka 
skoči hitro po konci, zgrabi krčmarja za lase in 
prične vpiti : „Norec, saj si mi vsa rebra polomil! ” 

Major pa je zaloputnil z vrati ter jih zapahni l 

z močnim železnim zapahom . 


67 


V. 
Major stopi pred hišna vrata in prične klicati : 
Šnieiklas, Smic'iklas, kje si? " 

Brzo priteče sluga, oborožen po običaji konjekov, 
držeč v vsakej roki napeti samokres in med zobmi 
golo sabljo . 

Major, videti slugo tako oboroženega, prične s e 
na ves glas smejati. „Ptiča sta že ujeta”; reče ; 
„sedaj ne potrebuješ več orožja . Krčmarja in starko 
sem zaprl v klet” . 

»Zivijo!4 zavpije sluga ; „trdnjavo sva toraj 
že dobila pest. Sedaj jo hočeva pa še nekolik o 
bolje ogledati, da jo bodeva znala tudi braniti, ko 
bi bilo treba. Pred vsem nama je treba poiskati 
ključev in jih dobro spraviti” . Sluga je Olgo iskal 
klu.če, preden jih je našel v kuhinji pod podvezujenim 
starim loncem. Veseli sluga jih dene na pladnik 
(krožnik) in izroči, globoko se priklonivši, svojemu 
gospodu. 

Najprej sta preiskala spodnje nadstropje starikastega 
poslopja ; potem sta šla po ozkih kamenitnih 
stopnjieah v zgornje nadstropje in pregledal a 

stanico za stanico, da bi videla, če je znabiti ked o 

v hiši skrit . Prišedši do nekih vrat, slišita nekog a 

notri moliti : „Ljubi Bog”, molil je mil pa čist 

glas, »usmili se dobrega gospoda in njegovega 

zvestega strežaja! Regi ju smrti, reši pa tudi mene 

iz tega brloga tolovajev! " 

Major odpre vrata in reče čudeč se : „Ali si ti, 

Uršika ki tako pobožno moliš ? Kaj nisi nema? ” 

5* 


8 

„Oj ne, ruilostivi gospod”, odvrne deklica „le 
izdali so me za nemo. Hudobni ljudje v tej hiši 
so umorili nekega ptujega gospoda in mi zagrozili , 

da storč z menoj ravno tako, če se predrznem v 
pričo kakega gosta le jcdno besedico spregovoriti . ” 

„Le potolaži se, dobro dete!” reče jej major. 
„Krčmar in starka ti ne bodeta storila več ni č 
žalega ; sta dobro shranjena. ” 

„0 moj Bog”, vsklikne deklica, „pa ju saj 
vendar niste umorili? ” 

„0 tega ne”, odvrne major ; „Ie v klet sem 
ju zaprl. Sedaj pa idi z menoj doli v sobo in bodi 
vesela ter mi povej, kako si prišla v to hišo .” 

„O, milostivi gospod”, dčne mala deklica , 
„niste še varni. Več nego dvajset tolovajev je v 
hosti. Se nocoj jih pride kakih deset ali dvanajst . 
Saj za toliko ljudi je stara krčmarica pripravil a 
večerjo. Skrbite toraj, da hudobneži ne pridejo v 
hišo!” 

, „O, taka je, čudi se major. „Sedaj pa le , 
Šiuieiklas idiva, da se jim postaviva v bran. Mi-
slim, da drugej ne morejo notri, kakor le skozi 
vrata”. 

„Ne”, pritrdi deklica ; ,,vsa okna so zavaro


vana z močnim železnim omrežjem . Zadnjo sobo v 
zgornjem nadstropji zovejo lopovi svetilni stolp . 
Tam namreč prižge krčmar luč, kedar jih pričakuje, 
da toliko Ideje najdejo pot po nočni temini 
do hiše. Kedar pridejo do vrat, potrkajo trikrat 

močno na vrata. Krčma) ali krčmarica jim gre 
odpret.* 


»Dobro", dejal je major, »če jih ne pride vseh 
dvanajst na jedenkrat, hočeva jih noter pustiti. 
Polovico njih povezati, nama je igrača . Sedaj pa 

na noge, Smiciklas, hočeva jih prav prijazno 
sprejeti. Najprvo pa idi in poglej, če gori luč na 
oknu ." 

Sluga steče proti sobi, pa se korali zopet vrn e 
in reče smejé se rta ves glas : „Krčmar in starka 
sta bila natančna v svojih opravilih . Prižgala sta 
čisto novo svečo na oknu, preden ste jima, gospo d 
major, posvetili v klet. Luč gori, tako svetlo, da s e 
vidi tudi pred vrata; lahko bodeva videla, koliko 
lopov je na jedenkrat prišlo pred vrata . ” 

„Vrlo dobro je to”, reče major ; ,, sedaj pa 
pojdi z menoj, da potrebno pripraviva." Major je 
slekel svojo suknjo in smejó rekel : moja obleka 
jih bo prestrašila. Vendar se podvizaj in poišči kj e 

v hiši kako vrv, da ž njo lopove zveževa. " 
Komaj je major izustil te besede, že se slišij o 

trije močni vdarci na vrata. 

Sluga brzo steče po stopnjieah v sobo, kjer je 
gorela luč", da bi videl, koliko tolovajev je pred 
vrati ; a ravno tako hitro priteče nazaj in tiho zašepeta 
majorju : „le dva sta!” 

„Dob •o I” reče major. 

)1 

skrij zanje. Prvega, ki noter stopi, zgrabim jaz, 
druzega pa primi ti. Svetilnieo pa postavi tukaj le 
sem." 

Sluga je storil, kakor mu je velel gospod, in 
odprl vrata. Prvega tolovaja zgrabi maj& za vrat, 

nastavi mu samokres na prsi in reče z grozečim 
glasom : ,,Udaj se, ali te pa namah ustrelim !•' 


Hudobnež, ves imenaden, pade pred častnik a 
na kolena in ga prosi milosti. Druzega tolovaja 
pa je sluga v ravno onem trenutku podrl na tla. 
Obema lopovoma je zvezal sluga roki in nogi , 
potem sta ju pa položila ob zid na dvorišči . 

„Kakor hitro se ganeta ali kakov glas dast a 
od sebe, v onem trenutku vaju ustrelim! zagrozi 
jima major . 

Kmali potem so se čuli zopet trije močni udarci 
na vrata. Zopet sta stala dva tolovaja s težk o 
vrečo na hrbtu pred vrati . Tudi njima sta odprla, 
ju zgrabila in zvezala kakor poprej njuna tovariša . 
Hrabri raaj or in njegov vrli sluga sta čakala potem do 
belega dn.é, vsak na svojem mestu pri vratih, tolovajev. 
Pa o drugih lopovih ni bilo ni duha, ni sluha . 

„Čudno se mi zdi”, reče proti jutru sluga , 

„zakaj drugi lopovi ne pridejo , zvabiti so zavohali 

nevarnost. A zasluženej kazni pač ne odidejo. 

VI . 
Že je jutranja zarja razsvetljevala temni .gojzd 

in pričelo se daniti. 
~as je, da jo odrineva od tod”, reče sluga . 

;1 Se nama proti nevarnost", odgovori major. 

»Slišal si, da je okoli dvajset tolovajev v gojzdu . 

Preden se dobro zaveva, zna naju zadeti krogla iz 

kakega grma . Hočem še nekoliko premisliti, kaj 

nama je početi . " 

',Jaz slišita ropot konjskih kopit", zavpije na 
jedenkrat sluga. „Znabiti se cela tropa tolovajev 
na konjih bliža.” 


Brzo steče po stopnjicah v zgornjo sobo, pa 
se ravno tako hitro vrne in veselega obraza reče : 
',Naši vojaki so, cela tropa konjikov." 

Brzo odpre na stežaj vrata na dvorišči in 
konj iki. so prijezdili. na dvorišče. Vsi spoštljivo in 
prijazno pozdravijo svojega predstojnika in njegovega 
slugo. „Zeló ste nam bili na skrbi, milostivi 
gospod major”, reče stotnik. „Ker ste jako natančni 
v službi, sinoči pa niste prišli v doloeenej 
uri domov, in med tem je še nekaj ur preteklo , 
jelo je nas srbeti, da ne bi se bili v temnem 
gojzdu zgubili, ali pa prišli v roke tolovajem, katerih 
se mnogo potika po tem gojzdu. Zasedli smo 
toraj konje in z baklami preiskali temni go jed . 
Našli smo sled dveh konjev ; spoznal sem sled 
vašega konja, gospod major. Jezdeli smo za sledom 
in priMi do te hiše.” 

,Hvala Bogu, da ste naju našli!" zavrne major . 
',Oho", reče na to sluga, „sedaj mi je jasno, 
zakaj tolovajev ni bilo. Vi ste jih prepodili” . 

Major kratko pove, kaj se mu je pripetilo , 
potem zaukaže : „Stražite štiri lopove tu in pripe


ljite tudi krčmarja in starko iz kleti k njim . Preiščite 
vso hišo, pregledi.te na tanko vse sobe in 
kote, vlomite v vse zaboje in shrambe, kjer je veliko 
naropanega blaga skritega. Tudi jedil in vina, 
bodete obilo našli, naj vam le dobro tekne! ” 

Vojaki poskačejo raz konje, izvrše radostno 
povelje, zlasti zadnje, in povž'ijejo pečenko, ki j e 
bila pripravljena tolovajem . 

Med tem pa je šel major v izbico, kjer je bil a 
skrita deklica, ki ga je rešila grozne smrti . Pelje 


72 

jo v največjo in lepšo sobo in jej reče : „Sedaj pa, 
ljubo dete, vsedi se k meni ter mi povej, kako si 
zabredlo v jamo razbojnikov ; kajti ni mogoče, da 
bi bila hči brezbožnega krčmarja ali vnukinja hudobne 
starke. Povej mi, kar veš o sebi, draga 
Uršika!” 

„Jaz nisem Uršika”, odgovori deklica ; „Milica 
mi je ime . Hudobneži so me skrivaj materi ukradli 
ter sem pripeljali. Oče so mi dve leti poprej e 
umrli ; zvali so se Tratnik” . 

„O za božjo voljo!” vsklikne major in sklen e 

roki skupaj, „toraj si hči moje sestre! Glej, jaz 
sem tvoj stric. O, da si mi pozdravljena, drag a 
Milica! Prvi in slednjikrat sem te videl, bila s i 
še v zibelki, ko sem odpotoval na vojsko, vzel t e 
v svoje naročje in blagoslovil . Ti si mi bila moj 
vidni angelj varh, po katerem me je rešil Bo g 
gotove, strašile smrti. ” 

Poln prisrčnega veselja sklene major svoj e 

roke in zre dolgo nemo proti nebu. Tudi Milica 

je molila in plakala veselja . 

„Slava in hvala Bogu, da sem te nagel!” ponavljal 
je major. „Oj, kako se bode razveselila 
moja sestra, tvoja dobra mati!” Vzel je Milico v 

naročje, polj uboval jo ter močil njeno bledo lice s 
solzami veselja. Tudi Milica je veselja jokala . 

„Kako pa se je pripetilo”, popraga potem ma


jor, „da so te tvojej ljubej materi odpeljali, ljub a 

Milica?” 

,,Oj ", pripoveduje Milica, ,,neznan mož, in stra


šen, da me ga je bilo groza, prišel je k nam v sobo . 

Mati so ravno sedeli pri mizi in šivali, jaz pa sem 


73 

Mala na glas iz neke knjige. Pokazal je grdi 
mož materi vekov list ter se jel grdo rotiti in preklinjati. 
Mati so mi veleli, naj grem na vrt. Nek 
drug, ravno tako strašen mož pa pride na vrt, 
zgrabi me in mi s svojim robcem zamaši usta, da 

nisem mogla kričati, in me vleče v bližnji. gojzd ; 
tu je čakala že pripravljena zaprta kočija. Oba 
hudobneža sta me potem pripeljala semkaj" . 

Major prime Milico za roko in jo pelje na 

dvorišče, kjer so bili vjeti lopovi ; pokaže jej vjetnike. 

„Ta le z dolgimi, črnimi, kodrastimi lasmi” , 
reče Milica, »je prinesel materi oni list ; oni-le tam 
z rudečimi lasmi in rudeč'o brado pa me je z vrt a 
odnesel" . 

Major je z Milico nekoliko zajutrkoval, pote m 
pa velel vojakom, naj zasedejo konje. Sam pa je 
vzel Milico k sebi na konja. Tolovajem so vojaki 
zvezali roke na hrbtu., vzeli jih v sredo in gnali 
s seboj. Štirje vojaki pa so morali ostati v hiši 
in stražiti najdeno, naropano blago, dokler ga n e 
pride gosposka iskat. 

V mestu je izročil major vjete lopove sodniji . 
Nad štiri sto konjekov pa je moralo gozd obkolit i 
in preiskati. Polovili so vso četo tolovajev. V 
preiskavi, ki je trajala pač čez jedno leto, zvedelo 
se je med drugim tudi to-le : »Gospod Grabež, jedini 
sorodnik Tratnikove gospe, sila bogat pa jak o 
skop mož, ki je živel v nekem daljnem mestu, zv e 

o smrti njenega sopruga in dveh sinov ; tudi je 
slišal, da je bil njen brat v vojski usmrten, in da 
le še živi jedcu otrok, Milica, ki bode podedoval a 
materino obširno imetje . Naročil je vodji te ropar

74 

ske čete, naj deklico odpelje. „S krvjo sorodnikov 
se nečem omadeževati”, rekel je. Odpelji deklico, 
pa je ne umori, ampak izroči jo kakim ljudem 
v takem kraji, kjer je ne bode nihče nagel ! 
Tudi naj jej ne manjka ničesar! " 

Vodja tolovajev je obljubil izvršiti rop. Bil je 
oni mož, ki se je pričel kregati z materjo zarad i 
izmišljenega dolga med tem se je njegov hudobni 
tovariš plazil okoli hiše, zgrabi deklico, dene njeno 
zalivalnieo na breg ob reki, obesi slamnik na vrbov 
grm v vodi in zbeži z Milico . 

Vodja tolovajev in njegov rudečebradati tovariš 
in vsi drugi lopovi, tudi krčmar in starka s o 
bili obsojeni na smrt na vislicah, oni brezbožni 
sorodnik pa v ječo za celo življenje. Tudi je moral 
plačati vse stroške in veliko svoto odškodnine . 

VII. 
Vrnimo se zopet nazaj k našej Milici . Major 

je prosil odpusta za nekoliko dni in izročil poveljstvo 
stotniku. Pred vsem je preskrbel Milici 
novo obleko, kakoršna jej pristaja po njenem stan u 
in se peljal ž njo v Tratnik k materi . Ker ga j e 
sestra še vedno imela za umrlega v vojski, hotel 
jo je pred vsem pripraviti na svoj prihod. Se le 
potem je hotel iti k njej ter jej sporočiti, da tudi 
Milica še živi. Stopil je tora] raz voz pri oskrbnikovej 
hiši. Stari, zvesti mož je bil veselja ves ra z 
sebe, ko zagleda majorja, in Milico še živa in zdrava. 
Sam se je čutil na novo oživljenega ni našel be



sed, da bi jima izrazil svoje veselje . Brzo hiti v 

grad, da sporoči gospe] veselo vest . 

Gospa je sedela bleda in upadlega obraza v 

naslonjači in čitala iz neke knjige. Ko čuje, da 
njen brat še živi, da jo je prišel obiskat, hiti mu 
na proti. Pa že se vrata odpro in brat stopi v 
izbo. Zagledavši brata, hiti z razpetima rokama 
k njemu in ga prisrčno objame in poljubi . „Oj, 
dragi brat”, reče ihté, »tako vendar še živiš in si 
zdrav ter vesel! Hvala Bogu! Sedaj nisem več 
sama na svetu" . 

Major se vsede k njej v naslonjačo ; prosi jo , 
naj mu pove, kaj vse je doživela, odkar je šel n a 
vojsko. 

Ihté mu je jela pripovedovati, da jej je med 

tem umrl ljubljeni soprug, po mučnej in dolgej bolezni, 
— a ves udav v božjo voljo ; da sta njena 
ljubka dečka, ki ju je major dobro poznal in s e 
čestokrat kratkočasil ž njima, umrla za kozami, i n 
da je hčerka Milica, ki je bila odslej njena jedina 
tolažba in veselje, utonila v reki poleg vrta . 

Major je poslušal sestro z vidljivim sočutjem . 
Ko je prenehala, jej reče : „Ni gotovo, da je Milica 
-utonila, zlasti ker se ni našlo truplo” . 

ljubi Bog!" zdihne mati in njeno tubo-mil o 

'obličje se zažari veselja. „O, če še živi, in bi j o 

jedenkrat mogla videti, preden zatisnem za zrni


raj svoje oči, koliko veselje bi bilo to za-me! ” 

„Le nikar ne dvomi!” reče na to major, ,, š e 
živi." „Stric Grabež je v to zadevo svoje kremplj e 
vtaknil, Gotovo znam, da Milica ni utonila; le 
lopovi so jo odpeljali v svoje skrivališče” . 


„O, moj Bog!” zdihne mati in potok solz' jej 
udere po obledelem lici, „bolje bi bilo, da bi bil a 
umrla, nego da je med razbojniki . Boljše je človeku, 
da umrje, nego da se spridi na duši in 
telesu”. 

»Jako mi dopade tvoje blago mišljenje, draga 

sestra", reče major. „Pa vrjemi mi, tvoja ljuba 
Milica je še ravno tako nedolžna in nepokvarjena , 
kakor je bila oni trenotek, ko so jo lopovi ugrabili. 
Kmali se bodeš sama prepričala. Že je rešena 
iz hudobnih rok brezbožnih tolovajev”. 

Veselo skoči mati po konci in reče : „Težek 
kamen se mi je odvalil od srca . Sedaj mi je še 
le jasno! Kaj ne, ljubi brat, ti si jo videl? Povej 
mi brzo vse! Znabiti tudi ni več daleč od men.e ? 
O, pojdi, pojdi in peljaj me k njej, dragi brat!” 

Major vstane, gre k vratom in jih odpre. Ve


selo skoči Milica skozi vrata, oklene se dragej 
materi okoli vratú in veselja ne more spregovorit i 
druge besedice, nego le : „0 mati, ljuba mati! ” 

„O, Milica, draga Milica! Da, ti si, moja ljuba 

hčerka! Zopet te imam, ljuba Milica! O Bog, 
tebi bodi slava in hvala!” Med obilnimi solzami 
največjega veselja pritiska svoje zgubljeno, pa zopet 
najdeno dete na svoje materino srce, vedn o 
ponavljaje: „Tebi, tebi, ljubi Bog, bodi hvala za 
to nepričakovano srečo l ” 

Ko se nekoliko pomiri, reče svojej hčerki Mi 


lici : ,,Pojdi sem, moje ljubo dete, sedi sem k men i 

in mojemu bratu, tvojemu dragemu stricu, ter na


ma povej, kako se ti je godilo pri hudobnih ljudeh , 

ki so te mi ukradli? 


77 

Milica se usede med strica in mater ter prične 
pripovedovati takole : „Oj, toliko da nisem strahú 
in groze umrla, ko me je oni tolovaj zgrabil n a 
vrtu ter s pomočjo druzega vlekel v pripravljen o 
kočijo, v katerej sta me pripeljala v ono strašno 
hišo sredi samotnega gozda . Stara krčmarica me 
je prav prijazno pozdravila in rekla, da me je ž e 
dolgo željno pričakovala ; prigovarjala mi je, naj 
ne jokam; prinesla mi raznih sladčic in kave ter 
me neizrečeno silila, naj saj nekoliko zavž'ijem in 
pokusim, če tudi zaman. Potem me je peljala v 
majhno, pa precej lepo in snažno sobico . »Glej”, 
rekla je, „to je sedaj tvoja spalnica ; le poglej 
posteljico ; saj ne more biti boljša in mehkejš'a" :4 

Potem mi je pripovedovala na dolgo in široko , 
kaj vse mi bode kuhala ; razgovarjala se je o tem 

s toliko skrbjo, kakor bi bil človek le za to na 
svetu, da jé in pije . Celo noč nisem zatisnila očesa. 
Drugo jutro mi je prinesla novo obleko, kakoršno 
navadno nosijo deklice po kmetih, oblekla me v 
novo obleko in rekla potem tako : „No, sedaj si 
vsa naša! Krčmar je odslej tvoj oče, jaz pa tvoj a 
stara mati”. 

Oba sta storila vse, da bi me razveseljevala ; 
pa nisem se mogla privaditi teh ljudi ; moje srce 
je vedno hrepenelo le po vas, in želelo nazaj k 
vam, ljuba mati ; kajti kako vse drugače mi je 
bilo pri vas, kakor pa pri onih brezbožnih ljude h 
Nikdar ni bilo slišati kake svete besede iz njih 
ust. Nikdar niso molili, ne v jutru, ne zvečeri 
niti pred jedjo niti po jedi. V odej hiši ni bilo 
niti jedue knjige. Niso govorili o drugem, nego 


78 

o denarjih in imetji, hvalili vedno samega sebe 
in godrnjali čez celi svet. Jaz se kar nisem mogla 
ž njimi razgovarjati ; groza in strah me jih je bilo. 
Nikjer nisem bila raje, nego v svojej malej izbici, 
od koder se je lepo videlo na vrt. V tej samoti 
sem mislila na vse dobro in sveto, kar ste m e 
kedaj učili ali mi pripovedovali, ljuba mati. O, koliko 
ur sem po noči, ko je mesec sijal v izbico , 
prejokala in na tihem molila . Da, tudi takrat, če 
sem bila prisiljena biti v družbi teh brezbožni h 
ljudi, povzdigovala sem svoje srce k Bogu in mislila 
nanj. Oj, kako dobro je vendar, da se zam.oremo 
vedno, po dnevi in po noči razgovarjati z 
Bogom, in da nas vedno rad posluša. 

Ona moža, ki sta me odpeljala, zahajala st a 

čestokrat v hišo in tudi druge tovariše vodila s se boj. 
Ti ljudje, ki so se tu vedli kakor doma, bili 
so še veliko hudobnejši, nego krčmar in krčmarica. 
Opijanili so se, igrali med grdim preklinj evanj em , 
prepevali raznovrstne umazane pesni, imeli razno vrstne 
pogovore, katerim so se smejali na ves glas ; 
nisem jih sicer razumela, pa so morali biti vendar 
le jako grdi, ker so se dopadali tako hudobni m 
ljudem. Čestokrat so se tudi sprli med seboj, me tali 
jeden v druzega vrče in kupice, ter grozili 
jeden drugemu z umorom. Zbežala sem vsakikrat 
tresoč se strahú v svojo sobico. Vedno sem mislila, 
kako bi zamogla pač zbežati iz te brezbožne hiše ; 
a vsa okna so bila zavarovana z debelim železni m 
omrežjem in vrata na dvorišči vedno skrbno zaprta. 

Necega večera je prišel v krčmo nek kupec , 
da bi tukaj prenočil bil je jako prijazen. Imel 


79 

je pri sebi veliko lepega blaga in mnogo denarja. 
Tega kupca so umorili. Slišala sem njegovo milo 
zdihovanje in hitela iz svoje izbice v doljno sobo. 
Strahi!' in groze sem kar otrpnila pri pogledu. 
Rekla sem morilcem, da je to grozna pregreha i n 
da jih bode Bog gotovo kaznil zato. Niso se zmenili 
za me ; le zagrozili so mi, da se naj pač ne 
predrznem ziniti besedice o tem kakemu človeku . 
Krčmar pa se je zadrl nad menoj : »Od slej ne 
smeš ni besedice s kakim ptujim človekom pregovoriti 
; rekli bodemo vsakemu, da si nema." Zgrabi 
me za roko, vleče h krvavemu truplu tja in mi 
srdito reče : »Le poglej sem! Če se predrzneš kedaj 
pregovoriti s kom razim z menoj in staro materjo 
le jedno besedico, umorimo te še na bol j 
grozni način, kakor tega-le moža tukaj." 

Prišedši v svojo izbico, padla sem na kolena , 
povzdignila svoji roki proti nebu in molila : ,, O, ljubi, 

usmiljeni Bog! Usmilil si se nekdaj mladeniča Danijela 
v levnjaku. Vesel je sedel med lačnimi 
krvoželjnimi levi, kakor sedi pastir veselo v sred i 
svojih jagnjet. Poslal si svojega angelja iz nebes, 
ki ga je varoval ; otel si ga iz levnjaka. O, usmili 
se tudi revne deklice! Reši me teh krvoločnih tigrov 
; pošlji tudi meni angelja na pomoč !" In dobri 
Bog je uslišal mojo molitev ; res mi je poslal 
angelja na pomoč, preljuba mati, vašega brata in 
mojega preljubega strica! " 

„Da istinito!” reče mati, ,,dobrotljivi Bog se 
je usmilil tebe, usmilil nas vseh! Tebe, draga Mi lica, 
je pripustil Bog meni odpeljati, da rešiš mojemu 
bratu in svojemu stricu življenje ; tebe, pre



dragi brat, pa je Bog pripeljal v ono jamo razbojnikov, 
da iz nje otmeš mojo ljubo Milico . Meni 

je služilo v zveličanje, da sem svoje jedino še živo 

dete objokala kot umrlo , molila sem bolj prisrčno 
in bolj pogosto, nego bi bila drugače, in srčn o 
sem hrepenela po nebesih . Tudi tebi, draga hčerka , 
bode na prid, da si bila prisiljena nekoliko časa 
med tako brezbožnimi ljudmi živeti . Videla in pre-
pričala si. se, v kako grozne hudobije zabredej o 
oni ljudje, ki ne marajo za Boga in njegove svete 
zapovedi, in uečejo več moliti in božje besede poslušati. 
Naučila si se hudo še veliko bolj studiti , 
dobro pa še bolj čislati in ljubiti. Nas vse pa j e 
ljubi Bog po dolgem trpljenji zopet potolažil i n 
našo žalost spremenil v veselje . O, naj bi pač dobro 
spoznali, da obrača vse v naš prid! Naj bi 
pač vedno, tudi v najhujšem trpljenji trdno verovali 
in upali, da bode že bolje, da bode ljubi 
Bog našo žalost spremenil v veselje in da se m u 
bodemo kedaj še zahvaljevali za vse trpljenje: Da, 
vse, vse, kar Bog stori ali pripusti, oznanuje njegovo 
neskončno modrost in dobrotljivost . Njemu 
bodi čast in hvala vekomaj!" 

»Amen, amen i" reče major, in Milica ponavlja : 
„Amen, amen!” 

44—