Arheo Cs| CN| Arheološka obvestila/Glasilo Slovenskega arheološkega društva Arheo Arheološka obvestila. Glasilo Slovenskega arheološkega društva, zanj odgovarja Barbara Ravnik-Toman, predsednica. Uredništvo: Andrej Gaspari, Tatjana Greif, Boris Kavur, Dimitrij Mlekuž, Tomaž Nabergoj, Katarina Predovnik. Izdajateljski svet: Janez. Dular, Jože Kastelic, Peter Kos, Marjan Slabe. Naslov uredništva: Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, p.p. 580, SI-1001 Ljubljana (01 241 15 58), tekoči račun 50100-678-60382. Grafična zasnova: Ranko Novak. Naslovnica: Dimitrij Mlekuž.. Jezikovni pregled: Jerica Kavur. Stavek: Dimitrij Mlekuž in BTp;X. Tisk: Littera picta d.o.o. Naklada: 400 izvodov. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Imetniki moralnih avtorskih pravic so posamezni avtorji. Tisk so finančno podprli Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije, Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Slovensko arheološko društvo. 3 Uvodnik 5 In memoriam Tatjana Bregant 7 Kako smo zgubili kožuhe in se začeli pogovarjati Boris Kavur 75 Nevropsihološki model interpretacije mlajšepaleolitske jamske stenske umetnosti Maja Šuštaršič 27 Nekaj misli o pomenu uporabe spolij pri gradnji v srednjem veku Katja Zvanut 37 Imaginariji arheoloških objektov: podobe Lučka Alman Momirski 43 Harrisovi diagrami in računalniki Dimitrij Mleku ž 49 Uporaba nesistematično zbranih podatkov v GIS. Primer: emonski prostor Bernarda Zupanek 57 Sidescan sonar - najbolj razširjen akustični instrument v podvodni arheologiji Tina Žerjal 65 Proučevanje preteklosti s pomočjo procesov in struktur Andrej Pleterski 69 O nekaterih možnostih interpretiranja zgodnjesrednjeveških grobišč Andrej Pleterski 73 Staroslovansko obdobje na vzhodnoalpskem ozemlju. Zgodovina raziskav do prve svetovne vojne Andrej Pleterski 79 Zaščitna arheologija: francoski način Jean-Paul Demoule 87 K študiju arheologije na Slovenskem Mitja Guštin 93 Mikrolociranje gomil na grobišču med Sv. Lovrencem in Grižami Sašo Poglajen in Matja žNovšak 97 Podmorske raziskave antičnega brodoloma Grebeni pri Silbi Andrej Gaspari in Miran Eri č 101 CAA 2001 - računalniške aplikacije in kvantitativne metode v arheologiji: arheološka informatika - večanje zmogljivosti, Visby, Gotland, Švedska 25.-29 april 2001 Tatjana Veljanovski in Toma ž Podobnikar 105 Poročilo o delu Slovenskega arheološkega društva v letu 2001 Barbara Ravnik-Toman 107 Navodila avtorjem Ar he o 21, 2001, 3 Uvodnik 3 Enaidvajseta številka za Arheo in tretja za sedanje uredništvo je pred vami. Če si je novo uredništvo, ki je svoje mesto zasedlo pred devetnajsto številko, zastavilo jasno vizijo Arhea kot revije s tematskimi rdečimi nitmi, ki bi bile zanimive za širši krog bralcev znotraj discipline, nas je realnost vedno postavila na trdna tla. Namesto skrbno načrtovanih konstrukcij z naročenimi članki smo običajno improvizirali revijo z od vsepovsod napaberkovanimi prispevki. Tudi ta številka je bila zasnovana kot tematska številka in tudi iz te številke je nastalo nekaj, česar nismo načrtovali. Morda je prav naša tretja številka tista, kjer smo slabost obrnili v vrlino, kjer smo iz inženirjev postali hricoleurji - sestavljalci obstoječih elementov na svež način, znotraj omejitev trenutnega stanja slovenske arheologije. Številka je najbogatejša doslej - tako po številu avtorjev kot po obsegu. Krog piscev se širi, tudi izven meja discipline. Pisci iz drugih disciplin, ki razmišljajo in pišejo o temah, ki se dotikajo arheologije, so še posebej dobrodošli, saj s svežimi idejami in pogledi prevetrijo marsikdaj zatohlo podstrešje slovenske arheologije. Veseli nas tudi množica prispevkov, ki so bodisi rezultati ali stranski produkti diplomskih ali magistrskih nalog. Očitno se ustvarja nov krog bralcev in piscev - podiplomski študentje, kijih zanimajo vprašanja in teme, ki se jim Arheo posveča. Morda že žanjemo tisto, kar so uredništva pred nami sejala. Pred vami je tako pisan hhcohige različnih prispevkov, ki segajo od starejšega paleolitika do sodobnosti, od šamanističnih praks do digitalne tehnologije. Arheo še vedno ostaja revija, ki poskuša v slovenski prostor prinesti novejše raziskovalne tokove v svetovni arheologiji. Številko žal začenjamo s spominom na življenjsko zgodbo nedavno preminule profesorice Tatjane Bregant, ki je neločljivo povezana z razvojem slovenske arheologije. Boris Kavur predstavi trenutno aktualno neoevolucioni-stično pojasnitev pojava jezika pri hominidih kot časovno manj potratnega nadomestila za dvorjenje - negovanje kožuha pri primatih. O eni izmed pojasnitev mlajšepaleolitske stenske umetnosti - nevropsihološki teoriji - govori Maja Šuštar.šič. Ikonografija franko-kantabrijske jamske stenske umetnosti naj bi nastala v drugotnih stanjih zavesti, povezanih s prakso šamanizma. Katja Zvanut predstavi ideje o uporabi antičnih spolij v srednjem veku. Spolije niso bile zgolj gradbeni material, temveč simbolno izpovedno sredstvo. O predstavitvah arheoloških objektov z vidika arhitekture se sprašuje Lučka Ažman Momirski. Ponuja tri modele predstavitev arheoloških objektov: arheološkega, didaktičnega in arhitekturnega. Dimitrij Mlekuž govori o Harrisovih diagramih in o možnostih, ki jih pri njihovi izdelavi in obdelavi ponuja digitalna tehnologija, a žal ostajajo neizrabljene. Izkušnje pri uporabi nesistematično zbranih podatkov in njihovi predstavitvi v geografskih informacijskih sistemih predstavlja Bernarda Županek. O možnostih, kijih podvodni arheologiji ponuja sidescan sonar, govori Tina Žerjal. Predstavi tudi nekaj rezultatov svojih raziskav s sidescan sonarjem v slovenskem morju. Andrej Pleterski se predstavlja kar s tremi prispevki. V prvem predstavi svoje razumevanje premoščanja brezna med sedanjostjo in preteklostjo. V drugem govori o izpo-vednosti grobišč kot simbolnih struktur. Tretji prispevek pa je pregled raziskav staroslovanskega obdobja na našem območju do prve svetovne vojne. Izredno zanimiv je prispevek Jeana-Paula Demoula, ki predstavlja organizacijo varstva kulturne dediščine v Franciji. Francija je - v nasprotju z angleškim modelom -zaščitno arheologijo opredelila kot javni interes in v ta namen ustanovila posebno institucijo (Nacionalni inštitut za preventivne arheološke raziskave, INRAP). Drugi del odpira Mitja Guštin z nekaj mislimi o prihodnji ureditvi študija arheologije. Ker se tudi na tem področju univerzitetnega študija dogajajo spremembe, bo prispevek gotovo sprožil polemike. Komaj čakamo, da jih objavimo v Arheul Še vedno velja, da predstavljamo sveže in neobičajne pristope k terenskemu delu: Sašo Poglajen in Matjaž Novšak predstavljata mikrolociranje gomil v okolici Griž s pomočjo digitalne tehnologije. Miran Erie in Andrej Gaspari pa sta sodelovala pri podvodnih raziskavah antičnega brodoloma pri Silbi. Tatjana Veljanovski in Tomaž Podobnikar sta se udeležila srečanja "Computer applications in archaeology 2001", ki je bilo v Visbyu na Švedskem. Na koncu sledi še kratko poročilo o delovanju Slovenskega arheološkega društva v letu 2001, ki gaje pripravila predsednica, Barbara Ravnik-Toman. Arheo je seveda še vedno odprt za vaše ideje in prispevke. .. Uredništvo Arheo 20, 2000, 28-5 37 In memoriam Tatjana Bregant Ruta na Pohorju, 16. 2. 1932 - Ljubljana, 15. 2. 2002 Mnogi ste spoštovano profesorico Tatjano Bregant poznali in z njo sodelovali leta pred mano. Bili ste kolegi med študijem, njeni prvi diplomanti in sodelavci pri raziskavah v Obrih in Luplanici v Bosni, na Ljubljanskem barju in Celjskem gradu. Opazovali ste, nekateri pomagali in sodelovali pri oblikovanju in delu katedre za neolitsko - pred-kovinsko arheologijo. Videli in poznali ste vse njene želje in vso silno moč pri oblikovanju študijskih in raziskovalnih programov na Oddelku za arheologijo in Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Vem, da bodo moje besede v slovo spoštovani profesorici le medel odsev vseh naših spominov. Mnoge delimo, veliko pa je onih drugih, samo naših. Sam sem spoštovano profesorico najprej spoznal v legendarni predavalnici 04 na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tudi zadnje dejanje moje študijske poti sva opravila skupaj. Med zadnjo vojno, med bombardiranji na poti na Filozofsko fakulteto v Za-dar, na zagovor mojega doktorata. Ne bom pozabil, nikoli. Ko se poslavljamo od gospe profesor, mi je postalo jasno, kako skopobesedni smo bili, pogosto tudi takrat, ko smo sicer veliko govorili. Pa vendar, ostanejo nam besede, le tako se namreč lahko še enkrat, na glas, spomnimo vsaj nekaterih njenih del, ki so za vedno vgrajena v slovensko arheologijo. Njenega pedagoškega dela, generacij študentov, diplomantov in doktorantov. Sistematičnega raziskovalnega dela in zaščitnih izkopavanj, najprej na Ljubljanskem barju in nato na Celjskem gradu. Njenega pionirskega dela pri vzpostavljanju meddisciplinarnih raziskovalnih povezav in raziskovalnih temeljev, ki jih je postavila pri študiju grajskih kompleksov in srednjeveške keramike. In nenazadnje revije Poročilo o raziskovanju paieolita, neolita in eneolita v Sloveniji. Dvajset let je bila njena uspešna urednica. Redna profesorica doktorica Tatjana Bregant je umrla dan pred svojim sedemdesetim rojstnim dnem. Rodila seje 16. februarja 1932 v Ruti na Pohorju. Na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je diplomirala leta 1955 in enajst let kasneje (1966) tudi doktorirala na temo "Ornamentika na keramiki neolitskega časa v Jugoslaviji". Delo je v monografski obliki izšlo dve leti kasneje. Takoj po diplomi je bila izvoljena v naziv asistentke za prazgodovinsko in zgodnjesrednjeveško arheologijo. V času do izvolitve v naziv docentke (1969) je vodila vaje iz preparacije in konzervacije ter risanja arheoloških predmetov za prvi letnik. Po smrti profesorja Korošca (1966) je vodila tudi vaje o konzervaciji in preparaciji ter vaje o interpretaciji neolitskega gradiva za vse štiri letnike. V tem času je kot sodelavka sodelovala na izkopavanjih Pomorskega muzeja v Piranu (Koite), Notranjskega muzeja v Postojni (Križna gora), Ptujskega muzeja (Pavlovski vrh) in Arheološke sekcije SAZU v Ljubljani (na koliščih v okolici Iga). Skupaj s profesorjem Korošcem je raziskovala na Drulovki pri Kranju. V okviru doktorskega študija je opravila štiri študijska potovanja po jugoslovanskih muzejih. V naziv docentke za prazgodovino (neolit) je bila prvič izvoljena leta 1969. Od takrat dalje pa vse do upokojitve je poleg že omenjenih vaj vodila pedagoški in raziskovalni program pri predmetu Neolit in eneolit. V šestdesetih letih je sodelovala pri raziskovalnem projektu "Obre" in vodila izkopavanja neolitskega naselja Luplanica v Bosni. Postala je nosilka raziskovalne teme "Raziskovanje kulture Ljubljanskega barja" (1969), vodila arheološke raziskave na Starem gradu v Celju (1972) in projekt "Neolit in eneolit Slovenije" (1976). Pripravila je strokovni kolokvij "Neolitik in eneolitik Slovenije ter sosednjih pokrajin" (1970). Bila je predsednica prazgodovinske sekcije Zveze arheoloških društev Jugoslavije (1972-1976) ter predsednica prazgodovinske sekcije Slovenskega arheološkega društva. Leta 1978 je bila izvoljena v naziv izredne in 6 In Memoriam Tatjana Bregant nato redne (1984) profesorice za predkovinsko arheologijo. Neizmerna je bila energija, ki jo je vlagala v ustanovitev in delovanje Znanstvenega inštituta Filozofske Fakultete v Ljubljani. V tem času (1980) je v kontekstu inštitutskega programa "Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem" predstavila odmevni programski tekst "Vloga arheologije v slovenski kulturologiji". Vse do upokojitve (1987) je vodila katedro za prazgodovinsko arheologijo predkovinskih dob, v okviru oddelčnega raziskovalnega programa "Geneza kulturne pokrajine" pa tematski sklop "Neolit in eneolit Slovenije". Vodila je sistematična in zaščitna izkopavanja na Ljubljanskem barju (kolišča ob Maharskem prekopu) in na Starem gradu v Celju. Pripravila je razstavi "Spomeniškovarstvena izhodišča za obnovo gradu Celje" (1978) in "Pečnice s Starega gradu Celje" (1984). Sodelovala je pri pripravi razstave in kataloga "Pozdravljeni, prednamci! Ljubljana od prazgodovine do srednjega veka" (1996). Bila je odgovorna urednica revije Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji III-XXI (1974-1993). Ne bomo je pozabili. Mihael Budja Ljubljana, 20. februar 2002 Arheo 20, 2000, 38-44 7 Kako smo zgubili kožuhe in se začeli pogovarjati ©Boris Kavur ISH — Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana Izvleček v prispevku je jezikovna komunikacija predstavljena kot del evolucijskih adaptacij, ki so bile značilne za vrste, pripadajoče našemu rodu, ter so se pojavile po obdobju pred dvema milijonoma let. Jezik seje pojavil kot nadomestilo za dvorjenje, ki je še vedno prisotno v primatskih družbah. Postal je način vzpostavljanja zavezništev ter metoda za distribucijo socialnih informacij. Ključne besede hominidi, socialnost, komunikacija, jezik, družba, skrb zase Uvod V pričujočem besedilu bom predstavil komunikacijo v družbi kot pojav, preko katerega posameznik v družbi uresniči skrb zase. Pristop, ki sem ga izbral, predstavlja metodološki prehod od sociobiologije proti kulturnemu materializmu. Združitev navidezno različnih pristopov pa omogoča obojestranska globoka zasidranost v evolucio-nistični, oziroma natančneje neoevolucionistični, paradigmi. Če poenostavimo. Sociobiologija v tem primeru ni predstavljena kot oblika biološkega diktata obnašanja, ampak kot skupek v času variabilnih anatomskih danosti, ki predstavljajo temelje in omogočajo realizacijo socialnih aktivnosti posameznikov oziroma posledično družb, ki jih ti posamezniki sestavljajo. Poenostavljeno materialistično pojmovanje kulture kot izventelesne reakcije na okolje pa omogoča vpeljavo kulturno diktiranih ter posredovanih kompromisov med posamezniki v skupnosti, kot je jezikovna komunikacija. Pravzaprav bi lahko besedilo pojmovali kot nadaljevanje članka, v katerem sem na komunikacijsko prizorišče starega sveta pripeljal anatomsko moderne ljudi (Kavur 2000a) ter v privesku besedila nakazal komunikacijske zagate, ki jih povzroči komunikacija med kognitivno in anatomsko skoraj identičnimi, pa vendar kulturno in socialno diferenciranimi hominidi. Da bi kadarkoli lahko razrešili to zagato, se je potrebno najprej vrniti nekoliko v preteklost ter si ogledati začetke "kulture" in iz teh izpeljati potrebo po jezikovni komunikaciji. Tu bodo ponovno vstopili koncepti skrbi zase oziroma komunikacija kot oblika slednje. In tokrat bo mogoče jezikovno komunikacijo potisniti tudi daleč nazaj v preteklost. Poskušal.bom prikazati njen razvoj v trenutku, v katerem je najverjetneje, da se je pojavila kot eden od členov v kompletu biokulturnih reorganizacij hominidne anatomije ter kognicije, ki so posredno omogočili hominidno kolonizacijo starega sveta. Opičji posli Podnaslov ne napoveduje govora o oblikah ter situacijah, v katerih prihaja med šimpanzi do konfliktov, pri katerih go- Abstract In the paper linguistic communication is presented as a part of the evolutionary adaptations typical for the member species of our genus thai appeared after 2 million years ago. Language appeared as a substitute for grooming behaviour still present in primate societies. It became a tool for creating aliances and a method for the distribution of social information. Keywords honiinids, sociality, communication, language, society, care for onesel f vorijo pesti, ampak se bom posvetil strategijam, ki služijo za preprečevanje takih konfliktnih situacij - dvorjenju.1 Za primate je življenje v skupinah posredno in neposredno energijsko drago, kar lahko v najslabšem primeru povzroči onemogočanje reprodukcije socialno nižjim posameznikom, ki nimajo dostopa do energijsko bogatih virov oziroma imajo v skupnosti omejene pravice ter možnosti. Glavna strategija boja proti takim stroškom je vzpostavljanje koalicij kot oblike vzajemne zaščite proti eksce-sivnemu nadlegovanju. Primatske skupine so v procesu nenehnega pogajanja za status ter s tem dosegajo stanje dinamičnega ravnovesja, v katerem so sile disperzije izničene s težnjami po povezovaanju. Ključno vlogo igra pri tem sposobnost opazovanja razmerij ter situacij - sposobnost, ki jo omejuje velikost možganov oziroma natančneje delež nevrokorteksa (Power 1998, 112). Poglavitno pri tem je, da gre za socialne informacije, ki niso vedno opazne iz prve roke - znotraj šimpanzovskih skupnosti ni toliko pretepov, da bi lahko posamezniki neposredno opazovali razmerja oziroma se tudi ti konflikti ne odvijajo javno pred očmi celotne skupnosti (Dunbar 1996, 22). Za vzpostavitev zavezništev, na katerih temelji stabilnost skupnosti, primati uporabljajo socialno dvorjenje. Modeli so pokazali, da obstaja linearna povezava med časom, ki ga posameznik nameni dvorjenju, ter velikostjo skupnosti. Pri tem gre za dolgotrajno posvečanje nekemu posamezniku v skupnosti, kar je odraz impresivne deklaracije zanimanja in zvestobe. Čas, ki ga posameznik porabi za dvorjenje, poudarja pomen zveze, pri čemer so te zanesljive, saj gre za obliko vzpostavljanja zavezništev, ki jo je težko hliniti. Časa, ki ga porabiš z nekom, ne moreš porabiti z nekom drugim. Velike skupine pa predstavljajo probleme socialne kohe-zije ter kompeticije znotraj skupine. Primati ustvarjajo povezave z dvorjenjem - opravilom, kateremu ne morejo po- 1 Pri tem gre za čiščenje kožuha ter odstranjevanje parazitov, ali pa zgolj za telesni stik, ki ustvarja ugodje. 8 Boris Kavur Kako smo izgubili kožuhe svečati več kot 20% svojega dnevnega časa, kajti potrebujejo čas za prehranjevanje, gibanje in počivanje. Če se skupnost povečuje in poskušajo posvečati več časa dvorjenju, posledično trpijo druge aktivnosti, s čimer se zmanjšuje preživetvena sposobnost posameznikov ter tudi skupnosti (Aiello 1998, 28). Simpanzi sicer živijo v skupnostih do 55 osebkov, vendar se večino časa gibljejo v skupinah po 2 do 10 osebkov. Podobno je s sodobnimi lovci in nabiralci. Skupnosti - plemena, ki se občasno srečujejo, štejejo do 150 oseb, vendar se navadno delijo na skupine po 30 oseb. Tako lahko ugotovimo, da številka 150 oseb ne predstavlja ekološko določenega maksimuma, ampak gre za izključno socialno skupino (Dunbar 2000, 258), katere velikost je določena s človeško sposobnostjo procesiranja socialnih informacij in pomnjenja zavezništev ter medosebnih odnosov. Na koncu pridemo do še enega zanimivega položaja. Pri dvorjenju si šimpanzji zavezniki v bistvu čistijo kožuh na tistih mestih, ki jih posameznik ne more neposredno opazovati ter jih ne doseže. Bistvo jezikovne komunikacije pa je prenos informacij, kijih posameznik ni mogel neposredno zaznati - niso mu bile dosegljive. Če hitro povežemo obe situaciji, lahko domnevamo, da leži bistvo zavezništev v izmenjavi uslug oziroma informacij, do katerih posameznik ne more sam. V tem primeru posameznik skrbi zase z vključevanjem v proces kroženja informacij. Komunikacija v prazgodovinskih družbah Za razliko od šimpanzov imamo veliko kompleksneje razvite možganske centre za produkcijo jezika ter kontroliranje dihalnega trakta. Tudi naš vokalni aparat je bolj razvit in omogoča boljšo kontrolo nad vdihnjenim ter izdihnje-nim zrakom, pa vendar temelji šimpanzovska nezmožnost govora v nevpletenosti v širši sistem kulturnih pomenov. Simpanzi enostavno niso državljani šimpanzje republike, niti ne klasifikatorni bratje znotraj šimpanzovskega ekso-gamnega klana. Njihove pravice ter dolžnosti niso kodi-ficirane v imenu višje avtoritete. Nihče namreč ne zdrži dolgo uporabe jezika, če ni drugih, ki niso zgolj pripravljeni poslušati, ampak tudi delovati z vsaj najmanjšo zanesljivostjo v skladu s skupno sprejetimi pravili, ki temeljijo na tem, kar je povedano. Ali kot seje izrazil C. Kni-ght, je "človeški jezik odvisen od kulture ter nima nobene funkcije v njeni odsotnosti" (Knight 1991, 17-18). Če poskušamo to aplicirati na naše hominidne prednike, potem lahko zaključimo, da se je jezik razvil iz živalske kognicije in ne iz živalske komunikacije. Tu se nahaja kontinuiteta. Izšel je iz kognitivnih sistemov, ki so že obstajali ter delovali, izšel je iz socialne organizacije oziroma spre- membe potreb za vzdrževanje le-te. Pri tem je vzpostavil tudi nove potrebe oziroma stroške. Ti so v grobem dodatno možgansko tkivo, reorganizacija možganov, spremembe dihalnega sistema ter še mnoge druge. In kakšne so bile koristi? Korist, ki jo največkrat omenjamo, je sposobnost sodelovanja, sposobnost govora ter sposobnost pomagati drug drugemu. Ulbaek meni, da je prav iz darvinistične perspektive to tudi njegov največji strošek, kajti jezik kot oddajanje informacij bi le stežka pojmovali kot evolucijsko stabilno strategijo (Ulbaek 1998, 38). Izjema je primer recipročnega altruizma oziroma vzpostavitve zavezništev znotraj skupnosti. Kljub navidezni kontradiktornosti posameznik z dajanjem socialnih informacij o sebi zvišuje, če uporabimo darvinistični termin, svojo reprodukcijsko zmožnost. Jezikovna komunikacija je tako zamenjala telesne stike kot produkcijo ugodja, ki je ustvarjala zavezništva. Povečanje prostornine možganov pred dvema milijonoma let pa posredno kaže na povečanje skupnosti ter socialne kompleksnosti. V takih okoliščinah bi se posamezniki, ki bi poskušali vzdrževati zavezništva z dvorjenjem, znašli pred nepremagljivim problemom. Zato je bila cenejša uporaba vokalnih klicev za vzdrževanje socialnih vezi, vzela je manj časa ter je zato počasi izrinila dvorjenje. Po Dunbarju je "vokalno dvorjenje" postalo vedno bolj informativno, kar je posledično vodilo do jezika kot "obrekovanja" oziroma kot izmenjave socialnih informacij (Knight 1998, 11). Pri tem pa postane spet ključno vprašanje zanesljivosti. Zakaj bi zaupali drugim? Dvorjenje je specifična primat-ska oblika ustvarjanja zavezništev - je neposredna in dolgotrajna ter zaradi tega ustvarja zaupanje. Prejemnik verjame dvoritelju, ker ta investira veliko časa v dvorjenje, torej je zanesljiv zaveznik. Z vpeljavo ogovarjanja pa seje poraba časa za prenašanje osebnih informacij in informacij o tretjih osebah zmanjšala. Predvsem informacije o tretjih osebah so prešle iz prve roke ter so zaradi tega postale manj zanesljive. V iskanju nadomestne rešitve za primat-sko energetsko drago manualno vzdrževanje zavezništev oziroma za tvorjenje zanesljivosti vokalne komunikacije za zelo močne povezave med posamezniki znotraj skupnosti predlaga Knight vpeljavo energijsko dragih signalov, znanih kot "rituali" (Knight 1998, 12). Iz teh pa lahko izpeljemo ideološke sisteme, izvor umetnosti ter različne teorije o izvoru družbene kooperacije (Hayden 1993, 164-169). Rituali in jezik so posledično povezani, saj jezik potrebuje formulacijo imaginarnih entitet, ki so umeščene v konceptualnem prostoru in času. Pri tem pa morajo ljudje verjeti v imaginarne celote, o katerih je govoril njihov je- Arheo 21, 2001, 7-13 9 zik - morajo verovati (Goldshmidt 1993, 343-344). Za razumevanje položaja, v katerem je prišlo do teh sprememb, se moramo najprej posvetiti samemu nastanku "kulture" na eni ter fizičnim in posledično tudi družbenim spremembam hominidov na drugi strani. Že J. Huxley je napisal, da je pravilno reči, da je človek žival, in ne, da je le žival. Razlika se nahaja v kulturi. In ker se v zadnjem času antropologija in etolo-gija trudita, da bi razliko med obnašanjem ljudi in drugih živalskih vrst čim bolj zabrisali oziroma v skladu z arhaično obliko gradualističnega evolucijskega prepričanja predstavili kot zvezno ter postopno prehajanje, bom uporabil radikalno Goldschmidtovo definicijo kulture, ki je "sistematizacija naučenih situacijskih motivacij" (Gold-schmidt 1993,342). Po njegovem mnenju živali delujejo na dva načina, ki sta endogena. Njihovo delovanje je osnovni odgovor na stimulus ali pa je njihovo delovanje situacijska adaptacija tega odgovora. Na drugi strani pa so za ljudi značilni ek-sogeni sistemi motivacije, ki so naučeni. S postopno rastjo situacijske motivacije pri delovanju se je večina genetsko programiranega delovanja ali izbrisala ali pa je bila prepisana. Skratka, ko je bila dosežena kritična meja, ko je postalo naučeno situacijsko obnašanje sistematično, so naši predniki dobili kulturo. Kultura se zdi kot iz biologije izvirajoča transformacija motivacijskega sistema posameznikov in je usmerjena proč od egocentričnih interesov, ki so vključeni v živalsko težnjo za preživetjem in reprodukcijo ter se bliža sociocentričnim potrebam, ki se pojavljajo v družbi (Goldschmidt 1993, 342-345). Tako postane človeška evolucija proces adaptacije skozi kulturo, kar pomeni, daje uporaba kulture kot taka postala za ljudi "naravna". Kultura ni tuja prisila, ni antiteza svobode - po mnenju mnogih predstavlja edini možni način realizacije človeškega načina življenja (Megarry 1995, 55). Tak model je spet postopen in zvezen, kot tudi model pojava jezika kot posledice prej obstoječe živalske kogni-cije. Prav tako pa poudarja, da je prav pojav kulture zraven jezika najmočnejši povezovalni element v družbi. Pri tem ne gre le za povezovanje posameznikov, ampak tudi čezgeneracijski prenos podatkov, ki je mogoč zgolj v jezikovni obliki. Gre za principe odločanja reševanja problemov - posamezniki se odločajo glede na ocene alternativnih variant obnašanja ter se preferenčno pogosteje odločajo za določene načine - načine, o katerih imajo več informacij. Glede na število situacij, v katere posameznik zaide, se zmanjšuje število situacij, v katerih se odloča glede na lastne izkušnje, ter povečuje število situacij, v ka- terih reagira v skladu s svojim znanjem - s komunikacijo sprejetimi izkušnjami drugih. Sicer še vedno mnogi antropologi in arheologi menijo, da so bili šele anatomsko moderni ljudje, ki so pred dobrimi 40.000 leti poselili Evropo, prvi sposobni kompleksnega govora. V tako prepričanje nas sili mnenje, da so bili "mi", ter vera v izjemnost "neposrednih" dokazov, kot so umetnost, simbolizem, glasba, napredno izkoriščanje surovin itd. Po tem scenariju so ljudje začeli delovati moderno šele dolgo za tem, ko so prevzeli moderno anatomijo (Tatter-sall 1999, 308). Skoraj moderno anatomijo so imeli že Hotno ergaster. Povečanje možganske velikosti pri tej vrsti, v primerjavi s Homo habilis, lahko razlagamo kot posledico povečanja telesa ter posledico povečanja kontrolnega organa telesnih funkcij. Vendar pa se pokaže, da gre za povečanje relativne velikosti, kar pomeni, da je treba vzroke iskati tudi kje drugje. Žal pa običajni osumljenci ne pomagajo veliko. Spremembe v arheološkem zapisu se pojavijo šele kasneje. Velikokrat se je gledalo na jezik kot na sredstvo za povečanje možganov in izboljšanje komunikacije. Pa vendar je analiza skeleta Homo ergaster (Dečka s Turkane -KNM-ER 15 000) pokazala nepričakovane rezultate. Pri hrbtenici tega juvenilnega osebka je prostor za del hrbtenjače, ki kontrolira delovanje prsnih mišic, veliko manjši kot pri modernih ljudeh. Najbolj prepričljiva je razlaga, da je imel Deček iz Turkane manj natančno kontrolo nad prsnimi mišicami ter trebušno prepono. V prsnem košu se nahajajo pljuča, ki so glavni vir vibrirajočega stebra zraka, s katerimi zgornji del dihal manipulira, da proizvaja govor. Tudi ukrivljenost možganskega dna ni dovolj velika, da bi nakazovala zelo spuščene glasilke in neizogiben se zdi sklep, da ta vrsta ni bila zmožna jezika, kot ga poznamo danes (Tattersall 1999, 300-301). Zagotovo pa je predstavljala njihova vokalizacijska in posledično tudi iz kulture ter skupnostne kohezije izhajajoča jezikovna sposobnost odmik od primatskega vzorca. Če bi želeli določiti izhodišča za začetek tega odmika, se moramo posvetiti razvoju rodu Homo oziroma pojavu modernejših telesnih proporcev pri hominidih ter kulturnim in evolucijskim posledicam tega pojava. Kako smo izgubili kožuh Pod vplivom ekološkega determinizma oziroma tehnizi-rane argumentacije v humanistiki trdi danes prevladujoča teorija, daje hominidizacija posledica adaptivne in eksap-tivne reakcije na globalni trend širjenja suhega podnebja. 10 Boris Kavur Kako smo izgubili kožuhe Najnovejši podatki kažejo, da se je hominidni premik v suha življenjska okolja zgodil dokaj pozno - šele pred približno 2,5 milijona let. Nasprotno pa so bili hominidi prisotni na evolucijskem prizorišču že pred približno petimi milijoni let. Še več, že ti zgodnji hominidi so bili prilagojeni za dvonožno hojo - drevesni bipedalizem. Prav tako niso izdelovali in uporabljali orodij - torej je padla najstarejša predpostavka evolucije, Engelsova teza, da je vzravnanje posledično sprostilo roke ter omogočilo izdelavo orodij ter nastanek kulture. Iz tega sledi, da se je adaptivna evolucija prvih homini-dov zgodila še v gozdu, v robne gozdove savanskega mozaika pa so vdrli šele z vključitvijo mesne hrane v prehrano ter z izdelavo kamenih orodij (Potts 1998, 82; Kavur 2000b, 15-20). Za ogled tega premika se moramo v prvi vrsti posvetili prehrani hominidov. Skupni prednik homi-nidov in opic je bil zagotovo rastlinojed, saj se pomanjkanje organske sintetizacije vitamina C, kar je še danes naša lastnost, pojavlja le pri ekstremnih rastlinojedcih. Pri spremembah podnebja ter nestabilnem življenjskem okolju so se posamezne vrste prilagodile na različne načine. Gorile ter orangutani so zaradi upada kvalitete prehrane povečali telo - omogočili so večji količinski vnos hrane. Zato lahko pričakujemo, da gre v tem primeru za strategijo, ki je delovala tudi pri robustnih avstralopitekih. Na drugi strani pa so se šimpanzi usmerili v konzumacijo energijsko bogate hrane ter upočasnili prebavo. Zato so posledično lahko ostali fizično izrazito aktivni in razvili bogato socialno življenje. Hominidi, iz katerih smo se razvili mi, pa so uporabili tretjo strategijo - v prehrano so vključili meso. Zaradi tega so lahko povečali telo, ne da bi morali posledično zmanjšati mobilnosti ali pa celo socialnosti (Milton 1999, 11). Povečanje obeh dejavnikov je bilo nujno potrebno. Z osušitvijo podnebja je začel v vzhodni Afriki prevladovati galerijski gozd, ki je še bolj razpršil mozaično distribucijo energetsko bogate hrane - sadja in mesa. Hominidi so morali povečati mobilnost, da so bili sposobni te vire hrane doseči, jih izkoristiti in se umakniti na varno pred potencialnimi plenilci. Za ustreznejše izkoriščanje virov je bilo potrebno povečanje socialnosti ter koordinacija in načrtovanje izkoriščanja - potrebna je bila jezikovna komunikacija, ki je presegala dogodke v sedanjosti ter omogočala s slovničnim časom na osnovi spomina iz preteklosti napovedovati dogodke v prihodnosti. Posledično je bila potrebna večja inteligenca, ki jo je lahko omogočala le povečava možganov. Hominidi so za pokrivanje novih energijskih potreb morali več in bolje jesti. In to zato, ker so možgani v metaboličnem smislu zelo dragi - potrebujejo namreč 22-krat večjo količino energije kot enaka količina mišičnega tkiva. In ker ljudje nimajo nenavadno visoke metabolične stopnje, je bilo za vzdrževanje dragih možganov potrebno zreducirati drugi energetsko drag organski sistem - prebavila (Aiello 1998, 25). Z zmanjšanjem prebavil se je skrajšalo trajanje prebave in posledično se je zmanjšal tudi energijski izkoristek zaužite hrane. Potrebna je bila energijsko večvredna hrana. Vendar pa odrasli ljudje ne morejo dobiti več kot 50% dnevnih enrgijskih potreb iz beljakovin. Lahko bi jih dobili iz masti, a živali v tropih nimajo podkožnih maščobnih oblog, ker so le-te adaptacija na hladnejše podnebje. Ko so se hominidi začeli prehranjevati z mesom, so z mesom lahko zadovoljili svojo potrebo po beljakovinski hrani, energijske potrebe pa so morali zadovoljiti z rastlinsko hrano (Milton 1999, 18). Oboje - potreba po povečanju količine hrane ter potreba po povečanju virov hrane - sta predpostavljali povečanje mobilnosti ter socialnosti in posledično tudi kooperacije. Časa za dolgotrajno primatsko čiščenje kožuha - dvorjenje - ni bilo več. Verjetno pa niti kožuha bilo ni več. Razlike med avstralopitecinami in zgodnjimi pripadniki rodu Homo se danes največkrat razlaga s spremembami termoregulacijskih mehanizmov, ki niso samo določali oblike telesa, ampak tudi velikost možganov. Omenil sem, da se je zaradi spremembe prehrane povečalo telo. Vsaka sprememba velikosti in oblike telesa pa spremeni njegovo razmerje površine proti masi, kar posledično vpliva na ter-moregulacijo. Velika, izpostavljena telesna površina pomeni veliko izmenjavo temperature z okoljem oziroma majhno zadrževanje le-te (Ruff 1993, 54). Spremembe okolja ter distribucije hrane so hominide pognale v savano, kjer je za gibanje v vročini najprimernejše dolgo in suho telo. Zaradi vpadnega kota sončnih žarkov telo izgubi več energije, kot je dobi. Položaj pa je popolnoma drugačen v tropih, kjer ni direktnega sonca in je gibanje zraka le minimalno. Tam je za organizme smiselno, da zadržujejo čim več energije. Posledično so zato telesa manjša (Pigmejci) ali pa pokrita s termoregulacijsko dlako (šimpanzi), ki telesno toploto zadržuje, v nasprotju z dlako savanskih hominidov (ljudi). Dlaka namreč onemogoča direkten dostop sončnih žarkov na najbolj izpostavljeno mesto - na glavo. Iz povedanega lahko sklepamo, da so z vstopom v savano hominidi izgubili telesno dlako. Za gibanje po suhem in vročem podnebju je bilo potrebno vzravnati telo Arheo 21, 2001, 7-11 13 45 tako, da se je pomanjšala površina, izpostavljena sončnim žarkom, hkrati pa je izginila telesna poraščenost, ki bi preprečevala termično izmenjavo - potenje ter hlajenje telesa. Ostali pa so lasje, ki so onemogočali direkten dostop sončnim žarkom do glave. V primeru ostanka primat-skega obnašanja - to je dvorjenja kot oblike sklepanja zavezništev -je hominidom v savani zmanjkalo dlake, ki bi jo zavezniki lahko čistili. Vendar pri termoregulaciji ne gre zgolj za hlajenje telesa; telo je potrebno tudi segrevati. Leta 1979 je bila minimalna letna nočna temperatura v kenijskem narodnem parku Amboseli zaradi inverzne radiacije le 12,8±2,15 °C. Podnevi se zemlja greje, ponoči pa oddaja toploto. Tako je najhladneje pri tleh ter v odprtih habitatih - savanah. In če računamo, da znaša termalna preferenca golega odraslega človeka 28°C in še več za otroka ter da s padcem pod 20°C nastopi energetsko zelo drago tresenje, so se homi-nidi morali prilagoditi na nove razmere (Pawiowski 1999, 153-154). Sicer bi bilo najlažje spati na drevesih, kot so to počenjali gozdni predniki, vendar sta izoblikovanje moderne dvonožne hoje ter povečanje telesa to onemogočili. Domnevamo pa lahko, da so bili vsi pripadniki rodu Homo manj občutljivi na temperaturne spremembe kot avstralo-piteki - vsi fosili, mlajši od 1,7 milijona let, so večji in robustnejši. Prav tako se zmanjša spolni dimorfizem, ki pomeni približno 20-kilogramsko povečanje ženske mase, s katerim seje nevarnost podhladitve zanje zmanjšala. Tako lahko domnevamo, da je prav v tem trenutku prišlo do pojava še ene anatomske značilnosti, ki nas loči od primatskega modela - telo se v primeru hladitve greje s plastjo podkožne maščobe. Sicer gre za trditev, ki je nepreverljiva, pa vendar je najlažje domnevati, da sodi sprememba v skupek anatomskih reorganizacij, ki so nastopile pred približno 1,7 milijona let, ko se je pri ho-minidih privič pojavila skoraj moderna anatomija. Predhodnemu bipedalizmu ter uporabi kamenih orodij in posledično uživanju mesne hrane, ki so nastopili pred približno 2,5 milijona leti in še prej, lahko v tem času dodamo modernizacijo dvonožne hoje ter vključitev v dogajanje v savani. Povečanje mobilnosti, povečanje možganov, izguba dlake ter podkožna maščoba pa so energetsko drage adaptacije-potrebno je izboljšanje prehrane ter povečanje socialnosti, predvsem pa boljša komunikacija - jezik. Na koncu lahko še enkrat izpostavim izgubo kožuha kot tisti dejavnik, ki nas v največji meri ločuje od naših primat-skih prednikov. S pomanjkanjem kožuha je dvorjenje, kot ga poznamo danes pri primatih, postalo neizvedljivo. Potrebna je bila nova oblika komunikacije. Pojasnitve komunikacijske zmožnosti Iz navedenega je razvidno, da lahko povečanje možganov pri hominidih razložimo kot dejavnik spremembe mo-toričnosti in obnašanja, kar je povezano s širjenjem življenjskega prostora v savansko področje oziroma z iskanjem novih virov hrane. Povečanje telesa je že samo po sebi pomenilo prednost, saj je zmanjševalo ranljivost s strani plenilcev, hkrati pa je ranljivost zmanjševalo tudi povečanje skupnosti, kar pa je posledično zvišalo potrebe po socialni inteligenci, saj se je posameznik v večji skupnosti znašel vpet v večje število zavezništev oziroma je moral biti pozoren na več dejavnikov okoli sebe. Večje skupine so namreč manj nagnjene k naključnim demografskim nihanjem ali pa h kompeticiji z drugimi skupinami. Prav tako skupine s harmoničnimi socialnimi odnosi lažje preživijo kot tiste z neharmoničnimi. Večina sodobnih evolucionistov sicer meni, da je pri definiciji evolucijskega uspeha potrebno posvečati pozornost posamezniku ali njegovemu sorodstvu, vendar se strinjam z redkimi, ki menijo, da je posameznik zgolj element v skupnosti, ter da je pomembna obravnava skupnosti kot celote. Taki odločitvi botruje tudi vloga komunikacije oziroma prenašanja informacij v skupnosti. Po definiciji imajo namreč altruistični posamezniki manjše možnosti za preživetje v svoji skupini. Torej selekcija v skupini zmanjšuje altruistično obnašanje, selekcija med skupinami pa ga povečuje, kajti skupnost z več altruisti ima večje možnosti za preživetje (Boyd, Richerson 1996, 160-161). Ostane nam zgolj še vprašanje, kaj je ultima-tivna oblika altruizma? Menim, da gre za dajanje informacij - pogovor. Dajanje katerekoli oblike virov je energetsko zelo drago in rizično početje. Edina oblika dobrin, ki jih lahko ter ceneno podvojimo, so informacije. Tako je naša hipersocial-nost smiselna, ker so informacije dobrina, kateri je vredno prisluhniti (Pinker 1998, 124-135). Z dajanjem informacij se ustvarjajo zavezništva, za katera je potrebno manj časa, in zavezništva je mogoče sklepati z več posamezniki istočasno. Jezikovno dvorjenje pa je tudi veliko bolj uspešno od fizičnega, saj se pri njem lahko doseže večja ciljna publika (Power 1998, 113). A vseeno se znajdemo pred težavo. Pogovor pomeni altruistično dajanje informacij, ki ni vezano na sorodstvena razmerja ter ni niti nujno recipročno. Zdi se, da bi naravna selekcija celo morala podpirati nekooperativne soudeležence pogovorov, ki informacije zgolj sprejemajo ter jih ne dajejo (Dessalles 1998, 138). Zakaj torej dajati informacije? Zdi se, da je pri ljudeh status posameznika v 12 Boris Kavur Kako smo izgubili kožuhe zavezništvu odvisen od količine informacij, ki jih v to zavezništvo prinese in posreduje dalje. Seveda bi lahko pomislili, da gre tudi za sredstvo prevar ali pa zavajanja, vendar, kako prevarati nekoga, ki tvoje komunikacije ne razume? Očitno se je jezikovna komunikacija razvila kot povezovalni element v skupnosti in je povečevala kohezivnost. Človeški jezikovni sistem je sestavljen iz fonetičnih pravil, slovničnih pravil, semantičnih pravil ter pragmatike -torej skupkov konvencionalnih odnosov med tem, kar sodelujoči slišijo, povedo oziroma kar naj bi počeli. In če se teh pravil ne držijo, se jezik ne more razviti. Skratka -kreativnost, ki tvori jedro jezika, ne izvira iz lingvističnih sposobnosti v najožjem pomenu besede, ampak iz socialnosti ter socialne matrice, v kateri človek živi. Kot sta trdila filozofa Bennett in Griče, je človeški govor možen le v primeru predobstoječega ozadja socialnih interakcij ter socialnosti (Knight 1991, 16). Za izoblikovanje govorne skupnosti je potrebno, da se inteligentni hominidni posamezniki razumejo med seboj in da se to mentalno posredovanje širi vse do občutljivih področij, kot sta hrana in spolnost, ki sta najbolj problematični ter najlažje sprožita spore, ki lahko vodijo do pojava nasilnega vedenja. V tem kontekstu so posredovanje razumevanja, posredovanje dobrin, kot je hrana, ter znižanje vloge nasilja tesno povezani2 (Knight 1991, 16). Taka sposobnost za preseganje fizičnega ima očitno le malo opraviti z genetsko zasnovo posameznika, ampak temelji na političnih, socialnih ter spolnih situacijah, v katerih se znajdejo posamezniki. To pomeni, da se v skupnostih, kjer se odnosi med posamezniki odvijajo zgolj na ravni fizičnih kontaktov, jezik ne le ne more razviti, ampak izgubi vso svojo relevanco (Knight 1991, 17). To je verjetno najpomembnejša lekcija, ki smo se je naučili, ko smo poskušali naučiti šinipanze človeškega jezika. Ko so po neuspelih poskusih v začetku in na sredi dvajsetega stoletja primatologi ugotovili, da zaradi anatomije vokalnega trakta šimpanzi niso sposobni človeškega govora, so svojo pozornost preusmerili k učenju znakovnih jezikov za slušno in govorno prizadete. In stvar je funkcionirala, dokler so šimpanzi vljudno prosili za hrano in dokler so bili ljudje tisti, ki so odgovarjali na signalizirane želje. V trenutku, ko so se živali znašle v situaciji, kjer so si lahko med seboj jemale ter dajale hrano same, so njihove naučene spretnosti obvisele v kulturnem vakuumu, ki ni nudil nobenega pomena ali uporabe. Šimpi so pozabili 2Knight podaja misel francoskega antropologa P. Claslresa, ki meni, daje prav jezik opozicija nasilja. naučeno in se poslužili svojih rok in nog (Knight 1991, 17). Znašli so se namreč v situaciji, kjer z jezikovno komunikacijo niso prišli dalje oziroma jim ta ni nudila nobenih informacij, ki jih ne bi mogli zaznati z direktnim opazovanjem položaja. To pomeni, da informacije kot take izvirajo iz vira, ki se nahaja izven sedanjega konteksta in ni neposredno preverljiv (Power 1998, 115). Zaključek Če bi poskušal povzeti celotno besedilo v enem stavku, bi moral napisati, da je dajanje informacij oblika skrbi zase. V primeru daljšega povzetka pa lahko zaključimo, daje prišlo pred približno 1,7 milijona let do druge velike spremembe anatomije, ko so hominidi dobili že skoraj moderno človeško anatomijo. Sicer ne moremo ločiti vzroka in posledic, vendar so hominidi s pridobitvijo tega kompleta intenzivneje poselili savanske habitate. Distribucija najdb in cirkulacija surovin v pokrajini nam nakazujeta povečanje mobilnosti ter posledično povečanje skupnosti oziroma povečanje socialnosti znotraj le-teh. Pregled nad povečanjem socialnih interakcij .so omogočali povečani možgani, ki pa so energijsko drag organ. Zaradi njihovih potreb je bilo potrebno reorganizirati način prehrane. Morda bi lahko na tem mestu celo iskali izvor lova in spolne delitve dela, vendar sem se osredotočil na jezikovno komunikacijo kot tisti vidik prenosa informacij, ki so ga hominidi morali začeti uporabljati v trenutku, ko fizično dvorjenje zaradi velikosti skupin ni bilo več mogoče. Z jezikovno komunikacijo pa pridemo do evolucijske kontradiktomosti. Po klasičnem prepričanju bi bilo smiselno zadrževanje informacij pred tekmeci, kar je klasična oblika skrbi zase, ki pa ne deluje v večjih in tesneje povezanih skupnostih. Pride do obrata, ko je altruistično podajanje informacij pozitivno za preživetvene sposobnosti skupnosti. Z drugimi besedami - znotraj skupnosti oziroma zavezniške skupine predstavlja dajanje informacij obliko skrbi zase, ki preko dobrobiti skupnosti posredno vpliva nazaj na posameznika ter povečuje njegove preživetvene zmožnosti in reprodukcijski potencial. L1TERATURA AIELLO, L. C. 1998, The foundation of human language. - V: JABLONSKI, N. G„ AIELLO, L. C. (ur.), The Origin and Diversification of Language. - Mem. of the Cal. Acad, of Sciences. No. 24, San Francisco, str. 21-34. Arheo 21, 2001, 7-13 13 BOYD, P., RICHERSON, P. J. 1996, Life in the fast lane: Rapid cultural change and the human evolutionary process. - V: CHANGEUX, J.-P., CHAVAILLON, J. (ur.), Origins of the Human Brain. - Claredon Press, Oxford, str. 155-169. DESSALES, J.-L. 1998, Altruism, status and the origin of relevance. - V: HURFORD, J. R., STUDDERT-KENNEDY, M„ KNIGHT, C. (ur.), Approaches to the Evolution of Language. Social and Cognitive Bases. -Cambridge University Press, Cambridge, str. 130-147. DUNBAR, R. 1996, Grooming, Gossip, and the Evolution of Language. - Harvard University Press, Cambridge. DUNBAR, R. 2000, On the origin of human mind. - V: CARRUTHERS, P., CHAMBERLAIN, A. (ur.), Evolution of the Human Mind. Modularity, Language and Meta-cognition. - Cambridge University Press, Cambridge, str. 238-253. GOLDSCHMIDT, W. 1993, On the relations between biology and anthropology. - Man 28 (2), str. 341-459. HAYDEN, B. 1993, Archaeology. The Science of Once and of Future Things. - W. H. Freeman and Co., New York. KAVUR, B. 2000a, "Nasuvali vas bomo v vaše riti!" Razvoj jezika in njegova vloga pri nastanku medčloveškega nasilja. - V: Prestop. Spominski zbornik Iztoka Sakside -Saxa. - Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana, str. 49-81. KAVUR, B. 2000b, Med kamni in številkami. Esej o prenašanju. -Arheo 20, str. 11-27. KNIGHT, C. 1991, Blood Relations. Menstruation and the Origins of Culture. - Yale University Press, New Haven. KNIGHT, C. 1998, Introduction: Grounding language function in social cognition. - V: HURFORD, J. R., STUDDERT-KENNEDY, M„ KNIGHT, C. (ur.), Approaches to the Evolution of Language. Social and Cogn itive Bases. - Cambridge University Press, Cambridge, str. 9-16. MEGARRY, T. 1995, Society in Prehistory. The Origins of Human Culture. - Macmillan Press, Houndmills. MILTON, K. 1999, A hypothesis to explain the role of meat-eating in human evolution. - Evolutionary Anthropology 8 (1), str. 11-21. PAWtOWSKI, B. 1999, Permanent breasts as a side effect of subcortical fat tissue increase in human evolution. - Homo 5 (2), str. 149-162. PINKER, S. 1998, The evolution of the human language faculty. - V: JABLONSKI, N. G., AIELLO, L. C. (ur.), The Origin and Diversification of Language. - Mem. of the Cal. Acad of Sciences. No. 24, San Francisco, str. 117-126. POTTS, R. 1998, Variability selection in hominid evolution. - Evolutionary Anthropology 7 (3), str. 81-96. POWER, C. 1998, Old wives's tales: the gossip hypothesis and the reliability of cheap signals. - V: HURFORD, J. R„ STUDDERT-KENNEDY, M„ KNIGHT, C. (ur.), Approaches to the Evolution of Language. Social and Cognitive Bases. - Cambridge University Press, Cambridge, str. 111-129. RICHARDS, G. 1987, Human Evolution. An Introduction for the Behavioural Sciences. - Routledge and Keagan Paul, London. RUFF, C. B. 1993, Climatic adaptation and hominid evolution: the thermoregulatory imperative. - Evolutionary anthropology 2 (2), str. 53-60. TATTERS ALL, I. 1999, Po sledi fosilov. Kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji. - Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana. ULBAEK, I. 1998,The origin of language and cognition. -V: HURFORD, J. R., STUDDERT-KENNEDY, M„ KNIGHT, C. (ur.), Approaches to the Evolution of Language. Social and Cognitive Bases. - Cambridge University Press, Cambridge, str. 30-43. Arheo 21, 2001, 15-26 15 Nevropsihološki model interpretacije mlajšepaleolitske jamske stenske umetnosti v ©Maja Suštaršič Izvleček V tekstu predstavljeni nevropsihološki model interpretacije pomena mlajšepaleolitske umetnosti skuša pokazati, da kljub temu, da pomen te umetnosti v veliki meri ostaja nedosegljiv, lahko približek nudi vpeljava dejavnikov, ki presežejo prostorske in časovne ovire. Zdi se, da se večina strokovnjakov, ki se ukvarjajo s prazgodovinsko umetnostjo, strinja, daje univerzalno delovanje človeškega živčnega sistema, ki naj bi bilo skupno vsem anatomsko modernim ljudem, vsaj v določeni meri ustrezen kandidat za to. V tem kontekstu se je nevropsihološki model uveljavil na znanstvenem prizorišču in predstavlja danes najširše sprejeti način interpretacije (vendar ne edini) mlajšepaleolitske jamske stenske umetnosti franko-kantabrijskega področja. Ključne besede mlajši paleolitik, jamska stenska umetnost, pomenske interpretacije mlajšepaleolitske umetnosti, nevropsihološki model, entoptične oblike Uvod Želja po interpretaciji pomena je od prvih najdb pale-olitske umetnosti med prazgodovinarji zelo močna. Ob fascinantnem pogledu na upodobitve se težko izognemo vprašanjem, neulovljivost odgovorov pa dela predmet vprašanj še bolj zanimiv. Kot pravi eden vodilnih strokovnjakov za paleolitsko umetnost, Paul Bahn, je ena najza-bavnejših stvari pri študiju te umetnosti prav nikoli usahel tok novih idej (Bahn 1998, 176).1 Nekatere ideje so bolj verjetne, druge manj, a večina jih pove več o nas samih kot o tistih, na katere se nanašajo. Pričujoči tekst se spopade s problemom verodostojnosti razlag v primeru, ko se sprašujemo o stvareh, ki so našemu času tako oddaljene, da predstavljajo stik z današnostjo le materialni ostanki. Nevropsihološki model interpretacije pomena mlajšepaleolitske umetnosti skuša pokazati, da lahko temelji našega živčnega sistema (do neke mere) nudijo vez z delovanjem kognitivnih sistemov mlajšepaleolitskih ljudi. Univerzalnost delovanja živčnega sistema anatomsko in vedenjsko modernih Homo sapiens nam namreč pomaga preseči časovne in geografske ovire, kijih problem zastavlja. Ko so v devetnajstem stoletju prepoznali prve dokaze o prazgodovinski umetnosti, so bili ti predvsem prenosne narave, njihovo razlago pa so naslonili na takratno predstavo o primitivnih prazgodovinskih ljudeh. Pod vplivom duha tistega časa se je izoblikovala ideja o dobrohotnih divjakih, ki so živeli v svetu izobilja, imeli ogromno pro- 'V odgovoru na članek N. Humphrcyju, v katerem Humphrey primerja paleolitske jamske slikarije s slikami, ki jih je izdelala avtistična deklica Nadja (Humphrey 1998, 165-176). Abstract The neuropsychological model of Upper Palaeolithic art interpretation, presented in the text, tries to demonstrate that despite the chronic lack of the ability to interpret this art, the introduction of factors, exceeding spatial and chronological boundaries, is able to offer an approximation to the meaning. At the moment, most of the experts working on Upper Palaeolithic art agree that the functions of the human nervous system are universal to all anatomical modern humans, and are a good candidate to help us interpret this art. In this context the neuropsychological model of art interpretation was introduced in the scientific community and at the moment presents the most widely accepted (but not the only) method of interpretation of the Upper Palaeolithic art of the Fraiico-Cantabrian region. Keywords Upper Palaeolithic, parietal cave art, meaning interpretations of Upper Palaeolithic art, neuropsychological model, entoptic forms stega časa ter tako za zabavo krasili predmete, izdelovali majhne gravure in kipce. Na obstoj prenosne paleolitske umetnosti je prvi opozoril francoski prazgodovinar Edouard Lartet v zgodnjih 1860-ih. Prvi primer stenske umetnosti pa je javnosti predstavil Marcelin Sautuola, ko je leta 1879 odkril Altamiro. Vendar mlajšepaleolitski izvor Altamire ni bil sprejet vse do leta 1895, ko je Emile Rivière predstavil primere stenske umetnosti v jami La Mouthe v Franciji. Ob prvih najdbah se je teorija umetnosti zaradi umetnosti razvila pod vplivom francoskih evolucionistov, ki niso verjeli, da bi lahko paleolitski ljudje poznali religijo. Glavna zagovornika teorije sta bila Edouard Lartet in kasneje Eduard Piette. Po odkritju stenske umetnosti v globinah jam v začetku dvajsetega stoletja se je teorija umetnosti zaradi umetnosti morala spremeniti. Konec devetnajstega stoletja so pod vplivom avstralske etnografije postale popularne razlage s pomočjo totemizma in kasneje lovske magije. To je bil čas razvoja etnologije, ki je prinesel drugačno predstavo o primitivnih ljudstvih. Mesto brezdelnih divjakov v svetu obilja so zamenjali lovci, ki so se trudili preživeti v negosto-Ijubnem svetu. Z upodobitvami naj bi si starodavni lovci ustvarili moč nad upodobljenimi živalmi. Teorija lovske magije je bila široko sprejeta vse do petdesetih let dvajsetega stoletja. Magija je služila preživetju in umetnost pod njenim okriljem je bila uporabno obarvana. Začetnik teorije lovske magije je bil Solomon Reinach. Pod vplivom knjige Spencerja in Gillena, ki sta opisovala ljudstvo Aranda v centralni Avstraliji, je Reinach izpeljal teorijo lovske magije (Bahn, Vertut 1988, 149). Najslavnejše ime, povezano s pojmom lovske magije, pa je abbé 16 Maja Šuštaršič Nevropsihološki model interpretacije mlajšepaleolitske jamske stenske umetnosti Henri Breuil, ki je Reinachovo idejo nasledil in ki je pomenil vse do šestdesetih let dvajsetega stoletja v študiju paleolitske umetnosti največjo avtoriteto. V svoji dolgi karieri je zabeležil in prekopiral ogromno jamskih stenskih slik, njegove risbe pa so še danes mnogim raziskovalcem izhodiščna točka. Razvil je kronologijo evolucije umetnosti mlajšega paleolitika, ki je temeljila na prisotnosti ali odsotnosti izkrivljene perspektive. Glavna pomanjkljivost teorije lovske magije je bila posploševanje teorije na celotno jamsko stensko umetnost, predvsem pa obravnava upodobitev kot ločenih delov, brez povezave z drugimi upodobitvami. V štiridesetih letih so se pojavile strukturalistično obarvane teorije. Njihov predhodnik je bil Max Raphaël, razvila pa sta jih v šestdesetih in sedemdesetih letih Annette Laming-Emperaire in André Leroi-Gourhan. Struk-turalistični pristop je prav tako upošteval etnografijo v interpretaciji, a ji je močno zmanjšal pomen. Pomembno jim je postalo mesto v jami, kjer se je stenska umetnost nahajala. Iskali so povezave med posameznimi upodobitvami v eni jami in med podobnimi upodobitvami na splošno. Strukturalisti vpeljejo v interpretacijo statistiko, ki temelji na dokumentiranju podob. S pomočjo lete je Leroi-Gourhan ugotovil, da se določene živali pojavljajo v določenem redu, v parih. Osnovni par sta bizon in konj, princip moškega in princip ženske. Leroi-Gourhanov doprinos študijam mlajše paleolitske umetnosti je predvsem ta, da je opozoril, da je pomen upodobitev sistemski. Tudi če na primer par bizon/konj ne pomeni moškega/žensko, stalnost para implicira, da imata člena pomen v razmerju drug do drugega. Leroi-Gourhan je svojo kronološko shemo vzpostavil na ciklu štirih stilov, ki se razvijajo neprekinjeno s številnimi naprednimi valovi in dolgimi prehodnimi obdobji. Razvoj umetnosti je sledil od stila 1 in predfigurativnega obdobja na začetku, do razvitega stila IV z izpopolnjenimi živalskimi upodobitvami (Leroi-Gourhan 1991, 105-183). Pomanjkljivost Leroi-Gourhanove teorije je, da mu je binarni mitogram služil za vzorec, po katerem si je skušal razložiti pomene mnogovrstnih upodobitev, ki so bile delo dolgega časovnega obdobja. Njegovih ugotovitev, tako kot nekaterih prispevkov Breuila, ne moremo v celoti zanemariti. Ugotovil je red in ponavljajoče se asociacije, a univerzalne interpretativne formule ni iznašel. Ko je leta 1986 Leroi-Gourhan umrl, je minil tudi čas strukturalizma v interpretaciji skalne umetnosti. Začeli so dvomiti v teoretske osnove njegovega dela in njegovo empirično vsebino. To je tudi čas, ko so arheologi začeli iskati različnosti in posebnosti v umetnosti in so se odvrnili od enotnih inonolitskih razlag. Napredovanje so videli v vrnitvi k objektivnim podatkom, interpretacija del je stopila v ozadje. Tudi metode v raziskovanju so napredovale. Uporaba datiranja s pomočjo metode radioaktivnega ogljika C14 je pripeljala do ponovne obdelave materiala, ugotovitve pa so pripomogle k boljšemu razumevanju časovne zaporednosti upodobitev in k upoštevanju uporabe različnih barvil in tehnik slikanja. Delo je bilo predvsem izkustveno obarvano, prevladovalo pa je mnenje, da v interpretaciji do resničnih ugotovitev praktično ni mogoče priti. Z odkritjem jame Chauvet leta 1994 so se odprla nova vprašanja. Strokovnjaki sojo na podlagi tehničnih in stilističnih značilnosti datirali veliko kasneje, kot je pokazala datacija barvila z metodo AMS. Kljub prefinjenosti slik in njihovi umetelni izdelavi, kar je napeljalo k predvidevanjem, da so slike razvitejše in s tem mlajše (Jean Clottes jih je datiral na 18.000 do 20.000 let starosti), se je izkazalo, da je barvni vzorec star kar 32.000 let, s tem pa predstavlja tudi najstarejšo nam znano figurativno jamsko stensko umetnost. Izkazalo seje, daje umetnost mlajšega paleolitika del veliko bolj kompleksne socialne in umetniške poti, kot so doslej predvidevali. Pokazala se je potreba po interpretiranju, po novih razlagah kot pomembnem spremljevalcu objektivnega empiričnega dela (Clottes, Lewis-Williams 1996, 137-138). Sodobne interpretacije2 temeljijo na novi podobi mlajšepaleolitskih ljudi kot izurjenih lovcev in nabiralcev, z bogato mitologijo in širokimi socialnimi povezavami (med različnimi skupinami), ki so jih podpirali trgovanje in izmenjave. Sodobne raziskave podpira tudi drugačen pogled na razvoj umetnosti. Jasno postane, da paleo-litska umetnost nima enega začetka in enakih pogojev. Od področja do področja in iz obdobja v obdobje se razlikuje. Razvoj ni potekal v eni liniji proti absolutnemu napredku, temveč po različnih paralelnih poteh in mnogih stranpoteh. Predvsem pa ni potekal počasi in postopno, temveč s točkovnimi spremembami v smislu ustvarjalnih prebliskov (Bahn, Vertut 1988, 53-68). Vpliv na idejo o razvoju umetnosti je imel tudi sodoben pogled na človeško evolucijo, po kateri razvoj prav tako ni potekal unilinearno in lestvičasto. V raziskovanju pomena mlajšepaleolitske umetnosti po- 2Pod pojmom sodobne interpretacije mislim na interpretacije, ki so se izoblikovale po Leroi-Gourhanovi veliki vseobsegajoči interpretaciji paleolitske umetnosti in ki so še danes prisotne. V Franciji, kjer je bil Leroi-Gourlianov vpliv najmočnejši, pomenijo to šele interpretacije devetdesetih let. Drugod so se nekatere sodobnejše interpretacije izoblikovale že v sedemdesetih letih. Večina pa jih izhaja iz osemdesetih in devetdesetih let. Arheo 21, 2001, 15-26 17 stane spet popularna metoda etnološke primerjave. Le-ta temelji na domnevi, da med kulturami, ki danes živijo (ali so živele pred kratkim) na podoben način in tudi same producirajo skalno umetnost, ter kulturami mlajšega pa-leolitika obstajajo podobnosti v obnašanju, verovanju in modelih mišljenja (Clottes, Lewis-Williams 1998, 61-63 ). Nastopali naj bi podobni načini sprejemanja sveta in prevajanja le-tega na dvodimenzionalno površino. Značilnost obdobja po Leroi-Gourhanu je, da raziskovalnega področja s svojimi teorijami ne obvladuje več ena sama avtoriteta; odslej na poligonu paleolitske umetnosti nastopa množica različnih interpretacij, od katerih si večina ne zastavlja več naloge razložiti prav vseh vprašanj o paleolitski umetnosti. Tako je na primer Alexander Marshack proučeval gravirane vreze na prenosnih umetniških predmetih. Na podlagi zbranih podatkov je razvil hipotezo o sistemu simbolov. Niz znakov naj bi bil upodobljen kot zaporedje, ki temelji na opazovanjih astronomskih vrednosti (Marshack 1972, 445-477).3 Margaret W. Conkey je izdelala hipotezo, ki temelji na študijah sodobnih lovcev in nabiralcev. Iz obnašanja le-teh, njihovega letnega cikla, obdobij združitve populacije in razpršitve je zaključila, da so morali podobno prakti-cirati tudi paleolitski ljudje. Dokaze o tem je potrdila s študijami upodobitev geometričnih znakov v kantabrijskih jamah. Altamira naj bi bila na primer kraj, kjer so se skupine v določenem času srečevale (Conkey 1980, 609-630). Robert Layton je v študijah jam severne Španije opazil vzorec neslučajne distribucije. Zaključil je, da so večje jame pomembnejše (kot je npr. Altamira) in da so v središču razpršenih manjših najdišč. Po njegovih izračunih ima vsaka glavna jama območje svojega vpliva v polmeru tridesetih kilometrov, to pa naj bi bil prostorski vzorec njene politične moči in optimalna razdalja, v kateri medskupinske povezave lahko delujejo (Lewin 1993, 137-159). Steven J. Mithen razlaga paleolitsko umetnost v ekološkem smislu. Vrača se k ideji paleolitske umetnosti kot umetnosti, ki je pomagala lovcem prilagoditi se nezanesljivemu okolju. Umetnost naj bi imela vlogo izobraževanja; slike mu pomenijo informacije, shranjene v skupinskem spominu (Mithen 1996, 79-96). 3Z interpretacijami pomenov prenosne umetnosti se ukvarjajo še Francesco D'Errico, Gerd Albrecht, Ann Sieveking, Randall White... Vendar sem se v pregledu sodobnih interpretacij omejila predvsem na interpretacije, ki se navezujejo na jamsko stensko umetnost franko-kantabrijskega področja. John Halverson pa je obudil teorijo "umetnosti zaradi umetnosti". Meni, da so upodobitve mlajšega paleolitika poenostavljenih oblik, da so zatorej produkt enostavnega uma in da v njih ne moremo zaslediti religiozne motiviranosti te umetnosti (Halverson 1988, 225-226). Robert G. Bednarik, katerega proučevalno področje je skalna umetnost Avstralije, meni, daje umetnost moč dognati s pomočjo analiz univerzalnosti sodobne domišljije. Umetnost je zanj medij, v katerem se upredmetijo koncepti realnosti; paleoumetnost (termin, s katerim označuje predzgodovinsko umetnost) zaznamujejo univerzalije, ki jih lahko primerjamo s sodobno umetniško produkcijo. Opazil je podobnost med osnovnim repertoarjem motivov v vseh zgodnjih neikoničnih umetnostih in jih razlaga z nevropsihološkimi študijami (Bednarik 1992, 57-78). Nevropsiholoških interpretacij pa sta se lotila tudi David Lewis-Williams in Thomas Dowson. Po odkritju jame Chauvet se jima je pridružil še Jean Clottes. V nadaljevanju teksta bom izpostavila njihov interpretativni pristop v študijah mlajšepaleolitske jamske stenske umetnosti franko-kantabrijskega področja.4 Nevropsihološki model Ko je leta 1988 v Current Anthropology izšel članek "The Signs of All Times", avtorjev Davida Lewisa-Williamsa in Thomasa Dowsona, je bil deležen mešanih odzivov.5 Njun model interpretacije pomenov prazgodovinske umetnosti, ki temelji na upodobitvah geometričnih znakov, je v osnovi večina prazgodovinarjev sprejela kot možno razlago, s katero bi se dalo opravičiti presenetljivo razširjenost teh upodobitev v skalnih umetnostih širom sveta (Bahn 1988, 217-218; Bednarik 1988, 218-219; Delluc, B„ Delluc, G. 1988, 224-225; Lewin 1993, 150-159...). Bolj skeptično pa so se odzvali na nekatere nadaljnje interpretacije nevropsihološkega modela, predvsem na tiste, ki so skušale razložiti ikonične upodobitve in so jih s pomočjo metode etnološke primerjave povezale s šamanizmom. Prav gotovo brez samih umetnikov kot informatorjev ne moremo zagotovo trditi ničesar o pomenu 4V predstavitvi sodobnih interpretacij pomenov sem izpustila še množico drugih interpretacij. Naj navedem le nekaj imen avtorjev, ki se s problemom paleolitske umetnosti v Evropi ukvarjajo: Brigitte in Gilles Delluc, Zoja Abramova, Mariana Gvozdover, Janusz J. Kozlowski, Bohuslav Klima, Jan Jelinek, Hansjürgen Miieller-Beck... sRobert Bednarik je avtorjema očital, da sta priredila njegovo hipotezo in mu tako "ukradla" idejo o nevropsiholoških univerzalijah, vendar pa pri tem ni upošteval, da je Lewis-Williams že v začetku osemdesetih pisal o tem in daje njun model aplikativno bolj izpopolnjen (Bednarik 1988, 218-219 in Lewis-Williams, Dowson 1988. 232-238). 18 Maja Šuštaršič Nevropsihološki model interpretacije mlajšepaleolitske jamske stenske umetnosti mlajšepaleolitske umetnosti. Kljub temu pa nam možen približek k pomenu lahko nudi vpeljava faktorjev, ki presežejo prostorske in časovne ovire. Zdi se, da se večina strokovnjakov, ki se ukvarjajo s prazgodovinsko umetnostjo, strinja, da je univerzalno delovanje človeškega živčnega sistema, ki naj bi bilo skupno vsem anatomsko modernim ljudem, vsaj v določeni meri ustrezen kandidat za to. V tem kontekstu se je nevropsihološki model uveljavil na znanstvenem prizorišču in predstavlja danes najširše sprejeti način interpretacije (vendar ne edini) mlajšepaleolitske jamske stenske umetnosti franko-kantabrijskega področja. Izhodiščno proučevalno področje Davida Lewisa-Williamsa in Thomasa Dowsona je južnoafriška skalna umetnost. Le-ta je danes med najbolje razumljenimi skalnimi umetnostmi sveta, ker jo podpira obsežna in nadrobna etnografija Sanov6 iz devetnajstega in dvajsetega stoletja. Slike in gravure so ponekod v južni Afriki pred nedavnim še izdelovali in nekatere upodobitve so razložili sami Sani, ki so bili v devetnajstem in začetku dvajsetega stoletja sodobniki zadnjih umetnikov (Lewis-Williams 2000, 22-33). Na podlagi etnografije lahko večino skalne umetnosti južne Afrike povežemo z rituali in izkušnjami, ki jih imenujemo šamanske7 in Lewis-Williamsa ter Dowsona je šamanistična narava sanske umetnosti napeljala k upoštevanju spremenjenih stanj zavesti pri pomenskih interpretacijah skalne umetnosti. Njun model se v osnovi naslanja na sodobne nevrološke 6Sani so izdelovalci južnoafriške skalne umetnosti. Poznamo jih tudi pod imenom Bušmani ali Grmičarji in skupaj s Khoi ali Hotentoli tvorijo khoi-sansko jezikovno skupino. 7Pojem šamanizem so najprej uporabili za opis ritualnih praks sibirskih ljudstev in je postopno zajel verovanja in ravnanja, katerih skupno osnovo še danes najdemo med številnimi ljudstvi po svetu. Temeljne značilnosti šamanističnih sistemov so (Clottes, 1999, 26-30): (a) Verovanje o razslojenem vesolju z več svetovi, ki so vzporedni ali pa drug nad drugim. Po tem verovanju so dogodki v svetu, v katerem živimo, pogojeni z vplivom sil, ki živijo v enem od drugih svetov, (b) Nekateri posamezniki lahko v določenih okoliščinah vzpostavijo neposreden stik s temi drugimi svetovi ali drugim svetom in na ta način vplivajo na dogodke v našem svetu. To običajno počnejo zaradi praktičnih razlogov - da bi ozdravili bolne ali obnovili izgubljeno skladnost, da bi ustvarili dobre razmere za lov, prinesli dež ali, redkeje, zaradi zlobnih namenov. (c) Stik z drugim svetom se vzpostavi neposredno, v eni ali drugi smeri s pomočjo obiskovanja duhov, ki so pogosto v živalski obliki in ki obiskujejo šamana ali pa se jim ta približa. Pogosto je poistovetenje med šamanom in duhom ali verovanje v popolno ali delno preobrazbo človeka v žival. Šamanov drugotni duh je velikokrat živalske narave. Šaman pošlje svojo dušo v drugi svet, da bi se srečal z duhovi in pridobil njihovo zaščito in pomoč. Preda se zamaknjenju, sam ali v okviru skupinskega obreda, (d) Šamanizem je pogosto prisoten v egalitarnih družbah, običajno v družbah lovcev in nabiralcev, čeprav vse lovsko-nabiralniške družbe niso šamanistične in tudi niso edine, v katerih se šamanizem pojavlja. raziskave in ne izhaja iz umetnosti same. Interpretacija prazgodovinske umetnosti nastane s pomočjo neodvisnih nevroloških raziskav naknadno, vanjo pa na podlagi izkušenj, ki jih imata z južnoafriško skalno umetnostjo, vpleteta interpretativno metodo etnološke primetjave. Nevropsihološki model temelji na dejstvu, da so imeli mlajšepaleolitski ljudje enak živčni sistem, kot ga imamo mi, in da predstavlja značilnost našega živčnega sistema nagnjenost k uporabi drugotnih stanj zavesti. V drugotnih stanjih naš vizualni sistem ustvarja nekatere oblike in podobe, ki se razširjeno pojavljajo v umetnostih po svetu (še posebej v skalnih umetnostih). Najbolj očitne podobnosti pa se kažejo v upodobitvah geometričnih znakov ter njihovi povezavi z drugimi upodobitvami. Presenetljive podobnosti med upodobitvami različnih skalnih umetnosti sveta so napeljale Lewis-Williamsa in Dowsona k razvijanju argumentov, ki nimajo več tako trdne in gotove osnove kot dognanje o oblikah, izvirajočih iz drugotnih stanj zavesti. Svoje stališče utemeljujeta z antropološkimi, etnografskimi ter etnohistoričnimi viri, ki kažejo, da so oblike in podobe, izvirajoče iz spremenjenih stanj zavesti, pogosto povezane z izkušnjo šamanizma. Šamanizem je še posebej razširjen v družbah, ki živijo ali so še pred kratkim živele z lovsko-nabiralniškim načinom življenja. Ker so bile tudi mlajšepaleolitske kulture lovsko-nabiralniške, ju je ta ugotovitev napeljala k domnevi, da so verjetno tudi te poznale šamanistične ritualne prakse in daje bil izvor umetnosti povezan s šamanizmom (Lewis-Williams, Dowson 1988, 201-245). Ključno težo pa je nevropsihološkemu modelu v interpretacijah mlajšepaleolitske jamske stenske umetnosti franko-kantabrijskega področja podal Jean Clottes, ki je eden vodilnih strokovnjakov za mlajšepaleolitsko umetnost v Franciji. Skupaj z Lewis-Williamsom sta razvila kompleksno hipotezo, ki temelji na povezavi vedenj o južnoafriški skalni umetnosti z dognanji ter materialnimi in statističnimi podatki o mlajšepaleolitski jamski umetnosti. S pomočjo nevropsiholoških študij sta razvila sistem mnogovrstnih primerjav. Njun namen je bil razložiti tako podobnosti kot razlike med dvema umetnostima in s tem razmejiti upodobitve, ki bi lahko bile šamanskega izvora, od tistih, kijih lahko razložimo z drugimi hipotezami (Clottes, Lewis-Williams 1996, 137-138). Zmožnost premikati se (prostovoljno ali neprostovoljno) med različnimi stanji zavesti je lastna človeškemu živčnemu sistemu. Različna stanja razlagajo nevrologi in psihologi kot razvrščena po kontinuumu, katerega začetek je zavestno stanje in konec stanje globokega transa. V Arheo 21,2001, 15-26 19 zavestnem stanju se ljudje popolnoma zavedajo svojega okolja, a se že v vsakdanjih akcijah gibljejo med bolj in-trovertiranimi ali ekstrovertiranimi stanji. V stanju globokega transa pa ljudje zaznavajo stvari, ki jih v resnici ni, ali drugače povedano, halucinirajo. Povzročijo ga lahko različni razlogi. Tudi za nekatera patološka stanja, kot je epilepsija ali shizofrenija, so značilne halucinacije. Umetno lahko stanje transa spodbudi uživanje psihotropičnih drog ali pa čutna deprivacija (na primer odsotnost svetlobe), ritmično ponavljajoč se zvok, fizična stimulacija (na primer stopnjevanje bolečine) itd. V stanju transa halucinirajo vsi čuti. Ljudje privid vidijo, slišijo, čutijo in okusijo (Clottes, Lewis-Williams 1998, 14). Sistem treh stopenj transa, na katerem nevropsihološki model temelji, skuša ilustrirati, kako vstopi človek v globok trans oziroma v halucinatorno stanje na koncu konti-nuuma. Čeprav vsi čuti halucinirajo, seje Lewis-Williams osredotočil predvsem na to, kaj ljudje vidijo (Lewis-Williams, Dowson 1988, 201-217; sliki 1 in 2). ENTOPTIČNI POJAVI SANSKA SKALNA UM. PALEOLITSKA UM. GRAVURE SLIKE STENSKA UM. A B C D H i 1 III -wIRKE- ( artefakt, —> ohranjenost —> —> raziskovalec —> bralec Pri vsakem prehodu skozi posamezen informacijski filter se izvirna struktura nekoliko spremeni, zato izgubi del starih informacij, pridobi pa nekaj novih. Strukture, ki pridejo do nas, so zato v primerjavi z začetnim stanjem lahko spremenjene in pomanjkljive. Z odstranjevanjem posledic prehodov skozi informacijske filtre se ukvarja t. i. kritika virov posameznih historičnih ved. Delo s pomanjkljivimi strukturami Upoštevati moramo, da so artefakti, s katerimi delamo, bolj ali manj pomanjkljivi sledovi nekdanjih procesov. Če želimo rekonstruirati nek proces, moramo imeti na voljo čim bolj popolno verigo struktur, ki jih je zapustil. Pri tem si pomagamo z izkušnjo, da skladni procesi zapuščajo skladne strukture. Iz več skladnih struktur lahko rekonstruiramo idealizirano strukturo in z njo ugotavljamo idealizirani proces. Z njim pa lahko rekonstruiramo manjkajoče v ohranjeni strukturi. Na tem postopku temelji metoda primerjav. Pri tej prenašamo tisto, kar vemo o skladnih strukturah, ki smo jih razvrstili v tipe, na tiste njim skladne strukture, ki jih raziskujemo nanovo in naj bi nastale v skladnih procesih. Zanesljivost metode je odvisna od pravilnosti ugotavljanja skladnosti, ta pa od velikosti strukture (mišljeno je število njenih lastnosti in njihovih povezav), ki jo primerjamo. Res je sicer, da lahko idealizirano strukturo določimo že na podlagi enega artefakta, vendar nas običajno šele ponavljanje očitno skladnih struktur napelje na misel o idealizirani strukturi. Šele ko imamo dovolj idealiziranih struktur, lahko rekonstruiramo idealiziran proces (procese) in vidimo, ali smo povezave med procesi in strukturami sploh pravilno določili. Kar pomeni, da je bil naš trud zaman, če svojega spoznavnega procesa nismo zaključili najmanj s korakom preverjanja. Šele pri tem začenjamo prepoznavati sozvočne strukture in najdemo sopomenske. + HISTORIČNA STRUKTURA HISTORIČNA STRUKTURA IDEALIZIRANA STRUKTURA Slika 4: Sledi historičnega procesa v različnih vrstah historičnih struktur. Z različnimi vrstami historičnih struktur se ukvarjajo različne historične vede, med njimi tudi arheologija. Pričakovanje, da so dejanski historični procesi pustili svoje sledi vedno samo v eni vrsti historičnih struktur (virov, npr. tvarnih, pisnih, jezikovnih, likovnih...), je neverjetno in v nasprotju z dosedanjimi izkušnjami. To pa pomeni, da se različne historične vede ubadajo tudi z istimi procesi. Iz tega sledi, da isti proces pušča sled v obliki iste strukture, ki seje lahko ohranila v različnih vrstah historičnih virov hkrati (slika 4). Običajno ni ohranjena v nobeni vrsti popolnoma, ampak samo delno. Hkrati je ta delnost različna, kar pomeni, da lahko nekje ni ohranjeno, kar drugod je. Če pa je hkrati stopnja skladnosti ostankov strukture po posameznih vrstah virov tako velika, da lahko predpostavimo, da gre za isto strukturo, moremo posamezne kose sestaviti v celoto in s tem rekonstruirati prvo- 68 Andrej Pleterski Proučevanje preteklosti i pomočjo procesov in struktur tno strukturo. Uporabimo jo lahko kot idealizirano strukturo, s katero mnogo bolje določamo skladne strukture kot pa z njenimi posameznimi koščki. Čeprav je mnogo težje ustvariti idealizirano strukturo z različnimi vrstami virov kot pa samo s skladnimi strukturami ene vrste virov, je rezultat vreden truda, saj je mnogo bogatejši, kot bi bil sicer. A -- ' GLOBALNA RAVEN i I i \ B / j \ ■ REGIONALNA RAVEN i i i i C ! ' • LOKALNA RAVEN i / i - Slika 5: Odsevi globalnega in lokalnega dogodka na različnih ravneh. Število enot in njihovih odnosov povečuje število lastnosti strukture. Zato imajo nadrejene strukture vse lastnosti podrejenih struktur in še dodatne. Nadrejena in podrejena struktura sta si tako skladni v vseh lastnostih podrejene strukture. Globalni dogodki se vedno odslikavajo tudi lokalno in tudi lokalni dogodki pustijo sled v svojem okolju (slika 5). Dvosmerna povezanost nam omogoča rekonstrukcijo morebitnih manjkajočih vmesnih ravni. Če imamo ohranjeno strukturo na ravneh A in C, nimamo pa je na ravni B, jo lahko rekonstruiramo iz razlike med A in C. Zato interpretativne možnosti svojega dela močno zmanjšamo, če se strogo držimo samo ene ravni. LITERATURA GARDIN, J.-C. 1987, Teoretska arheologija. - ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana. KLEJN, L. S. 1988, Arheološka tipologija. - ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana. STEUER, H. 1982, Frühgeschichtliche Sozialstrukturen in Mitteleuropa. - Abhandlungen der Akademie der Wissenschaften in Göttingen, Philologisch-Historische Klasse, Dritte Folge 128, Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen. Arheo 21, 2001, 69-71 69 O nekaterih možnostih interpretiranja zgodnjesrednjeveških grobišč ©Andrej Pleterski Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo Izvleček Avtor ugotavlja, daje grobišče struktura, ki je nastala v skupnosti živih v procesu njihovega razumevanja smrti. To razumevanje so ljudje z grobiščnimi strukturami zapisali na simbolen način. Poznavanje simbolnega jezika nam omogoča razumevanje grobiščnih struktur. Ključne besede grobišče, interpretacija, simboli Pojem grobiščne strukture razumem zelo široko. Glede na prostor, ki ga obsegajo, jih je mogoče razvrstiti od majhnih do velikih. V tem smislu je mogoče govoriti tudi o nižjih in višjih ravneh obstoja grobiščnih struktur oziroma o podrejenih in nadrejenih strukturnih ravneh. Vendar taka razvrstitev nikakor ni vrednostna, saj so za analizo pomembne vse strukturne ravni! K nižji strukturni ravni zato prištevam naslednje artefakte: posamične predmete, pokojnike in grobove kot gradbe. Grobne celote z notranjimi povezavami med pravkar naštetimi artefakti - grobovi v širšem smislu - so že naslednja, prejšnji nadrejena strukturna raven, njej sami nadrejena raven pa zajema skupine grobov (v širšem smislu) z medsebojnimi povezavami. Strukturo še višje ravni predstavlja grobišče kot celota z vsemi notranjimi povezavami. In končno je tej ravni "nadrejena" struktura, ki jo sestavljajo grobišče in njegove povezave z okolnim prostorom kot del struktur lokalne ali celo regionalne ravni. Grobišče je prostor, na katerega so ves čas njegovega obstoja vplivali različni procesi in v njem puščali svoje strukturne sledove. Če želimo iz njih črpati informacije o preteklosti,-moramo vedeti, za katere procese gre. Arheologi smo se doslej ukvarjali predvsem s tremi sklopi procesov, ki naj bi oblikovali grobišča: s kronološkimi, socialnimi in z religijskimi procesi. Socialne procese lahko razdelimo tudi na proces družbenega razslojevanja in na domnevne etnične procese. Arheološke interpretacije so si sprva pomagale s poenostavljenimi, enopomenskimi povezavami med nekaterimi artefakti in procesi, ki naj bi jih povzročili. V kronološkem sklopu sodi sem definiranje t. i. kronoloških skupin, horizontov, ki naj bi določali časovni okvir posameznim artefaktom. V sklopu družbenega razslojevanja je to določanje kriterijev za razlikovanje zamišljenih družbenih slojev, pri t. i. etničnih vprašanjih povezovanje posameznih artefaktov s povsem določenimi etnijami in zelo podobno pri religijskih procesih razlaganje posamične strukture z določeno versko pripadnostjo. Tako je lahko v skladu s poenostavitvami neki "pravi" predmet na "pravem" mestu določil časovni okvir, etnično pripadnost in morda celo družbeno mesto, kateremu je pokojnik pripadal. Auszug Das Gräberfeld ist eine Struktur, die in einer Gemeinschaft von Lebenden im Prozeß ihres Verständnisses des Todes entstanden ist. Dieses Verständnis wurde mit der Hiife der Gräberfeldstrukturen auf simbolische Weise geschrieben. Die Kenntnis der Symbolsprache gibt uns das Verständnis der Gräbelfeldstrukturen. Schlüsselworte Gräberfeld, Interpretation, Symbole Tiha predpostavka, da večje število predmetov v grobu, več zlata, srebra ali eksotičnih uvoženih izdelkov pomeni, da je pokojnik v življenju pripadal višji družbeni plasti, torej ni tako zelo zanesljiva, kot se morebiti zdi. Kajti statusni simboli so se skozi čas tudi spreminjali. Tako npr. znamenita družbena delitev merovinškodobnih pokojnikov zahodne in južne Nemčije na podlagi njihove grobne posesti, ki jo je predlagal Rainer Christlein (1973), danes doživlja kritiko že na osnovni, kronološki ravni. Del njegovih kriterijev je namreč pogojen časovno in ne socialno (prim. Steuer 1982, 324; Donié 1999, 131 s). Da njegovih skupin ni mogoče pravno interpretirati, je dokazal že Steuer (1982, 315 ss). Geografsko razliko med Alamanijo in Bajuvarijo, ki bi bila po njegovih merilih skorajda brez imenitnikov, pa je opazil že sam (Christlein 1973, 172 s). Heinrich Härke je opozoril, da grobiščne strukture odsevajo ideje, in sicer na selektiven način, kar dela enopomenske, poenostavljene razlage zelo nevarne, celo nemogoče (prim. Härke 1997, 24). Nadalje je kritika pokazala, da take poenostavljene interpretacije niso sposobne opaziti sozvočnih struktur in določiti sopomenskih. Tako je npr. Ellen-Jane Pader opozorila na staro ugotovitev Petra Bo-gatyreva iz leta 1937, da ima posamezen del noše lahko različne pomene, ki so odvisni od povezav, v katerih se pojavlja. Zato ima v različnih skupnostih lahko različen pomen (Pader 1982, 20; podobno Brather2000, 162 ss). Dokazala je, da majhno število pridatkov v grobu ne pomeni nujno nižje družbene vloge lastnika (Pader 1982, 195) in ugotovila obstoj sopomenskih struktur (Pader 1982, 198). Tudi t. i. kronološke skupine so lahko v resnici sočasne družbene skupine (prim. Teržan 1992). Prav tako ne moremo s predmeti enostavno določati verske pripadnosti lastnika (prim. Schiilke 1998 in 1999). Čas preprostih, enopomenskih tolmačenj posamičnih pojavov torej mineva. Usmeritve groba npr. že dolgo ne razlagajo več s smerjo sončnega vzhoda na dan pogreba, ampak je jasno, da je treba iskati drugačne razlage. Zelo zanimive rešitve predlagata npr. Teresa Rysiewska in Jacek Wrzesiriski (1997), ki vidita v različnih usmeritvah grobov poljskega grobišča Dziekanowice iz 10.-11. stoletja simbolično označevanje ljudi različnega geografskega in 70 Andrej Pleterski O nekaterih možnostih interpretiranja zgodnjesrednjeveških grobišč socialnega izvora. Ali to pomeni, da so vse dosedanje razlage v celoti napačne? Nikakor ne. Navsezadnje o grobiščih nekaterih obdobij vendarle že vemo toliko, da lahko oblikujemo nekatere napovedne modele idealiziranih procesov, ki nam bodo pomagali razpoznavati posamezne pripadajoče strukture. Izjemno obsežno arheološko analizo možnosti interpretacij družbenih struktur na področju Srednje Evrope, predvsem v 1. tisočletju, a tudi pred tem, je sestavil Heiko Ste-uer (1982). Socialno strukturo je zajel v najširšem smislu, ki zajema celoto možnosti razčlenjevanja nekega prebivalstva: od delitev po spolu in starosti, do političnih skupin, pravnih, poklicnih, gospodarskih, religioznih, etničnih... Meni, da so pokopi realna odslikava, vendar ne družbe, marveč njenega predstavnega sveta (Steuer 1982, 73). En grob lahko kaže družbeni položaj, več grobov pa družbeno strukturo, vendar le, če je izpolnjena vrsta pogojev. Sam jih našteva štirinajst, vendar poudarja, da jih je v resnici še več. Npr.: pokojnik mora v onostranstvu potrebovati enake predmete kot v tostranstvu, vsi pokopi morajo biti v skladu z istimi tostranskimi predstavami, pogrebni običaji morajo ohranjati vse pridatke, pridatki morajo izvirati iz dejanske posesti pokojnega, pokojni morajo imeti pravico do pridat-kov, obstajati morajo norme glede pridatkov, ki so enake za vse grobišče skozi daljši čas, obstajati mora trdna, neprehodna družbena struktura, socialni videz mora biti enak dejanskemu družbenemu rangu, tujci morajo biti pokopani enako kot domačini... (Steuer 1982, 81 ss). Zelo malo verjetno je, da bi bili kje izpolnjeni vsi pogoji hkrati. Steuer meni, da je bilo tako v Evropi morda le v 6. in zgodnjem 7. stoletju na območjih grobišč s pokopi v vrstah. Tam ima v tem času večina grobov pridatke in opazne so določene norme (Steuer 1982, 86). Že uvodoma Steuer poudarja, daje socialna interpretacija arheoloških skupin mogoča le s pritegnitvijo historičnih izročil, etnografskih opažanj in spoznanj sociologije (Steuer 1982, 27), na koncu pa še, da je potrebno hkratno obravnavanje vseh možnih relacij, kar zahteva računalniško obdelavo (Steuer 1982, 471). V celoti pa vendarle obstajajo precej različni pogledi na informacijski potencial pokopov (glej Lull 2000). Medtem ko nekateri raziskovalci menijo, da je pokop odraz religioznih verovanj in so zelo skeptični do možnosti, da pri tem obstajajo kriteriji, s katerimi bi bilo mogoče rekonstruirati pripadajočo družbo živih, drugi verjamejo, da pogrebni običaji odsevajo družbeno stvarnost v vsej njeni zapletenosti. Pokop naj bi bil tvarna sinteza naj- bolj pomembnih značilnosti umrlega kot družbenega bitja. Tako naj bi bilo mogoče določiti njegov status in s tem družbeno organiziranost, v kateri je bil ta status v veljavi. Spet tretji menijo, da so grobiščne strukture prizorišča simboličnega merjenja moči med posamezniki ali skupinami. Četrti poudarjajo, da šele primerjava med strukturami sveta živih in sveta mrtvih lahko pokaže stopnjo zanesljivosti družbenega interpretiranja grobiščnih struktur. Grobiščne strukture lahko pogojno opazujemo z več vidikov: da so jih ljudje ustvarili z mislijo na potrebe mrtvega v posmrtnem bivanju, da so lahko odrazili z njimi vlogo preminulega v svetu živih ali pa celo njegovo vlogo v svetu mrtvih. Če so ljudje npr. verjeli, da se v svetu mrtvih hrabrim bojevnikom godi bolje kot pa tistim, ki niso bili takšni, je bilo za slednje bolje, da so jih - neodvisno od tega, kako so živeli - vsaj pokopali na herojski način (prim. Teržan 1997). Orožje v grobu torej nikakor ne pomeni nujno, da gaje pokojnik v življenju tudi kdaj-koli uporabljal, hkrati pa vendarle pove, da so bojevniki v svetu živih sicer obstajali. Kaj pa, ko se uveljavi verovanje, da so ljudje po smrti enaki, svojci pokojnika pa še vedno želijo poudariti njegov položaj v svetu živih, kar se je očitno dogajalo v času uveljavljanja krščanstva? Tu se mi zdi možna misel, da je na točki kulturnega prehoda v krščanski predstavni svet smrti obstajalo obdobje, ko so predmeti v grobu bolj kot kdajkoli prej ali pozneje odsevali vsaj do določene mere verno družbeno podobo pokojnika v času smrti. Grobišče ustvarjajo živi. Vanj vtkejo svoje predstave o smrti, o svojem odnosu do nje ter o odnosu mrtvih do smrti in do živih. Živi svoje predstave dobivajo iz vidnega sveta. Vse to lahko povzamemo v trditev, da je grobišče struktura, ki je nastala v skupnosti živili v procesu njihovega razumevanja smrti. S tega vidika so torej grobiščne strukture povezane z živimi in tudi o njih lahko marsikaj povedo. Po drugi strani je res, da si noben pokojnik ničesar ni sam položil v grob in da ničesar od tistega, kar ima v grobu, ne more uporabiti tako, kot to uporabljajo živi. To pomeni, da predmet, ki so ga vzeli iz sveta živih in dali mrtvemu, dobi prenesen, simbolni pomen. Grobišče je zato nabito s simboli. Ni odveč vprašati se, kako so ti simboli nastali. Res je, da simboli lahko nastanejo zelo preprosto, dogovorno, kot se država lahko odloči za himno, zastavo, grb... Vendar menim, da je vsaj večina simbolov, ki jih odkrivamo na grobiščih, nastala na drugačen način in sicer skozi zelo dolg proces pojasnjevanja neznanega z znanim. Pri tem je bil prvotni pomen pogosto zabrisan. Taki simboli so prav- Arheo 21, 2001, 69-71 71 zaprav strukture, ki so sledovi družbenega procesa, s katerim so ljudje urejali najprej svoj odnos do narave in nato še medsebojne odnose. To pomeni, da iz grobišča lahko pridobimo nekatere informacije o teh razmerjih. Če se spomnimo, da so tudi črke zgolj neka vrsta simbolov, vidimo, daje razlika med t. i. pismenimi in nepismenimi kulturami bolj umetna kot ne. Kajti tudi grobiščni simboli so svojevrsten zapis, ki se ga moramo naučiti brati. Pri tem nam lahko pomagajo vede, ki se ukvarjajo s simboli - od semiotike do mitologije. Brez poznavanja govorice simbolov simbolne strukture grobišč za nas ostajajo neme. Pri branju simbolov lahko izhajamo iz naslednjih opažanj: a) da so simboli tisti del duhovnih struktur, ki so se po svojem nastanku le malo spreminjale; b) da je mogoče govoriti o skupnih simbolih prebivalstva Evrope, ker je simbolika posameznih skupin njenega prebivalstva skladna. Ti opažanji nam omogočata, da smemo (z določeno previdnostjo) primerjati strukture starejših in mlajših ter geografsko oddaljenih grobišč. Pogoj je, da so nastale v skladnih procesih. LITERATURA BRATHER, S. 2000, Ethnische Identitäten als Konstrukte der frühgeschichtlichen Archäologie. - Germania 78 (1), str. 139-177. CHRISTLEIN, R. 1973 (1975), Besitzabstufungen zur Merowingerzeit im Spiegel reicher Grabfunde aus West- und Süddeutschland. - Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 20, str. 147-180. DONIE, S. 1999, Sozialgliederung und Bevölkerungsentwicklung einer frühmittelalterlichen Siedlungsgemeinschaft. Untersuchungen zum Gräberfeld bei Schretzheim. - Saarbriicker Beiträge zur Altertumskunde 66, Bonn. HÄRKE, H. 1997, The Nature of Burial Data. - V: KJELD JENSEN C. in H0ILUND NIELSEN, K. (ur.), Burial and Society, The Chronological and Social Analysis of Archaeological Burial Data, Aarhus, str. 19-27. LULL, V. 2000, Death and society: a Marxist approach. -Antiquity 74 , str. 576-580. PADER, E.-J. 1982, Symbolism, Social Relations and the Interpretation of Mortuary Remains. - BAR International Series 130, Oxford. RYSIEWSKA, T„ WRZESINSKI, J. 1997, Struktura kre-wniacza i powi^izania populacyjne ludnošci z Dzieka-nowic, stanowisko 2. Pröba rekonstrukcji na podstawie materialu z cmentarzyska. - Przeglgd' Archeologiczny 45, str. 87-127. SCHÜLKE A. 1998, Glaubensvorstellung, religiöse Praktiken? Die "Christianisierung" als Forschungsproblem am Fallbeispiel der südwestdeutschen Gräberarchäologie. -Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 14, str. 55-64. SCHÜLKE, A. 1999, On Christianization and grave-finds. - European Journal of Archaeology 2 (1), str. 77-106. STEUER, H. 1977, Bemerkungen zur Chronologie der Merowingerzeit. - Studien zur Sachsenforschung 1, str. 379-403. STEUER, H. 1982, Frühgeschichtliche Sozialstrukturen in Mitteleuropa. - Abhandlungen der Akademie der Wissenschaften in Göttingen, Philologisch-Historische Klasse, Dritte Folge 128, Göttingen. TERŽAN, B. 1992, Bemerkungen zu H. Parzingers Chronologie der Späthallstatt- und Frühlatenezeit. -Praelüsto-rische Zeitschrift, str. 66-89. TERŽAN, B. 1997, Heros der Hallstattzeit. Beobachtungen zum Status an Gräbern um das Caput Adriae. - V: XpofoQ, Beiträge zur prähistorischen Archäologie zwischen Nord- und Südosteuropa. Festschrift für Bernhard Hansel, Espelkamp, str. 653-669. Arheo 21, 2001, 73-77 73 Staro slovansko obdobje na vzhodnoalpskem ozemlju. Zgodovina raziskav do prve svetovne vojne ©Andrej Pleterski Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo Izvleček Članek predstavlja zgodovino raziskav najdišč staroslo-vanskega obdobja na vzhodnoalpskem ozemlju od odkritja grobišča v Koltlachu do prve svetovne vojne. Glavna diskusijska tema tega raziskovalnega obdobja je bila določitev arheološke kulture, ki naj bi ji gradivo pripadalo, ter njena časovna in etnična opredelitev. Nastal je pojem karantanske oz. ketlaške kulture. Eni proučevalci so menili, da pripada Slovanom, drugi so njeni izključni slovanskosti oporekali. Ključne besede zgodnji srednji vek, Slovani, Vzhodne Alpe, zgodovina raziskav Naglavni nakit in etnično opredeljevanje Obsenčniki so tisti del naglavnega nakita, ki ni bil pritrjen na ušesa; če imajo obliko obročka in so viseli ob sen-ceh, so to obsenčni obročki. Naglavni nakit, pritrjen na ušesa, so uhani. Obsenčniki so že od 1877, ko jih je prvi obdelal Sophus Miiller, veljali za tipični slovanski nakit, saj so bile do tedaj znane le najdbe z ozemlja, ki so ga nekoč naseljevali Slovani. Prvi jih je skušal podrobneje razporediti Lubor Niederle, ki je določil štiri oblikovne tipe: a-d (Niederle 1894, 194 ss). Ker je pri tem ugotovil posamezne kose nakita, ki jih je bilo mogoče uvrstiti med te štiri tipe, tudi na nedvomno neslovanskem ozemlju, je bilo poznejši kritiki lahko izpodbijati izključno slovan-skost tako opredeljenih obsenčnikov. Zavestno ali ne seje razprava hkrati odvijala na dveh ravneh: oblikovni in upo-rabnostni. Gre za vedno prisotno arheološko vprašanje, kaj nam oblika predmeta lahko pove o njegovi nekdanji uporabi. Ker razvrščanje oblik ni bilo dovolj domišljeno, saj je bila njihova časovna razporeditev negotova in uporabnost nejasna, je razumljivo, daje imel v diskusiji vsakdo svoj prav. Casovno-kultumo-etnična delitev tvarne kulture staroslovanskega obdobja Če hočemo spoznati, kako se je oblikovalo vedenje o sta-roslovanskem obdobju na Slovenskem, moramo s pretresom vsaj deloma zajeti prostor, ki je mnogo širši od današnje Slovenije. Kot prvo najdišče, ki pripada obravnavanemu času, je bilo odkrito grobišče pri Kettlachu v Spodnji Avstriji. Izkopavalec A. von Franck je menil, da gre za pokopališče nekega keltskega plemena, morda Bojev, ki naj bi sem pribežali leta 186 pr. n. št. Na ta čas je pomislil zaradi odsotnosti rimskih najdb, narodnost pokojnih pa je podkrepil z zgrešeno domnevo, da ime Kettlach izhaja iz keltske osnove (Franck 1854, 24 ss). Ime Kelt bi torej dalo Ketl-ach. Le kratko za tem je Kari Weinhold objavil grob, ki je bil Auszug Die Forschimgsgeschichte der altslawenzeitlichen Fundorte des Ostalpenraumes von der Entdeckung Köttlachs bis zum ersten Weltkrieg wird vorgestellt. Das Hauptthema dieser Forsehungsperiode wurde die Bestimmung der zugehörigen archäologischen Kultur und ihre chronologische und ethnische Deutung. Der Begriff Karantanische-hzw. Köttiach-Kuitur wurde formuliert. Einige Forscher verstanden diese Kultur als slawisch, die anderen setzten sieh gegen ihre slawische Ausschließlichkeit. Schlüssel Worte Frühmittelalter, Slawen, Ostalpen, Forschungsgeschichte najden na hribu Straßengier Berg na srednjem Štajerskem (Weinhold 1858). S tem je opravil delo E. Pratobevere, ki ga je prehitela smrt. Pratobevera je najdbo postavil v čas 6.-9. stoletja. Weinhold jo je obravnaval glede na tri lastnosti: pokop, snov in obliko pridatkov. Za pokop meni, daje tak kot v najmlajšem poganskem obdobju 4.-6. stoletja. Predmeti so iz medi, ki naj bi bila na splošno mlajša od brona, kar tudi kaže na razmeroma pozen čas. Pri oblikovni obravnavi predmetov je ugotovil, da gre za ženski grob in da so najbolj sorodni predmetom iz kettlaškega grobišča. Za slednje meni, da ni predrimsko, ampak iz srednjega veka. Motiv križa na tamkajšnjih zaponkah navaja na misel, da gre za že krščansko pokopališče, na katerem pa so še obdržali nekatere poganske navade. Grob s Straßengier Berga zato pripisuje, če že ne krščanskemu, pa vsaj zadnjemu poganskemu času, torej najbolj zgodaj 8. stoletju. Glede na to, daje grob lahko poganski, predvsem pa zato, ker je sosednja cerkev nastala šele v drugi polovici 12. stoletja, meni, da gre za grob Slovenke. To mu potrjuje tudi primerjava s sodobnim ženskim nakitom iz okolice Mostarja v Hercegovini. - Weinhold je svoje proučevanje zastavil na široko. Oblikovno in primerjalno je obravnaval vse predmete, v obravnavo je vključil tudi pokop, pomagal si je z izsledki še drugih ved: kemije, etnologije, zgodovine (katere izsledkov sicer ne navaja, je pa več kot očitno prispevala k njegovi razlagi etnične pripadnosti). Pokazal je torej viroslovno širino in interdisciplinarnost, lastnosti, kiju pogrešamo pri večini del poznejših proučevalcev. Petnajst let pozneje je E. von Sacken ponovno objavil ket-tlaško grobišče. Pri časovni opredelitvi se je naslonil na Weinholda in postavil grobove v najpoznejše pogansko obdobje, že proti karolinški dobi. Etnično ga ni opredelil. Kot celota se mu je zdelo sorodno grobišču v Brunnu na Steinfeldu (današnji Brunn an der Schneebergbahn, Spodnja Avstrija), za katerega je menil, daje iz 6.-8. stoletja in da verjetno pripada germanskemu prebivalstvu (Sacken 1873, 187 ss). 74 Andrej Pleterski Staroslovansko obdobje na vzhodnoalpskem ozemlju Sledilo je prvo arheološko odkritje staroslovanskodobnega grobišča na sedanjem Slovenskem na Rojah pri Moravčah. Odkopana sta bila dva grobova. Moški grob, ki je vseboval velik nož in lonček z valovnico, je bil vzporejen z bavarskim najdiščem Burglengenfeld in postavljen v me-rovinški čas (Deschmann, Hochstetter 1879, 32 s). Okostji obeh grobov sta bili tudi takoj antropološko obdelani (Szombathy 1879). Zgodnjesrednjeveška najdišča v Avstro-Ogrski so se polagoma množila. Otto Tischler, ki je podrobneje proučeval emajl, je imel leta 1889 predavanje, v katerem je na podlagi določitve emajla posebnega ketlaškega stila oblikoval pojem ketlaška kultura. Ta naj bi bila v ožjem sorodstvu s keszthelysko (izg.: kesthejsko) kulturo na Madžarskem. Meni, da poznoantični novci datirajo najdišče Keszthely v 4. stoletje, zaradi pašnih spon in okrasnih zaponk iz časa preseljevanja ljudstev pa je sprejemljivo tudi datiranje v 5. stoletje. Izvor emajla je treba iskati v Aziji, tukajšnji emajl pa je iz 5.-6. stoletja, saj naj bi bili langobardski emajlirani izdelki iz Italije že mlajši (Tischler 1889). - Študij emajla je resda predstavljal novo smer proučevanja, ki pa je pozornost bodočih raziskovalcev preusmerila predvsem na to vrsto nakita vzhodnoalpskega prebivalstva. Korak nazaj je pomenilo Tischlerjevo zgodnje datiranje ketlaške kulture, ki gaje seveda povzročila napačna časovna opredelitev grobišča v Keszthelyu. Sledilo je odkritje prvega velikega staroslovanskodobnega grobišča v sedanji Sloveniji - Brdo pri Gradu na Bledu. Najdbe, ki so prišle v Kranjski deželni muzej, je takoj objavil Alfons Miillner. Ker sta bila v grobovih tudi poznoantični novec cesarja Valensa in okrasna zaponka, za katero je menil, da posnema novec gotskega vladarja The-odahata, je sklepal, da grobovi pripadajo najbolj poznemu času rimskega cesarstva in tako verjetno segajo v začetek srednjega veka. Nakit se mu je zdel barbarsko okorno izdelan. Brez primerjalnega gradiva je sklepal, da pridatki pričajo, da gre za slovanske grobove (Miillner 1894). Na Štajerskem sta bili odkriti veliki grobišči v Krunglu in na Hohenbergu. V vsakem je bil en grob, kije vseboval t. i. "avarsko" pašno okovje - za tisto s Hohenberga danes utemeljeno velja, da je bizantinski izdelek (Daim 2000). Izkopavalec Otto Fischbach je gradivo z obeh najdišč primerjal z gradivom s StraBengla in Kettlacha, predvsem pa z grobiščem v Keszthelyu (Fischbach 1897). Hkrati je izšel prvi članek Paula Reineckeja, ki obravnava naše gradivo (Reinecke 1897). Ugotavlja razmeroma velike lokalne razlike. Slovenske najdbe se ločijo od dalmatinskih in podravskih. Med slovenskimi se ločijo ti- ste iz Istre. Tam ni tipičnih slovanskih obsenčnikov, posamezne oblike uhanov se pojavljajo tudi v severni Italiji, pa tudi sicer grobovi vsebujejo predmete z oblikami poznomerovinškega obdobja. Zato bi bilo te grobove pravilneje povezovati s predslovanskim romanskim prebivalstvom Istre kot pa s Slovani. Drugačne so najdbe s Kranjske (Bleda), za katere meni, da so prve iz slovanskega časa te dežele. Loči prostor severno od Karavank, kjer vladajo v grobovih predmeti ketlaškega tipa - emajlirani pol-mesečasti uhani in okrasne zaponke. Pravi, da je v tem severnoslovenskem področju najti tudi zadnje sledi kesz-thelyske kulture, ki še segajo v čas, ki sovpada z - v osnovi različnim - ketlaškim tipom. Še manj skupnega imajo grobovi južnoslovanskih dežel s slovanskimi grobovi Češke in južne Nemčije. Pri tem pa ugotavlja, da vendarle nekatera južnonemška grobišča razodevajo povezave s ketlaško kulturo. S tem je Reinecke prvi podal obrise podrobnejše ozemeljske razčlenitve. Izmed avstrijskih raziskovalcev je pregled najdb iz avstrijskih alpskih dežel naredil M. Much. Kot glavno skupno značilnost upošteva emajl. Z zelo širokimi primerjavami obravnava upodobitve živali, ptice, križa, človeške upodobitve. Obravnava tudi orodje in orožje, še posebej obširno osti kopij s krilci. Za časovno opredelitev najdb je uporabil zgrešeno metodo. Skupek najdb s posameznega najdišča je upošteval kot grobno celoto, pri čemer je izpostavil samo naslednje pojave: živalske upodobitve, upodobitev Danijela, emajlirane križe, skramasaks, ost kopja s krilci. Kot glavni primerjalni najdišči s tako kombinacijo predmetov uporabi Severy v Švici in najdbo, shranjeno v regensburškem muzeju, avstrijske najdbe pa zato postavlja v 6.-7. stoletje. Izvor tehnike emajliranja vidi daleč na jugovzhodu, kraj izdelave bi bil lahko mnogo bližji, morda Oglej ali Gradež. Povezave z zahodom pa vidi v obliki ploščatih okrasnih zaponk, upodobitvah živali, Danijela, v osteh kopij s krilci, puščičnih osteh z lastovičjim repom, skramasaksu. O etnični pripadnosti ne daje jasnega mnenja. Dokaj podrobno dokazuje, daje valovnica na posodju nadčasovna in zato ni izključno prepoznavni znak Slovanov. Enako zmanjšuje tudi pomen dotlej najbolj veljavnega znaka za slovanskost grobov - obsenčnikov (prim. Niederle 1894), pri čemer navaja najdbe s S-zanko iz raznih germanskih grobišč. Mimogrede pa izrazi domnevo, ki je sicer ne dokazuje, da bi obravnavana avstrijska grobišča lahko pripadala tudi staroselcem, ki so še živeli v času slovanske naselitve (Much 1898). Okorno, večkrat metodološko zgrešeno proučevanje ketlaške in keszthelyske kulture, ki je avstrijske arheologe vodilo k številnim napačnim sklepanjem, je spodbodlo Arheo 21, 2001, 73-77 75 Reineckeja, da je že naslednje leto napisal temeljno razpravo s področja zgodnjega srednjega veka, v kateri je podrobno obravnaval problem osti sulic s krilci in časovno uvrstitev kulturnih krogov Keszthelya in Kettlacha (Rei-necke 1899). Za prve je utemeljeno ugotovil, da so iz karolinške dobe in s tem izpodbil enega od temeljnih kamnov Muchovega časovnega opredeljevanja. Opozoril je, da je datiranje z rimskimi novci povsem zgrešeno, saj lahko pridejo na različne načine tudi v mlajše grobove. Najvažnejša podlaga mu je študij v umetnostnozgodovinski smeri. Temu prijemu je dodal še enega, ki ga sicer ni poudarjal, proučevanje predmetov po grobnih celotah. Posebej je predstavil časovno delitev najdb keszthelyskega kroga, nato se je lotil še ketlaškega. Njegove najdbe je vzpore-jal s poznomerovinškodobnimi in karolinškodobnimi na zahodu, na vzhodu pa s keszthelyskimi in madžarskimi. Ugotovil je, da ketlaška kultura v vzhodnoalpskih deželah sovpada z najmlajšo stopnjo keszthelyskega kroga, ki jo je postavil v čas od Karlovih vojn do vpada Madžarov, in da ketlaška kultura traja še dlje. Menil je, da nima stilističnih značilnosti, ki opravičujejo opredelitev posebne arheološke skupine, in da zato ne smemo govoriti o ke-tlaškem krogu, prav tako da tudi ni mogoče določiti njene razprostranjenosti. Nesporno se mu je zdelo le, da gre za slovanske grobove karolinškega časa in iz prehodne stopnje k zgodnjeromanski dobi. Nato je podal pregled karolinškodobnih najdišč. Ponovno je opozoril, da gradivo iz Pri morja, Istre (Tomaj, Buzet) vsebuje le malo nakita slovanskega izvora, zato je vprašljivo, če tamkajšnja grobišča pripadajo Slovanom. Ugotovil je posebno zgor-nještajersko skupino najdišč (Hohenberg, Krungl, Goi-sern), za katero je menil, da je lokalnega izvora in da nima mnogo skupnega s Kettlachom, temveč precej spominja na kranjska najdišča (Bled). - Reinecke pa svojega proučevanja vendarle ni toliko poglobil, da bi ugotovil, daje opažena razlika med Kettlachom in zgornještajersko skupino pravzaprav razlika med dvema obdobjema. Tako je njegova ugotovitev razlike več desetletij ostala neizkoriščena. Kljub temu pa je njegova razprava za dolgo dobo dala časovni okvir obravnavanim najdbam. Ko je obravnaval gradivo s kranjskega grobišča V Lajhu, je A. Riegel mimogrede označil mlajše kranjske najdbe z Bleda in iz Mengša kot slovanske, ki naj bi jih bilo mogoče najbolj zgodaj datirati v 8. stoletje, umetnostnozgodovin-sko pa jih je treba prištevati karolinški stopnji. Grobišča Zgornje Štajerske in Kettlach sam po njegovem mnenju pripadajo slovanskemu obdobju 8.-9. stoletja, grobišče pri Buzetu v Istri pa predstavlja časovni prehod med kranjskim Lajhom in zgornještajerskimi najdišči (Riegel 1903, 217 s). Pri ponovni objavi najdb s Hohenberga in iz Krungla je Ernst Diez izrazil tudi mnenje o ketlaški kulturi, o kateri je dvomil, da vse najdbe njenega stila predstavljajo zapuščino slovanskih ljudstev, da so značilne izključno zanje in da so jih le oni razširjali, kajti razprostirala se je na širokem področju od južne Nemčije do Panonije in Dalmacije. Vsaj za Zgornjo Bavarsko in okolico Mainza pa Diez izključuje slovansko prisotnost (Diez 1906, 225 s). Prvi slovenski arheolog, ki je podal širši pregled gradiva, je bil Walter Šmid. Pregledno je objavil dotedanje najdbe s Kranjske. Menil je, da je bila večina pokojnikov pokopana še na poganski način s pridatki, upodobitve križev na posameznih zaponkah pa bi vendarle lahko pomenile prva znamenja pokristjanjevanja, zato je grobišča postavil v 9. stoletje. S pisnimi viri je predstavil zgodovino Kranjske od prihoda Slovanov konec 6. do konca 10. stoletja. Kranjska grobišča je videl kot del slovanskih grobišč ketlaškega kulturnega kroga, ki je v karolinškem času obsegal Slovenijo (Sclavinia pisanih virov; Šmid 1908). Šmid je kot prvi oblikovno razčlenil obsenčnike in uhane obravnavanega področja. Pri tem se je oprl na Niederle-jevo delitev, le da jo je še razširil, saj je k obsenčnikom prištel tudi polmesečaste uhane (Šmid 1908, 26 ss). Tako je določil sedem oblikovnih tipov: I-VII. Vendar jih ni skušal časovno ovrednotiti, zato mu tudi ugotovitev, da so različni tipi na različnih najdiščih različno zastopani, ni povedala ničesar. Pač pa je s primeri z grobišča na Žalah pri Srednji vasi, ki gaje sam izkopal, dokazal, da so bili obročki različnih oblik obešeni na platnene ali usnjene trakove, katerih ostanki so bili k sreči v večini primerov še vidni pri izkopu. - Pomembna je bila Šmidova interdisciplinarnost, historični pristop, s katerim je skušal dati arheološkemu gradivu zgodovinski okvir in razlago, kar je pojmoval kot najbolj trden dokaz slovanskosti grobišč ketlaškega kulturnega kroga. Drugi slovanski arheolog, ki je podal pregled ketlaške kulture, je bil Lubor Niederle. Časovno jo je postavil deloma v 8., predvsem pa v 9. stoletje. Menil je, da je ketlaška kultura lastna Slovanom. Narodnost je določil s pomočjo obsenčnikov in gradiščne lončenine. Za oboje je navedel, da sicer res ni slovanskega izvora, da pa je v določenem obdobju značilno za Slovane (Niederle 1910, 513 ss). Novo gradivo je prinašalo nova spoznanja, kar vsekakor velja za veliko grobišče na Ptujskem gradu. V objavi je Viktor Skrabar podrobno obravnaval najdbe in ugotovil, da se priključujejo ketlaškemu krogu. Hkrati je opazil številne podobnosti z grobiščem Bijelo Brdo in sorodnimi 76 Andrej Pleterski Staroslovansko obdobje na vzhodnoalpskem ozemlju najdišči. Tako je predstavil prehodni člen med ketlaško in bijelobrdsko kulturo. Pri časovni opredelitvi se je oprl na Reineckeja in postavil Ptujski grad v poznokarolinško ter pokarolinško obdobje. Primerjava z najdbami v Bijelem Brdu, med katerimi so novci iz 11. stoletja, pa mu je dokazovala verjetnost uporabe grobišča na Ptujskem gradu tudi v tem stoletju (Skrabar 1910, 128 ss). Zatem je Smid dodelal svoje mnenje o ketlaški kulturi (Schmid 1910-1911, 11 ss). Menil je, da se omejuje na področje, ki so ga naseljevali karantanski Slovani, zato je najbolj ustrezna oznaka karantanski kulturni krog. Najbolj pogost in značilen predmet so obsenčniki različnih oblik (ki jim prišteva tudi uhane). Vsi bogatejši pridatki so uvoženi in imajo številne primerjave na frankovskem in še posebej bavarskem področju. Večina grobišč pripada 7.-9. stoletju. Poznokarolinškemu obdobju pripadajo grobišča brez najdb z jamičastim emajlom, ki je izginil z vpadi Madžarov na začetku 10. stoletja. Nobeno karan-tansko grobišče ne sega v drugo tisočletje. - Za Smidovo opredelitev je značilna zgodovinska naravnanost, ki mu je narekovala tudi novo, vsebinsko ime kulture. S tem je v stroko poleg pojma "ketlaški" uvedel še oznako "karantanski", tako daje nastala dvojnost, ki še dandanašnji ni odpravljena. Pomembna pa je tudi njegova ugotovitev, da vsa obravnavana grobišča niso enake starosti. Do prve svetovne vojne je prevladalo prepričanje, daje ka-rantanska oz. ketlaška kultura slovanska, del proučevalcev pa je njeni izključni slovanskosti oporekal. Čeprav sta Reinecke in Smid, prvi s pretanjenim občutkom za gradivo, drugi na podlagi oblikovne razčlenitve, opazila razliko med gradivom posameznih najdišč, je bila tvarna kultura vendarle obravnavana kot celota in ker soji dajali ton mlajši predmeti, v celoti postavljena v mlajši čas. Tako ni čudno, da so grobišča s starejšim gradivom (Predtrg pri Radovljici, Micheldorf) najprej pripisali obdobju preseljevanja. S tem je bilo za nekaj časa konec premikov v poznavanju tvarne kulture vzhodnoalpskega ozemlja v staroslo-vanskem obdobju. LITERATURA DAIM, F. 2000, "Byzantinische" Gürtelgarnituren des 8. Jahrhunderts. - V: F. DAIM (ur.), Die Awaren am Rand der byzantinischen Welt. - Monographien zur Frühgeschichte und Mittelalterarchäologie 7, Universitätsverlag Wagner, Innsbruck, str. 77-204. DESCHMANN, C., HOCHSTETTER F. 1879, Prähistorische Ansiedlungen und Begräbnissstätten in Krain. - Denkschriften der mathemathisch- naturwissenschaftlichen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 42, str. 1-54 (paginacija po posebnem odtisu). DIEZ, E. 1906, Funde von Krungl und Hohenberg. - Jahrbuch der k.k. Zentral-Kommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale 4 (1), str. 201-228. FISCHBACH, O. 1897, Ujabb leletek Hohenbergröl és Krunglböl. - Archaeologiai értesitô 17, str. 133-147. FRANCK, A. 1854, Bericht über die Auffindung eines uralten Leichenfeldes bei Kettlach, unweit Gloggnitz, und über einige andere bemerkenswerthe Fundstücke. - Archiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quellen 12, str. 235-246. MUCH, M. 1898, Frühgeschichtliche Funde aus den österreichischen Alpenländern. - Mittheilungen der k.k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale 24, str. 125-142. MÜLLNER, A. 1894, Funde antiker Gräber in Veldes. -Argo 3, str. 80-81, 113-120. NIEDERLE, L. 1894, Bemerkungen zu einigen Charakteristiken der altslawischen Gräber. - Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 24 (N.F. 14), str. 194-209. NIEDERLE, L. 1910, Pîivod a pocdtky Slovanii jiznich. -Slovanské starozitnosti II.2, Bursik & Kohout, Praha. REINECKE, P. 1897, Slawische Gräberfunde im kroatischen und slovenischen Gebiete. - Verhandlungen der Zeitschrift für Ethnologie, str. 362-367. REINECKE, P. 1899, Studien über Denkmäler des frühen Mittelalters. - Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 29 (N.F. 19), str. 35-52. RIEGEL, A. 1903, Die Krainburger Funde. - Jahrbuch der k. k. Zentral-Kommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, N.F. 1, Wien, str. 217-250. SACKEN, E. von 1873, Ueber Ansiedlungen und Funde aus heidnischer Zeit in Niederösterreich. - Sitzungsberichte der philosophisch-historischen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 74, Wien, str. 571 -622. SCHMID, W. 1908, Altslovenische Gräber Krains. - Car-niola 1, str. 17-44. SCHMID, W. 1910-1911, Römische Forschung in Österreich 1907-1911. - Bericht der Römisch-Germanischen Kommission 6, str. 79-113. Arheo 21, 2001, 73-77 77 SKRABAR, V. 1910, Das frühmittelalterliche Gräberfeld auf Schloß Oberpettau. - Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 8, str. 119-134. SZOMBATHY, J. 1879, Die Skelette aus den Gräbern von Roje bei Moräutsch. - Denkschriften der mathematisch-naturwissenschaftlichen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 42, str. 45-51 (paginacija po posebnem odtisu). TISCHLER, O. 1889, Beiträge zur Geschichte des Sporns, sowie des vor- und nachrömischen Emails. -Correspondenz-Blatt. der deutschen Anthropologischen Gesellschaft, str. 194-200; isto besedilo tudi v: Mittheilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 19 (N.E 9), Wien, str. 162-168. WEINHOLD, K. 1858, Ueber ein zu Straßengel aufgedecktes Grab. - Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark 8, str. 140-150. Arheo 21, 2001, 79-85 79 Zaščitna arheologija: francoski način ©Jean-Paul Demoule Izvleček Avtor predstavi zgodovino pojmovanja arheološke dediščine in organizacije zaščitne arheologije v Franciji. Opiše, kako je duh liberalnega kapitalizma vplival na oblikovanje zasebne pobude v stroki in povzročil upad strokovnega nadzora nad standardi dela ter imel negativne posledice za znanstveno arheološko vednost. Nezadovoljstvo v stroki je ob politični podpori privedlo do izglasovanja novega zakona (2001), ki zaščitno arheologijo opredeljuje kot javni interes in skrb zanjo poverja s tem zakonom ustanovljenemu Nacionalnemu inštitutu za preventivne arheološke raziskave (INRAP). Ključne besede zaščitna arheologija, varovanje arheološke dediščine, organizacija stroke, zakonodaja, Francija V zahodnem svetu obstajata dve različni pojmovanji družbe. Pri enem, po običajih rimskega prava, ki ga je razvil francoski "civilni kodeks" (Code civil), država kot emanacija skupnosti državljanov organizira in ureja družbeno življenje. Pri drugem se, po običajih anglosaškega "občega prava" (common law), družba ureja sama, bodisi - po optimistični različici Adama Smitha -z učinkom neke "nevidne roke" bodisi - po pesimistični različici neodarvinizma, socio-biologije in, splošneje, liberalizma - z učinkom "borbe za preživetje." Kakor vsaka stvar na tem svetu ima tudi vsako od teh dveh pojmovanj svoje prednosti in svoje slabosti. Preveč etatizma na splošno vodi v okorelost, preveč liberalizma pa vodi v nered in v naraščanje neenakosti. Toda arheologi kot zgodovinarji in antropologi ne smemo pozabiti, da gre tako v enem kot v drugem primeru najprej za kulturne kon-strukte. Javna služba občega interesa in tržna ekonomija V zahodnih deželah je bila arheologija od trenutka, ko se je konstituirala kot znanost, in tudi v meri, v kateri so njeni izsledki lahko bili zanimivi za ideologijo in kulturo naroda, pod nadzorstvom naroda. Konkretneje, od sredine 19. stoletja dalje so nastajale nacionalne arheološke službe in nacionalni muzeji, ki so jih zamenjale regionalne arheološke službe in regionalni muzeji. Izvedba arheoloških izkopavanj je bila podvržena odobritvam, pooblastilom. Zgodovinski spomeniki in arheološka najdišča so prišli pod zaščito države. To pojmovanje seje uveljavilo praktično v vseh deželah Evrope do te mere, da se zdi, da je še vedno očitno v večini izmed njih. Razlike so zadevale le posamezne točke in med njimi, od druge polovice 20. stoletja dalje, predvsem financiranje zaščitnih izkopavanj: ali bi zanj morala odgovornost prevzeti država, ker je pač Abstract The author presents the history of the notion of archaeological heritage and of the organisation of rescue archaeology in France. He describes the influence of liberal capitalism on the formation of the private initiative within the archaeological community resulting in the decrease of control over the standards of archaeological work and bearing negative consequences for the scientific archaeological knowledge. The dissatisfaction of the archaeological community combined with the support of the political structures resulted in a new law (passed in 2001 ) defining archaeology as a public interest under the care of the National Institute for Preventive Archaeological Research (INRAP), established by that selfsame law. Keywords rescue archaeology, cultural resource management, discipline organization, law, France varstvo dediščine v njeni pristojnosti, ali bi moral stroške plačati investitor, ki je bil odgovoren za uničenje arheološkega najdišča, kadar se uničenju ni dalo izogniti? Od osemdesetih let dalje so se z rastočo prevlado Združenih držav Amerike, najprej ekonomsko, nato politično ter naposled kulturno in ideološko, stvari na zahodnih robovih Evrope začele spreminjati. To rastočo ideološko prevlado, prevlado ultra-liberalizma, sta, kot vemo, zelo dobro utelesila ameriški predsednik Ronald Reagan in angleška ministrska predsednica Margaret Thatcher. Na ozemlju Združenih držav arheologija kot proučevanje in poveličevanje prednikov nikdar ni bila močan ideološki za-stavek: Američani, ki niso pripadali domorodnim skupnostim, so dobro vedeli, da so prišli iz Evrope (ali iz Afrike). Na dobršnem delu ozemlja odobritev izkopavanj torej ni bila potrebna, tako da tudi zaščite ni bilo. Prav zato so se, od trenutka, ko so postala zaščitna izkopavanja obvezna - vsaj v okviru federalnih javnih del -, v sedemdesetih letih brez težav osnovale oblike zasebne arheologije s konkurenčnimi tržnimi družbami. Prav tako vemo, daje ta "divja" konkurenca sprva povzročila zapravljanje denarja pa tudi arheoloških informacij in znanstvenih spoznanj, vse dokler niso bila polagoma vzpostavljena minimalna strokovna pravila. Ugotavljamo, da kljub temu obstaja sorazmerno globok prepad med arheologijo "cultural ressources management "-a in tradicionalno akademsko arheologijo. Odtlej je bil v osemdesetih letih ta model postopoma uveden v Veliko Britanijo, katere arheologija je pred tem lahko veljala za vzorno (za številne francoske arheologe je vzor tudi bila). V Veliki Britaniji se je torej polagoma osnoval sistem zasebne tržne arheologije. Nimamo namena na tem mestu z znanstvenega stališča razpravljati o njegovi sedanji učinkovitosti. Vendar pa gre za feno- 80 Jean-Paul Démoulé Zaščitna arheologija: francoski način men, ki po svojem obsegu ostaja predvsem britanski. Če v drugih zahodnih deželah dejansko obstajajo podjetja, ki so očitno tržno usmerjena in zasebna, pa večino časa dejansko ne tekmujejo med seboj: kot na primer v nemških zveznih deželah, kjer takšna podjetja obstajajo in kjer so regionalne službe posamezne dežele tiste, ki izbirajo svoje podjetje. Dejansko se je to lepo pokazalo na okrogli mizi o arheoloških zakonodajah v Evropi septembra 2000 v Lizboni, ki sem jo v okviru letnega kongresa Evropskega združenja arheologov organiziral skupaj z Willemom Wil-lemsom, predsednikom Združenja: večinoma razlike v pojmovanju in organizaciji postavljajo Veliko Britanijo v opozicijo z ostalo Evropo. Francoska zamuda Toda vrnimo se k zelo posebnemu primeru Francije. V tej deželi (približno tako kot v Združenih državah Amerike) arheologija nacionalnega ozemlja ni bila kulturni in ideološki zastavek. Dejansko je bilo nacionalno ozemlje, ki se je po zaslugi zaporednih osvajanj francoskih kraljev progresivno večalo, pridobljeno že zdavnaj in ga arheologiji, v nasprotju z drugimi deželami, kot je npr. Nemčija, ali z drugimi narodi srednje Evrope, ni bilo potrebno utemeljevati (Demoule 1999a). Poleg tega so v očeh francoskih elit Galci veljali za barbare, ki so bili, potem ko so izgubili svoj jezik, civilizirani le po zaslugi zmage rimske države. Francoska arheologija je imela potemtakem resnično utemeljitveno vlogo le ob izkopavanjih v Rimu, v Grčiji ali na Bližnjem vzhodu in prav tam so bili ustanovljeni stalni arheološki inštituti. Arheologija nacionalnega ozemlja je bila potemtakem prepuščena pobudam malih lokalnih veljakov (učiteljev, zdravnikov, duhovnikov ipd.). Skladno s tem pa so prispevali k trajnemu onemogočanju vsakega poskusa profesionalizacije: leta 1911, ko je francoski parlament glasoval o zakonu o zaščiti zgodovinskih spomenikov, je lokalnim oziroma nacionalnim arheološkim društvom uspelo preprečiti izglasovanje zakona o arheologiji. Šele leta 1941, pod nemško okupacijo, je bil uveden prvi ukrep, ki je vsako arheološko izkopavanje podredil predhodni upravni odobritvi. Kljub temu pa je ta zakon, v nasprotju z začetnim osnutkom, ki je bil pripravljen pred vojno, lastnino nad arheološkimi najdbami prepuščal lastniku zemljišča, na katerem so potekala izkopavanja. Tako je bil, še celo v začetku sedemdesetih let, pretežni del arheologije francoskega nacionalnega ozemlja na splošno, posebno pa še zaščitne arheologije, stvar prostovoljnih arheologov, kar je neposredno vplivalo na nizko znanstveno raven francoske arheologije (Audouze in Leroi-Gourhan 1981; Cleuziou et al. 1991). Celoten proračun Ministrstva za kulturo, ki je bil namenjen arheologiji, je v tistem obdobju znašal le približno 2 milijona frankov, nacionalna arheološka služba pa je štela zgolj 70 oseb za celotno Francijo. Prav iz tega razloga je bilo uničenih nekaj spektakularnih najdišč, med drugim del grškega pristanišča v Marseillu, rimski forum v Luteciji (Pariz) pa tudi druge stare pariške četrti (Ile de la cité, Les Halles itn.), rimsko mesto v Bourbonne-les-Bains, vizigot-ska kraljeva palača v Toulousu, veliko srednjeveško pokopališče v Orléansu itn. itn. - če omenimo le zelo pomembne primere, za katere smo sploh lahko izvedeli. Vendar pa so vsako uničenje v medijih spremljali naraščajoči protesti, kar je naposled privedlo do tega, da se je javno mnenje polagoma obračalo in je prišlo do pomembne spremembe. Leta 1976 je predsednik republike Valéry Giscard d'Estaing arheologu in amerikanistu Jacquesu Soustellu naročil, naj pripravi splošno poročilo o francoski arheologiji, ki naj bi še posebej podčrtalo zaostanek Francije na tem področju (Soustelle 1975; prim. tudi Richard 1975). Leta 1977 je bil ustanovljen poseben proračun, namenjen zaščitnim izkopavanjem, ki pa vendar ni presegal 5 milijonov frankov. Vendarle pa je nacionalna arheološka služba Ministrstva za kulturo od konca sedemdesetih let dalje počasi uspela pritisniti na nekatere investitorje, vsaj javne (avtoceste, železnice, prekopi, podzemna železnica, javne zgradbe itn.), da bi prispevali k financiranju zaščitnih izkopavanj. Vsakokrat so bila potrebna trda pogajanja, vendar so investitorji vse težje prevzemali odgovornost za javno obelodanjeno uničenje pomembnih arheoloških najdišč. Poleg tega so stroške izkopavanj večinoma lahko prenesli na svoje stranke, se pravi, na primer, na bodoče uporabnike avtocest ali železnic. Ena prvih pomembnih operacij se je med leti 1983 in 1985 vršila na dvorišču Muzeja Louvre, tam, kjer se sedaj vzpenja znamenita steklena piramida in kjer so se nahajali ostanki starih pariških četrti, zgrajenih med 16. in 18. stoletjem. Dejansko je šlo pri tem za modernizacijo Louvra v celoti, kar je zahteval sam predsednik François Miterrand; arheološki proračun je dosegel 60 milijonov frankov. V času od leta 1980 do leta 1990 je proračun zaščitne arheologije, ki so ga v glavnem polnili finančni prispevki investitorjev, nenehno naraščal in konec devetdesetih let dosegel več kot 500 milijonov frankov, ki so bili namenjeni zlasti za plače več kot 1500 pogodbenih arheologov, ki pa so delo opravljali nepretrgoma. Precejšen del teh pogodbenih arheologov je bil zaposlen preko agencije Ministrstva za kulturo, Zveza za nacionalna arheološka izkopa- Arheo 21, 2001, 79-85 81 vanja (Association pour les Fouilles Archéologiques Nationales - AFAN). Nekateri so bili zaposleni v arheoloških službah posameznih mest ali okrožij. Obstajali sta tudi eno ali dve zasebni podjetji, v vsakem izmed njiju pa je bilo zaposlenih kakih ducat arheologov. Nekatere ekipe poklicnih arheologov z univerz ali iz Nacionalnega znanstvenoraziskovalnega centra (Centre National de la Recherche Scientifique - CNRS) so prav tako sodelovale pri zaščitnih izkopavanjih, pogosto v sodelovanju z AFAN. Poleg 1500 arheologov, zaposlenih preko AFAN, je v Franciji dejansko še kakih tisoč drugih poklicnih arheologov, ki jih v približno enakih deležih zaposlujejo univerze, CNRS, regionalne arheološke službe Ministrstva za kulturo ter mestne in okrožne arheološke službe. Zgolj en del izmed vseh teh pa jih je dejansko vključenih v preventivno arheologijo. Vsako leto je realiziranih približno 3000 izkopavanj. To silno naraščanje je torej prineslo precejšnje število podatkov, ki so temeljito izpopolnili naša znanstvena spoznanja. Huda razvojna kriza Toda politične oblasti so ta hitri razvoj francoske zaščitne arheologije le s težavo obvladovale, saj so ga bolj doživljale kot pa ga organizirale. To zadeva Ministrstvo za kulturo, a tudi Ministrstvo za znanost, Ministrstvo za visoko šolstvo in lokalne skupnosti (mesta, okrožja, regije). Zbiranje pogodbenih arheologov je bilo v primerjavi z možnostmi razvoja univerz vsekakor prehitro. Poleg tega pa je bil sistem financiranja zaščitnih izkopavanj še vedno razmeroma negotov. Kot smo lahko videli, je bil vsakokrat rezultat težkih pogajanj lokalnih služb Ministrstva za kulturo z investitorji. V tem smislu pomembnost proračuna nekega izkopavanja ni bila nujno odvisna od znanstvenega pomena najdišča, marveč od finančnih zmogljivosti posameznega investitorja in od pogajalskega talenta lokalnih služb Ministrstva za kulturo. Pogosto so v okviru investicijskih projektov, ki so zajeli več regij (plinovod, avtocesta), posamezne regije plačale različne vsote za primerljiva arheološka izkopavanja, glede na to, kako uspešno ali neuspešno se je pogajala lokalna arheološka služba. V vseh tistih regijah, kjer je bilo precej nepremičninskega špekuliranja, moč države pa šibka, kot na primer na francoski Rivieri ali na Korziki, zasebni investitorji v nobenem primeru niso financirali zaščitne arheologije, tako da je bil velik del najdišč uničen brez predhodnih izkopavanj. Poleg tega ta sistem financiranja v resnici sploh ni bil zakonit: investitorje plačal, da bi lahko gradil, vendar pa - četudi ni imel pravice uničiti predhodno znanega arheološkega najdišča - financiranje izkopavanj po zakonu ni bilo več njegova obveza. Tu je prihajalo do neke vrste pravnega protislovja. Eden glavnih problemov je bil problem znanstvenega proučevanja in objavljanja. Investitorji so plačevali le za samo izkopavanje in izdelavo poročila o izkopavanju. Ko je bilo torej izkopavanje zaključeno, se je ekipa razkropila, arheologi so bili takoj poslani na druga izkopavanja, ne da bi imeli čas za bolj poglobljeno proučitev materiala ali za njeno podrobnejšo objavo. Dejansko je bil AFAN, kjer je bila zaposlena večina pogodbenih arheologov, zgolj struktura za zaposlitev, ne pa znanstvena institucija, ki bi imela dolgoročno znanstveno usmeritev in znanstveno politiko. Postajalo je nenavadno, da nacionalna skupnost vsako leto plačuje več kot 500 milijonov frankov (ker so, konec koncev, investitorji prenesli stroške izkopavanj na svoje stranke, torej na vse, kot v primeru avtocest in hitre železnice), ne da bi za to dobila znanstvene publikacije in informacije preko medijev. Če je bilo to vprašanje za nekatere zasebne investitorje lahko nepomembno, pa seje javnim investitorjem (še zlasti županom mest, ki so pogosto vlagali mnogo truda v izvajanje urbane arheologije) ta situacija zdela nedopustna. Navsezadnje je bil sam sistem pogodbene arheologije, ki arheologom ni zagotavljal rednih služb, škodljiv, tako s socialnega in človeškega kot tudi z znanstvenega vidika, kajti ti arheologi niso mogli dolgoročno snovati svoje kariere in svoje znanstvene izobrazbe. Ti številni vidiki "razvojne krize" zaščitne arheologije v Franciji so bili oblastem poznani. V dvajsetih letih so politične oblasti pri različnih znanstvenih ali upravnih strokovnjakih naročile več kot dvajset poročil. Tako je leta 1990 ministrski predsednik Michel Rocard arheologa Christiana Goudineauja, profesorja na Collège de France, prosil za skupno poročilo - ki pa praktično ni bilo izvršeno (Goudineau 1990). Ta kriza se je prenesla tudi v znanstvene kroge. Tako je strokovna revija Les Nouvelles d'Archéologie tem vprašanjem posvetila številne članke in ankete ter več kolokvijev. Zaradi nesposobnosti političnih oblasti, da bi prevzele odgovornost za reformo celotnega sistema, je prišlo do stavk in demonstracij. Leta 1992 so člani Visokega sveta za arheološke raziskave (Conseil Supérieur de la Recherche Archéologique), strokovnega odbora, kije deloval pod okriljem Ministrstva za kulturo in mu je to tudi predsedovalo, odstopili, da bi na ta način protestirali proti odsotnosti volje za izpeljavo reforme (temu kolektivnemu odstopu sta sledili dve novi poročili... ). Zavrnitev tržne konkurence Položaj seje zaostril leta 1998. V liberalnem ideološkem 82 Jean-Paul Démoulé Zaščitna arheologija: francoski način ozračju, ki smo ga opisali uvodoma, so nekateri politiki in investitorji začeli postavljati zahteve po uvedbi konkurenčnega tržnega sistema v francosko arheologijo. Ministrstvo za kulturo je torej povprašalo za mnenje Nacionalni svet za konkurenco (Conseil National de la Concurrence), organizacijo pod okriljem Ministrstva za finance, ki se je ukvarjala s problemi tržne konkurence. Ta Svet, ki je bil sprva zelo zadržan do možnosti uporabe tržne konkurence v arheologiji, na koncu vendarle - nedvomno iz ideoloških razlogov in vsled tega, da je bila ureditev tržne konkurence smisel njegovega obstoja - poda drugačno mnenje: tržna konkurenca je za arheologijo primerna. Utemeljevanje tega mnenja je bilo precej brez vrednosti. Šlo je za razločevanje dveh oblik arheologije: prva oblika bi bila t. i. "načrtna" oziroma "znanstvena" arheologija, ki bi jo podprli z državnimi raziskovalnimi sredstvi, izvajali pa bi jo državni raziskovalci z univerz in s CNRS. Druga oblika bi bila "zaščitna" oziroma "preventivna" arheologija, ki bi jo financirala sredstva zasebnih ali javnih investitorjev in za katero bi veljala pravila zasebne tržne konkurence. V ta namen bi za zasebna podjetja, ki bi tako postala pravilo (AFAN naj bi ukinili), zadostovalo, da bi pridobila predhodno odobritev Ministrstva za kulturo. Zatem bi investitor izmed vseh zasebnih podjetij izbral tisto, ki bi mu ustrezalo (na splošno tisto, ki bi delo opravilo v najkrajšem času in za najnižjo ceno). V podporo svojim priporočilom se je Nacionalni svet za konkurenco na zelo selektiven način oprl na nekatere odločitve Evropskega sodišča v Bruslju. Slabosti tega sistema so bile očitne. Ne vprašanje zakonitosti financiranja izkopavanj s strani investitorjev in še zlasti ne problem financiranja proučevanja in objavljanja ter, splošneje, dolgoročne znanstvene politike, nista bila urejena. Vsaj v francoskem kulturnem sistemu (in enako v številnih drugih deželah) je bilo očitno, da so ta zasebna podjetja v neposredni ekonomski odvisnosti od investitorjev. Tako denimo niso imela nikakršnega interesa, da bi opozorila na izjemna in nepričakovana odkritja, ki bi nujno potrebovala dodatno financiranje. Finančno preživetje teh zasebnih trgovskih podjetij ne bi bilo odvisno od kakovosti njihovih znanstvenih izsledkov, temveč od zmožnosti izpeljati najhitrejša in najcenejša izkopavanja. Dejansko niso bila plačana zato, da bi prinašala znanstvena spoznanja, temveč zato, da bi ponujala "usluge" "strankam" v okviru nekega "trga". Znanstvena spoznanja naj bi bila zgolj posredni rezultat njihove dejavnosti. Znanstvena kontrola, najprej kot apriorna odobritev, zatem v obliki morebitnih obiskov članov arheološke službe Ministrstva za kulturo, ni bila v ničemer zares prepričljiva. Poleg tega je mnenje Nacionalnega sveta za konkurenco določalo, da predhodnih sondiranj najdišča, katerih namen je oceniti pomembnost arheoloških del, ki jih je potrebno izvesti, ne sme opraviti tisto podjetje, ki bo izvajalo izkopavanja: po čisti tržni logiki ima seveda prvo podjetje dejansko prednost pri pripravi finančnih predlogov v zvezi z izkopavanjem, ker najdišče bolje pozna. Sam sem člane Sveta opozoril, da so s tem znanstvene ekipe (univerze, CNRS, mestni arheologi itn.), ki so dolga leta delale na istem terenu (na primer antičnem mestu), avtomatično izključene iz novih izkopavanj natanko zato, ker to območje bolje poznajo! Na splošno je bilo očitno, da Nacionalni svet za konkurenco, čigar poslanstvo je bila ureditev zasebne tržne konkurence v Franciji, na vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno, ni mogel odgovoriti drugače kot v terminih zasebne tržne konkurence. Sprva je Ministrstvo za kulturo na zahtevo Ministrstva za finance nameravalo jeseni 1998 uvesti sistem zasebne tržne arheologije. Takoj je naletelo na nasprotovanje celotne znanstvene skupnosti, vključno z vsemi pridruženimi institucijami. Objavljeni so bili številni članki, organizirane so bile stavke in demonstracije. Med drugim se je na demonstracijah pod okni Ministrstva za kulturo zbralo več kot tisoč poklicnih arheologov. Pod pritiskom kabineta predsednika vlade, Lionela Jo-spina, je Ministrstvo za kulturo umaknilo svoj projekt in naročilo... novo poročilo. Izdelavo le-tega so zaupali trem strokovnjakom, Bernardu Pecheurju, članu Državnega sveta (najvišja pravna administrativna instanca v Franciji), Bernardu Poignantu, županu mesta Quimper (in od nedavna evropskemu poslancu) in meni. V zahtevi po tem poročilu je ministrica precizirala, da je glede na zahteve znanstvene skupnosti vsak projekt integralne tržne arheologije odslej stvar zase in da želi vzpostaviti javno službo zaščitne arheologije ter istočasno zaščititi znanstveno tekmovalnost med ekipami. Načela javne arheološke službe Med svojim delom smo sprejeli večino predstavnikov, tako iz znanstvene sredine kot iz vrst zasebnih ali javnih investitorjev. Poročilo smo kulturni ministrici predali decembra 1998 (Demoule et al. 1999; Demoule 1999b) in naše predloge je kmalu sprejela, prav tako jih je sprejel tudi kabinet predsednika vlade. Izhajali smo iz dveh mednarodnih zakonodajnih tekstov, ki sta imela oba zakonsko moč, in sicer iz rimskega spo- Arheo 21,2001, 79-85 83 razuma, s katerim je bila ustanovljena Evropska unija,1 in iz maltske konvencije o zaščiti arheoloških najdišč. Slednja, ki jo je Francija podpisala leta 1994, je zelo jasna. Za zaščito arheološke dediščine so odgovorne države podpisnice. Vsaka država jo je dolžna organizirati in jo obenem uskladiti s potrebami ekonomskega in socialnega razvoja. V vsakem primeru lahko država odloča o tem, kaj se bo z najdiščem zgodilo: lahko odredi, da mora biti zaščiteno v celoti, ali, nasprotno, dovoli njegovo uničenje brez kakršnegakoli proučevanja, ali pa, kot je to najbolj pogosto, da mora biti predmet preventivnega znanstvenega izkopavanja. Ta izkopavanja so prav tako v pristojnosti države, kajti dejansko gre za zaščito nacionalne arheološke dediščine. Za izvajanje preventivnih izkopavanj v pristojnosti države so bile upoštevane tri rešitve. Prva, najenostavnejša in najbolj radikalna je bila, da ta izkopavanja opravi neposredno država sama, se pravi nacionalna arheološka služba in njene regijske službe. To je impliciralo, da postanejo arheologi AFAN-a uradniki te službe in da bo potemtakem rekrutiranih 1500 novih uradnikov. Takšno rekrutiranje, ki bi se zdelo normalno in celo nujno vse do osemdesetih let v katerikoli evropski deželi, dandanes ni več v skladu z ideološkimi trendi. Druga rešitev bi bila v tem, da bi neki zasebni agenciji zaupali "nalogo javne službe", nalogo, ki bi jo redno obnavljali (na primer na štiri ali pet let). Vmesna rešitev, rešitev na pol poti pa bi bila, da bi to nalogo javne službe zaupali upravno avtonomnemu organu, ki pa bi bil vendarle odvisen od države, kar v Franciji imenujemo "javna ustanova" (établissement public). Vsaka univerza, na primer, in celo CNRS ima status "javne ustanove". To je rešitev, ki smo jo sprejeli, ker se nam je zdela najbolj prožna in koherentna. Predlagali smo torej, da parlament izglasuje zakon o ustanovitvi raziskovalnega inštituta, Nacionalnega inštituta za preventivne arheološke raziskave (Institut National de Recherches Archéologiques Préventives - INRAP), ki bi bil zadolžen za vsa zaščitna izkopavanja na celotnem francoskem ozemlju. Ta inštitut, javna služba za preventivno arheologijo, bi seveda moral delati oziroma sodelovati z drugimi znanstvenimi ustanovami, ki bi to želele (univerze, CNRS, arheologi iz mest in okrožij, tuji raziskovalni inštituti itn.). Pravni preizkus Evropskega sodišča je pokazal, daje, v nasprotju s selektivno uporabo, ki jo je v 'Rimski sporazum iz lela 1958, ustanovni sporazum o Evropski gospodarski skupnosti (EGS). Leta 1967 se z združitveno pogodbo združijo tri skupnosti (EGS, Evropska skupnost za premog in jeklo, Evraiom), leta 1991 to strukturo z maaslrichtsko pogodbo nasledi Evropska unija. (Op. prev.) zvezi s tem opravil Svet za konkurenco, sodišče zelo dobro ločilo med tem, kar izhaja iz ekonomskega trga in potemtakem iz zasebne tržne konkurence, ter tem, kar izhaja iz nacionalnih javnih služb občega interesa. Nov način financiranja Državni svet, najvišja francoska pravna administrativna instanca, ki prouči vse osnutke zakonov, preden so ti predstavljeni v parlamentu, je to analizo sicer sprejel, vendar je zahteval, da novi zakon opredeli tudi način financiranja. Sprejeto je bilo načelo "onesnaževalec=plačnik" (pol-lueur=payeur) in zakonsko uveden davek. Ta davek se na slojevitih najdiščih izračuna glede na debelino arheoloških plasti in na neslojevitih najdiščih glede na gostoto in kompleksnost arheoloških struktur. Če želimo na podlagi poenostavljenih primerov podati približen izračun, znaša za leto 2002 (ta davek se indeksira z življenjskimi stroški) cena arheološke plasti debeline 1 m 620 frankov (približno 95 evrov) za m2; neslojevito najdišče velikosti 1000 m2, na katerem je 45 vkopov, tako stane 620 frankov na m2, torej 620.000 frankov (približno 95.000 evrov) za celotno najdišče. Omeniti velja, da tega davka ne moremo obravnavati kot plačilo neke storitve, ki jo je potrebno opraviti za investitorja: razumljivo, kajti gradbenik ni "stranka" INRAP-a. Ravno nasprotno - in prav to je smisel načela "onesnaževal ec=plačnik": ta davek je namenjen popravilu škode, ki jo investitor povzroči nacionalni arheološki dediščini - natanko tako, kot so davki, ki jih plačujejo tovarne, ki onesnažujejo okolje, namenjeni izboljšanju kakovosti voda in zraka, ki jo te tovarne ogrožajo. Ta davek prav tako ni proporcionalen s škodo, se pravi s stroški izkopavanja. Dejansko lahko izkopavanje različnih arheoloških plasti enake debeline traja več ali manj časa; prav tako za izkop posameznih "arheoloških struktur" (vkopov, shrambenih jam, grobov, jaškov itn.) potrebujemo različno količino časa. Določen je torej le povprečen davek, ki je bil izračunan na podlagi stroškov vseh izkopavanj v letu 1998 na francoskem ozemlju. Poleg tega so nekateri investitorji oproščeni davka: to so zasebni lastniki, ki gradijo bivališče zase, in podjetja, ki gradijo socialna stanovanja. Pravzaprav v primeru vsakega stanovanja, naj bo socialno ali ne, davek ne sme presegati določene vsote. Te omejitve in olajšave torej pomenijo, da ni povsem natančnega razmerja med zneskom, ki ga zahteva davek za neko določeno gradnjo, in zneskom, ki ga bo INRAP dejansko porabil za izvedbo izkopavanja. Odločitev za izkopavanje in njegova pomembnost pa nista 84 Jean-Paul Démoulé Zaščitna arheologija: francoski način stvar INRAP-a, temveč je za to pristojna regionalna arheološka služba, ki v posamezni regiji zastopa Ministrstvo za kulturo. Ta služba naroči INRAP-u izvedbo izkopavanja in presoja o znanstveni pomembnosti tega izkopavanja glede na trenutne znanstvene prioritete. Pravzaprav ni veljavnih "standardov" za celotno francosko ozemlje, ki bi omogočali, da bi določen tip najdišč vselej izkopavali na enak način. Nasprotno je po francoskem sistemu regionalna arheološka služba tista, ki odloča o pomembnosti posameznih najdišč in o višini sredstev, ki naj bodo namenjena za izkopavanje. Glasovanje za nov zakon Osnutek zakona je maja 1999 potrdil ministrski svet, februarja 2000 pa je bil predstavljen narodni skupščini. Zatem sta si ga podajali dve zbornici, narodna skupščina in senat, ki sta vpeljali spremembe nekaterih tehničnih določb zakona, ki so zadevale financiranje. Podkrepljena je bila zahteva, da INRAP sodeluje z drugimi ustanovami in predvsem, če te obstajajo, z mestnimi in okrožnimi arheološkimi službami. Prav tako je bil ustanovljen upravni odbor za pritožbe za primer, da bi investitorji ugovarjali višini davka. Parlamentarne razprave so bile zelo zanimive, ker so poslanci in člani senata prvič v zgodovini Francije imeli priložnost razpravljati o vprašanjih, ki sta jih zastavljali zaščitna arheologija in varstvo nacionalne arheološke dediščine. Sicer pa ni nihče izmed njih dvomil niti o nujnosti zaščite te dediščine niti o potrebnosti ustanovitve nacionalnega raziskovalnega inštituta. Diskusije so se nanašale bolj na ceno in termine izkopavanj ter na primernost tržne konkurence. Tem debatam lahko prisostvujete na spletnih straneh obeh zbornic (www.asemblee-nationale.fr in www.senat, fr; prim. tudi zvezek. Archéologie préventive 2001). S temi popravki je bil zakon dokončno izglasovan 20. decembra 2000. Vendar pa je, skladno z logiko francoske politične igre, konservativna parlamentarna opozicija proti zakonu vložila pritožbo na Ustavni svet - najvišja instanca, enakovredna ameriškemu Vrhovnemu zveznemu sodišču. Po mnenju parlamentarne opozicije bi bil novi zakon v nasprotju z ustavo, ker naj bi kršil temeljna načela, kot so svoboda podjetij, svoboda združevanja in celo svoboda izražanja. V zelo argumentirani sodbi (www.conseil-constitutionnel. fr; prim. tudi: Archéologie préventive 2001; Nouvelles de l'Archéologie 2001; Audouze 2001) je Ustavni svet razglasil zakon za skladen s francosko ustavo. Ta sodba je zelo pomembna, ker se še posebej sklicuje na rimsko pogodbo in malteško konvencijo (mednarodne pogodbe so dejansko v skladu z nacionalnimi zakonodajami), s čimer želi pokazati, da je osnovanje neke nacionalne javne službe za preventivno arheologijo možno in dovoljeno. Upoštevajoč sodbo Ustavnega sveta je bil torej novi zakon uradno razglašen 17. januarja 2001. V letu 2001 so bili redigirani različni odloki, uredbe in okrožnice, ki so omogočili aplikacijo novega zakona, INRAP pa je bil ustanovljen 1. februarja 2001. Znanstveni zastavki Leto 2002 bo torej leto, ko bo vzpostavljena ta pomembna reforma arheologije. V prakso bo potrebno vpeljati nov regulativni in upravni sistem, poleg tega pa tudi spremeniti nekatere ustaljene navade. Kajti INRAP ni služba, ki naj sprosti zemljišča za investitorje, temveč raziskovalni inštitut, ki na podlagi preventivnih izkopavanj skrbi za pridobivanje znanstvenih spoznanj in za prenos te vednosti v javnost. Kar predpostavlja, daje tehnična učinkovitost izkopavanja nujen, a ne zadosten pogoj za ocenjevanje kakovosti dela INRAP-a. Zgolj pridobivanje znanstvenih spoznanj bo konec koncev omogočalo presojo te kakovosti. To pridobivanje znanja ne bi smelo biti omejeno na izdelavo poročila ob zaključku vsakega preventivnega izkopavanja. Obsegati mora tudi pristne znanstvene publikacije pa tudi, na primer, pregledna dela na regionalni ali nacionalni ravni, ki bi združevala rezultate različnih izkopavanj. Predvsem bo torej potrebno nadoknaditi precejšnjo zamudo pri izdajanju znanstvenih publikacij, vse od začetkov razvoja preventivne arheologije v zadnjih petnajstih letih. Dodatna težava pri tem je relativno nizka starost arheologov INRAP-a, ki se v povprečju giblje med 30 in 40 leti, tako da bo potrebnih kar nekaj let, da bomo dosegli normalno "demografsko krivuljo" oziroma "starostno piramido". Prav tako bo celotno znanstveno mrežo potrebno reorganizirati skladno z regionalnim in nacionalnim merilom z namenom, da bi bilo sodelovanje arheologov INRAP-a, regionalnih arheoloških služb (Ministrstvo za kulturo), univerz, CNRS ter mestnih in okrožnih arheoloških služb čim boljše. Ta splošna reorganizacija bo zahtevala skupni napor vseh arheologov, vseh združenih institucij in ta napor bo nedvomno potreben še mnogo let. Omenjeni zastavek je kljub vsemu pomemben. Sodimo, daje vsako leto prizadetih približno 35.000 hektarjev površin, kar pomeni 100 hektarjev na dan oziroma kar 10 m2 na sekundo! Pred bodočimi generacijami smo kolektivno odgovorni za izginotje te dediščine, ki je ni mogoče obnoviti. Sleherni evropski deželi torej preostane, da se v skladu s svojimi zgodovinskimi in kulturnimi tradicijami odloči, Arheo 21, 2001, 79-85 85 kakšni organizaciji zaščitne arheologije daje prednost. Dandanes ima določeno število dežel mešani sistem, kakršen je bil francoski do leta 2000, nekaj med zasebnim tržnim sistemom (ki v "čisti" obliki obstaja le še v Združenem kraljestvu) in javno nacionalno službo občega interesa. Z znanstvenega vidika je najboljši sistem v posamezni deželi tisti, ki proizvaja najboljšo znanost. S pravnega in potemtakem političnega vidika pa je odločitev o tem v rokah evropskih državljanov. Prevedla Simona Grilc LITERATURA ARCHÉOLOGIE PRÉVENTIVE 2001. - La Documentation Française. 2 zvezka. - Paris. AUDUZE, F. in LEROI-GOURHAN, A. 1981, France: a continental insularity. - World Archaeology 13 (2), str. 170-189. AUDUZE, F. 2001, The crisis of French Archaeology. -European Association of Archaeologists. CLEUZIOU, S., COUDART, A., DEMOULE, J.-P. in SCHNAPP, A. 1991, The use of theory in French archaeology. - V: HODDER, I. (ur.), Theoretical Archaeology in Europe. - Cambridge University Press, Cambridge, str. 91-128. DEMOULE, J.-P. 1999a, Ethnicity, culture and identity: French archaeologists and historians. -Antiquity 73 (279), str. 190-198. DEMOULE, J.-P. 1999b, Un commentaire du rapport Demoule-Pêcheur-Poignant sur l'archéologie préventive. - Les Nouvelles d'archéologie 75, printems 1999, str. 14-20. DEMOULE, J.-P., PÊCHEUR, B. in POIGNANT, B. 1999, L'organisation de l'archéologie préventive en France. - Les Nouvelles d'archéologie 75, printems 1999, str. 5-13. GOUDINEAU, Ch. 1990, Rapport au Premier Ministre sur F archéologie nationale. - Les Nouvelles d'archéologie 40 (supplément). RICHARD, A. 1975, La crise de l'archéologie française. — La Recherche. SOUSTELLE, J. 1975, La recherche française en archéologie et en anthropologie: Rapport au Premier Ministre. - La Documentation Française. - Paris. Arheo 21, 2001, 87-91 87 K študiju arheologije na Slovenskem ©Mitja Guštin Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, Univerza v Ljubljani Arheološka terenska in kabinetna raziskava je specifična oblika dela, ki samo z dobro šolo in nadaljnjim izobraževanjem ter usposabljanjem kot samoumevnim procesom lahko omogoči kvalitetno interpretiranje arheološkega vira. Med stalnice v arheologiji zato sodi osnovni dodiplomski in podiplomski študij ter permanentno izobraževanje. Študiji na slovenskih univerzah so bili še do nedavna s svojimi dodiplomskimi programi usmerjeni k usposobljenosti študentov za konkretno delo, službo v okviru posamezne stroke. Iz praktičnih razlogov, sistematiziranih in zagotovljenih delovnih mest, so se v večini humanističnih strok (razen arheologije, ki je že ves čas samostojni študij) razvili ob pedagoških tudi t. i. nepedagoški programi, ki so omogočali usmeritev diplomanta za delo v raziskovalnih inštitutih, arhivih, muzejih, zavodih za spomeniško varstvo ipd. Dodiplomski študij arheologije na Univerzi v Ljubljani je povsem odvisen od tradicije in kadrovske zasedbe Oddelka za arheologijo (odslej Oddelek; glej Zbornik 1919-1999, 145-173). Studijske vsebine na dodiplomski ravni so bile z mlado generacijo učiteljev (Teržan, Slapšak, Djurič, Knific, kasneje tudi Guštin in Budja) podrobno načrtovane z novimi vsebinami, skladno s sodobnimi trendi v svetu (npr. teorija, metodologija, krajinske študije, paleookolje). V zadnjih desetletjih je bila strategija soodvisna s splošnim družbenim razvojem, ki je še v osemdesetih letih 20. stoletja zagotavljal stalne oblike zaposlitve. Zato je Oddelek z ustreznim študijskim programom poskušal diplomantu zagotoviti znanje, ki bi ga pripravilo na delo v muzejstvu in spomeniškem varstvu ter tudi za status mladih raziskovalcev ali asistentov stažistov v raziskovalno-inštitutski sferi. Strategija izobraževanja na Oddelku se zrcali skozi redno dopolnjevanje študijskega programa. Natančna analiza le-tega bi pokazala prizadevanja in zavzetost članov Oddelka zagotoviti posamezne vsebine, potrebne za študij arheologije. Strateških programov, razen teksta Božidarja Slapšaka ob kandidaturi za predstojnika v šolskem letu 1987/88 pod naslovom Ljubljanska arheološka šola?, ni bilo.1 Izobraževanje se je razvijalo skladno z razvojem kadrov na Oddelku, povezavo s specialisti na drugih oddelkih Univerze v Ljubljani in deloma tudi s specialisti iz stroke iz drugih ustanov. Nekoliko pa vpliva na vzpodbudo 'O možnostih oblikovanja novih in nekoliko drugačnih interdisciplinarno naravnanih študijskih programov na univerzitetnih središčih jugovzhodne Evrope glej Guštin 2001. posameznih področij tudi politika predstojnika v posameznem mandatu. Podiplomsko izobraževanje v obliki (specializacij) magistrskega ali doktorskega individualnega študija je povezano predvsem s kadrovanjem na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani in Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU: izven teh dveh raziskovalnih ustanov je podiplomski študij odvisen od strokovnih ambicij posameznikov v muzejih in zavodih za varstvo kulturne dediščine. Prav v teh okoljih pa so sorazmerno redki podiplomski diplomanti, saj je, kot kaže, težko povezati redne delovne obveznosti s podiplomsko študijsko nadgraditvijo strokovnega znanja. Permanentnega izobraževanja z arheološkimi vsebinami, kamor prištevamo vse oblike strokovnega društvenega povezovanja, ki so bile tja do osemdesetih let 20. stoletja kar številne, tako na republiški (glej objave tematskih posvetovanj v Arheološkem vestniku in od leta 1981 dalje aktualnost vsebinske zasnove Arhea), kot tudi na državni (jugoslovanski) ravni s kongresi, tematskimi sekcijami (Ma-terijali 1-22), bodi s področja teorije, metodologije ali usmerjenih kulturnozgodovinskih tem, skorajda ni več. Temu so v zadnjem desetletju še najbližje muzealci z rednimi predavanji in zborovanji na temo muzejskega dela; na ta način spremljajo dogajanje doma in v svetu ter imajo možnost apliciranja sodobnih trendov v svoji stroki in ustanovi. Morda bi smeli sem prišteti tudi strokovne izpite, ki pa zaradi vsebine in izvedbe znotraj stanovske skupnosti muzealcev ali konservatorjev le niso del procesa nadgradnje znanja v stroki. Osemdeseta in začetek devetdesetih let 20. stoletja so v izobraževanje na Oddelku za arheologijo prinesla novo kvaliteto z razširitvijo študijskih vsebin, kot so artikulirane vsebine predmetov arheološke metodologije, arheološke teorije in zgodovine, oblikovanje novega predmeta arheologije mlajših obdobij ter vrsta specialističnih ciklov predavanj predvsem s področja pa-leookolja. Korak naprej v študijsko-raziskovalnih možnostih Oddelka je bila pridobitev dodatnih študijskih in delovnih prostorov na Tobačni in kasnejša preselitev vsega Oddelka na Zavetiško ulico. Ob mnogo boljših prostorskih možnostih za študente in učitelje je v tem obdobju odločilnega pomena tudi t. i. kompjuterizacija tako zaposlenih kot študentov. Splošni izobraževalni trendi na Slovenskem v devetdesetih letih 20. stoletja in tudi v naslednjem desetletju nakazujejo, da se bo, tako kot drugod v Evropi, za visokošolsko 88 Mitja Güstin K študiju arheologije na Slovenskem izobrazbo odločalo vedno več mladih. Zaključen univerzitetni študij bo imperativ 21. stoletja na večini področij človekovega udejstvovanja. V tem pogledu prihaja splošni dvig izobrazbe, ki je še do nedavna po številčnosti veljal za maturante gimnazij, na podoben obseg za diplomante univerzitetnega študija. Za dejansko strokovno usposobljenost in kompetitivnost v posamezni (v našem primeru predvsem humanistični) stroki, bo zelo kmalu potrebno (tako kot je to že kar nekaj časa v sosednji Italiji, Avstriji in drugod) pridobiti dodatna specialistična podiplomska znanja, ki bodo diplomantom omogočala pridobitev dodatnega strokovnega znanja in zagotavljala usposobljenost za opravljanje konkretne službe ali projektne naloge. Zahteve za podaljšanje univerzitetnega študija v okviru podiplomskih programov za pridobitev primernega in uporabnega strokovnega znanja temeljijo na vedno večjem obsegu študijskega usposabljanja, ki je potrebno za uspešno vključevanje v delo v posamezni stroki. O nekaterih problemih, ki tarejo dodiplomski študij, je bilo delno govora na posvetu "Razvoj visokega šolstva v Sloveniji" konec novembra 2001. Iz naslovov prispevkov kot npr. Globalizacija in univerza (Janez Juhant), Visokošolske in raziskovalne ustanove oh vključevanju Slovenije v EU - konkurenca ali povezovanje (Marjetka Golež Kaučič), Visokošolski študij in vprašanje slovenske narodne identitete (Marija Stanonik), Vstop naših univerz v enoten evropski visokošolski prostor - scenarij, ki se ne bi smel zgoditi (Zoran Grubič), Univerza - poslednji socialistični gigant (Marko Kos), Univerza in inštituti - skupna ali ločena prihodnost? (Darja Mihelič) je razvidno, kakšni so globalni problemi. Nekaj razprave je bilo usmerjene tudi v sedanjo in bodočo mrežo viskošolskih zavodov na Slovenskem, le redki pa so se dotaknili tudi kvalitete študija kot npr. 5 konkurenco do odličnega študija (Milan Vodopivec), Kvaliteta diplomantov kot zrcalna slika kvalitete predavateljev (Dragan Petrovec) in Izboljšave študija družboslovja pri nas (Fra-njo Štiblar). Slovenski univerzitetni prostor je v osemdesetih letih doživel močno transformacijo na različnih ravneh. Srednješolcem je bil študij zlahka dosegljiv, na univerzi pa so se v Ljubljani srečali s študenti vseh slovenskih regij in s številnimi kolegi iz drugih jugoslovanskih republik. V veliki meri, še posebno v času aktivnega sodelovanja s svetom neuvrščenih, tudi s študenti iz tujine. Zato lahko to obdobje ocenimo kot zelo odprto, tako v smislu dostopnosti študija kot raznovrstne sestave populacije. Odmiranju Jugoslavije in koncu njene vodilne vloge v tretjem svetu je sledil upad študentske populacije iz tujine in sosednjih republik. Obenem se je sirom Slovenije ustanovila vrsta regionalnih visokošolskih ustanov, namenjenih predvsem lokalno-regionalnim potrebam. Z delnim podvajanjem študijskih programov v regijskih središčih in nenačrtovano policentralizacijo prihaja do utesnjenosti visokošolskega prostora. Nekdanje mobilnosti študentovske populacije proti Ljubljani, iz regije v (univerzitetno) središče, ki se je v preteklosti izkazala praviloma kot dobra in je tudi sicer za homogenost (državne) skupnosti eden temeljnih predpogojev, ni več. Pokrivanje prostora - čim večjo zastopanost regij v posameznem letniku - je Oddelek pri sprejemnih izpitih, dokler so bili še v njegovi pristojnosti, upošteval kot eno pomembnih meril. Ta ključ se zdi še danes zelo pomemben pri oblikovanju novih diplomantov v stroki, ki je pri reševanju in interpretiranju dediščine v veliki meri odvisna tudi od povezanosti posameznika z okoljem. Slovenski univerzi uvajata z meduniverzitetnimi sporazumi o opravljanju posameznih semestrov ali letnikov v tujini mobilnost študentov, ki je sicer po naravni poti v precejšnji meri prisotna v državah ali večjih jezikovnih skupnostih z več sorodnimi univerzitetnimi študijskimi programi. To je vsekakor dobrodošla možnost, ki jo velja vzpodbujati, čeprav si moramo prizadevati odličnost in kompetitivnost študijskih programov doseči tudi znotraj slovenskega jezikovnega prostora. V najnovejšem času sta univerzi začeli z uvajanjem nabirno-izbimega sistema študija, s katerim ima študent možnost po lastni presoji pridobiti interdisciplinarno oblikovano izobrazbo oz. mu je omogočeno, da študijski program deloma prilagodi osebnim afi ni tetam. Uvedba nabimo-izbimega sistema omogoča študentu, da si zagotovi interdisciplinarno ali deloma usmerjeno izobrazbo, ki ustreza njegovim sposobnostim in mu omogoča morda tudi lažjo uveljavitev v življenju. Družbene razmere v devetdesetih so pripeljale sčasoma do sprostitve vpisa na arheologijo do te mere, da imamo v letu 2001/2002 več kot 140 redno vpisanih študentov. Tolikšna populacija zahteva, da revidiramo tradicionalne predstave o študiju arheologije in poiščemo nove modele, ki zagotavljajo razvoj akademske sfere in bodočnost diplomantom. Ob vpisu t. i. kineske generacije na študij arheologije v Beogradu naj citiramo pokojnega akademika Alojza Benca, tvorca monumentalne Praistorije jugoslovenskih zemalja (I-V, 1979-1987): Arheo 21, 2001, 87-91 89 Greška je što se dozvolilo studiranje toli-kom broju mladih ljudi. Nema to nigdje na svetu. Gdje se može zaposliti hiljadu mladih stručnjaka? Mi možemo zaposliti u Jugoslaviji najviše 30-40 ljudi u dvije ili tri godine, i to je sve. Prema tome mislim daje izlaz u tome, da se smanji broj upisa i da se ide na studiranje jedne desetine ili petnajestak studenata na pojedinim univerzitetima. Tada če oni zaista dobiti pravo znanje i tek onda če moči za koju godinu da se i zaposle. Ovako, to je prilično izgubljena generacija! (Benac 1986, 14). Kaj pomenijo nadaljnje povečanje študentske populacije in obetajoči se novi univerzitetni oddelki ali programi za študij arheologije na Slovenskem? Študij arheologije ali z arheologijo povezanih predmetov se razen na Univerzi v Ljubljani deloma že izvaja na podiplomskih modulih Fakultete za podiplomski humanistični študij (ISH) v Ljubljani. Sicer pa je arheološki študij že več kot desetletje deziderat na mariborski univerzi; pojavljajo se razmišljanja o nekaterih študijskih predmetih iz arheologije tudi pri novonastajajočem programu Univerze v Kopru in prejkoslej bodo z arheologijo povezani predmeti aktualni še v kakšnem drugem nastajajočem visokošolskem centru na Slovenskem. Razlogi za to niso racionalni kot npr. v kadrovskem primanjkljaju arheološko izobraženih diplomantov, temveč odražajo afiniteto posameznikov, ki sodelujejo pri oblikovanju vsebin novih univerzitetnih središč in iskanju novih študijskih programov. Temu je v pomoč tudi nekakšna romantična dovzetnost lokalne skupnosti za arheologijo in domoznanstvo. Lokalni interesi in razboritost posameznikov bodo prejkoslej sprožili iniciativo, da bodo nekatere teme iz zgodovine starega veka, arheologije, konservatorstva kmalu zaželene tudi na drugih visokošolskih ustanovah. Najprej kot posamezni izbirni predmeti, vpeti v izbrane študijske smeri, ali kot del nabirno-izbimega sistema, kasneje pa kot posebni moduli ali specializacije študijskih programov. Deloma se to že dogaja in temu zato velja posvetiti nekaj misli, ki bodo morda pripomogle k nadaljnjemu razvoju študija arheologije na Slovenskem. Arheološka stroka ima veliko problemov, ki so posledica menjave generacij, spreminjanja razmer v drugačnem (tudi slabšem in neprimernem) vrednotenju kulture in znanosti v obdobju tranzicije, institucionalni zaprtosti oz. medsebojnem izključevanju in izrazitem individualizmu tistih, ki delamo v stroki. Zavedanju, daje treba znati ar-tefakt odkriti, razstaviti in interpretirati ter ga obravnavati kot javno dobrino, za kar nas pripravlja šola in je predmet naših delovnih razmerij, je treba dati ponovno veljavo. Prepogosto je v času sodobnih tehnologij prisotna miselnost, daje bistvo našega dela izkopati, biti avtor ali posedovati artefakt (o tem v naslednji številki Arhea). V zvezi s študijem arheologije moramo vsekakor pritegniti sporočilu evropskih ministrov za šolstvo, ki so poudarili, da je visoko šolstvo javna dobrina in da bi programi za pridobitev izobrazbe morali biti različno usmerjeni in imeti različne značilnosti, da bi ustrezali raznovrstnim potrebam posameznikov, izobraževanja in trga delovne sile (Praga 19. 5. 2001). Sam bi temu dodal, daje pri tem velika odgovornost visokošolske ustanove do diplomantov, v našem primeru Oddelka, da ponudi ustrezne vsebine študijskega programa, ki jih usposobijo za delo v stroki in izven nje. Če začnemo s potrebami posameznika, je znotraj študijskega procesa danes velik problem, kako motivirati študentsko populacijo za študij in kako usposobiti mlado generacijo za študijsko - raziskovalno delo v arheologiji. Istočasno, z roko v roki, je pred nami naloga vzpostaviti študentu (in učitelju) prijazen študij arheologije - približno takšnega, kot ga lahko vidimo na nekaterih univerzah v tujini. Pri oblikovanju pedagoškega dela na dodiplomskem študiju vidim med drugim naslednje naloge: - Pri diplomantih je treba vztrajati na širši humanistični strokovni izobrazbi in specifičnih delovnih sposobnostih, ki jih zahteva stroka. - Raziskovalni način dodiplomskega študija je možen izključno z oblikovanjem manjših študijskih skupin in seminarskim načinom dela. Vzorov za to je ničkoliko, tudi v večjih univerzitetnih središčih z močnimi kadrovskimi zasedbami. Ni dvoma, da mora šola usposabljanju za postopke črpanja in razlage arheološkega vira dajati prednost pred ekstenzivnim podajanjem pozitivnega vedenja o predmetu (Slapšak 1987). - Opredeliti se za takšno širino in kvaliteto izobrazbe diplomantov, ki bo omogočala zaposlitev tudi izven arheologije in obenem zagotavljala kvalitetno osnovo za podiplomski študij. - Zmanjšati število učiteljev v študijskem procesu. Učitelj mora vsaj na clodiplomski stopnji predavati 90 Mitja Güstin K študiju arheologije na Slovenskem osnove predmeta, na katerem temelji predmet, s katerim se ukvarja kot znanstvenik (Mencinger 2001, 20). - Vzpodbuditi rednejše zaključevanje študija na dodi-plomski stopnji (študijsko povprečje se giblje med 7 in 8 leti). Pri podiplomskem študiju moramo ponuditi programe in vzpodbujati podiplomske oblike študija pri že zaposlenih arheologih in mladih diplomantih, ki so pokazali v dodi-plomskem študiju zanimanje za interpretacijo arheoloških virov. Pri tem je pomembna vključitev specialistov z drugih univerz, inštituta, muzejev in zavodov. Razlogi, kot so tradicija, kadri, knjižni fond ljubljanskih ustanov (Narodni muzej Slovenije, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Oddelek za arheologijo Univerze v Ljubljani), kakor tudi zadostno število diplomantov v do-voljšni meri utemeljujejo matičnost in nadaljnji razvoj študija arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Vendar pa je v stroki, še posebej tam, kjer že izvajamo pedagoški program študija arheologije, potrebno razmisliti, kako doseči ravnovesje med naraščajočo populacijo in (pre)idealno zastavljenim usposabljanjem diplomantov. Kako priti do kvalitetnejše (bolj humanistično in literarno izobražene) generacije in kako narediti študijsko vzdušje prijaznejše, sta prioritetni nalogi. Za dosego le-tega se ponuja kar nekaj možnosti. S problemom se moramo v prvi vrsti soočiti tisti, ki imamo z univerzitetnim sistemom izkušnje in ki to delo opravljamo profesionalno. V zvezi z uvedbo nabirno-izbirnega načina študija so v pripravi nekatere obetavne spremembe: 1. Studijski program Oddelka in Filozofske fakultete je bil prenovljen po nabirno-izbirnem sistemu tako, da bo študentu omogočal prilagoditi študijske vsebine svojim sposobnostim (prednost - nabirno-izbimi sistem je v zagonu; pomanjkljivost - še vedno velike študijske skupine). 2. Razdelitev študija arheologije na: uvodni, splošni del (I. in II. letnik), v katerem so predavane osnove arheologije s pomočjo učbenikov in priročnikov (za metodologijo jih imamo že kar lepo število: Harris, Moberg, Barker, Klejn, Gardin, Rimsko podeželje, tematske številke Arhea oz. posamezni prispevki) in na seminarski del z manjšimi skupinami predvsem pri enem, največ dveh arheoloških predmetih, kjer se v III. in IV. letniku naučijo uporabljati raziskovalne postopke v arheologiji. Ob tem bi veljalo razmisliti tudi o nekaterih drugih možnostih: 1. Razdelitev današnjega študija arheologije na Filozofski fakulteti na tri samostojne študije npr. prazgodovina, antika in srednji vek. Povezava med njimi bi bili predmeti kot metodologija, teorija, naravoslovje ipd. 2. Ustanovitev novih arheoloških oddelkov npr. na univerzah v Mariboru in Kopru z enakim, podobnim (poudarek na muzeologiji ali konservatorstvu) ali povsem drugačnim programom (npr. antičnimi študijami v Kopru, srednjeveškimi študijami v Mariboru ali Celju). Vodilo k takšnemu razmišljanju so že omenjena morebitna disperzija dodiplomskega študija arheologije v skladu z napovedmi o razvoju drugih univerzitetnih središč, evi-dentno prevelik vpis na študij arheologije in želja po uspešnejšem ter tudi hitrejšem diplomiranju. Ugotoviti je treba prednosti, ki bi jih ustanovitev novih oddelkov za študij arheoloških vsebin na Slovenskem prinesla. Pri ohranitvi enega samega oddelka tudi v perspektivi je potrebna premišljena povezava med nabirno-izbimim sistemom in razdelitvijo študija arheologije na splošni in seminarski del. Z načrtno ustanovitvijo novih oddelkov za študij arheologije tako v Ljubljani kot v drugih univerzitetnih središčih bi pridobili glede na študentsko populacijo manjše študijske skupine in zelo verjetno kvalitetnejše možnosti študija. S premišljenimi kompatibil-nimi programi pa bi lahko ustvarili pogoje za prehajanje študentov z enega oddelka na drugega, iz ene regije v drugo. LITERATURA BENAC, A. 1986, Diskusija.-Arheo 5, str. 13-14. GUŠTIN, M. 2001, Katastrofa, kaj potem? - V: KNEZ, D. (ur.), Zborovanje Slovenskega muzejskega društva, Velenje 3.-5. 10. 2001. - Ljubljana, Velenje, str. 136-1 39. MENCINGER, J. 2001, Bodočnost Univerze v Ljubljani. - V: Razvoj visokega šolstva v Sloveniji. - SAZU, Ljubljana, str. 19-23. Arheo 21, 2001, 87-91 91 SLAPŠAK, B. 1987, Ljubljanska arheološka šola? Neobjavljeno nastopno predavanje. - Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, Ljubljana. ZBORNIK 1919-1999: Zbornik Filozofske fakultete: 1919-1999. - Filozofska fakulteta, Ljubljana. Arheo 21, 2001, 93-96 93 Mikrolociranje gomil na grobišču med Sv Lovrencem in Grizami ©Sašo Poglajen* in Matjaž Novšak** 'Harphasea, d.o.o Koper in Znanstveno raziskovalno središče, Koper; ** Arhej d.o.o., Sevnica Uvod Nekropola gručastih skupin gomil, ki je v arheološki literaturi znana kot "starejšeželeznodobna nekropola Griže" (Teržan 1990, 356), se razteza na terasi nad poplavno ravnico Savinje ob vznožju Homa med Grižami in Sv. Lovrencem (slika 1). Po doslej zbranih podatkih se grobišče veže na utrjeno prazgodovinsko gradišče na Homu in se po materialni kulturi uvršča v savinjski facies sta-rejšeželeznodobne kulture Štajerske (Teržan 1990, 206). Dosedanja izkopavanja lahko strnemo v tri omembe. V osemdesetih letih 19. stoletja je na pobudo Hochstetterja Celjsko muzejsko društvo v okolici Šešč izkopalo deset gomil. Večina predmetov je izgubljenih, preostanek, ki ga hrani Pokrajinski muzej Celje, pa je objavila Biba Teržan (1990, 356 ss). Leta 1938 so domačini pri poljskih delih povsem naključno izkopali bogat grob (Stare 1955). Edina izkopavanja po drugi svetovni vojni je v letih 1964/65 za Pokrajinski muzej v Celju opravil Lojze Bolta. V dveh izkopanih gomilah je odkril deset halštatskih grobov (Bolta 1956). Poleg izkopavanj sta bili v povojnem času opravljeni dve klasični topografiji. V petdesetih letih sta L. Bolta in Vera Kolšek naštela okrog 53 gomil (Bolta, Kolšek 1960, 279,282). Podrobnejšo evidenco pa sta v letih 1987/88 izvedla Janez Dirjec in Ivan Turk z Inštituta za arheologijo pri ZRC SAZU, ki sta naštela okrog 180 gomil. Evidentirala sta vse vidne formacije ter zbrala dostopno arhivsko gradivo. Rezultat njunega topografskega dela je kartotečni vpis gomil in ročno vrisani topografski načrt na listih TTN 5 (Dirjec, Turk 1988). W ¡^^mii^^^m ' v > - — Slika 1: Izmerjene gomile na digitalnem modelu višin. Precej obsežno grobišče je imelo še v sedemdesetih letih podobo dobro ohranjenega in neogroženega spomenika, saj ni bilo deležno preobsežnega pobiranja najdb starino- kopov s preloma 19. v 20. stoletje in je rahlo odmaknjeno od urbanih središč. Vendar pa se je v zadnjih desetletjih, ko človek vse agresivneje vstopa v prostor, se opremlja z vse boljšo tehniko in ga materialistični vzgibi silijo v nečedna dejanja, občutek neogroženosti razblinil. Skupine gomil v gozdnih posekah so vse bližje naseljem, tiste na nekdanjih travnikih in pašnikih so že v dobri meri preorane, skrite grupacije v gozdovih pa so žrtev plenilskih detektoraških pohodov. Kot prva faza intenzivnejše zaščite gomilne nekropole je steklo mikrolociranje gomil z arheološkim vrednotenjem in geodetsko metodo izmere v državnem koordinatnem sistemu. Tako pridobljeni podatki so uporabni v vseh geografskih informacijskih sistemih, nujnih za uspešno prostorsko planiranje in zaščito spomenikov. Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS. Zavod za varstvo naravne in kuturne dediščine Celje je za izvajalca izbral podjetje Arhej d.o.o. iz Sevnice. Potek dela in metoda dokumentiranja Projekt mikrolokacijske izmere gomil smo izvajali v drugi polovici leta 2000, obdelavo izmere pa v prvi polovici leta 2001. Za potrebe kasnejše vizualizacije razprostranjenosti gomil smo z vektoriziranjem izohips na TTN 5 pripravili digitalni model višin obravnavanega območja v 20-metrski mreži. Skupaj z ostalimi kabinetnimi pripravami (pregled in izpis potencialnih poligonskih točk, priprava kartografskega gradiva) je zahtevala 70 ur. S terenskim delom same izmere smo lahko pričeli šele v novembru, ko je to dopuščala preglednost zvečine gozdnatega terena. Obilica deževja je raztegnila delo do pomladi 2001. Za to fazo je bilo potrebnih 340 ur na terenu.1 Kot že rečeno smo izmero izvedli v državnem koordinatnem sistemu D 48 v Gauss Kruegerjevi projekciji. Umestitev na terenu nam je omogočala trigonometrična mreža poligonskih točk. Podatke smo črpali iz zgoščenke, ki jo nudi Geodetska uprava Republike Slovenije.2 Uporabili smo elektronski teodolit z laserskim razdaljemerom (So-kkisha/Leitz SET 4A) ter registrator izmerjenih podatkov (Sokkia SDR 31). Glavni namen je bil zabeležiti osnovne parametre vsake gomile: koordinate, premer, relativno višino ter stanje 'Pri delu so sodelovali Srečko Firšl (Arhej d.o.o.), Robert Krempuš (ZVKDS, OE Celje) ler Žiga Cimerman. 2Položajne temeljne geodetske točke. Zgoščenka: © Geodetska uprava Republike Slovenije. i 94 Sašo Poglajen in Matjaž Novšak Mikrolociranje gomil 23' ■ 35 Slika 2: Detajl skupine gomil na ledini Goša. ohranjenosti. Zaradi relativno težkih pogojev za delo s teo-dolitom smo racionalizirali izmero vsake gomile na minimalno število točk. Izmerili smo vrh/center in obod gomile ter dimenzije poškodbe, kjer je bilo to potrebno. Surove izmerjene podatke smo preko programa ProLink prenesli v računalnik in jih po pregledu izvozili v format .DXF (Data Exchange Format). To nam je v nadaljevanju omogočalo grafično obdelavo s programom AutoCad 2000i. Vsako gomilo posebej smo s pomočjo izmerjenih točk izrisali kot krožnico, ki najbolj ustreza realnemu obodu gomile na terenu. Na tak način smo dobili idealiziran tloris gomile, ki pa je dovolj natančen za določitev parametrov gomile (slika 2). Izrisane gomile smo opremili še s kartografskimi rasterskimi podatki. Na ta način smo izmerili 124 gomil. Pri zadnji gomili (G 126) smo izvedli gosto merjenje točk za izdelavo natančnega mikroreliefa. S pomočjo izmerjenih podatkov smo z interpolacijo generirali mrežni model natančnosti 0,5 x 0,5 m. Tak tridimenzionalni model ima poleg dokumentacijske vrednosti (Barker 1998, 55) še možnost plastičnega prikaza gomile s senčenjem (slika 3) ter izračun prostornine same gomile, ki v danem primeru znaša približno 90 m3. Poleg grafičnega dela smo pripravili tudi preprosto bazo podatkov v obliki kataloga gomil. Tu smo zabeležili najbolj bistvene podatke za vsako gomilo: zaporedna številka, ime najdišča, pripadajoča občina, kartografski Slika 3: Aksonometrični senčeni prikaz gomile 126. podatki, izraba prostora, dimenzije gomile, katastrska občina in parcelna številka ter opis gomile. Zaključki Iz prikaza izmerjenih gomil (slika 1) je razvidno, da se gomilna nekropola razteza med Grižami in Sv. Lovrencem ob vznožju Homa in sicer na terasah, ki se dvigajo nad poplavno ravnico Savinje. Največje število gomil se nahaja na pogozdenih terasah. Najštevilnejša skupina le-teh, kar 67, leži v gozdu severno in vzhodno od Bezovnika (najdišče Griže - Bezov-nik; G52-G117; slika 4). Te so različne po dimenzijah in solidno ohranjene. Seveda so bile deležne manjših izkopov črnih kopačev, ki pa verjetno niso povzročili škode arheološkim ostalinam. Druga, nekoliko manjša skupina gomil se večinoma nahaja v gozdu (ledina Zaglarija in Goša, najdišče Sv. Lovrenc, G1-G46). Gre za 45 predvsem manjših, gosto posejanih gomil. Izpostaviti je treba grupa-cijo petih gomil v gozdičku severno od domačije Sešče pri Preboldu 6a, saj so kar tri izmed njih zelo izrazite ter dobro ohranjene (G 15, G17, G19). Veliko manj je gomil, ki so znotraj ali neposredno ob področju urbanistične širitve. Te so seveda precej bolj izpostavljene in ogrožene. Tako so bile nekatere, ki so bile še v osemdesetih letih nedotaknjene ali vsaj še prepoznavne, v zadnjem desetletju v celoti uničene ob gradbenih ali drugih posegih. Na robu izginotja so tako gomile na najdišču Griže - Gmajna (G47-G51) kot na najdišču Griže - Zgornje Griže II, kjer sta od prejšnjih šestih komaj zaznavni le še dve (G123 in G124). Precej gomil, zabeleženih ob topografskem pregledu v letih 1987/88, danes ni moč zabeležiti. Nekaj paje tudi gomil, ki ležijo na obdelovalnih površinah ali travnikih. Nahajajo se na poljih med Sv. Lovrencem in Seščami. Večina teh gomil je skoraj popolnoma uničenih, tako da smo izmerili neznatne nabrekline v terenu, ki smo Arheo 21, 2001, 93-96 95 Slika 4: Izmerjene gomile na kartografskih podlagah (© Geodetska uprava Republike Slovenije). jih locirali s pomočjo topografske dokumentacije. Dobro pa sta vidni dve gomili (G9 in G10), ki še nista bili deležni načrtnega kopanja. Kljub intenzivni izrabi prostora sta gomili še precej izraziti in lahko sklepamo, da sta bili prvotno večji oziroma višji. Razvidno je, daje bilo polje na terasi med Sv. Lovrencem in Seščami v preteklosti posejano s številnimi gomilami. Do danes so se ohranile le tiste, ki jih ščiti gozd, in nekaj večjih. Pri domačinih izvemo, daje bilo poleg teh še dosti drugih, ki pa so jih postopoma prekopali predvsem zaradi pridobivanja zemlje ali pa so jih v novejšem času z globokim oranjem postopoma izravnali. Pri opravljanju izmere smo na to situacijo naleteli tudi sami. Ob izmeri komaj še zaznavne gomile (G20) sredi njive smo v njenem centru opazili večje prodnike, žganino in keramiko. Centralni grob je bil pred našim ogledom izoran. Za celotno nekropolo lahko povzamemo, da je po doslej znanem in videnem eno od najbolje ohranjenih slovenskih gomilnih grobišč. Prav zaradi tega je njegova ohranitev za naslednje rodove ena pomembnejših nalog konservatorske službe. S projektom mikrolociranja gomil, ki sodi v sklop nedestruktivnih arheoloških postopkov, smo izvedli enega od korakov pri zaščiti tega spomenika, ki ga razvijajoči urbanizem in agrarna obdelava postopoma uničujeta. LITERATURA BARKER, P. 1998, Tehnike arheološkega izkopavanja. -Slovensko arheološko društvo in Uprava RS za kulturno dediščino, Ljubljana. BOLTA, L. 1956, Prazgodovinska gomila v Pongracu. -Savinjski zbornik 1956, str. 194-201. BOLTA, L., KOLŠEK, V. 1960. Griže pri Celju, Sv. Magdalena na Homu, Griže, Sešče. - Varstvo spomenikov 7, str. 279, 282. DIRJEC, J., TURK, I. 1988, Poročilo topografskega zapisnika skupaj s kartami. - Dokumentacija ZVKDS, OE Celje. 96 Sašo Poglajen in Matjaž Novšak Mikrolociranje gomil STARE, F. 1955, Grob z bronastim kotličkom iz Sv. Lovrenca. -Arheološki vestnik 6, str. 284-286. TERZAN, B. 1990, Starejša železna doba na Slovenskem Štajerskem. - Katalogi in monografije 25, Narodni muzej, Ljubljana. Arheo 21, 2001, 97-99 97 Podmorske raziskave antičnega brodoloma Grebeni pri Silbi ©Andrej Gaspari in Miran Erič Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, Univerza v Ljubljani Tradicionalno dobri stiki med slovenskimi in dalmatinskimi arheologi so letos obrodili tudi povabilo k podmorskim raziskavam razbitine rimske ladje iz 1. stoletja n. š., potopljene ob obali Grebenov pri Silbi. S Smiljanom Gluščevičem, vodjo oddelka za podvodno arheologijo za-darskega arheološkega muzeja in idejnim očetom projekta Silba Grebeni 2001, ki velja za enega najbolj izkušenih raziskovalcev jadranskega podmorja, smo namreč sodelovali že pri akciji Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Simonovem zalivu leta 1993. Vzpostavljene kolegialne vezi je v zadnjem času stopnjevala strokovna in tehnična rast slovenske podvodne arheologije, ki na Hrvaškem ni ostala neopažena, saj je povabilu na Silbo botrovalo predvsem naše delo z digitalno tehnologijo. Ljubljanska člana odprave sva se ekipi zadarskih in zagrebških arheologov pridružila v Zadru, kjer smo na 15-metrsko trabakulo Branimir vkrcali vse potrebno za desetdnevno bivanje in delo na Silbi, 8 km dolgem otoku v severni Dalmaciji. Trabakula, ki sojo zgradili leta 1904 v Piranu, v devetdesetih pa jo je s pomočjo muzeja obnovil kapitan Ivica, ima udobno kabino za bivanje manjše posadke, paluba pa nudi dovolj manevrskega prostora za namestitev raziskovalne ekipe z opremo. Stiriurno popoldansko plovbo po kanalu med Zadrom in Silbo je spremljalo lepo poletno vreme in mirno morje, ki smo ga žal v naslednjih dneh užili bore malo. Za raziskave na samem najdišču smo tako lahko izkoristili le pet od devetih delovnih dni, preostali čas pa smo bili soočeni z močno burjo, jugovzhodnikom in visokimi valovi. Dvanajstčlanska ekipa je prebivala v najeti hiši nedaleč od pristanišča, ki je obenem predstavljala tudi kopensko bazo odprave s kadmi za shranjevanje najdb, kompresorji za polnjenje potapljaških jeklenk, jeklenkami s čistim kisikom ter računalniško opremo. Nemoteno izvedbo raziskav na okoli 4 milje oddaljenem najdišču ob Grebenih je zagotavljal še gumijast čoln s plastičnim dnom in izvenkrmnim motorjem z močjo 115 KM. Arheološko ekipo so sestavljali sodelavca Arheološkega muzeja Zadar, uslužbenci Oddelka za zaščito arheološke dediščine hrvaškega ministrstva za kulturo, asistent in študentka Oddelka za arheologijo zadarske Filozofske fakultete, dva profesionalna potapljača, specialist za obdelavo geodetskih podatkov iz podjetja DFG Consulting ter midva kot člana Skupine za podvodno arheologijo. Delo pod in nad vodo je bilo odlično koordinirano, saj so potopi potekali pod budnim očesom arheologa, sicer pa znanega inštruktorja potapljanja, Maria Jurišiča. Termini in vrstni red potopov je bil določen že na večernih sestankih, na katerih smo se dogovarjali o aktivnostih, ki so bile predvidene za naslednji dan, ter oblikovali delovne dvojice oz. trojice. Poleg natančnega načrtovanja smo izkoristek omejenega časa, kije na voljo za delo na teh globinah, optimizirali tudi z uporabo nitroxa. Gre za plinsko mešanico, ki vsebuje 32 odstotkov kisika in 67 odstotkov dušika, z njo pa seje možno potapljati le do globine 40 m. Globlje postane povečan odstotek kisika zaradi velikega pritiska toksičen. Uporaba nitroxa je skrajšala čas za dekompresijo, dodatni varnostni ukrep pa je predstavljal tudi triminutni postanek na šestih metrih, kjer smo dihali čisti kisik. Povprečno smo tako pod vodo prebili okoli 35 minut, pri čemer 25 odpade na delo, ostalo pa na spust in povratek. Vsi podatki o potopih, vključno s podatki o potapljačih, času začetka in konca potopa, trajanju varnostnega postanka ter vsebnosti kisika v mešanici, so bili zabeleženi v preglednici, obešeni na enem od dveh jamborov. Seveda so morali imeti vsi udeleženci urejeno nezgodno zavarovanje ter opravljen temeljit zdravniški pregled, ki je potrdil sposobnost potapljača za podvodna dela. Najnižja potapljaška kvalifikacija, ki pride v poštev za opravljanje takšnih raziskav, je druga stopnja po sistemu CMAS oz. Padi Rescue Diver. Raziskave najdišča ob Grebenih so se začele z desetdnevnim posegom leta 2000, ki ga je Gluščevič izvedel s pomočjo članov specialne policijske enote in zadarskega kluba za podvodne aktivnosti. Brodolom leži na globini 28 do 36 m, tik nad vznožjem peščenega pobočja, ki ga obdajajo strme skalne stene. Barko je verjetno ob hudi burji vrglo na čeri, kakih 30 m od obale pa se je potopila in po strmem pobočju zdrsnila v globino. Kljub temu, daje bil raziskan šele manjši del ladijskih ostankov, je jasno, da gre za okoli 15-20 m dolgo onerario, za katero so uporabili predvsem borov les. Poleg množice kamnov ladijskega balasta so bila vidna gosto postavljena rebra, gredeljnica ter oplata s stiki na pero in utor. Pod vrhnjo plastjo peska je bilo takrat odkrito nekaj kosov grobega kuhinjskega po-sodja in petnajst celih amfor, med katerimi gre predvsem za tip Dressel 2-4. Najdišče ni bilo nedotaknjeno, saj so ga že pred približno 15 leti amaterski potapljači dodobra opustošili, vendar so Gluščeviču le omogočili ogled najdenih predmetov. Med odtujenimi najdbami izstopa 20-kilogramski svinčen globinomer stožčaste oblike, ki je služil tudi vzorčenju dna oz. ocenjevanju njegove primernosti za sidranje. Njegovo plosko dno so pred uporabo domnevno namazali z lojem ali mastjo. Cilji letošnje kampanje so bili namestitev rigidne koordinatne mreže, raziskava in dvig najdb s čimvečjega števila kvadrantov ter tokrat prvič na Jadranu - digitalni foto-grametrični posnetek najdišča, za katerega je bil zadolžen ljubljanski del ekipe. Razlog za uporabo tovrstnega do- 98 Andrej Gaspari in Miran Erič Podmorske raziskave antičnega brodoloma Grebeni pri Silbi kumentiranja so predstavljali predvsem kratek čas zajema podatkov in razmeroma majhni stroški, ki pridejo še posebej do izraza, če pomislimo, koliko časa in denarja bi bilo potrebno za risarsko dokumentiranje primerljive kvalitete. Koordinatno mrežo iz vodovodnih cevi so sestavljale tri vrste po pet kvadrantov s stranico 2,5 m, ki smo jih zaradi potreb digitalne fotografije še dodatno razdelili na četrtine. Po težavnem prevozu mreže in njeni namestitvi na morsko dno sta jo specialista za podvodna gradbena dela iz Sibenika zasidrala s klini, zabitimi v skalo in peščen se-diment. Sledilo je nameščanje cevi in mamutk za sesanje sedimenta, ki jih je poganjala velika gasilska črpalka na premcu Branimira. Manjši in nekoliko okornejši mamutki je moral potapljač trdno držati in ju nadzirati z lastno težo, povsem novi večji plastični cevi pa sta s pomočjo zračnih balonov lebdeli nekaj metrov nad dnom. Sediment iz finega peska, mulja, školjk, manjših kamnov in korenin rastlinja se je odstranjeval s cevastim podaljškom, ki je omogočal preprosto rokovanje. Kljub temu je moral biti potapljač previden, da ni vsesal kakšnega manjšega predmeta, nujno pa je bilo tudi popolno nadzorovanje lastne plovnosti, ker bi z lomastenjem po dnu lahko poškodoval razkrite predmete. Poleg tega je moral paziti, da se cev ne zamaši z večjim predmetom ali morsko travo, saj jo je pri precej močnem vleku, ki ga s podtlakom ustvarja črpalka, izredno težko sprostiti. •K' Fotografija: Marko Jamnik. Pred raziskavo samega brodoloma, ki leži vzporedno s pobočjem, se je nad njim odkopala ozka stopnica, ki je preprečevala posipanje peska na že očiščena območja. Poleg tega je bilo potrebno odstraniti vreče, s katerimi so lansko leto zaščitili razkrite dele razbitine. Po teh pripravljalnih delih so dvojice potapljačev začele z enakomernim odstranjevanjem sedimenta v zgornjih kvadrantih, ki je nad ostanki ladje ponekod dosegel tudi 80 cm debeline. Zaradi majhne dolžine mamutk je bilo potrebno kupe peska, ki so se nabrali nad spodnjimi kvadranti, še enkrat preložiti. Zgoraj so se kmalu pokazali kamni ladijskega balasta, del kobilice z rebri in opiato ter številni večji in manjši kosi amfor. Med zanimivejšimi najdbami omenimo še popolnoma ohranjen terilnik z žigom, pokrov sklede in kose svinčene oplate, ki je ščitila les ladijske lupine. Fotografsko dokumentiranje je potekalo v dveh fazah. V prvi smo posneli najdišče pred odstranjevanjem sedimenta, v drugi pa situacijo ob dokončni prekinitvi akcije zaradi slabega vremena. Oprema tega segmenta raziskav je obsegala dva digitalna Olympusova fotoaparata z vodo-tesnim ohišjem, aluminijasto konzolo z dvema zračnima balonoma za stereo uporabo obeh kamer ter prenosni in stacionarni računalnik s potrebno programsko opremo za obdelavo posnetkov. Namen digitalnega snemanja ni bil samo preprost fotomozaik najdišča, temveč ortofoto posnetek, kombiniran z digitalnim modelom reliefa in tridimenzionalnim modelom materialnih ostankov. Ključ za rešitev zadane naloge sta predstavljala fotografiranje četrtink kvadrantov iz dveh zornih kotov ter računalniško odpravljanje popačenja na pridobljenih stereoparih, torej postopka, ki se že dalj časa razvijata za potrebe geodezije. Uporabo konzole smo že na začetku opustili, saj seje izkazalo, da njena namestitev vzame preveč dragocenega časa. Vse fotografije smo tako posneli iz roke, med lebdenjem 4 do 6 m nad najdiščem. Ekran na zadnji strani aparata je omogočal nadzor nad izbranim motivom, glede na spominsko kapaciteto kartice pa je bilo moč v enem potopu posneti 11 fotografij oz. tri četrtinke kvadrantov. Dobljene fotografije smo prenesli v računalniški program in na njih vzpostavili nekaj nad tisoč točk, ki so služile poznejšemu procesiranju slike v ortofotografsko stanje. Tako sta nastala dva razpačena posnetka, iz katerih smo v nadaljevanju izdelali tridimenzionalni ortofoto načrt. Štirje posnetki delno očiščenih kvadrantov vsebujejo čez 6 milijonov podatkov oz. pikslov po 2 x 2 mm. Natančnost geo-referenciranih točk znaša 2 cm na x in y osi ter 5 cm na z osi. Slabše odčitavanje višine je posledica zaokroževanja vrednosti na globinomeru, s katerim smo izmerili kote in sečišča četrtink na rigidni mreži. V ostalih kvadrantih, ki so bili posneti z višine okoli 10 m, je ta napaka nekoliko večja, a še vedno ne presega 20 cm. Na ta način zbrani podatki omogočajo natančno prostorsko izvrednotenje materialnih ostankov in njihovo tridimenzionalno modeliranje, z nadaljevanjem raziskav pa bo predvidoma možna tudi rekonstrukcija poteka brodoloma. Arheo 21, 2001, 97-99 99 V celotni načrt najdišča smo vključili tudi situacijo, ki je bila izrisana med lanskoletnimi posegi. Takratni metodološki prijemi, ki ustrezajo dosedanji praksi dokumentiranja podvodnih najdišč na Jadranu, so poleg fotografiranja pomembnejših najdb in situ obsegali še risanje z merjenjem od osnovne črte, ki je bila vpeta v točke na skalnem grebenu. Pridobljene izkušnje omogočajo tudi oblikovanje nekaterih sklepov, koristnih za načrtovanje poteka dokumentiranja podvodnih najdišč, ki po našem mnenju pač ne more biti podrejeno izkopavalnemu tempu. To pomeni, da morajo biti snemalne seanse izvedene ob eni priložnosti po zaključku vsake raziskovalne faze, saj je naknadno šivanje fotografij kvadrantov, ki upodabljajo različne faze, nesprejemljivo. Bistvenega pomena za poizkopavalna dela so tudi karseda natančne geodetske izmere položaja rigidne mreže oz. oslonilnih točk. Vse dogajanje pod vodo je bilo dokumentirano tudi z vi-deokamero, ki jo je upravljal veteran podmorskih raziskav na Jadranu Marijan Orlic, celotna akcija pa je imela tudi močno medijsko podporo, saj so se reportaže pojavile skoraj v vseh večjih hrvaških časopisih, posnet pa je bil tudi daljši prispevek za televizijsko oddajo More. Takšno propagiranje znanstvenih raziskav podmorskih najdišč je vsekakor dobrodošlo, saj se hrvaška stroka že več desetletij neuspešno bori z "ljubitelji" potopljene kulturne dediščine, sama pa se otepa s kadrovskimi težavami in kroničnim pomanjkanjem finančnih sredstev. Dostopnost digitalne tehnologije in široka paleta možnosti za njeno aplikacijo bodo te težave vsekakor olajšale, podpisana pa upava, da sva z rezultati zgolj nekajurnih snemanj upravičila zaupanje, ki nama je bilo izkazano s povabilom na Grebene. Arheo 21,2001, 101-104 101 CAA 2001 - računalniške aplikacije in kvantitativne metode v arheologiji: arheološka informatika - večanje zmogljivosti, Visby, Gotland, Švedska 25.-29 april 2001 ©Tatjana Veljanovski in Tomaž Podobnikar Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Prostorskoinformacijski center Zadnje, devetindvajseto zaporedno letno srečanje združenja "Computer Applications and Quantitative Methods in Archaeology" (Računalniške aplikacije in kvantitativne metode v arheologiji, CAA) je bilo v Visbyju, majhnem srednjeveškem mestu na švedskem otoku Gotland. Otok je apnenčast ostanek koralnega grebena, ki se nahaja sredi temnega Baltika med Latvijo in švedskim delom skandinavskega polotoka. Poleg tega ga najbolje orisujejo orjaške bronastodobne "kamnite ladje", vikinška preteklost, sage o škratih, njih gozd in dupline ter, kot zatrjujejo nekateri domačini, naj bi se tam nahajala celo vila Čira-Cara. Tokratna konferenca je potekala pod okriljem "Gotland University College", organiziral gaje Göran Burenhult skupaj s koordinatorjem srečanja Johanom Arvidssonom. Petdnevnega srečanja se je udeležilo okrog 200 udeležencev z vseh koncev zemeljske oble, iz Slovenije pa avtorja tega prispevka. V nadaljevanju predstavljava program konference CAA 2001 in poskušava osvetliti prodornejše teme, s čimer želiva do neke mere orisati stanje uporabe kvantitativnih in računalniško podprtih metod v arheologiji, smernice sodobnih informacijskih tehnologij, tehnoloških naprav ter njihove vplive na področju arheologije in arheološke kulturne dediščine. Prvi večer srečanja je bil namenjen zbiranju in registraciji udeležencev konference. Naslednji dan sta udeležence konference pozdravila predsednik združenja CAA Nick Ryan in organizator srečanja Göran Burenhult. Sledilo je vabljeno plenarno predavanje Paula J. Sinclaira in Markka Pyykönena, nato pa ustaljeni tridnevni konferenčni program. Programski okvirje obsegal šest tematskih sklopov ter pet, v vrtincu dogodkov manj opaznih, delavnic. Program sekcij je bil zasnovan po znanem vzoru CAA srečanj, tj. da se tri do štiri sekcije odvijajo hkrati. Obisk posameznih predavanj je bil tako stvar vnaprejšnje izbire. Ker pa je bila spričo številnih odpovedi in zamud dejanska izvedba neusklajena s predvidenim programom, je bilo spremljanje izbranih predavanj marsikdaj otežkočeno. Naslovi sekcij in delavnic s konference CAA 2001 naj služijo kot orientacija za pregled tem, obravnavanih tudi v nadaljevanju. Sekcije so obravnavale sledeče tematske sklope: (1) Geografski informacijski sistemi, (2) Internetne aplikacije in upravljanje kulturne dediščine, (3) Zbirke podatkov ter statistične in kvantitativne metode, (4) Virtualna resničnost in digitalna obdelava podob, (5) Osteologija ter (6) Terenski pregledi in kartiranje, arheometrija, GPS in CAD. V delavnicah so bile obravnavane naslednje teme: (1) Onstran G1S podatkov. Od dokumentacije izkopavanj do podatkov predzgodovine na najdišču kulture Pitted- Ware, Ajvide na Gotlandu, (2) Aplikacije nevronskih mrež v arheologiji, (3) Vasa in Kronan - trije pogledi na dve švedski vojni ladji iz 17. stoletja, (4) CIDOC CRM model v luči arheoloških podatkov in (5) Quo vadimus? Pešpoti na digitalni karti. Močno zastopani tematiki na konferenci sta nedvomno bili aplikacija interneta pri upravljanju s kulturno dediščino ter virtualna resničnost kot način in sredstvo promovira-nja rekonstruiranih najdišč. Se največ teoretično orientiranih prispevkov je bilo mogoče zaslediti v sekciji, ki je združevala prispevke o zbirkah podatkov ter statistične in kvantitativne metode. Posebej velja omeniti, daje bilo z vidika možnosti izrabe tehnoloških dosežkov na področju arheologije predstavljenih več inovativnih pristopov k dokumentiranju in nasploh zbiranju raznovrstnih arheoloških podatkov in virov. Sekcija s področja geografskih informacijskih sistemov (GIS) je bila po začrtanem programu najobsežnejša. Vsebine prispevkov so bile večinoma naravnane k splošnim in uveljavljenim pristopom ter uporabi analitičnih zmožnosti GIS na dejanskih primerih. Sveže ideje pri uporabi GIS tehnologije v arheologiji je prineslo predavanje Gina Bel-lavie z Univerze v Birminghamu, Velika Britanija. Predstavil je algoritem za iskanje "naravnih poti" na osnovi hidrološkega modeliranja pri uporabi stroškovne ploskve, izdelane na osnovi digitalnega modela reliefa ter drugih objektov, ki vplivajo na gibanje v prostoru. Zanimive prostorske analize v GIS so uporabili tudi Hans Kamermans, Eelco Rensink in Wil Roebroeks za ugotavljanje odvisnosti med vidnostjo paleolitskih in mezolitskih najdišč glede na rečne naplavine na južnem Nizozemskem, Nicholas Zarifis in Despina Brokou za študij izbire mesta gradnje utrdb za zaščito prebivalstva na grškem otoku Dodecanese ter Thomas G. Whitley za modeliranje arheoloških in zgodovinskih kognitivnih pokrajin. Omeniti velja tudi prostorsko-časovne aplikacije GIS, ki so bile uporabljene predvsem za predstavitev določenih arheoloških najdišč (v člankih lana Johnsona in Andrewa Wilsona ter Barbare Manchee). Tematsko mnogo ožje zasnovana je bila sekcija, ki je obravnavala področje osteologije. V predstavljenih referatih so bila zvečine predstavljena programska orodja, s katerimi si je mogoče olajšati dokumentiranje kostnih ostankov (npr. 3D skeniranje), izvajati napredne obdelave podatkov in/ali na učinkovite načine predstaviti osteološke analize. Predstavljeni so bili tudi vsebinsko osredotočeni referati, npr. Lene Mollerup in Jasper Boldsen z Instituta za demografijo, Danska, sta prikazala proučevanje 102 Tatjana Veljanovski in Tomaž Podobnikar CAA 2001 izvora in širjenja sifilisa na podlagi arheoloških in oste-oloških podatkov iz srednjeveških cerkvenih grobov na Danskem, Jan Štora iz Arheološko-osteološkega laboratorija v Stockholmu, Švedska, je proučeval pomen ter ekonomske in kulturne vidike predzgodovinskega lova na tjul-nje na Gotlandu na podlagi zoološko-arheoloških podatkov z najdišč. V razmislek o smiselnosti analiz, ki temeljijo na mehki logiki oz. na nevronskih mrežah v osteoloških študijah, velja omeniti referat Suzanne Bell in Richarda Jantza iz ZDA. Uporabnost nevronskih mrež za proučevanje, predvsem pa razvrščanje skeletnih ostankov in kosti v primerjavi s klasičnimi večvariantnimi statističnimi tehnikami, sta ugotovila predvsem pri analizi prispevkov oziroma vlogi proučevanih spremenljivk. Glede na rezultate, ki sta jih v študiji dobila, sta mnenja, da na mehki logiki temelječe nevronske mreže sicer še ne morejo izpodriniti klasičnih statističnih obdelav, so pa analize z nevronskimi mrežami za proučevanje arheoloških podatkov zelo obetavne, predvsem kot dopolnjujoča tehnika k togim statističnim analizam. V okviru sekcije Zbirke podatkov ter statistične in kvantitativne metode je približno polovica referatov obravnavala aplikativne vidike obstoječih zbirk arheoloških podatkov in ustvarjanje zbirk arheoloških podatkov. Nadvse simpatičen je bil referat Pierra Corbouda, Univerza v Ženevi, Švica, z naslovom "The creating of a database for prehistoric sites: what goals, which strategy, and what means to put in place?". V njem se je avtor samoizpraševal o stranpoteh ustvarjanja velikih zbirk podatkov za predzgodovin-ska najdišča, pronicljivo je obravnaval nekatere izbrane probleme, ki ob ustvarjanju arheoloških zbirk podatkov najpogosteje nastopajo in kasneje resno otežujejo kakovostne in učinkovite obdelave podatkov, ter na koncu vse skupaj zaokrožil na primerih trenutnih projektov. S problemi načrtovanja zbirk podatkov se je ukvarjalo še kar nekaj sodelujočih, nekako vsem skupna pa je bila ugotovitev, da je ob danes razpoložljivi tehnologiji najpomembnejše vodilo vedeti, čemu in komu bodo zbirke namenjene ter razlikovati med dobrimi in uporabnimi podatki. Referati, ki so obravnavali aplikativne vidike zbirk podatkov, so se večinoma sukali okoli predstavitve in promocije dejanskih primerov (tj. že ustvarjenih sistemov za upravljanje s podatki), pri tem pa je bilo mogoče - poleg že utečene navezave zbirke na kartografske predstavitve arheoloških informacij v G1S - zaznati prevladujočo težnjo k povezovanju tovrstnih zbirk v okviru interneta. Dejstvo je, da se z omenjeno navezavo povečuje dostopnost ter s tem promocija arheoloških podatkov in arheološke dediščine na spletu. Med prispevki, usmerjenimi na področje kvantitativnih in statističnih metod, je bilo poleg klasičnih statističnih tehnik in pristopov obdelave podatkov zaznati več poskusov simulacij in programiranj možnih procesov v preteklosti (npr. Carlos Reynoso s sodelavci, Univerza v Buenos Airesu, Argentina). Predstavljenih je bilo tudi nekaj novih in izboljšanih kvantitativnih tehnik za analizo arheoloških podatkov in pridobivanje bolj kakovostnih in bolj specifičnih informacij iz osnovnih arheoloških podatkov (npr. Cristian Beardah in Mihael Baxter s sodelavci, Univerza Nottingham Trent, Velika Britanija; Ortwin Wa-ibel, Univerza v Tiibingenu, Nemčija). Te tehnike temeljijo večinoma na statističnih osnovah, novi postopki v kvantitativnih metodah pa tudi na področju arheologije že upoštevajo mnogokrat prezrt problem - prenos napak pri numeričnem modeliranju. V raznoliki zmesi predstavljenih prispevkov sekcije Terenski pregledi in kartiranje, arheometrija, GPS in CAD so prevladovali tisti, ki so obravnavali tehnološke in računalniške zmogljivosti današnjega časa. Računalniško zahtevne CAD sisteme ter njih možne uspešne aplikacije za arheološke študije je prikazalo več referatov. Predvsem ko gre za grafično obravnavo v treh dimenzijah, so CAD orodja in CAD programske rešitve še vedno najprimernejše. Mikhail Zhukowsky, Univerza v Moskvi, Rusija, je npr. pokazal zelo dodelan primer tehnike dokumentiranja najdišča med samimi izkopavanji - digitalni arhiv, ki vsebuje 3D večslojni litografski model z integriranim 3D distribucijskim vzorcem najdb. Uporabnost neposrednega 3D dokumentiranja na najdišču vidi predvsem v tem, da analitiku omogoča "nedestruktivno izkopavati najdišče" ko-likorkrat želi ter mu obenem omogoča izvajati napredne vizualne in kvantitativne analize v pomoč arheološki interpretaciji distribucije najdb na najdišču. Z vidika sodobnih računalniških orodij in bolj tehnično obarvanih ved, ki so lahko uspešno povezljive z arheologijo, sta bila zanimiva dva prispevka. Prvi je obravnaval aplikacijo visokoločljivih satelitskih podob v podporo odkrivanju starodavnih minojskih cest na Kreti (Lefki Pavli-dis s sodelavci, Univerza v Melbournu, Avstralija). Viso-koločljivi večspektralni satelitski posnetki 1KONOS-2 so bili zaradi svoje večspektralnosti uporabljeni za dopolnilo h klasičnim aeroposnetkom. Rezultati raziskav so z vidika raziskovanja, dokumentiranja in kartiranja minojskih poti in drugih arheoloških ostalin na Kreti nadvse spodbudni. V drugem prispevku je Sofia Topouzi s sodelavci, Institut za mediteranske študije F.O.R.T.H., Grčija, opozorila Arheo 21, 2001, 101-104 103 na problem napak in nenatančnosti starejših kartografskih virov ter slabše natančnosti starejših tehnik pridobivanja prostorskih podatkov na samem terenu. Tovrstne rezultate so primerjali z rezultati, dobljenimi s sodobno GPS tehnologijo. Skupino so zanimali predvsem vplivi privzeto točnih topografskih podatkov v topografskih študijah prostora, študijah naselitvenih vzorcev ter analizah vidnosti, torej pri operacijah, ki so na položajno točnost podatkov najbolj občutljive. Prispevek je vsekakor pomemben primer tematike, ki ostaja v študijah prostora pogosto spregledana. Nekaj prispevkov je obravnavalo metrično orientirane pristope v arheologiji. Poleg sledenja kemijskih elementov in študije izotopov v keltskih zlatih novcih ter analiz in razvrščanj keramike na osnovi kemijskih analiz vsebnosti kalcita, upoštevaje obnašanje kalcita pri temperaturah ognja, je odmik od klasičnih metričnih metod pokazala skupina Juana Barcela, Univerza v Barceloni, Španija. Gre za inovativen pristop k merjenju vzročne povezljivosti prostorskih vzorcev med t. i. družbenimi akcijami in prostorom. Prostorske vzorce so raziskovali pri računanju verjetnosti številnih zvez med lokacijami v pokrajini in človekovo dejavnostjo ter ob tem proučevali vzročno posledične zveze dogodka na eni lokaciji in njegov vpliv na okoliške lokacije. Postavljen je bil statističen model, s katerim je mogoče proučevati, ali je družbena akcija na dani lokaciji visoko ali nizko verjetno povezana z enako družbeno akcijo na neki drugi lokaciji. Na tak način so ob zadostni stopnji verjetnosti določali prostorsko odvisnost med prostorskimi enotami, lokacijami. Metoda ponuja, če nekoliko spregledamo zahtevnost modeliranja in operira-nja z verjetnostjo, svež pristop tudi pri obravnavanju vidikov teritorialnosti v pokrajini. V sekciji Virtual na resničnost in digitalna obdelava podobje bilo predstavljenih nekaj primerov vizualizacij, recimo temu predstavitve arheoloških podatkov na visoki tehnološki ravni. V splošnem je bilo opaziti, da kompleksni virtualni 3D modeli rekonstrukcije artefaktov, najdišč ali pokrajine še vedno (po desetih letih uporabe) ostajajo bolj ali manj sami sebi namen. Namenjeni so torej bodisi temeljiti dokumentaciji v smislu enkrat za vselej, kot pomemben del dejavnosti upravljanja s kulturno dediščino, bodisi popularizaciji, promociji, didaktičnim aplikacijam in izobraževanju s sredstvi sodobnih medijev. Uporabnost tovrstnih modelov za potrebe arheoloških raziskav in arheološke interpretacije še vedno ostaja bolj ponujena opcija, ki jo bodo nemara bolj spretno znale izkoristiti in ovrednotiti nekoliko mlajše generacije. S tega zornega kota velja omeniti, daje bilo na letošnjem srečanju prikazanih tudi več poskusov "on-line" predstavitev obsežnih zbirk arheoloških podatkov z dodanimi slikovnimi predstavitvami in grafičnimi 3D modeli (VRML), z zmogljivimi iskalniki ne samo po tekstovnem delu, temveč tudi po slikovnem gradivu. Po drugi strani gre uporaba digitalne tehnologije svojo pot naprej tudi na področju muzejske dejavnosti. Tuje glavna pozornost in skrb načrtovanja aplikacij usmerjena na končnega odjemalca. Zanj mora biti predstavitev muzejskih zbirk na spletu, navkljub vse bolj zapletenemu ozadju sodobnih tehnologij, kar najbolj učinkovita in prijazna. Največ praktičnih primerov in velikih projektov, usmerjenih v predstavitev in dostopnost arheoloških podatkov in informacij na spletu, je bilo razumljivo predstavljenih v sekciji Internetne aplikacije in upravljanje kulturne dediščine. Na srečanju je bilo zaznati visoko mero premišljenih zasnov ter iznajdljivega podajanja raznovrstnih podatkov in arheoloških informacij preko internetnih portalov na spletu. Naloga je kompleksna in zahteva temeljito poznavanje problema arheološkega objekta (npr. prostorsko, kronološko in funkcionalno jedro podatka) in lastnosti sodobnih informacijskih tehnologij (kaj, na kakšen način in kako učinkovito zmorejo zadovoljiti zahteve). Spretnost prikazovanja arheoloških podatkov, praviloma upoštevaje smernice standardizirane tehnologije Open GIS (industrijski standardi), je predstavilo več referentov, kar lahko razumemo tudi kot potrditev splošne in množične težnje po ustvarjanju "arheološkega digitalnega okolja", rezervoarja arheoloških arhivov, dostopnega na spletu. S takšnim pristopom je evropska arheologija povsem v koraku s smernicami današnjega časa po večji in enostavnejši povezljivosti preko meja v multikulturnem okolju. Stanje na področju računalniških in kvantitativnih metod v arheologiji lahko grobo oceniva na podlagi primerjave s tematikami predhodnih srečanj. V zvezi s tem je opaziti, da se letna srečanja CAA vse bolj oblikujejo v predstavitve različno uspešnih rešitev arheoloških problemov s sodobnimi računalniškimi in informacijskimi tehnologijami. Pri tem so še vedno v ospredju geografski informacijski sistemi, ki so se predvsem pri regionalnih študijah prostora ter kot analitično-raziskovalno sredstvo proučevanja medsebojnih odnosov v prostoru že povsem udomačili. Nemogoče je spregledati tudi dejstvo, da so se zelo uveljavili tudi načini dokumentiranja arheološke dediščine z inteligentnimi in običajno dragimi grafičnimi orodji. Večinoma gre za obsežne projekte, podprte z velikim proračunom, in za svetovno kulturno dediščino. Smi- 104 Tatjana Veljanovski in Tomaž Podobnikar CAA 2001 sel digitalizacije in digitalne arheološke rekonstrukcije je tako največkrat zaščita, promocija in popularizacija, redkeje se namenja poglobljenim arheološkim študijam. Kot kaže, so na srečanjih CAA v zatonu teoretični prispevki (pa četudi samo z ožjega področja kvantitativnih metod) in vse manj je prispevkov s področij arheologiji dopolnilnih ved, kot je npr. geofizikalna podpora pri terenskih pregledih. Nasprotno pa je npr. opaziti vedno pogostejšo integracijo satelitskih podob v arheološke študije prostora... Konec koncev tudi delovni naslov konference CAA 2001 opravičuje marsikatero vsebinsko zasnovo na srečanju predstavljenega referata. Srečanje CAA 2001 se je zaključilo s poučno ekskurzijo po Gotlandu. Prihodnja konferenca CAA 2002, z delovnim naslovom "Digitalna dediščina arheologije", bo od 2. do 6. aprila 2002 v Heraklionu na toplem grškem otoku Kreta (več informacij na http: / /www. caa2002 .gr). Arheo 21, 2001, 105 105 Poročilo o delu Slovenskega arheološkega društva ©Barbara Ravnik-Toman Gorenjski muzej Kranj V letu 2001 je SAD delovalo v skladu s svojimi dolgoročnimi usmeritvami in seveda tudi letnim programom, ki smo si ga zastavili. Med dogodki, kijih financira Ministrstvo za kulturo, je nedvomno najpomembnejša podelitev nagrade, priznanj in častnih ter zaslužnih članstev našega društva. Na razpis, ki je bil objavljen v dnevniku Delo, je komisija v sestavi dr. Dragan Božič, predsednik, ter Irena Sivec-Rajterič, članica, in Milan Sagadin, član, prejela številne utemeljene predloge. Za leto 2001 je bila odločitev komisije, ki jo je potem potrdil še upravni odbor društva, naslednja: - nagrado SAD za življenjsko delo na področju arheologije je prejela Nada Osmuk; - priznanje SAD: dr. Timotej Knific s sodelavci za razstavo "Od Rimljanov do Slovanov"; - častno članstvo SAD: Jože Lorber - za izjemno uspešno restavriranje slovenske premične arheološke dediščine; - zaslužno članstvo SAD: dr. Ante Rendič-Miočevič -za osebno zavzetost in podporo pri sodelovanju med arheologi Slovenije in Hrvaške, in Franc Poklar - za dolgoletno delo na področju popularizacije arheologije na širšem območju Ilirske Bistrice. Slovesna podelitev je bila 28. junija 2001 v atriju Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Slavnostna govornica je bila lanskoletna dobitnica dr. Ljudmila Plesničar-Gec, glasbeni program pa sta oblikovali Rebeka in Eva Hren. Ministrstvo za kulturo je zastopal državni sekretar, g. Ciril Baškovič. Istega dne je bila predstavljena tudi nova številka strokovne revije "Arheo", sledila sta tradicionalni letni pregled terenskega dela in redna skupščina SAD. Arheo 21,2001, 107 Navodila avtorjem 107 Avtorske pravice - Avtorske pravice pripadajo avtorjem prispevka. Prispevki niso honorirani. Jezik prispevkov — Prispevki bodo objavljeni v slovenskem jeziku. V primeru avtorjev iz tujega govornega področja bo uredništvo poskrbelo za prevod prispevka. Na željo avtorja lahko prispevek izide tudi v tujem jeziku. Rokopis prispevka - Prispevki naj bodo oddani v uredništvo v obliki dveh izpisov in zapisa na računalniški disketi. Zapis na disketi naj bo shranjen v obliki Obogateno besedilo (.RTF) v pisavi Times New Roman ali Times New Roman CE z dvojnim razmakom ter velikostjo črk 12. Poravnan naj bo le levi rob besedila. Slikovno gradivo - Prispevek lahko vsebuje poleg besedila tudi slikovno gradivo in tabele, ki naj bodo oštevilčene z zaporednimi številkami in opremljene z naslovom ali razlago. Ilustracije lahko objavljamo le v širini 8,1 cm oziroma 16,6 cm. Izpisov uredništvo ne vrača, slikovno gradivo in tabele na željo avtorjev lahko vrnemo. Struktura članka - Članek mora vsebovati naslov, lahko tudi podnaslov in mednaslove, ime in priimek avtorja ter institucijo, kjer ta deluje. Prav tako je potrebno dodati kratek izvleček v slovenskem in v enem tujem jeziku (angleški, nemški, francoski, italijanski). Avtorji naj pripravijo seznam do sedmih ključnih besed, ki se navezujejo na vsebino članka. Opombe in seznam literature - Sprotne opombe naj bodo oštevilčene po vrstnem redu in nameščene na dnu tekoče strani. Vsebinsko sodijo v opombe avtorjevi komentarji ali razširjena pojasnila, ne pa zgolj navajanje zadevne literature. Navodila za navajanje - Uporabljeno literaturo navajamo med besedilom. Navedek vsebuje priimek avtorja in leto izida ter morebitno navedbo strani ali slikovnega gradiva. Primer: (Erič 1994) ali (Erič 1994, 74-78) ali (Erič 1994, 74ss). Na koncu članka sledi seznam literature, v katerem so avtorji navedeni po abecednem vrstnem redu, objave enega avtorja pa so navedene od najstarejših proti najmlajšim. Objave enega avtorja, ki so izšle istega leta, so označene z malimi tiskanimi črkami (a, b, c...). Priimek in začetnico imena avtorja je potrebno napisati z velikimi tiskanimi črkami. Priimek, ime, leto izida, naslov članka, številka revije in število strani so napisani v normalnem tisku. Naslovi monografij ter imena revij in zbirk so napisana v poševnem tisku (kurzivi). Pri monografijah je potrebno navesti še založbo in kraj izida. Pri navajanju literature se uporabljata seznama kratic revij in zbirk, ki sta bila navedena v Arheološkem vestniku 43, 1992, str. 223-228. V primeru navajanja revij in zbirk, ki v seznamu niso zajete, je potrebno uporabiti splošno sprejeto kratico ali pa izpisati celoten naslov. Primer: ERIČ, M. 1994, Nova datiranja deblakov in čolnov. -Arheo 16, str. 74-78. AITKEN, M. J., STRINGER, C. B„ MELLARS, P. A. (ur.) 1993, The Origin of Modem Humans and the Impact of Chronometric Dating. - Princeton University Press, Princeton. Pri člankih iz zbornikov je potrebno navesti popoln citat zbornika. Primer: NELSON, D. E. 1997, Radiokarbonsko datiranje kosti in oglja iz Divjih Bab I. - V: TURK, I. (ur.), Mousterienska koščena piščal in druge najdbe iz Divjih bab I v Sloveniji. - Opera Instituti archaeologici Sloveniae 2, Založba ZRC, Ljubljana, str. 51-64.