NOVI PODATKI O PRISOTNOSTI STEPSKEGA KREŠIČA CARABUS
HUNGARICUS (COLEOPTERA: CARABIDAE) V DELIBLATSKI
PEŠČARI (SRBIJA)
Matic Gabor
Gabrje 14 a, 1356 Dobrova
e-mail: gabor.matic@hotmail.com
Izvleček – Stepski krešič Carabus hungaricus Fabricius, 1792 je kserofilna vrsta
krešiča (Coleoptera: Carabidae) evropskega varstvenega pomena, specializirana na
stepske in polpuščavske habitate. Prispevek  podaja pregled literaturnih podatkov o
najdbah vrste v Naravnem rezervatu Deliblatska peščara v Srbiji z dodanimi recentnimi
podatki iz leta 2019. Natančni recentni podatki o tovrstnih najdbah so ključni pri
prizadevanjih za varovanje območij in predstavljajo podlago pri morebitnemu
vzpostavljanju Natura 2000 omrežja v prihodnosti.
KljučNe beSeDe: krešiči, Natura 2000, Vojvodina, banat
Abstract – NeW DaTa oN THe PreSeNCe oF CARABUS HUNGARICUS
(ColeoPTera: CarabIDae) IN DelIblaTo SaNDS (SerbIa)
Carabus hungaricus Fabricius, 1792 is a xerophilous species of ground beetle
(Coleoptera: Carabidae) of european conservation concern, specialist of steppe and
semidesert habitats. In this note the literature on the presence of C. hungaricus in the
Nature reserve Deliblato Sands in Serbia is reviewed with new recent finds from
2019. exact recent data on such finds are critical in efforts to preserve valuable areas
for nature conservation and provide a foundation for the possible establishment of
Natura 2000 sites in the future.
KeyWorDS: ground beetles, Natura 2000, Vojvodina, banat
Uvod
Stepski krešič Carabus hungaricus Fabricius, 1792 je kserofilna vrsta krešiča, ki
je specializirana na stepske in polpuščavske habitate. evropski del areala vrste
201
ACTA ENTOMOLOGICA SLOVENICA
LJUBLJANA, DECEMBER 2021     Vol. 29, øt. 2: 201–206
predstavljata Panonska nižina in južni del Vzhodnoevropskega nižavja do Kavkaza
(Turin s sod. 2003), v aziji pa se njen areal nadaljuje vse do Mongolije (bérces s sod.
2008). Zaradi njene ranljivosti in potrebe po varovanju je bila uvrščena na seznam
vrst evropskega varstvenega pomena Priloge II Direktive o habitatih (Direktiva Sveta
92/43/eeC). bérces s sod. (2008) ocenjujejo, da je vrsta zaradi fragmentacije habitatov,
ki jih naseljuje, v celotnem evropskem delu areala kritično ogrožena ali pa je ponekod
že lokalno izumrla. Najbolj jo ogrožajo urbanizacija in infrastrukturni projekti ter
pogozdovanje in zaraščanje odprtih okolij. V fenološki raziskavi na Madžarskem so
ugotovili, da se najvišja aktivnost odraslih pojavi v dveh vrhovih; prvi je v juniju, ko
so aktivni sveži odrasli osebki, drugi pa pozno poleti in v začetku jeseni, ko se odrasli
osebki parijo (bérces s sod. 2007).
Posebni naravni rezervat Deliblatska peščara (srb. »Specijalni park prirode
Deliblatska peščara«) je obsežno peščeno območje na jugovzhodu srbske avtonomne
pokrajine Vojvodine, ki se na jugu stika z Donavo. Status posebnega naravnega
rezervata je zaradi svoje geološke in floristične edinstvenosti območje pridobilo leta
1977 (Kalinić s sod. 2020). Po naših opazovanjih območje, na katerem smo izvajali
vzorčenje, pokriva mozaik travniških in gozdnih združb, med lesnimi vrstami
prevladujejo hrasti (Quercus), topoli (Populus), ruj (Cotinus coggygria), enovrati
glog (Crataegus monogyna) in navadni brin (Juniperus communis), vendar pa je
Deliblatska peščara tudi izrazito zaraščena z invazivnimi tujerodnimi lesnimi vrstami,
kot je robinija (Robinia pseudoacacia). Kalinić s sod. (2020) sicer navajajo, da je
flora Deliblatske peščare še vedno pestra in je stopnja endemnosti še vedno visoka, a
so na območju zaznali tudi 39 vrst invazivnih tujerodnih rastlin, predvsem na
antropogeno bolj prizadetih območjih. Vnos invazivnih vrst rastlin, divja odlagališča
odpadkov in ilegalna gradnja predstavljajo največjo grožnjo biodiverziteti Deliblatske
peščare (Kalinić s sod. 2020).
Prisotnost stepskega krešiča v Deliblatski peščari je prvič omenil breuning (1933),
ki ga je našel v kraju Deliblato na vzhodnem robu Deliblatske peščare. Temu sledita
še dve omembi z Deliblatske peščare brez podrobnejših podatkov (Csiki 1946, Panin
1955). Petrik (1958) navaja dva podatka s peščare iz let 1950 in 1951. Gradojević
(1963) vrsto v Deliblatski peščari ocenjuje kot redko. Ćurčić (2003) navaja najdbo
ene samice 29. 6. 1996, kar je najbolj recentna literaturna navedba za Deliblatsko
peščaro.
Novi podatki
V okviru študentskega raziskovalnega tabora ekosistemi balkana 2019, ki ga je
organiziralo Društvo študentov biologije, smo želeli v raziskovalni skupini za hrošče
preveriti prisotnost stepskega krešiča na območju Deliblatske peščare. Na 16 lokacijah
v Deliblatski peščari (Slika 1) smo uporabili metodo lova s talnimi pastmi z vinskim
kisom (Vrezec in Kapla 2007). Na devetih lokacijah so bile pasti nastavljene štiri
noči (28. 4. – 2. 5. 2019), na sedmih lokacijah pa tri noči (29. 4. – 2. 5. 2019). V
skupno 72 pasti smo ujeli eno samico. ujeli smo jo na travniku (28. 4. – 2. 5. 2019,
21.09707° N, 44.89477° e, 166 m n. v.) z izrazito peščeno podlago (Slika 2), ob
Acta entomologica slovenica, 29 (2), 2021
202
cesti, ki prečka Deliblatsko peščaro med naseljema Deliblato in Šušara. Naključno
smo našli še enega poginulega samca v odvrženi plastenki na majhnem travniku (29.
4. 2019, 44.91344° N, 21.11125° e, 161 m n. v.) ob gozdu s peščeno podlago ob isti
cesti.
Iz pridobljenih najdb je sicer težko zanesljivo ocenjevati abundanco stepskega
krešiča v Deliblatski peščari, saj najverjetneje nismo vzorčili v času vrha aktivnosti
odraslih osebkov, se pa tako nizka abundanca pri vzorčenju s talnimi pastmi sklada z
Gradojevićevo (1963) navedbo, da je vrsta v Deliblatski peščari redka. Vsekakor pa
lahko novi podatki o prisotnosti tako redke in ozko specializirane vrste pomagajo pri
prihodnjih prizadevanjih za varovanje Deliblatske peščare, ki je v zadnjih desetletjih
pod hudimi pritiski človekove dejavnosti. Zanimiv je tudi taksonomski status banatske
populacije, ki je razširjena le v majhnem delu Srbije in romunije in jo je breuning
(1932-1937) na podlagi morfoloških značilnosti opisal pod imenom frivaldskyanus,
ki ga Turin s sod. (2003) sicer navajajo kot neveljaven takson, se pa kasneje v literaturi
ponovno pojavlja. Ćurčić s sod. (2007) navajajo banatsko populacijo kot endemno
Matic Gabor: Novi podatki o prisotnosti stepskega kreøiœa Carabus hungaricus (Coleoptera: Carabidae) v Deliblatski peøœari
203
Slika 1: Zemljevid Deliblatske peščare z lokacijami talnih pasti brez ujetih osebkov
(rumene pike) in lokacijama s potrjeno prisotnostjo stepskega krešiča (rdeči piki).
Figure 1: Map of Deliblato Sands with locations of pitfall traps without Carabus
hungaricus (yellow points) and locations with confirmed presence of Carabus
hungaricus (red points).
Acta entomologica slovenica, 29 (2), 2021
204
Slika 2: Samica stepskega krešiča Carabus hungaricus z dne 2. 5. 2019 v
Deliblatski peščari (Foto: Matic Gabor).
Figure 2: Female Carabus hungaricus found 2. 5. 2019 in Deliblato Sands (Photo:
Matic Gabor).
podvrsto frivaldskyanus, bérces s sod. (2007) pa v svojem pregledu stepskega krešiča
v Srednji evropi izpostavljajo, da so kljub genetski in geografski izoliranosti banatske
populacije za razrešitev njenega taksonomskega statusa potrebne dodatne morfološke
raziskave. 
Zahvala
Zahvaljujem se članom terenske ekipe eli Šenk, reneju Karnerju in luki
Predovniku ter organizatorjema tabora Marku Plutu in Samu Grgureviču. Posebne
zahvale gredo tudi dr. Gaborju Mesarošu,  andreju Kapli in predvsem dr. Srećku
Ćurčiću za pomoč pri dostopu do literature. Iskrena hvala tudi urški ratajc in alu
Vrezcu za komentarje ter Nacionalnemu inštitutu za biologijo za posojo terenske
opreme.
Literatura
Bérces S., Szél G., Ködöböcz V., Kutasi, C. 2008: The distribution, habitat, and the
nature conservation value of a Natura 2000 beetle, Carabus hungaricus Fabricius,
1792 in Hungary. Proceedings of the XIII european Carabidologists Meeting,
august 20-24, 2007, blagoevgrad: 363–372.
Bérces S., Szél G., Ködöböcz V., Kutasi C., Szabó K., Fülöp D., Pénzes Z.,
Peregovits L. 2007: a magyar futrinka. V: The origin of the fauna of the
Carpathian basin. Forró, l. (ur.), Magyar Természettudományi Múzeum,
budimpešta: 107–124.
Breuning S. 1932-1937: Monographie der Gattung Carabus l. V: bestimmungs-
Tabellen der europäischen Coleopteren. reitter, opava: 1610 str.
Direktiva sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov in prostoživečih
živalskih in rastlinskih vrst. 1992: Official Journal of the European Union
206: 7–50.
Csiki E. 1946: Die Käferfauna des Karpaten-beckens. I. band, allgemeiner Teil und
Caraboidea. budapest: 798 str.
Ćurčić S. B. 2003: raznovrstnost, usporedno-morfološka, razvojna i filogenetrka
svojstva familije Carabidae (Coleoptera, Insecta) u Srbiji. Magistrsko delo.
biološki fakultet, univerzitet u beogradu, beograd: 291 str.
Ćurčić S. B., Brajković M. M., Ćurčić B. P. M. 2007: The Carabids of Serbia. V:
Monografije: Volumen XI. Ćurčić, b. P. M. (ur.), Institut za zoologiju, beograd
- Dunaj: 1083 str. 
Gradojević Z. M. 1963: Naselja arthropoda travnih zajednica Deliblatske peščare i
njihova sukcesija. Doktorska disertacija. Faculty of Natural Sciences and
Mathematics, university in belgrade: 239 str.
Panin S. 1955: Fauna republicii Populare romîne. Insecta. Volumul X. Fascicula 2.
Familia Carabidae (gen. Cychrus Fabricius si gen. Carabus linné). editura
academiei republicii Populare romîne, bucharest: 148 str.
Matic Gabor: Novi podatki o prisotnosti stepskega kreøiœa Carabus hungaricus (Coleoptera: Carabidae) v Deliblatski peøœari
205
Petrik A. 1958: entomofauna Deliblatske peščare. Rad vojvođanskih muzeja 7: 87–
113.
Kalinić A., Bjedov I., Obratov-Petković D., Tomićević-Dubljević J. 2020: Invasive
plants as a factor of floristic diversity degradation in Deliblato sands SNr.
Glasnik Sumarskog Fakulteta 121: 27–46.
Turin H., Penev L., Casale A. 2003: The Genus Carabus in europe, a Synthesis.
Pensoft Publishers, Sofija – Moskva: 512 str.
Vrezec A., Kapla A. 2007: Kvantitativno vzorčenje hroščev (Coleoptera) v Sloveniji:
referenčna študija. Acta Entomologica Slovenica 15: 131–160.
Prejeto / Received: 13. 10. 2021
Acta entomologica slovenica, 29 (2), 2021
206