BRITANSKA OBVEŠČEVALNA SLUŽBA C e n e j
naročnike:
v tuzemstvu mesečno 1.— šiling, v Inozemstvu mesečno 4.— šilinge. Posamezna številka 30 grošev.
Lelo \\.	Celovec, 23. januarja 1948	Številka 4
Moliki putofo
Znan nam je izrek filozofa Schoppen« hauerja, da je največja sila na svetu beseda in da je njen vpliv tem večji, čim manj po» meni, oziroma, čim bolj je nejasna in čim manj jo množica razuma. Take msglene, pa vendar bobneče besede, imenovane‘tu» df fraze, imajo na sebi nekaj skrivnost» nega. Ravno zaradi tega vžigajo prav po» sebno preprostega, pa tudi takozvanega inteligentnega človeka. Za take fraze gredo tisoči, pa tudi milijoni v smrt, če je treba. Taka fraza pomeni enim popolnost resnice, višek sreče in uresničenje paradiža. Zanjo stradajo in se žrtvujejo. Drugim zopet pa je ista fraza vrhunec vsega zla, hudobije lin nesreče; proti njej dvigajo barikade in umirajo na njih, da ne bi ta fraza zmagala. In čim temnejši je smisel fraze, čim neja« snejša ideja, katero izraža, čim manj je določena vsebina in oblika stvari, ki naj jo fraza pomeni — tem bolj se množica nav» dušuje zanjo ali pa jo ’ preklinja in divje sovraži.
Socializem, kolektivizem, komunizem — kako je nekdaj ta označba modroslovnega, političnega in gospodarskega nauka nem» škega učenjaka, ki ga še danes nihče ne razume, razvnemala milijone in jih deloma še. Toda izgloda, da danes to geslo že iz» gublja svoj blesk. Kdor se na zapadu še oklepa marksizma, dela to iz nekakega ču» ta dolžnosti in zvestobe,- tisti mistični čar Sn magična moč, ki jo je imela marksistična fraza med vojno, pa je zgubila svojo moč v bridkem razočaranju. Ljudje so razbili svojega malika in strašno hrepene po dru» gem. ki bi jih ne spominjal na prvega. V Nemčiji je ljudstvo spoznalo, kam ga je zapeljala ideja nacionalnega socializma in je spoznalo poleg tega tudi že na lastni koži Marksov nauk o socializmu ter je razočarano nad obema. Tudi drugim narodom, ki so imeli priliko spoznati oba malika, ne gre dosti drugače. To je usoda vsake take fraze, ki doživlja tem večji in nenadnejši polom, čim bolj si je prisvajala absolutno veljavnost in upravičenost.
Najbolj zanimivo pri vsem tem propadanju idej zaradi tega, ker so narode razočarale, pa je to, da se napram temu krščansko versko čustvo najbolj ohranja in krepi. Opaža pa se še nekaj drugega: v Angliji na primer ne začenjajo razmišljati in se nagibati h krščanski religiji toliko primitivni in impulzivni ljudje, ki se dajo voditi od .močnih čustev in imajo bujno domišljijo, ampak ljudje z ostrim logičnim razmišljanjem in trezno znastveno izobrazbo. Slišali ste o kampanji, ki jo je pričel komunizem proti katoliškim duhovnikom. Ta novi val komunističnega besa je le dokaz bojazni in skrbi komunističnih komisarjev, ki strme opazujejo ljudstvo, nad katerim vladajo, kako se z vedno večjo gorečnostjo in zaupanjem zatekajo v cerkve. Isto smo mogli opaziti tudi pri nas za časa nacističnega nasilja. Tudi takrat so najbolj iskali ljudje utehe in odrešenja v cerkvi. — To je pojav, o katerem naj bi razmišljali oni, ki pripisujejo svojim frazam in teorijam „večno" življenje... Cisto prav je imel globokoumni človek, ki je dejal, da bo blazni in srce moreči materializem pokazal ljudem, kakšna je resnična vrednost krščanskega evangelija in globina njegovega nazora
Pridejo dobe, v katerih najboljši ljudje naenkrat do dna spoznajo praznoto in goljufivost fraz ,katerim so tako dolgo sledili. Taka doba je tudi danes, čeprav še milijoni plešejo noro okoli malikov, ki so drug drugemu nasprotni. Toda duhovne revolucije so vedno plod spoznanja in energije manjšine oziroma malega števila mož, ki daleč presegajo raven množice.
Amerika zase - ae za Sovjete
„Bilo bi bedasto^ če bi Združene države trošile milijarde dolarjev zato, da bi ustvarile v Nemčiji vojni arze» nal, ki bi ga lahko zasedla Sovjetska zveza."
Znani ameriški novinar Walter Lippmann odgovarja na napade sovjetske propagande proti programu za evropsko obnovo in piše med drugim:
»Moskovski radio zatrjuje, da se bodo ameriške milijarde uporabljale zato, da bodo iz Zahodne Nemčije ustvarili arzenal za ameriško ekspanzijo.
Kdor to veruje, ne bo spremenil svojega mnenja zaradi našega zanikanja; mogoče pa je dokazati, da bi bil tak načrt, če bi obstojal, resnično zelo slab načrt. In res, katera stvar bi mogla biti bolj bedasta kot to, če bi se, hoteč pripravljati vojno, ustvarilo področje za vojno proizvodnjo na mestu, ki je oddaljeno le en dan pohoda sovjetske armade?
Moskva obtožuje Združene države, da hočejo to napraviti. Sovjeti morajo misliti, da so ljudje kot luarshan, Forrestai, JEi-senhower in Bradley tako omejeni, da bi zamogli napraviti tako bedastočo ter ustanoviti.vojaški arzenal, ki.bi ga zasedel sovražnik v prvih dneh vojne.
Zahodna Nemčija je pa prav zadnji kraj na površini zemlje, ki bi ga ameriški strategi zamogli izbrati za ustanovitev arzenala.
Združene države bi morale potrošiti milijarde dolarjev za arzenal, ki ga ne bi mogli braniti in ki bi ga zasedla sovjetska pehota še prej, preden bi ga mogli uporabiti proti Sovjetski zvezi. Iz katerega razloga naj bi Združene države, ki razpolagajo z vojnim potencialom, kateri je vsaj petkrat večji od onega, s katerim je pred vojno razpolagala Nemčija, imele interese na tem, da ustvarijo potencial Nemčije?
V primeru vojne proti Sovjetski zvezi ne bi pomenila Zahodna Nemčija nikake vojaške pomoči, nasprotno, bila bi le breme. Ne le da bi bila ona izpostavljena zavojevanju pp sovjetski vojski, temveč bi se prav lahko zgodilo, da bi jo izročili Sovjetom Nemci sami.
Pregled programa za evropsko obnovo dokončno dokazuje, da ta program ne vsebuje načrta za ustvaritev arzenala v Nemčiji proti kateri koli drugi državi. Iz programa je lahko ugotoviti, da si Zahodna Nemčija ne bo mogla opomoči, dokler ne bo uvoz živil iz dežel sovjetskega kolovoza dosegel predvojne višine, ker je po računih pri programu udeleženih držav, ravno Zahodna Nemčija ona, katere obnova zavisi v največji meri od obnovitve prometa z deželami sovjetskega kolovoza. Obnova, ostalih udeleženih 16 držav zavisi v glavnem od izvenevropskega trgovskega prometa. Zahodna Nemčija pa si ne bo mogla opomoči, če ne bo izvažala vsaj 30% svoje proizvodnje v dežele sovjetskega kolovoza in iz istih uvažala vsaj 30% stvari, ki jih potrebuje.
Kako naj se torej Zahodna Nemčija, ki
Odgrnimo znveso
Izjava generala Markosa in njegovih tovarišev, da predstavljajo zdaj oni »začasno svobodno grško vlado«, ni prišla povsem nepričakovano. Tajnik grške komunistične stranke Zachariades je omenil že pred 6 meseci to možnost. Markos sam je v avgustu naznanil, da je prevzel takozvano upravo po njegovih silah zasedenih področij v pričakovanju osnovanja začasne vlade.
Ta dogodek bi sam na sebi ne bil nič važen in pač le malo odgovarja dejanskemu položaju. Toda upornikov se je kot gverilskih sil z ozirom na posebne okoliščine severne Grčije dovolj bati. Oni so dejansko precej dobro oboroženi, pokrajina je za gverilski način bojevanja idealna in ta način bojevanja je za potomce macedonskih tolp XIX. stol. tradicionalen. Za nje obstoja tudi neprecenljiva prednost bližnjih mej. Poleg podpor, ki jih uporniki lahko prejemajo od Bolgarije, Albanije in Jugoslavije, je gotova ena stvar:	da se oni
lahko vsakokrat, če se znajdejo v težko-čah, razpršijo in umaknejo kot begunci preko meje, kjer se jih ne more niti zasledovati niti prijeti.
V ugodnem trenutku se nato lahko spočiti in znova zbrani povrnejo.
Pa kakor se je tudi gverilskih tolp bati, one ne morejo tvoriti uprave. Področja, ki jih pa te tolpe nikakor ne obvladujejo stalno, niso zelo obširna. Gre za gorate pokrajine, redko obljudene, v katerih ni niti enega samega mesta in le par vasi male važnosti. Razven tega je od njih ustanovljena vlada nad vse okrnjena. Novi ministri nimajo ministrstev in le malo ali pa ničesar za upravljati.
Zato bi bila zahteva Markosa in njegovih tovarišev po ustanovitvi vlade le smešna stvar, če bi ne bilo nevarnosti, da ta vlada ni le predigra diplomatske prevare, ki bo skušala postaviti na zakonito
podlago odkrit napad proti Grčiji, ki ga bodo izvedli njeni severni sosedje. Že se sliši, da nameravajo tri severne sosede Grčije in mogoče tudi Sovjetska zveza priznati Markosov režim l^pt bojujočo se vlado.
To bi nasprotovalo vsakemu načelu mednarodnih običajev, kajti pametna navada je, da se upornikov, tudi takozvanih zakonitih upornikov, ne prizna preje, dokler ne vršijo nikakega stalnega nadzorstva nad znatnim delom državnega ozemlja, v katerem so vzpostavili redno vlado z zadovoljujočim poslovanjem. Pa tudi v takem primeru se iz previdnosti nekaj časa čaka. Francovega režima na primer niso priznali kot bojujoče se vlade do začetka leta 1938, potem ko je ta režim izvrševal skozi mnogo mesecev'polno oblast v večjem delu španskih provinc. Tudi kitajska komunistična vlada še ni do zdaj priznana niti od sovjetske vlade, čeprav obstoja že več let in popolnoma kontrolira obširno ozemlje.
Pripomniti je, da niso važna mnenja o značaju vlade, proti kateri se vrši revolucija. To je poudarila sovjetska vlada sama v svoji »definiciji napadalca« v pogodbi leta 1933, katero je podpisala tudi Jugoslavija.
V tej pogodbi se »podpora oboroženim tolpam« označuje kot napad in je v njej ugotovljeno, da ne more »nobenega dejanja upravičiti notranji položaj kake države, njena politična struktura ali pa njena gospodarska in socialna struktura; niti ne zatrjevanje pomanjkljivosti njene uprave ali neredi, ki so jih povzročile stavke, revolucije, protirevolucije in državljanska vojna.
Po vseh teh načelih, na katere je pristala tudi sovjetska vlada, ne more biti dvoma, da bi pi-iznanje Markosovih oboroženih tolp kot vlade ali tudi kot takozvanih
zavisi glede svoje vsakodnevne prehrane od dežel sovjetskega kolovoza, smatra za arzenal proti tem deželam?
Če naj bi Zahodna Nemčija že bila arzenal kateregakoli, bi zamogla biti le arzenal dežel sovjetskega kolovoza. To so razlogi, iz katerih je razvidno, da program evropske obnove ni program vojne. To je program miru, kajti njegov uspeh zavisi od ureditve, ki pridružuje Nemčijo Evropi. Če naj bi se po tem programu bolj jasno oddelila Nemčija od Evrope, ne bi mogla biti bistvena predpostavka programa obnoviti v štirih ali petih letih trgovino med Vzhodno in Zahodno Evropo.
V tem primeru bi morali zamisliti popolnoma drugačen načrt, po katerem se morajo živila za Zahodno Nemčijo stalno dobavljati iz prekooceanskih dežel, proizvode nemške industrije pa ne smejo pošiljati v Vzhodno Evropo za plačevanje živil. In če bi po tem programu bilo v načrtu ameriškega imperializma napraviti iz Velike Britanije in cele Zahodne Evrope satelite Združenih držav, ne bi predlagali, ne bi zahtevali in ne bi vztrajali na tem, da pod-vzamejo naši evropski prijatelji vse mogoče žrtve, da se napravijo neodvisne od naše pomoči.
Resnica je ta, da nasprotuje smoter programa evropske obnove docela kakršni koli imperialistični zamisli. Namen tega programa je neodvisnost in enotnost evropskih držav, stvar, ki je ne moremo želeti, če bi bili imperialisti, kajti imperiji se ustanavljajo z razdvajanjem in zavojeva-njem, ne pa z zedinjevanjem držav in s pomočjo, da bi se one same vzdrževale. Največja ovira programa je takorekoč splošna tendenca verjeti, da kaka velesila stvarno ne more voditi prosvetljene politike. Omalodušujoče izkušnje človeštva v preteklosti so zapustile takorekoč pri vseh ljudeh prepričanje, da je velikodušna in konstruktivna politika kake države verjetno bedasta;- da mora biti politika, ki je bistroumna, nujno sebična in brutalna.
Zato ni lahko dopovedati našemu poko-Ijenju^kaj je v resnici program za evropsko obnovo, dopovedati, da je to prosvetljen, velikodušen in konstruktiven načrt, ki je pametno zamišljen tudi v višjih in trajnih interesih ameriškega naroda. Dejansko pa so mnogi, ki imajo ta načrt za velikodušen in tudi za preveč velikodušen, prepričani, da ni bistroumen in oni, ki razumejo, da zamore ta načrt biti v ameriško korist, nočejo verovati, da je v skladu s splošnimi koristmi človeštva. To je bilo pričakovati. Svet je videl skozi cele generacije, kako se je sila uporabljala do skrajne meje zla, dočim so bili slabotni oni, ki so delali za dobre namene.
Potreben bo torej čas, da bomo prepričali svet in nas same, da se zamore uporabljati velika sila bistroumno tudi v dobre namene.«
legalnih upornikov in njim nudena oborožena pomoč pomenila napad, ki ga ne bi mogla upravičiti nobena resnica ali lažnji-va obtožba o političnem položaju in o zatrjevanih pomanjkljivostih uprave sedanjega režima v Grčiji.
Toda v sovjetski praksi so načela prožna in uporabljiva za politiko. Markosovo priznanje postane možno, če pridejo voditelji sovjetske politike do prepričanja, da je to koristno za njihove smotre, ki pa seveda niso — to moramo poudariti — osvoboditev grških delavcev in kmetov, temveč ustanovitev pomorskih in zračnih baz pod sovjetsko kontrolo na obalah Egejskega morja in ob boku pomorskih linij proti Turčiji.
Združene države-Sovjetska zveza
Po končani drugi svetovni vojni sta ostali na svetu samo še dve velesili: Združene ameriške države in Zveza sovjetskih socialističnih republik. Zgleda pa, da je svet za dve velesili že premajhen, boj za premoč gre v eni ali v drugi obliki naprej. Pri tem stremi vsaka obeh velesil, da prevlada v svetu njen gospodarski in politični red in ena obeh velesil očita drugi kapi-talistično izrabljanje ljudskih množic, druga pa prvi diktaturo ter fašizem' v novi strožji obliki.
Zato je zanimivo primerjati, kako živijo v eni in drugi teh obeh držav.
Sicer za Sovjetsko zvezo ne moremo dobiti popolne in objektivne slike, ker Sovjetska zveza ne objavlja nikakih skupnih številk o stanju svoje proizvodnje in o stanju gospodarstva. Posamezne številke in izvlečki pa so bolj propagandnega značaja in ne morejo biti kot merilo za pregled celotnega gospodarskega stanja v Sovjetski zvezi.
PLAČE IN CENE
Gotovo je, da je morala tudi Sovjetska zveza preboleti, kakor večina dežel na svetu povojno gospodarsko krizo. Glavno vprašanje Sovjetske zveze je bilo in je še vprašanje zmanjšane proizvodnje. V zvezi S tem je zanimiva ugotovitev, da je znašal letni dohodek na enega prebivalca v Sovjetski zvezi leta 1940, torej tik pred velikimi vojnimi dogodki, preračunano na dolarsko vrednost, 153 dolarjev. V USA je bil istočasno letni dohodek na enega prebivalca 600 dolarjev, torej štirikrat toliko.
Z uredbo leta 1946 je ZSSR. zvišala Cene racioniranim potrebščinam za povprečno 180%. Tako je cena kruha bila preje en rubelj za 1 kg, po novi uredbi pa 3 rublje, torej za 200% več. Za presno maslo je bila cena od 28 rubljev zvišana na 66 rubljev za en kilogram, pri enem litru mleka od 2% rublja na 8 rubljev, pri mesu od 14 na 34 rubljev za en kilogram in pri sladkorju tudi skoraj za 200%.
Istočasno so bile zvišane seveda v Sovjetski zvezi leta 1946 tudi delavske plače. Povprečna plača delavca v Sovjetski zvezi je bila leta-1946 pred povišanjem cen okrog 400 rubljev mesečno. Po vrsti dela so bile plače nato zvišane za 10 do 15% in je s tem narastel povprečni mesečni zaslužek na 500 rubljev.
Seveda so pri tem precejšnje razlike, ker tudi v Sovjetski zvezi ni enotnih plač. Medtem ko nešolani delavec zasluži mesečno 300 rubljev, dobijo strokovni delavci in pa v takozvanih »svobodnih« poklicih večkrat do 3.000 rubljev mesečno. Razvidno pa je iz tega, da so v Sovjetski zvezi bile leta 1946 znatno bolj zvišane cene kakor pa plače.
VIŠINA PROIZVODNJE
Kakšne so bile nato gospodarske razmere v Sovjetski zvezi leta 1947, je iz poročil Sovjetske zveze le težko ugotoviti. Sovjetsko časopisje je n. pr. pred kratkim objavilo, da je proizvodnja premoga dosegla 1947 verjetno 180 milijonov ton. Sovjetski časopisi so tudi objavili, da je bilo v pre-mogokopih zaposlenih 1% milijona delavcev. Iz tega moramo izračunati, da pride v Sovjetski zvezi na enega delavca 120 ton premoga.
Zaradi zanimivosti, ne zaradi propagande, pa navajamo, da je po zanesljivih ameriških poročilih znašala proizvodnja premoga leta 1947 preko 600 milijonov ton. Ker je natančno znano tudi število delavcev v ameriških premogovnikih, moremo zračunati, da je znašala proizvodnja premoga v USA na enega delavca 1500 ton, torej 12 krat več kot v Sovjetski zvezi.
CENE IN DENARNA VREDNOST
V Sovjetski zvezi je bil leta 1947 gotovo najvažnejši ukrep v gospodarstvu uredba 0 denarni vrednosti z dne 14. decembra 1947, ki je odredila zamenjavo rublja v razmerju 10:1. Seveda je ta denarna sprememba pomenila resno izgubo za vsakega sovjetskega državljana, ki je imel kakršnekoli prihranke. Vlada Sovjetske zveze misli, da je ta izguba popravljena s tem, da je odpravljen v Sovjetski zvezi sistem ra-cioniranja blaga in pa s tem, da je uveden nov sistem cen, ki cene nekaterim vrstam blaga poviša, drugim pa zmanjša. Od uvedbe tega novega sistema cen pa je preteklo še premalo časa, da bi bilo že mogoče ugotoviti, ali bo plačilna možnost narodov Sovjetske zveze v letu 1948 večja kakor pa v letu 1947.
Vendar pa tudi v Sovjetski zvezi, kakor nikjer na svetu, razne denarne spremembe same po sebi še ne morejo pomnožiti raz-n;ii dobrin, to je raznega bi?ga. Plačilna
zmožnost je končno le vedno odvisna od pioizvodnje in to od proizvodnje kruha, čevljev, obleke, stanovanjskih hiš in vsega, kar človek nujno vsak dan potrebuje.
Vse to pa so stvari, ki odločajo o višini življenske ravni, (življenskega standarda) in s tem o udobju vsakega posameznika. Gotovo pa je, da je ta življenski standard danes mnogo višji v Združenih ameriških državah kot pa v Sovjetski zvezi.
Skupno ameriško proizvodnjo v letu 1947 cenijo na velikansko vsoto preko 230 milijard dolarjev. Sicer je v letu 1947 znatno narastla količina proizvodnje na-pram letu 1946, vendar je bila dosežena ta izredno visoka vrednost tudi zaradi povišanja cen v letu 1947.
INDUSTRIJSKA PROIZVODNJA
Po poročilih vodilnih ameriških industrijskih podjetij je bila proizvodnja v letu 1947 skoraj pri vseh vrstah industrij znatno večja kot pa kdaj koli v mirnem času. Za leto 1948 pa računajo še z nadaljnjim povečanjem proizvodnje.
V Ameriki je okrog 80 velikih podjetij topline, to je takozvane težke industrije. Ta podjetja so proizvedla skupno okrog 85 milijonov ton litega jekla. To odgovarja nekako 62 milijonom ton gotovih izdelkov. .S tem je prekoračena proizvodnja v primeri z letom 1946 za 21%.
Bombažna predilna industri-j a je dala v letu 1947 okrog 8.9 milijard kvadratnih metrov tkanin in s tem se je zvišala proizvodnja napram letu 1946 10%.
Po cenitvah zveze ameriških žagarskih podjetij je dosegla proizvodnja stavbnega lesa v letu 1947 okrog 966 milijonov kubičnih metrov..
Ameriška industrija kavčuka je dosegla leta 1947 vrednost okrog 3 milijarde dolarjev, po količini pa 1,101.000 ton in je prekosila s tem vsa pričakovanja.
Tudi proizvodnja sintetičnega (umetnega) kavčuka je bila izredno visoka. Tako je bilo mogoče kriti že skoraj polovico vse potrebe po kavčuku s sanitetičnim kavčukom.
Proizvodnja aluminija je prekoračila prvič po letu 1944 mejo 450.000 ton. (Avstrija proizvaja v svoji znani tovarni aluminija v Ranshofen-u za avstrijsko industrijo 3.600 ton aluminija).
Proizvodnja elektroindustrije je bila v letu 1947 zvišana za 50% napram 1946 in za 40% napram letu 1941, v katerem letu je bila pred vojno dosežena največja proizvodnja.
Proizvodnja avtomobilov je znašala po vrednosti 5 milijard dolarjev v primeri z vrednostjo 3.7 milijard dolarjev v letu 1941. V letu 1947 je bilo izdelanih okrog
4,800.000	vozil in tako še ni bila dosežena največja dosedanja proizvodnja v letu 1929, ki je dosegla 5,358.420 vozil.
ZAPOSLITEV IN PLAČE
Število zaposlenih je bilo v letu 1947 v USA okrog 60 milijonov oseb. Vsota med letom 1947 izplačanih delavskih plač je dosegla višino 130 milijard dolarjev v primeri s 116.8 milijard dolarjev v letu 1946 in 47.8 mili jard. dolarjev v letu 1930. Povprečni zaslužek na uro je bil pri industrijskem delavstvu 1.25 dolarja in je bil tako približno še enkrat tako visok kot pred vojno.
Celotna proizvodnja v USA se je dvignila od leta 1939 za 53%. V naslednjih desetih letih naj bi se proizvodnja zvišala za nadaljnih 35%. To bo zvišalo resnični, to je realni dohodek vsakega Amferikanea v primeri z letom 1947 za 27% in v primeri z letom 1937 za 807-. Tudi število zaposlenih naj bi se v prihodnjih desetih letih zvišalo od sedanjih 60 milijonov na 64 milijonov oseh.
V čem je razlika?
Vsepovsod govore o razlikah med Vzhodom in Zapadom: na zasedanju Združenih narodov, v narodnih skupščinah, na političnih zborovanjih; časopisi so polni člankov s podobnimi nasloyi, pri brivcu govore o tem in celo ženske na trgu in po kuhinjah. Večina kaže pri tem na razlike v gospodarskem sestavu — kapitalistično gospodarstvo na eni in sovjetsko gospodarstvo na drugi strani. Nekateri govore o teh razlikah, ker so prepričani, da te razlike dejansko obstojajo in da so najodločilnejše med vsemi, drugi zopet jih naglašajo, da bi zakrili ostale, ki so mnogo odločilnejše in važnejše.
Teoretično razglabljanje o teh razlikah nima mnogo pomena, ker mora zanesljiv odgovor temeljiti na zanesljivih podatkih dejanskega življenja. Zato si oglejmo nekaj takih podatkov!
MERILO ZA DELITEV DOBRIN
Marksisti postavljajo vsaj v načelu zahtevo, da se proizvodi družbene proizvodnje dele po delovnem času, ki ga je kdo opravil, črednost blaga je določena po delu, ki je v vsakem proizvodu vsebovano. Delitev je enostavna, ker se na vrsto dela ni treba ozirati. Bebel piše n. pr.: »Deset minut družbenega delovnega časa v enem predmetu je enako desetim minutam družbenega delovnega časa v drugem predmetu, nič več in nič manj.« (Die Frau, 50. izdaja, str. 402). Za enako dolgo delovno dobo bi moral v socialistični državi sprejeti vsak enako plačilo.
Podatki iz zadnjih let pred 1940 pa kažejo za Sovjetsko zvezo in Zedinjene države naslednjo sliko':
Sovjetska zveza — zaslužek na leto pomožni delaveo pri tekočem traku
1500 rubljev
vodstveno osebje tovarne
24.000	— 36000 rubljev
USA — zaslužek na leto pomožni delavec pri tekočem traku
1.200 dolarjev
vodstveno osebje tovarne
10.000	— 15.000 dolarjev
Plača navadnega delavca je v USA 8 do 12 krat manjša kot plača njegovega šefa, v SSSR pa kar 15 — 25 krat, čeprav bi morala, po teoriji (nauku) imeti oba enako. Toda to še ni vse. Vsak delavec ve, da mu ne pomaga mnogo visoka plača, če so različni odtegljaji (n. pr. za davke in bolniško blagajno itd.) preveliki. Zanj je važno to, kar mu po odbitku odtegljajev preostane. Šele ta del plače služi za kritje življenskih potreb.
Uslužbenski davek je znašal v tem času v USA pri letnem dohodku 15.000 dolar-
jev 30%, v SSSR pa je najnižja možna mera uslubenskega davka 10%, toda še to samo na papirju. Večina ravnateljev sovjetskih tovarn ima kako odlikovanje. S temi odlikovanji pa je združena delna ali celotna davčna oprostitev.
UDELEŽBA NA DOBIČKU
V sovjetskem gospodarskem sistemu so cene za določeno dobo stalne. Zato pomeni znižanje proizvajalnih stroškov istočasno zvišanje dobička, enako tudi povečana storitev delavcev. Da bi imeli ravnatelji tovarn tudi osebni interes na znižanju proizvajalnih stroškov ter na povečanju storitve delavcev (za kar morajo skrbeti predvsem strokovne organizacije!), dobe posebne premije, če jim to uspe. Za neki premogovnik v Ukrajini je znan naslednji primer premij za ravnatelja, obratovodjo in vodilnega inženirja: (v oklepaju odgovarjajoče številke za železno industrijo) znižanje proizvajalnih stroškov za 1% (1%) — zvišanje plače za 15% (10%); znižanje proizvajalnih stroškov za 2% — zvišanje plače za 30%; zvišanje proizvodnje za 1% (1%) — zvišanje plače za 4% (2%) ; zvišanje proizvodnje za 2% — zvišanje plače za 8%.
DOHODKI V NARAVI
Dohodki v denarju predstavljajo manj važni del plače vodilnih oseb sovjetskega gospodarskega sestava. Mnogo važnejši so dohodki v naravi: brezplačne hiše, avto s šoferjem, ki ga plača država, posebna letovišča, posebne trgovine,' kjer dobe za smešno ceno stvari, ki jih navadni zemljani sploh ne dobe, brezplačna vožnja po železnici itd. John Scott, Amerikanec, ki je več let delal kot avtogenski varilec v Magnitogorsku, poroča v knjigi »Onstran Urala« o ravnatelju tovarne za jeklo, da je imel leta 1938 na razpolago novo trinadstropno hišo s 14 sobami, s sobo za biljard, za otroke, za glasbo, delovno sobo, nadalje majhen park z jeleni. Hiša je' stala 80.000 rubljev, oprema 170.000 rubljev, kar pomeni letno plačo 170 pomožnih delavcev.
PREDNOSTI V ŠOLSTVU
Otroci vodilnih oseb sovjetskega gospodarskega sestava uživajo velike prednosti zlasti od leta 1940, ko so uvedli šolnine, ki sicer niso pretirano visoke, ki pa vendar marsikateremu kmečkemu ali delavskemu otroku onemogočajo pot do višje izobrazbe. To je toliko važnejše, ker je pogoj za vodilna mesta v upravi in gospodarstvu dovršena visokošolska izobrazba. Že leta 1938, ko še ni bilo šolnine, je izhajalo nad 50% dijakov iz družin industrij-cev in višjih uradnikov ter manj kot 10'%
iz kmečkih družin, čeprav je prebivalstvo nad 50% kmečko.
ODLIKOVANJA IN NAGRADE
Poleg vsega tega dobivajo ravnatelji tovarn in ostalo vodilno osebje pogosto posebna priznanja, tzv. Stalinove bone, ki pomenijo novih 50.000, 100.000, pa tudi
150.000	rubljev dohodka.
RAZLIKA JE DRUGOD
Te izredne ugodnosti, ki jih uživajo vodilne osebe sovjetskega gospodarskega sestava, presegajo daleč ugodnosti vodilnih oseb v kapitalističnem gospodarstvu, a redno tudi dobičke kapitalističnih podjetnikov samih. Toda vse te ugodnosti dobivajo ti vodje sovjetskega gospodarstva samo tako dolgo, dokler opravljajo svojo službo. Izrednim dokladam za uspeh na eni strani odgovarjajo kazni za neuspeh na drugi strani. Razen tega je vsak in-dustrijalec pod neposrednim nadzorstvom državnih in strankinih organov. Državi in stranki je dana oblast, da moreta brez navedbe razlogov vsakega ravnatelja in ostalo vodilno osebje v 24 urah odstraniti. To so pa že področja, ki presegajo zgolj gospodarska merila.
Na delu je temeljni nauk marksizma, namreč materializem, ki ne pozna svobode duha, ki ne pozna nedotakljivih pravic osebnosti.
Na zgolj gospodarskem področju so torej razlike med Vzhodom in Zapadom drugotnega pomena, zlasti odkar se tudi kapitalizem bliža v tej ali oni obliki načrtnemu gospodarstvu. V kolikor na gospodarskem področju razlike obstajajo, so samo odsev globljih in resnično odločilnih razlik na duhovnem področju — razlike med materialističnim svetovnim nazorom in med krščanstvom, v kolikor je na Zapadu še živo oziroma se znova prebuja.
Poskusi kominforme v
Hmeriki
»New York Herald Tribune« poroča, da skušajo komunisti ustanoviti svoj glavni stan na zahodni polobli na podoben način, kakor ima kominforma devetih držav svoj sedež v Beogradu.
List pravi, da nobena južnoameriška vlada ne bo dovolila na svojem teritoriju takšnega sedeža, če bo zanj zvedela. Dopisnik omenjenega lista je pred nedavnim zvedel, da se govori, da bi komunisti radi izbrali Montevideo za kraj svojih sestankov in za središče svojega delovanja za zahodno poloblo.
Komunisti so si izbrali Uruguaj, ker fanatično brani svoje demokratične svo-boščine in je malo izgledov, da bi bila komunistična stranka v Uruguaju proglašena za nezakonito kakor v Združenih drža-vah. V Braziliji vlada pobija komunizem, tudi čile mu ne pusti prosto dihati in Argentina mu krepko stopa na noge. Komunisti menijo, da bi bil zato demokratični Uruguaj najprimernejše mesto za njihove sestanke. Uruguajska vlada je zaradi teh poročil nekoliko vznemirjena. Uruguajska vlada se' ne boji domačih komunistov in ne bo hranila njihovega delovanja, toda če skušajo komunisti ustanoviti v Montevideu glavni stan za latinsko Ameriko, da bi tam dobivali in sprejemali navodila za akcije iz Moskve in Beograda in bi sejali nemir v Ameriki, potem je pričakovati, da bi uruguajska vlada ukrenila močne obrambne ukrepe. To delovanje bi namreč pomenilo tuje vmešavanje, ki ne more biti dovoljeno. Uruguajsk; predsednik je izjavil, da mora biti Uruguaj le sedež demokracije.
Zarota kominforme
Londonski list »Daily Mail« komentira v članku z naslovom »Zarota« tajni načrt ko-minterne, označen s črko »M«, ki so ga odkrili britanski funkcionarji v zahodni Nemčiji.
Načrt je odgovor komunistov na Marshallov načrt za evropsko obnovo in predvideva organizacijo stavk v Porurju za dobo štirih mesecev, da bi s tem paralizirali industrijo v Nemčiji.
»Daily Mail«, ki komentira ta načrt, piše, da je vsekakor malo dvoma, da bi načrt ne bil avtentično komunističen. Ta načrt se namreč dobro strinja z znano željo Sovjetske zveze po onemogočenju Marshallove pomoči za Evropo in tudi za zahodno Nemčijo. Ta zarotniški načrt potrjuje vse, kar smo slišali o želji Sovjetske zveze, da je treba pahniti Evropo v bedo in zmedo, kajti sicer ne bo mogel v njej uspevati komunizem. Komunizem kuje svetovno zaroto, da bi so polastil oblasti v vseh državah. Protokol »M« se le malo razlikuje- od zarote, ki so jo odkrili v Kanadi, in od sovjetskega pritiska na Perzijo.
£epote slovenske zemlje
Kot se bo k nam iz daljnih krajev vrnila lastavica in bo prhutala nad vasjo, nad vodami in bo cvrčala v gnezdu pod stro-pom, v hlevu in v veži, tako naj se naša misel poda kot ptica lastavica čez morje nad to našo prelepo domovino in se naužije njenih krasot.
Vem, da ste v svojem življenju videli imenitne in visoke stavbe, spomenike ter umetne vrtove. Sami veste, da je za vse treba učenega arhitekta: za palačo, za most, za kip, za park. Vsak umetnik pa si napravi najprej načrt, nato še majhen model, po katerem gradi, ureja in kleše. Predstavimo si prav po otroško in preprosto Boga Stvarnika kot arhi' ekta, ki je pripravljal zemljo za domovino človeka. Tudi on si je napravil model, majhen vzorec in si je rekel: Človek naj ima plodno zemljo, ki mu bo dala žita in kruha. Človek naj ima potoke in reke, ki mu bodo dajale pitno vodo in gnale mline in žage, turbine in kolesa. Človek naj ima gozde, kjer bo dobival les za stavbe in drva za kurjavo. Človek naj ima jezera in morja, kjer bo lovil ribe in se vozil v daljne kraje. Človek naj ima sončne gorice, da si s čašo žlahtne kaplje razveseli srce. In še nekaj: Za lepoto, za zlat okvir pa naj ima visoke gore, k j ar se v rdeči zarji sveti večni sneg, kjer plazovi bobne, kjer se paseta divja koza in kozorog.
Tak je model zemlje za človeka. In razpele so se širne ravnine Amerike, Rusije, Poljske, Kitajske; zakipeli so v nebo velikani gora, zašumele ser vode, zabučalo je morje, vsa prelepa zemlja je zaživela % vso lepoto in mogočnostjo kot domovina človeka. Ko pa je bila zemlja urejena, je Bogu ostal model, majhen model. Kaj bi z njim ? In ga je Bog postavil v srce Evrope in rekel: Pa naj bo ta model slovenska zemlja! Ali ne verjamete? Naj je to samo prispodoba, legenda za otročiče, toda resnica je, da je Slovenija ena sama stisnjena lepota kakor zbrana z vesoljnega sveta.
1 Pojdite z menoj in se prepričajte!
Stopimo najprej v Prekmurje, v Slovensko Krajino. Široka zasejana pokrajina nas pozdravi. Ravan teče' v nedogled proti Ogrski. Tu je zgodovinska zemlja, last davnih slovenskih knezov. Ta zemlja do Donave je bila pod oblastjo slovenskih knezov. Pribina in Kocelj sta bila zadnja. Kocelj je umrl 874. On je širil kulturo med Slovenci, pri njem je bival Sv. Metod.
A vdrli so v slovensko zemljo Madžari. Na tisoč naših pradedov je bilo prodanih v sužnost k • Mavrom v Afriko in Azijo. Madžari so posedli rodovitno zemljo. Slovenec je bil izrinjen na neplodna tla hribov, na Goričko. A prečudna je sila in zavest slovenskega naroda. Ob zemljo je bil, ob svoje šole, pod tujo oblastjo, odtrgan od Slovenije stoletja, toda propadel ni! Narod se je ohranil do danes.
Toda zapustimo to zemljo žalostnih spominov in pojdimo proti Ptuju. Skozi Slovenske gorice se peljemo. Tam je Ljutomer. Krog in krog vinski hribčki, tiste gorice, ki rodijo najboljšo kapljico, res
vino za junake. Vsa ta pokrajina je prečudovita pesem: klopotci, ki preganjajo ptice, da ne zobljejo grozdja, pojo, klopočejo svojo pesem. Tihi hrami dremljejo sredi trtja, vse čaka, da pride trgatev, ko vse gorice zažive, ko odmevajo vriski, topiči in petje viničarjev in zbori čričkov. Sredi tega veselja pridemo v Ptuj, slovito mesto ob Dravi. Tu je bila stara rimska postojanka Petovio, ob cesti, ki je vodila iz Italije proti Donavi. Petovio je bila trdnjava, ki je zapirala pot v državo in obenem važno tržišče. Muzej starin v Ptuju je imeniten. Odkrili so stare templje, kipe bogov, rimske kamne in napise. Nad mestom pa mogočno stoji graščina, nekdaj trdnjava, sedaj še zgodovinski odsev nekdanje grofovske oblasti, ki ji je tlačanil Slovenec.
Odtod hitro zdrčimo čez dravski most in pred nami se začne razprostirati Ptujsko polje. Vinske gorice ginejo v daljavi. Cesta se vije sredi travnikov in polj. Toda zavijmo med haloške gorice! Ne smemo naprej, preden se ne ustavimo še v Rogaški Slatini. Tam je imenitno zdravilišče, ki slovi po svojih zdravilnih vrelcih. Polno hotelov s svojimi tihimi sobami, zdraviliški dom z dvorano, godbo in lepimi parki, po bregovih krasne vile. Ker nismo bolniki, se tu ne zadržimo dolgo. Po steklenici pristnega haložana jo mahnemo Židane volje proti Mariboru.
Maribor je drugo največje mesto Slovenije, srce zelene Štajerske. Recimo mu »naš sončni« Maribor. V njem ni megle, ne ljubljanske ne londonske. Maribor hrani spomin na Slomška, škofa svetnika in narodnjaka, ki je reševal pred tujci slovenski narod z besedo in peresom, celo s tem, da je prestavil škofijski sedež iz Lavanta (Št. Andraž) in budil ljubezen do slovenskega materinega jezika. Ob razsulu po prvi svetovni vojni pa je bil slovenski general Maister — pesnik in vojak, ki je otel Maribor Sloveniji.
Žal moramo hitro dalje po dravski dolini. čedalje ožja je in kjer je najbolj stisnjena, tam je velikanska elektrarna — Fala. Mimo Fale hitimo v Dravograd, do nekdanje trdnjave, ki je zapirala Turkom pot na Koroško. Po vsej ozki dravski dolini ob levi in desni so temni gozdovi, zato je tam polno lesne industrije. Iz Dravograda gremo dalje preko Prevalj na Koroško. Pri Gospe Sveti in vojvodskem prestolu se poklonimo spominu naših svobodnih dedov na Gosposvetskem polju. Povejmo jim, da nam je njih zemlja draga in sveta, ker je tudi naša ožja domovina-
Nato se obrnimo v Savinjsko dolino. Savinja je cesta splavarjev. Da bi videli te naše junake! Dolgi splav hlodov zdrči čez jez. Peneča se voda brizga na vse strani, splav se potopi in valovi zagrnejo splavarja, on pa vriska in stoji trdno ter vodi splav spet v mirno vodo. V Savinjski dolini je važno mesto Velenje. Pri Velenju so skladi premoga. Na koncu Savinjske doline, ki jo obkrožajo veliki gozdovi, stoji mesto Celje, nekdanja rimska Celeia.
Nad Celjem samevajo razvaline starega gradu. Tu so stolovali mogočni celjski grofje. Njih posestva so segala na Koroško, Hrvaško in v Bosno. Morda bi bila iz tega središča nastala velika Slovenija, da ni bil zadnji grof Urh Celjski leta 1456 od ogrskih zarotnikov umorjen, ko je šel na pomoč Srbom, ki so se borili s Turki. Ker ni imel naslednika, je pripadlo po pogodbi vse premoženje Habsburžanom.
Iz Celja se odpeljemo po železnici po vedno ožji soteski ob Savinji do Zidanega mosta, ki je važno prometno železniško križišče. Tu krenemo proti jugu do Krškega in Brežic, kjer se spomnimo znamenitih kmečkih uporov. Od Brežic proti Novem mestu se razprostira lepa ravnina, krog obdana z vinskimi goricami. Tam je prava domovina našega cvička (najbolj znan oni iz vasi in okolice Gadove peči), pravijo, da najbolj zdravega vina na svetu. Novo mesto je dolenjska metropola, ki ima prekrasno lego ob Krki. Od tod smo hitro v Dolenjskih Toplicah, kamor hodijo številni bolniki preganjat svoj revmatizem. Skozi predor pod Gorjanci nas pripelje železnica v Belokrajino, v Semič in dalje. Spet košček zemlje zase. Tiha ljubkost hramov po gričih, bujno trsje raste krog njih doli do Metlike in Vinice > ob Kolpi. Vse je v tej krajini: vinske gorice, njive in travniki, gozdi na Gorjancih in na kočevskih hribih celo naselbine ciganov. Vinica že meji na Hrvaško.
Pojdimo ob Kolpi navzgor pa pridemo do Broda in skozi Osilnico — tam je prava Švica, take pečine se dvigajo nad reko proti severu, na jug pa so' neprodimi gozdovi. Velike lepote, krasna letovišča bi še tod nastala, a žal ta kraj še ni zvezan z železnico. Toda tudi ta še pride. Skozi Čabar pohitimo do Cerknice z jezerom, ki nudi jeseni ribe, pozimi led za drsanje, poleti pa kosijo po njem seno. Čudo, ki ga ni menda nikjer na svetu. Iz Cerknice pozdravimo Postojno, ki ima največje svetovne podzemske jame, polne samih kapnikov in kristalov, ki tvorijo cele dvorane, cerkve in kapele. Sedaj se pa obrnimo proti Ljubljani. Vrhnika je nekdanje rimsko čolnarsko pristanišče; tam vre iz tal Ljubljanica, ki priteče iz Cerkniškega jezera, gre skozi Postojnsko jamo in vrta pod zemljo do Vrhnike. Vrhnika je rojstni kraj našega velikega pisatelja Ivana Cankarja. Z Vrhnike smo hitro ob robu prostranega ljubljanskega barja v Ljubljani. Barje — tu je bilo veliko jezero in v njem stavbe na koleh. V pradavnini se je topil v to jezero triglavski ledenik, katerega ostanek je le še večni sneg na Triglavu, reka Sava in vsa prodnata gorenjska ravan.
V beli Ljubljani smo. Nič več ni dolga vas, je lepa slovenska prestolica, kjer je naš ponos — slovenska univerza. Ljubljana ima lego kakor ne zlepa kako mesto. Krog in krog nje je velika rodovitna ravnina, po njej tečeta reki Sava in Ljubljanica. Golovec in Rožnik, dva senčnata hri-, ba kot nalašč za sprehode, v daljavi pa so
Kamniške planine, Karavanke in Julijske Alpe s Triglavom. Proti jugu je gozdnati Krim in vse polno manjših zelenih vrhov. Ljubljana raste in se širi na vse strani. Razvija se industrija in trgovina, polno je šol, velike palače poleg rastejo lepe vile dan na dan. Celo nebotičnik vidimo. Seveda ni to ameriški velikan, pa je vendarle imeniten, saj je najvišja stavba države in tudi vse sosednih držav. Iz Ljubljane peljejo železnice na vse strani. Proti severu v letoviško mesto Kamnik, proti severozahodu na Gorenjsko. Dolin, kot na Gorenjskem ob Savi, je na svetu malo.
Vlak drdra sredi najlepših polj, vrtov, hiš in vasi, v ozadju pa se dvigajo po hribčkih bele cerkve kakor cvetoče planike in izza njih rasto visoke gore in snež-niki. Vsa ravan je gosto naseljena. Povsod je industrija. Št. Vid ima mizarstvo, Medvode papir in olje, Škofja Loka klobuke in les, Kranj predilnice, Tržič predilnice, čevlje in usnje, Kropa kovane žeblje, Lesce verige in čokolado, Jesenice pa imajo velike železne tovarne. Vse to stori, da je ljudstvo po vsej Gorenjski najbolj oskrbljeno, zato res nekam gosposko. Vse hiše in hišice so snažne in bele kakor majhne vile. V Kranju je pokopan naš veliki Prešeren. Kranj je središče Gorenjske, veliko tržišče in industrijsko središče. Imeniten je starodavni Tržič z nekdanjo staro železno iftdustrijo. A danes vre vsa okolica v njegove predilne tovarne. Kaj pa šele lepota Gorenjske! Ali naj vam opišem Bled, svetovno znano letovišče? Bled — z biserom — jezerom in otokom s cerkvico in gradom na. strmi skali! Prešeren pravi: Ni lepšega kraja, kot je z okolico ta podoba raja. Z Bleda vodi pot po romantični soteski v Bohinj k jezeru, na Triglav, na Črno prst, na Bogatin in druge gore. Splošna sodba tujih turistov je ta, da tako lepega kraja niti Švica nima. Na Triglav se lahko vspneš po zložnih potih, pa tudi po hudih strminah. Stopimo še mi na vrh, v Aljažev stolp in se razglejmo po lepi Sloveniji. Če zadeneš jasno jutro, vzhod sonca, doživiš prizore, ki jim nobeno pero ni kos — samo duša in srce uživata. Poglejmo proti sinji Adri-ji. Še se zibljejo po njej čolni slovenskih brodnikov, Soča vre po skalovju kot zelen trak, pod nami so Trentarji in Bovčani s svojimi čredami ovac v skalah. O, pozdravljeni bratje in sestre v Gorici, v Trstu in Istri! Mudi se nam. Vrnimo se s Triglava, pa ne čez severno steno, kjer se ubije marsikateri drzni plezalec. Pojdimo kar po lepi poti v Mojstrano in Dovje, kjer je modroval In delal načrte za mladinske koče naš župnik Aljaž. Z Dovjega stopimo še v Kranjsko goro samo za dober dan in Zbogom. Premalo časa imamo za vse lepote tamkaj na Vršiču, na Prisanku, na Jalovcu in v Planici, kjer je za smučarje svetovno znana skakalnica. Želeli bi si še in še planinskega zraka, kakor ga srkajo v Kranjski gori številni letoviščarji. A časa ni več. Kakor nemirna ptička je letela naša misel od kraja do kraja po Sloveniji.
Ni videla vsega. Kako neki! Toda eno nas je le prepričalo: Slovenija je res vzorec vseh mogočnih naravnih lepot, kot poje Vodnik: Polje, vinograd, gora morje, — ruda, kupčija, tebe rede.	(Sl. 138)
Anton Koder:
TCmeioki
tlUMUHtod
Zgodovinska povest 7.
Po tem samogovoru je umeje stopil po poti. Po enourni hoji je prispel do starodavnega gradu, katerega lastnik je bil zloglasni grof Tahy. Moral je biti visoka osebnost, kajti zmenil se ni niti za stražnika v stolpu, ki je spustil dvižni most, niti za priklone sivolasega vratarja. Molče je izginil za grajskim zidovjem.'
Uro pozneje ga je sprejel grof.
»Kako je z mojim poveljem, oskrbnik Črnič?« ga je le-ta vprašal.
»Kakor je ukazala vaša milost, slavni vitez! Kolikor sem mogel, sem storil. Vendar žalibog brez uspeha. Zato mislim, da je vaša črnogledost prezgodnja in neutemeljena«, je ponižno odgovoril oskrbnik.
»Ne sodite, kar ne spada v vaše področje! Pokorščina in brezobzirna vdanost je vaš posel, ki ga zahtevam z vso odločnostjo«, je zavpil grof, razkačen zaradi nepopolnega poročila in oskrbnikove predrznosti.
»Kaj ste torej sploh storili? Kolikokrat ste biii tam?« je grof zadirčno vpraševal dalje.
»Tri noči zaporedoma, vaša milost! Vseeno pa vam ne morem poročati nič odločilnega. Prvo noč je prišel Ilija pozno, toda sam domov. Drugo noč ni šel nikamor. Tretjo noč pa sc, prišli k njemu trije možje.
Zaradi teme nisem razločil, kdo so bili«, je poročal Črnič.
»Trije možje so prišli k Gregoriču in. vi jih niste spoznali niti po postavi niti po hoji?« je vzkliknil graščak.
Kakor da' ne bi rad izdajal svojih znancev brez dokazov ih še celo brez posebne nagrade, je mož izogibajoče odgovoril:
»Vaša milost! Do jutra sem čepel pod steno, da bi vsaj po besedi spoznal, kar mi je prikrila noč. Toda v hiši je tiho kakor v grobu. Možje so v temi in molče zapustili Ilijev dom.«
Graščak je strupeno pogledal oskrbniku naravnost v obraz:
»Torej niste nič videli ali pa niste hoteli! Dozdeva se mi, da imate kurjo slepoto. Vendar je dovolj. Dosedanja tajna poročila so torej resnična! če hočete, vam povem sam, kdo so oni ponočnjaki: Matija Gubec iz Stubice, rdečelasi Pasanec in mlado seme Miha Guzetič, jako predrzen in nepridiprav človek.«
Oskrbnik se je stresel od groze ob teh imenih in dejal:
»Bog daj, da bi se motila vaša milost! Zelo neprijetno bi bilo, ko bi se uprli tako veljavni možje. Bilo bi kot grom, ki se razlega po vsej deželi.«
Graščak mu je srdito odvrnil:
»Kaj govorite o gromu mojih prekletih hlapcev? Ali poznate te slike po stenah?«
»To so dedje vaše milosti, ki so se proslavili v obrambi domovine pred notranjimi in zunanjimi sovražniki«, je ponižno dejal oskrbnik.
»Zapomnite si torej,« je mogočno pričel Tahy, »da sem vreden naslednik svojih očetov. Do zadnje kaplje krvi bom branil slavno ime Tahyjev in svojo posest naj-
prej pred notranjimi in če bo potrebno, tudi pred zunanjimi sovražniki.«
Po teh besedah je stopil k oskrbniku, mu položil desnico na ramo in mu skoraj priliznjeno dejal:
»Zato sem si izbral zveste ljudi. Posebno vi ste mi bili vselej zmožen pomočnik. Hvaležen sem vam zato- Izročil sem vam tajno zadevo, ki bo tudi za vas, če le hočete, velike vrednosti.« Graščak je prisedel k oskrbniku, kar se doslej še ni zgodilo in nadaljeval:
»Ali niste pri pobiranju desetine opazili, kako se je Ilija ponosno vedel in ugovarjal, ko sem mu povišal vinski davek ter jesensko tlako v mojih gozdovih? — Tega osornega obraza ne morem pozabiti. Opominja me, da uničimo hlapčevsko trmo prej ko prej, dokler ne zastrupi tudi ostalih.«
Oskrbnik je molče prikimal, vendar je zmajeval z glavo, kakor bi hotel reči: saj to, ni mogoče.
»Poslušajte me dalje, Černič! Ali je naš Gubec le za las boljši od beraškega Gregoriča? Z našo pomočjo je obogatel in sedaj se ima že za nam enakega. Vem, da ga ima ljudstvo rado. Zaradi tega je še nevarnejši zapeljivec. Že si je pridobil dva glavna postopača med našimi kmeti, namreč Pasanca in tistega postavnega in skoraj bi rekel, lepega mladeniča Guzetiča!«
Grof je oskrbnika vprašujoče pogledal. Černič je pogled razumel in odgovoril:
»Težko je soditi brez pravih dokazov, vaša milost. Zato vas prosim, da me ne tirate v takojšno odločilno pritrditev — ali pa me odvežite pretežke naloge.«
Oskrbnik je modro premislil in s posebnim namenom izgovoril te svoje besede.
»Sramujte se takega govorjenja! To ne pristoja možu, ki dobro ve, kako plačujemo zasluge za nas in domovino! Kdo naj nam svetuje in pomaga v tej stvari? Ostati mora tajno in iskro moramo poteptati, še predno bo zagorela. Le vi nam lahko pomagate.«
Oskrbnik, ki se je le preračunano obotavljal, je tedaj dejal:
»Nehvaležno je tako delo, vaša milost. Navadno obeta slabo plačilo!«
Černič je ubral pravo struno. Grof ga je razumel in takoj mu je pričel obljubljati bogato plačilo. Oskrbnik je pri obljubah kar oživel. Ko je vzbudil graščakovo pozornost, je spremenil prejšnji hlapčevski glas, rekoč:
- »Veseli me in srečen sem, vaša milost, da sem bil prav jaz prvi, ki vas je opozoril na to strupeno zalego. Hitro se mora zgoditi nekaj, kar bo v svarilen vzgled vsem ostalim kmetom. Sedaj je ugoden trenutek.«
»Kaj mislite? Samo hrupa ne! škodovalo bi več kot koristilo,« mu je grof vpadel v besedo.
.»To ni potrebno. Vzemimo vse, kar se da! To bo najobčutnejša kazen. Vzroki bodo prišli potem sami po sebi.«
»Torej z beraštvom hočete krotiti be-raštvo?« je zamišljeno vprašal graščak.
»Beraška palica tepe najhujše. Strup s strupom, kol s kolom, to je moje staro načelo, ki me še ni ogoljufalo.«
»Toda kje naj začnemo? Gubec je veljaven in ima dosti prijateljev; Pasanec se je s plačilom odtegnil naši tlaki; Guzetič pa je premlad in sedaj še ni nevaren.«
»Zakaj bi po mravljah stopali? čemu sem že tri noči hodil na prežo? Treba je streti glavo!«	(Dalje prihodnjič)
podana
INVALID
Veter je tulil okrog hiš, ki so se stiskale okrog vaške cerkvice kakor piščeta pod kokljinimi perotmi. Pod nebom so se vlačile megle kot velikanski umazani prti ter zastirale zvezdnato nebo. Skozi okna, ki so bila zapažena še z mahom, je sijala motna svetloba petrolejk ter metala mednje žarke na luže, ki so bile pod kanom. Celo nekaj ostankov snega je še ležalo okrog hiše. Visoki jagnjedi ob cestah so se ob sunkih vetra stresali v svojih vrhovih, veje so bile ob veje. Žive duše ni bilo videti nikjer, le pes, ki je odgovarjal znancu v soseščini, se je oglašal v temno noč.
Ura v vaškem zvoniku je udarila enajst-Po okrajni cesti, ki leži nekoliko nad'vasjo, je stopal mož, oblečen v ponošen in že scefran vojaški plašč, ob bergli se je počasi pomikal dalje ter od časa do časa obstal. Oči so mu v temi nekaj iskale. Veter je za kratek hip razgnal oblake, videlo se je nekaj zvezd, ki so radovedno mežikale na neznanega potnika. Tujec je ta hip zagledal v daljavi, dvoje luči, ki sta kakor dve dobro poznani očesci gledali vanj. Spreletelo ga je po vsem telesu. Da, tam je njegova hiša in v njej žena z otroki. Tri dolga leta je že od tega, kar je vzel slovo in odšel, kamor ga je klical ukaz — na vojno.
Breze s svojimi belimi stebli so se priklanjale v moči vetra skoraj do tal, kakor da bi pozdravljale mimoidočega nekdanjega rojaka, ki se po dolgih letih vrača v njihov objem. Govorile so mu, glej nas, tudi me smo pohabljene od teže minulega snega in nočnega vetra, a smo vseeno vzdržale in se sedaj vračamo k novemu življenju, polne upanja in veselja. Toda mimoidoči ni slišal njihovega šepetanja in je počasi nadaljeval pot. Dospel je do križa, od katerega nedaleč se odcepi cesta, ki peljo v vas, prav mimo njegove hiše. Križ je bil že star. Zob časa je narisal vanj svoje poteze. Podoba Križanega je bila od dežja izprana, trnjeva krona je postrani počivala na Gospodovi glavi. V podnožju je bil šop suhega cvetja, katerega je mor-da že pred več meseci položila tja roka vaškega dekleta.
Neznanec se je ozrl proti križu in krenil na pot proti vasi. Že je videl razsvetljena okna skromnih hiš, zdelo se mu je, da vidi celo slamnate strehe in dimnike, na katerih v poletju gnezdijo štorklje. Zopet je postal. Nekam tesno mu je bilo sri srcu. Kako ga bodo sprejeli? Zdrav in čvrst je odhajal, vrača pa se kot pokvečen in izmozgan starec — invalid — brez noge, bolan na telesu in duši. Naslonil se je na bergle in zrl proti vasi. Slišal je lajež psa, slišal celo, kako so se nekje odprla vrata in je nekdo rahlo zakašljal.
Misli so zaplavale naenkrat za deset let nazaj, ko je bil še mlad in zdravja poln fant. Brez skrbi so tekla leta. Na delo je hodil na grofovsko posestvo, dokler se ni oženil. Hitro so minevala leta v tihi družinski sreči. Le prehitro so minila. Ko se je poslavljal, na belo nedeljo bo ravno tri leta, je zapuščal poleg žene tri otročiče, četrti je bil že pod materinem srcem. Ko je pomislil na prestano trpljenje minulih let, je stisnil zobe in polglasno zaklel. »Hudi-ka, kaj je bilo tega treba? čemu sem se boril? Za oblastnika, prekletega, zemlje lačnega in nasilnega!« Jezno je stisnil pesti, ker v treh letih ni bil niti enkrat doma, dasiravno je prosil in moledoval. Zastudilo se mu je življenje, zlasti ko je bil ranjen in so mu morali odrezati nogo nad kolenom. »Le čemu vse to? Za koga sem prelival kri?«
Pred očmi mu je stopila Liza, njegova žena; zgrozil se je, ko je pomislil, da ji bo sedaj ne v oporo marveč v nadlego. Za delo je nesposoben. Ko bi bil vsaj zdrav, tako pa čuti, kako ga v prsih tišči in bode. In deca? To ga bodo gledali. Kakor capin, ki je pognal zdravje po svetu, za prazen nič, se vrača. Ali ga bo mogla žena še ljubiti? Otroci ga bodo gledali postrani kot tujca, ki je prišel domov le za napotje. Dvoje solz,, debelih solz se mu je utrnilo in počasi teklo po kosmatem licu.
Veter je znova zatulil z vso silo in pognal deževne kaplje možu v obraz. »Dežuje,« je pomislil in se s težavo prestopil. »Ali naj grem res domov? Domov, da bom vsem v nadlego? Mesto da bi jaz redil družino, bo morala družina rediti mene.« Bolestno je zaječal in si popravil čepico, ki mu jo je veter skoraj odnesel. »Ne, ne pojdem,« se je odločil in zopet okleval.
»Kam?« se mu je znova vsililo vprašanje. »Svet je -eMk. Daleč meč od tod, kjer me nihče ne pozna. Lajno bom kupil in šel od
hiše do hiše kot berač, dokler mi ne dä stalnega doma smrt, ki bo prišla. Saj čutim, da ni več daleč. Lažje bo Lizi brez mene kakor ob takem pohabljencu.«-
»Pojdem,« se je počasi odločil še enkrat, ošinil vas, zakrito v nopni plašč in se počasi okrenil nazaj.
Zopet je stal ob križu, plot okrog križa je polomljen in klečalnik je zlezel v zemljo. Le strohnela streha je ostala. Ozre se na vas, ki leži v dolink Vidi dvoje luči, ki sijeta iz dalje kot dvoje žalostnih oči. S težavo utrga pogled od luči in ga dvigne h Križanemu. »Križani,« vzdihne mož in strmi v križ. »Tudi ti si trpel.«
Po glavi se mu križajo misli: »Dom, žena, otroci, vojna, trpljenje, svet in zopet Križani, ki je trpel pa ni klel. Ni pravice na svetu,« vzdihne zamolklo. »Ko bi bila pravica, bi bilo vse drugače. Tako pa reveža vsak odganja od praga in močnejši si dela sam pravico. Kaj je pravica? Pest močnejšega, bogatejšega, zvijačnejšega, nasilnejšega. Ne, na svetu ni pravice, ni ljubezni in je ne bo. Le Ti, Križani, si pravica, le Ti si ljubezen.«
Vse, kar je videl zadnja leta, priča, da je vse laž. O pravici govore in o ljubezni, na skrivaj pa mislijo, kako bi koga o^iga-nili. »Mene, glej, Križani, so goljufsfli za zdravje, za bodočnost, za vse.«
Zdelo se mu je, kakor da sliši tih in proseč glas: »Vzemi svoj križ in hodi za menoj!« Spet mu roje misli po glavi. »Križ? Berglje? So li mar to njegov križ?« Mož sloni na bergljah in misli. Dolgo, zelo dolgo. Poltiho govori, sam s seboj. Slišita ga
Ne vem mu imena. V tem pustem jesen, skem večeru mi prihaja pred oči samo njegov obraz, spačen, kakor s težkimi biči pretepen.
Prvič sem ga videl na koncu kranjskega mostu/ Sedel je . v poletnem prahu, umazan, kakor da je izgubljena duša pritavala Bog ve odkod in obnemogla ravno pred mostom. Kosmat obraz, velike, zmedene oči, mesto nog in rok v žakljevino zaviti štrclji.
Videl sem ga, ko je prosil mimoidoče. Dvignil je štrclje, udarjal z žakljevinasti-mi dlanmi in grgral nerazumljive besede. Zdel se mi je podoben pingvinu.
»Kakor žival,« sem slišal zajetno gospo, ki se je vračala s trga. Iskala je po denarnici. Videl sem dvodinarske in dinarske novce. Potlej se. je sunkoma obrnila.
»Nimam drobiža.«
Oči neznanega berača so šle za njo, toda gospa je že šumela v klanec. Stal sem pod kostanjem, ravno nasproti beraču in se naslanjal na železno ograjo. Kakor neznana ihta se mi je nekaj dvigalo iz srca proti grlu. Rad bi bil bogataš, ki bi se igral z milijoni, stopil k neznanemu beraču in mu rekel:
»Pridi, da ti kupim brečo. Novo in svetlo kakor cekin.« Toda v žepu sem imel samo nežico, novček za petdeset par. Samo žemljo si dobil zanj, nič več. Za petdeset par ne moreš kupiti sreče, ki bi bila tako velika, da bi udušila bolečino neznanega berača.
Pogledal sem v klanec in videl zajetno gospo, kako se je oddihavala.
Kakor žival, je rekla.
Lovil sem beračeve oči. Velike so bile in zmedene, čudno žalostne in pohlevne. Morda je bil v njih prah daljnih cest, samotne šupe in zatohli hlevi, kjer je neznanec nočeval. Sam ne vem. Vsakega so pogledale, ki je šel mimo, v žakljevino odeti štrclji so plosknili. Grgrajoči glasovi so prosili.
Cesta je bila suha, prahu za dva prsta na debelo. Avtomobili so ga dvigali in v presledkih sem videl neznanega berača v prašni megli kakor indijskega Budho. Le ploskanje žakljevinastih dlani sem čul in glasove, ki so bili podobni grgranju vode v požiralniku.
Ljudje so prihajali in odhajali in moje srce je prosilo z beračevim. Berač sem bil za berača, ne z glasno besedo, temveč s skrito bolečino, ki je rasla v meni kakor trnjev grm.
Potlej je prišel človek, ki sem ga poznal. Ni stradal, samo enega otroka je imel in tri hiše. Plešast je bil, lepo zalit, z obrazom, ki je bil pretkan z vijoličastimi žilicami. Ustavil se je in segel po denarnico. Stotaki so bili lepo zravnani, cel šop jih
samo smreki, ki se dvigata visoko v zrak zraven križa in pojeta Križanemu večno slavo in čast. »Če je tako, — potem — potem — zgodi se Tvoja volja! Ti že veš, kaj je zame najbolj prav!«
Utrujenost se ga polašča. Dolge štiri ure je že na potu. Ali naj sede, za trenutek vsaj in naj se odpočije? Potem pa — kam? Naprej? V svet kot berač? Ali pa nazaj, v imenu božjem, k ženi in otrokom? Le kako ga bodo’ sprejeli, mu roji spet po glavi? Liza ga ima rada. Krivico ji dela. Spomni se na besede, ki jih je nekoč slišal : »Ljubezen vse premore, vse premaga, vse pretrpi.« Ona, Liza ga ne bo varala, kakor ga je varal svet. Ne! Ona je dobra, ona ga ima rada.
Odložil je torbico in sedel na klečalnik. Zavihal si je ovratnik in ga potegnil čez ušesa, berglje pa je položil zraven sebe. »Samo nekaj trenutkov se odpočijem,« je mislil, »potem pa pojdem. Zares, pojdem. Nosil bom križ — morda ga mi bo pomagala nositi tudi Liza in otroci, če ne nositi, pa vsaj lajšati.«
Veter je pojenjal, zato je pa pričelo zopet deževati. Drobne kapljice so polzele po plašču in čepici. On pa je sedel sključen in ni čutil mokrote, ki se je vpijala v obleko. Toplo mu je postalo. Pred seboj je videl Lizo. Vkljub bergljam je stekla k njemu in ga objela. Otroci Štefek, Miško in Poldi-ka so skakali okrog njega in klicali: »Atek, atek!« Le najmlajša Lenka ga je začudeno gledala, njega tujca. Pa ni čudno, saj ga ni videla še nikoli.
Spet so sedeli pri mizi in se pogovarjali, on pa je odgovarjal in pravil svoje doživljaje. Prihajali so k njemu sosedje in ga spraševali to in ono. On pa je razlagal. Križ, katerega je nosil, ni bil več tako težak. »Velika noč bo kmalu,« je predel misli dalje. »O, kako bo lepo po dolgih treh letih. Tudi on bo spet šel v cerkev. Po bergljah, seveda! Slišal bo spet veseli aleluja, videl bo od mrtvih vstalega Zveličarja, saj ga menda še vedno nosi stari Dravec.«
je bilo. Kar zdelo se mi je, kako lepo diše po zlatorjavi usnjeni listnici.
Neznani berač je pohlevno mežikal. Prašna kapa je ležala pred njim, posejana z redkimi kovanci.
Potlej je gospod segel po nežici. Uganil sem, da je nežica, zakaj ni bilo moči videti niklja med debelimi prsti. Malomarno je vrgel kovanec proti nastavljeni kapi.
Nežica je čivknila. Slišal sem jeklen glasek. Gospod je zgrešil kapo. Zasmejal se je, zamahnil z roko in odšel v klanec.
Neznančeve oči so iskale po prahu. Kam je padel kovanec? Nazadnje so ga iztaknile. Dobra dva metra je ležal od kape. Samo oguljen rob se je svetil v soncu.
Tedaj se je berač spustil na štrclje in se bližal nežici. Sedel je pred njo in z žakljevinastimi dlanmi skušal kovančič dvigniti. Ni šlo. Potlej je odphal prah in se sklonil.
Tedaj je planila vame vsa bolečina prekletih ljudi in počutil sem se kakor globok vodnjak, ki nima vode.
Berač hoče z ustnicami pobrati denar iz prahu. Tisti bore kovančič z oguljenim robom.
Skočil sem čez cesto: Ravno se je berač sklonil prav do prahu. V istem hipu sem se sklonil tudi jaz in s prsti segel po kovancu.
Berač je dvignil glavo in ujela sva se z očmi. Brez besede sem mu spustil nežico v žep, potlej še svojo.
Beračeve ustnice so bile prašne. Tisoč ljudi je mlelo ta prah in tisoče nog je šlo v tem hipu čez beračeve ustnice. Tlačile so ta uboga usta, ki so se kremžila v nasmeh.
Tisoči so jih teptali včeraj.
Tisoči so jih teptali danes.
Tisoči jih bodo teptali jutri.
In jaz sem dal temu beraču samo nežico, kovančič za petdeset par. Ko bi mu dal tisočak, bi me ne smel pogledati, zakaj v njegovih zmedenih očeh sem se videl tako majhnega, da me je bolelo. Proseno zrno sem bil proti gori.
On pa me je pogledal.
Kakor obsojenec sem šel od njega v ga-štejski klanec. Na vrhu sem se obrnil. Videl sem neznanega berača ob mostu. In videl ljudi, ki so šli iz mesta in zdelo se mi je, da gredo k njemu in da mu poljubljajo žakljevinaste dlani.
-Na gostilniškem vrtu je sedel gospod, ki je vrgel nežico v prah. Pil je in se smejal. Jaz pa sem vedel, da bo dal za vino deset dinarjev ali še več. V svoji duši sem mu pljunil v obraz in nisem šel več po cesti. Zavil sem v gmajno, legel na hrbet in bilo mi je hudo kakor po težkem grehu.
\om vožnu
Kot zlata vlečka pravljične kraljične, zdaj zopet kot njen zlati pajčolan, kot zlata mana, ki leti čez plan, in kot cekini iz dežele sanj,
za hipec v metežu snežinkam slične, kot zlata mama, ki leti čez plan, pode se iskre kot igračke mične pred oknom vlaka, preden sine dan.
A ko posije sonce, vse izgine kol; krasna sanja, ki ob jutru mine, in mimo oken saje le lete.
Kot babica bi pravljico skončala in duša spet v resničnost bi zbežala, ob prvem svitu sanje se mi zde.
K. E.
^Sanjal je in sanjal. V sanjah je slišal, kako ga je. nekdo pozval: »Štefan, pojdi, odpočij se, dovolj si trpel.« Slišal je pesem, ki je donela tako prijetno, tako tolažeče, tako veselo kakor aleluja v domači cerkvi pred leti.
Zdanilo se je. Dež je prenehal. Ljudje so šli k maši. Pod križem so našli mrtvega tujca. Spoznali so ga. »Fickov je! Fickov Štefan!« je šlo po vasi od ust do ust in bridko udarilo Lizo. Zajokala je obupno, zajokali so Štefek, Miško in Poldika, le najmlajša, Lenka je dala prstek v usta in začudeno gledala.
Štefana so položili v domači hiši na mrtvaški oder. Vendar je po dolgih letih zopet doma in med svojimi. Končana je njegova križeva pot. Križ, katerega mu je naložil Gospod, je prinesel do zadnje po-stajd. na veliki četrtek so ga položili k večnemu počitku. Tiho in skromno, kakor je bila skromna njegova življenska pot. še zvonovi se niso oglasili, ker so odšli v Rim, da za Veliko noč slovesno zapojo pesem vstajenja.	Kl. V.
ŽIVALI V PREGOVORIH
Pes, ki ne laja, globoko zolle zasaja. — Na verigi imata dva psa med seboj mir, pri kosti pa vselej prepir. — Podarjenemu konju ne glej zobe! — Brzemu konju ni treba ostroge. — Vol je vol, četudi mu roge odbiješ. — Bog že ve, kateri kozi rog odbije. — Kdor se med otrobe meša, ga svinje snedo.
..... Ovca cela, volk sit, vkup ne more bit’. — Kadar greš volku naproti, pokliči psa 3 seboj! — Kdor se z volkom druži, mora tudi z njim tuliti. — če lisica erez led beži, tudi ljudi drži. — Lisica si dlake izlevi, zvijač se ne iznebi. — Ne prodajaj kože, dokler medved v brlogu tiči! — Sršeni, ose in čebele bodo vedno prepir imele.
KAKO JE KMET GOSI DELIL
Reven mužik ni imel kruha; namenil se je iti h gospodu kruha prosit. A da ne bi šel, prazen h gospodu, zakolje gos, jo speče in mu jo ponudi. Gospod sprejme gos in reče Seljaku: »Bog ti povrni, mužik, za gos! Samo ne vem, kako naj si tvojo gos razdelimo; imam namreč ženo, dva sina in dve hčeri. Kako naj si jo delimo, ne da bi koga oškodovali?« Mužik pravi: »Jaz vam jo razdelim.« Prime nož, odrobi gosi glavo in reče gospodu: »Ti si glava vsemu domu; tebi gre glava.« Potem odreže zadek in ga poda gospodinji, rekoč: »Tebi je doma sedeti, in gospodinjstvo nadzirati; tebi gre zadek.« Nato odreže nogi in jih poda sinoma: »Vama je treba okoli hoditi po očetovem gospodarstvu; vama torej bedri.« A hčerama je dal kreljuti, rekoč: »Vidve poletita kmalu z ocetnega doma; zato vama kreljuti! ■ Ostanek pa vzamem zase!« — In vzel si je ostalo gos.
Gospod. se je temu posmejal in je dal mužiku kruha in denarja.
Zvedel pa je bogat seljak, kako ste je gospod oddolžil revnemu kočarju za gos s kruhom in denarjem. Speče pet gosi in jih ponese h gospodu.
Gospod deje: »Bog vam poplačaj za gosi! Toda imam ženo, dva sina, dve hčeri; vseh nas je šestero. Kako naj si enako razdelimo tvoje.gosi?« Bogati seljak se zamisli, ali nič si ne izmisli.
Tedaj pošlje gospod po revnega muzika in mu ukaže deliti. Revni kmet vzame gos, jo izroči gospodu z gospo, rekoč: »Tako; vas je z gosjo vred troje.« Drugo da sinoma: »I vas je«, reče, »troje«. Tretjo da hčerama: »I vas je troje.« Za se pa vzame dve gosi in reče: »Evo, tudi nas je troje z gosema. Tako je vse po pravici razdeljeno.«
Gospod se zasmeje, navrže revnemu mužiku še kruha in denarja, bogatega seljaka pa nažene.
Po Levu Nik. Tolstem — J. W e s t e r.
MAUSER K.:	, /)
ne§nam Uetae
Premog - zlato države in ključ do blagostanja in bogastva
(NADALJEVANJE IN KONEC)
Leta 1938 so v Angliji izkopali 240 milijonov ton premoga. Ta količina je zadostovala za kritje domačih potreb, za industrijo in za potrošnjo v hišnem gospodarstvu ter je ostal še previšek za izvoz, s katerim je bilo mogoče plačati najvažnejše potrebščine, ki jih je bilo treba uvoziti. V preteklem letu pa je bilo samo 189 milijonov ton premoga izkopanega. S to količino pa ni bilo mogoče zadostiti niti potrebam industrije ter v zelo skromni meri potrebam hišnega gospodarstva, tako da je prebivalstvo v pretekli zimi, ki je bila ena najostrejših v Angliji, moralo ždeti ob mrzlih pečeh. Na izvoz premoga seveda niti misliti ni bilo mogoče.
Kje leže zdaj vzroki tako hudega padca ene življensko najvažnejših industrij Velike Britanije? Že po prvi svetovni vojni so rudarske organizacije pričele z vztrajno borbo za izboljšanje delovnih in življen-skih pogojev rudniškega delavstva. Lastniki rudnikov pa so uvideli, da povpraševanje na svetovnem trgu za njihov premog pada, imeli sc- močnega tekmeca preko moi-ja v Združenih državah ameriških, ki so imele donosnejše rudnike in bolje opremljene. Vsled trga so se delavskim zahtevam trdovratno upirali. Tako je prišlo do znane stavke leta 1926. Zmagali so lastniki rudnikov. Rudarji so se vrnili v rove, nadaljevali pa so z borbo za uresničenje dveh njih poglavitnih zahtev: 1. podržavljen je rudnikov in 2. doseči ugodnost, da njih otrokom podnevi ne bo treba delati v rovih.
Dvajset let je tega minilo in razvoj se je razvozljal po njihovi želji. Rudniki so podržavljeni in jih upravlja od države imenovan odbor. Plače, življenski in delovni pogoji so boljši) kot so bili kdaj koli prej. Podnevno delo v rovih je danes najbolje plačana zaposlitev sploh. Tudi tehnični način pridobivanja premoga stalno napredu-
je, pa čeprav korakoma, ker je treba upoštevati splošno stanje v industriji.
Tako vendarle še obstajajo slučaji, da so naprave v rudnikih zastarele in take rudnike bi bili tudi zaprli, če dežela ne bi tako nujno potrebovala vsake tone premoga. V takih rudnikih se delo začasno nadaljuje, čeprav je mnogo manj rentabilno in zvezano z največjim osebnim rizikom.
Povprečna starost rudarja v Angliji pa je danes mnogo višja kot je bila leta 1926, kajti rudniški delavec je uresničil tudi svojo drugo zahtevo, po kateri njegovim otrokom podnevi v rudnikih ni treba delati. Na vsakega rudarskega sina, ki danes hodi po stopinjah svojega očeta,' to se pravi, je z njim vred zaposlen v rudniku, pridejo trije ,ki so si bili izbrali druge poklice. Seveda je posledica tega ta, da danes primanjkuje delovnih moči. Sicer se je preteklega leta posrečilo doseči rekord po številu novih zaposlitev v rudnikih, na drugi strani pa je delovni potencijal v rudniku zaposlenega delavca občutno padel, tako da je položaj v glavnem ostal isti. Velika Britanija slejkoprej še ne more postaviti na noge dovolj moči za izrabo svojih rudnih bogastev in stalno naraščajočih potreb industrije vsled tega ni bilo mogoče izpolniti. Poleg tega so rudarji na splošnem preveč pričakovali od podržav-Ijenja ter so sedaj deloma razočarani in nezadovoljni. Tukaj bo pač treba premostiti zagrenjenost in nezaupljivost dveh človeških rodov, treba bo vztrajati, dokler ne bo nastopil čas, da oče sina in brat brata ne bodo več tako trdovratno odvračali od dela v rudniku. Do takega stanja je seveda še daleč, vendar ga bo treba doseči, ker sta od tega odvisna’ bodočnost in blagostanje Anglije.
O EVROPSKI PREMOGOVNI KRIZI
S pričetkom letošnjega leta je pomanjkanje premoga še poslabšalo že itak obup-
ni položaj Nemčije in nekaterih drugih evropskih narodov. V najhuje prizadetih predelih Nemčije ni bilo niti toliko zalog premoga pri roki, da bi bilo mogoče v tovarnah vsaj v skrčenem obsegu delo nadaljevati, promet obdržati in kuriti vsaj po javnih uradih in šolah. Glavne vzroke pomanjkanja premoga je mogoče prav v kratkih besedah pojasniti. V mirni dobi sta bili Velika Britanija in Nebičija glavna dobavitelja premoga za Evropo. Dobave Velike 1 Britanije svojim starim evropskim odjemalcem so padle na najnižjo stopnjo in proizvodnja premoga v Nemčiji je padla na polovico predvojne proizvodnje. Položaj je še v toliko slabši, če ga pogledamo še z druge strani: glavni viri premoga so se torej občutno zmanjšali, potreba po njem pa je v primerjavi s predvojno potrebo občutno narastla, kar je pripisati spet vedno večjim potrebam industrije, ki je zaposlena z obnovo porušenega evropskega gospodarstva.
Kako težak je danes položaj .pokažejo najbolje nekateri podatki o predvojni evropski trgovini s premogom. Takrat so bili le štirje veliki dobavitelji premoga: Združene države ameriške, Anglija, Nemčija in Poljska. Nanje so odpadle približno tri četrtine celokupnega izvoznega premoga na svetu. Dobave Združenih držav potrošnikom (konsumentom) izven zapadne poloble pa so takrat bile razmeroma malenkostne. V kolikor so evropske države uvozile premoga, so 85% te količine krile Anglija in Poljska.
Pred izbruhom vojne v Evropi je bila Anglija s svojo proizvodnjo letnih’ 231,875 tisoč ton in z izvozom v višini skoraj 36 milijonov ton te rude drugi največji premogovni dobavitelj na svetu. To je bilo v letu 1938. Leta 1946 pa ja njena proizvodnja dosegla samo 189,300.000 ton in njen izvoz komaj 4,5 milijona ton. Pred
Vojno je že samo Francija uvozila 6 milijonov ton njenega premoga, Nemčija jih je uvozila 4 milijona in Danska s Švedsko skoraj 3 milijone. (Opomba čitatelju: angleška tona znaša 1016 kilogramov.)
DELEŽ PREDVOJNE NEMČIJE
Predno je zadnja strašna nemška vojna pretežni del Evrope uničila, je bila Nemčija s svojo proizvodnjo 186 milijonov ton in izvozom do 30 milijonov ton. tretji največji dobavitelj premoga na svetu. Njeni najboljši odjemalci so bili: Italija (7 milijonov), Francija (5 milijonov), Nizozemska (5 milijonov) in Belgija (3 milijone ton).
Združene države ameriške so se trudile, da bi Evropi v tem pomanjkanju pomagale. Leta 1946 so mesečno pripeljale v Evropo približno po 1, 5 milijona ton premoga. Enajst držav je prejelo te dobave, katerih vrednost je letno cenjena na 290 milijonov dolarjev. Te dobave so bile krite deloma z denarjem iz fondov bivše UNRRE in deloma z dolarskimi posojili za obnovo. Vso to količino je posebni evropski premogovni odbor razdelil svojim državam-članicam po merilu njih potrebe. Nekaterim evropskim državam pa njih finančna sredstva sploh niso dopuščala, pridobiti si njim določno količino tega premoga. To zadrego so nekatere premostile na ta način, da so si premog pridobile z zamenjavo za svoje produkte.
Avstrija je bila in je deloma še v veliki stiski. Pred vojno je uvozila okrog
200.000	ton premoga iz Češkoslovaške in Poljske. Še pred nekaj meseci pa je uvoz iz teh držav dosegel komaj šestinko predvojnega uvoza. Dobro se spominjamo, da je točno pred enim letom, v januarju 1947, pomanjkanje premoga bilo vzrok, da je skoraj vsa avstrij. industrija morala prenehati z obratovanjem. Tovarne, ki so takrat božični delopust morale podaljšati za dva tedna, z obratovanjem sploh več pričeti niso mogle. Na Dunaju je 250.000 poslopij ostalo brez kuriva. Tudi skoraj ves železniški promet je bil za več tednov domala popolnoma ustavljen.
NAČRTNO ZVIŠANJE PROIZVODNJE
Kasneje pa so nekatera središča proizvodnje pokazala, da so prizadevanja za večje pridobivanje te rude vendarle imela uspeh. Že koncem leta 1946. je francoska proizvodnja premoga presegala številke iz predvojne dobe. V Franciji obstoja takoimenovani Monnet-jev načrt, ki predvideva letno proizvodnjo 65 milijonov ton v primeri s sedanjo (izgube vsled nedavnih stavk niso vštete), ki znaša okrog 50 milijonov. Položaj je pa kljub temu vse prej kot rožnat, kajti izostal je v veliki meri ves uvoz, ki je prej znašal do 26 milijonov, medtem ko so nasprotno potrebe domače industrije zelo narastle. Da bi tudi tukaj pomagale, so se Združene države obvezale pošiljati določene količine antracita (visokovrednega črnega premoga) in Leon Blum se je z. uspehom zavzel za povišanje dobav iz Nemčije.
PROIZVODNJA NA ČEŠKOSLOVAŠKEM
je že prekosila povprečje predvojne proizvodnje in znaša sedaj približno 1, 125.000 ton mesečno. Kakor znano, obstoja na Češkoslovaškem dveletni načrt, v okvirju katerega namerava vlada produkcijo premoga dvigniti na 1,400.000 ton mesečno. Poleg črnega premoga, na katerega se nanašajo te številke, pa izkopljejo Čehi tudi precejšnjo množino rjavega premoga. Količina tega je proizvodnjo prekoračila za 25%.
ZVIŠANJE PROIZVODNJE NA POLJSKEM
Mnoge države upajo, da bodo mogle z dobavami poljskega premoga omiliti pomanjkanje v svoji industriji in gospodarstvu. Poljska se seveda trudi dvigniti svojo produkcijo do najvišje možne stopnje. Medtem ko je pred vojno njen letni izvoz znašal okrog 12 mil. ton, je v letu 1947. dosegel malone 20 milijonov ton in v letu 1948 ga nameravajo dvigniti na 28 milijonov ton. Koncem leta 1946 je njena proizvodnja dosegla 85% povprečja iz let 1935 do 1938. Poljska je izdelala velikopotezen načrt, v letu 1948 izkopati 73 milij. ton in v letu 1949 celo 75 milij. ton premoga. Podlago za izvedbo teh načrtov seveda v glavnem nudi dejstvo, da so spodnješlezij« ski premogovni revirji tekom vojne utrpeli le malo škode in poleg tega je ugotovljeno, da leže tam največja evropska ležišča koksa. Pred vojno so približno eno četrtino poljskega premoga izvozili na Švedsko. Rusija je računala v letu 1947 uvoziti 12 milijonov ton poljskega premoga, medtem ko jih je leta 1946 prejela 8 milijonov. — Švedska se je potegovala za 300.000 ton mesečno, če bi bil prevoz neoviran. Še sedem drugih držav je sklenilo pogodbe za dobavo poljskega premoga. Dejstvo pa je, da se je Poljska obvezala ‘A do A svojega premoga poslati Rusiji in tako se utegne zgoditi, da želje vseh drugih kupcev ne bodo mogle biti upoštevane.
DENAR-SVETA VLADAR
Denar je sedaj vsakdanje plačilno sredstvo. Brez denarja si ne moremo misliti trgovine, pa tudi ne vsakdanjega življenja v mestu. Ko še ni bilo denarja, so morali ljudje blago zamenjavati. V nekaterih primerih se je zamenjava lahko brez kakih posebnih težav izvršila, mnogokrat pa je bila skoraj nemogoča. — Kako bo kmet zamenjal kravo za čevlje pri čevljarju, za blago pri krojaču, za sladkor, sol in drugo drobnarijo ? Kmet ni megel dati krave razsekati, če bi čevljar ali krojač rad živo dobil. Taka zamenjava je bila nemogoča.
Včasih so ljudje kako stvar, n. pr. kako žival (kokoš) uvedli kot enoto pri zamenjavi. To je ljudi privedlo, da so si izbrali za enoto košček kake redke kovine. Po-7 zneje so začeli to kovino tudi obdelovati, da je dobila neko podobo. Tako je nastal kovan denar. Ker pa je bila nevarnost, da se preveč kovanega denarja (zlatega ali srebrnega) izgubi, zato so uvedli papirnati denar, ki še ni Bog ve koliko star, saj so ga uvedli šele v začetku novega veka.
Seveda mora imeti država neko vrednostno podlago, če hoče izdati papirnate bankovce. Najboljša podlaga je zlato. Nekatere države imajo del papirnatih bankovcev krit tudi s srebrom ali s krediti delničarjev. Skoro vsaka država pa ima
ŠTEVILO ZVEZD
Če pogledamo zvečer v jasno nebo, vidimo, da se poleg svetlejših zvezd, ki jih oparimo na prvi pogled, pojavljajo pred očmi vedno nove zvezde. Marsikdo jih je skušal sešteti, a natančnega števila vam ne more povedati nobeden, še tako izkušen učenjak.
Pač so že od davnih časov sestavljali ozvezdja, to je skupine zvezd, ki imajo neko obliko. Najznanejša ozvezdja so n. pr. .»Veliki voz«, »Mali voz«, »Orion« itd. Za pomnili so si tudi nekatere večje in svet lejše zvezde n. pr. »Severnico«, ki jim je bila tudi kažipot na morju, ali v neznanih krajih; opazovali so tudi, po kakšnih zakonih se gibljejo planeti (Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun, Pluton). Naravno je, da so bila štetja zvezd v starih časih pomanjkljiva in ne-
različen denar, ki ima lahko veliko ali majhno valuto.
Najvišjo valuto na svetu ima egiptovski funt. Malo za njim so naslednji: palestinski in angleški funt, precej nižji (približno 4 krat) je ameriški in kanadski dolar. Avstrija ima šiling (100 grošev), Italija liro (100 centesimov), Jugoslavija dinar (100 para), Albanija frank (40 par = 100 quindarjev), Grčija drahmo (100 leptov), Bolgarija lev (100 stotink), Romunija lei (100 banov) — to je najnižji denar v Evropi, Madžarska pengö (100 filier), Češkoslovaška krono (100 vinarjev ali halerov), Nemčija marko (100 pfenigov), Poljska zlot (100 grošev), Rusija červonec (10 rubljev po 100 kopejk), Finska marko (100 penijev), švedska krono (100 örov), Norveška krono (100 örov),
NAJVEČJA ŽIVAL NA SVETU
V prirodoslovnem muzeju v New Torku hranijo okostje neke živali, o kateri računajo, da je največja, kar jih je kdaj živelo na zemlji. To. okostje so našli še pred več leti v državi Wyoming (USA), nato pa so izkušeni profesorji okostje očistili in po dolgem trudu sestavili. Žival je bila mnogo večja kakor mamut; imenovala se je
točna, ker niso imeli nobenih aparatov za opazovanje. Tako je stari grški astronom Hiparh pred 2000 leti naštel na nebu le okoli 1000 zvezd, a določil je njihovo mesto v vsemirju. Poznejši zvezdoslovci so našteli še več zvezd.
Gdanski mestni svetovalec Hevelius, ki je živel v 17. stoletju in se je rad bavil z zvezdoslovjem, je naštel na nebu 1564 zvezd ter ugotovil njih lego na nebu. Dvesto let pozneje, leta 1830 je naštel Bessel že 62.000 zvezd, njegov učenec pa trideset let pozneje že 314.950 zvezd. Astronom (zvezdoslovec) Gore pa je po dolgih raziskovanjih in z najboljšimi daljnogledi ugotovil, da je na nebu 64,200.000 zvezd. Prav gotovo je, da tudi to število ni popolnoma točno in zanesljivo. Na nebu nad nami vidimo s prostim očesom le kakih 2200 zvezd.
Islandija krono (100 urarjev), Danska krono (100 örov), Nizozemska goldinar (100 centov), Anglija funt (20 šilingov po 12 pencev), Belgija frank (100 centimov), Francija frank (100 centimov), Švica frank (100 centimov ali rapnov), Španija peseto (100 centimov), Portugalska esku-do (100 centavov), Turčija funt (100 pia-strov).
Nekatere manjše državice imajo valuto tuje državice ali celo dveh držav. Take so: Vatikan (italij. veljava-valuta, lasten drobiž) ; Lichtenstein (švicarska veljava); Monaco (francoska in španska veljava); Andorra (francoska in španska veljava); San Marino (italij, veljava, lasten drobiž).
Med zadnjo svetovno vojno so nekatere države spremenile, ime denarja, ki je dobil tudi drugačno vrednost. Po vojni pa so nekatere države za stalno spremenile ime denarja, n. pr. Madžarska je dobila namesto pengö forint; Nizozemska prav tako iz goldinarja forint.
»brontosaurus«. Živela je v vodi in na kopnem.
Da si predstavimo njeno velikost, jo zmerimo. Dolga je bila, sodeč po okostju, okoli 22 metrov, visoka pa od tal do hrbtišča okoli 5 metrov. Imela je tudi zelo dolg rep. Brontozaurus je bila sicer ogromna žival, od katere bi pričakovali, da se ni ustrašila nikogar. A ugotovili so, da se ni mogla dosti braniti, ker ni imela nobenega člena, oziroma uda ki bi bil pripraven za obrambo.
Teža te živali je znašala okoli 6.000 kilogramov kakor sodijo po okostju. Zaradi svoje velikosti pa je tudi kmalu izginila in izumrla, sedaj samo še njegovo okostje spominja na one pradavne čase, ko je živela.
Za dobro voljo
Draga zabava. Mož: „Toda, žena, povej mi, zakaj se ženske vedno tako lišpate in hočete imeti vedno nove obleke? Ali mislite, da ste s tem razkošjem všeč moškim?”
Žena: „O, saj tudi nimamo tega namena, mi dražimo s tem samo druge žene."
Iz birmanskega pouka. Katehet: „No, Klara, kako boš v praktičnem življenju na najlepši način pokazala svojo hvaležnost do staršev?"
Klara (obotavljaje): „Če se kmalu poročim."
Za naše gospodarje
Obnova
Po zamisli ameriškega zunanjega ministra Marshalla bi pri obnovi evropskega gospodarstva, ki je v načrtu v prihodnjih štirih letih, nastali znatni primanjkljaji, ki naj bi jih krila Amerika.
Pri tem računajo, da bi bili primanj«
kljaji v letih obnove	pri posameznih
žavah tile:	dolarjev
Francija	3.701,000.000
Velika Britanija	5.348,000.000
Avstrija	713,000.000
Beneluks-države	1,474,000.000
Danska	582,000.000
Grška	473,000.000
Islandija	38,000.000
Italija	2.913,000.000
Norveška	234,000-000
Portugalska	168,000.000
Primanjkljaj Avstrije v prvih 15 mesecih obnove, to je od 1. aprila 1948 do 30. junija 1949, bo znašal po teh računih 194 milijonov dolarjev. V naslednjih treh letih obnove bi znašal ta primanjkljaj 200, 167 in 152 milijonov dolarjev.
Pri tem pa naj bi vsega primanjkljaja za vseh 16 držav v Zapadni Evropi ne kri-le samo Združene države ameriške. Računajo, da bi mogla Kanada, republike Južne Amerike in svetovna banka prispevati okrog 4.100,000.000 dolarjev, to je približno 15% vsega primanjkljaja, ki znaša 19.4 do 22.1 milijarde dolarjev.
Ta primanjkljaj pri obnovi Evrope nastane zato, ker. potrebuje vsaka država za dosego popolne možnosti izkoriščanja svojih proizvodnih virov in sredstev in za dosego gotove stopnje potrošnje ter za investicije zunanje pomoči.
Sicer bi se z naporom vseh domačih sil, z večletnim požrtovalnim delom vseh slo» jev prebivalstva in z znižanjem življenske ravni prebivalstva za več let (pomanjkljiva prehrana in stanovanje, nezadostna obleka) dalo mogoče tudi doseči obnovo gospodarstva. Vendar pa je pri sprejemu zunanje pomoči obnova hitrejša, napori prebivalstva manjši, uspeh pa bolj gotov-
S pomočjo denarnih sredstev, ki bi jih dale na razpolago ameriške države za plačilo materialnih dobav, bodo mogle posamezne države nakupiti važne dobrine, kakor žito, masti, olje, premog, umetna gnojila, zemeljsko olje, jeklo, bombaž, tobak, različne stroje in strojne naprave.
Države, ki bi dobile pomoč za obnovo gospodarstva, naj bi bile razdeljene v štiri skupine.
1.	Avstrija in Grčija. Ti dve državi ne bi bili obvezni pomoči vračati, ker bi jim bila ta podarjena.
2.	Švedska, Norveška in Irska. Te države bi pomoč dobile kot posojilo, ki bi ga bilo treba vrniti v določenem času.
3.	Velika Britanija, Francija, Italija; Holandska, Belgija, Luksemburška (te tri se imenujejo s skupnim imenom Beneluks-
Evrope
države); Danska in Islandija. Te države bi pomoč dobile deloma kot dar, ki ga ni treba vrniti, deloma pa kot posojilo proti vračilu.
4.	Švica, Portugalska in Turčija bi morale vse dobave za obnovo gospodarstva plačati.
Združene države bodo zahtevale od vseh držav, ki bodo dobivale od njih dobave za obnovo gospodarstva, da svoje finančno gospodarstvo spravijo v red, da stabilizirajo vrednost denarja in to vrednost prilagodijo mednarodnim gospodarskim raz-
Naša polja pokriva zdaj debela snežna odeja in iz skednjev se še tu in tam oglašajo cepci ali pa enakomerno brenčanje mlatilnic. Žitne kašče se polnijo z zlato-rjavim blagoslovom in mnogi izmed nas bodo olajšano vzdihnili: »Hvala Bogu, za štiri mesece smo zdaj na dobrem!« Tako dolgo namreč lahko Avstrija prebije z lastnim pridelkom in tako dolgo se nam ni treba bati lakote-
»In potem?« bo zaskrbljeno vprašal vsakdo izmed nas.
V naše pomirjenje je zanimivo vedeti, da žanjejo pšenico in druge žitne vrste skozi vse leto, seveda na različnih krajih zemeljske oble. Sledeči koledar nas bo poučil, kdaj in kje na svetu dozori pšenica:
Januar:	Avstralija, Nova Zelandija,
Birma,
februar: Argentini ja, marec: Indija, april: Egipt, Perzija, maj: severna Afrika, junij: južna Evropa, julij: pri nas, Kanada, Zedinjene države, avgust: Anglija, južna Rusija, september: škotska, severna Rusija, oktober: severne pokrajine škotske, Rusije in Skandinavije, november: južna Afrika/in Brazilija, december: Abesinija.
»Lepo in zanimivo!« bodo pritrdili posebno učeni med nami. »Zdaj bi pa še radi vedeli, če vse' te žetve na svetu lahko prehranijo vse človeštvo?«
Samo pšenice bi bilo seveda premalo. K žitaricam, ki nam dajejo naš vsakdanji kruh, prištevamo še rž, ječmen, oves, koruzo in riž. Leta 1938 so na svetu pridelali:
163.700.000	ton pšenice,
115.500.000	ton koruze,
67.400.000	ton ovsa,
48.200.000	ton rži,
42.600.000	ton ječmena in
1,400.000	ton riža.
Skupno torej. 528,800.000 ton žitaric. Če računamo prebivalstvo zemeljske krogle na okroglo 2 milijardi duš, potem odpade
meram in da končno odpravijo omejitve v trgovskem poslovanju z drugimi državami.
Avstrija naj bi z obnovo dosegla predvsem zvišanje proizvodnje jekla, kemikalij in aluminija, da bi s tem nadoknadila izgubo, s katero mora skoraj gotovo računati z odvzemom takozvanega »nemškega premoženja« v Vzhodni Avstriji po Sovjetski zvezi.
Z izpolnitvijo, dograditvijo in z novimi zgradbami električnih central naj bi Avstrija zvišala proizvodnjo električnega toka v prihodnjih štirih letih za 100%. Tako bo dosti električne sile na razpolago za vse domače potrebe in bo tok že mogoče oddajati v sosednje dežele.
Nadalje naj bi Avstrija z dobavami premoga in koksa povečala proizvodnjo železnih in jeklenih izdelkov, ki naj bi jih v večji meri spet izvažala.
na posameznika, brez ozira na starost in položaj, dnevno nekaj več kot 70 dkg kruha. Če h kruhu pridenemo še druga živila kot krompir, sladkor, mast, meso, sadje in zelenjavo, bi videli, da nam naša mati zemlja nudi vsega v taki meri, da nikomur na svetu ne bi bilo treba stradati.
Kako je potem mogoče, da! vsako leto pomre na milijone ljudi zaradi lakote?
Krivi so ljudje sami. Le spomnimo se, kako je bilo v pretekli vojni- Tisoče in tisoče učenjakov, tehnikov in strokovnjakov je bilo dan in noč zaposlenih pri iznajdbah novega orožja, drugi tisoči pa^so mrzlično iskali novih možnosti za čim hitrejši dovoz municije in prehrane na fronto. Kaj ko bi človeštvo vso to naglico in vsa ta moderna prevozna sredstva postavilo v službo pri pomoči stradajočim narodom? Kako lahko bi potem pač bilo,
Poljedelci preganjajo vrane, kjer jih le morejo. Ali je to prav? Vsak bo dejal, da je to popolnoma upravičeno, saj je splošno znano, da so vrane škodljive-
Najbolje bo, da pogledamo vrani v želodec. Prirodoslovci so to res storili in dognali, da ima vrana v želodcu: 18,5% kamenčkov, 57,6% rastlin, 23.9% živalskih ostankov. Od 3259 vran, ki so jim učenjaki preiskali želodce, so našli pri 625 vranah pšenico, pri 456 vranah rž, pri 367 vranah oves in pri 543 vranah nekaj ječmena. Iz med druge rastlinske hrane so našli v želodcu tudi še nekaj krompirja,, koruze, ajde, graha in drugih zrn. Ostanke miši so našli v 344 vranah, skupaj 398 miši, torej 24.4% vse živalske hrane. Mrčesa so našli 53,5%. Teh 3259 vran je zaužilo tudi 14 starih zajcev, 18 jerebičjih jajec, 4 stare jerebice, 2 fazanovi jajci. — V želodcu neke vrane, ki so jo dobili v marcu, so našli 140 glist, v želodcu druge, ki so jo
pomagati na najhitrejši način tam, kjer bi bila sila velika. »Dvakrat da, kdor hitro da!« pravi star slovenski pregovor.
Seveda bi k vsemu temu bilo potrebno še nekaj več:	človeštvo bi se moralo
končno zdramiti iz brezsrčne otopelosti in se odpovedati grdi samogoltnosti. Več ljubezni do bližnjega bi bilo potrebno, prava krščanska ljubezen bi morala vladati svet in ljudi. Ker če nekdo prodaja kruh po tako visoko ceni, da si ga siromak ne more kupiti, potem tudi polne žitnice ne bodo preprečile umiranje stradajočih. Potem se lahko primeri, da v eni deželi potapljajo žito v morje, kurijo z njim lokomotive in krmijo z njim prašiče, medtem ko po drugih deželah umirajo ljudje od lakote.
Vsi dobro misleči ljudje na svetu bi se morali združiti in jasno izpovedati, da ni morilec samo tisti, ki ubija in mori z orožjem, ampak tudi samogoltnež, ki pusti svojega bližnjega sestradati, je. morilec.
Kako skrbijo mravlje za gozdove
Če pogledaš gozdove, ki so jih že skoraj uničile gosenice borovega rilčkarja in drugih takih žuželk, zapaziš tu in tam, da je kaka smreka vendarle še zelena. Morebiti je imelo detično drevo res toliko odporne sile v sebi, da je premagalo škodljivce. Vendar je opaziti še nekaj: poleg takega, zdravega drevesa je namreč vedno kako veliko mravljišče.
Tako so prišli gozdarji do mnenja, da so mravlje rešile dotična drevesa, in so pričeli prav gojiti mravlje. Na en hektar so naselili eno mravljišče, ki ima 100 do 500 tisoč in celo milijon prebivalcev. Kjerkoli dobi mravlja kako gosenico, brž jo uniči. Tako skrbi eno mravljišče za več dreves, da jih ne uničijo gosenice, in so poleg osa in ptičev najboljši stražniki naših gozdov.
dobili v avgustu, pa 211 glist. Neki učenjak je dognal, da uniči ena vrana v % ure 56, v 1 uri 15 minut pa 150 črvov. Po raznih drugih preiskavah je dognal isti učenjak, da je napravilo 1523 vran za 13.600 mark škode, koristi pa za 20.500 mark.
Zato je dejal: Vsaka vrana je za polje-deljstvo bolj koristna kot škodljiva. Zlasti so vrane koristne tedaj, ko imajo mladičke, ker se preživljajo mlade vranice le z živalsko prehrano torej z mrčesom, ki škoduje rastlinstvu. Prav tedaj pa vrane najbolj preganjamo. Seveda je tudi res, da so vrane prav neprijetne, zlasti ondi, kjer nastopajo v velikih množinah. Razumljivo je, da se jih skušamo ubraniti. Popolnoma zatreti jih pa ne smemo, sicer bo mrčes uničeval poljske pridelke z večjim uspehom, kot jih pa vrane.
*
Dober sosed je velik zaklad, ki se za gotove denarje ne kupi.
Za vse je svet dovolj bogat
Vrane - važnega pomena za poljedelstvo
JANEZ JALEN:
Ovtat Ma&k&
32.
Nato je Tomaž odpeljal Mico na sredo hiše, se vrnil še po Ančko, Franco in Rozalko, plačal godce in plesal sam s štirimi dekleti,- jih vrtil okrog sebe, hodil pod njihovimi rokami, poprijemal z vsako roko po dve in dve za roke, poskakoval in bil s petami skupaj, da so zvenele podkvice kakor ostroge.
Plesalci so gledali, privzdigovali noge in mahali z rokami, dokler ni Tomaž odvedel deklet, po dve in dve na vsako stran, nazaj k mizi.
»Tako smo po zmagah kirasirji plesali in druge v nič devali. Krajcpataljon!«
Odšla sta Podlipnik in Ančka. Marko je prisedel k Joku in Vrbanku in ujel konec Vrbankovega modrovanja: »Da bi le ^Podlipnik naredil, kar je rekel. Ker preveč bogastva na enem kupu ni kaj prida. Tako je učil naš Gospod Jezus Kristus. Bo že res.«
Marko je preslišal in začel drugačen pogovor. Pa je bil razmišljen; v mislih se je še vedno pogovarjal z Ančko in krčma se mu je zdela zakajena in dolgočasna. Odšel je domov z Jokom in Vrbankom.
*
Drobnega, suhega snega se je naletelo za dva prsta. Travo je pokril, stmišč pa ne. Pod hrasti je ostalo še kopno. Na cesti so ga hitro razvozili in v Rebri ga je vzelo popoldansko solnce.
Podlipinkov Cenek pa ni smel iz hiše ne v snegu ne v solncu, ker ga je glava bolela in trebuh.
»Štrukljev si se preveč najedel«, ga je tolažil ata.
»Saj sem jih komaj dobro pokusil«, je ugovarjal Cenek.
»Nič ne maraj. Ko pridem nazaj, boš zdrav kakor riba.«
»Kam pa spet greste, ata? Tako malokdaj ste doma.«
»Pozimi bom doma, pozimi, Cenek. Sedaj pa moram še enkrat v kopnem pripeljati od morja v Tržič, kjer imam že cele krade blaga, ki ga bo vozil pozimi Miha s sanmi čez Ljubelj v Celovec, da konji ne zastanejo in da bo več zaslužka. Priden bodi in mamo lepo ubogaj, pa pojdeš kdaj z nami.«
Cenek se je pa prijel za glayo in ni nič odgovoril. Ata je odšel v kuhinjo.
»Anca! Kdaj se je Cenek tako prehladil?«
»Prehladil? Saj nič ne kašlja.«
»Kaj pa naj bi mu bilo?«
»Že od poletja bolehajo ljudje za vročino. Stagnarjeva je umrla.«
»Ko že prej ni bila zdrava.«
»Bolj prav bi mi bilo, da bi ne šel od doma in me ne puščal same v takih skrbeh.«
Cena se je sprehodil po kuhinji: »Umrl ne bo. Če mu pa le ne bi odleglo, pošlji v Tržič po padarja, po Venceljna Huša, ki zna zdraviti za vse doktorje. Dobro se poznava.«
Ponoči je Cenek vso noč stokal in mama ni zatisnila očesa.
Zjutraj niso vedeli, o čem bi govorili. Pa tako lepo jutro je bilo. Cesta je bila pomrzla in na dvoru so stali že vsi trije parizarji zapreženi. Cena pa se je obiral in obiral, da so že konji neradi stali: »Kar poženita, vaju bom že dohitel«, je ukazal
in se še enkrat vrnil v hišo. Joža pa je držal in miril njegove konje, ki so hoteli za drugimi z dvora.
Stopil je k postelji in prijel fantka za roko: »No, Cenek, sedaj grem in ti bom prinesel nekaj prav lepega.«
»Ata» Jaz sem bolan.« Tako. žalostno je izpregovoril Cenek, da se je vsem milo storilo.
»Pa ozdraviš in dorasteš«, je bolj sam sebe tolažil Podlipnik kakor sina, »in bova prevozila še sveta —. Zbogom, Cenek!«
»Srečno, ata!«
V veži je Cena še enkrat ustavila Anca: »Ali pa bi vendar ostal doma?«
»Bi. Pa ne maram, da bi ljudje rekli, kako sem navezan na otroka. Saj bom vozil kakor za stavo.«
Sedel je na voz in pognal: »Hi!« Voz se ni premeknil. Udaril je z bičem. Konji so se še bolj zmedli. Moral je v sedlo, da je odpeljal z dvora.
Mama in Ančka sta se molče spogledali: »Nesrečo vohajo konji.«Ko je zginil parizar v stagnah, sta se obe vrnili k Cenekovi postelji.
Cena je na cesti spet sedel na voz in z bičem pognal konje v tek. Pa ni malo udaril: »Mrhe!«
Pri Vrbju je dohitel prva dva voza. Sovražno je pogledal s snegom zapadle gore: »Ko bi bil Ljubelj kopen, bi ukazal pognati v Tržič in bi bil pojutrišnjem zvečer spet doma. Tako pa —« Počil je z bičem: »Poženi, Miha! Mudi se, kakor se še nikoli ni.«
Pred praznimi vozmi so se konji spenili. V Ljubljani Podlipnik ni hotel naložiti tovora, čeprav so mu ga ponujali: »Da nas sneg ne ujame«, se je izgovarjal. Pre-
nočeval pa je že prvo noč na Vrhniki, ker se mu je mudilo kakor še nikoli ne.
Prav takrat, ko je ata na Vrhniki konje izpregel, jih je doma v Krnicah Cenek v vročičnih blodnjah zapregel in pognal: »Hi!« Pa je moral voziti po strašno strmih klancih navzdol, ker ni konj vso noč nikoli več pognal, ampak jih samo ustavljal: »E! — Oha!« In je vrtil z roko, kakor bi hitel zavirati: »Zavri! — Zavri!« In spet: »Coklo, coklo pod kolesa!«
Po strašno grdo razvoženi cesti je moral voziti ali pa po ledeni, ker je ukazoval: »Miha! Opri!« Pa si je hitro premislil: »Ne, ne, ne, ne! Steci, da te ne povozi.« Potem se je voz prevrnil: »Naaa!« Razprostrl je roke: »Porežite vrvi in rešite konje!«
Proti jutru se je napol zavedel. Mama in Ančka sta bili objokani: »Zakaj pa vekata? Molita rajši, da ne bo ata povozilo, pot je tako ledena. Mi smo zvrnili in fuks se je ubil. Pa tako dobro je peljal.«
Ančka je naglas zajokala, mamo pa je kar sunilo v srce, ker se je spomnila, da Cena noro vozi in se prav lahko povozi. Odšla je v vežo in ukazala: »Joža! Na-prezi in koj po padarja v Tržič.«
Cenek je slišal in se zavedel: »Ančka! Jaz sem bolan.«
Ančka se je sklonila k njemu: »Si, Cenek. Pa ozdraviš. Moraš ozdraveti.«
»Saj bi rad. Da ne bodo ata hudi! Kje pa so?«
»Kmalu bodo prišli, Cenek, kmalu«, ga je mirila Ančka.
»Samo tako praviš. Že vem. Oh, da jih ni doma!« Potegnil si je odejo čez obraz in zaihtel.
Pa Ančka ga je spet odgrnila in videla, da joka. Tako hudo ji je bilo. K njemu na
CELOVEC
V	časopisih čitamo vabila na razne (►kmečke plese«, ki so v Celovcu skoraj vsak drugi dan. Glede na te plese je treba našim ljudem povedati tole:
Ti kmečki plesi so bili že od nekdaj nemške prireditve. Slovenci pridejo samo v toliko prav, kolikor kaj prinesejo s seboj. Zaveden kmečki fant in dekle nimata na teh prireditvah kaj iskati, zlasti še, ker se ne more reči, da bi bili ti plesi prireditve za pospeševanje lepih čednosti.
Potem je še druga stvar. Ljudje prihajajo od daleč in se pozno zvečer ne morejo vrniti domov. Tako se morajo vso noč klatiti po kavarnah in gostilnah. Ali se to spodobi, zlasti za poštenega dekleta? Ali ni škoda denarja, ki ga itak primanjkuje in so ljudje v stiski zanj? Ali bi ne bilo bolj pametno in plemenito, če bi kmečki zastopniki priredili zbirko in nabrana živila darovali bolnišnicam, da bi se bolniki najedli in okrepčali? Te besede povemo vsem, ki so dostopni za pametno besedo.
VELIKOVEC
Iz Velikovca se bolj poredko oglasimo in smo tudi tokrat malo pozni, vendar bo kljub temu bralce »Kronike« zanimalo, kako smo se imeli o božiču.
Praznike smo lepo preživeli.' Telesnih dobrot ni bilo toliko, zato pa je bilo več duševnih dobrin. K službi božji hodimo v Št. Rupert, kjer lahko poslušamo božjo besedo v materinem jeziku. Šolske sestre vedno lepo okrasijo cerkev in je bila zlasti v praznikih lepo okrašena. Še lepše pa je bilo petje, tako da je človeka res ganilo, ko je slišal lepe in mehke božične pesmi v slovenskem jeziku. Vsi smo za petje zelo hvaležni in ljubi Bog naj vsem, ki skrbijo za tako lepo’ petje, enkrat bogato poplača. Saj so bili prazniki tako veliko lepši in prisrčnejši.
Božično drevesce in1 jaslice so imeli skoraj pri vsaki hiši. Saj smo bili prav letos najbolj potrebni, da smo prosili ljubega Zveličarja za mir na svetu. »Koroško, kroniko« zelo radi prebiramo. Preglavice nam je delala božična križanka, ki smo jo po hudem potenju le rešili in upamo, da bomo tudi izžrebani. Saj upanje nič ne stane.
V	nekem baje »našem edinem« časopisu smo za božič brali božična- voščila, ki jih nihče ni naročil. Seveda smo bili »ganj’eni« nad tako pozornostjo. Izgleda, da so zaradih slabih zvez kar na svojo roko gospodje okrog lista voščili. Vsekako je to zelo »vljudno«, To je brez dvoma aktivna vljudnost. Poznamo namreč tudi pasivno vljudnost, ali bolje rečeno »reakcionarno« vljudnost. Za prihodnji božič bi želeli malo manj »vljudnosti in pozornosti«. Mnogim bo namreč prihranjena jeza in nevšečno spogledovanje sosedov.
ŽVABEK
Na praznike smo se zelo lepo pripravljali in tudi pripravili. Spremljali smo Marijo na njenem potovanju v Betlehem sko-
zi devet tednov. Pobožnost smo opravljali kar v štirih vaseh. Marsikdo si je obrisal solzo, ko si je živo predstavljal Marijino iskanje prenočišča v Betlehemu. Povsod je bilo res lepo. Najbolj dramatično pa je bilo pri sv. Juriju. Cim bolj je Hofnarjeva Lizika milo prosila in trkala na vrata: »Dajte nama prenočiti, Bog plačnik vam hoče biti,« tem bolj ostro jo je odganjala Kovačeva Marjeta za vrati: »Ne, ne nocoj prostora ni, beraških nočemo ljudi.« Na koncu vseh koncev pa je le odprla vrata in sprejela Marijo. Marija je bila gotovo vesela naših pobožnih pesmi.
Praznike smo lepo preživeli. Še Gorjanci so imeli na sveti dan pri Mariji Svetome-ški kar tri svete maše. Kaj takega še ne pomnimo.
Na Silvestrovo smo se malo zavrteli in »zajuckali«. Zakaj pa ne bi bil človek malo vesel? Seveda brez tistega ruvanja in prerivanja bi tudi lahko minilo. Pa se vedno rad kdo »petelinči« in kaže svojo moč tam, kjer ni treba.
V	eni zadnjih številk »Koroške kronike« sem čital, kako se neki dopisnik huduje nad nezakonskimi materami. Ni moj namen, v splošnem zagovarjati rojstva izven zakona. Družina je in ostane temelj zdravega družabnega reda, v tem sta si Cerkev in država edini. Zdrava bodočnost narodov temelji v družini, tej najmanjši človeški skupnosti, iz katere vodi potem pot k velikim družabnim tvorbam. Z razkrojem družine prične tudi propad tega ali onega naroda in s tem tudi države.
V	sedanji povojni dobi je število nezakonskih rojstev zelo naraslo. Nekatere župnije beležijo celo več nezakonskih, kot pa zakonskih otrok. Zelo preprosto in poceni je, če ob tem pojavu govorimo in pišemo o sprijenih dekletih, brezvestnih zapeljivcih in če nezakonske otroke že zdaj za vse življenje ozmerjamo s »pankrti«. Vprašajmo pa se enkrat resno, ali je naša zrela mladina sama za vse to zlo kriva? In ali smo mi, ki stojimo morda kot strogi moralisti ob strani, res upravičeni tako brezsrčno obsojati?
Velik del krivde za vse to zlo leži na nas, starejših moralistih, na naši vzgoji. V mislih imam pouk in vzgojo, ki bi naj obravnavala tudi spolno vprašanje. Naša dora-ščajoča mladina je v tem pogledu prepuščena popolnoma sama sebi.- Pred leti sem poslušal vrsto predavanj znanega slovenskega vzgojitelja, ki je sebi, staršem in vsem vzgojiteljem postavil vprašanje: »Ali spolna vzgoja res ni potrebna?«. Predavatelj je v živih primerih prikazal pot, težave in dvome mladostnika, ki ga vodijo in srečavajo na romanju k umevanju in spoznavanju spolnega vprašanja. Žalostno in usodno obenem je, da mu v tej borbi k spoznanju nihče ne nudi opore, mladostnik je' zapuščen, kajti šola in dom sta mu za-
Za Tri kralje so nas obiskali vsi trije: Gašper, Miha in Boltežar s spremstvom. Pošteno so požegnali vse naše hiše, da bo držalo. Pa so bili še nekam čedno oblečeni. Po poti so pa peli:
»Sveti trije kralji smo: Gašper, Miha,
Boltežar.
V mesto Betlehem hitimo, zvezdo biserno za rep držimo, da prave poti ne zgrešimo.
Kdor dobro nam želi, daruje naj klobase tri.«
Seveda so s seboj nosili majhen koš. Friderik se je precej potil pod njim. Sicer je nekdo za njim pel:
Sveti trije kralji so nam kravo ukrali.
Hoteli so še bika, pa niso imeli štrika.
Pa to ni res. Kaj takega pa ne. Menda je dotični mislil na jesensko oddajo, ko je morala marsikatera kravica zapustiti hlev. To je bilo namreč tiste dni, ko je skozi naše vasi hodila »kurja smrt« z ostro nabru-šeno koso in mahala po kurjih glavah, da
prta za tako vrsto vprašanj. Potem se mladostnik zateče v družbo že »poučenih« sovrstnikov, ki mu na umazan in podel način pomagajo razgrniti skrivnostno kopreno. Takemu »pouku« sledi potem navadno vrsta zablod in v poznejših letih‘ razr-vano spolno in družinsko življenje.
Ali bi ne bilo pravilnejše, če bi mladostnik bil poučen v spolnih vprašanjih od vzgojiteljev, to se pravi od staršev, učiteljev in duhovnikov? Samo ti mu bodo lahko na dostojen in razumljiv način prikazali pravi smisel spolnega življenja in ga opozorili na neravrnosti vseh zablod, nad katerimi se zdaj tako zelo hudujemo. Nikakor ni prav, da skušamo mladostniku vse, kar je v zvezi s spolnostjo, zaradi ta-koimenovane »lažne sramežljivosti« zamolčati.
Koliko lepih in rahločutnih primerov lahko vzgojitelj pri obravnavanju spolnega vprašanja vzame že iz našega rastlinskega in’živalskega sveta. Kako preprosto, lepo in čudovito zagonetno se razmnožujejo naše vrtne in travne cvetlice in naš Stvarnik je vsem tem pojavom dal trdno določen smoter: nič v prirodi ni brezmiselno, brez cilja! Taka razmotrivanja in primeri iz življenja rastlin in ptic, pa tudi samostojno opazovanje domačih živali, bodo mladostnika vodili k pravilnim primerjavam in zaključkom. Seveda je pri tem potrebno modro in previdno vodstvo. Po šolski dobi, ko se navadno v mladostniku prične oglašati nemirna kri, pa je vrsta na očetu in materi, da stojita mladostniku, to se pravi sinu in hčeri ob strani in ju s primernimi nasveti vodita varno preko nevarnih let.
In kako je pri nas v resnici? V napačnem pojmovanju cerkvenih in posvetnih postav često odkrivajo vzgojitelji vso od-
je kar perje frčalo po zraku. Kontrole pa potem le ni bilo.
Naši fantje in dekleta so na Štefanovo ponovili poučno igro »Stari in mladi«, na Tri kralje pa prav lepo zaigrali »Glavni dobitek«. Kolikor je bila prva poučna, toliko je bila druga brez kakšne posebne koristne vsebine. Za take igre je res škoda čas tratiti.
Takoj po Štefanovem nas je nenadoma zapustil naš dobri gospod župnik in šel iskat zdravja v sanatorij v Celovec. Težko že čakamo, da bo prišel nazaj. Saj je nam naš dobri očka. Skoraj vse v fari je prerodil v otroke božje pri krstnem kamnu. Bog mu daj kmalu ljubo zdravje in srečen povratek k nam nazaj!
Tudi bela žena se je v novem letu oglasila pri nas že dvakrat. Dne 3. januarja smo pokopali Mudelčevo mater iz Gorenje vasi, dne 8. januarja smo pa spremili k večnemu počitku Hribernikovo mater iz Doba. Mati so bili vedno dobre volje. Dosegli so lepo starost, skoraj 94 let. Gospod jim daj večni mir in pokoj, sorodnikom pa naše iskreno sožalje.
M preteklem letu je bilo pri nas 12 rojstev (7 zakonskih in 5 nezakonskih) in sicer 7 fantov in 5 deklic. Umrlo jih je 6. Poroke so bile 3.
govomost za to vzgojo od sebe, pouk te vrste se vrednoti s »pohujšanjem«, ali pa prične šele, ko je navadno že prepozno. Veliki slovenski vladika dr. Anton Bonaventura Jeglič je v eni svojih razprav o spolnem vprašanju opozoril starše, posebno še matere, na dolžnost takega pouka. Mnogo nesreče, solz in zavoženega življenja bi ostalo nam vsem prihranjenega, ko bi se vsi vzgojitelji ravnali po njegovih naukih.
Potrebno pa je, enkrat napisati tudi nekaj osocialnem zlu, ki vodi našo zrelo mladino v izvenzakonsko spolno izživljanje. Gotovo je, da ždi tudi v sedanjem doraščajočem rodu, tako v fantu kot dekletu, živa želja po ustvaritvi lastnega, domačega ognjišča. Sedanje razrvane gospodarske prilike pa večini za zakon zrelih ljudi onemogočajo ustvaritev lastne družine. Koliko iskreno in pošteno mislečih mladih parov dandanes ne more stopiti pred oltar, ker jim manjka najpotrebnejše, največkrat celo streha nad glavo. Ali se naj zopet povrnejo časi, ko se bodo lahko možili in ženili le premožnejši? Pred časom sem govoril z eno takih nezakonskih mater, ki se je pravkar odpravljala od doma — v mesto. »Tu me zdaj vsi zaničujejo,« mi je tožila med solzami. »V tovarno bom šla za kako leto, tudi Franc gre z menoj. Ko bova imela dovolj prisluženega, se bova pa vzela.« Želel sem ji vso srečo, sebi pa sem ob tej priliki ponovno zastavil vprašanje: Kdo je kriv?
Materin jezik je velika dobrota, ki smo jo od svojih staršev prejeli.
*
Kdor s svojimi starši lepo ravna, časno in večno srečo ima.
*
Samo oblačilo te ne bo častilo,- pridnost, modra glava, to je prava slava.
(A. M. Slomšek)
pis+na z dežde
blazino je položila glavo in sta oba jokala, bratec in sestra.
Prišli so Primoževi trije. Manice Marko ni pustil preblizu bolnika, da bi kaj ne nalezla. Sam pa je sedel k postelji in skušal Ceneka razvedriti: »Ozdraviš, Ce-nek, kajpak, da ozdraviš. In drugo leto bom veliki zvonec obesil eni izmed tvojih ovac.«
»Že mogoče. Pa boš vendarle imel Ančko rajši kakor mene.«
Marko je bil v zadregi: »Saj imam tudi tebe rad. Cenek, tudi tebe.«
»Vem, da me imaš. Pa le imej Ančko bolj rad:«
Marko je ponudil Podlipnici:	„Naj
ostane Rozalka kar pri vas, dokler Cenek ne ozdravi, bom že sam doma kuhal.«
Hudo je ustregel Podlipnici in Ančki.
Pa se mu je tisto opoldne kaša prismodila. Kako bi se mu ne? Slutil je težke dneve in počutil se je, kakor bi nekdo hodil okrog ognjišča in se mu škodoželjno smejal.
Z vse premočenim žrebcem je pripeljal Joža padarja Venceljna iz Tržiča. ^Precej trebuha je imel možakar, bil je plešast in obrit in rdeč v obraz.
»Dober dan, mama!« je pozdravil in odšel takoj k bolniku. »No, fantek!« je nagovoril Ceneka, »pravijo, da si bolan?«
»Saj sem res«, je odgovoril Cenek. »Trebuh me boli in glava.«
»Bova pogledala.«
Padar Huš je Ceneku preštel žilo, mu trkal po prsih, poslušal na hrbtu, obbobnal *nu trebuh, ga prijel za glavo, mu pogledal V oči in na jezik in vprašal Anco: »Kje !pa je Cena?«
*Šel je z vozmi,* *
»Prokleti furman norčavi. Oklofutal ga bom.«
Podlipnica in Ančka sta se prestrašili. Vencelj pa je poiskal v torbi kroglice in kapljice in dopovedal, kako naj otroka zdravijo: »Pa po gospoda pošljite. Pa pazite, da še drugi ne nalezete.«
Vsa objokana je Anca vabila Venceljna na južino, pa je odklonil in Joža je moral takoj spet napreči, potem pa je tri ure stal s kobilo v Poljčah pred Jemejcem, da se je dedec najedel in napil in mu spet sedel na voz: »No, tak. Pa poženi.«
Cenek v blodnjah ni več vozaril. Igral se je z Manico, klical Ančko in mamo in se sporekal z atom. V polzavesti je ujel pogovor ob postelji, ko so ugibali, ali bo prestal ali ne bo.
Proti jutru je bilo. Cenek je zadremal, Anca pa je sedela pri postelji in jokala. Cenek se je prebudil in videl mamo, kako si je zakrivala obraz, in slišal, kako je ihtela.
»Mama!« Šepetaje jo je poklical.
Podlipnica si je z dlanmi obrisala solze: »Kaj bi rad, Cenek?«
»Vode.«
Omočila mu je razsušene ustnice in z žlico napajala razželjanega otroka.
»Mama!«. Tako ljubeče jo je pogledal.
»Cenek!« Sklonila se je k njemu in ga poljubila.
Cenek se je začudil. Da bi ji vrnil poljub, se ni domislil. Kako bi se? Nikoli ga mama še ni poljubila in nihče ne. Pa sta ga poljubovala mama in ata, ko je bil še tako majhen, da ni mogel pomniti tega. In zavedel se je, da ga Inm mama hudo rada In ata tudi, čeprav mu tega nista nikoli kazala: »In Ančka ma ima tudi zada.«
Premišljal je, kaj naj pomeni, da ga mama poljublja: »Že vem-«
»Mama!« Spet jo je poklical in dolgo gledal z ugašajočimi očmi.
Mama ga je božala: »No, le povej, Cenek!«
»Umrl bom«! je dahnil.
Anca ni nič odgovorila. Spet je poljubila Ceneka. Začutila je krivico, ki jo dela materam gorenjski kot, ker jim ne pusti več poljubljati svojih otrok, kadar toliko dorastejo, da shodijo; in včasih smejo še otroke v plenicah samo na skrivnem, da nihče ne vidi, ljubeče pritisniti k sebi: »če bi dorastel in se v gorah pretegoval ali konje krotil, bi še razumela. Tako pa —? Ali naj sedaj med angelci robanti!«
»Mama!«
Pritisnila je glavo na njegovo blazino, ga poljubovala in jokala, da je Cenek začutil na licu njene solze.
»Mama! Nikar ne vekajte! Saj bom šel v nebesa in bom prosil Boga za vse: za vas, mama, in za ata in za Ančko in za —« Obmolknil je in vprašajoče gledal mamo.
Podlipnica je videla fantkovo zadrego: »In za koga še, Cenek?«
»Za Marka, če smem, če ne bodo ata hudi?«
»Nič ne bo hud. Le spomni se tudi na Marka in Ančko.« Tedaj se je zavedela, da mu je priznala, da tudi ona, njegova mama, nič več ne upa v njegovo ozdravljenje. Hotela je popraviti: »Pa kaj govoriva o tem, Cenek? Ti ne boš umrl. Ti ne smeš umreti. Zavoljo mene ne smeš. Pa zavoljo ata ne smeš. Ne smeš.«
In Cenek je’•»«del, da bi mama rada umrla namesto njega,
»Maaaraa!«
Od takrat se ni več zavedel.
. Drugo jutro mu je mama zatisnila oči, v katerih je ugasnil ogenj Podlipnikovih rodov.
Glasen jok se je razlegel pri Podlipniku. Vas se je zgrozila. Odraslim' se je zasmilil Podlipnik: »Bog ve, kje vozi?«
Le Rotijin Tevž je škodoželjno pošepetal Podrobarju, ko ga je srečal: »Pa mu je prišlo za grinte. Bahaču, bahavemu!«
Podrobar pa ga je posvaril: »Tiho bodi! Tako nisem mislil.«
Otrokom je bilo žal Ceneka in Manica je jokala in jokala.
Pogreb je odložila Podlipnica, kar se je najdlje dalo: »Mora, mora ga še enkrat videti, čeprav mrtvega, Cena svojega Ceneka. In pri pogrebu mora, mora biti. Le kdo naj ga gre poiskat, Cena, na cesto?« Spomnila se je: »Marko!«
Kopat pehar ovsa je vsul Joža žrebcu v korito in medtem, ko je konj hrampal žito, je Marko konja sedlal. Podlipnica pa je dopovedovala Marku: »Po mojem bo danes zvečer privozil Cena v Ljubljano. Naprej ne hodi! V Ljubljani čakaj!«
»Bom. Žrebec je udaril. Marko se ni umeknil. Zakričal je in sunil konja s pestjo v bok, da je odskočil.
»Povej mu, da — saj veš — in, da, kaj bi govorila, bo sam-bolje vedel kakor jaz.«
»Bom.« Marko je žrebca že odvezoval.
»Po mojem bo do jutri zjutraj doma, če privozi danes do Ljubljane. Pogreb bo šele pojutrišnjem.«
»Vem.« Marko je sedel že v sedlu.
»So ti stremena prav dolga?« je poskrbel zanj Joža.
»Prav.«
(Dalje prihodnJW.y
MDB® CELCWI
qwoci frC- MSOfUsu
PRIHOD TURKOV NA SLOVENSKO ZEMLJO (Nadaljevanje.)
Medtem so se Turki pripravljali na nove vpade proti zapadu. Leta 1471 se pojavijo nekajkrat na Kranjskem, prihrume prvič v večjih množicah na Gorenjsko in Štajersko, kjer pustošijo posebno okoli Laškega in v Savinjski dolini. »Vse, kar je dosegel njihov meč, je požgano in spremenjeno v puščavo«, piše celjski glavar v Regensburg, kjer je prav takrat razpravljal državni zbor o načinu in ukrepih, kako naj se krščanski svet obrani turške sile.
Ti vpadi in ropanja še dolgo niso končali.
TURŠKI VPADI SE NADALJUJEJO
V prejšnjem poglavju smo videli, kako so sa pojavili Turki na naših tleh in kako so se pričeli njihovi ropi in požigi slovenskih domov. To so temna in žalostna leta naše preteklosti, leta, ki so sejala smrt in žalost v mirne slovenske vasi. Ta leta so zapustila grenak spomin. O njih so pravili dedje sinovom in vnukom, o trpljenju tistih dni je pel narodni pevec, strahote so ostale večno žive v duši našega naroda.
Nikogar ni bilo, ki bi bil v tistih stiskah pomagal našemu ljudstvu. Država in dežele so zborovale in govorile o načrtih in o državljanskih in človečanskih pravicah, toda kranjski ter štajerski stanovi so zastonj prosili za nujno pomoč.
Turška nevarnost je silno rastla. Leta 1472 pridrve Turki nekajkrat na kranjska tla, požgo med dragim cerkev v Cir-knici in šentpetrsko v Ljubljani, pridre-jo na Koroško do Pliberka in v Furlaniji do San Daniela. Tudi naslednjega leta niso turške tolpe prizanesle slovenskim deželam. Preko Kranjske so septembra vdrle skozi Kokrsko dolino na Koroško. Sodobno poročilo piše o tem navalu med drugim: »Otroci so brez staršev, revščina ljudstva je ogromna, ubiti ljudje leže po poljih in cestah od Trga do Slovenjgradca, ozračje je nasičeno s smradom požganih vasi in hiš.« Kakor navadno so tudi to pot Turki prav tako hitro odšli, kot so se pojavili. Preko Vitanj, Velenja, Celja in Podsrede so izginili na hrvatsko stran.
Medtem ko so država in dežele zborovale dalje in so kranjski ter štajerski stanovi nujno prosili za pomoč, so se tudi leta 1474 pojavili Turki preko Sotle in Kolpe in v naslednjem letu (1475) pridrli na Štajerskem do Maribora, kamor je bil prav tistega leta v turških zadevah sklican notranjeavstrijski skupni zbor. Na povratku so Turki na hrvatski meji nedaleč od Bizeljskega potolkli krščansko vojsko. Tudi na Kranjskem so se leta 1475 pojavili kar dvakrat, enkrat so prišli celo do Radovljice. Tudi v naslednjih letih (1476, 1477) so videle slovenske dežele turške čete. Leta 1476 so prihrumele ne-kolikokrat prav do Gorice, Ziljske doline in Beljaka, pojavljajoč se v manjših oddelkih zdaj tu, zdaj tam. Leta 1477 je veljal glavni sunek Furlaniji in Benečiji, kjer so prodrli Turki vse do reke Piave.
Vse prejšnje je pa presegel po silovitosti turški naval na Koroško leta 1478. Utrdbe, ki so jih zgradili ob kranjsko-koro-ški meji od Kranjske gore do štajerske meje, niso mogle odvrniti silovitega sunka. Turki so črto obšli in udarili skozi bovške soteske na Koroško, kjer so se prav takrat upirali kmetje stanovom, češ da jih ti ne branijo pred Turki in jim nalagajo le nove davke. Do Šmohorja in preko Sachsen-burga so Turki opustošili deželo in odvedli mnogo ljudstva s seboj. Sodobni viri cenijo turško moč na 15.000 do 24.000 mož.
Velik strah je povzročil ta turški naval v alpskih deželah, na Tirolskem, Bavarskem in Solnograškem, toda v obrambo Se je storilo bore malo. Davki, ki so jih stanovi in država razpisovali, so le skromno pritekali. Za sistematično zaporo meja proti Turkom, ki je bila v načrtu, je bilo premalo sredstev. Nekatera mesta so pač dobila novo in popravljeno obzidje. K obnovi ljubljanskega mestnega obzidja so morali pomagati okoliški kmetje in Židje. Tudi slovenjegraško mestno obzidje naj pomagajo postaviti kmetje in Vipava naj se obda z zidom, je velel vladarjev ukaz. V Mariboru so poleg Ulrikovih vrat začeli postavljati utrjen cesarski grad.
Vse to, kot ponavadi, ni mnogo pomagalo. Turki so v naslednjih letih kar naprej vdirali v Slovenijo. Leta 1479 se pojavijo na Dolenjskem, prihrume skoraj pred vrata ljubljanskega mesta, prikažejo se ob Sotli, med Muro in Dravo, in v Fur-
laniji pred Čedadom in; Vidmom. Večji po obsegu je bil še napad turških konjani-kov leta 1483, ko so ti pridrli na Kranjsko, Spodnje Štajersko in Koroško. Že so Turki štirinajst dni pustošili, posebno na Kranjskem, v Podjuni in Zilji, ko se jim večja krščanska vojska, v kateri so bili Hrvati, Srbi in Slovenci, pod poveljstvom hrvatskega bana postavi ob Uni nasproti in jih veliko potolče.
Vse te leto za letom ponavljajoče se turške navale so občutile slovenske dežele tem lažje, ker so se prav tedaj vojni in gospodarski stiski ter elementarnim nesrečam pridružile še nove nadloge. Cesar Friderik in ogrski kralj Matija Korvin, krščanska vladarja, ki bi jima kot prvima morala biti mar obramba pred turško silo,
sta prišla navzkriž in radi vojne med obema je bila zopet najhuje prizadeta Slovenija. Že nekoliko let trajajoča napetost med Habsburžani in Korvinom je prišla do izbruha, ko je hotel cesar Friderik nekdanjega ostrogonskega škofa, ki je pribežal k njemu, odškodovati s solnograško nadškofijo, dotedanji nadškof pa ni maral odstopiti in se je, ogrožen od cesarja, zatekel v varstvo ogrskega kralja. Temu je bil dogodek primeren povod, da se je spustil leta 1479 najprej v diplomatska prerekanja, potem pa tudi v oboroženo akcijo. Že v septembru je zasedel postojanke svojega solnograškega varovanca ob Savi, kmalu nato Ptuj, v decembru Lipnico (Leibnitz) in tri mesece kasneje še solno-graška gospodarstva na Koroškem. To je bil šele začetek. V zgodnji spomladi ,1480 se je že začela prava vojna. Ogri zavzemajo Radgono, kmalu nato Fürstenfeld in s tem odpro nove dohode v Srednjo Štajersko.
Vmes ni manjkalo novih turških navalov. Nepričakovano so se pojavili Osmani
ZA NEDELJSKO POPOLDNE
Besede pomenijo:
Vodoravno :	1 Veznik; 3 Največji
slovenski pesnik; 15 Nemška kratica za konjsko silo; 17 Domač izraz za Italijana; 18 Tuja beseda za blagajno; 19 Z odgovor-
misel; 57 Češki kralj iz zgodovine 59 Kratko žensko ime; 63 Stalno bivališče, rodni krov; 64 Skrajšano žensko ime; 68 Površinska mera; 69 Prepir, razkol; 72 Rodoviten kraj v puščavi; 73 Prihodnjik; 75 Kratica za avstrijsko poročevalsko službo;
mmm	1 3 P3	4	5	6	7	3	9	10 11 12	13	14	16	mmm
mmr	i m18		i			mr i		m' i	” «■
m31	mmr \ \ mm3 \				i mmr i i mmr				I38 IH
mr i i i30 mm inr r lir					mr r5 m mmr i				- m
m
im*'
mm
45	0 u 47 gg ts	|	m m ut | j	m »o u m 52			
53	1 1 m*	5u	1 1 1«“ r !ü“ nrii a-1 1	
61	\m mr	1	mm“ i“ mma i » i»r	
1171 !
mmmr m
IIW
mmmt
mm
8i91
nostjo obremenjen, spoznan za odgovornega ; 20 Izraz pri telefonu; 21 Glagol premikanja; 23 Glas, zvok; 24 Okrajšava za »Marijino Dijaško kongregacijo«; 25 Moč, energija; 26 Lesen predmet, kol; 27 Žensko krstno ime; 29 Moško krstno ime; 31 Ploskovna mera; 33 Nikalnica; 34 Telesni mrčes; 36 Bivši jugoslovanski politik (sporazum Tito-šubašič); 37 Prvotni prebivalci vzhodno Jadranskega morja; 38 Madžarska reka; 40 Dva enaka soglasnika; 41 Prerok iz ribjega trebuha; 43 Starorimski zgodovinar; 45 Velika tekoča voda; 46 Krajši izraz za učenje; 48 Nasprotje od svetlobe; 49 Vas nad Železno Kaplo;.50 Pevska nota (nižaj); 52 Organizacija društev, zveza; 53 Prva oseba glagola imeti; 54 Drug izraz za grob; 56 Prihodnjik; 58 Kontinenti; 60 Državni proračun; 61 Igralna karta (obrnjeno);	62 Zatočišče; 63
Mlajši otrok; 65 Moško krstno ime; 66 Kazalni zaimek; 67 Egiptovsko božanstvo; 69 čistoča; 70 Del kuhinjske opreme; 71 Snov, iz katere delajo čokolado; 73 Kot pri 56 vodor.; 74 Sladkovodna riba (množ.); 77 Mohamedansko sveto mesto; 79 Zborovanje na prostem, utrjen kraj (iz turških vpadov); 81 Cesta, smer; 82 Napis na križu; 85 Pritrdilnica; 86 Prebivalec Angliji sosednjega otoka; 89 Del besede pod 47 navp. (brez prve črke); 90 Mesto v Italiji (prva črka: b); 91 Dve alpski dolini na slovenski narodnostni meji; 92 Pleme, rod.
Navpično : 1 Razgled, pogled na pokrajino; 2 Vzklik; 3 Začetnice imen in priimka še živečega slovenskega pisatelja (»Mati«, »Henrik, gobavi vitez«); 4 V zadnji vojni odločilni izum vojne tehnike; 5 Kratice za »Akademski športni klub«; 6 Kemična označka za neko prvino; 7 Izraz, ki omeni »bivši«; 8 Član kraljevske rodbine; 9 Del živalskega telesa; 10 Prva ženska; 11 Vzklik v zadregi; 12 Vodna žival; 13 Izbrana družba; 14 Afriška žival (da glavo v pesek); 15 Geometrijsko število; 16 Nezmožen, nerodoviten; 17 Nauk o pravilnem mišljenju, soslednje misli; 22 Premožen; 23 Obrat pri smučanju; 28 Vrsta v Ameriki živečega krokodila; 30 Nikalnica; 31 Oseba iz sv. pisma; 32 Del človeškega telesa; 34 Sorodnik; 35 Zavodi za pouk in izobrazbo; 36 Kratica za »glavni«; 37 Starogrška boginja; 39 Hunski poglavar; 42 Slično, kakor; 44 Skupina letečih ptičev; 46 Zadeti, prav pomisliti; 47 Domača žival mlekarica; 50 Prav tak, sličen; 51 Kratice za avstrijsko poročevalsko službo; Član senata; 55 Kretnja; 56 Izgovorjena
76 Izraz pri kuhi; 79 Tretja številka; 80 Nizek glas; 82 Obrnjeni osebni zaimek; 83 Kratica za »na razpoloženju«; 84 Najpogostejši veznik; 86 Predlog; 87 Vzklik; 88 Kratica za »circa« (približno).
leta 1480 na Koroškem in štajerskem. Le teden dni so pustošili, toda napravili več škode kot kdaj prej. Lakota, draginja in elementarne katastrofe so še povečale obupno stanje. Vojskovanje z Ogri se je medtem nadaljevalo. Leta 1481 - so ti na Štajerskem zavzeli grad Bori ob Dravi in brez uspeha oblegali Maribor. Nekateri plemiči — tako na Kranjskem zadnji gospod Predjamski (Lueger) — so stopili celo na stran kralja Matije, ki je svoje ljudi bolje plačeval od skopega Friderika. Ko se je leta 1483 ogrski pritisk z vpadom v Nižjo Avstrijo še povečal, so čete ogrskega Matije napadle tudi Kranjsko, zavzele grad Klevevž na Dolenjskem in prodrle do Ljubljane. Politični načrti ogrskega kralja so postajali vedno očitnejši: izpodriniti med Dunajem in morjem Habsburžane, jih nadomestiti z dinastijo Korvin ov in ustvariti državno skupino, ki bi se z Ogrsko na čelu mogla obraniti Turkov.
Res je Matija Korvin dosegel čim dalje večje uspehe. Že zavzame Nižjo Avstrijo do Aniže. Dunaj se mu vda leta 1485, med Dravo in Muro prideta v ogrsko posest Ormož in Negova, v Ljutomeru se zdravi ogrska kraljica Beatrice in leta 1489 pride Slovenjigradec pod Ogre.
. (Dalje prihodnjič.)
Radio Cdmu
Sobota, 24. januarja:
7.00: Iz- svetovnega tiska.
17.10: Naš spored za prihodnji teden.
’adelja, 25. januarja:
7.30: Jutranja glasba.
17.10: Poročila.
19.30: Polurna oddaja.
Ponedeljek, 26. januarja:
7.15: Zgodovinsko predavanje.
17.10: Poročila.
Torek, 27. januarja:
7.00: Jutranja glasba.
17.10: Poročila.
Sreda, 28. januarja:
7.00: Jutranja glasba.
17.10: Poročila, ietrlek, 29. januarja:
7.00: Zvočni tednik.
17.10: Poročila.
18.00: Polurna oddaja.
19.15: Pouk slovenščine za nemško govoreče.
Tatek, 30. januarja:
7.15: Literarno predavanje.
17.10: Poročila.
Morebitne spremembe v času bomo objavili po radiu.
niiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiimiiiiitimiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiimiiiiiiCüiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiimiiimiiiiiiimimiMimnmmn
Obnovitev knliprie
«llfllllllllilli
Po dolgi prekinitvi smo ponovno odprli našo knjigarno in s tem nadaljujemo svoje tradicionalno delo. Upamo, da bomo mogli tudi Vas v najkrajšem času prišteti med naše stalne odjemalce. Storili bomo vse, kar je v sedanjih časih mogoče, da Vam bomo ustregli.
Knjigarna „CARINTHIA“
(ST. 3 0
15
SEF
VEREIN)
CELOVEC, FUND ERSTRASSE 1
„Ko/ošta kronika* izhaja vsak petek. — Ust izdaja Britanska obveščevalna služba — Uredništvo Usta Je v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1 telelon 3651/02. — Uprava 'n oglasni oddelek v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1, Telelon 3651. — Mesečno naročnino Je treba plačati v naprej. Rokopisi se ne vračajo. — Tisk: Tiskarna „Carinthla*,