UDK 316.323.72(497 .1)
Ivan Bernik
SOCIALISTIČNA DRUŽBA
KOT »OBMODERNA« DRUŽBA
* Tekst je nastal v okviru raziskovalnega programa, katerega realizacijo je omogočil Alexander
von Humboldt-Stiftung .
Glavna sistemska značilnost jugoslovanske (in drugih socialističnih družb)
družbe je centralnost političnega sistema ali dominacija politike nad ekonomijo .
Problem je v tem da politična regulacija družbe implicira minimaliziranje opcij,
ki so na razpolago drugim družbenim podsistemom . To pomeni dediferenciranje
ali nasilno redukcijo kompleksnosti kar se izraža v nizki funkcionalni avtonomiji
in samoregulaciji družbenih podsistemov in celotnega sistema sistemskih karak-
teristikami so sicer navidezno integrirane, to da niso sposobne reagirati na im-
pulze in spremembe okolja in se jim adekvatno prilagoditi. Zato so te družbe ob-
moderne, torej še ne moderne.
The main characteristic of yugoslav and other socialist societies is the centrality
of political system or domination of politics over economy . The problem is that
political regulation implies minimalisation of options at disposal to the other so-
cial subsystems. This means dedifferentation or violent reduction of
complexity manifested in low functional avtonomy and selfregulation of
social subsystems and social svstem as whole, Societies whit such sistem features
are seemingly integrated and stabile, yet they are not capable to react to impulses
und changes from enviroment and to adjust themselve adequtely . In consequen-
ce these societies are only submoderen, which means not yet modern .
funkcionalna diferenciacija, kompleksnost, centralnost političnega si-
stema, avtonomija
I .
Pri poskusu analize tako jugoslovanske kot drugih socialističnih družb
ter modernih oziroma modernizirajočih se družb je treba najprej razčistiti
vprašanje, ali ima za takšno analizo sociologija na voljo ustrezen instrumenta-
rij . Če bi se lahko zanesli na trditev, da »lahko modernizacijska teorija pokaže
med različnimi teoretskimi načini obravnavanja t . i . realno obstoječega soci-
alizma, najvišjo stopnjo plavzibilnosti« (Križan, 1987 ; 94), potem bi bilo to
vprašanje odvečno. Ta trditev nedvoumno sugerira, da obstaja korpus poj-
mov, trditev in domnev (imenovan teorija modernizacije), prek katerega se je
mogoče uspešno, celo uspešneje kot z drugimi teoretskimi prijemi lotiti anali-
ze sodobnih socialističnih družb . Že bežen pogled na diskusije, ki potekajo
pod konvencionalnima oznakama »modernizacija in modernost«, pokaže, da
je citirano trditev treba obravnavati s precejšnjimi zadržki . Ni dvomljiv le tisti
del, ki poudarja spoznavno superiornost modernizacijske teorije, temveč je
sporna sama predpostavka o obstoju »teorije modernizacije« . S. N. Eisen-
stadt, ki je pomembno vplival na potek »modernizacijskih« raziskovanj, je že
v začetku sedemdesetih let - ko je ocenjeval stanje in dosežke modernizacij-
ske teorije - ugotavljal, da so teoretski preudarki in empirične študije, ki so
31
potekali v okvirih modernizacijske teorije, na eni strani, ter »eksterne« kriti-
ke, ki jih je spodbudila ta teorija, na drugi strani, vodile k »dezintegraciji para-
digme« (Eisenstadt, 1973: 98-115) . Dobro desetletje kasneje je isti avtor ob po-
dobni priložnosti poudaril, da je sistematično, komparativno raziskovanje
modernizacijskih procesov »večinoma še pred nami« (Eisenstadt, 1987 ; 11) .
Ob ugotovitvah o »dezintegraciji paradigme« se ni več mogoče brez za-
držkov sklicevati na teorijo modernizacije ter njene analitične potence . Naj-
prej je sploh treba ugotoviti, kateri pojmi, trditve in hipoteze, ki tvorijo (oziro-
ma so tvorili) jedro te teoretske paradigme, imajo še vedno vsaj potencialno
analitično relevanco . To po definiciji pomeni selektiven odnos do posamez-
nih sestavin analitičnega aparata modernizacijske teorije ; pri tem se mora se-
lektivnost opreti predvsem na rezultate internih ter eksternih kritik, ki so vo-
dile k »dezintegraciji paradigme« . Hkrati pa mora ta premislek upoštevati ra-
ziskovanja modernizacije in modernosti, ki niso neposredno povezana in mo-
tivirana s tradicijo teorije modernizacije. S tem so mišljene sodobne diskusije
o modernem in postmodernem stanju, ki jih - v nasprotju z modernizacijsko
teorijo, ki je bila usmerjena k analizi, procesa modernizacije, razumljenega
kot približevanje tradicionalnih družb zahodnoevropskemu tipu družb - ka-
rakterizira »preokupacija 'modernih' družb s samimi seboj ; tj . podrobna sa-
moanaliza struktur in normativnih predpostavk, stabilnosti ter bodočnosti že
modernih' družb« (Offe, 1987 ; 2) .
Teorija modernizacije, ki je svoj predmet raziskovanja definirala kot »'po-
polno' transformacijo tradicionalnih oziroma predmodernih družb v tip teh-
nologije ter z njo povezano družbeno organiziranostjo, ki karakterizira 'na-
predne', ekonomske uspešne ter politično relativno stabilne zahodne družbe«
(Moore, 1974; 94), je v dobrem in slabem demonstrirala svojo zvestobo socio-
loški tradiciji . Vprašanje dihotomije tradicionalna - moderna družba ter
vprašanje prehoda od prve k drugi je bilo eno od konstitutivnih, če že ne os-
rednje vprašanje » klasične«sociologije. Teorija modernizacije torej ni vznik-
nila na nezorani ledini ; prav zato je - če je skušala biti vsebinsko in logično
koherentna - pomenila eno od možnih interpretacij sociološke tradicije . Pri
označevanju temeljnih karakteristik modernizacijske teoretske paradigme
obstaja soglasje, da se je ta paradigma oprla predvsem na tiste » klasične« la-
boracije odnosa tradicionalno - moderno, ki so bile izrazito unilinerano evo-
lucionistično, ahistorično, evropocentrično ter hiperdeterministično intoni-
rane (glej Eisenstadt, 1973; 98-115; Strasser, Randall, 1979 ; 84-87). Zvestoba
tej tradiciji se je razločno kazala v koncipiranju modernizacije kot - glede na
mnogovrstnost procesov - kompleksnega, vendar notranje usklajenega ter
stopnjevitega prehoda od nizkodiferenciranih in imobilnih družb k visokodi-
ferenciranim, dinamičnim, vendar integriranim družbam zahodnoevropske-
ga tipa. Raziskovalni program, ki ga je implicirala ta konceptualizacija razvoja
družbenih sistemov, je bil usmerjen predvsem na evaluacijo posameznih
družb glede na indikatorje modernosti ; na tej podlagi pa se je skušalo ugoto-
viti, v kolikšni meri so se posamezne družbe približale modelu modernih in-
dustrijskih družb ter - če je bilo ugotovljeno »zaostajanje v razvoju« - kateri
dejavniki so zavirali napredovanje k modernemu stanju (glej Eisenstadt, 1987 ;
3) .
Omenili smo, da je modernizacijska teorija v tej dikciji že postala - čeprav
se je etablirala šele pred dobrimi štirimi desetletji - del sociološke »tradicije« .
Prav njena dezintegracija, ki je med drugim tudi pokazala, da je bila teorija
sama v marsičem del optimistične evropocentrične modernizacijske ideologi-
je, pa je - podobno bi bilo mogoče trditi tudi za druge »velike teorije« v socio-
32
logiji - zagotovila modernizacijski teoriji novo uporabnost in aktualnost. Zdaj
si je namreč mogoče selektivno prisvojiti tiste »dele« teorije, ki so se izkazali
za spoznavno produktivne ali pa imajo - z vidika določenih raziskovalnih ci-
ljev - vsaj potencialno analitično vrednost . To tudi pomeni, da so možne raz-
lične prisvojitve dediščine modernizacijske teorije ter različne kombinacije
izbranih »sestavin« modernizacijske teorije z drugimi teorijami sprememb
sodobnih družb .
Naša »eksploatacija« teorije modernizacije bo striktno določena (in s tem
tudi izrazito omejena in enostranska) s ciljem naše analize, tj . s poskusom
identifikacije - na hipotetični ravni ter ob visoki stopnji splošnosti - nekate-
rih razvojnih specifičnosti jugoslovanske družbe . Zato nas bodo posebej zani-
mali nekateri aspekti pojmovanja »modernega stanja« v modernizacijski teo-
riji. Poleg tega pa se bomo ozrli tudi na nekatere rezultate sodobnih diskusij o
modernosti in modernem družbenem stanju, ki niso - vsaj neposredno ne -
povezane z izročilom teorije modernizacije .
Po teoriji modernizacije sta industrializacija in funkcionalna diferenciaci-
ja temeljna procesa, ki vodita h konstituiranju moderne družbe ter determini-
rata njeno strukturo (glej Strasser, Randall, 1979; 85). Če funkcionalno dife-
renciacijo razumemo kot proces oblikovanja kompleksnega družbenega si-
stema, ki ga tvorijo mnogoštevilni, relativno avtonomni funkcionalni sistemi,
potem je industrializacijo mogoče označiti kot najpomembnejši, vendar pa ne
edini aspekt funkcionalne diferenciacije . S tega vidika je bila modernizacija
razumljena kot progresivna funkcionalna diferenciacija - po vzoru in pod
vplivom evropskih industrializiranih družb - dotlej v tem pogledu relativno
homogenih in inertnih družb .
Te oznake so same po sebi sociološko amorfne, zato jih je treba - tudi če
želimo ostati le na najsplošnejši ravni - ustrezno dopolniti. Pri tem je za nas
posebno zanimiva Eisenstadtova, na prvi pogled še na »tradicionalistični« a-
čin formulirana teza, da modernizacija ne pomeni le rasti družbene mobiliza-
cije in funkcionalno-strukturalne diferenciacije, »ampak tudi razvoj družbe-
nega, ekonomskega ali političnega sistema, ki ne samo, da generira nepresta-
ne spremembe, ampak je v nasprotju z mnogimi drugimi tipi družbenih ali
političnih sistemov tudi sposoben absorbirati spremembe, ki presegajo nje-
gove institucionalne predpostavke« (Eisenstadt, 1974 ; 25). Teza nedvoumno
sugerira, da temeljna značilnost »modernega stanja« ni visoka stopnja funk-
cionalne diferenciacije sama po sebi, ampak predvsem specifičen način insti-
tucionalizacije funkcionalne diferenciacije ter s tem tudi odnosov med funk-
cionalnimi sistemi . Natančneje - institucionalna kodifikacija družbenih odno-
sov ni usmerjena v regulacijo »stanja«, ampak predvsem v regulacijo ter legi-
timizacijo sprememb v družbenem sistemu ter sprememb v odnosih družbeni
sistem - okolje. Takšna funkcija institucionalnega reda pravzaprav pomeni na
splošni ravni svojevrstno »deregulacijo«, saj mora institucionalni red zagota-
vljati le adaptacijo na spremembe, ter hkrati »samoupravljanje« (tj . samore-
gulacijo) na nivoju posameznih funkcionalnih sistemov . Temu ustreza tudi
značilnost institucionalnega reda - predvsem visoka stopnja splošnosti ter
fleksibilnosti .
Ker se za izrazom institucija pogosto skrivajo različni (ter neredko zelo
difuzni pomeni), je potrebno omeniti, da institucije razumemo kot normativ-
ne vzorce, ki so usmerjeni v vzpostavljanje in ohranjanje integriranosti druž-
benega sistema. Institucije (natančneje - institucionalizacija) so zato nujen
pogoj obstoja sleherne družbe . Tudi če ostanemo pri tej enostavni opredeli-
33
tvi, v njej ni težko prepoznati ideje, ki se najprej kristalizira v Durkheimovi so-
ciologiji (glej npr . Durkheim, 1978 ; 63-64) . Vendar pa prejšnje trditve o struk-
turi in funkcijah institucionalnega reda v modernih družbah omogočajo rela-
tivizacijo Durkheimovega sklepa (ki se pogosto uporablja v različnih poljud-
nih socioloških poskusih razlage protislovij modernih družb), da je prav za
najdinamičnejše sektorje modernih družb »stanje krize in anomije (tj . odsot-
nost efektivne normativne regulacije, op . I . B .) . . . konstantno in tako rekoč
normalno« (Durkheim, 1968 ; 256). Ta sklep je nesporen le ob predpostavki, da
se temeljna struktura ter funkcije institucionalnega sistema v modernih druž-
bah ne razlikujejo bistveno od njegove strukture in funkcij v predmodernih
družbah. V situaciji, ko je funkcija institucionalnega reda predvsem zagota-
vljanje adaptacije na spremembe ter njihovo legitimiziranje, ne pa detajlno
reguliranje posameznih področij družbenega življenja, je v resnici »normal-
no«, da je anomija izrazita prav na najbolj dinamičnih delih družbenega siste-
ma. Vendar pa je dvomljivo, če ima pojem anomije v tem primeru še tisto spo-
znavno funkcijo - tj . razkrivanje »patoloških«stanj družbenega sistema-ko
mu jo je pripisal Durkheim . S tem pa postane sporno tudi izenačevanje krize
in anomije .
Preden skušamo osvetliti še nekatere aspekte pojma »moderno stanje«,
moramo izrecno izključiti nekaj pomenskih konotacij, ki jih (lahko) vsebuje
naš dosedanji povzetek teorije modernizacije . Z »dezintegracijo paradigme«
je bila problematizirana tudi teza (ki je bila eden od vogelnih kamnov teorije
modernizacije), da je moderno družbo mogoče gledati kot končno, zrelo fazo
v postopni transformaciji tradicionalnih oziroma predmodernih družb. To ni
pomenilo le eksplicitnega zavračanja enolinijske različice evolucionizma, am-
pak je pomenilo problematizacijo evolucionističnega koncepcipiranja druž-
benih sprememb oziroma družbenega razvoja v celoti . S tem pa je dejansko
postal dvomljiv celoten pomenski prostor, v katerega je bila vmeščena raz-
prava o prehodu od tradicionalnega k modernemu stanju. Od mnogoštevilnih
implikacij tega vidika »dezintegracije paradigme« je za nas zanimivo pred-
vsem dejstvo, da so se raziskovanja modernizacije morala po eni strani odpo-
vedati spoznavnemu optimizmu (ki ga je navdihovala »velika teorija«), po
drugi strani pa so se s tem odprle možnosti za formulacijo novih, sicer spo-
znavno manj pretencioznih vprašanj o odnosu med tradicionalnim in moder-
nim ter o prihodnosti »modernega stanja« .
Če bi skušali eno od možnosti neevolucionističnega koncipiranja moder-
nosti predstaviti v prostorski metafori, potem bi bilo - v nasprotju s »klasič-
no« predstavo, kjer je bila moderna družba vrh bolj ali manj enodimenzional-
ne hierarhije - morda smiselno govoriti o več koncentričnih krogih . Moderni
tip družbe bi lahko definirali kot njihovo središče, okolje pa bi tvorile družbe,
ki pripadajo »ozvezdju modernosti« . Ta metafora implicira domnevo, da so
posamezne družbe lahko ne le v različni meri, ampak tudi na različne načine
vmeščene v prostor modernosti, hkrati pa lahko posamezne družbe na različ-
nih mestih ter na različne načine vstopajo ali pa izstopajo iz tega prostora . Ta
predstava tudi sugerira, da je okolje prostora modernosti mnogo bolj kom-
pleksno, kot so to dopuščale tradicionalne predstave, saj ga ne tvorijo le pred-
moderne družbe. Treba je torej računati z visoko spremenljivostjo in s tem
tudi z nepredvidljivostjo odnosov v »ozvezdju« ter z njegovo visoko odprtos-
tjo do okolja. Ob takšni prostorski predstavi je mogoče govoriti - kot je bilo že
nakazano - o »obmodernih družbah«,tj. o družbah, ki so tako ali drugače
vmeščene na krožnice modernosti . Z našega vidika so raziskovalno zlasti zani-
34
mive teze, da obstajajo različne vrste »obmodernih družb« ter različni načini
njihovega gibanja v prostoru modernosti, kot tudi različne možnosti in načini
njihovega »izstopa« iz tega prostora.
Dosedanje formulacije kažejo, daje le na nivoju abstraktnega modela mo-
goče definirati moderno družbo kot »stanje«, na empirični ravni pa je mogoče
govoriti le o odprtih in spremenljivih družbah . Na odprtost modernih družb
izrecno opozarjajo tudi tiste sodobne razprave o karakteristikah modernih
družb, ki niso neposredno povezane s tradicijo teorije modernizacije . Za te
razprave je tipično, da prav visoke stopnje in načina funkcionalne diferenci-
acije, ki je značilen za moderne družbe, ne obravnavajo le kot razvojni »dose-
žek«, temveč predvsem kot razvojni problem . Po Luhmanu implicira tip funk-
cionalne diferenciacije, ki prevladuje v modernih družbah, avtonomijo ter sa-
moreguliranje funkcionalnih subsistemov ; njihovo ostro, samoproizvedeno
razmejenost, odsotnost sleherne možnosti samoregulacije celotne družbe ter
odsotnost centra oziroma vrha kot referenčne točke za semantične ter regula-
cijsko praktične usmeritve, tj . odsotnost orientacije (glej Luhmann, 1987 ; l) .
Funkcionalna diferenciacija torej poraja v modernih družbah takšn razmere,
da je sploh težko govoriti o družbi kot celoti, kajti »vsak funkcionalni sistem
daje primat svoji lastni funkciji in s tega zornega kota obravnava preostale
funkcionalne sisteme, torej preostalo družbo, kot okolje« (Luhmann, 1987 ;
35). Družba je v tem primeru kompleksna »celota«, ki jo tvorijo ohlapno pove-
zani funkcionalni sistemi ; kompleksnost in kontingenčnost notranjih odno-
sov pa dopolnujejo še izredno diferencirani in specifizirani (glede na potrebe
posameznih funkcionalnih sistemov) odnosi do okolja . Zato je po Luhmannu
temeljna karakteristika moderne družbe izrazita protislovnost, tj . »visoka
učinkovitost in visoka negotovost, visoka dovzetnost za motnje ter visoka
zmožnost obnove« (Luhmann, 1987 ; 39) .
Podobna je tudi Offejeva opredelitev temeljnih karakteristik moderne
družbe - kljub temu, da se njegova teoretska optika razlikuje od Luhmanno-
ve ; po njegovem so za te družbe značilni procesi funkcionalne diferenciacije,
specializacije ter neprestane ekspanzije opcij . Zato je podoben tudi njegov
sklep o konsekvencah teh procesov - v medsebojni povezanosti vodijo k
»sklopu koordinacijskih in kompatibilnostnih problemov« (Offe, 1987 ; 5) . Os-
rednji problem modernih družb je torej tudi po Offeju problem koordinacije
in usmerjanja; če ta problem ni ustrezno rešen, so po njegovem mnenju ogro-
žene same pridobitve modernosti . -Tipično in odločilno merilo modernosti
namreč ni le porast opcij delovanja, ampak - enako in nasprotno - obstoj re-
gulativnih mehanizmov, ki usmerjajo dejansko izbiro opcij na takšen način,
da so te opcije postavljene v odnos harmonije in medsebojne prilagojenosti
(accomodation) oziroma da vsaj ne delujejo destruktivno druga na drugo ter
tako ne izničujejo druga druge kot opcije« (Offe, 1987 ; 7) . Ker naj problem re-
gulacije kompleksnosti - vsaj za zdaj - ne bi bil zadovoljivo rešen, je po Offeje-
vem mnenju dvomljiva sama modernost »modernih družb- oziroma je za te
družbe značilen - glede na navedeni kriterij - »modernostni deficit« .
Za našo nadaljnjo analizo ni bistvenega pomena, da citirana avtorja raz-
lično ocenjujeta možnosti odpravljanja »deficita modernosti« . Po Offeju ob-
staja vsaj pogojno uresničljiva strategija za odpravo tega deficita ; tj . strategija,
ki implicira (samo)omejitve - tedaj ko je neomejeno povečevanje opcij delo-
vanja v enem funkcionalnem sistemu kontraproduktivno z vidika družbene
celote - pri izbiri oziroma ekspanziji opcij, vendar hkrati ne ogroža principov
modernosti . Luhmannove analize pa - nasprotno - kažejo, da so karakteristi-
ke, ki jih Offe označuje kot »deficit modernosti« imanentna lastnost moder-
35
nih družb. To hkrati pomeni, da moderne družbe ne morejo generirati strate-
gij in sredstev za eliminacijo teh protislovij . Pač pa Luhmann dopušča mož-
nost, »da mora funkcionalno diferencirana družba obstoj enega od izdiferen-
ciranih funkcionalnih sistemov ter njegov neomejen razvoj plačati z zmanjše-
vanjem diferenciranosti v drugih ozirih (Luhmann, 1987 ; 61) .
II .
Iz idej, ki smo jih povzeli v prejšnjem razdelku, ni težko razbrati potrebe
po reformulaciji vprašanja o modernosti oziroma o nemodernosti posamez-
nih družb. Če nam gre vsaj za minimalno natančnost in doslednost, potem ni
več mogoče spraševati o »stopnji« modernosti določene družbe, temveč se
mora vprašanje nanašati na tip protislovij, ki karakterizirajo določen družbe-
ni sistem, ter na načine regulacije teh protislovij . Šele odgovori na ta vpraša-
nja odpirajo možnost razprave o modernosti oziroma nemodernosti določene
družbe .
Ambicije, da bi v nadaljevanju, ko bomo imeli pred očmi jugoslovansko
družbo, vsaj deloma odgovorili na ta vprašanja, bi bile nerealne, saj takšni od-
govori zahtevajo obsežno raziskovanje oziroma vsaj kritično integracijo dose-
danjih študij o strukturi jugoslovanske družbe . Naša obravnava bo zato ome-
jena le na fragmentaren »preizkus« relevantnosti v prejšnjem razdelku orisa-
nega teoretskega aparata za analizo jugoslovanske družbe. S tem aparatom
bomo skušali reformulirati nekatere od tistih domnev in trditev o strukturi in
razvojnih možnostih jugoslovanske družbe, ki so (bile) deležne posebne po-
zornosti v (jugoslovanskih) socioloških diskusijah . Kolikor bo ta poskus vodil
k formulaciji novih trditev in domnev, toliko bo mogoče trditi, da skicirani
pojmovni aparat ni brez pomena za analizo jugoslovanske družbe .
V središču naše pozornosti bo teza, da se mora raziskovanje strukture ter
razvojnih možnosti jugoslovanske družbe osredotočiti predvsem na dejstvo,
da »politika dominira nad ekonomijo« . Ta trditev je bila tematizirana na raz-
lične načine ne le v jugoslovanskem družboslovju, ampak ima pomembno
vlogo tudi v analizah drugih socialističnih družb (glej npr . Morawski,
1980/81) . Z vidika pojmovnega aparata iz prejšnjega razdelka je najprej zani-
mivo, (čeprav gre za na prvi pogled banalno ugotovitev), da teza o dominaciji
politike nad ekonomijo implicira ugotovitev o določeni stopnji funkcionalne
diferenciacije družbenega sistema. Vendar pa (implicitna) ugotovitev o kri-
stalizaciji različnih funkcionalnih sistemov ni bistvenega pomena ; bistvena je
trditev o hierarhizaciji le-teh, trditev o razliki med »dominantnim« in »podre-
jenim(i)« funkcionalnimi sistemi . To hierarhizacijo je mogoče razumeti kot
način zmanjševanja kompleksnosti družbenega sistema (kompleksnosti, ki iz-
vira iz funkcionalne diferenciacije), saj hierarhija pomeni redukcijo številčno-
sti in raznolikosti odnosov med funkcionalnimi sistemi . Avtonomija in samo-
regulacija funkcionalnih sistemov sta - kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem
razdelku - temeljni vir nizke stopnje integriranosti sistema ter (z njo poveza-
ne) nemožnosti centralne regulacije sistema . S te perspektive je utemeljen
sklep, da hierarhizacija odnosov med funkcionalnimi susbistemi (v ustalje-
nem žargonu - »dominacija politike nad ekonomijo«) zagotavlja visoko stop-
njo integracije celotnega sistema ter visoko predvidljivost dogajanj v sistemu .
Povedano drugače in določneje : družbeni sistem, kjer je zaradi »dominantne
vloge politike« vzpostavljena stabilna hierarhija funkcionalnih sistemov, ni iz-
postavljen protislovjem, ki so značilna za moderno družbo, ali pa je tem proti-
slovjem izpostavljen vsaj na drugačen način .
36
Po zgledu, ki ga ponuja trditev, da je v modernih družbah ne le stopnja,
ampak predvsem način (tj. samoreferenčnost funkcionalnih sistemov) funk-
cionalne diferenciacije temeljni vir protislovij, bi za jugoslovansko (in njej po-
dobne družbe) lahko trdili, da je centralnost političnega sistema, ne pa funk-
cionalna diferenciacija sama po sebi, osrednji problem celotnega družbenega
sistema oziroma osrednji vir protislovij . Njegova centralnost namreč pomeni,
da mu pripada funkcija regulacije družbe kot celote ; te funkcije ne more
opravljati tako, da ukinja ostale funkcionalne sisteme, (že v sami trditvi o do-
minaciji »politike nad ekonomijo« se skriva predpostavka, da ekonomskega,
znanstvenega, itd., pač ni mogoče zvesti na politično) temveč je regulacija
možna predvsem kot regulacija pogojev delovanja posameznih sistemov in s
tem tudi odnosov med njimi, tj . kot regulacija družbene kompleksnosti. V vsa-
ki kompleksni družbi mora politični sistem - kot poudarja Luhmann - raču-
nati z mnogovrstnostjo problemov : »Političnisistem neke družbe lahko dose-
že svojo lastno visoko kompleksnost in s tem zmožnost odločanja o nepre-
gledni množini hitro se spreminjajočih družbenih problemov tako, da s tem
povezano breme selekcije porazdeli . Ena instanca in celo ena hierarhija bi
lahko sprejela le malo informacij, lahko bi absorbirala le malo nasprotij in
konfliktov in bi odločala dejansko primitivno.« (Luhmann, 1969 ; 244) . Ta za-
hteva se s posebno ostrino postavlja pred politični sistem, ki ima funkcijo
»centralnega sistema«; zaradi njegove intence, da bi obvladoval družbeno ce-
loto, bi ga morala odlikovati izjemna kompleksnost ter zmožnost »predelave«
te kompleksnosti v obvezujoče in legitimne odločitve .
V nasprotju s to zahtevo pa politični sistem ne le v jugoslovanski družbi,
temveč tudi v večini njej podobnih družb, označuje visoka stopnja »monolit-
nosti«. Na nediferenciranost teh političnih sistemov kaže nizka stopnja loči-
tve zakonodajne, pravosodne in izvršne oblasti ter z njo povezani nizka for-
malizacija in diferenciacija postopkov sprejemanja ter uresničevanja odloči-
tev. Čeprav je za »centralni« politični sistem vprašanje legitimnosti posebej
zaostreno, so postopki legitimizacije oblasti nespecifizirani oziroma oblikova-
ni glede na trenutne potrebe. V tradicionalni terminologiji bi bilo mogoče
reči, da je delitev dela v političnem sistemu difuzna, s tem pa je povezana tudi
nizka stopnja profesionalizacije politike . Zaradi teh značilnosti je politični si-
stem neizogibno nagnjen k temu, da »odločaprimitivno«.
Te trditve implicirajo, da je okolje političnega sistema (tj . preostali funk-
cionalni sistemi, posredno pa tudi okolje celotnega družbenega sistema) pre-
kompleksno. Ker politični sistem ni zmožen obvladovati in ustrezno »prede-
lati« te kompleksnosti, skuša primanjkljaj kompenzirati s poskusi dejanske
dediferenciacije okolja. To pa pomeni, da skuša minimalizirati število opcij, ki
so »na voljo« preostalim funkcionalnim sistemom . Neposredna posledica teh
poskusov je omejena avtonomija (samoreferenčnost) posameznih funkcional-
nih sistemov ter redukcija mnogovrstnosti odnosov med njimi . Politični si-
stem ne regulira kompleksnosti družbenega sistema, temveč jo skuša mini-
malizirati. Na ta način se vzpostavlja samoohranjanje hierarhičnosti družbe-
nega sistema; centralnost političnega sistema v odnosu na preostale funkcio-
nalne sisteme postavlja pred ta sistem takšne zahteve, ki jih lahko »rešuje« le
z ohranjanjem ali celo krepitvijo hierarhičnosti .
V končni instanci - kot smo že nakazali - vodijo ti procesi k visoki funk-
cionalni integriranosti družbenega sistema. Vendar pa visoka integriranost
pomeni le navidezno stabilnost družbenega sistema . Ker se družba nahaja v
nestabilnem in dinamičnem okolju, visoka integriranost zmanjšuje možnost
adaptacije na okolje (tj. definicijo relevantnega okolja ter diferencirano obra-
37
vnavo informacij iz okolja), po drugi strani pa visoka integracija pomeni, da
se kriza v enem funkcionalnem sistemu nujno generalizira v krizo celotnega
sistema. Struktura sistema pa povratno determinira reakcije na krize ; možno-
sti, da bi se z ohlapno povezavo med funkcionalnimi sistemi kriza lokalizirala
in časovno omejila, so neznatne, verjetno pa je - kot je v svojih analizah več-
krat opozoril J. Zupanov - stopnjevanje temeljnih karakteristik sistema, tj .
krepitev centralnosti političnega sistema z vsemi posledicami, ki iz tega izvi-
rajo .
V dosedanjih analizah »aktualnega stanja« jugoslovanske družbe je bilo
pogosto poudarjeno, da so razlogi za persistentnost centralnosti političnega
sistema, s tem pa tudi determinante možnosti in načinov (ne)regulacije druž-
benih protislovij, v prvi vrsti interesne narave. Vsako korenito predrugačenje
strukture družbenega sistema naj bi pomenilo izgubo znatnega dela moči po-
litične elite ter vzpon novih druženih elit . Te interesne oziroma »razredne«
komponente ni mogoče podcenjevati, vendar pa ji z našega vidika ni mogoče
pripisati primarnega pomena .
Pri analizi (ne)stabilnosti družbenih sistemov je treba predvsem upošte-
vati paradoksalno dejstvo, da so sistemski dejavniki, ki generirajo krizo celot-
nega sistema, hkrati tudi dejavniki njenega reševanja. V našem primeru to po-
meni, da je prav političnemu sistemu, ki je zaradi svoje strukture in zaradi
svojega mesta v družbenem sistemu poglavitni generator krize, hkrati tudi
naloženo reševanje te krize . (V karikirani obliki se to kaže v »odpravljanju« ali
»uvajanju« trga s političnimi odločitvami) . Zato so dogajanja v družbenem si-
stemu - kot smo skušali pokazati v prejšnjih odstavkih - lahko v veliki meri
neodvisna od trenutnih interesnih konstelacij ter namer posameznih akter-
jev .
Okvir obravnave nam ne omogoča, da bi se dotaknili vprašanja (regional-
ne) fragmentalizacije jugoslovanske družbe, ki ni le praktično, ampak tudi ra-
ziskovalno zelo aktualno . Naša dosedanja analiza dopušča domnevo, da je
centralnost političnega sistema ter z njo povezana tendenca po »ukinjanju«
kompleksnosti družbe skozi hierarhizacijo odnosov med funkcionalnimi sub-
sistemi eden od pomembnih - vsekakor pa ne edini - dejavnikov fragmentali-
zacije jugoslovanske družbe . S tega zornega kota se fragmentalizacija kaže -
pa naj zveni še tako paradoksalno - kot eden od dejavnikov zmanjševanja
družbene kompleksnosti.
Domneve in trditve, ki smo jih zapisali v tem razdelku, je mogoče dopol-
niti še z nekaterimi trditvami o karakteristikah institucionalnega reda v jugo-
slovanski družbi. Pri tem imamo pred očmi Eisenstadtovo ugotovitev, da je
funkcija institucij v modernih družbah predvsem v kodifikaciji možnosti spre-
memb, ne pa v petrifikaciji stanja . Iz diskusij o »hiperinstitucionalizaciji« ju-
goslovanske družbe je mogoče nedvoumno sklepati, da v jugoslovanski druž-
bi ne prevladuje ta tip institucionalizacije; gigantizem ter detajliranost institu-
cionalnega aparata sta - nasprotno - usmerjena v podrobno in neposredno
regulacijo odnosov v družbenem sistemu . Takšen institucionalni aparat je
mogoče razumeti kot dopolnilo centralnosti političnega sistema, zato je proti-
slovnost njegovih učinkov podobna. Tudi v tem primeru velja, da se družba
zaradi svoje - čeprav omejene - kompleksnosti in dinamike izmika takšnemu
tipu regulacije . Očitno je torej neskladje med odnosi v družbenem sistemu ter
regulativnimi potenciali institucionalnega reda .
Najbolj očiten kazalec omejenih regulativnih potencialov institucional-
nega reda (tj . njegove ekskluzivne namesto inkluzivne naravnanosti), ki izvi-
38
rajo iz njegove strukture, je obstoj obsežne sfere tako imenovanih neformal-
nih dejavnosti (v jugoslovanski družbi zlasti ekonomskih in političnih) . Te de-
javnosti predstavljajo v določenem smislu »drugo družbo«, ki se bolj ali manj
izmika institucionalni regulaciji. Ob razmeroma obilnem empiričnem gradi-
vu o »drugi družbi« ostaja v veliki meri odprto vprašanje o njeni vlogi v repro-
dukciji družbenega sistema. Z vidika naše obravnave govori obstoj »druge
družbe« v prid tezi o neskladju med dejansko diferenciranostjo jugoslovanske
družbe (ter njej podobnih družb) in obstoječimi načini ter mehanizmi regula-
cije družbene kompleksnosti. V tem kontekstu je »drugo družbo«, mogoče ra-
zumeti tudi kot reakcijo družbenega sistema na poskuse njegove dediferenci-
acije; družbeni sistem se na te poskuse odziva z generiranjem paralelnih, za
obstoječe regulativne mehanizme »neobstoječih«funkci nalnih sistemov.
Če bi za konec skušali v lapidarni obliki povzeti trdtive in domneve, ki so
nanizane v tem razdelku, ne bi mogli preprosto trditi, da je jugoslovanska
družba (ter verjetno tudi njej podobne družbe) zrcalna slika modernih družb,
ki jih po Luhmannu karakterizira visoka učinkovitost, visoka negotovost,
dovzetnost za motnje ter visoka zmožnost obnove . Sledeč Luhmannovemu
zgledu bi bilo na podlagi naše obravnave mogoče trditi, da jugoslovansko
družbo karakterizira nizka učinkovitost (ki izvira predvsem iz nizke avtono-
mije funkcionalnih sistemov) ter majhna dovzetnost, vendar hkrati velika ob-
čutljivost za motnje (oboje izvira iz visoke integracije sistema, ki po eni strani
ščiti sistem pred motnjami, po drugi strani pa potencira njihove učinke tedaj,
ko se vendarle pojavijo) . Slednji karakteristiki sta povezani z majhno zmož-
nostjo obnove oziroma vzpostavitve porušenega ravnotežja v sistemu . Glede
stopnje negotovosti pa bi bilo mogoče trditi, da ima jugoslovanska družba na
voljo mehanizme za redukcijo negotovosti, ki so »defenzivne« narave ; prav ti
mehanizmi pa postopoma ustvarjajo v družbi, ki se nahaja v dinamičnem oko-
lju, visoko stopnjo negotovosti .
Vendar pa sorodnosti med modernim tipom družb ter jugoslovansko
družbo ni mogoče iskati le v podobni (visoki) stopnji negotovosti . Drugo -
verjetno pomembnejšo - podobnost razkriva dejstvo, da je tudi v jugoslovan-
ski družbi (tako kot v modernih družbah) funkcionalna diferenciacija ter na-
čin njene regulacije osrednji problem . Toda hkrati je treba upoštevati, daje ta
splošna podobnost predvsem formalne narave, saj je način »reševanja« tega
problema v jugoslovanski družbi bistveno drugačen kot v modernih družbah .
Na temelju teh podobnosti, predvsem pa razlik, je po našem mnenju mogoče
jugoslovansko družbo označiti kot »obmoderno družbo« . Pri tem ne kaže po-
zabiti, da je ena od temeljnih karakteristik »obmodernosti« negotova bodoč-
nost, ki ni nujno omejena le na različne možne premike v »ozvezdju« moder-
nosti, temveč vključuje tudi različne možnosti izstopa iz tega prostora .
CITIRANI VIRI
1 . Durkheim, E. (1968): Suicide . A Study in Sociology; London: Routledge & Kegan Paul Ltd .
2 . Durkheim, E. (1978) : On Institutional Analysis. Ed . by M . Traugot; Chicago : University of Chi-
cago Press .
3 . Eisenstadt, S. N . (1973) : Tradition, Change and Modernity ; New York: John Wiley & Sons .
4 . Eisenstadt, S . N., ed . (1987): Patterns of Modernity. Volume II : Beyond the West ; London :
Frances Pinter.
5 . Križan, M . (1987) : »'Civil Society' and the Modernisation of Soviet Type Societies« ; Praxis In-
ternational7, l .
6. Luhmann, N. (1969) : Legitimation durch Verfahren ; Neuwied: Luchterhand .
7. Luhmann, N . (1987): Soziologische Aufklarung. Beitrage zur funktionalen Differenzierung der
Gesellschaft; Opladen : Westdeutscher Verlag .
39
8. Moore, W. E. (1974) : Social Change ; Engelwood Cliffs: Prentice Hall .
9 . Morawski, W . (1980/81): »Socialist Industrialisation in Poland: Its Doctrine, Decision-Making
System and Uncontrolled Phenomena», International Journal of Sociology X, 4 .
10 . Offe, C . (1987): »The Utopia of the Zero-Option . Modernity and Modernisation as Normative
Political Criteria« ; Praxis International 7, 1 .
11 . Strasser, H.; Randall, S . C. (1979): Einführung in die Theorien des sozialen Wandels ; Dar-
mstadt: Luchterhand.
40