471 Letnik 45 (2022), št. 2 vozna karta, častna diploma postreščka in poročila o železniških nesrečah. Rav- no s fotografijo in predstavitvijo železniške nesreče slovitega Orienta Ekspres pri Rajhenburgu leta 1929 se je v publikaciji predstavil Zgodovinski arhiv Celje. Gre za eno izmed najhujših železniških nesreč pri nas do tedaj, medtem ko je do- godku poleg petih smrtnih žrtev precej dramatičnosti dodalo to, da je nesrečo povzročil sloviti Orient Ekspres, ki je vozil iz Zagreba v smeri Zidanega Mosta. Vsak predstavljeni kos gradiva zase predstavlja po vsebini unikatno zgod- bo, medtem ko vsi kosi predstavljajo pestro pripoved, v kateri lahko iščemo šte- vilne podobnosti, hkrati tudi razlike in posebnosti, vezane na zgodovinsko in kulturno ozadje nastanka gradiva. Publikacija je predstavljena v angleškem jeziku in obsega 24 strani, na voljo je tudi v elektronski obliki na spletni strani Zgodovinskega arhiva Celje. Sonja Jazbec Breda Šturm, Lovro Šturm (ur.), Tone Krampač: Koroške družine v 18. stoletju Celje: Celjska Mohorjeva družba, Inštitut Karantanija, Založba slovenska matica, 2022, 226 strani Pred nekaj meseci je na knjižne police prišla znanstvena monografija z na- slovom Koroške družine v 18. stoletju. Monografija, ki sta jo uredila Breda Šturm in pokojni Lovro Šturm, obsega 226 trdo vezanih strani. Sprednjo in zadnjo pla- tnico krasita izseka iz popisa duš (Statusa animarum) ene od župnij, obravna- vanih v knjigi. Urednika sta monografijo razdelila na sedem poglavij. V svojem uvodu oziroma spremni besedi je sedaj že pokojni Lovro Šturm pojasnil, kako je prišlo do nastanka monografije, in navedel omejitve, s katerimi se je srečal pri njenem nastajanju. Bralcu je v spremni besedi podal tudi nekaj uporabnih informacij, vezanih na cerkvenoupravno strukturo 18. stoletja, ki je še temeljila na župnijah, nastalih do tega časa. Pri tem ni izpustil pomembne podrobnosti, da so proti koncu 18. stoletja obravnavane pražupnije oziroma župnije razdelili na teritorialno manjše župnije in da zato v knjigi objavljeni popisi prebivalstva iz leta 1754 vsebujejo podatke tudi za prebivalstvo teh mlajših župnij. Drugo po- glavje z naslovom Popis prebivalstva je v sleherni fari drugačna socialna zgodba je napisal zgodovinar Stane Granda. Le-ta bralcu približa nekatere posebnosti so- cialne strukture prebivalstva sredi 18. stoletja, pojasni, zakaj so ohranjeni popisi prebivalstva koroških oziroma takrat deloma štajerskih župnij hranjeni v lju- bljanskem nadškofijskem arhivu, in podrobneje predstavi vsebino popisa pre- bivalstva vsake od obravnavanih župnij: Črna na Koroškem, Razbor pri Slovenj Gradcu, Slovenj Gradec, Stari trg pri Slovenj Gradcu in Šentilj pod Turjakom. V vsebinsko strnjeni in podatkovno bogati predstavitvi se je piscu pripetila manj- ša pomanjkljivost, na katero je dobro opozoriti. Najdemo jo na strani XII, kjer je govora o križanju interesov med več samostani v Mislinjski dolini. Med temi je naveden tudi »avguštinski« samostan v Dobrli vasi. Vendar to ne ustreza povsem resničnosti, saj v tem kraju ni nikoli deloval avguštinski samostan. Na območju slovenskega narodnostnega ozemlja so redovniki avguštinci (Ordo eremitarum Sancti Augustini, OESA) delovali na Muti, v Velikovcu, Ljubljani, Gornji Radgo- ni, Sv. Trojici v Slovenskih goricah in na Reki (Rijeki). V Dobrli vasi je deloval samostan reguliranih kanonikov (Canonici regulares Sancti Augustini) oziroma korarjev, vendar je res, da so ti živeli po redovnem pravilu sv. Avguština. Vsebinski predstavitvi sledijo transkripcije popisov prebivalstva iz leta 1754 za prej omenjene župnije. Transkripcije je opravil arhivist Tone Krampač iz ljubljanskega nadškofijskega arhiva. 472 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on Publications and Exhibitions Iz obravnavanih popisov prebivalstva se da hitro razbrati, katera zemlji- ška gospostva so imela na območju Črne na Koroškem in Mislinjske doline svoje posesti in posledično tudi podložnike. Med njimi lahko izpostavimo gospostva Dobrla vas/Eberndorf, Dobrna, Gradišče, Galenhof, Hartenštajn, Ivnik/Eibis- wald, Legen, Lemberg, Zalog pri Žalcu, Ženek/Sonnegg, Pliberk/Bleiburg, Ro- tenturn, Šoštanj, Valdek, Vodriž, župnijska cerkev sv. Marije Snežne v Solčavi, Sv. Jurij pri Celovcu/St. Georgen am Sandhof, proštija Dravograd, samostan domi- nikank v Marenbegu (Radljah ob Dravi) in samostan benediktincev v Št. Pavlu v Labotski dolini/St. Paul. V popisu prebivalstva župnije Šentilj pod Turjakom srečamo tudi zaposlene v mislinjskih fužinah. Te je takrat v imenu njihovega lastnika Michelangela Zoisa (oče Žige Zoisa) upravljal Tomaž (Thomas) Köckh. Za transkripcijo popisov je dodan seznam vseh zemljiških gospostev, žu- pnijskih in podružničnih cerkva, župnij, mest, samostanov, beneficijev in premo- žnih posameznikov, ki so bili imetniki večjih posesti v obravnavanih župnijah in ki so jih župniki, ki so izdelali popise, šteli za nosilce fevdalne oblasti v tem pro- storu. Omenjeni seznam bi lahko v prihodnje spremljale tudi številke strani, na katerih se gospostva pojavljajo, na ta način bi knjiga dobila vsaj krajevni indeks, ki je ob tej izdaji izostal. Zelo pohvalno je, da ima publikacija ob koncu dodan slovar manj znanih izrazov. Ta bo gotovo v veliko pomoč raziskovalcem. Vendar so žal prevodi poklicev s področja rudarstva in železarstva nekoliko pomanjklji- vi in lahko vodijo do napačnega razumevanja vsebine transkribiranih popisov. Med zaposlenimi delavci v fužinah najdemo talilnega mojstra (Plämeister) To- maža Gasteigerja in njegovega pomočnika Gašperja Deitscha. Gasteiger ni bil mojster pri taljenju svinčene rude, kot je navedeno, ampak je bil talilni mojster pri mislinjskem plavžu, v katerem so talili železovo rudo, nakopano v rudnikih železove rude na Pohorju. Podobno velja za njegovega pomočnika Gašperja De- itscha. Med drugimi poklici v fužinah velja opozoriti še na kovače pri vodnih kladivih (Hammerschmid), le-ti se glede na uporabljen termin razlikujejo od obrtnih kovačev, ki so jih označevali z besedo Schmied. Slednje srečamo tudi v vseh drugih obravnavanih popisih prebivalstva. Z besedo Haizer je mišljen kur- jač pri mislinjskem plavžu. Izraz Holzmeister pomeni gozdarskega mojstra, ki je po naročilu lastnika mislinjskih fužin bdel nad izsekavanjem gozdov za proi- zvodnjo oglja, ki so ga potrebovali pri taljenju železove rude. Med zaposlenimi v mislinjski železarni velja omeniti tudi poklic Hausmeister, ki ga je opravljal Matija Zanger. Ta gotovo ni bil hišnik v mislinjski železarni, temveč prej uradnik, ki je skrbel za premoženje fužin. Pri poklicih, ki so omenjeni v popisih prebivalstva, lahko iz popisa župnije Črna na Koroškem poleg kmetov, krojačev in čevljarjev izpostavimo štirinajst rudarjev (Perthknap, Knap), talivca rude (Schmelzer) – zelo verjetno svinčene, tri obrtne kovače (Schmid), ki jih po vsej verjetnosti ne moremo povezati z de- lovanjem tamkajšnjih fužin, saj bi v nasprotnem primeru imeli naziv Hammer- schmied oziroma kovač pri kovaških kladivih. Izpostaviti je treba tudi napačno prevedeno besedo Huetmann. Slednjega se ne sme enačiti z izrazom Huttma- cher, ki pomeni klobučarja in torej nima nobene zveze z rudarjenjem. Huetmann je izraz za rudarskega nadzornika oziroma tistega, ki je nadzoroval delo v rudni- ku in bil glede na hierarhično lestvico poklicev v rudarstvu še zadnji prisoten ves delovni čas v rudniški jami. Primer poklica s področja železarstva srečamo tudi pri popisu prebival- stva župnije Stari trg. Tam je med podložniki mesta Slovenj Gradec naveden Blaž Hammerschmied, ki je bil po poklicu kovač. Iz njegovega priimka bi lahko sklepali, da je bil kovač pri vodnem kladivu v bližnji okolici Slovenj Gradca. Ob koncu je umestno opozoriti tudi na deloma zavajajoč naslov pričujoče monografije Koroške družine v 18. stoletju. Pri tem bralec zaman išče pojasnilo, za katero Koroško gre. Ali za vojvodino Koroško ali današnjo Koroško statistič- no regijo ali za takratni koroški arhidiakonat ljubljanske škofije. Od obravna- vanih župnij (Črna na Koroškem, Razbor pri Slovenj Gradcu, Slovenj Gradec, 473 Letnik 45 (2022), št. 2 Stari trg in Šentilj pod Turjakom) je leta 1754 samo župnija Črna na Koroškem ležala znotraj meja vojvodine Koroške. Vse ostale so bile v celoti na štajerski strani deželne meje. Da bi se razmerje med štajerskimi in koroškimi župnijami vsaj približno izenačilo, bi morala publikacija zajemati tudi popise prebivalstva za koroške podjunske župnije Vogrče, Šmihel pri Pliberku in Pliberk. Slednja je leta 1754 obsegala sedanje slovenske župnije Mežica, Sv. Danijel nad Preva- ljami (Šentanel) in Strojna. S temi dodatnimi popisi bi se smiselno zaokrožil pogled na takratni historični prostor tega dela ljubljanske škofije. Upamo lahko, da bodo ob podpori ljubljanskega nadškofijskega arhiva tudi preostali, še neo- bjavljeni popisi prebivalstva iz leta 1754, ugledali javno objavo in s tem zapolnili navedeno vrzel. Kljub navedenim opombam je pričujoča knjižna publikacija za slovensko zgodovinopisje zelo pomembno znanstveno delo. Brez dvoma bodo po njem po- segali številni poklicni in ljubiteljski zgodovinarji, študentje zgodovine in drugi, ki jih obravnavana tematika zanima. Vsem avtorjem lahko za vloženi trud in pripravo pričujoče monografije iskreno čestitamo. dr. Vinko Skitek Naših 50 let: jubilejna publikacija ob petdesetletnici ustanovitve Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici Nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 2022, 215 strani Monografija, za katero so besedila pripravili Milena Černe, Uroš Lavren- čič Mugerli, dr. Tanja Martelanc, Slavka Murovec, Metka Nusdorfer Vuksanović, Aleksandra Pavšič Milost, Erik Pregelj, Jurij Rosa, mag. Drago Terpin, Vlasta Tul in Ivanka Uršič, izčrpno predstavlja Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (PANG), na primer njegovo nastajanje, njegove arhivske fonde in zbirke, prostorske težave, s katerimi se je arhiv spopadal v preteklosti itd. Publikacija, ki jo je uredila Ale- ksandra Pavšič Milost, prinaša veliko slikovnega gradiva, vezanega na delovanje in zgodovino omenjene arhivske ustanove. Obogatena je tudi s številnimi repro- dukcijami dokumentov, ki jih hrani arhiv. Monografija bralcu med drugim podrobno predstavlja dolgo pot, ki je pri- vedla do ustanovitve samostojne arhivske ustanove v Novi Gorici, kar je pove- zano s svojevrstnimi zgodovinskimi razmerami, v katerih se je znašla Goriška po drugi svetovni vojni in uveljavitvi nove državne meje. Vzhodneje od te raz- mejitve se je prebivalstvo spopadalo z izgubo urbanega središča, saj je mesto Gorica skupaj z ustanovami pokrajinskega značaja ostala v okviru italijanske države. Že zgodaj se je tako kazala potreba po ustanovitvi nove arhivske ustano- ve. Aleksandra Pavšič Milost piše o tem, kako se je v povojnem obdobju hrambo arhivskega gradiva najprej poskusilo reševati v okviru novogoriške študijske knjižnice in tamkajšnjega muzeja. Bilo je več pobud v smeri ustanovitve samo- stojne arhivske ustanove, a odločneje sta k temu prispevala zvezni splošni zakon o arhivskem gradivu in arhivih, sprejet leta 1964, ter zavzetost goriških občin za ustanovitev samostojne arhivske ustanove v Novi Gorici. Kot piše Pavšič Mi- lost, je bil leta 1966 začasno ustanovljen arhivski oddelek v okviru novogoriške občinske uprave (imenovan tudi služba za varstvo arhivskega gradiva oziroma od leta 1968 Zavod za varstvo arhivskega gradiva), ki je pokrival novogoriško, ajdovsko in tolminsko občino. Strokovno vodstvo nad arhivskim oddelkom in opravljanje zahtevnejših nalog je prevzel Arhiv Slovenije. 25. novembra 1971 je skupščina novogoriške občine z odločbo ustanovila samostojni arhivski zavod s sedežem v Novi Gorici, ki je začel delovati 1. januarja 1972. Kasneje je arhiv doživel več organizacijskih sprememb, dalj časa se je