o oselniku.
I. KošHal — Novo mesto.
Osla ali oslica je shranjena v posodici, ki ima v majhni Sloveniji
precej imen: 1. öselnik (Gutsmann 1789 „oslenek", Jarnik 1823 „osle-
nik", v Vipavski dolini „osownik"), oselnjak (v slov. Benečiji „osunjak"),
oslovnik (na goriškem srednjem Krasu „wusownjik"); 2. ker vsebuje
vodo, se imenuje vodir, vodér (med panonskimi Slovenci); 3. po tva-
rini: rog (v Suhi krajini in v Vipavski dolini „ruh", na Koroškem
„ruah"); 4. po obliki: koren (v Vrazovih „Nar. pesnih"); 5. kozol (po
Cafu) v spomin na tisti čas, ko so delali oselnike iz lubja; 6. tobölec,
tobolček (v Beli krajini), izraz, ki pomeni v poljščini pastirsko torbo,
v češčini torbico, mošnjo, v sh. in bolg. usnjeno mošnjo; 7. na Ko-
roškem kumpa (iz alpske nemščine) in 8. čapun (zah. Staj.), čepon
(Tolm.), čepan (po Cafu), čepur (Janežič 1851), šapor in šapur (Konjice),
šepur (Fram pri Mariboru), šapun (Gutsmann 1789); stsl. čeporb je
veja, čepuratTj = grčav, bolg. čepor je grča, sh. čepur = štor; zdi se
torej, da so izdelovali oselnike iz votlih ali izdolbenih grčavih vej.
Srbohrvati pravijo: 1. vodij er, vodlr (Bunjevci vondir); 2. tô-
balica (na Hrv.); 3. brusalo (v Sumadiji), brušnjača (okoli Ibra), dru-
god brusara; 4. kuzalica (na Hrv.) in 5. rog.
Cehi imenujejo oselnik 1. toul, -ec, -eček, tulej[ka] in 2. krb, -ec,
-ek, -ik; če primerjamo zadnje izraze s sh. krbulja = kozolček, koša-
rica iz lubja, se nam zazdi verjetno, da se je tudi pri Čehih izdeloval
oselnik nekdaj iz lubja. — Slovaki imajo iaršolka (iz madž. tarsoly
= torbica ob sablji) ; Poljaki pravijo kozka, t. j. mala koza, češ,
da je oselnik podoben kozji bradi (Fischer, Lud polski, Lwôw 1926,
str. 50); navadnejši od tega izraza, ki ga uporabljajo zlasti Gôrali, je
pochewka na osetkç „posodica za oslo". — Srbi v Gor. Lužici pra-
vijo könk, ktonk, v Dol. Lužici konk (po A. Muki in E. Bernekerju
izvedenka iz st.-v.-nemšk. kanna = kangla).
Nemci imajo za oselnik mnogo nazivov, večinoma zloženih;
Wetz-kiste, -kieze, -katze, -häusel; Wetzstein-büchse, -scheide, -Horn;
Schleifstein-kasten, -behälter; Schlotter-horn, -faß, -kötz; Schlocker-faß
{Schlotter- in Schlocker-r azlagajo: ali iz sr.-v.-n. sloten = tresti se,
trepetati [osla je malo manjšega obsega kot oselnik in se zato v vodi
„trese"] ali iz neke sev.-nemške besede, ki bi bila po glasovih in
23
O oselniku.
po pomenu podobna švedskemu
samostalniku slotter = mesto, kjer
se kosi trava; slotter-karl = kosec,
slotter-tid = čas košnje). Nezloženi
izrazi pa so: 1. Becher, 2. Kieze,
Kütze, Kötz; 3. KumpffJ, zlasti
med bajuvarskim plemenom, torej
tudi pri naših Kočevcih (tudi
zmanjševalna oblika Kümpfel) ;
4. Dirndel, gor.-štaj. teantl, t. j.
dekle; glej And rej kov spis
„Star kmečki inventar iz 18. sto-
letja" v VII. letniku „Etnologa",
str. 49: „2 Sensen sambt dem
Dentl, ossounik". Odkod ta naziv?
Foeniseca immittit cotem in cota-
rium sicut iuvenis penem suum in
cunnum puellae.^ Gotovo se tudi
kje imenuje osla — temu nazi-
ranju primerno — Bube, štaj.
pua. Na Štajerskem se poje narod,
pesem: „Hab ich nicht einen guten Wetzstein (osla, tukaj = penis)?
Die Leute sagen, ich soll ihn wegtun, und das Mentsch (= deklina)
sagt, ich soll ihn behalten, den Wetzstein, den alten." — V rokopisu
„Codex germanicus monacensis" beremo: „Der muß mir je die Torin
(norica, tukaj = cunnus) wetzen an seinem Schleifstein (osla, tukaj
= penis) — ich meine die zwischen meinen Beinen, die alleweg großen
Hunger trait (= ki je vedno zelo lačna)." Kočevci imajo narodno
uganko (rešitev je: osla, oselnik in kosa): „A štuainain dirndle (osla)
trugst as a helzain gruabn (nosi iz lesene jame = oselnika) af an aižr-
lain parg (na železno goro = koso) bossr (= vodo)" — [„Gottscheer
Kalender" za 1. 1932., str. 43]. — Malo drugače se glasi v knjigi W.
Tschinkla, „Gottscheer Volkstum", 1931, str. 201, štev. 64: „I na
helzaindr gruabn išt a štuainain hintle unt vrissst aižn" (= v leseni
jami je kamnat kužek in žre železo). — Nizozemci (Holandci in
Flamci) pravijo oselniku wet-steen-koker (od weten = brusiti, steen
= kamen in koker = tul), Angleži pa whet-stone-case (= „brusil-
nega kamena posodica").
Prof. I. Koštial
' 5. Büchse je pusica, oselnik in cunnus-
24 J. Koštial, Novo mesto: O oselniku.
Poglejmo še med romanske narode! Ljudska (vulgarna) latin-
ščina je morala imeti besedo cotarium}, tudi cotiarium (od cos, cotis
= osla, brus), ker imajo vsi romanski narodi za oselnik nazive, ki
so se razvili brez dvoma iz nje: italij. cotaio (a tudi cotatoio iz cota-
torium) [bolonjski kudar, trevižanski koér, piemontski kué itd.], reto-
romanski koder, kuzé i. pod,, furlanski codâr (a tudi colare iz cotu-
laria), provans. codier, francoski coyer (na j.-vzh. cotsal, v pokrajini
Poitou cousié itd.). — V francoskih narečjih je pa še več ljudskih
izrazov za to orodje: 1. cof fin (iz lat. cophinus = koš), 2. vergeon (na
severu) od verge = šiba, penis z obrazilom -on (ali -umen), torej
shramba za penis ali za njemu podobno reč" (oslo);
3. couillere iz colearia (od coleus = penis), torej „posodica za penis
ali za sličen predmet"; 4. cafotin (iz predponke ca- + glagola foutre
(= futuere) + priponke -ain; dobesedno torej: vas ad futuendum?
Hécart, «Dictionnaire rouchi-français" navaja cafotin tudi kar v pomenu
„la partie naturelle de la femme", t. j. cunnus (kakor je pri gor.-štaj.
teantl). Gl. izvajanja E. Gamillschegga „Französische Etymologien",
Zeitschr. f. rom. Philologie, 1925, str. 175 s. — Zanimivo je gotovo,
da poznajo Francozi za oslo poleg le queux (iz cös, cötis), ponekod
tudi la queue = rep; penis (iz lat. cauda, coda).
Madžarski se zove oselnik tokmâny (od tok = strok, nožnica),
tarsoly (= torbica) in voder (iz sh. vodir, vodijer).
' Vergilijev vrstnik Alfenus Varus rabi sicer v „Digestih" izraz cotaria ali co-
toria, ali v pomenu „jama za brus".
Résumé.
J. Koštial, professeur, traite des divers mots Slovenes pour „coffin
du faucheur", ainsi que des mots en usage chez les autres Slaves, chez
les Allemands et chez les Romans.