Devica verna.

Šmarnice.


Spisal

J. Godec

župnik v. p.

C3

Založila ,< Katoliška Bukvama« v Ljubljani.

jNatis teh šmarnic je
dovolil preč. knezoško-
/ijski ordinarijal ljub¬
ljanski, dne 22. maja
1906, št. 2421.

5 * $ 1 '


oyro^ioro

IZJA V A.

Poslušen določbi papeža Urbana VIII. iz¬
javljam: Čudežnim zgodbam, o katerih poroča ta
knjižica, pa jih cerkvena oblast ni preiskala, dajem
samo toliko vere, kolikor je gre človeški resnico¬
ljubnosti; tega, kar je Bog posebe razodel pobožnim
osebam, nimam za verske resnice; vse pa pre¬
puščam sodbi  sv. katoliške cerkve.

J. G.

Uvod.

Nobena družba na svetu nima toliko sovraž¬
nikov, kakor katoliška cerkev. Cele trume laži-
učenjakov vstajajo in izkušajo ovreči resnice naše
sv. vere. Da, prišlo je tako daleč, da se že med
preprostim ljudstvom le prevečkrat slišijo govorice
zoper vero. Sramotno je, če tako govorjenje po¬
sluša veren mož, pa ne ve naglo odgovoriti in
zavrniti onega, ki govori zoper verske resnice.
Zato naj vas te-le šmarnice pouče, kako je treba
braniti sveto vero proti raznim krivim prerokom.

Posnemati morate prve kristjane, ki tudi niso
pustili sramotiti svoje vere, ampak so odločno
zavračali pogane, ako so ti govorili proti krščanski
veri. Prvi kristjani so celo otroke naučili, kako naj
odgovarjajo nevernikom, kateri sramote Kristusove
nauke.

Izvrstno je n. pr. zavrnila mlada mučenica
sv. Margarita (Marjeta) sodnika Olibrija, ki se je
norčeval iz Kristusa! Šele petnajst let je bila stara,

- 6  -

ko so jo poklicali pred sodbo; zatožil jo je lastni
oče, da je kristjana. Sodnik Olibrij jo je vprašal:
»Povej nam, deklica, kako ti je ime in katere vere
si." Mučenica je odgovorila: »Margarita (po naše:
biser) mi je ime; plemenitega rodu sem in krščan¬
ske vere." Nato je dejal sodnik: »Prvo dvoje je
pametno; tretje pa je neumno. Kajti ali je kaj
bolj nespametnega, kakor če kdo časti križanega
Boga?" Devica ga vpraša: »Prosim te, povej mi,
odkod si izvedel, da je bil Gospod Jezus križan?"
Sodnik odgovori: »Iz krščanskih bukev." Nato je
pa Margarita sodnika tako krepko zavrnila, da
moramo njene besede občudovati. Rekla mu je:
»Kako je vendar neumno, da v Kristusovo trpljenje
verujete, v njegovo poveličanje pa ne. Saj se od
obojega bere v ravno tistih bukvah!"

S temi besedami je deklica spravila sodnika
tako v zadrego, da ni vedel nič odgovoriti. Na
enak način zavračajte tudi vi one, ki blatijo Kri¬
stusovo vero. Žalostno, pa resnično je, da se le
prevečkrat ponuja priložnost za tako zavračanje
krivih naukov.

Nevera,  ki dandanes vlada med kristjani,
je bolezen našega  časa. Do sedaj je imelo
še vsako stoletje kako posebno duševno bolezen.
Bili so časi, ko so ljudje ves denar vtaknili v
obleko. Tako se je godilo v 17. stoletju po Kr.
To je bila pogubna bolezen tistega časa, ki je
spravila brez števila družin na beraško palico.
Tudi so že bili časi, ko so ljudje mislili, da je
povsod vse polno čarovnikov in čarovnic. Če je

7

kdo žensko zatožil, da je čarovnica, je bila izgub¬
ljena. Navadno ji ni pomagal noben zagovor,
nobeno pričevanje. Mučili so jo tako dolgo, dokler
ni v obupnosti sama rekla, da je čarovnica, čeprav,
seveda, ni bilo res. Kakor hitro je to priznala, so
jo obsodili v smrt na gromadi.

Bil je čas, ko so ljudje izkušali iz bakra,
železa, svinca in drugih kovin delati zlato. Vsak
bi bil rad na ta način obogatel. Tisoče in tisoče
so zapravili s praznimi poizkusi. Daši niso naredili
ne enega zrnca zlata, dasi je na ta način ubožalo
premnogo družin — ni vse nič pomagalo. Ljudi
se je bila polastila nekaka duševna bolezen, vsled
katere so bili trdno prepričani, da se mora najti pot,
po kateri bi se prišlo poceni do zlata. Minulo je
nekaj stoletij, preden se je človeštvo otreslo te bolezni.

Takšnih duševnih bolezni nam našteva zgo¬
dovina brez števila. Huda, nevarna bolezen mori
tudi naš čas; in bolezen naše dobe je nevera
Kdor umrje za to boleznijo, umrje za celo večnost!

Ako bo kdo vpričo vas govoril zoper vero,
mu torej prav lahko rečete: „ Prijatelj, ti si bolan,
bolan na duši!"

Da bote takšne ljudi ložje zavračali, bomo
v teh šmarnicah premotrili krive nauke, katere
dandanes sovražniki katoliške vere najbolj širijo.
Ne samo razum, tudi srce nam veleva, lotiti se
tega dela. Usmiljenje do onih, ki pogrešajo tolažbe
sv. vere nas sili, da se borimo proti neveri. Kajti
nevera je premnogokrat vzrok, da se dotičnik čuti
skrajno nesrečnega.

- 8  -

Kakšne duševne muke je n. pr. trpel brezverni
nemški pesnik Lenau! Skrbna mati ga je vzgojila
v katoliški veri. Hotel je pa svojo srečo kupiti s
tem, da je od vere odpadel. A ravno to ga je storilo
nesrečnega; odtlej je brez miru begal po svetu.

Prepotoval je daljne dežele, taval po pra-
gozdih, pa pokoja ni našel nikjer. Sam je tožil,
da mu vedno gosteja tema zagrinja duha, in da
zanj ni miru na zemlji. Priznaval je, da ga je
sreča zapustila tedaj, ko je izgubil vero. Pisal je
tako-le: »Dokler sem bil še veren, sem živel kakor
v raju. Vsak vetrič mi je govoril o Bogu. Vsaka
cvetica se mi je zdela poslanka božja. Hrepenenje
po nebesih mi je napolnjevalo dušo, in iz srca
so mi kipele vesele molitve. Ko sem pa krenil
na pot neverč, me je zapustilo vse veselje. Ko
sem zavrgel križ Kristusov, se je temen obup
polastil moje duše."

Kakor Lenau-u, tako se godi mnogim brez¬
vercem. Ko je izginila vera iz njih srca, se je v
njem naselil pekel.

Blagor nam, ako moremo koga obvarovati
take nesreče, ako moremo komu pregnati dvome
in ga utrditi v veri! Če bližnjega utrdimo v
veri, storimo najlepše dobro delo. Te šmarnice
naj nam bodo priprava in pouk za izvrševanje
takih del krščanskega usmiljenja.

Sveta Devica Marija naj nas podpira s svojo
priprošnjo, da bomo verske nauke prav umeli, da
si jih bomo ohranili v spominu in da bomo znali
sv. vero tudi braniti.

9

»Sovraštvo bom naredil med teboj
in med ženo in med tvojim zarodom
in njenim zarodom; ona ti bo glavo
strla, in ti boš nje peto zalezovala."
(I. Mojz. buk. 3, 15.) To je o Mariji Bog sam
napovedal v raju. Marijina naloga je bila, da
začne boj zoper največjega nasprotnika božjega.
Ker hočemo biti posnemavci Marijini, se moramo
tudi mi boriti zoper to, kar je katoliški veri na¬
sprotno. Toda kadar zavračamo one, ki so v zmoti,
jih ne smemo žaliti. Kajti res smo dolžni sovražiti
zmoto,  ne smemo pa sovražiti človeka,  ki je
v zmoti.

Tudi v tem posnemajmo zgled Marijin, ki ni
rekla žal besede tistim, kateri so prelili kri njenega
božjega sina. Pač je žalovala, a sovražila ni.

2. dan.

O Bogu.

Koliko jih je, ki se štejejo za učene in modre,
pa še tega ne vedo razložiti, od kod je svet, kdo
je ustvaril nebo in zemljo. Pravzaprav tega le
nočejo vedeti. Z najbolj otročjimi izgovori hočejo
sami sebi dokazati, da ni stvarnika, da ni Boga.
Tako n. pr. pravijo: »Saj ni treba, da bi bil moral
ravno Bog svet ustvariti. Svet se je kar sam na¬
redil." Toda takšne neumnosti govore samo otroci,

10

dokler se ne zavedajo pameti. Če majhen otrok
ubije posodo, se izkuša izogniti kazni s tem, da
pravi: „Saj se je sama ubila." In še otrok se tega
izgovora kmalu odvadi, ker hitro spozna, da mu
nihče noče verjeti.

Drugi si hočejo pomagati s tem, da pravijo:
»V Boga ne verujem, zato ker ga ne vidim."
Takemu lahko odvrneš: »Jaz pa pravim, da ti
nimaš pameti." In če se bo zaradi tega hudoval,
mu reci: »Saj ne vidim tvoje pameti! Kako morem
verjeti, da jo imaš?" Takšen odgovor je najpri¬
mernejši za ljudi te vrste. Kajti človeške pameti
same res ne vidimo; vidimo pa dela človeške pa¬
meti in po teh delih s popolno gotovostjo lahko
sodimo, da ima dotični človek pamet. Ravno tako
Boga samega sicer ne vidimo; pač pa vidimo
njegova dela, iz katerih lahko spoznamo čisto za
gotovo, da mora Bog biti. Zato pravi sveti Pavel
v listu do Rimljanov (1, 19.), da pogani, ki ne
časte pravega Boga, ne bodo imeli pri sodbi no¬
benega izgovora; kajti večno moč božjo bi lahko
spoznali iz ustvarjenih reči, v katerih se moč
božja razodeva.

Razen tega se je Bog že neštevilnokrat kar
naravnost razodel človeškemu rodu po prikaznih,
prerokbah in čudežih. Ravno v sedanjem času se
razodeva Bog tako očitno, kakor se že ni več sto
let, in sicer nam kaže svojo moč po čudovitih do¬
godkih, ki se vrše v Lurdu. Zato so se v Lurdu
že premnogi neverniki izpreobrnili in so spet za¬
čeli trdno verovati v Boga, katerega so prej tajili.

11

V Lurdu slepi izpregledujejo, gluhi izpresli-
šujejo, hromi hodijo, kakor je bilo ob času Kri¬
stusovem.

Res, da niso vsa lurška ozdravljenja čudeži.
Tudi ni naša stvar, soditi o tem, je-li to ali ono
ozdravljenje pravi čudež. Brez skrbi pa lahko re¬
čemo, da je lurška božja pot sama velik čudež
božje vsemogočnosti. Kdor išče Boga, naj se ozre
v Lurd in tam bo videl Boga v njegovih čudo¬
vitih delih.

Nenavaden dogodek je zrlo 1 urško mesto
22. avgusta leta 1901. Duhovnik, ogrnjen v dra¬
gocena oblačila, je nesel ob votlini mimo bol¬
nikov sveto Hostijo v zlati monštranci, na kateri
so se odbijali žarki pekočega solnca. Tu se je
možu, ležečemu na postelji, izvil iz prsi nečlo¬
veški krik; tik ob nosilnici, na kateri je ležal
bolnik, je bolnikova mati ihte vzkliknila: »Sveta
Mati, hvala ti!" V nosilnici ležeči možak se je
oprl na roke, napel je vse moči in se dvignil
toliko, da je sedel.

»Pomagajte mi," je vzdihnil materi, med tern
ko sta mu dve veliki solzi stekli po licih na brado.
»Lahko bi hodil: kar čutim," je dejal. Urne roke
so mu pomogle vstati, in stal je pred ljudstvom
v bolniški obleki, kakor od mrtvih obujen.

»Pustite me, da bom šel," je vzkliknil vnovič
s čudnim, votlim glasom.

»Usliši ga, sveta Devica, usliši ga!" je ihtela
mati, »že dvajset mesecev ni glasno govoril."
Mrliču podobni bolnik se je vpričo tisočerih gle-

12

davcev, stoječih ob obeh straneh procesije, kake
petkrat prestopil s šibkimi nogami, ki so bile
spodaj polne ran; potem se je utrujen zgrudil v
roke, ki so ga prestregle. Bolnikovo ime je Ga¬
briel Gargam. Bil je do zadnjih dvajset mesecev
urejevavec pisem v vlakih. Ob železniški nezgodi,
ki se je pripetila, blizo Angulema (Angouleme),
se je tako zelo poškodoval, da mu je otrpnil
hrbtni mozeg. Vsled tega celo jesti ni mogel več,
in morali so mu dajati hrano po cevi.

Govoriti je mogel le malo; od pasu do stopal
je bilo telo popolnoma neobčutljivo, še razbe¬
ljenega železa ni čutilo, s katerim so ga zdravniki
včasih preizkušali.

Zjutraj dne 22. avg. 1901 se je pa kopal v
vodi lurškega studenca in je prejel sv. obhajilo.
Potem je jedel skoro brez težave, in posrečilo se
mu je hoditi toliko, kolikor mora hoditi človek,
čigar nogam je dolgotrajna leža vzela vso moč.
Rane na nogah so bile prejšnji dan še gnojne,
dne 22. avg. so bile pa skoraj popolnoma zace¬
ljene. Njegov obraz je ime! zdravo barvo in nje¬
gova beseda je bila popolnoma razločna.

Gargam je dejal v zdravniški pisarni, kjer so
ga izpraševali, da je šele ozdravljenje zbudilo v
njem vero. Bil je vedno katoličan, toda šel je
malokdaj k maši in komaj je še znal moliti, ko
so nesli sv. Hostijo mimo njega.

Zgodovina lurške božje poti nam poroča o
neštetih ozdravljenjih te vrste. Ali se v takšnih
dogodkih ne kaže očitno božja moč? Romar le

13

s tiho grozo poklekne pred lurško votlino, ker
čuti, kako blizu mu je ondi vsemogočni Bog.
Ako je bil morda poprej brezverec in ni imel
žive vere v Boga, najde vero v Lurdu. Iz božjih
del spozna ondi Boga samega.

@ 12 )©

3. dan.

Verujem v sveto katoliško cerkev.

Sv. cerkev že od nekdal prepoveduje zakon
z Židi. Torej se je zadnji čas večkrat primerilo, da
je kdo izstopil iz katoliške cerkve ali morda sploh
zatajil Kristusovo vero zato, ker se je hotel po¬
ročiti z bogato Židinjo. Taki odpadniki se tolažijo:
»Saj so vse vere dobre. Da sem le v eni, potlej
naj že bom v katerikoli." Ravno tako se izgovarjajo
tisti, ki prestopijo v luteransko vero; ravno zadnja
leta so Prusi premotili veliko avstrijskih katoliških
Nemcev, da so postali luterani. In vsi ti hočejo
sami sebe prepričati, da je vse enako, so-li v ka¬
toliški veri, ali v luteranski.

Izgovor, da so vse vere dobre, je star več
sto let. Rabilijso ga že odpadniki, kateri so ob času
turških bojev zatajili Kristusa in postali Turki.

Tistega, ki trdi, da so vse vere dobre, lahko
vprašate tako-le:

»Ali bi bila dobra taka vera, ki bi učila, da
te sme ogoljufati ali okrasti, kdor hoče?"

14

Odgovoril vam bo, da ne.

In s tem je izpodbit njegov nauk, da so vse
vere dobre. Kajti bile so že vere, ki so učile, da
goljufija in tatvina ni greh. Nekdanji Rimci so
celo imeli posebnega boga, posebnega malika, ki
je bil »patron« tatov in goljufov.

Vprašajte nasprotnika dalje: »Ali bi bilo do¬
bremu sinu prav, ko bi kdo zaničeval njegovo mater?"
Brez pomisleka vam bo odgovoril, da bi to ne
bilo nobenemu sinu všeč. Nato mu spet povejte,
da luterani zaničujejo Mater božjo. Jezusu nikakor
ne more dopadati vera, ki zaničuje njegovo mater.
In kako daleč zaidejo luterani večkrat v svojem
zaničevanju do Marije! V Ugandi v Osrednji
Afriki so pred nekaterimi leti našuntali luterani
kralja, da je preganjal katoličane. Za časa pre¬
ganjanja pa so luterani kazali svojo vero s tem,
da so psom na vrat obešali Marijine svetinjice!
In to se ni zgodilo le slučajno. Ne da bi se bil
samo tu ali tam kak luteran tako norčeval iz
Matere božje. Ampak luteranski veroučitelji so
ljudstvo tako naučili. Ta zgled navajamo, ker se
je zgodil v novejšem času. In iz tega se očitno
vidi, kako luterani zaničujejo Marijo.

Jasno je, da Zveličarju nikakor ne more do-
pasti vera, ki sramoti njegovo deviško mater!

Ker je krivih ver silno veliko, ne moremo
vsake posebe presojati, zakaj ni dobra. Vprašajmo
se samo, po čem spoznamo pravo  vero, to je
katera znamenja nam potrjujejo, da je ravno ka¬
toliška vera prava? Ta znamenja so pred vsem

— 15  —

čudeži. Kristus je svoj nauk potrdil s čudeži,
apostoli so s čudeži potrjevali, kar so učili, in še
dandanes se gode čudeži v katoliški cerkvi! Verski
nauk o Brezmadežnem spočetju Marijinem, ki je
bil razglašen leta 1854., je Mati božja sama po¬
trdila s tem, kar se je kmalu po tistem zgodilo v
Lurdu. Brez števila čudovitih ozdravljenj se v
Lurdu godi še zdaj leto za letom. In vsi ti do¬
godki so glasne priče, da je le katoliška vera
prava! Kajti v nobeni drugi veri ne dobite čudežev.
To bi moralo odpreti oči vsakemu krivovercu,
kateri trezno misli!

Ravno čudeži, katere Bog dela v katoliški cerkvi,
so vzrok, da marsikak krivoverec spozna resnico.

Vodja lurške zdravniške komisije, dr. Boasari
(Boissarie) piše: 1 ) Prišel je v našo pisarno mlad
pariški zdravnik in je rekel: »Prihajam v Lurd,
zato da bi mogel odgovarjati vsem nasprotnikom,
in da bi lahko rekel: ,Videl sem Lurd in gledal
sem čudeže.' Sam zase ne potrebujem ne ozdrav¬
ljenja ne čudeža, ker verujem!"

Ta zdravnik je bil star kakih 35 let in je
zdravil delavsko ljudstvo okrog Monmartra (Mon-
martre) v Parizu. Bil je rojen v Konstantini v
Afriki. Oče mu je zgodaj upirl, in mati je ostala
v veliki revščini. Dala je sina v šole. Kot dijak
je kmalu izgubil vero in je začel jako razuzdano
živeti. Tudi pozneje, ko je bil že zdravnik v Pa¬
rizu, je stregel strastem v toliki meri, da mati ni
mogla več ostati pri njem in se je povrnila v

‘) V knjigi: Les grandes Guerisons de Lourdes. VII. 1.

— 16  —

Afriko. Najhujšim sovražnikom cerkve in države
se je pridružil. Krščanski nauk, ki se ga je učil
v zgodnji mladosti, je popolnoma pozabil. Nič
več ni vedel natančno, kakšne nauke uči sv. ka¬
toliška cerkev.

Dobil je pa nekoč v roke sv. pismo, dal se
je podučiti v sv. veri, po dolgem premišljevanju
je spoznal, da je le katoliška vera prava in izpre-
obrnil se je. Postal je tako goreč branitelj sv. vere,
da je med bolniki, katere je zdravil, deloval kot
pravi apostol.

Da bi še ložje branil sv. vero, se je podal na
božjo pot v Lurd; ondi je želel od blizu videti, kako
Bog s čudovitimi ozdravljenji potrjuje pravo vero.

Zgled tega izpreobrnjenca naj v naših srcih
zbudi otroško hvaležnost do Boga. Kako moramo
vendar biti Bogu hvaležni za milost, da smo bili
rojeni in vzrejeni v pravi veri! Zahvaljevati moramo
pa tudi Devico Marijo, ker njena priprošnja deli
v Lurdu čudovite dobrote, in sicer dobrote, katere že
same po sebi potrjujejo resničnost sv. katoliške vere.

4. dan.

Veleizdajstvo.

Zgodovina nam pripoveduje o mnogih vele-
izdajavcih, ki so se iz grdih, sebičnih namenov
uprli svojim vladarjem, jim odrekli pokorščino

17

ali šli celo v boj zoper nje. Tak izdajavec domo¬
vine je bil n. pr. Anglež Oliver Kromvel (Cromwell).
Uprl se je svojemu kralju, zbral puntarjev krog
sebe, napadel kralja z vojsko, ga ujel ter mu dal
odsekati glavo. Zato pa Kromvel potem ni imel
nikdar več mirne vesti. Posebno zadnji čas pred
smrtjo ga je nemirna vest tako mučila, da je nje¬
gove služabnike obhajala večkrat groza, ko so ga
gledali.

Veleizdajavce vsaka država najostreje kaznuje,
ker ni stvari, ki bi bila državi bolj nevarna kakor
veleizdajstvo. Veleizdaja je silna hudobija, kajti
veleizdajavec greši proti posvečeni vladarjevi osebi;
prav tako greši tudi proti vsem svojim rojakom.
Zakaj prav lahko jim nakoplje na glavo domačo
vojsko. Znano je, da je že večkrat en sam vele¬
izdajavec provzročil dolgoletne vojske, v katerih
so se prelili potoki krvi!

Ravno mi smo tako nesrečni, da živimo ob
času, ko je veleizdajavcev brez števila. Povsod
vstajajo veleizdajavci, ki podpihujejo upor proti
najvišjemu vladarju. Od solnčnega vzhoda do za¬
hoda se je po vsej zemlji razširila državljanska
vojska med onimi, ki so se uprli svojemu vla¬
darju in med zvestimi podložniki njegovimi. Boj
se je zanesel celo v družine, in brat sovraži brata,
ako se noče pridružiti veleizdajavcem 1

Bojevniki se na obeh straneh bore vedno
ljuteje. Nihče ne ve, kdaj bo konec boja.

Brez števila jih je padlo v tej državljanski
vojski! Mrtvi so, toda, žalibog, mrtvi na duši!

2

18  -

Zakaj vladar, katerega hočejo pahniti s prestola,
ni posveten knez, temveč kralj nebes in zemlje.
Stvarniku zemlje hočejo veleizdajavci odreči
vsako pravico na zemlji, katera je delo nje¬
govih rok!

Veleizdajavci so tisti, ki se sami brez vsega
sramu imenujejo brezverce. Ti ne pravijo, da je
vsaka vera dobra, temveč so sploh sovražniki vsake
vere in hočejo, naj se odpravijo vse vere brez
razločka, in naj se Bogu ne izkazuje nikakršno
češčenje več! Boga, ki je njih in naš najvišji vladar,
nočejo poznati. Če govore o Bogu, govore le z
največjim zaničevanjem.

Ako bote naleteli na brezverca, na človeka,
ki je sovražnik vsake vere sploh, tedaj ni treba
misliti, da ga bote lahko izpreobrnili. Pri teh
ljudeh je navadno vse zastonj! Ravno tako je,
kakor pri pravem veleizdajavcu, katerega tudi
nihče ne prepriča o tem, da je greh, upirati se
svojemu vladarju!

Brezverstvo je bolezen, kakor smo omenili
prvi dan. Kakor vsaka nevarna bolezen, tako se
tudi brezverstvo ne ozdravi v enem trenutku. Do¬
stikrat je treba več let, da se duša brezverčeva
ozdravi (če se to sploh kdaj zgodi), in da se zopet
vera povrne vanjo.

Ako imate opraviti s popolnim brezvercem,
ne morete storiti drugega, kakor da mu napravite
nekoliko skrbi. Vprašajte ga: „Kaj pa, ko bi le
bilo vse to res, kar uči katoliška vera?"

19

„ Kaj ko bi vendar-le res po smrti človek moral
pred sodbo? Kaj ko bi bil Bog vendar-le pripravil
pekel za grešnike?"

Na tak način mu bote morda skrbi napra¬
vili. Da bi ga izpreobrnili kar v enem hipu, tega
ni pričakovati. Takšnim ljudem je treba posebno
velike milosti božje, mnogo časa za premišljevanje
in mnogo molitve; zakaj brez molitve se velika
izpreobrnjenja ne vrše.

Zgodilo se je pač že včasih, da je Bog brez¬
vercu dodelil milost izpreobrnjenja vsled tega, ker
tudi ob času zmote ni prenehal častiti Matere
božje. Na tak način je prišel do resnice nemški
pisatelj Jurij Friderik Daumer, ki je bil dolgo
časa popoln pogan. Koncem življenja je vendar
spoznal, da je resnica v katoliški veri. Poprosil
je v poletju leta 1858 v Mainzu za sprejem v
katoliško cerkev. Bilo je malo pred Velikim
Šmarnom. Odgovorili so mu, naj hiti, ker bo
kmalu praznik Marijinega vnebovzetja. Daumer je
razumel, kaj to pomeni. Rekel- je sam pri sebi:
»Glej, Marija te vabi na svoj praznik. Kakšna
čast, kakšna sreča!" In Daumer je bil na Marijin
praznik slovesno sprejet v katoliško cerkev. Sam
piše, da je bil ves presunjen, ko se je vršil obred
sprejemanja, in ko so koncem sprejema zadonele
lavretanske litanije. Topil se je v solzah ginjenja
in hvaležnosti; dolgo ni mogel izpregovoriti.

In milost izpreobrnjenja je Daumerju res iz¬
prosila Devica Marija. Zakaj še ob času, ko je
bil popoln brezverec, je skladal pesmi na čast Ma-

2 *

20

teri božji. V zbirki, ki je izšla z imenom „Hafis",
je nekaj silno lepih Marijinih pesmi. Ena slavi
Marijo kot zgodnjo danico:

O morska zvezda, slava ti!

Čeprav valovje nas topi,
čeprav vihar krog nas divja,
in nam groze moči sveta:

Nam vendar kaže pot vsekdar,
tvoj ljubo - mili zvezdni žar,
in naš čolniček prek morja
prijadra varno do brega.

Nebeška luč, vir milosti,
o morska zvezda, slava ti!

Tako je častil Marijo brezverec, in Mati božja
tega ni pozabila. Njena priprošnja mu je dosegla
izpreobrnjenje.

Zato tudi o brezvercih ne smemo popolnoma
obupati. Priporočajmo jih Devici Mariji. Čeprav
sami ne časte Matere božje, se jih bo Marija
morda usmilila zaradi nas.

Zaradi naše molitve jim bo morda izprosila
izpreobrnjenje in jih pripeljala v naročje sv. kato¬
liške cerkve.

eiE)©

5. dan.

Zvestoba pradedov.

Vrnimo se k stvari, s katero smo se pečali
včeraj. Govorili smo o tistih, ki se sami imenujejo
brezverce in ki so zagrizeni sovražniki vsake vere,
posebno še katoliške. Kajti ako napadajo kako

21

vero, napadajo le katoliško; druge vere navadno
brezverci puščajo v miru; vidi se, kakor bi ti
brezbožneži slutili, da bodo druge vere izginile
s sveta same ob sebi, in da jih torej ni vredno
napadati.

Naj bi pač današnji brezverci brali zgodovino
krščanskih narodov! Strmeli bi nad navdušenjem,
s katerim so v davnih stoletjih krščanski narodi
branili sv. vero. Stotine knjig bi se dalo napisati
o junaških delih, ki so jih izvršili kristjani vseh
stoletij v obrambo krščanstva!

Koliko braniteljev krščanske vere je vzgojil
samo poljski narod, da o drugih ljudstvih molčimo!
Ko bi junaško poljsko ljudstvo ne bilo branilo
krščanskih dežela na vzhodu proti Turkom in
Tatarjem, bi bila morda že zdavnaj večina Evrope
v turški oblasti. Spomnimo se poljskega junaka
Jana Sobieskega, ki je osvobodil Dunaj turškega
napada! Vsa rodbina Sobieskih si je stavila vojsko
z neverniki za nalogo. Sobieski sam piše: »Moji
predniki so namakali s svojo krvjo deželo ne¬
vernikov in so mi zapustili kot dedščino boj s
Turki in Tatarji. Moj starejši brat je zrasel menda
samo zato, da so ga Tatarji umorili. Vsi moji
sorodniki so padli pod orožjem nevernikov, ko
so se borili za svojo vero." Celo mati in stara
mati Jana Sobieskega sta se kot pravi junakinji
bojevali proti Tatarjem, ki so napadli grad. Jana
Sobieskega in njegovega brata je mati vsak dan
peljala na kraj, kjer so ležala trupla pradedov in
sorodnikov,-padlih v boju za krščansko vero. In

- 22

na grobu teh mučenikov je svoja sinova vselej
opomnila, naj postaneta pradedom enaka. Tako
so v nekdanjih časih darovali vse, celo sami sebe,
če je bilo treba braniti vero Kristusovo.

Kot veliki hetman in pozneje kot kralj je
Jan Sobieski premnogokrat peljal poljske čete v
boj za domovino in sv. vero. Sobieski in njegovi
so se odlikovali po čudoviti hrabrosti, podajali
se v neverjetne nevarnosti; dostikrat so šli v boj
zoper petkrat večjo množico. Cela Evropa je strmeč
občudovala toliko hrabrost, in junaku Sobieskemu
so dali ime „severni lev' 1 . Za brambo krščanske
vere je gorel Sobieski do zadnjega zdihljaja. Bil
je že star in ni mogel več sam zasesti konja, pa
je še šel v boj, ko se je vnela 1. 1691. nova vojska
s sovražniki krščanstva; in njegov trud ni ostal
brez uspeha. Neverniki so začeli bežati, ko so
samo zvedeli, da gre stari lev Sobieski nad nje.

Toliko so v nekdanjih časih za sv. vero žrtvo¬
vali, ker so vedeli, kakšen zaklad je krščanska
vera. Ako vidimo dandanes brezverce okrog sebe,
ne dajmo se motiti. Ni bilo zmeraj tako. Ozrimo
se v zgodovino minulih stoletij in videli bomo,
da so nekdaj znali vse drugače ceniti vero Kri¬
stusovo!

V nekdanjih časih so mogočni vladarji kazali
na tako prisrčen način svojo vero, da kaj podobnega
dandanes ne vidimo nikjer. Kako vernega kristjana
se je pokazal poljski kralj Jan Kazimir v obljubi,
ki jo je storil Devici Mariji v imenu celega
kraljestva!

- 23

Bilo je 1. 1656., ko je poljski državi grozila
silna nevarnost. Sovražni Švedi, so imeli v rokah
skoro celo poljsko kraljestvo. Poljski kralj Jan
Kazimir se je v veliki skrbi pripravljal za vojsko.
Preden je šel v boj, se je dne 1. aprila 1656. v
stolni cerkvi udeležil slovesne sv. maše, ‘) pri kateri
so bili tudi velikaši kraljestva in neštevilna množica
ljudstva. Kralj Jan Kazimir je ležal na svojem
obličju na tleh pred kraljem vseh kraljev. Koncem
maše je prejel Telo Gospodovo. Nato je nekaj
časa kleče molil; potem je vstal, dvignil oči proti
nebu, iztegnil roke in molil vpričo vsega ljudstva
nekako takole:

»Velika mati učlovečenega Boga in Devica!
Jaz, Jan Kazimir, kralj po usmiljenju tvojega sina,
kralja vseh kraljev, in po tvojem usmiljenju, pri¬
hajam k tvojemu presvetemu prestolu in sklepam
to-le zavezo: Tebe, o Marija, izvolim danes za
svojo varihinjo in za kraljico poljskega
kraljestva.  Tvoji posebni skrbi in varstvu
priporočam sebe, svoje poljsko kraljestvo, ve¬
liko kneževino litevsko, rusko, prusko, mazovsko,
žmudsko, inflansko in černihovsko, vojsko obeh
narodov' * 2 ) in celo ljudstvo. Ponižno prosim tvoje
pomoči in tvojega usmiljenja v nadlogi, katera
sedaj tlači moje kraljestvo ..."

Tu je kralj pokleknil in nekaj časa molčal.
Potem je vstal in nadaljeval:

Kakor nam to na pesniški način olepšano opisuje
Senkjevič (Sienkiewicz) v knjigi „Potop".

2 ) Poljakov in Litvinov.

- 24  -

»Vsled velikih tvojih dobrot sem z narodom
poljskim vred dolžan tebi še gorečnejše služiti.
Zato ti obetam v svojem imenu in v imenu mi¬
nistrov, senatorjev, plemstva in ljudstva, da bomo
po vseh deželah mojega kraljestva razširjali čast in
hvalo tvojega sina Jezusa Kristusa, našega zveličarja.
Za slučaj, če po usmiljenju tvojega sina zmagam
Švede, obetam, da bodem skrbel, da se bo do
konca sveta obhajala v mojem kraljestvu slovesna
obletnica v spomin te božje in tvoje milosti, o
Devica prečista!"

Zopet je kralj prenehal in pokleknil. S tre¬
sočim glasom je vnovič pričel in obljubil Mariji,
da v svojem kraljestvu ne bo več pustil zatirati
ljudstva. Potem je sklenil:

»Mati usmiljenja, moja kraljica in gospa!
Kakor si me navdehnila, da sem storil.to obljubo,
tako po svoji milosti in usmiljenju preprosi svojega
sina, da mi pomaga izpolniti, kar sem obljubil."

Po teh besedah je zajokalo vso ljudstvo. Tisoče
rok se je dvignilo kvišku, tisoče solznih oči se
je ozrlo proti nebu, in iz ust velikašev in ljudstva
se je zaslišal proseči klic: »Amen, amen, amen!"

In prečista Devica ni zavrgla ponižne molitve
kraljeve. Poljske vojske so kmalu premagale so¬
vražnika.

Zgodovina nas uči, kako junaško so nekdaj
kristjani branih svojo vero in kako ginljivo so
častili posebno Devico Marijo. Ako dandanes
vidimo, da nekateri kristjani sovražijo in napadajo
vero, ne smemo misliti, da je bilo zmeraj tako.

- 25

Nikdar ni bilo tako kakor dandanes!
Se nikoli ni bilo med kristjani toliko veleizdajavcev,
ki očitno kažejo zaničevanje do kralja nebes in
zemlje.

Po prošnji blažene Device Marije naj se pre¬
sveto srce Jezusovo usmili teh izgubljenih sinov.
Razsvetli naj jih s svojo milostjo in pripelje naj
jih nazaj v očetovo hišo!

6. dan.

Znanost.

Gorje človeku, po katerem pride
pohujšanje,  je rekel Jezus. (Evang. sv. Mat. 18,7.)
To velja prav posebno za brezverce. Mnogi so
izgubili vero, le ker so jih pohujšali drugi, ker
so jih zapeljali takozvani učenjaki. Žalostna resnica
je, da je danes med učenimi možmi silno veliko
nevernikov.

Zato se marsikak brezverec izgovarja: „Učeni
ljudje nimajo vere. Že morajo vedeti, zakaj ne.
Zato tudi jaz ne verujem." Ali je tak izgovor
opravičen? — Ne. Samo med učenjaki današnjega
časa je mnogo takih, ki so neverni. Učenjaki
prejšnjih stoletij so pa bili verni. Saj se kakih
1000 let skoro nobeden drug ni pečal z učenostjo
kakor samostani! V primeri z vernimi učenjaki

- 26  -

minulih stoletij je število današnjih nevernih uče¬
njakov tako majhno, da kar izgine. Zato moramo
reči, da so med učenimi možmi vseh časov le
izjeme  tisti, ki nimajo vere!

Recimo pa, da bi bili res vsi učenjaki brez¬
verci, od prvega do zadnjega. Mislimo si, da bi
tako bilo. Ali bi nas to moglo kaj motiti v veri?
Ali bi potem mi bili dolžni zapustiti vero zaradi
zgleda nevernih učenjakov? Nikakor ne. In zakaj
ne, to se pove lahko ob kratkem: Zato ker se
učenjaki tolikokrat zmotijo, da je groza. Pač bi
bili mi nespametni, ko bi zametavali vero in v
nevarnost postavljali svojo dušo samo na besedo
ljudi, o katerih vemo, da se večkrat zmotijo.

Marsikaj bi se dalo povedati o tem, kako
lahko in kako velikokrat se motijo učenjaki. Ne
bomo naštevali, kolikokrat so že morali učenjaki
preklicati, kar so učili dolgo vrsto let. Spoznali
so, da so se motili. Ni še davno, odkar so zvezdo-
slovci trdili, da solnce in vse zvezde razen majhnega
števila planetov stoje mirno. Ta nauk danes že
ni več resničen! Dandanes uče vsi zvezdoslovci
ravno narobe in pravijo: »Ni res, da bi zvezde

stale mirno! Vse zvezde se gibljejo in šele zelo
hitro se premikajo!" Taki-le so nekateri  uče¬
njaki; enkrat uče tako, drugič ravno narobe. Zato
bi bil pač nespameten, kdor bi zavrgel svojo dušo
zaradi ljudi, ki se tako lahko zmotijo!

Zalibog, da se da nekaterim  učenjakom
še več očitati, kakor samo to, da se motijo. Očitati
jim moramo tudi, da uče včasih nauke, ki so po-

- 27

polnoma proti zdravi pameti. Med profesorji, ki
izobražujejo pravdne doktorje, se dobijo n. pr.
rnožje, ki so juridični pozitivisti. To se pravi z
drugo besedo: Ti gospodje uče, da je pravično
vse, karkoli ukazuje državna postava, tudi če zdrava
pamet jasno spozna, da je postava krivična. S tem
naukom se profesorji očitno postavljajo v nasprotje
z zdravo pametjo in se s pametjo kregajo, kakor
pravimo po domače.

V take-le zmote zabredejo učenjaki le preveč¬
krat. Zdaj naj bi pa mi svojo neumrljivo dušo
postavljali v nevarnost na besedo človeka, ki se
s pametjo krega! Na besedo takega človeka naj
bi mi zavrgli sv. vero! Ali bi bilo to razumno?!

Zato zahvalimo Boga, ker nam je dal ne¬
zmotljivo učenico sv. katoliško cerkev. Poslušajmo
njen nauk, verujmo ji, čeprav kdaj učenjaki dru¬
gače uče, kakor sv. katoliška cerkev^

Pred kakimi sto leti so francoski učenjaki
hoteli na laž postaviti svet®~>pisfHO stare zaveze,
katero nekako tako pravi, 'tTa ! '"zvežd ni mogoče
prešteti. Zato so oni učenjaki površno preračunali,
koliko se vidi zvezd na’"nebu; potem .so dejali:
»Sedaj smo prešteli zvezde. Toliko-le jih je in
ne več, ne manj. Sv. pismo ne govori resnice,
ker pravi, da nihče ne more zvezd sešteti .' 1  Tako
so govorili modri Salomoni.

In kaj pravi znanost danes?  Ravno to, kar
je trdilo sv. pismo že v stari zavezi, da namreč
zvezd pravzaprav ni mogoče sešteti. Čim močnejše
daljnoglede iznajdejo, tem več novih zvezd za-

28  -

gledajo. Da, zadnji čas so nekateri zvezdoslovci
že zašli v nasprotno zmoto in so začeli trditi, da
je število zvezd neskončno. Kajpada je ta trditev
spet prehuda, ker neskončen je samo Bog.

Ni še dolgo, kar so se zvezdoslovci raznih
dežela združili v ta namen, da bi fotografirali
večje zvezde na nebu in da bi jih na ta način
sešteli. Toda že zdaj so prepričani, da bo minulo
prej sto let, preden bo to delo dovršeno! A tudi
potem še ne bodo imeli seštetih vseh zvezd, ker
si najmanjših zvezd niti šteti ne upajo! Pred sto
leti so se pa ubogi francoski učenjaki bahali, da
imajo seštete vse zvezde, in so se upali norčevati
iz sv. pisma, češ, sv. pismo bomo na laž postavili!

Mnogo lepega in koristnega so učenjaki iz¬
našli. To je res. Zlasti učenjaki 19. stoletja so
dovršili prava čuda. Lahko rečemo, da je v zadnjih
sto letih zemlja dobila vso drugo podobo, in to
vsled neumornega truda učenih mož. Kdor bi to
tajil, bi delal znanosti krivico.

Vkljub vsemu je Vendar-le še zmeraj res, da
so tudi učenjaki našega časa zmotljivi, da se
dostikrat zmotijo, in da marsikak učenjak popolnoma
ovrže, kar so drugi učili kot resnico. Ravno zato
pa nikoli ne bomo na besedo učenjaka zapustili
prave vere. Naj bo dotičnik učen, kakor hoče —
ker vemo, da se lahko zmoti, zato nikdar in nikoli
ne bomo zavoljo njega zapustili svojega Boga in
svoje nebeške matere Marije. Prečista Devica, ki
se imenuje sedež modrosti, naj nas varuje, kadar
nas bodo zapeljevali nauki brezverskih učenjakov.

- 29

Tistim pa, ki so v zmotah, naj Devica Marija
bo zvezda vodnica in naj jih pripelje do pravega
spoznanja. Zato molimo danes z besedami prelepe
cerkvene pesmi:

Zdrava morska zvezda,
božja Mati sveta
in prečista deva,
blaga rajska vrata! . . .
steri spone greha,
slepim daj svetlobo!

Slepim izprosi svetlobo, o Marija! Nevernim
izprosi spoznanje; dvomečim pokaži pot do resnice!

O Marija, sedež modrosti božje, prosi za nas!

7. dan.

Novodobni krivoverci.

Do sedaj smo govorili o tistih, ki zametujejo
sploh vsako vero in ki se ne štejejo več med ka¬
toličane. Toda pečati se nam je treba tudi z onimi,
ki se sicer imenujejo katoličane, pa so komaj še
napol v zvezi s katoliško cerkvijo; in to so taki,
ki ne verujejo vseh Kristusovih naukov. Verujejo
le to, kar jim je v katoliški veri všeč, vse drugo
zametujejo. Zraven tega še mislijo, da so kdove
kako popolni kristjani. Pravzaprav pa niso nič
boljši, kakor Martin Luter. Saj je tudi Luter splošno
vse hotel verovati, kar je Kristus učil; zavrgel je
samo tisto, kar njemu ni bilo všeč. Ravno zato

- 30  -

ga imenujemo krivoverca; in krivoverci so vsi,
kateri ga dandanes posnemajo. Imenujemo jih
»novodobne krivoverce", da jih ločimo od onih,
ki so živeli v minulih stoletjih.

Katoliška vera se ne da cepiti. Ali veruješ
vse, ali pa nič! Srednja pot je v tej reči nemogoča.
Če le ene same verske resnice nočeš verovati, že
s tem pokažeš, da imaš Boga za lažnika, ker mu
nočeš verjeti tega, kar je razodel! Bog ima pa
potem tebe za krivoverca in ima zate pripravljeno
kaj drugega, kakor nebeško krono!

Novodobni krivoverci bi radi celo vrsto naukov
in zapovedi izbrisali iz katekizma. Naštejmo samo
nekatere verske resnice in nekatere zapovedi, katere
ne dopadejo krivovercem našega časa. Ni jim všeč
da so v katoliški veri skrivnosti; ne dopada jim,
da se moramo postiti, da moramo ob nedeljah k
sv. maši, da je cerkev nezmotljiva; jeze se, ker
učimo, da bodo hudobni vekomaj trpeli v peklu,
in hočejo pekel utajiti; silno jih bode v oči iz¬
poved, in bi jo radi odpravili; ni jim prav, ker
sv. cerkev trdi, da je zakon nerazvezljiv, ter hočejo
tudi to izpremeniti; radi bi izbrisali iz katekizma
vse tiste odstavke, kateri uče, da je nečistost
greh i. t. d. Sploh lahko rečemo ob kratkem: No¬
vodobni krivoverci hočejo izpustiti iz katekizma
najimenitnejše resnice! Najboljše zrno hočejo za¬
vreči. Iz katoliške vere bi radi naredili neko stvar,
ki bi bila vsemu drugemu prej podobna, kakor
veri, katero je učil Jezus Kristus!

31

Velika sreča je, da je te krivoverce lahko za¬
vrniti. Z njimi je treba govoriti tako, kakor je
govorila sv. Margarita s sodnikom Olibrijem. Vpra¬
šajte ga n. pr., ali veruje, da je pekel. Odgovoril
bo, da ne. Potem ga pa vprašajte:

»Ali veruješ, da so nebesa?"

To bo pa precej potrdil, ker ti ljudje verujejo
samo to, kar jim je všeč, in kar se jim zdi prijetno.

Dejal bo: »O seveda, to verujem, da so nebesa."

Potem ga pa primite: »Ali ni Kristus obojega
učil, da so nebesa in da je pekel? Ali ni torej
čudno, da mu eno stvar verjameš, druge pa ne?"

Bolj nepremišljenih ljudi ni, kot so novo¬
dobni krivoverci. Njih vera je popolnoma »tje v
dan". Se pri tistih verskih resnicah, katere verujejo,
ne vedo, zakaj  jih verujejo!! Kajti če bi jih res
verovali zato, ker jih je Kristus oznanoval, potem
bi morali verovati vse, karkoli je učil naš Zve¬
ličar! Krivoverci našega časa ne vedo, zakaj
verujejo, in ne vedo, komu  verujejo; da, celo
tega ne vedo več, katere resnice naj bi še vero¬
vali, katere pa zavrgli! Zato njih vera ni drugega,
kakor hinavščina. Na zunaj bi se še radi šteli za
katoličane, v srcu pa že davno niso več!

Nevaren krivoverec, kateri je mnogo mladih
ljudi zapeljal v zmoto, je bil vseučiliški profesor
Weishaupt. Pred kakimi 90 leti je bival v pokoju
v Pasavi. Prav blizu tega mesta je na gričku
romarska cerkev ,Marije pomočnice'. Tjekaj je
romal Weishaupt na stara leta vsak dan, če je
bilo še grše vreme. In v cerkvi je pred podobo

32

Marije pomočnice dolgo klečal in včasih bridko
jokal. Ko ga je nekdo vprašal, čemu hodi dan na
dan k Marijini cerkvici, je odgovoril:

»Oh, prijatelj, star sem 72 let, blizu groba
sem, in bom kmalu stopil pred sodnji stol božji.
Če se pa ozrem nazaj v svoje življenje, me strah
obide. Pod ministrom Monželajem (Montgelas),
ki je bil prostizidar, sem bil profesor na bivšem
vseučilišču v Landshutu. Moja naloga je bila, naj
srca mladih poslušavcev odtrgam od krščanstva
in katoliške cerkve. To nalogo sem na grozen
način izvršil; provzročil sem silno razdejanje. Bog
bo terjal odgovor od mene. Zaradi tega se za¬
tekam k ,Mariji pomočnici', k Mariji, ki je pri¬
bežališče grešnikov, sicer sem izgubljen." In stari
gospod je bridko jokal, ko je to govoril.

Kakor ta spokornik, tako so Marijine pomoči
potrebni tudi krivoverci naše dobe. Molimo zanje!
Priporočajmo jih Materi božji, naj jim izprosi vsaj
toliko spoznanja, da drugim ne bodo več trgali
vere iz srca, ako se že sami nočejo izreobrnitl!

8. dan.

Nezmostjivost.

»Et portae inferi non praevalebunt
adversus eam".  (In peklenska vrata je ne bodo
premagala. Matevž 16, 18.) Te mogočne besede

33

so v Rimu v cerkvi sv. Petra z velikanskimi črkami
zapisane na steno. — Kristus sam je zastavil svojo
božjo besedo, da bo varoval cerkev pogina. In
ravno tako nas je zagotovil s svojo božjo besedo,
da bo varoval svojo cerkev zmote. Cerkev Kri¬
stusova je nezmotljiva!

Pravzaprav je popolnoma odveč, če se dokazuje
to, da ima katoliška cerkev dar nezmotljivosti; da
mora Kristusova cerkev biti nezmotljiva, se že iz tega
spozna, ker bo stala do konca sveta. Torej bo vendar
do konca sveta morala ohraniti pravi Kristusov nauk.

Da bo katoliška cerkev stala do konca sveta,
to se pravi z drugo besedo: Cerkev Kristusova
bo do konca sveta ostala to, kar je bila ob apo¬
stolskih časih. Do sodnjega dne bo imela ravno
iste zakramente in ravno isti nauk.

Kakšna tolažba je to za nas! Lahko se po¬
polnoma zanesemo, da ima katoliška cerkev danes
še ravno isti nauk, kakor ga je Kristus učil.

Lahko smo popolnoma brez skrbi, da se med
katoliške verske nauke še ni vrinila nobena zmota.

Et portae inferi non praevalebunt adversus
eam — in peklenska vrata je ne bodo prema¬
gala; zakaj sezidal jo je sam Sin božji. Priprav¬
ljali so pa za to zgradbo v starem zakonu vsi na¬
rodi celega sveta. Pri vseh ljudstvih so bila raz¬
širjena prerokovanja o prihodnjem Odrešeniku.

Na Kitajskem je Kongfutse napovedoval, da
pride odrešenik, ki bo sin neba in velik svetnik,
ki bo prišel od zahoda, in po katerem hrepene
ljudstva, kakor ovenele livade po dežju.

3

- 34  -

Vera starih Germanov je naravnost trdila, da
njih bogovi ne bodo vekomaj vladali, in da bo za
njimi prišel tisti bogati in močni Bog, tisti veliki
oče vseh živih bitij, katerega ne more nihče ime¬
novati, čegar sodba je mogočna in čegar sveti
mir bo trajal vekomaj.

Odrešenika so pričakovali severni evropski
narodi, Rimci, Grki, Feničani, Egipčani in ame¬
riška ljudstva.

Preroki judovskega ljudstva so pa kar celo
Odrešenikovo življenje naprej popisali. Da pre¬
rokovali so tudi o njegovem kraljestvu, to je o
sv. katoliški cerkvi, ter so izrekli pomenljive besede:

»Njegovo kraljestvo je večno kra¬
ljestvo. Njegova oblast je večna oblast.
In njegovo kraljestvo ne bo razdejano.' 1
(Daniel, pg. 3, 4, 7.) Kraljestvo Mesijevo ne bo
nikdar propadlo. Katoliška cerkev bo ostala vedno
to, kar je. Njen nauk ne bo nikdar drugači.

Ko že govorimo o prerokovanjih, naj ome¬
nimo, da so se v stari zavezi pri premnogih na¬
rodih nahajala tudi prerokovanja o Materi božji.
Da, razna ljudstva stare zaveze so imela celo ob¬
rede, ki so bili predpodoba češčenja Matere božje.
Seveda poganska ljudstva o Mesijevi materi niso
toliko vedela, kakor je o njej vedelo judovsko
ljudstvo. Pa vendar je bilo tudi pri poganskih
narodih vkoreninjeno pričakovanje device, ki bo
rodila Odrešenika čoveškega rodu.

Od začetka sveta so se pripravljala tla za
katoliško cerkev in so čakali narodi tudi Device

35

vseh devic. Ta zveza med nezmotljivo katoliško
cerkvijo in Devico Marijo se razodeva še dan¬
danes. Kajti tudi še sedaj Devica Marija po¬
trjuje resničnost sv. katoliške vere s premnogimi
nenavadnimi dogodki, kateri se vrše na božjih
potih Matere božje. In zato prepogostokrat vidimo,
da se ravno na Marijinih božjih potih neverniki
izpreobračajo.

9. dan.

Skrivnosti.

»Nikar ne išči, kar je za-te previsoko,
in ne pretuhtuj, kar tvoje moči presega;
zakaj prav veliko reči ti je pokazanih,
katere človeški um presegajo."  (Sirah 3,
22, 24.) Tako govori v sv. pismu modri Sirah.
Reči hoče, naj verske skrivnosti ponižno verujemo
in naj si nikar ne prizadevamo, da bi jih docela
razvozlali in razumeli. Marsikdo je že izgubil vero,
ker je hotel razumeti vse, kar je Bog razodel.

Novodobni krivoverci pa hočejo vse razumeti,
karkoli je razodetega. Vpijejo, da zdaj živimo v
»razsvetljenem" času, in da si je človeški rod v
naši dobi dal nalogo, vse razumeti. Zato hočejo
na vsak način umeti tudi božje skrivnosti. Na
tisoče je takih, ki sploh nočejo verovati tistih
verskih naukov, ki uče kako skrivnost. V svoji

3 *

36  -

ošabnosti pravijo: „To verjamem, kar razumem,
drugega nič!" Toda reveži ne pomislijo, koliko
stvari je že na tem svetu, katerih prav nič ne
razumejo, verjeti jih pa vendar morajo, ako hočejo
živeti! Koliko je skrivnosti v naravi in v zgodovini,
katerih ne bomo nikdar razumeli, toda vkljub
temu jih moramo verjeti. Koliko ima človek na
svojem lastnem telesu takega, česar največji učenjak
ne razume!

Res čudno je, da hočejo novodobni krivo¬
verci božje skrivnosti razumeti, preden razumejo
to, kar imajo sami na sebi!

Razen tega pa tudi vsak pameten človek ve,
da prava vera mora imeti skrivnosti. Vera, katera
nima skrivnosti, ni božja vera, ampak človeška!

Bog ve več, kakor more človek razumeti.

Drznemo si celo trditi, da bi bil to slab Bog,
kateri bi nič drugega ne vedel in nič drugega
ne mogel razodeti, kakor to, kar vsak človek
razume!

Ravno med skrivnostmi so nekatere, ki so prav
lep dokaz, da je samo Kristusova vera resnična.

Ko to pravimo, imamo v mislih, da so po¬
ganska preročišča na skrivnosten način umolknila
prav takrat, ko se je začelo širiti krščanstvo.

Koliko je bilo pred Kristusom preročišč, kjer
so poganski duhovniki v imenu svojih malikov
prerokovali! Splošno priznano je, da je marsikatero
teh prerokovanj izhajalo od hudobnega duha. In
ta preročišča so umolknila, ko je nastopilo krščan¬
stvo. Po vsej Grški je zbudil veliko pozornost

37

ta-le dogodek, ki se je pripetil v delfiškem pre¬
ročišču, ravno preden je umolknilo. Duhovnica,
ki je prerokbe izrekala, „je vstopila v tempelj
proti svoji volji in nerada; govorila je z raskavim
glasom, naposled je bila popolnoma zbegana,
grozno kričeč je planila k vratom in padla na tla,
tako da so pobegnili ne samo tisti, ki so čakali
prerokbe, ampak tudi duhovniki; črez nekaj časa
so šli zopet noter in so dali odnesti duhovnico,
ki je še zmeraj nezavedna ležala na tleh. Nekaj
dni pozneje je umrla."')

Pogani si niso znali razložiti, zakaj so pre¬
ročišča utihnila. Plutarch je menil, da zato, ker
so pomrla tista nadnaravna, nadzemeljska bitja,
tisti demoni, ki so po -njegovih mislih prerokovali.

Bilo je ob času cesarja Tiberija, ko se je
Plutarchov učitelj s potovanja vračal po morju v
Italijo. Blizu otoka Korfu je veter ponehal, in ladja
je zvečer obstala pri otoku Paksos. Hipoma je z
otoka sem nekdo krmarja s silnim glasom poklical
po imenu in mu velel: »Ko prideš do kraja Pal-
lodes, sporoči, da je veliki Pan * 2 ) umrl!" Vsi so
se prestrašili, bilo je ponoči. Ali naj povelje iz¬
polnijo? Krmar je rekel, da bo tiho mimo vozil,
če bo veter; ako bo pa na tistem kraju veter
ponehal, bo ukaz izvršil. In res — ob kraju
Pallodes je veter prenehal, in krmar je zaklical
proti suhemu: »Veliki Pan je mrtev!" In takoj

*) Plutarch, De defectu oraculorum, c. 51.

2 ) Poganski bog.

38

se je začulo silno zdihovanje, kakor bi izhajalo iz
velikanske množice.

Tako razlaga Plutarch molčanje preročišč.

Mi pa vemo boljšo razlago.

Preobrat, ki se je izvršil na svetu ob Kristu¬
sovem času, ni bil zgolj človeški preobrat, ampak
prihajal je iz višjega sveta, prišel je od zgoraj.
Kar se je razodelo, to je bil Bog, in sicer Bog,
ki je bil dotlej nepoznan; razodela se je vera,
toda nova vera, ki je bila nadnaravna. — Prero¬
čišča so umolknila, ker je proti njim nastopila
višja moč; proti njim je nastopil stvarnik in gospod
nebes in zemlje. — Vzšla je dnevna luč, ter je
prepodila nočne duhove. 1 )

Tako moč je pokazala krščanska vera takoj
ob svojem začetku. In taka vera naj bi bila
brez skrivnosti!?  To vendar ni mogoče.

Tako veličastna vera, kakor je krščanska,
mora  imeti skrivnosti!

Verujmo torej ponižno vse verske skrivnosti,
dasi jih ne razumemo. Tolažimo se s tem, da se
nam bo po smrti marsikaj pojasnilo, česar zdaj
ne moremo razumeti. Sv. Pavel pravi, da zdaj
vidimo Boga, kakor v zrcalu, kakor v
megli; takrat pa ga bomo videli od
obličja v obličje. Zdaj spoznavamo le
nekoliko; takrat pa bomo spoznali,
kakor smo bili spoznani,  (I. Korinč. 13,12.)
to je, v nebesih bomo spoznavali premnoge skriv-

‘) Primer. Champagny, Les Antonins.

30

nosti božje tako jasno, kakor Bog sedaj spoznava
naše skrivnosti.

Nikakor ni poniževalno za nas, ako verujemo
skrivnosti. Saj s tem samo posnemamo Marijo, ki
jih je tudi verovala. Sv. pismo pravi namreč o
sv. Jožefu in o Mariji: »In ona nista umela
besede, katero jima je govoril."  Pa
vendar je »njegova mati  (Marija) ohranila
vse te reči v svojem srcu."  (Luk. 2, 50.51.)

Verovala je, čeprav ni razumela.

Torej verujmo tudi mi, čeprav ne umemo
vsake besede, katero je Bog govoril človeškemu
rodu.

10. dan.

Pekel.

Tisoč let je v primeri z večnostjo, kakor nič.
Če si mislimo še tako dolgo dobo, n. pr. sto tisoč
ali milijon let, je vse to v primeri z večnostjo,
kakor kaplja v morju. Recimo, da bi pogubljeni
v peklu trpeli milijon let in mislimo si, da bi
zavrženi potem prišli v nebesa, ter bi v nebesih
vekomaj ostali. Ako bi tako bilo, bi Judež Iškarijot
na zadnje lahko rekel svetemu Janezu: »Kaj imaš
od tega, da si toliko delal, toliko molil in toliko
trpel? Zdaj sva pa vendarle oba enaka." In bi
bila tudi res oba enaka, ko bi bila oba v nebesih.

40

Če bi torej pogubljeni čez kaj let prišli v
nebesa, bi bilo njih pravo povračilo  na onem
svetu pravzaprav le tisto veselje, ki bi je uživali
v nebesih. Začasno povračilo, katero bi pogubljeni
trpeli za grehe v peklu, bi kar izginilo v primeri
z njih večnim veseljem.

Na tak način bi postali največji hudobneži
enaki pravičnim. Ko bi pekel ne bil večen,
bi bila Judež Iškarijot in sv. Janez na onem svetu
pravzaprav enako plačana; kajti na vse zadnje bi
vendarle oba uživala večno veselje! Najgrša greš-
nica in najnedolžnejša devica bi prejemali obe
enako povračilo, ko bi tako bilo; kajti obe bi se
večno veselili!

Ko bi pekel ne bil večen, bi res ne bilo
nobene pravice več! Bog bi moral sam sebe in
svojo pravičnost zatajiti ako bi pogubljenih v
peklu ne kaznoval večno! Neskončna pravičnost
božja zahteva, da pekel mora biti večen!

Ko bi pekel ne bil večen, bi ne bilo nika¬
kršnega pravega razločka več med plačilom, ki bi
ga prejel na onem svetu grešnik, in med plačilom,
ki bi ga prejel svetnik.

Današnji krivoverci oznanujejo dva različna
nauka o peklu. Nekateri pravijo, da pekel ni večen.
Drugi pekel sploh taje; in teh je mnogo več,
kakor prvih, čeprav je kar nespametno, ako kdo
izkuša pekel utajiti. Zakaj če bi pekla res še ne
bilo, bi ga moral Bog zdaj ustvariti!

Koliko ljudi je, ki žive, kakor bi bili samo
zato na svetu, da bi druge ljudi delali nesrečne!

- 41

Koliko jih je, ki ne znajo drugega, kakor zapelje¬
vati nedolžnost! Zaradi takih bi Bog moral ustvariti
pekel zdaj, ako bi ga še ne bilo!

Koliko hudega so storili rimski cesarji, ki so
preganjali kristjane; kaj je vse počenjal ruski car
Ivan Grozni, ki je samo v enem slučaju brez
vzroka dal pomoriti 60.000 nedolžnih ljudi! Koliko
po nedolžnem prelite krvi imajo na vesti vladarji,
ki so iz slabih namenov provzročili dolgoletne
vojne! Kam bi Bog dejal takšne grozovitneže, ko
bi pekla ne bilo? Ali bi ne zatajil Bog samega
sebe, ko bi jih postavil v nebesa med svetnike?
Zato je popolnoma prav, če trdimo: Ko bi ne
bilo pekla, bi ga Bog moral zdaj ustvariti!

Namesto da naši krivoverci pekel taje, naj bi
raje za to skrbeli, da sami ne pridejo vanj. Saj
vemo dobro, zakaj žele, da bi pekla ne bilo. Zato
ker tako žive, da zaslužijo pekel. To jim je, nič
druzega! Motijo se pa, če mislijo, da se bodo
rešili s tem, ako pekel taje! - Priporočimo se
danes Mariji, ki je »pribežališče grešnikov", da
nam izprosi popolno odpuščenje grehov ter nas
tako obvaruje peklenskega ognja. Gotovo se nas
bo usmilila. Saj je Marija za zveličanje grešnikov
darovala najdražje, kar je imela; darovala je svo¬
jega sina in je s tem razodela svojo ljubezen do
nas; zato smemo upati, da nas ne bo zapustila

Na obrežju vzhodnega morja je stanoval v
majhni koči reven ribič s svojo ženo. Odšel je na
morje lovit. Nenavadno dolgo ga ni bilo domov.
Zena ga je težko pričakovala; bila je v vedno

42

večjih skrbeh. Vsak dan je po več ur stala na obrežju
in gledala v daljavo, kdaj se pokaže čoln na obžoru.

Neko noč vstane huda nevihta. Neprodirna
tema leži nad bobnečim morjem. Le včasih blisk
razsvetli temoto. Uboga ribičeva žena stoji vsa
obupana ob morju. Tu zasliši z morja med šu¬
menjem valov možev klic: »Luči, luči!" Zena
takoj spozna, da mož vsled silne teme ne more
do brega, ker ne vidi skalin, katerim bi se moral
izogniti. Pa kje dobiti dosti močno luč?! — Kaj
je tu storila pogumna žena? Zažgala je lastno
kočo, in je tako preskrbela možu toliko močno
luč, da se je lahko ognil pečin. Vihar je podpihal
ogenj, in koča je gorela z mogočnim plamenom,
da je bilo daleč okrog razsvetljeno obrežje in
morje. Ribič je veslal proti goreči koči in dospel
srečno na suho.

Zena je veliko darovala, da je rešila ljublje¬
nega moža iz nevarnosti. Še več je storila Devica
Marija za grešnike, ki so tudi v nevarnosti, in
sicer v mnogo večji nevarnosti. Bati se jim je
namreč večne pogube. Saj vemo, kaj je grešnikom
zažugano. Jezus sam je napovedal, da jim bo
sodnji dan zaklical: »Poberite se izpred
mene v večni ogenj!"  (Mat. 25, 41.) Isti
Zveličar je dejal, da bodo grešniki — ako se ne
izpreobrnejo — prišli ,v kraj, kjer bo jok in
škripanjezzobmi.  (Mat. 22, 13.) In sv. Pavel
govori: »Kateri niso pokorni evangeliju,
bodo trpeli  večne kazni v pogubljenju."
(II. list do Tesalon. 1, 9.)

43

Za grešnike, katerim so zažugane tolike kazni,
je pa prečista Devica darovala svojega lastnega
sina! Darovala je najdražje, kar je imela! Zato je
prav, da kličemo:

Ti, o Marija,
naša kraljica, •
ti besednica
revnih sirot!

Jezusu reci
v milosti svoji,
da smo mi tvoji, -
naj odpusti!

eiejEt

11. dan.

Izpoved.

Pregovor pravi, da se dolg po vrvi nabira
in po niti odhaja. Lahko se je zadolžiti, a težko
dolg plačati. Mislimo si pa, da bi bila kje po¬
sojilnica, v kateri bi bilo dolžniku samo treba
povedati, koliko je dolžan, in že bi mu bil dolg
odpuščen! Kajne, kako bi vreli dolžniki skup, kako
hitro bi vsak povedal, koliko je dolžan, le da bi
bil hitreje prost dolga!

Popolnoma tako je pri izpovedi. Orešnik je
dolžnik neskončno pravičnega Boga, ki kaznuje
vsak greh. Vendar pa grešnik zelo lahko dobi
odpuščanje svojega dolga. Treba mu je samo
pri izpovedi povedati, koliko je dolžan, treba se
mu je izpovedati grehov in se jih skesati, in

- 44  -

Bog mu dolg odpusti! Nobenega dolga se ne re¬
šimo tako lahko, kakor dolga, ki ga imamo pri Bogu!

Zato je nehvaležnež tisti, ki zametuje izpoved,
ali ki govori, da ni treba hoditi k izpovedi. Tak
zametuje najboljši pomoček, ki mu ga je Bog
dal v ta namen, da bi se zveličal.

Kaka dobrota je izpoved, spoznamo iz zgo¬
dovine Lutrove krive vere.

Martin Luter sam je koncem življenja spoznal,
da je nemško ljudstvo ravno radi tega podivjalo,
ker je nova Lutrova vera odpravila izpoved.
Luter je učil, da za odpuščanje grehov ni treba
zakramenta. Trdil je, da je dosti, če grešnik veruje,
da ga je Zveličar odrešil. Ako grešnik to veruje,
so mu odpuščeni vsi grehi. Tako je učil Luter.
Nemško ljudstvo se je seveda z veseljem oprijelo
tako prijetnega nauka; greha se niso več toliko
bali kakor prej, in v mnogih mestih je ravno
zaradi Lutrovega nauka nastala prava Sodoma.
Luter sam je bil vsled tega večkrat ves obupan. Celo
v Wittembergu, kjer je stanoval apostol nove vere,
Luter sam, celo v tem mestu je ljudstvo tako po¬
divjalo in se izpridilo, da je Luter parkrat bežal iz
Wittemberga. Čeprav Martin Luter ni imel veliko
vesti, vendar ni mogel več gledati žalostnih sadov,
katere je obrodila njegova nova vera. Ko je zadnjič
bežal iz Wittemberga,. je med potom umrl. Tako
je Luter sam na sebi bridko izkusil pogubnost
svojih naukov.

Kako neprecenljiva dobrota je zakrament
sv. pokore, nam pojasnjuje tudi lurška božja pot.

45

V Lurdu se vidi, da je izpoved ključ do čudo¬
vitih ozdravljenj. Kdorkoli želi v Lurdu izprositi
kako posebno milost, se prej izpove. Sele potem,
ko je dosegel odpuščenje grehov, ko se je spravil
z Bogom, šele potem se drzne prositi Boga po¬
sebnih dobrot. V Lurdu se ozdravljajo spokorniki,
ne pa trdovratni grešniki. Marija deli v Lurdu
milosti le tistim, ki so po dobri izpovedi postali
vredni njenega usmiljenja.

Prav tako bo tudi, ko bomo stopili v večnost.
Tudi takrat bodo ozdravljeni vseh bridkosti le tisti,
ki bodo pred smrtjo v zakramentu sv. pokore očistili
svojo vest. Le spokorniki smejo upati večnega
zveličanja, trdovratni grešniki ne.

Kdor torej izpoved zametuje, sam sebi zapira
nebeška vrata in se brani edinega pomočka, ki
ga more rešiti pekla. To je pač nerazumljiva lah-
komišljenost in ostudna nehvaležnost.

Bridka kazen bi utegnila zadeti takšnega ne-
hvaležneža. Ob smrtni uri bi ga Bog mogel ka¬
znovati tako, da bi mu ne dal časa za izpoved
in pokoro, ker je v življenju zaničeval zakrament
sv. pokore.

12. dan.

Sv. Rešnje Telo.

Središče vse naše službe božje je zakrament
sv. Rešnjega Telesa. Ta zakrament je jedro, srce

46  -

naše sv. katoliške vere; iz njega izhaja vse živ¬
ljenje v katoliški cerkvi. Kdor je goreč katoličan,
je gotovo tudi častivec sv. Rešnjega Telesa. Kdor
postane nezvest cerkvi, začne tudi zaničevati naj¬
svetejši zakrament. Tako je zmeraj. Zato je jako
slabo znamenje, če kdo začne kar očitno kazati
preziranje ali celo zaničevanje do tega zakramenta
ljubezni, n. pr. če noče počastiti sv. Rešnjega Te¬
lesa, ako sreča duhovnika, ki gre obhajat, ako se
v cerkvi pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom
nespoštljivo vede i. t. d.

Da se navdušimo za češčenje tega zakramenta,
ozrimo se zopet v Lurd in poglejmo, kako ondi
časte Zveličarja pričujočega v podobi kruha! Ce-
ščenje sv. Rešnjega Telesa je v Lurdu tako veli¬
častno, da se mora za najsvetejši zakrament na¬
vdušiti srce vsakogar, ki le čuje o teh pobožnostih.

Pri lurških dogodkih je nekaj posebnega to,
da se čudeži najrajši gode takrat, ko nosijo sveto
Rešnje Telo v procesiji. S tem hoče Marija po¬
kazati, da v Lurdu dela čudeže Bog, in da ga
Marija s svojo priprošnjo le nagiblje k usmiljenju.
Hkrati je to nam opomin, da naj prav goreče
častimo sv. Rešnje Telo.

Naravnost veličastno je, ko nesejo presveto
Rešnje Telo mimo bolnikov, in ko bolniki iz¬
tegujejo roke proti monštranci in kličejo s sveto¬
pisemskimi besedami: »Jezus, sin Davidov, usmili
se nas!"

Naj opišemo nekaj dogodkov, ki so se vršili
ob prcoesijah s sv. Rešnjim Telesom.

47

Dne 22. avgusta 1894. je v francoskem časniku
Iniver (Univers) nekdo takole poročal:

»Večkrat sem že videl, kako so v Lurdu nosili
v procesiji sv. Rešnje Telo mimo bolnikov, in
kako so bolniki ozdravljali; zato sem mislil, da
me letos ta prizor ne bo več ganil. Toda zmotil
sem se. Kakor drugi, sem tudi jaz padel na ko¬
lena, ko sem zaslišal klice bolnikov. In videl sem,
kako je ozdravel prvi otrok, neka majhna deklica;
videl sem, kako je ozdravljena deklica tekla za
nebesom in glasno razodevala svoje veselje. Neki
nosačmi je nato rekel: »Poglejte, gospod, to-le deklico
sem danes zjutraj sem prinesel; komaj je dihala,
in prevideti so jo morali." — — Ko sem to slišai,
zgodilo se je tudi meni, kakor vsem drugim. Oni,
ki so deklico spremljali, so jokali; premnogi du¬
hovniki so ihteli; in tudi jaz sem čutil, da mi
teče solza za solzo po licu." Tak vtis napravljajo
na gledavce dogodki ob lurških procesijah.

Procesije s svetim Rešnjim Telesom so se v
Lurdu posebno slovesno obhajale leta 1889. Naj¬
lepša je bila prva procesija tega leta. Popisal jo
je učeni jezuit Henrik Vadon, ki je bil sam vpričo.
Vadon pravi:

»V prvi romarski dan ob '/a 5. popoldne se
je začela procesija pomikati od romarske cerkve
proti čudežni votlini; vreme je bilo silno lepo.
Več kakor tisoč duhovnikov je šlo pred nebesom.
Nekaj časa je šlo vse v navadnem redu. Ko se
je pa procesija bližala votlini, so začeli ljudje na
glas moliti in klicati. Bolnikov je bilo ondi 1200,

- 48  -

in ves prostor pred votlino je bil določen samo
za bolnike. Še nikdar ni Lurd videl toliko bolnikov
hkrati. Nekateri so počivali na klopeh, drugi so
sedeli v vozičkih, zopet drugi so imeli postlano
kar na tleh. In ko je prišla procesija s sv. Rešnjim
Telesom do bolnikov, so ti začeli klicati z bese¬
dami sv. pisma! »Jezus, sin Davidov, usmili se
nas! — Gospod, verujemo; če hočeš, nas moreš
ozdraviti!" — Pretresljivo je bilo slišati, kako je
ta množica prosila iz neba čudežnega ozdravljenja,
ker jim človeška učenost ni mogla več pomagati.
Povsod okrog se je slišal glasen jok in. ihtenje in
vseh oči so bile polne solz."

Tako piše jezuit Vadon.

Prošnje niše bile zastonj; zakaj ravno ob tej
procesiji je več bolnikov nagloma ozdravelo; med
njimi je bilo neko dekle, ki je bilo prej popol¬
noma slepo in je ta dan izpregledalo.

Ljudje so pri teh procesijah čisto izpremenjeni.
Vedejo se ravno t$ko, kakor bi videli Zveličarja
v človeški podobi med seboj; ljudstvo je proti
monštranci obrnjeno in glasno toži svoje nadloge
in težave, ter glasno prosi pomoči! Vse to pre¬
trese in gine do solz celo tiste, ki so teh prizorov
že vajeni!

Ob taki procesiji seje dogodilo tudi ozdravljenje
delavca Petra Delannoaja (Delannoy) dne 20. avg.
1889. Popisal je ta čudež v časniku Anal de Lurd
(Annales des Lourdes) dr. Pti (Petit), profesor na
vseučilišču v mestu Ren (Rennes) na Francoskem.
Dr. Pti piše takole:

- 49  -

»Delavec Peter Delanoa je ležal šest let v
raznih bolnišnicah v Parizu. Preiskovalo ga je
dvanajst zdravnikov, in vsi so izrekli, da se mu
suši hrbtni mozeg. Ni bilo več upanja, da bi
ozdravel, ker je bolezen dosegla najhujšo stopinjo.
V Lurdu pa je Peter hipoma ozdravel, in sicer v
trenutku, ko so nesli mimo njega presveto Rešnje
Telo." Dr. Pti dalje piše, da je to ozdravljenje
čudež, in pravi: »Tako ozdravljenje se je moglo
zgoditi le vsled moči vsemogočnega Boga, kateri
je v zakramentu sv. Rešnjega Telesa resnično
pričujoč."

In res, jasno se vidi v Lurdu, da le od Zve¬
ličarja v sveti hostiji pričakujejo romarji uslišanja,
da le od njega upajo ozdravljenja bolniki.

Vsak obiskovavec lurške božje poti opazi, da
je v Lurdu zakrament sv. Rešnjega Telesa središče
vseh pobožnosti. Zaupanje bolnikov prikipi na
vrhunec, ko zagledajo Jezusa v podobi kruha, ko
se jim da blagoslov s sv. Rešnjim Telesom! Ro¬
marji pošiljajo svoje prošnje k Mariji, da jih
Marija izroča svojemu božjemu Sinu. In tudi
tistim, ki se prej niso prištevali častivcem sv.
Reš. Telesa, se ob teh prizorih vname ljubezen
do Jezusa Kristusa, pričujočega v najsvetejšem
zakramentu.

El @3 @3

4

- 50  •

13. dan.

Cerkvene zapovedi.

Tri reči so, po katerih se na zunaj spozna
novodobni krivoverec. Te vrste ljudje se ne postijo,
ne opravljajo velikonočne izpovedi in ne hodijo
v nedeljah k sv. maši. Ako preprosto ljudstvo vidi
na kom ta tri znamenja, precej reče: »Ta človek
nima nič vere." In ljudstvo ima čisto prav, ko
tako sodi.

Kdor se na to nastavi, da ne veruje tistih
verskih resnic, ki so njemu zoprne, tak tudi kmalu
neha izpolnjevati zapovedi, katere mu napravljajo
težave. Post, nedeljska maša in velikonočna iz¬
poved vsakogar obtežujejo — vsaj nekoliko. Za-
raditega naši krivoverci te tri stvari najprej začno
opuščati. Na ta način razodenejo svoje krivo¬
verstvo. V dejanju kažejo pomanjkanje vere,
čeprav morda z besedo ne upajo tega razodeti.

Posebno čudno je, da jih vest zaradi tega
nič kaj ne peče. Kar v glavo jim ne gre, da bi
bili dolžni izpolnjevati drugo, tretjo in četrto
cerkveno zapoved. Podobni so neubogljivemu
otroku, kateremu tudi kar v glavo ne gre, zakaj
bi moral ravno vse ubogati, karkoli starši ukažejo.
Tak otrok ima uglajena ušesa. Beseda starišev mu
je prazen nič. Če sam izprevidi, da je potrebno,
kar stariši zapovedujejo, stori, drugače ne. Ravno
tako imajo naši krivoverci uglajena ušesa za cer-

51

kvene zapovedi. Ker sami po svoji kratki pameti
ne izprevidijo, zakaj je potrebna sv. maša, veliko¬
nočna izpoved in post, zato nočejo ubogati. Ako
stariši rečejo o otroku, da uboga, kolikor sam
hoče, je to jako slaba pohvala! Takšno pohvalo
zaslužijo današnji krivoverci; ubogajo sv. cerkev,
kolikor sami hočejo!

O nepokornih Izraelcih je govoril Gospod po
preroku Cahariju: »Niso hoteli poslušati
in so hrbet kazali in se proč obračali
in so svoja ušesa mašili, da bi ne sli¬
šali. In svoje srce so storili kakor d i -
jamant, da bi ne slišali postave in
besedi, katere je poslal Gospod vojnih
trum."  Gospod je govoril, in Izraelovo ljudstvo
ni poslušalo. Prišel bo pa dan, pravi Gospod
dalje, ko bo Izraelovo ljudstvo »klicalo, in ne
bom uslišal."  (Caharija 7, 11. —13.)

Te besede veljajo do zadnje pičice današnjim
krivovercem, ki imajo za cerkvene zapovedi za¬
mašena ušesa! Zato utegne tudi nanje priti huda
jeza od Gospoda vojnih trum!  Utegne
priti dan, ko bodo Gospoda klicali, in jih
ne bo uslišal.

Beroč popis lurških dogodkov, spoznamo
jasno, kako potrebno je, da izpolnjujemo cerkvene
zapovedi. Ako pride v Lurd posebne milosti prosit
kdo, ki še za Veliko noč ni prejel sv. zakramentov,
mu ondi že naprej povedo, da ne bo uslišan. To
vedo iz dolgoletne izkušnje. Opomnijo ga, da se
mora na vsak način poprej z Bogom spraviti,

4 *

52

preden začne prositi Marijine pomoči. Sploh vsa¬
komur svetujejo, naj opravi najprej izpoved, potem
šele druge pobožnosti — kakor smo to omenili
pred dvema dnevi.

Prav tako je bilo pri ozdravljenju pisatelja
Laserja (Lasserre).

Plemenitaša Henrika Laserja se je leta 1862.
lotila huda očesna bolezen. 1 ) Tri mesece ni mogel
ne brati ne pisati. Kazalo je, da bo postala bo¬
lezen neozdravljiva. Laser je imel prijatelja, s
katerim sta bila znana še iz otročjih let. Bil je to
Karel plemeniti Fresine (Freycinet), ki je bil pozneje
ministrski predsednik na Francoskem. Prve dni
oktobra 1862. sta se prijatelja sešla v Parizu.
Fresine je svetoval Laserju, naj se zateče k Lurški
Materi božji; slišal je namreč, da se je bilo po
njeni priprošnji dotlej že več bolnikov ozdravilo.
Opozoril je pa Laserja, da mora prejeti zakrament
sv. pokore in sv. Reš. Telesa, preden prosi Devico
Marijo zdravja; kajti znano je bilo Fresine-ju tudi
to, da v Lurdu vsakomur svetujejo, naj gre k
izpovedi, preden se začne priporočati prečisti
Devici. Pri tem moramo opomniti, da je bil
Fresine protestant! Zato se je Laserju silno čudno
zdelo, da mu Fresine svetuje moliti v čast Materi
božji in da ga goni k izpovedi. Fresine je pač
hotel doživeti čudež na človeku, čigar pričevanju
bi bil lahko verjel brez vsakršnega dvoma. Na
tak način bi bil rad spoznal, ali mu kaže vstopiti

') Etienne Laubarede: Henri Lasserre, Pariš 1901, od
str. 65 dalje.

53

v katoliško cerkev, ali ne. Laser se je vdal pri¬
jateljevemu prigovarjanju, in Fresine je pisal v
njegovem imenu v Lurd po vode iz Marijinega
studenca. Ko je voda došla, se je Laser primerno
pripravil, molil, umil oči s čudežno vodo, in bo¬
lezen je izginila v tistem hipu, ko so oči prišle v
dotiko z lurško vodo! Laser je nato obljubil, da
bo v zahvalo za tolikšno dobroto natanko popisal
lurške dogodke. In obljubo je izvršil. V osmerih
bukvah je opisal Lurd, prikazovanje Lurške Matere
božje, osebe, ki so bile s prikaznimi v zvezi, in
prva ozdravljenja, ki so se zgodila v Lurdu po
Marijini priprošnji. Njegove knjige so se razširile
po celem svetu, in ena izmed njih je že prevedena
v več kakor dvajset jezikov! Sedaj je Henrik
Laser plemeniti Monziski že v večnosti. Dne 22.
julija 1900 se je preselil zvesti služabnik Lurške
Matere božje v boljše življenje.

Pokazalo seje tudi pri Laserjevem ozdravljenju,
kakor pri ozdravljenju premnogih drugih bolnikov,
da mora pred vsem skrbeti za čistost vesti, kdor
želi dopasti nebeški Kraljici. Učimo se iz tega,
da Mariji pač ne more biti všeč kristjan, ki za¬
nemarja četrto cerkveno zapoved, to je ki še za
Veliko noč ne prejme sv. zakramentov! In ravno
tako ne more biti otrok Marijin oni, kateri noče
poznati druge in tretje cerkvene zapovedi; nikakor
ne more pričakovati Marijine pomoči ta, ki ne
izpolnjuje postnih zapovedi in ki ob nedeljah in
praznikih opušča sv. mašo.

@ 3@3

54

14. dan.

Sv. popotnica.

Desni razbojnik in sv. Jožef sta si bila v eni
stvari popolnoma podobna. Daši je prvi živel kot
tolovaj, drugi je pa bil celo življenje svetnik, sta
vendar najvažnejšo uro življenja preživela enako;
in to je bila njuna smrtna ura. Oba je ob smrtni
uri tolažil Jezus Kristus sam. O desnem razboj¬
niku vemo iz sv. pisma, da mu je Zveličar pred
smrtjo obljubil večno življenje z besedami: »Še
danes boš z menoj v raju." O smrti sv. Jožefa
nam sicer sv. pismo nič ne poroča, stara legenda
pa pravi, da je sv. Jožefa ob smrtni uri tolažil
sam Sin božji. Lahko smo prepričani, da je Jezus
tudi svojemu redniku pred smrtjo obljubil to, kar
je obljubil skesanemu razbojniku na križu. Kako
srečna sta bila desni razbojnik in sv. Jožef, ker
ju je sam Sin božji pripravljal na smrt!

Tako srečo uživa kristjan, ki prejme sv. za¬
kramente za umirajoče. Gospod Jezus pride k
njemu v podobi kruha in ga pokrepča za težavno
pot v večnost. Gospod, ki je »oče usmiljenja
in Bog vse tolažbe"  (11. Korinčan, 1, 3.) ga
obišče, da bi ga potolažil v smrtni bridkosti.

Zato je nerazumljivo, kako si sorodniki bol¬
nikovi upajo kdaj braniti, da bi bolnika prevideli.
Včasih pravijo: »Prihod duhovnikov bo umira¬
jočega razburil, in bo morda zaradi tega umrl." Ali ni

55

to nespametno? Tisto vedo, da ga bo razburilo;
tega pa ne vedo, kako bo bolnik pomirjen, ko se
bo spravil z Bogom. In tako je tudi res. Navadno
bolnik šele potlej začne vdano prenašati bolečine,,
ko je prejel sv. zakramente.

Zbolel je za smrt deček, kateri je hodil še v
ljudsko šolo. Prosil je, da bi mu poklicali duhov¬
nika. Stariši so pa imeli to krivo vero, da izpoved
bolniku škoduje, in niso hoteli uslišati otroka-
Sinček jih je s povzdignjenimi rokami prosil, naj
gredo po duhovnika. Toda niso ga hoteli uslišati.
Sele črez par dni so se vdali. Deček je potem
opravil izpoved, prejel sv. obhajilo in sv. poslednje
olje ter je ves miren umrl.

Ti stariši so bili brez.uma. Ne moremo drugače
reči. Bali so se otroka vznemirjati. V svoji slepoti
so pa otroku branili ravno to, kar bi .bilo njegovo
veliko razburjenost najhitreje pomirilo. Ubogega
revčka so pustili dolgo časa v silnih skrbeh, v
skrbeh, ki so ga nepopisljivo razburjale. Branili
so mu, prejeti njega, ki je vir vse tolažbe.

Prav tako nespametno je, ako hočejo, bol¬
nika po vsej sili ohraniti v misli, da njegova bo¬
lezen ni nevarna. Dostikrat si prav zaradi tega
ne upajo klicati duhovnika, češ, ako duhovnik
pride previdet, bo bolnik spoznal, da se mu bliža
smrt. Kakor da bi moral vsak umreti, kdor je bil
za smrt previden! Ali nas ne uči sv. vera, da
zakrament sv. poslednjega olja bolniku nakloni
celo telesno zdravje, če je bolniku to v zveličanje?

56  -

Prejem zakramentov ob zadnji uri je vsakomur
le v največjo srečo in tolažbo. Zato je greh,
ako sorodniki bolniku odrečejo to srečo, da bi
k njegovi smrtni postelji prišel Jezus Kristus kot
tolažnik in rešitelj.

Nemški vitežki red je nekdanje davno minule
čase živel v hudi bojih s pogani. In nemški vitezi so že¬
leli, da bi mogli pred bojem vselej prejeti sv. popot¬
nico. Zato so papeži dovolili, da je predstojnik
tega reda — čeprav ni bil duhovnik — vendarle
smel sveto Rešnjo Telo s seboj v bitvo jemati
in viteze obhajati pred bojem. Prav to pa je vi¬
tezom odvzelo ves strah pred smrtjo, da so se bo¬
rili kakor levi. Premnoge pesmi opevajo njihovo
junaštvo. Tako nam sporoča lepa pesem, da bi
bilo nekoč v hudem boju z Litvini kmalu prišlo
sv. Rešnje Telo sovražnim poganom v roke. Po¬
veljnik je pa prosil mladega viteza Ott-a von
Buhi, naj zadržuje sovražnike samo toliko časa,
koliko je treba, da se zmoli ena češčenamarija.
V tem času je hotel spraviti sv. Rešnje Telo v
varnost. Mladi vitez je ubogal. Molil je češčena-
marijo počasi in ob vsaki besedi je podrl enega
sovražnika. Tudi njega je zadel marsikak udarec,
in krvavel je iz mnogih ran. Sv. Rešnje Telo je
bilo že hranjeno na varnem kraju. Toda vitez
Ott je še vedno molil in se boril. Ko pa je za¬
klical besede: »Zdaj in ob naši smrtni uri," se
je zgrudil smrtno zadet na zemljo. Hotel je še
reči »amen," toda ni mogel. Preden je izrekel to
besedo, je izdihnil junaško dušo.

57

In pesem pravi:

Bog je pozval ga iz divjega boja
k sebi v nebesa, na kraj pokoja;
kdor je na zemlji molil tako,

„amen“ v nebesih rekel bo.

Tako so umirali junaki, ki so se pred smrtjo
pokrepčali s kruhom življenja. Zato ne bati se
sv. popotnice! Marveč želeti si je moramo! Še
več. Goreče je nam treba prositi milosti, da bi
ob smrtni uri mogli prejeti sv. zakramente kot
poslednjo tolažbo in kot brambo v nevarnostih,
ki nam bodo takrat žugale. Ako nas bo posled¬
nji trenutek pokrepčala sv. popotnica, ako bomo
dušo izdihnili kličoč Jezusovo in Marijino ime —
tedaj bo naša zadnja ura srečna.

Ko bo duhovnik stal ob naši smrtni postelji,
bo med drugim izgovarjal v našem imenu')
tudi zdihljaje:

Devica Marija, Mati božja, prosi Jezusa zame!

O Marija, ki si brez madežna prišla na svet,
zadobi mi od Boga, da brez greha se ločim od
sveta.

Marija, mati milosti, mati usmiljena, ti me
varuj sovražnika in me sprejmi ob smrtni uri.

Jezus, naš Bog, učlovečeni Sin božji, reci
svoji preljubi materi: „Glej, tvoj sin!"

Da bodo takrat duhovnikove molitve uslišane,
zato se že sedaj večkrat zatecimo k Mariji s prošnjo,
naj nam pomaga ob zadnji uri, naj nam izprosi
milost, da bomo takrat mogli prejeti sv. popot-

') Manuale ritualis romani. Labaci 1900.

58  -

nico. In kadar molimo češčenamarijo, izgovarjajmo
vselej posebno zbrano besede: ,,Prosi za nas zdaj
in ob naši smrtni uri!"

15. dan.

Duhovniki.

Ko je na Kalvariji Jezus izročil Mariji sv.
Janeza Evangelista za sina, ji je s tem izročil vse
ljudi za otroke. Posebno pa ji je s tem izročil
mašnike v duhovne sinove. Marija je bila mati
večnega duhovnika po redu Melkize-
dekovem  (psalm 109, 5.), zato je na Kalvariji
postala mati njegovih namestnikov, postala mati
duhovnikov nove zaveze. Prav primerno je, da je
Zveličar izbral Marijo za duhovno mater svojim
namestnikom. Zakaj v marsičem je naloga kato¬
liškega duhovnika podobna nalogi Marijini. Ko
je Marija rekla angelu Gabrielu: »Glej, dekla
sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji
besedi,"  je Bog Oče določil Marijo za mater
svojemu Sinu. Določil je, da bo Jezus prišel na
svet kot sin Device Marije, katera je izrekla te
besede. Podobno se godi pri sv. maši. Ko izreče
duhovnik besede, katere je Zveličar govoril pri
zadnji večerji, pride Kristus vnovič na svet; na
duhovnikovo besedo se zopet rodi v podobi kruha
in vina! Sto in stokrat je prečista Devica držala

59

na svojih rokah Sinu božjega. Ravno tako tudi
katoliški duhovnik neštevilnokrat drži v rokah telo
Jezusa Kristusa. Kakor je Marija za rešenje člo¬
veškega rodu darovala Jezusa, tako ga daruje tudi
katoliški duhovnik vsak dan.

Zato ni drugače, da morajo sovražniki Kri¬
stusovi in Marijini sovražiti tudi duhovnike. Sra¬
mote jih, pripovedujejo od njih izmišljene napake,
greh enega duhovnika pripisujejo celemu duhov-
skemu stanu i. t. d. Če drugače ne morejo, pod¬
tikajo duhovniku slabe namene in pravijo: »Zato
govori, ker je plačan."

Pač bi bilo nespametno, ko bi kdo duhovniku
zato ne hotel verjeti, ker duhovnik ni angel, ker
torej ne more živeti brez posvetnega blaga in ker
potrebuje plačila, da si kupi hrane, obleke in
stanovanja.

Nespametno je, če kdo misli, da bi duhovnik
moral svojo službo opravljati zastonj in da bi ne
smel delati za plačilo. Ko bi tako bilo, bi du¬
hovnikom ne ostalo drugega, kakor beračiti od
hiše do hiše. Vsak si lahko misli, kako bi potem
zaničevali duhovnike. Beseda duhovnikova bi
potlej toliko veljala, kakor beseda ubogega berača,
kateremu večkrat še ne puste, da bi se zahvalil
tako, kakor mu veleva srce!

Nikakor se ne more očitati duhovskemu stanu,
da opravlja službo samo  zaradi denarja, ali da
so duhovniki lakomni in skopi. Zakaj obilo zgledov
imamo, kako ravno katoliški duhovniki veliko store
za reveže. Naj imenujemo samo duhovnika, ki je

60  -

bil v tesni zvezi s prikazovanji Matere božje v
Lurdu. To je bil pokojni lurški župnik monsinjor
Peramal (Peyramale), ki je prejel po Bernardki
povelje Marijino, naj v njeno čast sezida cerkev.
Ko je bil Peramal še kaplan, je bil velik dobrotnik
ubožcev. Nekoč mu je poslal oče 200 frankov.
Ni bilo dolgo, in Peramal je vseh 200 frankov
podaril zelo zadolženemu trgovcu. Oče mu je
kupil konja. Toda sin ga ni imel dolgo. Kmalu
ga je dal vbogajme. Oče mu je kupil drugega
in pozneje tretjega konja. Pa tudi ta dva sta šla
tisto pot, kakor prvi. O Peramalovi darežljivosti
so vedeli njegovi farani povedati marsikaj zani¬
mivega, med drugim to-le: Nekega poletnega dne
se je vračal Peramal iz mesta Tarb (Tarbes) v
župnijo, kjer je služboval. Ni imel več daleč do
domačega župnišča, ko je zapazil ob cesti pod
košatim drevesom spečega starega berača. Pod
glavo je imel malho, zraven njega pa so ležali
silno raztrgani črevlji, katere je bil sezul. Kaplan
Peramal je poznal berača. Bil je obubožan vino¬
gradnik, kateri je sicer pridno delal celo življenje,
pa so ga pogoste bolezni spravile na beraško
palico. Sedaj je bil star, za delo ni bil več, zato
je moral prositi, kar ga je silno bdlelo. — Trdno
je spal, ko je kaplan Peramal prišel mimo. Pe¬
ramal je pogledal reveža, in v tem hipu mu je
prišla dobra misel. Sezul se je, postavil je tiho
svoje črevlje poleg berača, nataknil na svoje noge
raztrgano beračevo obuvalo ter odšel domu. Ko
se je revež zbudil, je bil silno vesel daru. Pomeril

61

je črevelj, in bil mu je popolnoma prav, kakor
bi bil zanj narejen. Ko je izkusil obuti drugega,
se mu je zdelo, da je mnogo prekratek. Noga ni
šla noter. Na zunaj je bil pa drugi črevelj ravno
tak, kakor prvi. „Kaj je neki to?« si je mislil.
Kmalu se mu je pojasnilo. Na koncu črevlja je
bil v žepni robec zavit denar, in pri robcu je bil
s črkami zaznamovani ogal odtrgan. Darovalec
namreč ni maral, da bi se njegovo ime izvedelo.
Vendar so pa vsi farani takoj uganili, da skrivni
dobrotnik ni bil nihče drugi, kakor kaplan Pe-
ramal, čigar dobrotljivost je bila splošno znana.
Morda je Peramal ravno vsled svoje dobrotljivosti
postal vreden milosti, da je nebeška Devica k
njemu poslala svojo poslanko Bernardko z na¬
ročilom, naj ji zida svetišče.

Taki zgledi pač morajo vsakogar prepričati,
da je krivica, če se duhovskemu stanu očita do-
bičkarija. In kdor s takim ali drugačnim očitanjem
krivico dela duhovnikom, lahko doživi, da bo
kaznovan ravno v tem, v čemer je grešil. Lahko
se mu zgodi, da bo ob zadnji uri pogrešal du¬
hovnika, ker je v življenju črtil in črnil duhovski
stan.

16 . dan.

Narodnost.

Ko beremo o življenju in trpljenju mučenikov,
se nam skoraj toži po tistih zlatih časih. Bravcu

- 62  -

se zdi, da iz teh zgodeb odmeva nebeška pesem
o bratovski ljubezni in o ljubezni do božjega
Jagnjeta. Posebno o ljubezni do bližnjega nahajamo
v zgodbah mučenikov prelepe zglede. Kristjani so
se ob času prvih mučenikov ljubili, čeprav so bili
iz najrazličnejših narodov. Krščanski Grk je ljubil
zamorca, Arabca ali Rimca, kakor Grka.

Kako divji boj pa bijejo dandanes narodi
med seboj! Vzrok je, ker vsako ljudstvo veruje v
krivi nauk, ki se glasi: »Naš narod je prvi na
svetu. Mi imamo vse pravice. Kar si prilastujejo
sosednji narodi pravic, so jih nam vzeli." In
ravnajoč se po tem nauku, izkuša vsako ljudstvo
povzdigniti samo sebe, čeprav vsled tega po krivici
oškoduje ali uniči sosednje narode. Ne bomo
dokazovali, da je to napačno. Navedli pa bomo
zgodbo, katera priča, kako zoprno je naši nebeški
materi, ako narod druga ljudstva zaničuje, ali so¬
vraži, ali po krivici zatira.

Bilo je sredi zime leta 1531. Španci so se
polastili že skoraj cele Mehike, in nekdaj slavno
cesarstvo mehikansko je razpadlo. Propadala je
stara mehikanska omika in z njo vred poganska
vera. Glavno mesto Tenohtitlan so razrušili strašni
beli možje, ki so se bili pripeljali od vzhoda črez
morje. Na razvalinah tenohtitlanskih pa je vstajalo
novo, krasno mesto Mehiko. Mnogo domačinov, In¬
dijancev, je že sprejelo katoliško vero. Večinoma so
postali goreči kristjani in so radi prihajali v cerkev.

Tako je šel tudi novokrščeni Indijanec Huan-
Diego (Juan-Diego, to je Janez-Jakob) neko jutro

63

z gorovja, ki se je raztezalo na severni strani
Mehike, v dolino k sv. maši in krščanskemu nauku.
Obstal je za trenutek, da bi se naužil krasnega
razgleda, ki se je odpiral pred njim. Miljo daleč
proti jugu se je raztezalo novo mesto, sezidano
na razvalinah tenohtitlanskih. Na zahodu se je
vila vrsta modrih gozdnatih gora, na vzhodu so
štrleli proti nebu velikanski s snegom pokriti
ognjeniki, sredi katerih so se lesketali valovi jezera
Teskoko (Tezcoco).

Tu je Huan-Diego zaslišal glas čudovite
godbe, polne nebeške miline, ki je presegala po
ljubkosti vse, kar je kdaj čul v življenju. In poleg
sebe je sredi nopalovega grma ugledal nebeško
prikazen, žensko postavo, oblečeno v nošo mehi-
kanske princezinje. Indijanec je ostrmel in padel
na kolena. Devica Marija (ta se mu je bila namreč
prikazala) je izpregovorila in mu je v ljubeznivih
besedah izrazila željo, da bi na tem mestu njej v
čast sezidali hišo božjo.

Zapovedala mu je, naj njeno željo sporoči
škofu. Ponižno je Indijanec poslušal besede ču¬
dovite prikazni in obljubil, da bo izpolnil ukaz.
Naloga pa nikakor ni bila lahka. Ko je namreč
sporočil Marijine besede škofu, mu ta ni hotel
verjeti. Mislil je, da se Huan-Diego še ni popol¬
noma otresel poganstva, da je njegova domišljija
prenapolnjena vraž, ter da zato vidi v vsakem
grmu prikazni in duhove.

Ko se je Huan-Diego vračal čez gore domov,
je zopet videl Mater božjo, ki mu je obljubila,

64  -

da se mu bo še prikazala. Drugi dan je bila
nedelja in Huan-Diego je šel po isti poti v mesto
k sv. maši. Tudi zdaj se mu je prikazala nebeška
Kraljica in mu je vnovič zapovedala, naj gre k
škofu. Škof Don Huan de Sumaraga (Don Juan
de Zumarraga) je pa zahteval dokaza, da se je
res Mati božja prikazala. Ker Indijanec ni imel
dokazov, je potrt odšel. Škofovi odposlanci so
šli skrivaj za njim, da bi ga nadzorovali; toda
Huan-Diego jim je kmalu izginil izpred oči. Ko
je prišel na kraj, kjer je prej videl sv. Devico, se
mu je Marija prikazala vnovič. Indijanec je po¬
vedal, česa škof želi, in Marija mu je ukazala, naj
drugi dan pride na ta kraj.

Ko je Huan-Diego dospel domov, je našel
ujca za smrt bolnega. S postrežbo se je tako
zamotil, da je naslednji dan pozabil iti čakat
prikazni. Ker je bil ujec vedno slabši, se je napotil
Huan-Diego v mesto po duhovnika. Bal se je
pa, da ne bi prišel prepozno v Mehiko, ako bi
ga na gori ustavila prikazen. Zato je šel po drugi
poti in sicer bližje jezera Teskoko. Sv. Devica mu
je pa tukaj zastopila pot in mu je razodela —
da je ujec popolnoma ozdravel. Zapovedala mu
je, naj natrga cvetlic, ki rastejo vrh gore, ter naj
jih nese škofu v dokaz, da se je res Mati božja
prikazala. Tačas, to je meseca grudna, tudi v
Mehiki ni cvetlic, zlasti ne na skalnatih gorah,
kakršna je bila ona, na kateri se je prikazala
Marija. Vendar je Indijanec ubogal, podal se je
vrh gore in res našel mnogo cvetlic. Natrgal jih

— 65

je, zložil v plašč in urno ponesel v mesto. Že
cvetlicam se je škof začudil; kar ostrmel pa je,
ko je ugledal krasno sliko Device Marije na plašču,
v katerem je Huan-Diego prinesel cvetlice. Na
čudovit način se je bila namreč Marijina podoba
utisnila v Indijančev plašč. Spoštljivo je škof po¬
kleknil, kleče sprejel Marijine cvetlice in njeno
podobo ter je nebeški dar nesel v svojo kapelo.

Čudovita slika, ki je še sedaj ohranjena,
predstavlja devico v obleki indijanske (mehikanske)
princezinje. Devica ima rjav obraz, pobešene oči,
črne lase, po sredi razdeljene, in na glavi krono;
roki ima sklenjeni na prsih, oblečena je v rožno-
rdečo obleko in ogrnjena s svetlo-modrim plaščem,
ki je posut z zvezdami in pod vratom spet z za¬
ponko. Marija stoji na polumescu, katerega drži
angelček; od podobe pa odsevajo na vse strani
svetli žarki.

Indijanca so škofovi odposlanci spremili domov
in ondi so res našli ujca zdravega. Ozdravel je
bil prav tisto uro, ko se je sv. Devica prikazala
stričniku. Sedaj je bilo dovolj dokazov, da se je
res Mati božja prikazala.

Največji vtis je napravil ta dogodek na Huana-
Diega in na njegovo ženo Marijo Lucijo. Posve¬
tila sta svoje življenje Devici Mariji in sta se
nastanila v bližini cerkve, katero je dal škof
pozneje zidati za shtambo čudoviti sliki. Ta cerkev
je stala v mestu. Druga še veličastnejša hiša
božja se je zidala na kraju, kjer se je sv. Devica
prikazala.

- 66

Zaničevani indijanski rod je imel sedaj vari-
hinjo in zaščitnico v Devici Mariji, ki se je bila
prikazala kot indijanska princezinja. Kraj, kjer se
je Marija prikazala Huanu-Diegu, se je imenoval
Guadalupe. Zato so potem častili Marijo ondi z
naslovom „Naša ljuba gospa guadalupska" (Nuestra
Senora de Guadalupe). In to češčenje se je raz¬
širilo po celi Osrednji Ameriki in tudi v Južni
Ameriki po pokrajinah, ki so bile last španske
krone. Vse te dežele so se skupaj imenovale
Nova Španija, in papeževa kongregacija sv. obredov
je odločila, naj Našo ljubo gospo guadalupsko
imenujejo varihinjo Nove Španije.

Češčenje Matere božje guadalupske se je
hitro razširilo in se je globoko ukoreninilo med
ljudstvom. Podobo Naše ljube gospe guadalupske
so imeli kmalu po vseh cerkvah in v vsaki hiši.
Ta slika se je videla v prodajalnah, v delavnicah,
v hlevih, na škatljah in zabojih, v katerih je bilo
naprodaj blago itd. Polki Nove Španije niso šli
nikdar v vojsko brez zastave, na kateri je bila
slika naše ljube gospe guadalupske, in njih bojni
klic v krvavi bitvi je bil: „Nuestra Senora de

Guadalupe!" Ko je brat presvetlega cesarja Fran¬
čiška Jožefa, nadvojvoda Maksimilijan, postal me-
hikanski cesar, je prišedši v Mehiko romal skoraj
dve milji daleč bos k čudoviti podobi varihinje
mehikanske. Huares (Juarez), po rodu Indijanec,
je pa izpodrinil Maksimilijana, ga dal umoriti,
uvel republiko v Mehiki in postal sam predsednik
mehikanske republike. Ko je Huares dosegel to

— 67  —

čast, je pokazal, da ni črtil samo Maksimilijana
ampak tudi Mater božjo, katero je Maksimilijan
častil. Huares je namreč dal oropati svetišče, v
katerem je hranjena podoba Naše ljube gospe
guadalupske in je velel pobrati vse dragocenosti,
ki so jih verniki darovali tekom stoletij.

Zdaj je že pretekla dolga vrsta let, odkar je
umrl tudi Huares, sovražnik Habsburžanov in
preganjavec katoliške cerkve. Našo ljubo gospo
guadalupsko pa časti indijanski rod kakor nekdaj.
Saj ravno guadalupska božja pot izpričuje, da je
Devici Mariji tudi indijansko ljudstvo ljubo in drago.

Dokler se Mati božja ni prikazala v Guada-
lupi, so Spanci zaničevali Indijance. Začetek guada¬
lupske božje poti je bil pa jasen dokaz, da Marija
ljubi vsako ljudstvo, da presveta Devica ljubi tudi
indijanski rod, in da se ji studi, ako narodi drug
drugega zaničujejo in zatirajo. Studi se ji prav
tako, če se posamezni kristjani med seboj sovra¬
žijo. Tisti, ki žive v sovraštvu, ne morejo napraviti
Mariji večjega veselja, kakor če se z nasprotnikom
spravijo. In najlepše šmarnice bo daroval Mariji,
kdor iz ljubezni do nje odpusti sovražniku!

17. dan.

Obup in samomor.

»Elija je bil človek, trpljenju pod¬
vržen, kakor mi in je iz srca molil, da

5 *

- 68  -

bi ne bilo dežja na zemljo; in ni bilo
dežja tri leta in šest mesecev. In je
spet molil; in nebo je dalo dež,  in zemlja
je rodila svoj sad." (List sv. Jak. 5, 17, 18.)
S temi besedami nam hoče sv. Jakob pojasniti
moč molitve. Bog ne gleda toliko, kdo moli in
kdo ga prosi pomoči; ozira se najbolj na to, kako
kdo moli. Ako je molitev taka, kakršna mora biti,
jo bo Bog uslišal.

Ko je nekoč Zveličar prišel v kraje Tira in
Sidona, je prihitela kananejska žena in je vpila
za njim: »U s m i 1 i se me, Gospod, sin Da¬
vidov, moja hči veliko trpi od hudo¬
bnega duha!"  Jezus pa ji ni besede odgovoril.
In njegovi učenci so pristopili ter ga prosili:
»Izpolni ji željo; ker za nami vpije."
On pa je odgovoril: »Nisem poslan drugam,
kakor le k izgubljenim ovcam Izrae¬
love hiše."  Žena je spet prišla, ga je molila
in je rekla: »Gospod, pomagaj  mi!" On je
odgovoril: Ni prav jemati kruha otrokom
in ga psom metati."  Žena je rekla: »Kaj¬
pada, Gospod, saj tudi psički jedo drob¬
tine, katere padajo od mize njih go¬
spodov!"  Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel:
»O žena, velika je tvoja vera! Zgodi se
ti, kakor hočeš."  In njena hči je bila zdrava
od tiste ure. (Evang. sv. Matevža 15.)

Kako tolažilen je za nas nauk, ki ga obsega
ta zgodbica! Zveličar je imel kar namen, da ne
bo uslišal kananejske žene. Ker je pa žena stanovitno

- 69  -

prosila in neomahljivo zaupala, se je Jezus pre¬
mislil. Ravno tako je v previdnosti božji morda
že kar določeno, da tudi nam Bog ne bo izpolnil,
kar najbolj želimo. Če bo pa naša molitev tako
goreča, tako stanovitna in zaupljiva, kakor je bila
molitev kananejskežene, bo Bog izpremenil svoj sklep
in nas uslišal. (Vendar moramo pripomniti, da je
po človeško rečeno, če pravimo, da se Bog pre¬
misli zaradi naše molitve. Ako bi hoteli popol¬
noma pravilno govoriti, bi morali reči: Čeprav
je naša želja nasprotna božjim namenom, je vendar
Bog že od vekomaj sklenil nas uslišati, to pa samo
zato, ker je od vekomaj videl našo gorečo mo¬
litev in naše trdno zaupanje.)

Tudi ako te zadenejo najhujše nadloge, ne
smeš reči: »Vse je izgubljeno! Zame ni več re¬
šitve!" Naj bo še tako hudo, vedno si lahko z
molitvijo izprosiš rešitve. Saj pravi sv. pismo,
da je Bog uslišal Elija, čeprav je bil prerok Elija
človek, trpljenju podvržen, kakor mi.

Sedanji čas je tudi glede na molitev človeku
vdehnil druge misli. Vsled novih iznajdeb si sedaj
ljudje v marsikakem položaju lažje pomagajo,
kakor kdaj poprej. Mnogo je bolezni, ki so se
nekdaj štele med neozdravljive, dandanes jih pa
zdravniki ozdravijo prav lahko. Zato tudi dan¬
danes veliko bolj zaupamo sami v se, kakor je bilo
to prej kdaj navada, in veliko manj smo pri volji
prositi pomoči Boga, veliko manj nas veseli moliti,
kakor pa je naše pradede.

70

Tak je duh sedanjega časa: Vase zaupati v
se, v Boga pa malo ali prav nič.

Toda o času največje stiske se to zelo, zelo
slabo obnese. Ko človeku, ki le v se zaupa, nad¬
loga zraste črez glavo, ko izgine vse upanje, da
bi si mogel sam pomagati, ko se ga loteva obup,
tedaj mu niti na misel ne pride, da je še nad
njim kdo, ki bi mu lahko pomagal. Ker ni bil vajen
zaupati v Boga, in pričakovati pomoči od Boga, in
ker sedaj vidi, da si tudi sam ne more več po¬
magati, zato si misli, da je izgubljen. Morda tava
v tem obupu nekaj časa okrog, kakor bi ne bil
na svetu, potem pa seže po strupu ali revolverju,
ali si poišče grob v hladnih valovih.

In zakaj vse to? Zakaj je sedaj mnogo več
obupa in samomorov, kot kadarkoli prej? — Zato
ker preveč zaupamo v se, premalo pa v Boga,
in ker premalo molimo. Smemo reči brez skrbi,
da je človeški rod sedaj mnogo bolj reven, kakor
v starih pobožnih časih. Naši dedje skoraj da niso
poznali obupa, ker so tudi v najhujši sili znali
najti tolažbo v molitvi. Njih vnuki pa si danes
brez tolažbe v obupu končujejo življenje, ker so
pozabili na molitev.

Kakšna groza izpreleta otroke, ako gledajo
na mrtvaškem odru očeta, ki si je sam končal
življenje. Morda se mu okrog vratu še pozna rdeč
kolobar od vrvice, s katero se je obesil. Ali pa
zija na njegovih sencih usodna rana, katero je
odprl strel iz samokresa. Kako plašno se ozirajo
otroci na to grozno rano, ki zeva z očetovega

71

obličja! Kako se krči srce matere, ki je toli ne¬
srečna, da mora gledati taka strašna znamenja na
ljubljenem otroku! Grozna znamenja so to, zakaj
iz njih gleda pekel, in sicer dvojen, to je pekel,
ki ga je nesrečni rajnik trpel že na svetu zadnji
čas pred smrtjo, in pa pekel, v katerem se skoraj
gotovo nahaja po smrti njegova duša.

Grozna in strašna so znamenja, s katerimi je
oskrunjeno telo njega, ki se je sam usmrtil . . .
In njegovi ljubi domači si ga ohranijo v spominu
za zmeraj omadeževanega s temi znamenji. Vedno
ga bodo imeli pred očmi takega, kakršnega so
bili položili z mrtvaškega odra v rakev. In kakor
so si ga ohranili v spominu, tak bo stopil prednje
sodnji dan. Ne črvi, ne gniloba, nič mu ne bo
izbrisalo znakov, s katerimi se je bil zaznamenjal
sam. Morda bo nesrečnež pri sodbi upal v ne¬
skončno božje usmiljenje. A takrat bo prepozno,
za vekomaj prepozno, ker v življenju ni znal upati
v neskončno usmiljenega Boga, ker ni znal iskati
pomoči pri Bogu, ker ni znal moliti. Sicer ga pa
Bog ne bo sodil; saj se je obsodil sam, ko si je
vzel življenje. Sam se je obsodil, in večni sodnik
bo to obsodbo le potrdil, ko mu bo zaklical ;
»Poberi se od mene v večni ogenj!" Saj si tudi
ne moremo misliti, da bi neskončno pravični
sodnik posadil med izvoljene njega, ki se je sam
zaznamenjal z znamenjem pogubljenja in umrl
brez kesanja.

Ah, koliko se moli za duše onih, ki so se
sami usmrtili! Zlasti če samomorivec ni bil precej

72  -

prvi trenutek mrtev, in če je še upanje, da bo
odšel smrti — kako goreče prosijo domači Boga
v takem slučaju! Kako prosijo posebno te milosti,
da bi se samomorivec vsaj z Bogom spravil pred
smrtjo, ako že mora umreti!

Evo prizora ob postelji umirajočega samo-
morivca!

Na postelji leži v nezavesti družinski oče.
Obesil se je za drobno vrvico, a rešili so ga, ko
je bil še malo živ. Položili so ga na postelj, mo¬
čili so ga, poklicali zdravnika, nanesli skupaj raznih
zdravil, poizkusili vse, da bi ga zbudili iz nezavesti.
A zastonj! Silen krč zvija nesrečneža, tako da ga
morajo vedno držati. Pri tem umirajoči grozno
škriplje z zobmi in si grize jezik, da mu kri teče iz ust.

Pokličejo duhovnika, ki prvi hip ne ve kaj bi
storil. Dvomi namreč, je-li mogoče, da bi se bil
bolnik po svojem grehu mogel skesati; vendar
mu podeli sv. poslednje olje. — Rdeči kolobar,
ki ga umirajoči ima okrog vratu, glasno razodeva
pretresljivo resnico. — Ah, da bi se vsaj z Bogom
spravil pred smrtjo! to je edina želja, edina mo¬
litev, ki kipi proti nebu iz srca nesrečne žene.
Kako uboga žena joka in moli! Kako goreče mo¬
lijo otroci samomorivčevi! Nedolžne sirote še ne
razumejo, kaj se godi okrog njih; a ker slišijo, da
molijo drugi, ker vidijo dobro mater vso objo¬
kano in obupano, ubogi otroci jokajo in molijo
tako goreče, da se vsem pričujočim v srce smilijo.

Toda smrt ne prizanese očetu ....  Kakor je
sam hotel, se mu zgodi.

73

Ni znal iskati tolažbe pri Bogu; ni znal moliti;
obupal je. Zato ga nazadnje molitev drugih ni
mogla rešiti telesne smrti, da si ga je rešila dušne.

Pomoč zdravnikova ga je namreč pred smrtjo
toliko zdramila, da se je spravil z Bogom.

Ako te težijo križi, ako se te hoče polastiti
obup, spomni se, da sv. cerkev imenuje Marijo
»tolažnico žalostnih". Spomni se besedi sv. Ber¬
narda, čigar molitev pravi, da še nikdar ni bilo
slišati, da bi bila Marija koga zapustila, ki je pod
njeno brambo pribežal in se priporočil njeni pri¬
prošnji.

Ne reci nikdar: »Zdaj ni zame nobene po¬
moči več!" Ko misliš, da si sam ne moreš več
pomagati, začni tem gorečnejše moliti in se tem
gorečnejše priporočaj Devici Mariji, da ti izprosi
od Boga, česar potrebuješ.

Dober kristjan se bo v sili vselej spomnil
nje, ki je »pomočnica kristjanov". Sicer si bo
tudi sam resno prizadeval, da se reši iz nevar¬
nosti. Toda mnogo bolj kakor v se bo zaupal v
Marijino priprošnjo in v neskončno dobrotljivost
božjo.

S)EIE3

18 . dan.

Prostost.

Premnogo se govori sedaj o prostosti. Vse
hoče biti svobodno.

74

Prosta hoče biti mladina. Prostosti terjajo v
državljanskem življenju. Prosti hočejo biti brez¬
verski učenjaki, da bi mogli razširjati svoje po¬
gubne nauke.

Brezverci hočejo, naj se da mladini kolikor
mogoče zgodaj prostost, da živi, kakor hoče, da
si sama po svoji volji izbere ali dobro ali slabo
pot. Mnogo jih je, ki celo terjajo, naj bo ne¬
sramnost svobodna. Zahtevajo, da se ne sme braniti
tistemu, ki hoče grdo živeti, in da naj se mu
pusti prostost tudi v tej reči.

Kakor hitro bi zavladala taka brezmejna pro¬
stost, bi se zemlja izpremenila v živ pekel. Brez
skrbi lahko rečemo, da uči veliko zmoto, kdor
pravi, da mora vladati prostost v vseh rečeh.
Zgodovina velike francoske prekucije nam kaže,
kam pridejo ljudje, ako je vse prosto. Res, da je
tudi francoska prekucija rodila nekaj dobrih sadov.
Vendar si drznemo reči, da je bil najkoristnejši
njen sad ta, ker je takrat človeštvo spoznalo,
kakšna žival, kakšna zver je človek, kadar ima po¬
polno prostost. V francoski prekuciji so se godile
stvari, o katerih je groza slišati. Ko so se uporniki
polastili kraljevega gradu, so se tako spozabili,
da so 17 ujetih kraljevih vojakov spekli in pojedli.')
Celo ženske so ob tej priložnosti počenjale grozo¬
dejstva in hudobije, katerih si pošten človek še
imenovati ne upa. Te grozovitosti so nam jasen
dokaz, da človek res kar podivja in se izpremeni

‘) Weiss, Weltgeschichte, XVI, 63.

75  -

z zver, ako se mu vse dovoli, ako se mu da po¬
polna prostost!

Škodljivo je za človeka, če živi v sužnosti.
To je res. Prav tako je resnično, da se dandanes
človeštvu spodobi več prostosti, kakor nekdaj, in sicer
zato, ker je ljud sedaj bolj izobražen, nego kadarsikoli
poprej. Popolna prostostjepatudi dan¬
danes za nič.  In kdor trdi, da mora biti člo¬
vek popolnoma prost, uči kriv nauk! To je nauk,
kateri je vzet iz novodobnega krivoverskega kate¬
kizma!

Nasprotniki vere bi bili radi prosti vseh za¬
povedi: božjih in cerkvenih. Tega kar strpeti ne
morejo, da bi Bog ali pa katoliška cerkev koga
silila k dobremu. Le tega ne! Po njih mislih bi
bila to sužnost.

Edino načelo, po katerem se ti posvetnjaki
ravnajo, je: »Nikogar ne siliti k dobremu. Raje ga
pustimo, da greši, kakor bi mu jemali svobodo."
Najpreprostejši človek lahko spozna, da bi si bili
težko izmislili bolj nespametno načelo, kakor je
to. Kajti ob smrtni uri nam bo kaj malo mar, ali
smo uživali v svojem življenju takšno prostost,
ali ne. Zelo pa bomo želeli takrat, da bi bili svoja
leta preživeli pošteno in brez greha!

»Bogu služiti se pravi kraljevati", tako piše
Tomaž Kempčan. Kdor Bogu služi, ni suženj,
ampak kralj. Tak uživa prostost otrok božjih.
Suženj je le tisti, ki noče Bogu služiti; in sicer
je tak človek suženj hudobnega duha, iz čigar

76  -

oblasti se ne bo rešil prej, kakor šele takrat, ko
bo začel služiti Bogu.

Take sužnje hudobnega duha priporočajmo
Mariji, ki se imenuje pribežališče grešnikov. Njena
priprošnja naj stare verige, v katerih jih ima uklo¬
njene satan.

Slavni jezuit o. Nikolaj Zucchi je v svojih
pridigah večkrat povedal zgled o mladeniču, ki
je svojo dušo rešil satanove sužnosti le po Ma¬
rijini priprošnji. Dotični mladenič mu je bil sam
dovolil, da sme njegovo zgodbo (brez imena)
javno povedati. — V Rimu so živeli stariši, ki so
poslali sina v tuje dežele, da bi kaj po svetu
izkusil in se izobrazil. Vendar se je naučil malo
dobrega, prijelo se ga je pa slabega toliko več
Zašel je v velike pregrehe; posebno žalostno je
bilo to, da se je navadil nečistega greha. Ko se
je vrnil v domovino, v Rim, izbral si je za izpo-
vednika o. Nikolaja Zucchi-ja, hodil je večkrat k
izpovedi, imel je resničen namen, da bi se po¬
boljšal in opustil nečisti greh, pa ni šlo, ni se
mogel premagati! Izpovednik mu je svetoval naj¬
različnejše pomočke, toda vse ni nič pomagalo.
Naposled mu je pa o. Nikolaj tako-le naročil:
Rekel mu je: „Vsako jutro, ko se prebudiš,

moli prav pobožno molitev:« ,0 gospa moja,
mati moja! Tebi se vsega izročim i. t. d." In naročil
mu je, naj ravno to molitev ponavlja tudi zvečer in
vselej,kadar bi ga med dnevom ali ponoči napadle
izkušnjave. Mladenič je ta nasvet z veseljem sprejel
ter obljubil, da se bo ravnal po njem.

77  -

Kmalu nato je šel vnovič po svetu, in iz-
povednik ga štiri leta ni videl. Vrnil se je pa
mladenič spet v Rim in brž ko je prišel domov,
je šel k izpovedi k o. Nikolaju. Toda sedaj je bil
ves izpremenjen! Imel se je izpovedati samo ne¬
katerih majhnih napak, pa še teh se je obtožil
silno skesano. Izpovednik se je kar zgledoval nad
njim; vprašal je mladeniča, kaj mu je dalo moč,
da se je mogel odvaditi nekdanjih nečistih grehov;
mladenič je pa odgovoril, da ga je obvarovalo
samo to, ker se je goreče priporočal Mariji Devici
in ker je molil v vsaki izkušnjavi molitev: „0
gospa moja, mati moja!"

Tako je dosegel mladenič prostost otrok
božjih.  Rešil se je verig satanovih ter dosegel
prostost, katero uživajo oni, ki so prosti greha.
Ravno to pa je prava prostost,  to je prostost
otrok božjih.

Ne smemo pozabiti, da je prostost otrok
božjih največja sreča, ki jo moremo doseči na
tem svetu. In usmiljena mati Marija naj nam jo
izprosi od svojega božjega sina!

©ej @3

19. dan.

Čistost.

V neki župniji so ustanovili Marijino družbo
za mladeniče in dekleta. Že več dni so se vršile
priprave, da bi se slovesnost tem lepše obhajala.

78

Določeno je bilo, da pojdejo mladeniči in dekleta,
kateri bodo sprejeti, v slovesnem izprevodu v
cerkev. Ob poti, po kateri je drugi dan šla
procesija, so postavili mlaje. Nad cerkvena vrata
pa so obesili krasen napis. Neki župljan, ki se je
zelo zanimal za Marijino družbo, je oskrbel napis,
ki se je glasil: „0 kako je lep čisti rod;
zakaj njegov spomin je večen."  Te be¬
sede, vzete iz Modrostnih bukev, so bile ljubezniv
pozdrav za nove Marijine otroke. Župljani so bili
ginjeni, ko so brali te prisrčne besede, in marsi¬
komu se je prikradla solza v oko, ko je ugledal
napis. Res lep je čisti rod;  v časti je pri
Bogu in pri ljudeh. Ako je pričujoč,
to je, ako živi med svetom, ga posnemajo;
kadar pa se očem odtegne, po njem
hrepenijo, in na onem svetu kronan
vekomaj obhaja zmago, ker je zmagal
boj za plačilo neomadeževanih.  (Mo¬
drostne bukve 4, 1, 2.) S temi krasnimi besedami
slavi sv. Duh čiste duše. In hvala Bogu, da jih
je še veliko, ki varujejo svoje srce vsakega ma¬
deža nečistosti. Zlasti v Marijinih družbah ima
prečista Devica mnogo nedolžnih duš zbranih
okrog sebe.

Vprašajte pa prostomišljaka, kaj sodi o čistosti.
V vaše veliko začudenje bo odgovoril, da čisto
živeti ni mogoče. Tak jalov izgovor so si izmislili,
da si z njim tolažijo vest, katera jim ravno glede
na čistost marsikaj očita. In ta krivi nauk trosijo
med ljudi kot zveličalno resnico. Smešno je, če

79

današnji krivoverci trdijo, da ni mogoče ohraniti
čistosti. Saj ti sovražniki nedolžnosti sploh nič
ne poizkušajo čisto živeti  in zato prav
nič ne vedo, je-li mogoče čistost ohraniti, ali ne!
Najprej naj poizkusijo, potem bodo govorili! Iz¬
kušnja več velja, kot besede. Zato raje verjamemo
premnogim svetnikom in svetnicam, kateri imajo
izkušnjo in kateri so s svojimi zgledi dokazali, da
je po milosti božji mogoče ohraniti neomadeževano
srce!

Le ozrimo se v prve časa krščanstva. Kaj so
vse pretrpele sv. device rajši, kakor bi si bile
pustile uropati venec devištva. Bežale so v puščave,
skrivale so se po skalnih votlinah, junaško so
trpele najhujše muke.

Kakor piše Evzebij Pamfil, so blizu Oaze v
Sveti deželi prijeli krščansko devico in jo peljali
pfred sodnika. Ker svoje vesti ni hotela omadeževati
z nečistim grehom, čeprav je sodnik to zapovedal,
so jo grozovito mučili. Trpinčili so jo tako, da
se je sredi pričujoče množice oglasila neka druga
ženska ter je nevoljno zaklicala sodniku: »Kako
dolgo boš še tako grozno mučil mojo sestro?"
In sodnik je takoj velel še to mučiti, potem pa
obe živi sežgati.')

Mučenice bi si bile velikokrat lahko rešile
življenje, ako bi bile hotele zavreči sv. čistost.
Toda čeprav je bridko, umreti v zorni mladosti,
jim je bila vendar sv. čistost ljubša kakor življenje.

') Ruinart: Acta martyrum, str. 363.


- 80  -

Taki junaški zgledi nam izpričujejo, da je
mogoče čisto živeti. Zlasti je to mogoče onemu,
ki išče pomoči pri Mariji. Zato sv. cerkev jako
želi, da bi se verniki Mariji priporočali v izkuš-
njavah. In da bi se zlasti mladeniči po Marijini
priprošnji utrdili v sv. čistosti, se je dne 17. oktobra
1851 izdal v Rimu 1 ) ta-le razglas:

Udje jezuitskega reda upajo, da bi le potem
obvarovali mladeniče nespodobnega življenja in
razuzdanosti, ako bi jih mogli navaditi, da se v
nečistih izkušnjavah zatekajo k Mariji. Udje družbe
Jezusove menijo, da bi bilo zelo koristno, ako bi
se molila zjutraj in zvečer po angelskem češčenju
molitev:

»O, gospa moja, mati moja! Tebi se vsega
darujem, in da se ti skažem vdanega, ti danes
posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje
srce in sebe popolnoma vsega. Ker sem torej
tvoj, o dobra mati, varuj me, brani me, kakor
svojo lastnino in posestvo!"

V izkušnjavi se lahko opravi krajša molitev :

n  O, gospa moja, mati moja! Spomni se, da
sem tvoj; varuj me, brani me, kakor svojo lastnino
in posestvo!"

Da bi mladeniči rajši opravljali to molitev, je
častiti p. general (jezuitov) ponižno prosil sv. očeta,
naj bi podelil odpustke vsem, ki bi se na ta način
priporočali Mariji.

Sv. oče Pij IX. je zato podelil odpustek 100
dni vsem vernikom, ki molijo to molitev zjutraj

‘) Kongregacija sv. obredov.

81

in zvečer po angelskem češčenju. Tistim, ki jo
molijo cel mesec vsak dan, je podelil popolen
odpustek s tem pogojem, da dotičniki prejmo
sv. zakramente, obiščejo kako cerkev ali javno
kapelo in tam nekaj časa molijo v papežev namen.
Kdor v izkušnjavi skesano in pobožno moli krajšo
molitev, dobi vselej 40 dni odpustka. Našteti od¬
pustki se tudi lahko darujejo za duše v vicah.

Ta oglas, razposlan iz Rima po vsem svetu,
dovolj jasno uči, kje naj išče pomoči, kdor se
boji za čednost sv. čistosti! Marija, Devica prečista,
bo gotovo varovala naše duše vsakega madeža.
Treba je samo, da se pogosto Mariji priporočimo
za to milost.

Začetkom današnjega branja smo občudovali
ljubeznive besede, s katerimi blagruje sv. Duh
čiste duše. Vsakdo želi, da bi tudi o njem veljale
te besede sv. pisma. Zato iščimo pri Mariji pomoči
in potem bo sv. Duh tudi naše duše blagroval
zaradi čistosti in lepote.

20. dan.

Dvoboj.

Ovca cela in volk sit, to ne more biti, pravi
pregovor. Obema ne more biti ustreženo. Ravno
tako ni mogoče, da bi predstojnik ustregel vsem
podložnim, ali da bi državna postava ustregla

6

- 82

vsem prebivavcem dotične države. Vsaka postava
je le nekaterim všeč. Slaba postava je všeč hu¬
dobnim; dobra postava je všeč dobrim. Vsem ne
ustreže nobena.

Ako pa hočejo poslanci n. pr. celo glede na
verske reči skleniti postave, ki bi bile vsem všeč
- tedaj prav gotovo sklenejo postave, ki niso
nikamor podobne. Tudi o dvoboju ima vsaka
omikana država posebne postave. Pa kakšne so
te postave v nekaterih deželah! Kako so po sili
zvezane skup! Kako si ugovarjajo! Kako druga
drugo pobijajo! Kar ena postava ukazuje, druga
prepoveduje.

Ena postava pravi n. pr., da je dvoboj hudo¬
delstvo. Druga ukazuje, da se častnik dvoboja še
braniti ne sme. Tretja postava določuje, da mora
biti častnik degradiran, če se ni hotel dvobojevati.
Četrta, seveda skrivna, postava, ali pravzaprav
skrivni predpis, veli, naj se — če je le mogoče —
skozi prste pogleda tistemu, ki je v dvoboju kri
prelil. Mimogrede omenimo, da se v nekaterih
državah dobi gosposka, ki iz sramežljivosti prikriva
nekatere teh-Ie postav in predpisov. Taji jih, čeprav
jih ima črno na belem v svojih omarah.

Kdor bi hotel to mešanico postav razumeti,
bi moral imeti drugačno pamet, kakor je človeška.
Takšne postave same sebe obsojajo. Že iz njih
samih se vidi, da mora biti dvoboj res zelo
slaba reč.

Žalibog moramo priznati, da ima tudi Avstrija
podobne postave o dvoboju. Slabi postavodajavci

83

so sklenili nekaj slabih postav o dvoboju, dobri
pa nekaj dobrih.

Morda pričakujete, da bomo sedaj dokazovali,
zakaj je dvoboj pregrešen. — Tak dokaz je vendar
popolnoma nepotreben. Saj se že iz naših državnih
postav vidi, kaj je dvoboj. Državna postava sama
ga obsoja. Postava sama namreč pravi, da je
dvoboj hudodelstvo,  čeprav ga dovoljuje.
Gosposka se sramuje  predpisov, ki dvoboj do¬
voljujejo; zato gosposka te predpise prikriva.

Tudi zdrava pamet pove, da je dvoboj res
hudodelstvo. Zato se celo kak neizobražen mla¬
denič ne more prečuditi, ako pri vojakih sliši, da
nekateri častniki zagovarjajo dvoboj. Tako se mu
to čudno zdi, kakor bi bil prišel na drug svet.

Prebivavci zadnje gorske vasi izvedo po vo¬
jakih, kaj je dvoboj in kako je razširjen. Ravno
zato ga omenjamo v teh šmarnicah.

Ni žalostnejšega prizora, kakor je pogreb
človeka, ki je bil ubit v dvoboju. Podal je v
nevarnost lastno življenje, nameraval je umoriti
bližnjega, in v tem dvojnem grehu ga je dohitela
smrt. Kam je šla njegova duša?!

Res, da se ravno na priprošnjo Device Marije
včasih človeška duša reši prav na zadnje. Mati
božja ravna, kakor sv. Hedviga, vojvodinja šlezijska,
ki je vsakemu v smrt obsojenemu hudodelcu želela
izprositi pomiloščenje. Prosila je vselej tako dolgo,
da je njen soprog odpustil smrtno kazen. Nekoč,
ko so pa velikega hudodelca vendar-le obesili,
je izprosila vsaj to, da so ji njegovo truplo iz-

84

ročili. Precej potem, ko je bil zločinec obešen ;
ga je dala sneti, in glejte! ni bil še mrtev. Tako
je svetnica tudi njemu ohranila življenje.

Podobno skrbi Marija za grešnike. Če je le
mogoče, jih izkuša rešiti. Toda jako malo je
upanja, da bi rešila duše tistih, ki padejo v dvo¬
boju. Z dvojnim hudodelstvom obteženi pridejo
v večnost. In če jim zadnji trenutek pred smrtjo
Bog ne da milosti kesanja, so izgubljeni za vedno.

21. dan.

Vera je za vse stanove.

Napuh je človeškemu srcu tako prirojen, da
popolnoma izgine iz srca šele, ko srce preneha
biti. Če smo količkaj več, kakor naš bližnji, že se
povzdigujemo nad njim. V najnižjih stanovih, celo
pri beračih, najdemo napuh. Mestni berač se
dostikrat s pomilovanjem in zaničevanjem ozira
na berača z dežele, češ, ta je kmet, jaz pa spadam
„pod mesto".

Ravno to preziranje kmetskega stanu nas
spominja izgovora, kateri se tu ali tam sliši iz
ust nekaterih izobražencev. Pravijo: »Vera je le
za kmeta ..."  Vsakdo ve, zakaj tako govorijo.
Predobro se jim godi. Presiti so. Ker jim ni treba
toliko skrbeti za vsakdanji kruhek, kakor mora
skrbeti kmet, mislijo, da jim molitve in vere treba
ni. Ti presitniki sploh niso pravi brezverci, ampak
se brezverce samo delajo.

- 85

Ali veste, kaj bo Bog takim ošabnežem rekel
pri sodbi? Bog jim bo dejal: »Sodil vas bom po
vaših besedah, in moja sodba je: Če je vera samo
za kmeta, so pa tudi nebesa samo za kmeta!"

Ta bi bila lepa, da bi kmet moral zmeraj
zadnji biti! Na tem svetu je kmet včasih med
zadnjimi, v nebesih pa ne bo.

Če kdo trdi, da je vera le za en stan, in ne
za vse stanove, mu smemo z gotovostjo reči, da
ni brezverec, ampak da samo zato tako govori,
ker je presit. Iz izkušnje vemo: Če takšnega na¬
videznega brezverca zadene nepričakovana nesreča,
ali če mu žuga huda nevarnost, začne tako po¬
božno moliti, da bi bil lahko vsem drugim v zgled.

Tudi izobraženim in premožnim stanovom
nesreča ne zanaša. Nihče ne ve, kako se mu bo
še godilo. Zato nikomur ni svetovati,da bi govoril:
„ Takim, kakor sem jaz, ni treba vere."

Menda ni še bilo človeka, ki bi bil sam v
se bolj zaupal, kot Napoleon I. Vsled mnogih
zmag je postal neznosno ošaben. Pustil je celo,
da so ga njegovi prilizovavci primerjali Bogu.
Kmalu potem, ko se je dal kronati za cesarja, mu
je mesto Pariz napravilo veliko slovesnost. Ob
tej priliki so zanj postavili prestol, in nad prestol
so zapisali z ognjenimi črkami besede, ki veljajo
samo za Boga. Zapisali so: „Sem, ki sem."

Bogokletstvo je bilo, ker so te besede obračali
na človeka. Toda Napoleon se je smehljaje usedel
na prestol pod bogokletni napis. Kaj se je tačas
menil za Boga in vero. Sicer Napoleon ni bil

86  -

brezverec. Le delal se je tako, kakor bi vera ne
bila primerna visokemu stanu, ki ga je takrat
dosegel. Bil je tudi on presit.

Pa Napoleonova sreča ni bila stanovitna.
Zmagali so ga Avstrijci, zmagali so ga Rusi.
Združeni njegovi sovražniki so uničili njegovo
moč, njega samega so ujeli in pregnali na otok
sv. Helene. Sreča ga je zapustila. V pregnanstvu
še svojega lastnega otroka ni smel imeti pri sebi.
In zdaj se je tudi Napoleonova železna volja
upognila. Postal je mehak. Vrnil se je k Bogu.

Prej se je vedel, kakor bi vera ne bila za
takšne ljudi, kakršen je bil sam. A v na.dlogi ga
je to minulo.

Vera je za vse stanove. Vsakdo je dolžan po
sv. veri živeti. V sili vsakdo potrebuje verske to¬
lažbe. Ne smemo torej nikdar pozabiti Boga.
Prav tako tudi ne smemo pozabiti, da nam Bog
vse milosti deli po Mariji.

Zato je popolnoma resnično, ako rečemo:
Tudi Marijino češčenje je za vse stanove in je
vsakomur potrebno. V preroškem duhu je Marija
zaklicala: Odsihmal me bodo srečno ime¬
novali vsi narodi.  (Luk. 1, 48.) A ne samo
srečno imenovati, ne samo blagrovati, marveč tudi
častiti in na pomoč klicati; jo morajo vsi, ki se
hočejo zveličati.

Tudi Marijino češčenje je za vse ljudi, za
vse stanove.


87  -

22. dan.

Kdor nasprotuje sv. veri, nasprotuje
razumu.

Gorje vam, ki pravite dobremu hudo, hu¬
demu pa dobro, ki temi luč in luči tema
pravite!  (Izaija 5, 20.) Te besede je klical prerok
izraelskemu ljudstvu, ki se je navadilo samo to
imenovati dobro, kar se je prilegalo njegovim
počutkom. Pravega razločka med dobrim in hudim
takrat Izraelci niso hoteli poznati, kakor ga tudi
nočejo poznati današnji nasprotniki sv. katoliške
vere, kateri to imenujejo dobro, kar je slabo in
kar je dostikrat naravnost nespametno.

Ozrimo se nekoliko nazaj, na premišljevanja
minulih dni in poglejmo, katere so poglavitne
trditve novodobnih nasprotnikov sv. vere.

Novodobni sovražniki vere pravijo, da so vse
vere dobre. — Je-li to razumno?

Ali pa pravijo, da je vera le za nižje stanove.
— Je-li to pametno?

Drugi spet govore, da verujejo samo to, kar
razumejo. — Kakšna nespametna hinavščina!

Ali pa hočejo verovati in za resnico imeti
samo to, kar je prijetno. Kar ni prijetno, to hočejo
utajiti in razglasiti za laž. Novodobni krivoverci
tako delajo in se na tak način norčujejo iz resnice
in iz pameti.

Resnico samo zato tajiti, ker ni
počutkom prijetna!! Kdor tako ravna,  ta
res  nasprotuje zdravi pameti! — —

Sam zdrav razum torej terja, da se držimo
resnice in njega, ki je trpel in umrl za resnico.
Večni resnici Jezusu Kristusu bodimo zvesti, naj
se zgodi karkoli! In zvestoba naša do Jezusa Kri¬
stusa naj bo tako trdna, da je tudi smrt ne bo
omajala. Tudi najhujša sila nas ne sme odvrniti
od Gospoda našega Jezusa Kristusa. Čimbolj drugi
podirajo Kristusovo delo, tembolj se mi oklepajmo
svojega Zveličarja.

Bilo je leta 1798 dne 1. avgusta, ko je bil
francoski kapitan Kazabjanka (Casabianca) ranjen
v morski bitvi pri Abukiru in je umiral na ladji
»Orion". Zraven njega je stal njegov enajstletni
sinček. Tu je ladja »Orion" začela goreti, in ka¬
pitana so silili, naj se da prenesti z ladje. Pa ni
hotel. Dejal je: »Tukaj na tej ladji sem izpolnjeval
svojo dolžnost. Pustite me, da bom tudi tu umrl."
Ostal je na goreči ladji. Skrbelo ga je samo za
sina. Zato mu je rekel, naj se izkuša rešiti. To
pa dečku ni bilo po volji; ni maral zapustiti
smrtno ranjenega očeta; prosil je očeta, naj ga
nikar ne goni od sebe. In medtem ko sta se oče
in sin pregovarjala, se je v ladji vnel smodnik,
ladja se je razletela, in valovi so pokrili junaškega
kapitana in njegovega sinčka, ki je bil očetu zvest
do smrti.

Do smrti zvesti bodimo tudi mi svojemu
Zveličarju. Nobena sila naj nas ne loči od njega.

Bodimo mu zvesti sami; izpodbujajmo tudi druge,
da mu bodo zvesti. Zlasti pri vsaki priliki za¬
vračajmo tiste, ki Kristusu nasprotujejo, ki podirajo
njegovo delo. Naše geslo bodi vedno: Kristus naj
živi, naj zmaguje in kraljuje! - Tudi si pokličimo
danes še' enkrat v spomin ono resnico, s katero
smo sklenili včerajšnje premišljevanje, namreč
resnico, da nam Bog vse milosti daje po Mariji.
Prečista Devica je delivka božjih darov. Kar prej¬
memo iz nebes, prejmemo od Boga po Mariji.
Zato bodimo tudi vedno goreči častivci Marijini
in ostanimo do smrti. Kakor zavračamo tiste, ki
brezmiselno in brezumno napadajo Kristusa in
njegovo delo, tako bodimo vedno zvesti branitelji
Marijini.

23. dan.

Razkol.

Mnogo se piše po časopisih o vzrokih, radi
katerih se Slovenci selijo v Ameriko. Voditelji
našega ljudstva razmišljajo, kaj neki žene ljudi v
Ameriko, ali revščina, ali pomanjkanje dela, ali
slabe plače, ali prirojeno veselje do potovanja, ali
želja po prostosti i. t. d. Težko je razsoditi, kateri
tu naštetih vzrokov je poglavitni. To pa smemo
reči brez skrbi: Mladeniče  vleče črez morje
zlasti želja, da bi se umaknili starišem. Mladenič

90

se naveliča očetovega in materinega svarjenja,
naveliča se ubogati. Biti pokoren starišem, to mu
je zoprno. Domača hiša ga neprenehoma spominja,
da on ni vse, ampak da je še kdo drugi več.
Poln življenja in moči, je mladenič že po naravi
nagnjen k temu, da ne mara nikogar, ki bi mu
zapovedoval. Zdaj se začno še strasti oglašati v
mladem srcu — strasti, ki so bile prej skrite,
kakor tleče iskrice pod pepelom, ki pa zdaj
vzplamte in bruhnejo na dan z vso silo mladeniške
narave. Strahoma zapazijo stariši, da vihar ne¬
brzdanih strasti žene ljubljenega sina na napačna
pota. Oče ga resno svari in mu žuga, mati prosi
in joka, žal, velikokrat zastonj. Mladenič se noče
in noče ukloniti starišem, nima poguma, da bi se
boril s svojim lastnim slabim nagnjenjem. Zato
hodi svojo pot. Stariši so ga vedno bolj žalostni,
prepiri so vedno pogostneji v domači hiši, angel
miru je nesrečno hišo zapustil. Mladenič boljinbolj
pozablja dobrot, ki jih je užil pod domačo streho.
Pred očmi mu je samo očitajoči obraz očetov in
solzno oko materino. Očetova hiša se mu zdi
kakor utelešeno očitanje. Naposled se mu zbudi
želja, da bi šel črez morje, ter se tako odmaknil
starišem . . .

Ravno tako so med Slovenci nekateri, ki so
pozabili dobrot svete katoliške cerkve, in ki jim
je svarilen glas katoliške cerkve že zoprn. Kato¬
liška cerkev se jim zdi kakor živo očitanje,
kakor živa svarilna pridiga. Vsled tega ne marajo
zanjo.

- 91

In med takšne Slovence spadajo tisti, ki so
tu ali tam včasih izrazili željo, da bi zapustili ka¬
toliško vero in vstopili v rusko cerkev.

Ker so se, žal, že časih take želje v javnosti
oglašale, moramo jih poleg drugih zmot tudi
omeniti. — Pred vsem je treba pomisliti, da je
ruska cerkev r a z k o 1 n i š k a, da je ruska vera
kakor veja, ki se odkolje  ali odcepi od debla.
Ruska cerkev se je namreč odcepila od prave
rimske cerkve; kajti Rusi ne priznavajo rimskega
papeža. Tudi se Rusi pravzaprav lahko prištevajo
krivovercem, ker nočejo verovati, da je samo
rimski papež pravi poglavar svete cerkve.

Sramota je, da so se že nahajali v slovenskem
narodu taki, kateri bi bili rajši v ruski razkolniški
veri, kakor v katoliški cerkvi. In kaj jih je od¬
bijalo od sv. katoliške cerkve, od dobre matere,
katera jih varuje in vodi proti nebesom? Kaj jih
je vleklo v krivoversko rusko cerkev? Nič drugega,
kakor njih napuh in strast. Ker niso živeli tako,
kakor uči katoliška cerkev, ker so morali zaradi
svojih, grehov poslušati vedna očitanja katoliških
duhovnikov, zato se jim v katoliški cerkvi ni več
dopadalo. Zapovedim katoliške cerkve se niso
hoteli ukloniti, torej jih je vleklo drugam. Strast
jih je gnala izpod okrilja katoliške cerkve. Njih
napuh, ki se ni maral ukloniti, jih je podil od
dobre matere v tujino.

Škoda besedi, da bi o tem govorili, zakaj
ni prav, da so nekateri izgubljenci svoj čas silili
v. rusko cerkev. Saj vemo, kaj jih je vodilo! Njih

- 92

namen je bil jasen! Ravno zato se ni bati, da bi
takšni izgubljenci potegnili kaj več Slovencev za
seboj. Nikdar in nikoli šene dajmo premotiti takim
krivim prerokom, temveč oklepajmo se zvesto in
trdno matere sv. katoliške cerkve. Posnemajmo
zglede onih, ki so rajši vse darovali, vse pretrpeli,
kakor bi bili odpadli od vere. In takih zgledov
nam posebno veliko nudi zgodovina prvih časov
krščanstva.

Vsega občudovanja vreden zgled stanovitnosti
nam je n. pr. tebejska 1 ) legija, ki je raje umrla
mučeniške smrti, kakor bi bila zapustila pravo
vero. Stela je nad šest tisoč vojakov, ki so bili
najboljši, kar jih je takrat imela rimska vojna. Ob
času, ko je rimski cesar Dioklecijan preganjal
kristjane — tebejska legija je takrat bila v Agaunu
na sedanjem Francoskem — se je izvedelo, da je
cela ta legija krščanska. Poganom samim se je
škoda zdelo, uničiti najboljšo legijo rimske vojne.
Cesar je sicer velel pomoriti vse kristjane. Toda
blagor države in cesarja samega je terjal, da se
ohrani rimski vojni najboljša četa. Odločitev je
bila težka. Toda cesarjev ukaz je bil neizprosen,
in neupogljiva je bila stanovitnost krščanskih vo¬
jakov. Obsodili so jih v smrt. Umorili so vsakega
desetega. Ko je bila mrtva prva desetina, je prišla
na vrsto druga, tretja itd., dokler ni ležalo mrtvih
šest tisoč šeststo vojakov - mučenikov.

Taka je bila stanovitnost prvih kristjanov.

‘) Runiart, Acta Martyrum, str. 314.

93

In taka bodi tudi naša stanovitnost. Bodimo
trdni v veri, kakor so bili prvi kristjani. Bodimo
verni in resnici zvesti, kakor je bila Marija, ki se
zato imenuje Devica verna. Marija je verovala,
čeprav ni razumela, zakaj je njen božji sin celo
toliko trpljenja »nase vzel". Ostala je zvesta, tudi
ko so razen Janeza vsi apostoli in vsi učenci po¬
begnili. In ko je Kristus umiral v neizmerni
bridkosti, zapuščen od vseh, zaničevan od vseh
— je Marija ostala verna in zvesta.

Posnemajmo Marijo glede na zvestobo v veri.
Skrbimo po svoji moči, da ostanejo sv. katoliški
cerkvi zvesti tudi drugi. Priporočajmo Mariji zlasti
one, ki jim je ruska cerkev ljubša kakor katoliška!
Zato naj bode danes naša molitev: Devica verna,
ohrani in utrdi naš narod v veri!

©©©

24. dan.

Unijatstvo.

Čudno je v verskem oziru ob kranjsko-hrvatski
meji n. pr. v Metliki in Črnomlju, ker bivajo tam
blizu skup rimski in grški katoličani. Včasih imajo
rimski katoličani na levem bregu reke Kolpe
praznik, grški katoličani na desnem bregu imajo
pa morda delavnik -- in vendar oboji spadajo v
katoliško cerkev. Drugič je morebiti na desnem
bregu Kolpe pri grških katolikih post — a na

94

levem bregu ga nimajo. Duhovniki grških kato¬
ličanov smejo biti oženjeni, rimsko-katoliški mašniki
ne. Ljudstvo je v tistih krajih sicer podučeno, da
ve, odkod in zakaj so take razmere. Ko pa kdo
prvič tje pride, se ne more načuditi.

V mnogih hrvatskih deželah so med seboj
pomešani rimski in grški katoličani. Enako je v
Galiciji, kjer bivajo skupaj Poljaki in Rusi. 1 ) Poljaki
so rimski katoličani, Rusini so grški katoliki.

Naj ob kratkem razložimo, zakaj in od kdaj
so v katoliški cerkvi tudi grški katoličani. Potem
bomo ložje presodili, ali je prav, ker nekateri
Slovenci žele prestopiti h grškim katoličanom.

Ko so Poljaki postali kristjani, so vero sprejeli
od rimsko-katoliške cerkve. Zato so se precej od
začetka šteli med rimsko katoliške narode.

Ne tako Rusi; zakaj Rusi so prejeli krščansko
vero iz Carigrada, ki je bil tudi takrat sedež
grških razkolnikov, kakor danes. Rusi so postali
kristjani okrog leta 1000 po Kristusu. In tedaj je
bil Carigrad že odcepljen od Rima. Ker so Rusi
prejeli vero iz Carigrada, zato ruski narod že
precej od začetka ni bil v zvezi z Rimom; pač
pa so bili Rusi od leta 1000 dalje v zvezi s ca¬
rigrajskimi razkolniki; in od leta 1000 pa nekako
do leta 1700 po Kristusu so Rusi carigrajskega
patrijarha priznavali za svojega papeža. Od leta
1700 dalje pa do danes si v Rusiji cesarji laste
papežko oblast. Zato je ruski car vse skupaj, cesar

') In sicer Rusi, govoreči malorusko (rusinsko) narečje.

95

in pa tudi papež ruske cerkve. Rusi so se torej
brž od začetka prištevali grškim razkolnikom.

Slovanska država Litva je tudi deloma sprejela
grško razkolniško vero. Prejela jo je od Rusov.

Poljski kralji so z vojskami polagoma dobili
v svojo oblast veliko ruskih pokrajin. Litva se
je celo prostovoljno združila s poljskim kraljestvom,
ki je vsled tega postalo mogočna država, razte¬
zajoča se od Črnega do Baltiškega morja. Toda
niso bili vsi podložniki ene vere. Poljaki so bili
katoličani; kar jih je bilo ruskega rodu, so bili
razkolniki; prav tako so bili razkolniki vsi kristjani,
bivajoči na Litvi.

Poljski kralj Sigmund Vaza je poskrbel za
to, da so ti razkolniki vstopili v katoliško cerkev
ter priznali nadoblast rimskega papeža (na cer¬
kvenem zboru v Brešču leta 1595). Zato pa, da
so se raje združili s katoliško cerkvijo, jim je
Rim dovolil ohraniti grške obrede, katerih so bili
prej vajeni. Tako so jim papeži dovolili, da smejo
imeti sv. mašo v slovanskem jeziku, da smejo pri
sv. maši in pri delitvi zakramentov nekatere obrede
izvršiti malo drugače, kakor je navada v katoliški
cerkvi. Dovolili so jim, da smejo njih duhovniki
biti oženjeni itd. Tisti, ki so se na tak način
zedinili z Rimom, so se odtlej imenovali zedin-
jenci,  ali po latinsko unij ati.  Velik del teh
unijatov biva v naši Galiciji, katera je nekdaj bila
del poljskega kraljestva.

Unijati pa, ki bivajo v neposrednji bližini
Slovencev, to je na Hrvatskem in v Dalmaciji, so

96  -

se zedinili z rimsko cerkvijo ob času turških bojev.
V avstrijsko vojaško granico so vedno in vedno
s Turškega prihajali kristjani, ki niso mogli več
prenašati trdega turškega jarma. Kakor vsi na
Turškem bivajoči kristjani, tako so bili tudi ti
beguni razkolniške vere. Ko so pribežali v našo
vojaško granico, so se združili z Rimom; in Rim
jim je dovoljeval vse tisto, kar je dovolil zedinjencem
(unijatom) na Poljskem. Tako so nastali hrvatski
in dalmatinski unijati.

Zadnji čas so pa vstali med Slovenci nekateri,
ki terjajo, naj tudi nam Slovencem Rim dovoli
grške obrede in navade, katere dovoljuje unijatom.

To zahtevajo, ker jim ni všeč v katoliški
cerkvi. Gola zvijača je, ker silijo k unijatom.
Bodimo prepričani, da bodo kmalu začeli siliti k
razkolnikom. Ne navdihuje jih ljubezen do unijatov,
ampak sovraštvo do Rima, sovraštvo do prave
Kristusove cerkve. Zato hočejo, da bi se polagoma
začela rušiti edinost med Slovenci in Rimom.
Danes kličejo, naj preneha edinost v obredih. Jutri
bodo kričali, da mora prenehati tudi edinost v veri.

Nekdanja poljska država nam je zgled, kaj
se zgodi, ako se začne rušiti edinost. Na Poljskem
je nekdaj hotel biti vsak grof zase, vsak knez
zase. Vsak je hotel imeti vse pravice. Tako se je
zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Mogočna poljska
država je propadla. Danes je ni več. Poljaki so
premalo skrbeli, da bi bila trdna ostala tista vez,
ki združuje državljane. Ni jim bilo mar za po¬
korščino in edinost. In to je njih državo pogubilo.

- 07

Ako hoče država obstati, ne sme dovoliti, da
bi se rušila vez med posamnimi udi države.

In ako hoče katoliška cerkev obstati, tudi ne
sme pustiti volje tistim, ki silijo k unijatom.

Sicer je pa upati, da se Slovenci ne bodo v
celoti nikdar oddaljili od rimsko-katoliške cerkve,
kajti z njo nas združuje češčenje Marijino. Koliko
imamo Marijinih cerkva! Koliko Marijinih pobož¬
nosti je pri nas udomačenih! In koliko imamo
Marijinih bratovščin in družb!

Zaupamo torej, da slovensko ljudstvo ne bo
nikdar postalo nezvesto materi katoliški cerkvi,
ker je otroško vdano nebeški materi Devici Mariji.
Pobožnost do Matere božje bo Slovence gotovo
ohranila na pravi poti. Priprošnja svete Device
nas bo obvarovala zmote.

25. dan.

Kako je soditi o čudovitih
ozdravljenjih.

V zgodbah lurške božje poti 1 ) je opisano za¬
nimivo ozdravljenje dečka Janeza Pišona (Pucheon),
ki je bil doma ne daleč od Lurda in je bil ozdravljen
pri lurški votlini. Janez Pišon je bil že v zgodnji
mladosti odkritosrčen in ljubezniv, ni pa bil ži-

') Annales de Lourdes.

7

- 98

vahen, kakor drugi otroci; iz tega so sklepali, da
ni prav trden. Ko je bil star kakih dvanajst let,
začele so mu moči nagloma pešati. Ni se mu
ljubilo jesti, in bil je vsak dan bolj bled in suh.
Tako sta minuli dve leti. Vedno težje je hodil in
nekega dne se je vpričo matere kar na tla zgrudil
od slabosti. Mati ga je morala položiti v posteljo,
in odslej ni mogel nič več sam stati. Tako je
oslabel, da še glave ni mogel držati po koncu,
ako so ga posadili na stol, ampak visela mu je
kakor mrliču.

Bolezen je postajala vedno hujša. Nekega
dne so zapazili starši, da ima Janez zelo žalosten
obraz. Deček je poizkusil govoriti, pa ni mogel
spraviti besede iz sebe. Starši so se silno ustrašili,
kajti videli so, da je mutast! Bolnik se je sicer
popolnoma zavedal, vendar ni mogel dati glasu
iz sebe. Če so bili domači blizu, priklical jih je
s tem, da je močno dihal. Drugače jim je moral
le z rokami pokazati, časa želi. Razen tega se je
videlo, da bolnik trpi velike bolečine, posebno
da ga glava hudo boli. Zdravnik ni več upal, da
bi deček ozdravel, in mati mu je že pripravljala
obleko za pogreb.

Tako je preteklo več mesecev. Tu so opazili
starši, da bolni sinček nekaj prav zelo želi in da
bi jim rad razodel svojo željo. Navadno so vselej
razumeli njegova znamenja, zdaj pa nikakor niso
mogli uganiti, kaj bi bolnik rad.

Slednjič se je vendar oče domislil, kaj sin
hoče, in ga je vprašal: »Ali morebiti misliš na

99  -

lurško Mater božjo? Ali bi rad šel v Lurd?" Ko
je deček to zaslišal, polastilo se ga je nepopisno
veselje. Pritrdil je očetu in ni vedel, kako bi ra¬
zodel svojo radost. Starši so obljubili bolnemu
Janezu, da ga bodo peljali v Lurd, toda dolgo so
odlašali. Bolni Janezek je popolnoma zaupal, da mu
bo Devica Marija izprosila zdravje, ako ga po¬
peljejo v Lurd. Zato mu je bilo silno hudo, ker
ga starši niso uslišali. Včasih so mu že obljubili,
da ga bodo peljali k lurški votlini, in takrat je
bil revež vselej ves iz sebe od veselja. Toda ko
je videl, da starši ne mislijo izpolniti obljube, bilo
mu je tako hudo, da je vsled tega večkrat omedlel.

Naposled se je oče vendar odločil in je najel
voz za potovanje. Ko je deček izvedel, da pojde
res v Lurd, ni vedel kaj početi samega veselja.

Preden sta se z očetom podala na pot, ni
celo noč zatisnil očesa, in komaj so ga udržali v
postelji do jutra.

Slednjič je napočil težko pričakovani dan.
Dejali so bolnika na voz, in napotila sta se z
očetom proti Lurdu. Moč Marijine priprošnje se
je začela razodevati že po poti; preden sta prišla
z očetom v Lurd, zboljšalo se je bolniku toliko,
da je mogel po tiho kaj malega povedati. Oče
se je stresel veselja, ko je slišal te tihe glasove.
Vendar pa je ostalo telo bolnikovo še mrtvo in
brez moči, kakor je bilo poprej. Deček je celo
pot molil, le tuintam je prenehal, takrat je pa s
tihim glasom rekel: »Oče ozdravel bom. Sv. Devica
me bo ozdravila. Spet bom hodil in govoril."

7 *

100

Prišla sta v Lurd, in bolnega Janezka so nesli
v votlino, ker sta oba, oče in bolni sin, goreče pro¬
sila pomoči Marijine. Nato so nesli bolnika v
kopel, da bi ga položili v vodo lurškega studenca.
Ljudje so videli na pol mrtvega dečka, smilil se
jim je, in čakali so pred kopelnico, da bi videli,
ali bo prišel zdrav ven. Iz usmiljenja so molili
zanj in ga priporočali blaženi Devici Mariji. Dolgo
ga ni bilo, črez pol ure so se pa odprla vrata,
in deček je zdaj prišel sam ven in je brez
tuje pomoči  pokleknil pred votlino ter začel
moliti. Bil je popolnoma zdrav in drugo jutro je
prehodil celo dolgo pot od stanovanja v mestu
do votline! S kakšnim veseljem ga je mati doma
sprejela, se ne da popisati!

Lurd je premnogokrat priča takih-le dogodkov.

Rekel bo morda kdo, da je bil to čudež;
vsaj preprosto ljudstvo kar zmeraj takim ozdrav¬
ljenjem daje ime čudež.

Ne tako sv. cerkev.

Posebno čudovito mora biti ozdravljenje, da
je cerkvena oblast prizna za čudež. Pa še tega
sv. cerkev ne stori tje v en dan, temveč po dol¬
gotrajnem preiskovanju. Čudeži potrjujejo našo
sv. vero. Saj je sam Jezus Kristus s čudeži izpri¬
čeval resnico svojega nauka. Prav zato je treba
skrbno preudariti preden se kak dogodek za čudež
razglasi. Velika nevarna zmota bi bila, če bi kdo
hotel vsako čudovito ozdravljenje šteti med čudeže.
Ako bi sv. cerkev tako delala, ako bi cerkvena
gosposka vsak lurški dogodek razglasila za čudež,

101

bi se sovražniki kmalu začeli norčevati iz katoliške

cerkve.

Kar se tiče čudovitih uslišanj in ozdravljenj,
je treba v e 1 i k e, v el i k e previdnosti.  Čast
naše sv. vere terja, naj nikar ne razglašamo za čudež
vsakega uslišanja in vsakega nenavadnega ozdrav¬
ljenja. Zakaj na ta način bi se podirala veljava
resničnih čudežev in sploh veljava sv. vere.

26 . dan.

Pomen čudežev.

Če izrečeš vpričo brezverca besedo »čudež",
se zgane, kakor bi ga kaj pičilo. Izmed vsega,
kar imamo v katoliški cerkvi, ni brezvercem no¬
bena reč tako zoprna, kakor čudeži in vera v
čudeže. In zakaj? Zato ker tudi brezverec čuti,
da je ravno v čudežih poglavitna moč naše svete
vere. »Ako pa Kristus ni vstal, tedaj je
prazno naše oznanjevanje, prazna tudi
naša vera,  tako je dejal sv. Pavel. (I. Kor. 15,14).
To bi se reklo z drugimi besedami: Ko bi Kristus
svojega nauka ne bil potrdit z vstajenjem in dru¬
gimi čudeži, bi bila naša vera brez podlage.

Sv. katoliška vera je potrjena z brezštevilnimi
čudeži. Lahko torej rečemo, da vemo, zakaj
verujemo.

Tudi pričujoče šmarnice naj obrode v bravcu
ta sad, da bo vedel, zakaj veruje.  Le potem

102  -

bo njegova vera trdna. Le potem bo znal sv. vero
krepko braniti proti sovražnikom. In komur je
znano, s kakšnimi čudeži je potrjena sv. katoliška
vera, ta res ve, zakaj veruje.

Nobena druga vera ni potrjena s čudeži. Tudi
Martinu Lutru so že ob njegovem času očitali,
da z nobenim čudežem ni potrdil svojega čudnega
nauka. Erazem Rotterdamski 1 ) je bil sicer prijatelj
Lutrovih novotarij. Vendar je očitno priznal, da
je velik razloček med apostoli in med Lutrom.
Dejal je, da so apostoli mnogo bolnikov ozdravili
s samo besedo, da pa Luter in njegovi prijatelji
še enega kruljevega konja niso mogli ozdraviti.

Ako prilika nanese, da moraš z brezvercem
govoriti o sv. veri, spomni ga čudežev.

Opozori ga na čudeže Jezusa Kristusa in
apostolov; domisli ga čudežev, ki so se od nekdaj
godili v sv. katoliški cerkvi po priprošnji svetnikov.
Govori mu z besedami sv. pisma: „Ako bi Bog
nebilzznamenji(s  čudeži) potrdil naših
verskih naukov, bi bila prazna naša
v era." Toda Kristus je vstal od mrtvih. Kristus
in apostoli so delali čudeže. Zato vemo komu
verujemo in zakaj verujemo.

Res je, da ne smemo čudežem prištevati
vsakega nenavadnega ozdravljenja. Tudi lurških
ozdravljenj ne smemo vseh imenovati „čudež".
Nekatera izmed njih so pa vendar pravi čudeži.

') J. Weiss, Weltgeschichte, VIL 750.

103

V Lurdu n. pr. izpregledujejo slepi, o katerih
so zdravniki potrdili, da je bila njih slepota ne¬
ozdravljiva. Ondi se hipoma zacelijo rane, ki bi
se bile po naravnem potu mogle zaceliti le tekom
več dni ali več tednov. Po priprošnji Lurške
Matere božje so se naenkrat zacelili celo zlom¬
ljeni udje. 1 ) Taka ozdravljenja so brez dvoma
pravi čudeži, katerih znanost ne more razložiti, in
kateri prav posebno potrjujejo sv. katoliško vero.

Če to premišljujemo, moramo pač priznati,
da nam je Marija najboljša mati. Ravno sedaj, ko
se brezverci najbolj trudijo, da bi človeškemu
rodu iztgali iz srca sv. vero — ravno sedaj sveta
Devica z lurškimi dogodki sv. vero najbolj potrjuje.
Nebeška kraljica skrbi za nas, kakor dobra mati.
Zato ji bodimo vdani, kakor zvesti, hvaležni otroci.

27. dan.

Lurška stava.

Ljudje, ki ničesar več ne verujejo, so mnogo
pisali proti luškim čudežem. Pred kakimi 35 leti
pa je te pisarje Francoz E. Arti (E. Artus) osra¬
motil. Razglasil je po listih, da rad da več tisoč
kron tistemu, ki bi ovrgel en sam čudež izmed
onih, katere je popisal znani Henrik Laser (Lasserre).

■) Primeri: Dr. Boissarie, Les grandes guerisons de
Lourdes.

104

In glejte, čudo! Do današnjega dne nihče ni bil
tako srečen, da bi dobil te tisočake! Niti toliko
poguma niso imeli, da bi bili poizkusili  ovreči
kak čudež.

Povod onemu razglasu je bilo čudovito ozdrav¬
ljenje, ki se je zgodilo dne 14. julija leta 1871. v
rodbini Artijevi.

E. Arti, odličen Francoz, je imel nečakinjo
Julijo Furnie  (Fournier). Družina Furniejeva
je bivala takrat v Bordoju (Bordeaux), E. Arti pa
v Parizu. Julija je v svojem 15. letu nevarno obo¬
lela. Začetkom je bila bolezen podobna božjasti.
Želodec je polagoma tako oslabel, da ni Julija
skoraj ničesar več vživala. Vse telo je oslabelo;
ako je niso opirali, še stati ni mogla. In tudi če
se je grede na koga opirala, se je morala na vsake
tri ali štiri korake usesti. Pljuča so opešala; bol¬
nica je od dne do dne težje dihala, leže sploh ni
mogla več dihati. Sede in oprta na blazine je
počivala v postelji. Naposled je desna stran po¬
polnoma otrpnila.

Najimenitnejše bordoske zdravnike so vpra¬
šali sveta. Ti so izrekli, da bi v najugodnejšem
slučaju bolnica utegnila še ozdraveti, toda le po
dolgem času.

Takrat je dobil v Parizu bivajoči ujec bolne
Julije, E. Arti, v roke znano knjigo „Lurška Mati
božja", ki jo je spisal Henrik Laser. Knjiga mu
je tako dopadla, da jo je bral neprenehoma od
kraja do konca; prebral jo je v eni noči. Ko je
prišel do konca, je sijal že beli dan skozi okno.

105

»In dan je zasijal tudi v moji duši", piše Arti,
»nadnaravna luč se je užgala v mojem srcu —
luč vere. Veroval sem v sveto Devico, ki se je pri¬
kazala v Lurdu, v njene dobrote, v njene čudeže".

Vera in upanje sta sorodna. Arti je mislil na
bolno nečakinjo, zbudilo se mu je upanje, da bo
sorodnica ozdravela. Pisal je sestri v Bordo, naj
se z vso družino vred zateče k lurški Materi božji
in jo prosi pomoči. Spodobno naj se pripravijo,
da bodo vredni Marijinega usmiljenja, pred vsem
pa naj prebero Laserjevo knjigo, da bodo trdneje
zaupali. Drugo pismo je pisal Arti župniku Pera-
malu (Peyramale) v Lurd in ga prosil, naj pošlje
steklenico vode iz čudežnega studenca gospej
Furniejevi v Bordo.

V družini Furniejevi je bilo takole: mati, hči
Julija in enajstletni sinček Albert so bili verni in
pobožni; oče pa in sin Ernst Mansel (Mancel),
katerega je imela mati iz prvega zakona, sta bila
brezverca. Lurška voda je došla; mati in hči sta
domačim razodeli svoj sklep. Sin Ernst je pisal
ujcu v Pariz:

»Daši Vas spoštujem, ljubi ujec, moram vendar
reči, da nimam najmanšega zaupanja do lurške
vode. Ko bi Julija ne bila tako bolna, bi se naj¬
rajši iz srca smejal tej stvari. Tako pa samo pravim:
če Julijo ta voda ozdravi, bom raz vseh streh
oznanoval, da se je zgodil čudež. Da, obljubim
celo, da pojdem k izpovedi."

Z veliko vnemo se je pripravljala Julija za
milost, katere je pričakovala iz nebes. Dne 13. junija

106  -

je bila obletnica njenega prvega sv. obhajila in
14. dan junija so hoteli izprositi bolnici ozdravljenja,
katerega ji človeška učenost ni mogla dati.

Julija je bila silno slaba. Dva dni, 12. in 13.
junija, ni čisto nič zaužila.

Dne 14. junija so nesli bolnico v cerkev, kjer
je bila maša zanjo. Bolnica, mati in mali Albert
so prejeli zelo pobožno sv. obhajilo in so molili
tako goreče in zaupljivo, kakor bi hoteli Boga
prisiliti, da bi jih uslišal.

Po sv. obhajilu je vzela gospa Furniejeva
steklenico z lurško vodo in jo je s tresočo roko
podala bolni hčeri, ki je izpila nekoliko požirkov.

Nekaj trenutkov so čakali v strahu in skrbeh.
— »Julija, kako je?" je vprašala mati. Julija je
bila vsa bleda. »Oh mati, nič se ni izpremenilo,
nisem ozdravljena", odgovori bolna hčerka, in ob
teh besedah jo polijo solze. Zdelo se je, da je
molitev prav tako malo pomagala, kakor človeška
vednost in zdravila. Nesrečna družina je bila vsa
obupana; gospa Furniejeva je pisala stricu Artiju,
kaj se je zgodilo, in ga vprašala, kaj naj stori;
dejala je, da bi žalosti kmalu še sama zbolela.

Tako je minul 14. junij v žalosti in solzah.
Prišel je večer; Julija je, kakor navadno, sedela
na postelji. Mati in mali Albert sta kleče oprav¬
ljala večerno molitev, oče je šel stran, kakor je
storil vselej, kadar so začeli žena in otroci moliti.
Ker je bil zaradi bolne hčere prav tako v skrbeh,
kakor drugi, ni mogel spati. Vzel je v roko časnik
»Žirond" (Gironde) in začel brati. To je bil brez-

107

versko pisan list, in Furnie si ga je kupil vsak
večer.

Bolna Julija, mati in Albert so odmolili. Vsi
so bili zelo pobiti. Julija je zmolila še en odstavek
rožnega venca. Ko je končala, je pokazala z velo
roko omaro, na kateri je stala steklenica lurške
vode; prosila je mater, naj ji jo da.

Mati ni marala, da bi hči še enkrat zastonj
poizkušala Marijino zdravilno vodo; bala se je, da
ne bi bilo Juliji potem še huje pri srcu, ako bi
ji voda ne pomagala. Zato je odvrnila: »Otrok
moj, ko bi te bila sveta Devica hotela ozdraviti
bi bila to že davi storila."

Bolnica pa ni odnehala. »Prepričana sem, da
bom nocoj ozdravela; dajte mi vode", je rekla,
ko je mati hotela stvar odložiti za naslednji dan.

Tu se je oglasil mali brat, ki je še vedno
klečal in pobožno molil: »Mati, dajte ji vode,
Julija bo ozdravela."

Gospa Furniejeva se je vdala. Vsi so molčali,
ko je mati vlivala vodo iz steklenice v kozarec in
jo dajala bolnici; slišalo se je samo bolničino
kratko in težko dihanje. Julija se je pokrižala in
izpila do zadnje kaplje vodo, katera se ji je zdela
sveta. Potem je postavila prazni kozarec na stran,
dvignila oči proti nebu in začela počasi in krepko
dihati.

Prsi so se dvigale in širile; zrak je prihajal
brez ovire do dna pljuč. Ko je mati videla po¬
časno -in krepko dihanje, jo je bilo kar groza.

108

»Sveta Devica mi daje zdravje", je zaklicala
Julija; »dajte mi še vode! Umila si bom vse
bolne ude!"

Umila se je z lurško vodo in rekla: »Mati,
vse bolečine me zapuščajo, vse, vse, druga za drugo!
Ginejo, kakor bi jih z gobo brisala z života."

V resnici je vsa dolgotrajna in mučna bo¬
lezen popolnoma izginila.

Mali Albert je med tem skočil skozi duri in
je klical na vso moč: »Julija je ozdravela! Julija
je ozdravela!"

»Ozdravela!?" je zaječal oče, stari nevernik;
prestrašil se je tako, da mu je časnik padel iz rok.

Gospod Furnie je bil pomorski vojak, ki je
dolgo vrsto let preživel na vodi in brez strahu
prebil mnogo velikih nevarnosti. Nikoli pa ga ni
tako pretreslo, kakor tedaj, ko je slišal iz hčerinih
ust: „Oče, vidite sami, da me je sveta Devica
ozdravila."

Albertov krik je opozoril tudi posle in celo
hišo. Vsi so bili iz sebe začudenja in veselja, ko
so videli, kaj je. Julija je legla v posteljo in kmalu
trdno zaspala. Oče in mati sta cula pri postelji.
Drugi dan je vstala in jedla, potem pa šla ven
in prehodila dolgo pot. Doktor Denise (Denuce)
je izpričal njeno ozdravljenje.

Kmalu nato je šla srečna družina z ujcem
Artijem v Lurd, da se zahvali Materi božji. Gospod
Furnie je bil kakor prerojen; iz brezverca je postal
veren katoličan. Cela družina se je posvetila sveti
Devici. Ernst Mansel, mladi mornar, je kmalu

109

potem izpolnil, kar je obljubil v šali, in šel je k
izpovedi.

Arti je menil, da bi bilo koristno, ako bi se
čudovito ozdravljenje objavilo, in je priobčil
tekom julija leta 1871. poročilo o tem ozdrav¬
ljenju v francoskem časopisu „Iniver“ (Univers).

Brezverci so se takoj začeli norčevati iz po¬
ročila Artfjevega in so ga hoteli ovreči s praznimi
besedami. Nihče teh pisačev pa se ni potrudil, da
bi bil dogodek preiskal, ali da bi bil šel gledat
ozdravljeno Julijo, da bi se bil posvetoval z zdrav¬
niki ali povprašal priče. Tajili so slepo brez do¬
kazov in razlogov.

Brezverni ljudje so pač taki, da se nočejo o
nobeni stvari prepričati, ampak kar naprej trdijo:
čudež je nemogoč, in taje z največjo predrznostjo
vse, kar je nadnaravnega. Tako so ravnali tudi,
ko so napadli Artfja. Vsled tega se je Arti na¬
menil, da bo brezverske pisarje spravil v zadrego.
To je storil tem rajši, ker je videl, da časnikarji
s svojimi lažmi dan na dan zapeljujejo v zmoto
tisoče bravcev. V pomoček si je izbral Laserjevo
knjigo, katera je bila tudi njega samega pripeljala
na pravo pot.

Dne 23. julija leta 1871. je torej priobčil Arti
v listu „Iniver" svoj slavni oglas do brezvercev.
Dejal je: „Če čudeži niso mogoči, če razen tega
sveta ni nič drugega, če ni sploh nič nadnaravnega,
mora biti vse zlagano, kar je v Laserjevi knjigi
„Lurška Mati božja"; niti eden izmed ondi po¬
pisanih dogodkov ne more biti resničen."

110  -

Jaz pa sem pripravljen," piše Arti v onem
oglasu, „staviti 10.000 K s komerkoli, da so po¬
polnoma resnični vsi čudoviti dogodki, katere je
Laser popisal."

Arti je založil pri svojem notarju Tirkeju
(Turquet) 10.000 kron, razen tega pa še drugih
5000 kron, s katerimi naj bi se poravnali stroški,
ki bi utegnili nastati ob preiskovanju čudežev.
Pripomnil je takoj v prvem oglasu, da je svota
15.000 kron najnižja stava, katero sprejme. Za
manj bi ne hotel staviti. Ko bi pa nasprotnik hotel,
rad stavi tudi za 100.000 in 200.000 kron! Kot
razsojevavce v tej zadevi je izbral 60 mož, ki so
imeli po svojem značaju in učenosti veljavo po
celem Francoskem. Izmed teh učenjakov naj si
nasprotnik izbere, katere hoče, da stvar rasodijo;
sme pa nasprotnik tudi novih razsojevavcev po¬
iskati, če mu je tako ljubše.

Pogoji so bili za nasprotnika pač ugodni.
Človek bi mislil, da se je moralo oglasiti na stotine
brezvercev, ki bi hoteli sprejeti Artijevo stavo.
Saj so vedno imeli polna usta psovk proti ču¬
dežem. Po njih mislih je bilo jasno, da mora
Arti izgubiti.

In kako se je stvar končala? Kakšen je bil
izid stave?

Pač jih je bilo več, ki so hoteli staviti; že so
samozavestno obetali, da bodo stavo dobili. Toda
pogum je izviral le iz njih nevednosti; samo dotlej
so si obetali zmago, dokler niso brali Laserjevih
bukev. Komaj pa so prebrali to knjigo, ali se na

111

drug način poučili o lurških čudežih, jim je pogum
upadel in z različnimi izgovori so se stavi od¬
povedali.

Tako se je precej v začetku oglasil neki čas¬
nikar, plemeniti Markado (Marcadeau). Ko je bral
Artijev oglas, se je razsrdil nad „krščansko brez¬
sramnostjo"; precej se je usedel in pisal Artiju,
da sprejme stavo. Vročekrvni časnikar je pisal
zelo neolikano in je o Lurdu tako malo vedel,
da je trdil: ,Slavni lurški studenec ni nič druzega,
kakor stara deževnica, ki se je polagoma nabrala
skozi skalnate razpoke.' Videlo se je iz tega, da
plemeniti Markado še bral ni Laserjeve knjige
„Lurška Mati božja".

Ko je pa Markado izvedel, da so se lurški
dogodki nekoliko drugače vršili, kakor si je mislil,
mu je pogum upadel. S praznimi izgovori se je
hotel izmotati iz stave. Arti pa ga ni več izpustil,
temveč ga javno osramotil. Ponižanje je bilo tem
hujše, ker se je izvedelo, da tisti človek ni bil
plemenitaš, ampak si je bil le izmislil gosposko
ime. V resnici se je imenoval Kazo (Caseaux).

Nekoliko let pozneje je bil v boju z lurško
Materjo božjo sramotno premagan doktor Dide
(Diday), ki je bil na glasu kot učen zdravnik.
Zelo predrzno je pisal, da sprejme Artijevo stavo.
Vpitje samo ne izda nič, je rekel; predno bi pri¬
znal čudežno ozdravljenje, bi moral slišati priče,
in posebno videti podpis zdravnikov, kateri so
izpričali bolezen in ozdravljenje.

112

Ko je pa doktor Dide prebral Laserjevo knjigo
in uvidel, da je v njej silno veliko tistega, kar se
je njemu zdelo nemogoče — namreč zdravniških
potrdil — tedaj mu je hipoma upadel ves pogum,
in o stavi ni hotel nič več slišati.

Ob istem času je Artf pozval na boj doktorja
Voazena, zdravnika za umobolne.

Ta je v nekem zdravniškem časopisu trdil,
da se lurški čudeži opirajo na domišljije umobolne
deklice, katero so zaradi bolezni na duhu zaprli
v uršulinski samostan v Neveju (Nevers). Arti mu
je dokazal s pomočjo pisma, ki ga je bil pisal
doktor Robert Sen-Sir (Saint-Cyr), da je taka
trditev golo obrekovanje, da Bernardka ni bila
zaprta, da ni bila umobolna, celo to, da vsled
mirnega, veselega značaja ni imela najmanjšega
nagnjenja do kake bolezni na duhu. Dalje je Arti
pozval gospoda doktorja, naj vendar sprejme stavo,
če je svoje stvari tako gotov; doktorju Voazenu pa
se je zdelo bolj varno umakniti se.

Pozneje je prišlo na vrsto še nekaj časopisov,
katere je Arti ravno tako osramotil. Drznili so se
norčevati iz lurških čudežev. Arti jih je pozval,
naj puste prazno govoričenje in naj rajši sprejmo
stavo. Ko so videli tako resnobo, je upadel pogum
tudi njim, in — obmolknili so.

To je zgodba stave, katero je Arti javno po¬
nudil svobodomiselcem. Po tistem je Arti že dobil
bele lase, a njegovih 15.000 si še nihče ni prislužil.
Saj so tudi najhujšim nasprotnikom vzeli pogum

113

čudoviti dogodki, kateri so se od leta 1871. dalje
vršili v Lurdu skoro dan za dnem.

Za nas pa je zgodba te stave velike važnosti.
Z njo je Arti ob kratkem in po domače zavrnil
vse nauke brezvercev. Prostomisleci so imeli tu
najlepšo priliko, da bi osramotili vero in čudeže.
Tega niso storili, ampak vsi sramotno pobegnili
in umolknili.

28 . dan.

Kazen za odpad od vere.

Zgodovina prvih čas$>v krščanstva dokazuje,
da Bog velikokrat trdo udari tistega, ki je odpadel
od vere.

Sredi četrtega stoletja, ko so v Perziji pre¬
ganjali kristjane, je bil v mestu Ariji med drugimi
zatožen kristjan Badem. Vzeli so mu premoženje,
mučili so ga in zaprli. Isti čas je bil zaradi
krščanske vere zaprt tudi kristjan Nerzan. Tu je
kralj Sapor ukazal Nerzana pripeljati iz ječe in
mu je dejal, naj odpade od krščanske vere in naj
umori Badema, češ, potem bo vse Bademovo
premoženje njegovo (Nerzanovo). Res se je Nerzan
dal premotiti, je vzel meč in je šel nad Badema.
Ta pa mu je zaklical: „Ali si postal tak hudobnež,
da ti še ni dosti, ker si Boga zatajil, ampak da
hočeš tudi njegove služabnike moriti?"

8

114

Nerzan je zardel, pa vkljub temu je z mečem
mahnil po Bademu. Vendar odpadnik ni mogel
takoj usmrtiti mučenika, ker se mu je vsled raz¬
burjenja roka silno tresla. Mučenik je stal mirno
kakor steber, dokler se ni smrtno zadet zgrudil.
Še pogani so občudovali njegovo stanovitnost, a
Nerzana so zaničevali.

Kralj je odpadniku Nerzanu res dal Bademovo
premoženje, toda Nerzan se ga ni dolgo veselil.
Kmalu je tudi njegovo življenje končal meč.')
Vse je bilo prepričano, da ga je Bog kaznoval.

Drug tak odpadnik je bil višji cesarski uradnik
Julijan, ki je živel okrog leta 363. po Kristusu.
Bil je kristjan, dokler so bili rimski cesarji kristjani.
Ko je pa cesarski prestol zasedel poganski vladar,
je postal tudi ta Julijan malikovavec. Odslej je
kot sodnik obsojal državljane, katere so mu tožili,
da so kristjani. Tako so pripeljali predenj dva
vojaka: Bonoza in Maksimilijana. Julijan ju je dal
mučiti in usmrtiti. Preden sta umrla, sta Julijanu
napovedala kazen božjo.

Kmalu potem se je Julijana lotila huda bolezen.
Silen strah pred smrtjo se ga je polastil. In prosil
je ženo: »Pojdi v cerkev in moli zame, da ne
boš postala vdova. Reci tudi kristjanom, naj molijo
zame.' 1  Žena je odvrnila: »Jaz sem vdova od

tistega dne, ko sem videla, da preganjaš kristjane."

Julijan je umrl v velikih bolečinah, prej pa
se je še izpreobrnil in njegova zadnja molitev se

‘) Ruinart, Acta Martyruin, str. 622.

— 115 —

je glasila: »Krščanski Bog usmili se me, pomagaj
mi, sprejmi mojo dušo!" 1 )

Kazni božje naj pričakujejo tudi vsi tisti, ki
se dandanes kažejo sovražnike krščanstva. Kaj bodo
počeli nazadnje? Kje bodo iskali tolažbe? Komu
se bodo priporočali oni, ki se zdaj bahajo s svojim
brezverstvom? Ali bodo še smeli upati odpuščenja
grehov?

Res, dolg odpadnikov je velik. Kazen, katera
jim je pripravljena, je večna. Toda še je upanje
da jim Bog odpusti, zlasti, če se priporoče Devici
Mariji. Saj je marsikakega grešnika ob smrtni uri
samo to rešilo, samo to mu vdehnilo upanje, ker
se je priporočil nebeški kraljici.

Sv. Frančišek Regis je za večnost pripravljal
tolovaja, katerega so bili obsodili v smrtno kazen.
Ropar je bil tako trdovraten, da je bila vsaka
beseda svetnikova zastonj. Še zmenil se ni za to,
kar mu je sv. Frančišek govoril.

Zdaj mu je svetnik pokazal podobico Matere
božje in ga vprašal: »Ali veš, kdo je to?" Tolovaj
je odgovoril: »Vem". Nato je dejal svetnik: »In
Mati božja tudi tebe ljubi." Razbojnik je odvrnil:
»Potem me gotovo ne pozna." Sv. Frančišek je
dejal: »Pozna te." — »Gotovo ne ve, da sem
vero zaničeval." — »Ve." — »Gotovo ne ve, da
sem nedolžno kri prelival in da sem moril." —
»Ve." — »Pa me vendar ljubi?" — »Še te ljubi,"
je odgovoril sv. Frančišek. Začuden je vprašal
tolovaj: »Ali je res, kar govoriš?" In svetnik mu

‘) Ruinart, Acta Martyrtim, str, 261.

8 *

116  -

je zatrdil, da je to čista resnica. Tu je razbojnik
naenkrat začel jokati in se je spravil z Bogom.

Največji grešnik, tudi brezbožen zaničevavec
vere, še utegne nazadnje doseči milost božjo,
zlasti če se izroči varstvu Marijinemu. Zato tudi o
brezvercu ne smemo obupati. Morda se bo na¬
zadnje vendar-le zdramil iz zaslepljenja in se oklenil
resnice. Radi tega večkrat molimo za izpreobrnjenje
brezvercev in jih priporočajmo Devici Mariji.

29. dan.

Vera osrečuje.

Ako se ozremo v prve čase krščanstva, mo¬
ramo občudovati vero mučenikov, občudovati mir,
ki je napolnjeval njih srca. Še se hranijo obširni
zapisniki o njih trpljenju (Acta martyrum). Ako
beremo te zapiske se nam zdi, da se je nam odprl
pogled v drug svet. Zgledi, ki jih vidimo med
kristjani danes, in pa način, kako so živeli mu¬
čenci — se razlikuje kakor noč in dan. Pri nas
polno sovraštva, žalosti, obupa — med prvimi kri¬
stjani pa vdanost v voljo božjo, zadovoljnost, lju¬
bezen do božjega jagnjeta, ljubezen do bližnjega.
Tedaj so ljubili Boga tako, da so mučenci včasih
kar s smehljajem na ustnicah darovali življenje
za Kristusa. Mnogo jih je bilo, ki so se sami iz¬
dali sodnikom, da so kristjani. Mučeniško krono
doseči, to jim je bila največja sreča. Zato niso

117

spoštovali samo mučenikov, ampak tudi njih otroke
in njih rodbine sploh. Zgodbe mučenikov so za¬
pisovali, da so jih brali v cerkvah vsako leto ob
dnevu smrti dotičnega mučenca. Goreče so Boga
prosili, da bi jim dal doseči mučeniško krono.

Taka je bila njih ljubezen do Boga.

Prav zato je vladal v srcih prvih kristjanov
nebeški mir. Zakaj mirno je samo srce, ki se ne
plaši nobene bridkosti, nobenega trpljenja in tudi
smrti ne. Ni moči na svetu, ki bi mogla vzne¬
miriti tako srečno srce, ki bi mogla pregnati iz
njega nebeški mir.

Angelska ljubezen do bližnjega, ki je vodila
prve kristjane v vseh delih, je vzbujala začudenje
poganov. Neverniki se niso mogli prečuditi, ko
so videli, da se kristjani ljubijo kakor bratje. Mar¬
sikje so kristjani imeli še premoženje skupno; kar
je imel eden, so imeli vsi; ubožcev ni bilo med
njimi. Kakor med nebeškimi duhovi vlada edinost
in ljubezen, tako je bratovska ljubezen zedinjala
prve kristjane. Se rajnim sobratom so ohranjali
prijateljstvo. Dostikrat so se podajali v smrtno
nevarnost, da so trupla mučenikov odvzeli po¬
ganom in je spoštljivo pokopali v blagoslovljeno
zemljo.

Iskrena medsebojna ljubezen se je razodevala
v najmanjših rečeh. Celo ogovarjali so drug dru¬
gega z besedami »brat v Kristusu", »sestra v
Kristusu".

Ali ni srečno ljudstvu, v katerem vlada tak
duh?

118

Srečni so bili prvi kristjani; nebeško srečo so
okušali že na zemlji. In odkod jim je dohajala ta
sreča? — Iz krščanske vere.

Krščanstvo jim je bilo vir vse njih sreče-
Evangelij in življenje, uravnano po zapovedih
evangelija — to jim je izpreminjalo zemljo v raj!

Vir sreče prvih kristjanov pa tudi danes še
ni usehnil. Nauke in zapovedi Kristusovega evan¬
gelija nam še danes hrani sv. katoliška cerkev.
Bodimo dobri katoličani, živimo po sv. veri, in
srečni bomo tudi mi!

To nam zlasti potrjujejo lurški dogodki. Ne
rečemo lurška ozdravljenja, ampak namenoma
pravimo lurški dogodki.  Zakaj v Lurdu se ne
vrše samo ozdravljenja, ampak tudi čudovita iz-
preobrnjenja. Marsikdo pride v Lurd neveren.
Njegovo nepokojno srce si želi miru; čuti, da bi
našlo pravi mir le v veri; zato pribeži na slavno
Marijino božjo pot v Lurd. In brez števila jih je,
ki v Lurdu res najdejo vero, z njo pa srčni mir.

Zato naj hvala Marijina nikdar ne preide iz
ust človeških otrok. Slavijo naj jo vsa ljudstva,
ker tako materinsko skrbi še sedaj za človeški rod
in ker neprenehoma vodi na pravo pot izgubljene
otroke ter deli njih srcem pravi mir.

Hvala Marijina naj se torej razlega po vsej
zemlji do konca dni!

aejei

119

30. dan.

Zgledi stanovitnosti.

Kako bodimo stanovitni v veri, nas najbolj
uče zgledi mučencev. Zgodbe o trpljenju mučencev
se nam zde kakor rajska pesem o stanovitnosti,
kratkosti in o ljubezni do božjega Jagnjeta. Prvi
kristjani so bili skoro kakor angeli. Zakaj nobena
telesna muka ni mogla ukloniti njih junaškega duha.
V duhu se prestavimo v tiste blažene čase, da
se utrdi naša vera.

Bilo je okrog leta 305, ko je v Ikoniju v
Mali Aziji živela plemenita kristjana Julita.') Bila
je kraljevega rodu in zelo premožna. Ko se je
vnelo preganjanje kristjanov, je s sinčkom Cirikom
pobegnila v Tarz. Ondi so jo prijeli in tirali z
otrokom vred pred sodnika. Sinčka je v naročju
prinesla k sodbi.

Sodnik Aleksander je velel, naj materi vzerno
otroka in ga peljejo k njemu. Storili so tako.
Cirik tudi potem ni odvrnil oči od matere, ko
ga je imel že sodnik pri sebi. Julito so bičali.
Mučenica ni govorila drugega, kakor to, da je
kristjana in da noče darovati malikom. Mali Cirik
je govoril, kakor je slišal mater, ter je vedno in
vedno ponavljal: „Kristjan sem! Kristjan sem."
Ko ga je sodnik vzel v naročje, se mu je hotel
s silo iztrgati. To je sodnika razsrdilo. Zgrabil je
otroka za nogo in ga vrgel ob tla, da se mu je

‘) Ruinart, Acta martyrum, str. 504.

120

glavica razklala. Ko je mati to videla, je vzdihnila:
»Zahvaljen bodi, o Gospod, ker si pred menoj k
sebi poklical mojega sina in si mu dal doseči
nevenljivo krono!" Kmalu nato je tudi Julita umrla
mučeniške smrti.

To je bila junaška mati! Njena ljubezen do
Kristusa je bila močnejša, kakor ljubezen do
lastnega otroka.

Sploh so mučenci večkrat morali pozabiti
najbližjih sorodnikov, če so hoteli zvesti ostati
Jezusu Kristusu.

Isti čas so tudi v Egiptu preganjali kristjane in
ondi staža Kristusa umrla mučenca Fileja in Filorom. 1 )

Fileja so sorodniki in prijatelji hoteli po vsej
sili pregovoriti, da bi daroval malikom. Pokleknili
so predenj, objemali so mu kolena, prosili so ga,
naj ne pozabi žene, naj ne zapusti otrok. Toda
ostal je neomahljiv kakor skala. Oba tovariša
Fileja in Filorom sta neustrašeno prelila kri za
Jezusa Kristusa. Popis njunega trpljenja pa sklepa
zgodovinar s krasnimi besedami: »Rabeljni so iz¬
vršili sodnikovo povelje. Z mečem so njuni ne¬
upogljivi duši rešili telesa — po milosti Gospoda
našega Jezusa Kristusa, ki z Očetom in sv. Duhom
živi in kraljuje, Bog na vekov veke. Amen."

Neštevilnokrat se je zgodilo, da je mučenec
zapustil ženo in nedorasle otročiče. In če ga je
žena spremljala na morišče, če so ga spremljali
nedolžni otroci, katere je zapuščal, je gotovo
krvavelo srce ubogega očeta. Gotovo je marsika-

') Ruinart, Acta martyrum, str. 520.

121

kemu mučencu solza rosila lice, ko je položil
glavo pod meč. Toda ni bilo bolečine, ki bi bila
pravemu mučencu omajala stanovitnost.

Ko sta bila sojena mučenca Nikander in
Marcijan, je bila priča tudi Nikandrova žena, ki
je moža opominjala, naj ne omahuje v veri. Sodnik
jo je grajal, češ, da je grdo, ker lastnemu možu
želi smrt. Žena je odvrnila, da mu ne želi smrti,
ampak večno življenje.

Nikandra in Marcijana so obsodili v smrt.
Na kraj, kjer ju je čakala mučeniška krona, so ju
spremljali sorodniki in znanci, vmes Nikandrova
žena, prijatelj ,ki je nosil Nikandrovega otroka in žena
Marcijanova, ki je tudi imela otroka s seboj. Žena
mučenca Marcijana je jokaje prosila moža, naj se
je usmili, naj je nikar ne zapusti; kazala mu je
otroka in prosila, naj vsaj zaradi otroka odpade
od krščanske vere. Klicala mu je: »Usmili se me!
Poglej svojega ljubega otroka! Ozri se na naju!
Nikar naju ne zaničuj!" Prijela je moža za obleko
in ga je hotela vleči stran, tako, da je Marcijan
velel prijatelju, naj jo drži. Ko so dospeli na
morišče, je Marcijan prosil, da so pripeljali ženo.
Ko je prišla, jo je poljubil in je rekel: »Le pojdi
v Gospodu. Saj me ne boš mogla gledati, ko
bom trpel." Poljubil je otroka, ozrl se v nebo in
dejal: »Gospod Bog vsemogočni! Ti skrbi zanj!"
Mučenca sta naposled še drug drugega objela in
potem položila glavo pod meč. Njuna zgodba se
v zapisnikih mučenikov') končuje s prekrasnimi

‘) Ruinart, Acta martyrura, st. 571.

122

besedami: „Legla sta k počitku Kristusova mu¬
čenca Nikander in Marcijan dne 17. junija, za
vladanja Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateremu
bodi čast in slava na vekov veke. Amen."

Ali potrebujemo še lepših zgledov krščanske
stanovitnosti? Gotovo ne! Zgled prvih kristjanov
zadostuje za vse čase. Saj so njih zgled posnemali
tudi mučenci poznejših stoletij, zlasti oni, ki so
umrli mučeniške smrti ob francoski prekuciji. Tako
so dne 14. junija 1794 za sv. vero umrle mon-
martrske redovnice (Montmartre) v Parizu. Tudi
njim francoska prekucija ni zanesla, in prav po
zgledu prvih kristjanov so ostale stanovitne do
konca. Tisti dan so ravno pele večernice, ko so
prišli rabeljni z vozom ponje. Pri večernicah so
bile prišle do pesmi „Ceščena bodi, Kraljica," ko
so rabeljni stopili v samostan in jim ukazali sesti
na voz. Začele so torej na vozu peti »Ceščena
bodi, Kraljica" in so pele celo pot do morišča.
Razdivjanemu pariškemu ljudstvu je to petje ču¬
dovito seglo v srce; redovnicam je bila pa ta
pesem najboljša priprava za smrt, najboljša prošnja
za stanovitnost.

Ako hočemo ostati stanovitni v sv. veri, naj
tudi iz našega srca večkrat vzkipi pesem ,,Ceščena
bodi, Kraljica." In kraljica mučencev, kraljica tistih,
ki so za vero umrli, bo tudi nam utrdila vero.
Devica verna ne bo pustila, da bi njeni otroci
omahovali v veri!

123

31. dan.

Sklep. Cvetovi mučeništva.

Mučeniške zgodbe, ki smo jih navedli zadnje
tri dni, so imele namen, predočiti nam duha
prvih časov krščanstva. Da si bomo pa mogli
ustvariti popolno sliko tiste dobe, se bomo danes,
ob sklepu šmarnic, ozrli tudi na mučence, ki so
za Jezusa trpeli v otroških letih.

Kakšnega mišljenja so bili otroci prvih krist¬
janov, spoznamo iz življenja učenjaka Origena.
Ko so njegovega očeta zaprli zaradi vere, je tudi
mali Origen želel postati mučenik in se je hotel
kar sam izdati sodnikom. Mati mu je branila, pa
si ni dal dopovedati. Morala mu je skriti obleko,
da ga je obdržala doma. Ko je bil oče v ječi,
mu je sinček pisal in ga opominjal, naj ostane
zvest Kristusu, ter mu je dejal: »Varuj se, oče
moj, da se zavoljo nas ne boš premislil." Radi
tolike gorečnosti v veri ■ je oče Origena silno
ljubil in ko je bil izpuščen iz ječe, je večkrat
zvečer spečega sinčka poljubil ter goreče Boga
zahvalil, da mu je dal tak zaklad.')

Bilo je tudi veliko otrok, ki so res prelili kri
za sv. vero. Ob času cesarja Dioklecijana so kot
mučenci umrli dečki, ki so bili strežaji cesarja
samega. Živeli so sredi vladarskega sijaja, na dvoru
so bili priljubljeni, kakor bi bili cesarski otroci,

‘) Ruinart, Acta Martynim, str. 169.

124

smeli so upati najimenitnejših služb, pa so vendar
rajši umrli v mukah, kot bi bili zatajili Kristusa. 1 )
Mučili so jih kakor odrasle, zlasti eden izmed
njih, ki mu je bilo ime Peter, je posebno veliko
trpel, pa ostal je stanoviten.

Tudi »mučeništva svetega Cirila, dečka, ne
smemo vam, predragi, zamolčati, ampak moramo
je opisati" — da se izrazimo z besedami zgodo¬
vinarja, ki v mučeniških zapisnikih priča o tem
dečku.

Ker je mali Ciril postal kristjan, ga je oče
spodil iz hiše. Ni mu hotel dati ničesar več. Pre¬
povedal mu je priti domov. Mestni sodnik (v
Cezareji v Kapadociji) ga je dal privesti k sebi.
Pregovarjal ga je izlepa. Ukazal je rabeljnom, da
so ga zvezali in se delali, kakor bi ga hoteli
usmrtiti. Pokazali so mu meč in ogenj, ki sta bila
namenjena mučencem Kristusovim. Ciril se ni dal
oplašiti. Ostal je zvest krščanski veri, in obsodili
so ga v smrt. Kateri so bili priča, so jokali. Ciril
pa jim je zaklical, naj nikar ne jokajo, temveč naj
se vesele njegove smrti, ker gre v nebesa. In vesel
je šel v smrt. 2 )

Ali naj povemo tudi zgodbo dečka, ki je
zaslužil mučeniško krono hkrati z mučencem Ro¬
manom?

Bil je še majhen. Mučeniški zapisniki celo
njegovega imena ne vedo povedati. Tem več pa
vedo o njegovi stanovitnosti.

') Ruinart, Acta Martyrum, str. 348.

•)  Ruinart, Acta Martyrum, str. 290.

125 -

Ko je sveti Roman stal pred sodnikom, je
dejal, naj pokličejo iz pričujoče množice otroka
in ga vprašajo, kaj se mu zdi bolj pametno,
moliti enega Boga, ali častiti več Bogov. Sodnik
je ukazal poklicati majhnega dečka, ki je na Ro¬
manovo vprašanje smehljaje odgovoril, da je Bog
samo eden. Ko so ga vprašali, kdo ga je to na¬
učil, je rekel: »Mati; mater pa Bog." Razjarjen
ukaže sodnik pripeljati dečkovo mater, in vpričo
nje so bičali otroka. Vsled hudih bolečin ga je
začela mučiti žeja, in vzdihnil je: »Žejen sem."
Mati se je bala, da ne bi otrok zavoljo trpljenja
omahoval, da ne bi zatajil sv. vere. Opomnila ga
je torej, naj ostane stanoviten. In deček je ostal
zvest Kristusu. Sodnik ga je obsodil v smrt. Ker
je bil ubogi otrok ves raztepen, ni mogel hoditi;
mati ga je sama nesla na morišče. Tam ga je še
enkrat poljubila ter se poslovila od njega in rekla:

»Z Bogom, ljubi moj; ko boš prišel v kra¬
ljestvo Kristusovo, spominjaj se matere!" Nato je
njegova nedolžna glava padla pod rabeljnovim
mečem.')

Pobožna nevoščljivost se nam mora vzbuditi
v srcu, ko slišimo o taki stanovitnosti, o taki
smrti. To je smrt svetnika, to je blažena smrt!

In srečna smrt je pravzaprav namen, kateremu
bi moralo biti posvečeno celo naše življenje. Če
bomo srečno umrli, bomo srečni, neskončno srečni
celo večnost. Ravno Marijine častivce pa Bog

‘) Ruinart, Acta Martyrum, str. 394.

126

poplačuje s tem, da jim koncem zemeljskega po¬
tovanja dodeli mirno, srečno zadnjo uro.

O mnogih svetnikih, ki so bili zvesti Marijini
otroci, je znano, da jim je smrtno uro Devica
Marija sama prihitela na pomoč. Tako milost je
n. pr. dosegel sv. Andrej Korzini. Že otroka so
ga starši darovali Materi božji. Ko je odrastel, je
tudi sam posvetil vse moči Bogu in sveti Devici.
Kot zvest otrok Marijin je živel. Kot njen varo¬
vanec je umrl: Napovedala mu je dan smrti in
zadnjo uro ga je prišla tolažit.

Če želimo, da bi bila naša zadnja ura srečna,
zaključimo te šmarnice s trdnim sklepom, da ho¬
čemo biti vedno dobri katoličani, da hočemo
vedno živeti po sveti veri. Bodimo stanovitni v
dobrem, kakor so bili stanovitni kristjani prvih
stoletij. Če so prvi kristjani mogli, zakaj bi ne
mogli mi? Če so tedaj celo otroci bili stanovitni,
zakaj bi ne mogli tudi mi biti zvesti Kristusu?

Hodimo stanovitno za Kristusom, priporočajmo
se goreče njegovi materi, in nevenljiva krona v
nebesih nam je gotova.

KAZALO.

Stran

1. DAN. Uvod.5

2. DAN. O Bogu.9

3. DAN. Verujem v sveto katoliško cerkev . . 13

4. DAN. Veleizdajstvo.16

5. DAN. Zvestoba pradedov.20

6. DAN. Znanost.25

7. DAN. Novodobni krivoverci.29

8. DAN. Nezmotljivost.32

9. DAN. Skrivnosti.35

10. DAN. Pekel.39

11. DAN. Izpoved.43

12. DAN. Sv. Rešnje Telo.45

13. DAN. Cerkvene zapovedi.50

14. DAN. Sv. popotnica.54

15. DAN. Duhovniki.58

16. DAN. Narodnost.61

17. DAN. Obup in samomor.67

18. DAN. Prostost.73

19. DAN. Čistost.77

20. DAN. Dvoboj . .   81

21. DAN. Vera je za vse stanove ....  84

22. DAN. Kdor nasprotuje sv. veri, nasprotuje razumu 87

23. DAN. Razkol.89

24. DAN. Unijatstvo.93

25. DAN. Kako je soditi o čudovitih ozdravljenjih . 97

26. DAN. Pomen čudežev.101

27. DAN. Lurška stava.103

28. DAN. Kazen za odpad od vere . . . .113

29. DAN. Vera osrečuje.116

30. DAN. Zgledi stanovitnosti.119

31. DAN. Sklep. Cvetovi mučeništva . . . .123

t

■■ -- ■

narodna in univerzitetna
knjil-nica

00000476214