255
Kratkočasnica.
Iz Pariza.
Dva mojstra iz Nemškega, ki sta šla obertnijsko razstavo ogledavat, delata ob odhodu iz Pariza s kercmarjem rajtingo za stanovanje in druge stroške.
Pravijo, da nekteri kerčmarji v Pariza zdaj zlo stiskajo ptuje, ki pridejo razstavo ogledavat. Dva parska mojstra iz Monakovega naletita na tacega odertnika. Pred odhodom jima prinese kerčmar račun po tolarjih, ne frankih zrajtan, kakor sta sama želela, ker sta rekla, da se v frankih ne iznajdeta tako lahko. Vendar mislimo, da račun ta spada bolj v versto kratkočasnic kakor resnice.
Deset   dni   stanovanje,   na   dan   po  4   tolarje,
znese 40 tolarjev.
Za božji čas!   pravi  eden   mojstrov,   pri nas stanujem
za 40 tolarjev celo leto!    „Tiho, tiho, gospoda! le svojim
rojakom   rajtam  tako  ceno  ([kerčmar  je  bil tudi  Pare),
vsak drag mora več plačati".
Za sveče in vžigavne klinčke 4 tolarje.
Kaj, toliko? zarenči eden mojstrov; ko bi bila kaj ta-cega vedila, bi bila prinesla sveče seboj; pri nas velja cel funt sveč 8 grošev in sto žepljenih klinčkov 1 krajcar. „Gospoda! če bi si ne bili rojaki, bi bila svečava še dražja" — jim kratko odgovori kerčmar.
Za vodo za umivati in piti 2 tolarja.
A! to pa ni mogoče, to ste se zmotili! „Kolikor je zapisano, toliko velja, pa ne cempera manj — odgovori kerčmar — prav za prav bi mo^la tako dobra voda, kakor se pri meni dobiva, še dražja biti; — ker smo pa rojaki — —
Za kofe in zemlje 8 tolarjev.
V tem ste se pa vendar zmotili, dragi rojak! saj to ne more biti. Pri nas ima za 8 tolarjev cela družina naj manj pol leta dosti kofeta. „Je pa tudi kofe, da se Bogu usmili, saj vem — reče kerčmar — na 4 bokale vode 3 zer-nja kofeta! Tukaj ljuba našinca! sta pa drugo kapljico pila44.
Za postrežbo za hišno, natakarja in hlapca 4 tolarj e. Kako? 4 tolarje? — „Da! 4 tolarje — odgovori kerčmar, ne krajcarja manj44. — Saj se natakarja (keloerja) vidila nisva, ampak le samo hišno! — „Hišna je moja hči, in ona opravlja tudi službo natakarja". — Pa tudi od hlapca ni bilo ne duha ne sluha! — „Moja hči je obenem tudi hlapec". — Na, predragi rojak! brez zamere, — to se pa vendar le pravi ljudi oderati!v— „Zakaj? kaj no more vsega tega hči moja opraviti? Ce vse to zasluži ona sama, nima gostom zato nič mar biti". — No! ali je zdaj račuo pri kraji? wŠe nekaj malega pride44.
Za ubiti vodni vere in za dve ubite šipi 3 tolarje. Da bi vas mori popil! Kaj pa je spet to? Kdo naji pa je kaj ubil? Jez nič, moj tovarš tudi nič! — „Res, da vidva nista nič ubila, al moja hči, natakar, je verč in šipi v vajem stanovališču ubila; kar bi se ji ne bilo primerilo, če bi vama ne bila stregla, in po francozki postavi sta dolžna to plačati". — To je pač lepa postava! — za-godernja eden mojstrov — ali imate še kaj večtacih? pravi, in bere naprej:
Za  moje  spremijo vanje  po   mestu in tolmačenje 10 dni po 2 tolarja, znese 20 tolarjev
Naj bi te zl— nabasal! Kaj tudi to jezarajtano? Kar je preveč je preveč, tega ne plačava po nobeni ceni. — „No! to bi bila lepa, da bi bil zastonj z vama čas zgubljal!" — Saj ste z nama tudi jedli in pili — ga zaver-neta zlo razkačena gosta. — »N°' če bi ne bil imel jesti in piti, kaj mislita, da bi bil spod tri tolarje na dan z vama okoli po mestu kobacal?44
256
Prijatel! — reče tovars tovareu — že vidim, da v Parizu je bolje wrajtingo brez birta delati" kakor ^z birtoma. Enkrat in pa nikoli več pri takem — Ijubeznjivem rojaka!
Ce je ta poveetica tudi enmalo prenapeta, vendar ni nemogoča — saj tudi ni treba tako deleč iti, da «e, kadar je kje kaj veliko ljudi v gostivnicah , enaka odertija tudi drugod nahaja.