101 * ZRC SAZU, Filozofski inštitut, Ljubljana | https://orcid.org/0000-0002-2374-1149 Filozofski vestnik | Volume XLIII | Številka 1 | 2022 | 101–127 | doi: 10.3986/fv.43.1.05 Peter Klepec* Premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v Ukrajini)1 Začnimo z očitnim: krutost danes ni na dobrem glasu, če je sploh kdaj bila. »Dobra družba«, pa naj se imenuje razsvetljena, demokratična, razvita, napre- dna ali sodobna, se nikakor nima za kruto. Potemtakem ni presenetljivo, da je eden prevladujočih pogledov na krutost v tem, da bi je moralo biti v teku razvoja človeštva vse manj. In da se jo spontano razume kot nekaj, kar zadeva zgolj po- četje psihopatov, surovežev, tiranov in skrajnežev, ne pa civiliziranih, kultivira- nih in kulturnih ljudi. Civilizacija in kultura proti krutosti, to bi bilo, na kratko, vse, kar bi bilo treba o tem reči.1 A zadeve le niso tako premočrtne. In ne potekajo tako gladko. Omeniti bi bilo treba vsaj kako zagato. In teh ni malo. Prva zagata je zagotovo v tem, da krutost še naprej ostaja, čeprav z njo nihče noče imeti nič in čeprav je zadnjih sedem- deset let, ki nas loči od druge svetovne vojne, posvečenih njenemu sistematič- nemu pregonu. Vse od sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je Organizacija združenih narodov sprejela leta 1948, je namreč krutost opredelje- na kot kaznivo dejanje. Peti člen Splošne deklaracije človekovih pravic to oprede- ljuje takole: »Nikogar se ne sme podvreči mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.« Še več, krutost vse bolj preganjamo ne le v razmerju do ljudi, pač pa tudi v razmerju do (domačih) živali, načeloma pa kar do vseh živih bitij. To pa nedvomno prinaša določene težave. Ne le zaradi tega, ker se polje, kamor spada krutost, samo še širi, pač pa tudi zato, ker kru- tost po definiciji zadeva neko »sivo cono«. Denimo, ko ni mogoče določiti njene- ga namena, intence, s tem pa kazenske in etične odgovornosti. Določene vrste krutosti tudi nimajo konkretnega nosilca, pač pa so del sistema – političnega, ekonomskega, pravnega, vojaškega. Nadalje, nekatere vrste krutosti niso nasil- 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0014 »Pogoji in problemi sodob- ne filozofije«, ter raziskovalnih projektov J6-2589 »Struktura in genealogija perverzije v sodobni filozofiji, politiki in umetnosti« in J6-3139 »Rekonfiguracija meja v filozofiji, poli- tiki in psihoanalizi«, ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. FV_01_2022.indd 101 11/11/2022 11:22 102 peter klepec ne. Ali pa krvave. Še več, kot je opozoril Jacques Derrida, je krutost vse manj po- vezana s krvjo in brutalnostjo, na kar namigujejo etimologije izraza cruor. Kar pa še ne pomeni, da je krutosti danes dejansko manj, prej obratno2. Se je kruto- sti sploh mogoče izogniti, ali pa obstaja že kar »nagon k okrutnosti«3, Trieb zur Grausamkeit, kot je menil Freud? Freud je kasneje svoje stališče nekoliko spre- menil ter krutost navezal na instanco nadjaza in same temeljne osnove kulture – nenazadnje od tod tudi »nelagodje v kulturi«. Krutost namreč ni nekaj, kar spa- da samo v naravo, tudi kultura je še kako prepletena s krutostjo. Krutost je lah- ko sofisticirana, nasilje v njej se lahko izvaja »kulturno«, »v skladu s posebnimi pravili« – takšen je šport, na primer. Živimo v družbi spektakla, prepredeni s športnimi spektakli, ki nam vsakodnevno dokazujejo »kako je življenje kruto«: šport nas hitro (in kruto) razdeli na zmagovalce in poražence. Tako kot vojna, ki ostaja paradigma krutosti. Spet tretje krutosti spadajo med »umazane skrivno- sti«, ki jih uradno ni, dejansko so pa povsod. Primer tega je mučenje4, ki konsen- zualno, deklarativno in zakonsko velja za krutost par excellence. Mučenja sploh ne bi smelo biti in pika. Težava pa je v tem, da ga izvajajo prav tisti, ki so ga na- čeloma zavezani preganjati – države. Kot redno poroča organizacija Amnesty International, izvaja mučenje večina držav po svetu, a nobena tega ne priznava. Obstajajo celo poskusi – zlasti po enajstem septembru –, da bi mučenje s po- močjo utilitarizma filozofsko, pravno in zakonsko upravičili, kar je sicer »vse do enaindvajsetega stoletja veljalo za nekaj nezaslišanega«.5 Ti poskusi (še) niso uspeli, so pa uspeli zabrisati jasno mejo dopustnega in sprejemljivega. Mučenje namreč ne pomeni le skrajnega in fizičnega trpinčenja telesa, izgube dostojan- stva pri izpostavljenosti rablju in mučilnim napravam. Krutost v mučenju na- stopa na več ravneh: kot metoda, kot cilj, kot sredstvo in kot (stranski) produkt. Mučenje ni premočrtno, izogniti se je treba prehitri usmrtitvi (čeprav ta na kon- cu ni izključena). Mučenje mora pred tem najprej doseči svoj neposredni cilj (iz- dajo, iztrganje skrivnosti, ponižanje, razčlovečenje, podvrženje), pri tem pa se 2 V Derridajeve argumente glede krutosti se tu ne moremo spuščati. Za osnovne konsekven- ce prim:: Jean-Michel Rabaté, “Cruelfictions of Psychoanalysis: Freud, Derrida, Mignotte”, v: Lacan’s Cruelty. Perversion beyond Philosophy, Culture and Clinic, ur. Meera Lee, London, Palgrave Macmillan, 2022, str. 15–40. 3 Sigmund Freud, Tri razprave o seksualnosti, prev. Mojca Dobnikar, Ljubljana, Studia hu- manitatis, 1995, str. 46. 4 O problematiki mučenja kratko, jasno in lucidno: Donatella Di Cesare, Torture, prev. David Broder, Cambridge, Polity, 2018. 5 Di Cesare, Torture, str. 13. FV_01_2022.indd 102 11/11/2022 11:22 103 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) gibati na meji med Verfleischung in Vernichtung. Za ta namen se poslužuje naj- bolj barbarskih in najbolj sofisticiranih metod, ki so znane kot »white torture«, »belo mučenje« in ki ne »puščajo sledi«. Te metode so zelo raznolike – človeška domišljija, kot vedno, kadar gre za krutost, ne pozna nobenih meja –, in segajo »od prisilne odtegnitve spanja do prostorsko-časovne dezorientacije, od imobi- lizacije do izolacije, od spolnega nasilja do psihološkega mučenja, od zaigrane eksekucije do vseh vrst fizičnega in čustvenega poniževanja. Čeprav je bilo mu- čenje očitno prepovedano, se je sčasoma spremenilo v nekaj drugega, ter s tem preseglo klasično pojmovanje, pretekle definicije mučenja pa pustilo za seboj.«6 V podrobnosti problematike mučenja se na tem mestu ne moremo spuščati, je pa prav mučenje zgledni primer izmuzljivosti krutosti. Vsi smo deklarativno pro- ti, na skrivaj pa se dogaja marsikaj. Kot je svojčas že opozoril Slavoj Žižek prav mučenje (v kontekstu že omenjenih razprav o mučenju po enajstem septembru in po razkritju škandaloznih zlorab in mučenja v zaporu Abu Ghraib leta 2004), ponazarja, »kje so v resnici glavne nevarnosti: v ʻneznanih znanih stvareh’, ne- priznanih prepričanjih, predpostavkah in obscenih praksah, za katere se pre- tvarjamo, da ne vemo zanje, četudi tvorijo ozadje naših javnih vrednot. Zato je zagotovilo ameriškega vojaškega poveljstva [po aferi Abu Ghraib], da niso bili izdani nobeni ʻneposredni ukazi’ za poniževanje in mučenje zapornikov, sme- šno: seveda niso bili, saj se takšne stvari, kot je jasno vsakomur, ki mu je znano vojaško življenje, ne delajo na takšen način. Nobenih formalnih ukazov ni, nič ni napisanega, so le neuradni pritiski, namigi in napotki, dani zasebno; to je na- čin, kako si udeležen pri umazani skrivnosti …«.7 Skratka, zaradi vsega navedenega nam kljub dobrim namenom krutosti (še) ni uspelo zajeziti ali izgnati. Kot tudi nasilja in vojne ne, s katerima je prepletena in povezana. Zakaj je temu tako? Kakšen je prevladujoč pogled nanjo danes? Kaj vse obsega? Kako jo misliti, pojmovati, in s čim vse je povezana? Nekaj odgovo- rov na ta vprašanja smo sami pred kratkim že skušali podati8, a smo na omenje- nem mestu izhajali bolj iz tega, kako se je lotevajo filozofi, kako jo opredeli Sade in kakšne težave nastopijo, ko jo skušamo definirati. Tu se bomo istega proble- 6 Ibid., str. 18. Glede »white torture« prim. tudi str. 114–117. 7 Slavoj Žižek, »Premakniti podzemlje!«, Problemi, 51 (5-6/2004), str. 185. 8 Prim. Peter Klepec, »Sadizem, Schadenfreude in krutost«, Filozofski vestnik, 42 (3/2021), str. 155–201, zlasti str. 187–198 (DOI: 10.3986/fv.42.3.08). FV_01_2022.indd 103 11/11/2022 11:22 104 peter klepec ma lotili z drugega konca in sicer izhajajoč iz tega, kako krutost nastopa v vsak- danji vladajoči ideologiji. O krutosti vojne (v Ukrajini) Če hočemo izmeriti pulz naše sodobne ideološke krajine, potem ne moremo mimo tega, da jo je nedavno močno pretresla ruska agresija na Ukrajino. To je za kruto večkrat označil papež Frančišek, trije evropski voditelji, Macron, Scholz in Draghi, pa so ob svojem obisku Ukrajine junija letos poudarili, da se mora ta vojna, »ta nepredstavljiva krutost«, čimprej končati. Ruska stran, mimogrede, ne zaostaja. Ko je avgusta letos prišlo do bombnega atentata, v katerem je umrla hči ultra-nacionalističnega ruskega filozofa Aleksandra Dugina, Darja Dugina, je ruski predsednik Putin to dejanje v svoji javni izjavi nekaj dni kasneje opre- delil kot »odvratni, kruti zločin«. Očitno je, da tudi ruska stran krutost enači z odvratnostjo. Še več. Glede na to, da Rusija uradno ne govori o vojni v Ukrajini, pač pa o »specialni vojaški operaciji«, se najverjetneje tudi zaveda, da vojno ve- čina vedno povezuje s krutostjo. Ki je nekaj zavrženega, gnusnega, skrajnega. Od kod takšno pojmovanje krutosti, na kaj se opira, v katerem kontekstu nasto- pa? Zakaj se vojno v Ukrajini razglaša za kruto in kakšne ideološke stalnice ali spremembe to nakazuje? Nemara je prvi razlog za to v tem, da se danes vsako vojno razume in doživlja kot nekaj krutega. Seveda je vprašanje, kaj je tako krutega na vojni? Krutost v vojni spontano povezujemo z uničenjem, smrtjo in nasiljem. Z zločini, brutalnostmi, divjaštvom in barbarstvom. A krutost vojne ni zgolj to. Je tudi to, denimo, da vojna na nek neizbrisen in nepovraten način zareže v življenja mnogih. Krutost vojne je v tem, da nas nepovratno prizadene, poškoduje, zaznamuje in spreme- ni tok naših življenj, ne da bi sami mogli na to vplivati. Ne da bi si mi sami to želeli, hoteli, pričakovali. Posledično bi zaradi vsega omenjenega vojn danes moralo biti vse manj. Ali pa bi morale povzročiti čim manj škode. In pobiti čim manj ljudi. Ali jih prizadeti. Kako je s tem dandanes? Kako kažejo dejstva? Vojna v Ukrajini zagotovo ni takšna vojna. Je vojna, ki bo prizadela mnoge. Po njej za mnoge, v nekaterih pogledih pa tudi za cel planet, nič več ne bo tako, kot je bilo poprej. In to je dejstvo, na katerega meri prav označba te vojne za kruto. A preden nadaljujemo v tej smeri, bi morda morali podati dve krajši pripombi. Prva zadeva dejstva – tako kot vselej tudi v sodobni ideološki krajini poteka FV_01_2022.indd 104 11/11/2022 11:22 105 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) spor glede tega, kaj kažejo dejstva, katera dejstva so relevantna, kaj sploh šte- je za dejstvo in kaj ne. Dejstva namreč niso kar tako. Po eni strani jih poveli- čujemo in povzdigujemo. V tem kontekstu je govora o »faktih brutih«, surovih in krutih dejstvih9. Ki so tukaj, pa če se postavimo na glavo. Po drugi strani pa dejstva omalovažujemo in relativiziramo – toliko slabše za dejstva, je pripomnil že Hegel10. V tem kontekstu je danes govora o tem, da živimo v dobi post-faktič- nosti, da je vse zgolj le še interpretacija. In tako naprej. To razpravo tu, bolj ali manj, puščamo ob strani, se pa zavedamo, da se to naše problematike tiče na več ravneh. Heglova domnevna arogantnost, češ, če mi dejstva nasprotujejo, toliko slabše zanje, pa ima svojo utemeljitev, ki je v naslednjem: dejstva za dej- stva vedno naredi neka teorija, ki izbere in utemelji kriterije, kaj sploh velja za dejstvo. Zato z dejstvi za Hegla ni mogoče pobijati teorij, zanj so dejstva vselej dejstva v osvetljavi te ali one teorije. Ne gre za spore med dejstvi in teorijami, pač pa za spore med teorijami, gledišči, stališči. Posledično to pomeni, da o dejstvih vselej obstaja spor, konflikt, navzkrižje. Navsezadnje vojna, če hočete. Kajti voj- na sama ni le dejstvo, pač pa se o tem, kaj sploh šteje za dejstva, dejansko vodijo vojne. Dejstva so vedno zastavek vojne, ne samo zato, ker je zmagovalec tisti, ki določi, kaj sploh velja za dejstvo in katera dejstva so nenazadnje relevantna, pač pa tudi zato, ker je vojna vselej tudi informacijska vojna. In o tem zelo dobro pri- ča prav vojna v Ukrajini. Ki pa je glede razmerja med dejstvi in vojno pomembna najprej zato, ker nas vojna kot taka postavi pred izvršeno dejstvo (že s tem, da se sploh zgodi). Takšno dejstvo pa je nenazadnje dejstvo, da imamo danes (še vedno) opravka z uničujočimi vojnami, ki zadevajo vse. Še več. Vojna se znova kaže kot legitimna opcija, da se globalna razmerja spreminja s silo. S tem pa pridem do druge pomembne pripombe, ki zadeva razpravo o domnev- nem zatonu nasilja in vojne danes. Razprava, v kateri prednjačita Matt Ridley in Steven Pinker, se je vnela pred dobrim desetletjem, zadeva pa vprašanje opti- mizma glede sedanjega zgodovinskega trenutka v razmerju do nasilja, krutosti in vojn. Pričetek te razprave predstavlja anonimni uvodnik v revijo Spectator, ki je postavil tezo, da je bilo iztekajoče se leto 2012 najboljše v celotni zgodo- 9 O tem podrobneje: Maggie Nelson, The Art of Cruelty. A Reckoning, New York in London, W. W. Norton, 2012, str. 105 ff. 10 Zanimivo je, da je skozi to problematiko dejstev, kot je opozoril že Mladen Dolar, mogoče brati Freuda in Hegla. Če namreč prvi prisega na rek »Ça n’empêche pas d’exister«, je drugi znan po izreku »Um so schlimmer für die Fakten«. Obširneje o tem: Mladen Dolar, Oficirji, služkinje in dimnikarji, Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2011, str. 246–249. FV_01_2022.indd 105 11/11/2022 11:22 106 peter klepec vini človeštva sploh. Da tako kažejo fakti. Gre za provokativno tezo, ki pa jo je Matt Ridley, ki samega sebe opisuje kot racionalnega optimista, že z naslovom svojega prispevka sedem let kasneje (Spectator, 29. december 2019) le še zao- stril: »Pravkar smo imeli najboljše desetletje v zgodovini človeštva«. Skratka, dejansko živimo v najboljšem vseh svetov. In samo še boljše bo, ni druge! Vse te provokacije pa imajo tudi argumentacijsko in dejstveno utemeljitev, ki jo je podal Steven Pinker v svojih dveh delih, The Better Angels of Nature: Why The Violence has Declined11 in Razsvetljenstvo zdaj12. Pinker je svojo argumentacijo podkrepil z mnogimi statističnimi tabelami in podatki, dejstvi. Glavno poanto lepo ponazarja že uvod v njegovo delo The Better Angels of Nature: »Verjemite ali ne – sam vem, da mnogi ne –, da je nasilja na dolgi časovni rok vse manj, in da danes morda živimo v najbolj mirnem trenutku obstoja naše vrste. Upad nasilja seveda ni bil nenaden; nasilja ni zvedel na nič; in nič ne zagotavlja, da se bo nadaljeval. A gre za razvoj, ki ga ni mogoče zgrešiti in ki je viden na le- stvicah, ki operirajo tako s tisočletji kot z leti, zadeva pa divjanje vojn in šeška- nje otrok.«13 V delu Razsvetljenstvo zdaj Pinker nadaljuje v isti smeri. Potem, ko poda dva veličastna grafa, ki prikazujeta upad vojn med velesilami in upadanje števila neposrednih žrtev vojn14 – o čemer je tako na dejstveni kot na interpreta- tivni ravni seveda mogoče razpravljati, a pustimo –, Pinker navkljub zavedanju konflikta med Ukrajino in Rusijo 2014 (ki ga pripiše seveda protirazsvetljenski ideologiji), zavedanju o razsežnosti vojne v Siriji, ki povzroča begunske valove, in še marsičesa drugega, zatrdi, da »je upadanje meddržavnih vojn veličasten zgled napredka«,15 in da je vojna dejansko »lahko le še ena od ovir, ki se jih mo- ramo naučiti premagati, tako kot epidemije, lakoto in revščino«.16 Seveda takšne trditve niso edini možni pogled na problematiko vojne in nasilja danes17, je pa ne glede na to, da so postavljene malce previdno, mogoče reči, da so v luči raz- sežnosti vojne v Ukrajini, zdijo obsoletne in absurdne. Nič manj absurdne pa 11 Steven Pinker, The Better Angels of Nature: Why The Violence has Declined, New York, Viking Penguin, 2011, str. xxi. 12 Steven Pinker, Razsvetljenstvo zdaj. V zagovor razumu, znanosti, humanizmu in napredku, prev. S. Kuščer, Ljubljana, Umco, 2019. 13 Pinker, The Better Angels of Nature, str. xxi. 14 Prim. Pinker, Razsvetljenstvo zdaj, str. 226 in 230. 15 Ibid., str. 236. 16 Ibid., str. 239. 17 Za pregled drugačnih pogledov na problematiko nasilja danes prim. nedavni zbornik: Conversations on Violence: An Anthology, ur. Brad Evans in Adrian Parr, London, Pluto Press, 2021. FV_01_2022.indd 106 11/11/2022 11:22 107 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) niso zvenele pred desetimi leti. Ne gre samo za to, da je gledišče optimističnega racionalizma absolutno identično z glediščem Zahoda in da je perspektiva de- žel, ki so že desetletja zajeta v vojni vrtinec (Afganistan, Libanon, Sirija, Libija, Irak, itn.), seveda absolutno drugačna. Gre tudi za to, da je s statistiko mogoče upravičiti marsikaj in da papir prenese vse. Pa tudi za to, da statistika določenih zadev ne meri in tudi ne more izmeriti. Natanko na to pri svojem nedavnem delu, ki obravnava krutost, meri pred krat- kim preminuli Jean-Luc Nancy18. Nancy izpostavlja naslednji paradoks: po eni strani smo priča naraščanju nasilja v svetu, po drugi nam statistike kažejo, da je nasilja, če ga primerjamo s poprejšnjimi stoletji, vse manj. Problem pa je za Nancyja tisto, česar se ne meri. V današnjem svetu imamo vse več bolečine, obu- pa in trpljenja, vse to pa je treba premisliti na ozadju tega, da je življenje si- cer lepo, a kruto.19 Podrobnemu Nancyjevemu razvijanju tu ne moremo slediti. Čeprav se mestoma zdi, da gre za prehitro zoperstavljanje modernega, znanstve- nega in kalkulirajočega uma, ki temelji na številkah, kvantiteti in merljivosti, v imenu telesa, mesa, ki moderno znanost presega, ima Nancy v osnovi prav: ne le, da trpljenja ni mogoče izmeriti, pač pa med trpljenjem in njegovimi vzro- ki vselej zeva neka diskrepanca, neko nesorazmerje. Nekaj, kar je na dejstveni ravno lahko minimalno, ima lahko kar največje posledice, učinke. Nekaj, kar sedaj ni dojeto kot travmatično, lahko postane travma kasneje. In to velja za marsikateri (ne)dogodek. V primeru optimizma, če že govorimo o njem, je imel lizbonski potres leta 1755, torej naravni dogodek, ki je povzročil veliko žrtev, še veliko bolj uničujoče posledice na ravni idej in ideologije, močno je botroval za- tonu tedaj prevladujočega (leibnizevskega) optimizma.20 Še več. Nekaj se lahko na dejstveni ravni sploh ne zgodi, pa ima učinke – Freud se je s tem pri svojem delu večkrat srečal (teorija zapeljevanja, fantazmatski prizor pri Volčjem člove- ku itn.). Skratka, če se vrnemo k naši temi, tudi, če je vojn dejansko statistično in dejstveno gledano manj, pa ima vojna kot fenomen in kot dejstvo še vedno ogromne posledice. In kot kaže, bo to držalo tudi v posameznem primeru, pri- meru vojne v Ukrajini. Nazadnje, ne pa na zadnjem mestu, ali ni vprašanje, ali je vojn dejstveno in statistično manj, pravzaprav napačno vprašanje? Ali ni že 18 Prim. Jean-Luc Nancy, Cruor. Suivi de Nostalgie du père, Pariz, Éditions Galilée, 2021. 19 Ibid., str. 15. 20 O tem: Susan Neiman, Evil in Modern Thought. An Alternative History of Philosophy, Princeton in Oxford, Princeton University Press, 2002, str. 240–250. FV_01_2022.indd 107 11/11/2022 11:22 108 peter klepec ena sama vojna preveč? Velika večina tistih, ki so se kadarkoli zares znašli v vr- tincu vojne, ima na to jasen in nedvoumen odgovor: itak. In morda prav na ta »preveč« meri izenačevanje vojne s krutostjo. Vojna, utajitev in mir Zakaj je temu tako? Drugače rečeno, kaj je konec koncev sploh vojna? Ena naj- bolj citiranih in splošno znanih tez o vojni trdi, da je »vojna samo nadaljevanje državne politike z drugimi sredstvi«.21 O tej trditvi je bilo prelitega veliko črni- la, a nas tu številne podrobnosti ne zanimajo. Če se omejimo na povezavo voj- ne s krutostjo, potem bi lahko rekli, da Clausewitzev stavek skuša povedati, da ima vojna svoje ekonomske razloge. S tem pa določeno racionalno utemeljitev, ceno, vrednost, korist. Vojna je v določenem pomenu nadaljevanje biznisa, po- sla, politike. Vojna ima svojo racionalnost, razloge in umnost. Enačenje vojne s krutostjo pa skuša izpostaviti nekaj drugega. To, da je vojna nekaj iracionalne- ga, nekoristnega, škodljivega, odvratnega, predvsem pa nekaj, kar nastopa kot prelom s politiko in z ekonomijo. In če skuša Clausewitz povedati, da je vojna pač posel in da ni posla brez vojne, pa se enačenje vojne s krutostjo od vojne di- stancira in jo strogo ločuje od racionalnosti, »normalnosti«. Čeprav je vse to v nekem pomenu še kako res, se vendarle zdi, da se pri tem prehitro v oklepaj po- stavlja dejstvo, da sta biznis in posel z vojno še kako povezana. Obstaja vojaška industrija, ki je po svojem obsegu danes še vedno ogromna. Kot da bi to hoteli utajiti in uživati vse dobrobiti posla, o njegovih vezeh z uničenjem in vojno pa zamižati na obe očesi. Kajti vojne ni brez uničenja in ne brez katastrofe. In če- prav imata tako uničenje (Schumpeter) kot katastrofa (Naomi Klein) tudi svojo vlogo v sodobnem poslu, se pretvarjamo, da posel in kapitalizem s tem nimata nič. Kaj šele vojna (industrija). Mi sami pa prav tako ne. Če že mora priti do voj- ne, si mislimo, potem naj bo ta z minimalnimi žrtvami. Vojna naj bo predvsem fer. In čim dlje stran od nas. Vojne nočemo, če pa se ji res ne da izogniti, potem hočemo vojno brez vojne. Omejeno vojno, kirurško operacijo. A če je danes ne- invazivna kirurgija možna, pa neinvazivne vojne, take brez prelivanja krvi, pač ni. Krvavih vojn pa nočemo, saj so krute. A tudi take vojne (še vedno) obstajajo. Takšna je ta hip v Ukrajini. 21 Carl von Clausewitz, O vojni, prev. S. Hozjan, prirejena izdaja, Ljubljana, Studia humanita- tis, 2004, str. 13, prim. tudi str. 28. FV_01_2022.indd 108 11/11/2022 11:22 109 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) Ravno zato, ker je povezana s krutostjo, je vojna danes vse manj upravičljivega. Če je vojna kot taka sploh lahko upravičljiva. Clausewitz, na drugi strani, se je zavedal, da je vojna »konflikt velikih interesov, ki se krvavo razrešuje«.22 Vedel je, da cilja vojne – napraviti nasprotnika brezbrambnega, ga uničiti, »spraviti v takšno stanje, da boja ne bo mogel več nadaljevati«23 –, ni brez nasilja in ne brez posledične krutosti. A neposredni cilj vojne tudi za Clausewitza ni krutost. Še več, sam je bil celo prepričan, kot je zapisal v Uvodu v delo O vojni (ki je, kot je znano, izšlo posthumno leta 1832), da so »danes vojne postale vse manj krute«. Predvsem pa so zanj, kot se glasi klasično mesto v četrtem paragrafu prvega po- glavja »O naravi vojne«, »vojne med civiliziranimi narodi veliko manj krute in uničujoče kot vojne med divjaki«.24 Kot vidimo tudi pri Clausewitzu prevladuje razsvetljensko prepričanje (bolj ideologija, če stvari imenujemo s pravim ime- nom), da je v teku napredka civilizacije krutosti vse manj. Vse to je seveda stvar razprave, zagotovo pa tudi Clausewitzevih, Pinkerjevih (pa tudi naših, torej za- hodnjaških, progresističnih) predsodkov in omejitev, a o vsem tem tu tako ali tako nenehno že teče razprava. Morda bi bilo treba na tej točki treba izpostaviti nekaj drugega. V skorajda dvesto letih, ki nas ločijo od izdaje omenjenega Clausewitzevega dela o vojni, imamo na- mreč opravka z zanimivim paradoksom. Vojne so, v nasprotju s Clausewitzevimi pričakovanji, najprej postajale vse bolj krute (ameriška državljanska vojna, francosko-nemška vojna leta 1870), vse bolj obsežne, vse bolj uničevalne, do- bili smo prvo in drugo svetovno vojno, potem pa se je pričelo krutost in vojne vse bolj preganjati. Dobili smo skoraj pol stoletja trajajočo »hladno vojno«, ki pa, mimogrede, v resnici sploh ni bila tako hladna, pač pa, kot pravi Alex Taek- Gwang Lee, »ena najbolj vročih vojn v zgodovini«25. Čeprav jedrskega spopada hvala bogu na koncu le ni bilo, so vojne divjale, predvsem na obrobju Zahoda (natančneje, na obrobju Kitajske in na področju naravnih bogastev). Poleg kru- tih vojn popolnega uničenja (nekdaj Vietnam, zatem Afganistan, danes Sirija) smo na neki točki dobili še vojno, za katero se je nam, Zahodnjakom, zdelo, da je vojna le še privid vojne. Video igrica, simulaker (Baudrillard), ki nima ničesar več skupnega z realnim. Četudi so cilji takšne vojne strogo vojaški in omejeni 22 Clausewitz 2004, str. 89. 23 Ibid., str. 31. 24 V slovenskem prevodu, ki prinaša prirejeno izdajo Clausewitzevega dela (op. cit.), sta oba odlomka žal izpuščena. 25 Prim. njegov intervju »Ghosts of Civilized Violence« v: Conversations on Violence, str. 138. FV_01_2022.indd 109 11/11/2022 11:22 110 peter klepec (kljub občasni »kolateralni škodi«), četudi je bilo morda realno uničenje res mi- nimalno, pa vojne še naprej paralizirajo in uničujejo celotne države. Francoski filozof Alain Badiou v tem kontekstu govori o »zonage«, »coniranju«, ki prizade- ne območja, kjer vojna povzroči odsotnost države in anarhijo in ko so »celotne cone družbenega življenja prepuščene gangsterstvu fašističnega tipa«26. Gre za- gotovo za enega glavnih vzrokov za migrantske in begunske valove, ki oblegajo predvsem sodobno Evropo. Ta pojav, ki ni le pomemben vir terorizma priča o tem, da je, kot pravi Badiou, človek postal pogrešljiv in zavrgljiv. Nebeli človek, seveda. Milijoni, če ne celo milijarde ljudi enostavno ne štejejo. Čeprav bi imel Pinker morda celo prav, kar zadeva kvantiteto samih dejstev glede vojne, pa je na tej ravni vojna še vedno pomembno, in če lahko tako rečemo, surovo dej- stvo, ki ga je nemogoče odmisliti. Prav to pa tudi izkazuje nek dvoumni odnos do vojne, ki ga imamo danes (predvsem v razvitih področjih Vhoda in Zahoda). Dejstvo je, da je vojna načeloma preganjana, deklarativno obsojana, omejena in navidezno izničena, dejstvo pa je tudi, da še zdaleč ni nevtralizirana. Še več. Čeprav se večina pretvarja, da so krute vojne »nekje tam daleč«, je teror vojn, že dve desetletji je tega, zaradi terorističnih napadov znova v »osrčju« Zahoda – ima cel kup posledic, vse tja do nenehnega izrednega stanja27. Značilnost terori- stičnih napadov je, da z relativno malo povzročeno (materialno) škodo dosežejo maksimalni (psihološki) učinek. A je tudi ta hitro zanikan. Spontana reakcija, ki sledi slehernemu aktu terorizma, je: teroristi ne smejo doseči, si takrat rečemo, da bi dosegli svoj cilj in da bi se naš način življenja v čemerkoli spremenil. Zato je treba nadaljevati »kot da se nič ni zgodilo«. Kako to pojasniti? Gre za kompromisno operacijo, ki jo Freud imenuje »utajitev«. Nemška bese- da Verleugnung se nanaša na tajitev, zatajitev, skrivanje, zanikanje, medtem ko nemški glagol verleugnen pomeni zanikati, ne priznavati, sich verleugnen pa celo pomeni »delati se, kot da te ni« (doma, ko te kdo (ob)išče). Recimo bolj pe- sniško, da vojna ves čas trka na naša vrata, mi pa se delamo, kot da nikogar ni doma. Za psihoanalizo se sicer utajitev nanaša na utajitev (materinega) falosa. Gre za kompromis med dejstveno zaznavo in prepričanjem o odsotnosti-priso- tnosti falosa, pri katerem za Freuda ključno vlogo igra fetiš. Ta dobesedno ute- 26 Alain Badiou, Notre mal vient de plus loin. Penser les tueries du 13 novembre, Pariz, Fayard, 2016, str. 37. 27 V Franciji, denimo, je bilo vse od novembrskih napadov leta 2015 do pandemije razglašeno izredno stanje. O tem podrobno: Stépahnie Hennette Vauchez, La démocratie en état d’ur- gence. Quand l’exception devient permanente, Pariz, Seuil, 2022. FV_01_2022.indd 110 11/11/2022 11:22 111 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) leša (nezavedno) verovanje – »fetiš je nadomestek za falos ženske (matere), ki je vanj verjel fantek in ki se mu – vemo zakaj – noče odpovedati«28. Operacija utajitve tako vsebuje paradoksen spoj, kjer »je volk sit in koza cela«, običajna ar- gumentacija pa se poslužuje forme, ki jo je tako lepo izpostavil Octave Mannoni »Saj vem, pa vendar …«. To v primeru vojn in krutosti pomeni, da na ravni ve- dnosti dobro vemo, da vojne še vedno obstajajo, da obstaja terorizem, da obsta- ja vojna industrija, da so vojne krute, pa vendar verjamemo, da to z nami nima nobene zveze. In, da tudi v prihodnosti ne bo imelo. Utajitev ni preprosto za- nikanje, je prej neko pretvarjanje, priznanje, ki pa je nevtralizirano in obenem potencirano. V tem smislu se vsakič, ko si ogledamo dnevne novice iz sveta, vsakič, ko v nas butne vsa brutalnost, surovost in krutost vojne, ki ta hip pote- ka nekje v svetu, operacija utajitve le še okrepi. Paradoksno do vojne ohranja- mo distanco ravno s tem, da zatrdimo njeno realnost in krutost (če tudi je vojna »le dve uri stran od nas«). Prav to nas na nek paradoksen način »varuje« pred kruto realnostjo (vojne) in pred našo udeleženostjo v njej – natanko v smislu, v katerem je za Freuda vloga fetiša v tem, da »[o]staja znamenje zmagoslavja nad kastracijsko grožnjo in zaščita pred njo«29. Fetiš je ekran, ki hkrati prikriva in razkriva krutost vojne, kompromisna tvorba, ki hkrati priznava in zanika to, na kar se nanaša. Konsenzualno obsojanje vojne kot krute je zagotovo tak fetiš. Vendar pa je treba pri tem izpostaviti tudi kontekst, v katerem takšna utajitev nastopa. Kontekst, s katerim bomo počasi vstopili tudi v problematiko kruto- sti, zaznamujeta dve skrajnosti, ki ju lahko imenujemo idealizem in realizem v razmerju do vojne. Poskusili ju bomo ponazoriti z dvema primeroma. Pri prvem primeru gre za razmerje med vojno in mirom, pri drugem za razmerje med voj- no in vojnimi zločini. Prvi primer je navidezno realističen, saj izhaja iz dejstva, da vojna nenehno spremlja človeštvo. Doslej je bilo že kar nekaj razprav o tem, zakaj je temu tako. Za Hobbesa, denimo, je vojna naravno stanje, ki vselej spre- mlja človeštvo, medtem ko so misleci, ki so mu sledili (od Kanta in Hegla do Clausewitza, Freuda, Batailla, Virilia, Foucalta in Derridaja), skušali premisliti paradoksno prepletenost vojne in miru, ki se ju dandanes, kot pravi Derrida, »prepogosto zoperstavlja kot dve čisti nasprotji«.30 Od tod tudi poenostavljeno 28 Sigmund Freud, Freud, Metapsihološki spisi, prev. E. Bahovec et al., Ljubljana, Studia hu- manitatis in Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2012, str. 404. 29 Ibid., str. 405. 30 Prim. Nick Mansfield, Theorizing War. From Hobbes to Badiou, Basingstoke, Palgrave MacMillan, 2008, str. 102. FV_01_2022.indd 111 11/11/2022 11:22 112 peter klepec dojemanje vojne kot krute in miru kot nečesa, kar nima nobene zveze z vojno (in s krutostjo). Kar ima za rezultat predstavo, da s tem, ko prevlada mir, vojna po- polnoma izgine (za zmeraj). Natanko takšna predstava je značilna za obdobje po drugi svetovni vojni. To ob- dobje miru in blagostanja, katerega prvi del nekateri imenujejo kar nova moder- na zlata doba, Francozi pa »Trente glorieuses«, se z vojno v Ukrajini zagotovo končuje. Tudi zato je vojna v Ukrajini dojeta kot kruta. Vendar pa ne gre za ide- ološko predstavo, ki bi bila zvedljiva zgolj na povojno obdobje. Ali pa na racio- nalni optimizem, ki smo ga omenili zgoraj. Navidezno zmago in prevlado miru je treba postaviti še v nek drug kontekst. In sicer v kontekst konca napoleonskih vojn, kontekst, ki ga vzpostavljata dunajski (1815), zatem pa še ljubljanski kon- gres (1821) Svete Alianse. Mir, ki sta ga prinesla, je treba misliti na ozadju vzpo- na liberalizma. Utemeljitev tega je prvi podal Benjamin Constant, ki je zapisal, da smo »prispeli v dobo trgovine, v čas, ki mora naslediti dobo vojne, prav tako kot je doba vojne nadomestila dobo pred njo«31. Doba trgovine in posla naj bi torej zamenjala dobo vojne. Posledično takšno videnje pripelje do situacije, ko sama razlika med vojno in mirom navidezno povsem izgine. In po tej poti pride- mo do današnjega trenutka, ko, kot pokažeta Maurizio Lazzarato in Eric Alliez, ki v svojem delu tematizirata notranjo vez med kapitalom in vojno, sodobni fi- nančni kapitalizem nastopi kot nekakšno »nadaljevanje krvave vojne z drugimi sredstvi«: »Dva visoka častnika v kitajskih zračnih silah, Qiao Liang in Wang Xiangsui, opredeljujeta finančne ofenzive kot ʻbrezkrvne vojne’; hladno nasilje, prav tako kruto in učinkovito kot ʻkrvave vojne’. Z globalizacijo smo, pojasnjuje- ta, ʻob zoževanju bojnega prostora v ožjem smislu, hkrati ves svet spremenili v bojno polje v širšem smislu’. Širjenje vojne in množenje njenih domenskih imen je privedlo do vzpostavitve kontinuuma med vojno, gospodarstvom in politiko. In liberalizem je bil že od začetka filozofija totalne vojne«32. Poanta je torej v tem, da je resda (krvavih) vojn morda manj, se pa vojna nadaljuje z drugimi sredstvi. Še več – navidezno izginuli člen (vojna) je vase pogoltnil drugega (mir). Vse to pa gre skupaj s tem, da vojne nastopajo kot vsem manj upravičene. Načeloma danes velja, da je le obrambna vojna nekaj upravičenega. Takšno poj- 31 Navajamo po: Éric Alliez in Maurizio Lazzarato, Wars and Capital, Cambridge (Ma.) in London, Semiotexte in MIT Press, 2016, str. 109. 32 Ibid., str. 13. FV_01_2022.indd 112 11/11/2022 11:22 113 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) movanje se opira na Avguštinove ideje o pravični vojni, ki jih je potem v 13. sto- letju izpopolnil Tomaž Akvinski z zdaj že kanoničnim razlikovanjem med jus ad bellum (»pravo/pravičnost v prehodu v vojno«, pogoji, pod katerimi je mo- ralno upravičeno vstopiti v vojno) in jus in bello (»pravo/pravičnost v vojni«, pravila in ravnanje, ko so spopadi v teku). Kaj je upravičen razlog za nastop vojne je sicer vse do danes ostalo predmet kontroverz, glede tega že načeloma, kaj šele v konkretnih primerih, kot je vojna v Ukrajini, strinjanja ni. Glede sa- mih pravil v oboroženem spopadu, kar je Tomaž Akvinski imenoval jus in bello, pa tudi še danes obstaja globalen konsenz: vojno naj urejajo posebna pravila. Mednarodno zavezujočih konvencij o tem je bilo v modernih časih, vse od sre- de devetnajstega stoletja dalje, že kar nekaj33, danes pa je dejansko zavezujoča tako imenovana ženevska konvencija. In čeprav običajno govorimo o ženevski konvenciji v ednini, je v resnici teh konvencij več34. Gre za štiri konvencije, ki so jih sprejeli 12. avgusta leta 1949 in ki jih formalno sprejemajo vse države sveta. V teku časa so se konvencijam pridružili še trije ženevski protokoli, vse skupaj pa potem opredeljuje skupek pravil, ki naj bi veljal med oboroženimi spopadi. Prva ženevska konvencija tako posebej ureja položaj ranjencev in bolnikov obo- roženih sil v vojni oziroma oboroženem spopadu, druga to opredeljuje glede na spopade na morju, tretja govori o ravnanju z vojnimi ujetniki, četrta ureja ravna- nje s civilisti. Vse te konvencije in protokoli predstavljajo temeljni okvir medna- rodnega humanitarnega prava, ki ureja pravila vodenja oboroženih konfliktov. A konvencije ne opredeljujejo le pravil, ki naj bi se jih držale udeležene strani v oboroženem konfliktu, pač pa tudi podrobneje določajo, kaj konkretno predsta- vlja kršitev teh pravil – od namernega pobijanja civilov in vojakov, povzročanja trpljenja le-tem, nečloveškega ravnanja z njimi, mučenja. Vse, kar ni strogo vo- jaško upravičeno z vojaško nujnostjo, je z ženevskimi konvencijami prepoveda- no, saj povzroča »dodatno nepotrebno trpljenje«. Seveda so zadeve tako zasta- vljene načelno, velikokrat se jih krši, a podrobnosti za nas tu niso pomembne. Pomembno je, da obstajajo skupna načela, skupno ugotovljene kršitve, da je vse to zapisano in podpisano, da obstaja protokol izvajanja ter neodvisen mehani- zem nadzora in kaznovanja. Skratka, pomembno je, da obstaja skupni medna- 33 Za kako obsežen in nenehno se spreminjajoč spisek teh konvencij gre, je lepo razvidno iz strani Wikipedije (https://en.wikipedia.org/wiki/Law_of_war#International_treaties_on_ the_laws_of_war, (dostopano 15. junij 2022). 34 Prim. Ženevske konvencije in dopolnilni protokoli, I. del Konvencije, zbirka Mednarodno pra- vo in Mednarodni dokumenti, priprava knjižice M. Grašek et al., prev. Š. Dejak Motoh et al., Ljubljana, Založba FDV in MZZ RS, 2019. FV_01_2022.indd 113 11/11/2022 11:22 114 peter klepec rodni standard, zavezujoči konsenz glede meja nesprejemljivega. Kaj pa je tisto zares nesprejemljivo? Krutosti, v takšni in drugačni obliki, zanje ni upravičila. Mirno lahko tako rečemo, da ženevske konvencije skušajo preprečiti krutosti, ki nastanejo z oboroženimi spopadi. Podvojitev krutosti A katere krutosti, pravzaprav? Ob tem vprašanju nastopa določeno nelagodje. Jasno je, da je krutost za vse nesprejemljiva, toda povsem izogniti se je ne more- mo, kolikor nek oboroženi spopad, vojna, pač obstaja. Tako naletimo na podvo- jitev krutosti: ena je očitno nepotrebna, prepovedana in odpravljiva, druga, si- cer načeloma nezaželena in nehotena, pa je neodpravljiva, saj pritiče sami stva- ri, tj. vojni. Kot da bi poleg tistih krutosti, ki so »neizogibne«, oziroma, pogojno rečeno »dovoljene«, saj zadevajo »legalno«, a kruto nasilje vojne, obstajale še krutosti, ki so nepotrebne, pogrešljive in odpravljive. Kot da bi imeli opravka s substancialnimi in s kontingentnimi krutostmi. Z legitimnimi in nelegitimnimi. Čeprav so vse krutosti odvratne, pa vseeno nekaterih, dokler pač obstaja vojna35 – no, verjetno pa še kaj, saj krutost ni povezana le z vojno –, ni mogoče odpra- viti ali kaznovati. Drugače rečeno, vojna kot taka, najbolj »normalna« vojna, če kaj takega sploh obstaja, je nasilje. Ki s seboj prinaša krutost. Ali, če se poslužimo manj citirane Clausewitzeve definicije: vojna je »akt sile, da bi nasprotnika primorali k izpol- 35 Pri vprašanju, ali je vojno mogoče odpraviti, je indikativno stališče, ki ga ob tem predsta- vi Freud v spisu »Aktualna razmišljanja o vojni in smrti« iz leta 1915: »Vojne pa ni mogoče odpraviti; dokler bodo življenjske razmere ljudstev tako različne in zavračanje drugega tako silovito, vojn ne bo mogoče preprečiti.« (Sigmund Freud, Spisi o družbi in religiji, prev. Simon Hajdini et al., Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2007, str. 237.) Da ne bo nesporazuma, Freud ni ne pesimist ne cinik, vojna zanj ni nekaj sprejemljive- ga in preprosto »dejstvo«, ki ga je treba vzeti v zakup. Nasprotno, kot se glasi v spisu iz leta 1932 »Zakaj vojna?«, »vse, kar podpira kulturni razvoj, deluje tudi proti vojni« (Ibid., str. 408). Freud je tako po eni strani razsvetljenec, zanj sta civilizacija in kultura zoper- stavljeni vojni, vseeno pa ni ne naivni optimist, ne zagrenjeni pesimist, čeprav skušajo mnogi teme, ki pri njem prevladajo po prvi svetovni vojni, zlasti pa »nagon smrti«, na- prtiti prav njegovemu osebnemu pesimizmu. Razpravo o tu seveda puščamo ob strani. Omeniti pa vendarle še nekaj. Kakopak je tudi za Freuda vojna odvratna, grozna in kru- ta: »In sicer je videti, da estetska poniževanja vojne nimajo dosti manjšega deleža pri našem uporu kot njene krutosti.« (Ibid.) FV_01_2022.indd 114 11/11/2022 11:22 115 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) nitvi naše volje«36. Toda ta akt sile za Clausewitza vendarle ohranja neka pravi- la, nenazadnje smo že zgoraj omenili, da krutost za Clausewitza ni cilj. Vseeno pa se ji tudi sam ne izogne. Ko, na primer, trdi, da je vojna kot dvoboj, v kate- rem skuša vsakdo drugega fizično primorati, da bi izpolnil njegovo voljo. Vojna je tako za Clausewitza razširjeni dvoboj, sestavljena je iz nešteto posameznih dvobojev. To pa implicira vsaj dvoje. Najprej neko viteško in romantično fan- tazmagorijo časti, dostojanstva in vsega ostalega, kar pritiče dvoboju kot take- mu. Vključno z vsemi romantično-mačističnimi predstavami neposrednega boja mož na moža, prsa ob prsa, ki jih je kot udeleženec prve svetovne vojne tako močno in vzneseno poveličeval Ernst Jünger. Uporaba primera dvoboja pa v re- snici ni najbolj posrečena. Resda dvoboj prinaša imaginarno razsežnost »Jaz ali ti!«, ki je tako značilna za upravičevanja nasilja v vojni, češ, primoran sem se bil braniti, če naj se izognem uničenju. Iz takšne vojne se lahko izvlečemo le s pokončanjem nasprotnika, medtem ko je to v dvoboju zadeva »časti«, s čimer se subjektivno operemo odgovornosti in krivde za vse nasilje. Vendar pa podob- no velja, če preidemo k drugi točki, tudi za vojno. Čeprav je vojna sestavljena iz subjektivnega, ga presega. V tem pomenu strogo vzeto nasilje v njej ni dojeto kot subjektivno, čeprav se opira na številne subjektivne odločitve in dejanja. Kolikor gre za prekoračitve strogo vojaškega delovanja, gre za kršitve ženevske konvencije. A vojna je lahko zločinska, četudi v njej strogo vzeto ni vojnih zlo- činov. V tem pomenu gre za nekakšno objektivno, kolektivno krutost, ki pa ni kruta le do nasprotnikove, temveč tudi do lastne strani. V vsaki vojni trpijo naj- prej vojaki. Ali, kot pravi Badiou: »Moderna vojna predstavlja dolgo obdobje tr- pljenja za milijone anonimnih soldatov, obdobje mračne izpostavljenosti smrti, blatnim jarkom in ruševinam.«37 Krutost vojne pa se dotakne tudi civilistov. In tistih tretjih, ki z vojno nimajo neposredno prav nič. Vojna v Ukrajini bo, na pri- mer, po sedanjih ocenah povzročila povišanje cene žita na svetovnem trgu (obe udeležene strani sta eni največjih svetovnih proizvajalk pšenice), kar bo pov- zročilo lakoto in posledično smrt številnih ljudi v revnih državah, ki pa s samo vojno nimajo nič. Kot vsaka vojna bo ponudila priložnost vojnim špekulantom, pa naj gre za ceno nafte, plina, energije, ali česa drugega. Nobena konvencija, pogodba ali mednarodni protokol tega ne ureja in ne kaznuje, pa naj bo to še tako kruto in neusmiljeno. 36 Clausewitz, O vojni, str. 18. 37 Alain Badiou, La relation énigmatique entre philosophie et politique, Pariz, Éditions Germina, 2011, str. 62. FV_01_2022.indd 115 11/11/2022 11:22 116 peter klepec Tu smo sredi paradoksa, ki ga pred nas postavlja krutost, saj vselej nastopa na več ravneh. V obravnavanem primeru se razdeli na odpravljivo in neodpravljivo krutost, ki spada k »naravi«, »bistvu« oboroženega spopada ali vojne. Pa tudi posla, kolikor je vojna posel in kolikor je posel vojna. Vojna je tako krutost na višjo potenco in tudi tu velja logika slovitega Brechtovega rekla – kaj je (posa- mezna/posameznikova) krutost v primerjavi z vojno (s krutostjo) kot tako? Kaj je vojni zločin v primerjavi z zločinom vojne kot take? Tu nam ne gre za poceni mo- raliziranje ali cinično relativiziranje, pač pa prej za izpostavitev paradoksnega statusa same krutosti. Seveda vojni zločin ostaja zločin, toda tudi vojna je v ne- kem pomenu zločin, ki pa se ga ne preganja kot takega38. Kot da bi tu imeli oprav- ka s paradoksom, da se »resnična regulativna moč zakona ne nahaja v njegovih neposrednih prepovedih, v delitvi naših dejanj na dovoljena in prepovedana, temveč v reguliranju samih kršitev prepovedi: zakon molče priznava, da so neke osnovne prepovedi kršene (ali nas celo diskretno nagovarja k temu) […]. Celotna poanta zakona je regulirati: brez kršitev sploh ne bi bilo potrebe po zakonu.«39 Kaj to pomeni v primeru krutosti? To, da je Zakon (lahko) krut, ne more biti pa krutost Zakon. Lahko je le dodatek, tisto, kar gre zraven, kajti zakon ostaja za- kon, zločin pa zločin. Toda za krutost ne velja isto, saj je podvojena, razcepljena, zamejena z drugo krutostjo, tako kot je nasilje vedno zamejeno z drugim nasi- ljem. Vsako »nasilje je kot sredstvo pravopostavljajoče ali pravoohranjujoče«40, obenem pa obstaja še božje nasilje, če se skličemo na Benjamina. Zaradi vsega navedenega so s krutostjo, če se ji sedaj posvetimo malce podrob- neje, precejšnje težave. Dela, ki so ji posvečena, so redka,41 opredelitve, ki sega- 38 Vsaj zaenkrat še ne. Naj za ilustracijo navedemo odlomek, o katerem bi sicer lahko raz- pravljali na dolgo in široko, v katerem Pinker trdi naslednje: »Največja sprememba v med- narodnem redu pa je pogled, ki mu dajemo vse premajhen pomen: vojna je protizakonita. Večji del zgodovine ni bilo tako. Močni so vladali, vojna je bila nadaljevanje diplomacije z drugimi sredstvi, zmagovalcu je pripadel plen. […] To se danes ne more zgoditi: države so se zavezale k temu, da se ne vojskujejo, razen v samoobrambi ali z odobritvijo varnost- nega sveta Združenih narodov. Države so nesmrtne, meje so podedovane, država, ki se poda v vojno, pa lahko pričakuje, da jo bodo druge kaznovale, ne pa podprle.« Pinker, Razsvetljenstvo zdaj, str. 234–235. 39 Slavoj Žižek, The Surplus-Enjoyment. A Guide for the Non-Perplexed, London in New York, Bloomsbury, 2022, str. 163. 40 Prim. Walter Benjamin, H kritiki nasilja, prev. M. Petrovec-Fuhrmann, Razpol 12, Problemi, 50 (1-2/2002), str. 129. 41 Za dober osnovni pregled prim.: Giorgio Baruchello, Philosophy of Cruelty. Collected Philosophical Essays, Gatineau, Nortwest Passage Books, 2017. FV_01_2022.indd 116 11/11/2022 11:22 117 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) jo od Aristotela prek Montaigna, Machiavellija, Sada, Nietzscheja do Artauda in Rosseta, pa praktično nimajo skupnega imenovalca. V čem je pravzaprav spe- cifičnost krutosti? Je krutost nekaj specifičnega za človeka? Ali pa je, naspro- tno, »realnost po svoji naravi kruta«42, kot v svoji filozofiji realnega trdi Clément Rosset? »S ʻkrutostjo’ realnega, pravi Rosset, naprej razumem, to je samoumev- no, intrinzično bolečo in tragično naravo realnosti.«43 Tako je za Rosseta lahko kruta resnica, a tudi ljubezen: »[k]rutost realnosti se na posebej spektakularen in pomenljiv način ponazarja v krutosti ljubezni«44. Tu se ne moremo spuščati v paradokse Rossetove »etike krutosti«,45 jasno pa je, da Rosset meri na to, da ne kultura, ne narava sama po sebi nista kruta, pač pa se krutost drži samega real- nega. Rosset pri tem meri na neko razsežnost, ki je ni mogoče zvesti na običajno razumevanje realnega. Realno je zanj vselej podvojeno in v tej podvojitvi, gubi, obstaja tudi krutost – kot nekakšen presežek/izmeček same realnosti. Krutost je torej nek fenomen, ki zadeva samo presežnost kot tako. Pa še nekaj je nedvomno značilno za krutost. To, da je uganka, kot izpostavlja Marcel Henaff46. Pri tem ne gre samo za to, da je krutost dojeta kot hkrati nemožna in prepovedana, pač pa tudi za to, da je kljub temu vsepovsod. Vsi smo kruti, krutost se nenehno dogaja in ponavlja, navkljub skorajda univerzalnemu konsenzu, da je nezaželena in ne- sprejemljiva. Za Henaffa je v tem tudi določena uganka krutosti, kar ne pomeni samo to, da je je zanj krutost nekaj težko pojasnljivega, pač pa tudi to, da gre pri krutosti za nek presežek v pomenu »nasilja v nasilju«. Ki ga ni mogoče zlahka opredeliti. Predvsem pa ga ni mogoče kar tako odpraviti. Uganka krutosti, vpra- šanje, kaj sploh je, je tako povezana z njeno nespravljivostjo/neodpravljivostjo, s tem, da kruto dejanje (ali ne-dejanje), tudi, če odpravimo njegove posledice in če ga skušamo simbolno izničiti, v nekem pomenu ni odpravljivo. Krutost je tako po eni strani presežnost, prestopi nek prag in v tem pomenu pri njej »ne gre za kvantitativno mero nasilja«.47 Ta prekoračitev je neizbrisna, krutost s svojim dejanjem povzroči učinek nepovratnega. Ravno zato pa je krutost tudi nekaj ne- prebavljivega, ne le v smislu gnusnosti, pač pa tudi v smislu dialektike – krutost 42 Clément Rosset, Le principe de cruauté, Pariz, Minuit, 1988, str. 18. 43 Ibid., str. 17. 44 Ibid., str. 50. 45 Ibid., str. 7. 46 Navajamo po: Wolfgang Müller-Funk, Crudelitas. Zwölf Kapital einer Diskursgeschichte der Grausamkeit, Berlin, Matthes in Seitz, 2022, str. 17–18. 47 Ibid., str. 301. FV_01_2022.indd 117 11/11/2022 11:22 118 peter klepec je »kost v grlu«. V tem smislu se nahaja nasproti Aufhebung, je, če lahko tako re- čemo, njeno nemožno, njeno realno v lacanovskem pomenu besede. Prepoznavnost krutosti. Znova o krutosti vojne (v Ukrajini) Spontana ideologija, na katero se opira konsenzualno zavračanje krutosti, se seveda za vse zgoraj omenjene paradokse krutosti ne zmeni. Zanjo je krutost ne- kaj samo po sebi prepoznavnega in očitnega, Zlega. Brž, ko to zlo prepoznamo, ga je treba izničiti in izgnati. To pa je mogoče zato, ker se krutost spontano veže zgolj na namerno povzročanje trpljenja (živemu bitju). In na užitek, ki nastopi ob tem. Takšen užitek se potem veže na neko patološko manjšino sprevržencev, perverznežev in sadistov. A tu so zadeve bolj zapletene, kot se morda zdi na prvi pogled. Ne le, da je popularna predstava tega, kar imenujemo sadizem, precej ohlapno vezana na samega de Sada in da je tudi sicer podložna marsikateremu predsodku48, pač pa tudi krutost ni vedno in povsod povezana z užitkom, vsaj kakršnega se ga razume na prvo žogo. Ključno pri krutosti ni toliko volja, delo- vanje ali užitek, pač pa intenca, ki pa se lahko izkazuje skozi svoje nasprotje, kot neintenca, kot nedelovanje. Kot ignoranca in indiferenca. Še več. Četudi krutost lahko vključuje trpljenje in nasilje, ni vsako kruto dejanje nasilno. In obratno, ni vsako nasilno dejanje kruto. Denimo, če me nekdo prosi za pomoč, ali pa bi lahko nekomu pomagal, ne da bi me to karkoli stalo, pa tega ne storim, sem lahko krut, ne da bi bil nasilen. To mi lahko tudi ni v zabavo ali ugodje (mi je pa lahko v užitek, kakor ga pojmuje lacanovska psihoanaliza). Tu se tudi odpi- ra neka razsežnost, ki jo na tem lahko le nakažemo, razsežnost, kjer izgubimo možnost distance do krutosti, saj smo vanjo dobesedno potopljeni. Krutost je v tem smislu, kot izpostavlja Lacan v Etiki psihoanalize, povezana s temelji civili- zacije in kulture, osnovami družbenega življenja in »v tej smeri je ljubiti svojega bližnjega lahko najbolj kruta od vseh poti.«49 Do bližnjika smo namreč vedno v tekmovalnem, imaginarnem razmerju, k čemur spadajo tudi zavist, kraja užitka in krutost. O tem govori Freud v svojem delu Nelagodje v kulturi, v katerem tudi naslika »šokantno, škandalozno podobo [bližnjika] — podobo zlobnega, pogub- nega bližnjika, ki nam ne bo prizanesel z nobeno krutostjo v boju za njegovo lastno ugodje. Bližnjik, nam pove Freud, je naš nadjaz, sadistični vir moralne- 48 Širše smo o tem že pisali: Klepec, »Sadizem, Schadenfreude in krutost«, str. 174–198. 49 Jacques Lacan, Etika psihoanalize. Seminar. Knjiga VII., prev. E. D. Bahovec et al., Ljubljana, Delavska enotnost, 1988, str. 193. FV_01_2022.indd 118 11/11/2022 11:22 119 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) ga zakona.«50 Krutost ni le »temna stran« kulture, kot poudarita Nietzsche51 in Benjamin, pač pa zadeva številne nelagodne plati sodobnega življenja, ki nas notranje zadevajo mnogo bolj, kot smo si pripravljeni priznati. Krutost ni nič manj kot za Freuda fetiš »dvojno zvozlana iz nasprotij«.52 A pustimo podrobnosti. Ključno je, da krutost ni tako premočrtno prepoznavna, kot nam jo slikajo popularne predstave, ki nam kot krute predstavljajo čudake. Kot je že omenjeni Sade, ali kak drug popularno znani lik, denimo lik Cruelle (nomen est omen) iz Disneyeve zgodbe posnete po Smithovi predlogi o 101 dal- matincu. Namen takšnih poenostavitev je v resnici zameglitev tega, kot v nedav- no izšli študiji o krutosti pravi Wolfgang Müller-Funk, da je krutost veliko bolj »kompleksen in kompliciran fenomen«,53 kot se običajno predpostavlja. Običajno se krutost predstavlja kot barbarsko, kar naj bi kot civiliziranci pustili za seboj. Tudi zato je vojna v Ukrajini dojeta kot kruta. Kajti z uničenjem urba- nih naselij, civilnih prebivališč, zločini nad civilnim prebivalstvom, priča ravno o tisti krutosti, za katero smo bili v Evropi prepričani, da se po drugi svetovni vojni (poseben primer, ki pa se tu ne moremo posvetiti so vojne na področju bi- vše Jugoslavije), na evropskih tleh ne bi smela več zgoditi. Vojna v Ukrajini z vso brutalnostjo spominja na najhujše vojne, kar jih je kadarkoli doživelo človeštvo. Brutalnost, mimogrede, je zgolj drugo ime za krutost, za tisto plat krutosti, ki se domnevno drži surovosti, narave, tistega, kar je najnižje v človeku, živalskosti. Težava pa je v tem, da krutost zadeva tudi tisto civilizirano v človeku. Najvišje in najnižje v krutosti sovpadeta, tako kot v heglovski spekulativni sodbi: krutost obsega točko, kjer je človek najmanj človek, njegovo najbolj brutalno, surovo plat, in obenem točko, kjer je človek najbolj civiliziran, prefinjen, rafiniran, naj- bolj človeški – pa vendar, krut. V krutosti pride do kratkega stika med tistim, kar je najbolj barbarsko in surovo, ter tistim, kar je najbolj civilizirano in prefinje- no. V krutosti narava in kultura sovpadeta, zato se progresistična ideologija, ki izginotje krutosti veže na napredek in civilizacijo, tako zelo moti. Z napredkom je krutosti kvečjemu več, ne pa manj. Kje natanko nastopi krutost pa je vselej 50 Joan Copjec, »Krojaški nadjaz«, prev. A. Zupančič, Razpol 6, Problemi, 28 (6/1990), str. 88. 51 O tematiki krutosti pri Nietzscheju glej briljantni prispevek Aleša Bunte v pričujoči števil- ki: Bunta, Aleš (2022), »Nietzsche, krutost, mazohizem, genealogija«, Filozofski vestnik, 43 (1/2022), str. 67–99, DOI: 10.3986/fv.43.1.04. 52 Freud, Metapsihološki spisi, str. 407. 53 Müller-Funk, Crudelitas, str. 36. FV_01_2022.indd 119 11/11/2022 11:22 120 peter klepec odvisno od konkretnega primera, od prekoračitve praga, presežka, pretiravanja. In zato so najbolj krute in najhujše vojne tiste, pri katerih imamo opravka z naj- večjim pretiravanjem, z največjim uničenjem. Najhujše vojne pa so vojne, ki zadevajo vse. Zgled tega sta obe svetovni vojni v dvajsetem stoletju. Vojne, ki trajajo dolgo in povzročijo veliko uničenja, so vedno tudi predmet premislekov in refleksij – Mansfield v svoji knjigi o fenomenu voj- ne trdi, da vsakega velikega misleca definira vojna njegovega časa. Kar predsta- vlja, ne da bi sicer Mansfield to omenil ali razvil, zanimivo variacijo Heglovega rekla, da je filozofija njen čas v mislih. Z dodatkom, da ta čas vselej določa neka konkretna vojna. Mansfield skuša tako vsakogar od mislecev, ki jih preučuje, po- staviti v razmerje do vojn, ki so definirale njihov čas ali »prevladovale v njihovi dobi: Hobbes, verske in državljanske vojne 17. stoletja; Clausewitz, vojne revolu- cionarne in napoleonske dobe, v kateri je ljudstvo postalo prvič glavni igralec; Freud, prva svetovna vojna; Foucault, vojna rasnega holokavsta; Virilio, hla- dna vojna vzajemno zagotovljenega Uničenja; Baudrillard, Prva zalivska vojna; Žižek, vojna proti terorizmu«54. Vojne, ki sprožijo veliko uničenja, sprožijo naj- več refleksije in posledično največ naredijo za mir. Kajti po takšnih vojnah si nihče več ne želi vojne. Nikoli več! Never again! Takšna vojna je bila druga sve- tovna vojna. Takšna vojna je bila tudi tridesetletna vojna v 17. stoletju, katere sodobniki so bili, med drugim, Descartes, Galileo, Mersenne, Grotius, Gassendi, Hobbes in Baltasar Gracian. Ta vojna se je končala z vestfalsko pogodbo iz leta 1648, ki predstavlja temeljni kamen sodobne mednarodne ureditve. Ki teme- lji na suverenosti nacionalnih držav, ozemeljski celovitosti in nedotakljivosti. Države imajo enake pravice, a se ne smejo vmešavati v notranje zadeve drugih držav. Gre za določila, ki veljajo še danes in ki so, med drugim, svojčas vzbudila upanje, da je možen večen mir. Idejo je najprej sredi 18. stoletja razdelal Abbé st. Pierre, za njim pa jo je povzel tudi Kant, ki v svojem spisu »O večnem miru« izle- ta 1795 utemeljuje idejo večnega miru prav na tej podlagi: »Nobene samostojne države (majhne ali velike, to je tukaj vseeno) si ne sme druga država pridobiti z delovanjem, zamenjavo, odkupom ali podaritvijo.«55 54 Mansfield, Theorizing War, str. 162. 55 Immanuel Kant, »K večnemu miru: filozofski osnutek«, prev. S. Tomšič na podlagi prevoda Izidorja Cankarja, v: isti, Zgodovinsko-politični spisi, ur. R. Riha, Ljubljana, Založba ZRC, 2006, str. 90. FV_01_2022.indd 120 11/11/2022 11:22 121 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) Vendar pa tako želenega večnega miru (žal) ni bilo. Nastopile so moderne vojne, katerih tendenca je bila vse bolj v tem, da so skušale povzročiti čim več uniče- nja in da je v njih vse bolj naraščalo število civilnih žrtev. Zato so moderne vojne postajale vse bolj krute, s čimer je obdobje miru po drugi svetovni vojni skuša- lo prekiniti, narediti konec. Na osnovi vestfalskih temeljev je po drugi svetov- ni vojni nastala nova mednarodna ureditev z raznoraznimi institucijami, kot je Organizacija združenih narodov, pa tudi s kompleksno mrežo raznih mednaro- dnih sporazumov in konvencij. Temu, načeloma, sledijo sodobne vojne, ki naj bi se strogo omejile na uničevanje vojaških ciljev. Ruska agresija na sosednjo državo s totalnim uničenjem celih mest in z namenom trajne prilastitve terito- rija, je z vsem tem prelomila. Prav to skuša izpostaviti povezava med krutostjo in vojno v Ukrajini, namreč, da Rusija nima nobenega upravičljivega razloga za svojo agresijo. Čeprav sama skuša podati take razloge, pa se tudi sama zaveda, da je agresija na neodvisno, suvereno državo (ki ji seveda to suverenost odreka, a to je že druga zgodba), prestop določene meje, ki v povojni ureditvi v Evropi predstavlja precedens. Seveda ima ruska agresija svoje strateške, ekonomske, politične, zgodovinske in druge razloge, o katerih je mogoče razpravljati, a to nas tu ne zanima. Izpostaviti želimo le to, da povezovanje vojne v Ukrajini s kru- tostjo izpostavlja slednjo kot nekaj, kar je brez razloga. Kar je nekaj arbitrarnega in svojevoljnega. In kar uvaja zakon sile, zakon močnejšega, kar pa ima konse- kvence za mednarodni pravni red in za globalna razmerja velesil. Kakšen konec dvajsetega stoletja? S tem pa je povezano še nekaj drugega. Vse skupaj se namreč vpisuje v nek kon- kretni idejno zgodovinski kontekst. Najbolj zavržena in skrajna dejanja, ka- kršna je krutost, so namreč danes dojeta kot delo ekstremistov in skrajnežev. Takšna dejanja spadajo v preteklost. Zlasti v tisto najbolj skrajno, dvajseto sto- letje, »dobo skrajnosti«, »age of extremes« kot ga je v svoji knjigi iz leta 1994 po- imenoval sloviti zgodovinar Eric Hobsbawm. Zanj je bilo sicer dvajseto stoletje »kratko«, saj je sovpadalo s časom od leta 1917 do leta 1989. Torej s časom, ki si- cer ne traja dobesedno sto let, pač pa se začne leta 1917 z oktobrsko revolucijo in konča s padcem berlinskega zidu, leta 1989. O vsem tem je seveda mogoče raz- pravljati, podati tako razloge za, kot tudi razloge proti. Recimo, da je smiselno proces globalizacije, ki se je začel tam v sedmem in osmem desetletju devetnaj- stega stoletja, ki je pomenil vzpon imperializma, povezati z vzroki za nastanek prve svetovne vojne. A je to zgodbo, ki se nadaljuje v drugo svetovno vojno, ne- FV_01_2022.indd 121 11/11/2022 11:22 122 peter klepec koliko nerodno končati v letu 1917, saj še do danes ni končana. K vsemu temu bi seveda lahko dodali še marsikaj, a naj to tu zadostuje. Ključno pri interpretaciji dvajsetega stoletja, kot jo je podal Hobsbawm, pa je, da gre za nek pogled, ki sto- letje dojema kot eno samo zmoto. In kot en sam proces, ki se je začel in zaključil, končal. Seveda se postavljajo številna vprašanja (Zakaj pri dvajsetem stoletju iz- postaviti en sam proces? Zakaj prav ta? Zakaj ga je konec?), najpomembneje pri vsem skupaj pa je, da je Hobsbawm s tem (nehote) pristal na Fukuyamin pogled, ki je zaradi zmagoslavja liberalno-demokratskega modela ob padcu berlinske- ga zidu pričel (prehitro, seveda) govoriti o »koncu zgodovine«. In posledično tudi dvajsetega stoletja. Danes je jasno, da zgodovine v 1990-ih ni bilo konec. In to priznava tudi Fukuyama. Jasno je tudi, da marsičesa ni konec tako, kot si to spontano ideološko predstavljamo, kajti s koncem, s samim pojmovanjem kon- ca, so vedno težave.56 Nemara pa je tudi zato zgodba s koncem dvajsetega stoletja bolj zapletena. Najprej zato, ker je bil konec kot konec vselej že vpleten, vključen v samorazu- mevanje dvajsetega stoletja. Konec je eden temeljnih konceptov dvajsetega sto- letja, če hočete. Stoletje je hotelo pokončati vse, kar muje predhodilo, bilo je stoletje modernizma. Hotelo je predstavljati nov začetek. A ne le to, vselej je ho- telo začeti znova, začetki dobesedno »iz točke nič«. Potem, ko je dodobra vzelo zalet, pa je, paradoksno, hotelo pokončati tudi samo sebe. »Prenova«, ki sledi drugi svetovni vojni, katere posledica je obdobje obilja in miru, je klasičen pri- mer tega in je veliko bolj, kot bi (si sama) hotela priznati, vpeta v to logiko. To pa velja tudi za pogled, ki »vidi« konec dvajsetega stoletja v letu 1989. Čeprav je videti, da ta logika in ta pogled nastopita ob izteku samega stoletja, dejansko nastopita že veliko prej, že sredi samega stoletja. Zmagoslavje vsega tega dati- ra v čas po letu 1945, torej sredi dvajsetega stoletja. Takrat se začne tudi govor o »odprti družbi in njenih sovražnikih« (Popper) in o »totalitarizmu« (Arendt), in tako naprej. Takrat nastopi prenova mednarodne ureditve, prenova pojmo- vanja človekovih pravic, nova (ženevska) konvencija, in, kot smo pripomnili že uvodoma, tudi sistematični pregon krutosti. Kaj je cilj te »prenove«, ki na kon- cu sovpade z globalno ameriško prevlado? Najprej je narediti konec nacizmu in fašizmu, kar se zgodi z drugo svetovno vojno (Fašizma s tem seveda še zdaleč ni konec, a pustimo to.). Nato, v času hladne vojne, je »biti demokratična alterna- 56 O tem izvrstno: Alenka Zupančič, Konec, Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2019. FV_01_2022.indd 122 11/11/2022 11:22 123 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) tiva« vhodnemu bloku. Narediti konec, pokončati ZSSR, Kitajsko. Kar pomeni: pokončati skrajnosti, ekstremizme, socializem. A tudi revščino, bedo, nasilje, krutost. Navsezadnje pa tudi vojno. Geslo tega obdobja je: »Nikoli več tega«, »plus jamais ça«! In katera strast je tej »prenovi« šla najbolj na živce? Natanko »passion du réel«, strast realnega/strast do realnega, ki, kot je izvrstno pokazal Alain Badiou v svo- jem delu Dvajseto stoletje, predstavlja tisto, kar to stoletje vodi, definira in kar nudi »tudi ključ za celotno razumevanje tega stoletja«57 Gre za neko voljo, ki je skušala narediti konec vsemu, voljo, ki je skušala začeti iz nič. Tudi zaradi tega Badiou dvajseto stoletje označi za »voluntaristično stoletje«.58 Volja, in ne vednost, je tisto, kar opredeljuje dvajseto stoletje. V tem smislu ni nepomemb- no, da »20. stoletje odkrije in uprizori izjemno moč nevednosti, tega, kar Lacan povsem upravičeno imenuje ʻstrast do nevednosti’«.59 Nič čudnega, če potem dvajseto stoletje velja za »môro, barbarstvo skrušene civilizacije«.60 A dvajse- to stoletje ni preprosto barbarsko stoletje, je tudi stoletje, ki se hoče rešiti la- stnega barbarstva. Na vsak način. Za zmeraj. To voljo po končanju, pokončanju, dokončanju, destrukciji, Badiou izpostavi na različnih ravneh, zagotovo pa je ena izmed bolj pomembnih tudi vojna. Badiou gre celo tako daleč, da dvajseto stoletje označi za »stoletje vojne«, za stoletje, ki se dobesedno nahaja »pod pa- radigmo vojne«. V kakšnem smislu? Badiou v tem kontekstu pravi naslednje: »Pripomnimo, da ne gre za vojno v Heglovem smislu, za napoleonsko vojno. Za Hegla je vojna konstitutivni moment samozavedanja nekega naroda. Vojna ustvarja zavest, zlasti narodno. Toda vojna tega stoletja ni takšna, saj je ideja o vojni ideja o odločilni vojni, o zadnji vojni. Prva svetovna vojna je za vse ljudi slaba vojna, podla vojna, ki se ne sme ponoviti, od koder izhaja izraz ʻder des ders’ [ʻzadnja od zadnjih’ Op. PK]. Prva svetovna vojna mora biti nujno zadnja iz vrste slabih vojn. Svetu, ki je ustvaril to podlo vojno, je treba narediti konec. Toda vojni bo napravila konec vojna, neki drug tip vojne. Mir med leti 1918 in 1939 je namreč isto kot vojna. V ta mir nihče ne verjame. Potrebna je druga voj- na, ki bo zares zadnja.«61 57 Ibid., str. 50. 58 Prim.: Alain Badiou, 20. stoletje, prev. A. Žerjav, Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoana- lizo, 2005, str. 29. 59 Ibid., str. 69. 60 Ibid., str. 33. 61 Ibid., str. 52. FV_01_2022.indd 123 11/11/2022 11:22 124 peter klepec Potreben je zares še zadnji napor, da dokončamo in pokončamo »vojno«. Če Sade še zadnji napor veže na to, da postanemo republikanci, ga dvajseto sto- letje veže na vojno, ki bo pokončala vse vojne. In prinesla trajni mir. Kar ne- kaj časa je veljalo, da bo temu res tako. Zdaj, v luči nedavnih dogodkov, zlasti pa vojne v Ukrajini, pa se postavlja vprašanje, ali se je s padcem berlinskega zidu, s koncem hladne vojne, s sesutjem socializma in z razpadom ZSSR dvaj- seto stoletje dejansko in zares končalo? Seveda s tem ne merimo na koledarsko raven, pač pa na raven procesov, ki so dvajseto stoletje dejansko zaznamova- li. Drugače rečeno, dialektika dozdevka in realnega, ki je po Badiouju prevla- dovala čez celotno dvajseto stoletje, se s koledarskim koncem tega stoletja ni končala. Mogoče je prav s koledarskim nastopom enaindvajsetega stoletja šele zares postala aktualna. Spomnimo, med drugim, v tem kontekstu na nadreal- ni značaj dogodkov enajstega septembra, ki so zaznamovali koledarski začetek enaindvajsetega stoletja. K temu je treba prišteti mnoge druge nedavnih (ne) dogodke, vojno proti terorizmu, krizo 2008 in druge krize, zaradi katerih, vse do izbruha vojne v Ukrajini, živimo v nenehni krizi in vojni. V tem kontekstu pomeni slednji vojno v Ukrajini označiti za kruto, dejansko reči, da se dvajseto stoletje (še) ni končalo. Ob tem pa velja izpostaviti še nekaj, kar se posebej na nanaša še na nek vidik krutosti, kot ga izpostavlja dvajseto stoletje. Spomnimo, da je za Badiouja te- meljna strast dvajsetega stoletja, »strast do realnega brez morale«.62 Ta »brez morale« je seveda mogoče razumeti v številnih pomenih. »Strast do realnega« je po svojem notranjem ustroju kruta, ta krutost pa je nezasitna krutost freu- dovskega Nadjaza. Ta vselej od nas ne zahteva samo, da izpolnimo svojo dol- žnost, da zadostimo (njegovim) zahtevam, pač pa tudi, da damo od sebe vse. Resnično vse. Vse, česar smo zmožni – in še več! Da ponudimo sebe in da ponu- dimo tudi tisto, česar nimamo. To je prava krutost do samega sebe, to pomeni »iti čez sebe«, »iti preko sebe«. In v dvajsetem stoletju bi lahko to ponazorili s številnimi fenomeni od stahanovstva in udarništva do totalne mobilizacije. V času sodobne »družbe spektakla« jo lahko vidimo na delu na vseh področjih, v športu, umetnosti, družbi, politiki in raznoraznih resničnostnih šovih, kjer morajo nastopajoči prepričati gledalce/odjemalce, da so res dali vse od sebe, da so njihova čustva, užitki, strasti in emocije »pravi«, »pristni«, »avtentični«. Da niso le (za)igrani ali simulirani, pač pa resnični, realni. 62 Ibid., str. 85. FV_01_2022.indd 124 11/11/2022 11:22 125 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) V tem kontekstu ni nepomembno, da je Antonin Artaud svoje gledališče kru- tosti navezal na realno. Artaudov poskus oživitve gledališča pomeni biti zvest tistemu, kar nas dela žive, gledališče se mora za Artauda izenačiti z življenjem. Krutost je za Artauda »stanje duha«, »sla po življenju«, »vse, kar deluje, [je] kru- tost«. Z gledišča duha, pripominja Artaud, pomeni »kruto neizprosnost, strogo prizadevnost in odločenost, nepomirljivo in popolno opredeljenost.« Gledališče za Artauda ni mogoče brez elementa krutosti, v njem je treba ustvariti resnič- nost, ki je strašnejša od resnične resničnosti, resničnost, v katero je mogoče ver- jeti. Konec koncev ne ne gre več za gledališče, temveč za svet in za civilizacijo kot tako. Artaud pri tem izrecno pripominja tudi naslednje: »Pri tej Krutosti ne gre ne za sadizem ne za kri.«63 Cilj krutosti za Artauda torej ni trpinčenje, trpljenje in mučenje, temveč metoda, ki nam pričara nek drug svet. Svet se nam skozi krutost (lahko) pokaže v drugač- ni luči. Krutost nam »odpira oči«, kot je vedel že Nietzsche.64 In krutost vojne v Ukrajini – paradoksno, žalostno, cinično –, nam dejansko kaže svet v neki drugi luči. Lahko, da nam bo to omogočilo nov pogled na zadeve. Lahko, da nam bo to omogočilo »odpreti oči«. Ni pa nujno. Čisto možno je, da bo šlo za »spregled«, ki, kot je znano, v slovenščini pomeni hkrati dvoje nasprotnih stvari – nekaj uvi- deti, videti na novo in nečesa ne videti, nekaj spregledati. Quid pro quo? * * * V pričujočem prispevku smo skušali to dvoje in to dvojnost orisati skozi tematiko krutosti. Tega smo se lotili skozi številne kontekste, ki segajo na različne konce. Nedvomno bi morali dodati še marsikaj, a smo že sedaj predolgi. Naš namen je bil predvsem izpostaviti in izmeriti konsekvence neke konkretne izjave (»vojna v Ukrajini je kruta«), ki segajo od sodobnega pojmovanja vojne, krutosti, širše- ga zgodovinskega konteksta izjave, pa do ugotovitve, da smo v nekem pomenu z eno nogo še vedno trdno v dvajsetem stoletju. Morda bo prav z vojno v Ukrajini (znova) dvajseto stoletje (do)končno obračunalo s samim seboj. Bomo videli. 63 Antonin Artaud, Gledališče in njegov dvojnik, prev. A Berger, Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, 1994, str. 123. 64 Friedrich Nietzsche, Onstran dobrega in zlega. H genealogiji morale, prev. J. Moder in T. Bizjak, Ljubljana, Slovenska matica, 1988, str. 137. FV_01_2022.indd 125 11/11/2022 11:22 126 peter klepec Literatura Alliez, Éric in Maurizio Lazzarato, Wars and Capital, Cambridge (Ma.) in London, Semiotexte in MIT Press, 2016. Artaud, Antonin, Gledališče in njegov dvojnik, prev. A. Berger, Ljubljana, Mestno gledali- šče ljubljansko, 1994. Badiou Alain, 20. stoletje, prev. A. Žerjav, Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2005. Badiou Alain, La relation énigmatique entre philosophie et politique, Pariz, Éditions Germina, 2011. Badiou Alain, Notre mal vient de plus loin. Penser les tueries du 13 novembre, Pariz, Fayard, 2016. Benjamin, Walter, H kritiki nasilja, prev. Milka Petrovec-Fuhrmann, Razpol 12, Problemi, 50 (1–2/2002), str. 119–142. Bunta, Aleš, »Nietzsche, krutost, mazohizem, genealogija«, Filozofski vestnik, 43 (1/2022), str. 67–99, DOI: 10.3986/fv.43.1.04. Clausewitz, von, Carl (2004), O vojni, prev. S. Hozjan, prirejena izdaja, Ljubljana, Studia humanitatis, 2004. Conversations on Violence: An Anthology (2021), ur. B. Evans in A. Parr, London, Pluto Press, 2021. Copjec, Joan, »Krojaški nadjaz«, prev. A. Zupančič, Razpol 6, Problemi 38 (6/1990), str. 78–97. Di Cesare, Donatella, Torture, prev. D. Broder, Cambridge, Polity, 2018. Dolar, Mladen, Oficirji, služkinje in dimnikarji, Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoana- lizo, 2011. Freud, Sigmund), Tri razprave o seksualnosti, prev. M. Dobnikar, Ljubljana, Studia hu- manitatis, 1995. Freud, Sigmund, Spisi o družbi in religiji, prev. S. Hajdini et al., Ljubljana, Društvo za te- oretsko psihoanalizo, 2007. Freud, Sigmund, Metapsihološki spisi, prev. E. Bahovec et al., Ljubljana, Studia humani- tatis in Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2012. Judt, Tony, Postwar. A History of Europe Since 1945, New York, Penguin, 2005. Kant, Immanuel, Zgodovinsko-politični spisi, ur. R. Riha, prev. S. Tomšič et al., Ljubljana, Založba ZRC, 2006. Klepec, Peter, »Sadizem, Schadenfreude in krutost«, Filozofski vestnik, 42 (3/2021), str. 155–201 (DOI: 10.3986/fv.42.3.08). Lacan, Jacques, Etika psihoanalize. Seminar. Knjiga VII., prev. E. D. Bahovec et al., Ljubljana, Delavska enotnost, 1988. Mansfield, Nick, Theorizing War. From Hobbes to Badiou, Basingstoke, Palgrave Mac- Millan, 2008. FV_01_2022.indd 126 11/11/2022 11:22 127 premene krutosti v sodobni ideološki krajini (kot jo definira vojna v ukrajini) Müller-Funk, Wolfgang, Crudelitas. Zwölf Kapital einer Diskursgeschichte der Grausamkeit, Berlin, Matthes in Seitz, 2022. Nancy, Jean-Luc, Cruor. Suivi de Nostalgie du père, Pariz, Éditions Galilée, 2021. Neiman, Susan, Evil in Modern Thought. An Alternative History of Philosophy, Princeton in Oxford, Princeton University Press, 2002. Nelson, Maggie, The Art of Cruelty. A Reckoning, New York in London, W. W. Norton, 2012. Nietzsche, Friedrich, Onstran dobrega in zlega. H genealogiji morale, prev. J. Moder in T. Bizjak, Ljubljana, Slovenska matica, 1988. Pinker, Steven, The Better Angels of Nature: Why The Violence has Declined, New York, Viking Penguin, 2011. Pinker, Steven, Razsvetljenstvo zdaj. V zagovor razumu, znanosti, humanizmu in napred- ku, prev. Samo Kuščer, Ljubljana, Umco, 2019. Rosset, Clément, Le principe de cruauté, Pariz, Minuit, 1988. Zupančič, Alenka, Konec, Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2019. Ženevske konvencije in dopolnilni protokoli (2019), I. del. Konvencije, zbirka Mednarodno pravo in Mednarodni dokumenti, priprava knjižice M. Grašek et al., prev. Š. Dejak Motoh et al., Ljubljana, Založba FDV in MZZ RS. Žižek, Slavoj, »Premakniti podzemlje!«, Problemi, 50 (5–6/2004), str. 169–185. Žižek, Slavoj, The Surplus-Enjoyment. A Guide for the Non-Perplexed, London in New York, Bloomsbury, 2022. FV_01_2022.indd 127 11/11/2022 11:22