In bom onemel!
Ko me v drči dni, ki še ostanejo, hlodi mrzlih trupel zmanejo, kdo iveri bo sežgal v pepel?
Saj ne bo sestrice,
da bi v ruti nesla jih na Zale,
ne bo materinih ustnic, da spoznale
bi kot sol domače me solnice.
In ne bo očeta,
ne bo mene, da bi sad rodil,
jo j, moj Bog, da sem tako grešil,
da je v meni smrt rodu spočeta!
France Balantič  I   PostopačeTa smrt
Meum est propositum in taberna mori.
Pijan sem čez ta prag se opotekel, samo tu polkna niso še zaprta in vabi me nad vrati žolta trta, da vina mi nihče ne bo odrekel.
Nič več v laseh mi burja ne vihari in spev cesta me več ne bo preplašil, — ne vem že, kdaj mi je srce oprašil — iskanja zapustili so me čari.
Za pot sem smrti goden potepuh, od vse krvi le vina bo škrlat z razprtih ustnic morala izprati.
Ko med vlačugami mi bo končati, kraljico čakal bom, izgnani svat, da me poljubi ko zavržen kruh.
221