




UTRINKI.

Črtice in potopisi.

Spisal Franjo Krašovec.

Naslovno stran narisal

Hugon Gerbic.

Kranj 1908.

V samozaložbi. — Tiskal Iv. Pr, Lampret.

05

Prvi majnik.

'J amračeno jutro se je oznanjalo na oknu nizke
^  sobice na kraju velikega mesta. Na siro¬
mašni postelji je ležala žena, uničila jo je dolga
bolezen, ki je glasno govorila z nje bledih za¬
padlih lic.

Ne spi že dolgo. Njen razpaljen pogled teka
po črnem stropu in po golih stenah in se upira
na tla, kjer na slamnjači spi njen sin, edino bitje,
ki jo je vsaj grelo z ljubeznijo, ko ni mogla to
ljubezen nasititi in ji pomoči . . .

Ubogi deček! Zanj'ni svita solnca in zelenja
travnikov, ni detinskega smeha in iger — že leto
je priklenjena mati na posteljo boleznijo, za ka¬
tero ni leka, in dobri sinko je ne zapusti. Svoj
prosti čas posveča materi, kakor bi slutil v de-
tinski svoji duši, da je ljubezen edini denar, s
katerim morejo tudi reveži plačati in tešiti svoje
mučno življenje . . .

3

V resnici, življenje bede je težko življenje, in
ona živi tako že dolgo. Mož je ponesrečil v tovarni,
in sama je ostala vdova s tremi deteti. Delala je,
dokler je mogla, ali beda se je oglasila kmalu ...
Prodala je, kar se je prodati dalo, kakšno omaro,
kak komad obleke z boljših časov — mnogo tega
pri delavcih ni — in preselila se je. Sem se
je preselila. Resnica, sobica žalostna, temna in
vlažna, solnce sem malokdaj zablodi, ali prihrani
se vendarle nekoliko desetic . . .

To je bilo na jesen. To jesen sta zboleli naj¬
manjši dve deteti. Prišla je davica, seveda, zakaj
bi se ustavila pred revnim pragom uboge vdove?
Umrla sta oba otroka, ker beda je slab zdravnik ...
Pokopala jih je pred svetim večerom. Zmanjšale
so se skrbi, ali vendar so ji oči od plakanja po¬
rdele, materino srce je vendar vedno enako, vedno
ljubeče ...

Ostal ji je ta deček. Malokdaj so se smejale
njegove tihe oči in ž njih nezavedne žalosti je
govorilo mnogo več kot dvanajst let, beda ubija
cvetočo mladost ... In sili k premišljevanju, i
otročjo dušo sili k premišljevanju. Slišal je v šoli,
da je Kristus, Bog umrl za vse ljudi, da jih od¬
reši — ni mogel zapopasti, da ta Bog, ki je
storil strašno smrt v ljubezni k človeku, ven¬
darle pusti človeka na zemlji v bedi, v nesreči, v
trpljenju . . . Bog, vsemogočni Bog, kateri bi
mogel samo s prstom migniti in bilo bi vse
dobro . . .

4

In drugje je zopet slišal, da so si vsi ljudje
enaki, da so vsi otroci nebeškega Očeta — in
vendar je videl, da imajo nekateri ljudje krasno
obleko, prelestno pohištvo, obilje vsega, in med
tem pri njih doma in pri mnogih drugih revnih
ljudeh je beda, na telesu cunje, namesto stanovanja
samo temne vlažne nečiste luknje, v katere bi
gospoda ne dala niti svojih konjev ....  Čutil
je dobro, da se tu odigrava nekaj, kar ni v
redu, kar bi ne imelo biti, čutil je, da se tu vrši
kruta, grozna nepravičnost — in v njegovo dušo
je vnikala trpkost in zavist. Nezapopadena, ne¬
jasna, neizrazita ali ipak taka da je poznal trpki
razloček med bogastvom in uboštvom . . .

Prišle so mu v roke knjižice. Ostale so po
očetu, ki je bil član delavske organizacije. Šola
je probudila v njem veliko hrepenenje po čitanju.
Ni razumel vsega, včasih prav malo, ali toliko je
vendar zapopadel, da so milijoni in milijoni ljudi,
ki niso zadovoljni s svojo usodo, ker je to beda
in pomanjkanje in ki kličejo po lepšem življenju,
pravičnejšem in brezskrbnejšem. Čutil je, da mora
stati na strani teh klicajočih delavcev, kmetov,
obrtnikov. In v dušo dečkovo so se vcepile misli
o nezadovoljnosti z današnjim redom.

Spomladi je mati legla. Še, da so se je dobri
ljudje usmilili in jo obvarovali pred gladom . . .
V delavskem društvu so se odločili podpirati revo;
dobivala je vsak teden par grošev, ki so ji jih
zbrali sodrugi po njenem možu . . . Težko ji je

5

danes srce, kakor bi ji na prsih ležalo kamenje
in bolest jo mori, kakor bi tam goreli plameni...
Mili bože! da bi vsaj še doživela, da sinko dovrši
šolo, vsaj to še, vsaj to! Vsaj to leto še —

Moreč kašelj je prekinil njene misli in zbudil
dečka. Skočil je k majki, popravil ji zglavje —
lažje si bo tako odkašljala — in podal ji je lek.
Zastonj ji ga je pripravljal milosrčni lekarnar,
slutil je, da je to poslednji.

Žolta, voščena lica bolestnice so se napolnile
z modrino od krčevitega kašlja, smrt je dihala
ž njih.

„Ne vem, ne vem, sinko, nili to danes moj
zadnji dan. Strašno, strašno slabo mi je“ — še¬
petala je mati.

Dečko je pritisnil svojo glavo k materinemu
telesu pod siromašno odejo: „Nikar, nikar, mamica!
Danes je ravno prvi majnik, pojdeteven, jaz
vam pomorem, posedite na solnčicu, ogrejete se
in zopet vam bo boljše. Solnčice vas pozdravi."

„Ne vem, ne vem, sinko . . . moj dragi
sinko . . .“

Pri sosedi najemnici si je ogrel malo kave,
ki je ostala od večera, in pripravil se je za pot
v šolo. Danes je nekako nerad odhajal. Mati
se mu je zdela v resnici mnogo slabša in vse
mu je govorilo o uboštvu in bedi, mnogo glas¬
neje nego kdaj poprej. Solze so mu škrtile grlo.
Zunaj na spomladnjem svodu so pluli težki oblaki

6

in kadar so solnce zatemnele črne sence, stemnelo
in sežalostelo je vse, da je bilo tu kakor v grobu.
Da je tu kakor v grobu, govoril si je tudi dečko,
ko se je končno poslovil od matere, in odšel.
Kakor v mrzlem grobu, temnem in groznem —

Sel je topo, kakor brez duha. Žalostna okolica,
ki je v njej živel, mu je vzela smeh.

Na trgu je srečal vrste ljudi — delavci so
slavili svoj praznik, prvi majnik. Poznal je ne¬
koliko obrazov. Šel je ž njimi. Bilo jih je nekoliko
sto, stopali so tiho, rdeče nagljičke so imeli
v luknjicah suknje, v prvih vrstah je vihrala velika
rdeča zastava.

Zdajci je solnce prodrlo oblake, veter je zavel,
razvil prapor in deček je čital na njem: „Svoje

človeške pravice hočemo!"

!

„Vidiš, dečko," je pravil star, osivel delavec,
pokazujoč na prapor, ..človeške pravice hočemo,
živeti kakor ljudje! Kako živi tvoja mama? Kako
živiš ti? Ugonobljati se v bedi, je proti človeški
pravici — pojdi z nami. Oče je tudi hodil!"

Deček je šel. Pozabil je na šolo in šel. Čutil
je, da ako ji more kdo pomagati, pomorejo samo
oni . . .

Prišli so na velik vrt. V kronah zelenečih se
dreves je svetilo solnce. Tuintam pronikalo, na
zemlji se igralo, gorelo na svežih listih, razžarjalo
je, zapalovalo vejice in zopet ugašalo.

7

Nekdo je stopil na mizo in začel govoriti
rezko in navdušeno:

»Vzdignite prapor naš, ta rdeči naš prapor,
da bo vihral vsem, vsem trpečim in potlačenim
in jih zbudil h klicu: Svoje človeške pravice

hočemo! Dosti je trpljenja, konec takšnemu redu,
v katerem imajo eni vse in drugi se komaj na¬
sitijo, v cunjah hodijo in v brlogih stanujejo pri
svojem ušivem delu. Hočemo živeti kakor ljudje,
hočemo, da nam delo ne bo prokletstvo nego
blagoslov, da bo razmnoževalo dobroto vsem
in obogatelo nas vse. Ogromno je bogastvo zemlje,
da zamorejo biti srečni in živi vsi njeni otroci,
ali treba je dati dobiček dela, ves dobiček dela
delujočim. Popolnoma zadostuje, da preživi vse.
i te, kateri delajo, i te, kateri delati ne morejo,
ki jih je bolezen uničila ali pa starost. Dobiček
našega dela zadostuje i za naše vdove in sirote,
ker treba misliti na vse, ki so ostali po bojev¬
nikih dela!

Hočemo biti samo zavarovani proti nevar¬
nosti glada in bede, hočemo uživati vse plodove
kulture, izobrazbe, hočemo imeti prost pristop k
izobrazbi, kajti prepričani smo, da šele prava iz¬
obrazba zjasni naše duše in nam omogoči doseči
oni vrhunec plemenitosti, po katerem hrepenimo.

Bijemo se nadalje za enaka, v resnici enaka
prava vseh, bijemo se i za svobodo vseh, ker
svoboda je topla kakor solnce in nesvoboda je
hladna kakor stene ječe. Moramo odstraniti

razmere, v katerih je človek bitje, ponižano in za¬
sužnjeno. Hočemo popravo vsega. Poprej se je za
to bojevala vera, sedaj se za to borimo mi. In
mi bodemo zmagovalci. Nič ne zavstavi ljudstva,
■da bi ne hrepenelo biti srečnejšim. Gre se nam
za resnično izboljšanje misli in srca. Ne oboro-
žujte se proti ljudem in vrzite se v boj proti bedi
duš in teles. Misli socijalizma, zalivane s krvjo
trpečih delavcev, so setev božja — nikar ne uni¬
čujte te setve! Milijoni gredo, milijoni novi in
novi, vedno silnejši. Bdite, pripravljajte se, učite
se, izobražujte se, spojite se, da boste tudi med
onimi milijoni, kojih cil je novo življenje-“

-Tu se je dečko, zavzet po besedah go¬
vornika, kojih smisel je vse prej čutil kakor pa
razumel, probudil iz svojega navdušenja ter se
domislil na šolo in na mamico doma. V šolo je
bilo že davno, davno prepozno, pohitel je k ma¬
teri. Letel je, ves zasopel, poln nade in upov,
da pove vse to bolni mamici, tam v revni tužni
izbici, da ne sme obupati, da ne sme umreti, ker
že je ljudi, mnogo ljudi, milijonov ljudi, ki so na¬
povedali boj bedi in trpljenju . . .

Odpira vrata, k postelji se radosten vrže:
„Mama, mamica, ne bo več stradanja in bede,
vsem bo dobro —-“

Ali mamica molči . . . Boža jo po voščenih
modrih licih — hladna so, vlažna, lica mrliča . . .

„Ah mama, mama, mamica! Moja draga
mamica!“ je zaklical deček in se zgrudil ob

9

siromašni postelji, ki je na nji smrt osvobodila

njegovo porodnico-

Izza oblakov je posijalo solnce, in njegovi
blagodejni žarki so se razlili po mogočnih palačah
velemesta in zlati njih odlesk se je razširil tiha
in mirno po siromašni sobici.

Bilo je to solnce prvega maja.

10

Snserat.

prelistaval sem časopise in moje radovedne oči
so obstale nad skromnim inseratom.

„Mlada, 20letna gospica, plemenitega značaja,
s 30.000 K dote (i no, to je postranska stvar)
želi si dopisovati (samo?) z gospodom idealnega
značaja. “

Idealen značaj!

Vi vsi, moji mladeniški tovariši, ste si gotovo
prebrali to skromno oznanilo in brezdvomno so
se vam zježili lasje, potegnili ste manšete, po¬
pravili kravate, naravnali brke in vzdignili glavo.

»Idealen moški značaj!? To bi mogel biti
samo jaz.“

Kateri moški bi ne sodil tako sam o sebi!

Ne bi bil pač moški. Ravno tako, kakor bi
ženska ne bila prava ženska, katera bi ne bila o
sebi prepričana, da je najlepša in najpridnejša
med ženskami.

Ideal značaja. Kolikor ljudi na svetu, toliko
značajev.

ll

Ali vendar sem zaradi gotovosti žrtvoval
papir, kuverto in znamko ter svoj imeniten rokopis
in pisal sem temu samostalnemu bitju.

„ Blagorodna, dražestna gospica, povejte mi,
četudi anonimno, kako si Vi predstavljate ideal¬
nega moža. Velespoštovanjem“ in tako dalje.

Znamka za odgovor.

Odgovor je prišel.

Dražestna je pisala, najprvo: da je bila v
inseratu tiskovna napaka, da so mesto 20 tiskali
30, kar se tiče dote, in mesto 30 pa so natisnili
20, kar se tiče let. Drugič: da mi ni treba biti
tako radovednim v teh letih, ko sem vendar že
polnoleten in ne kak petošolec, in tretjič: njen
ideal moškega značaja je, da bi on ne bil ne
premlad (da bi ji ne uhajal), ne prestar (da bi jo
mogel na sprehodu dohajati), da bi imel tako
močne prste, da bi mogel nositi onih osem pr¬
stanov, katere je podedovala po stricu, da bi
nosil „ panama" klobuk — vsaj prvo leto — da
bi bil ves dan doma ter imel vsaj šest tisoč na
leto. Četrtič : ako bi ji mogel preskrbeti takšnega
ženina, da bi mi darovala krasen kaktus, ki cvete
vsakih dvanajst let Poslal sem ji — že zaradi
kaktusa —*■ vsaj pol ducata znancev, katerim bi
se prilegal gori omenjeni popis moškega ideala,
ali brez vspeha.

Ideal moškega značaja!

Žensk je na svetu več kot moških, vsaka
ženska ima svoj poseben ideal, tako da je teh

12

idealnih moških značajev na svetu mnogo več,,
kakor moških samih. A ženske so skromne v tem
oziru, včasih preskromne. Ni li ravno pri roki
moški z idealnim značajem, odpusti mu blago-
naklonjeno besedico „idealni“, včasih mu odpusti
i „značaj“, samo da ostane moški.

Z naraščanjem let izginjajo tudi pogoji in iz
birčnost. Popušča se na idealih in končno to iz-
gleda kakor pri madžarski licitaciji: Kdo da

najmanj.

Svobodni ljudje imajo popolnoma drugačne
ideale kakor pa oženjeni in v mladosti ima človek
zopet druge ideale, kakor pa v dobi, ko se na¬
haja v takozvanih „najlepših“ ali še poznejših
letih. Poznamo to. V dvajsetih letih smo imeli
druge ideale in želje, kakor pa danes, ko nam
je že „dvajset proč“. In kar nam je bilo idealno
takrat, to se nam dozdeva danes kakor glupost
in mnoga bi bila danes veliko srečnejša in za-
dovoljnejša, ko bi takrat ne bila dosegla svojega
ideala.

„Kako si vi predstavljate ideal moškega zna¬
čaja, dražestna gospica? 11

No, da bi imel črne oči, da bi bil zamišljen,
da bi nikomur ne gledal v oči nego samo njej,
da bi imel male, prav male brčice pod nosom,
katere si mora zopet poravnati po vsakem po¬
ljubčku, da bi nosil moderno oblekico in se ime¬
noval Zvonimir.

13

Dosti malo, in takšni ženski stvarici zado¬
stuje za ves blagor, za vse življenje. Črne oči,
male brčice in ime Zvonimir. Od teh treh stvari
hoče živeti, ob njih hoče biti srečna noter do
smrti.

Druga ima zopet drugi ideal o moškem zna¬
čaju. Njen pričakovani mora biti filozof z belo
kravato, ki bi znal plesati valček na levo, da bi
jej napisal vsak dan pesmico v album in vsako
nedeljo da bi šel ž njo ven iz mesta v prirodo.
„Kako si vi to predstavljate, milostiva?“
„Jaz? Jaz sem vendar že poročena. Jaz sem
dobila moža, ki je bil takšnega značaja, kakor
sem ga želela. Danes seveda — —*

„No! Kaj še! Ideal ostaja ideal, kakor zlato
ostaja zlato. “

„In zlate stvari pridejo iz mode.“

Takrat, pred leti, ko se je možila, je dobila
moža, ki je imel vse lastnosti njenega ideala. To
je bilo takrat in za takratno življenje je to popol¬
noma zadostovalo. Doslej ne more tarnati, ali ko
bi se možila danes, bi bil njen ideal drugačen.
Njen mož je vedno dober, ali noče ljubosumiti,
dasi je nekoč ljubosumil, tako da ji to ni bilo
niti milo, noče ž njo hoditi na predstave in ko
bi se možila danes, bi imela drugačno poročno
obleko in tudi drugačen ideal.

On tudi. Njegovim idealom je bila vitka,
nežna plavolaska — in dobil jo je za ženo. Danes
mu je ta vitka jelka osivela in odebelila, da vse

14

poka na njej. In še-Skratka: ko bi se

danes ženil, imel bi drug ideal, kot takrat.

Ideal je trenotno hrepenenje. Nekako dobo
vztraja, ali potem — človek ima vendar oči, da
se zamore ogledati po idealu. In ko bi sam ne
utegnil ali ne imel priložnosti, nauči ga svet.

Vsak ideal sčasoma obledi, ker človek vidi
okoli sebe vedno in vedno toliko novih pojavov,
ki spadajo tudi k njegovemu idealu.

Nekdo je srečen v življenju, ali pri tem želje
venomer rastejo, kakor cvetje pomladi na loki.
In so srečni ljudje, ki pa vendar često zdihujejo,
da so drugi mnogo srečnejši, da so drugi imeli
lepši ideal, kakor oni.

In vsak raj postane vsakdanji, traja-li malo
dalje.

Bibličnim prastarišem je zadostoval raj z
drevjem, cvetlicami, ptički in potoki. Sedanje
ljudstvo ima druge ideale, zato bi jim takšen raj
ne zadostoval. In morda je postal ta biblični raj
prvim .ljudem vsakdanjen, morda so si domislili,
da je drugje mnogo krasnejše življenje, zahrepe¬
neli so priti drugam — in prišli so.

A v ganljivem soglasju živimo skoro vsi v
tem prepričanju, da je vsakdo od nas imel nekoč
nekak ideal in ko smo dosegli ta ideal, pravimo
si, da ta ideal ni bil pravi, da smo si imeli zbrati
drug vzorec.

Mlad študent goji skrbno svoj ideal, postati
nekoč profesor. Ob neumornem delu in pehanju

15

uresniči se mu ta ideal. Dobro se mu godi, nje¬
govo življenje je sijajno osigurano, ali pri naj¬
bližji priliki ne pozabi pripombe, ko bi imel takrat
tak razum, kakor ga ima danes, bi bil študiral za
advokata. Tem se godi baje najbolje.

A advokat vam pripoveduje, ko bi on imel
takrat ta razum in izkušenost, kakor jo ima danes,
ne bil bi nič drugega študiral kakor medicino.

Ideali! Ko se človeku ideali uresničijo, na¬
enkrat se mu zdi, da si je imel ipak izbrati in
gojiti drugačne ideale. In na svetu je že tako,
da se postavljamo s svojimi ideali in željami, da
se jim moremo rogati, ko smo jih dosegli.

„Ko bi imel takrat to pamet, ki jo imam
danes-“

To tudi jaz pravim in pravili bodo to vsi, ki
mislijo, da bodo za deset, dvajset let imeli to
pamet, kakor jo imajo danes.

16

Ljubezen do domovine.

\T  gimnaziji smo slišali o čednosti Leonida, ki
* je padel v boju; o čednosti kakor lastnosti
rimskih vojvod.in njih legij; kakor znamki eno¬
okega zmagalca kananskega.

In oni gimnazijski učitelj s svetlo brado je
ojačil svoj bas, govoreč o vojvodi Keruskov, Her¬
manu, o največjem zastopniku nemške ljubezni
do domovine.

Tako nam je bila v šolskih klopeh ljubezen
do domovine predstavljena kakor stvar, ki je spo¬
jena z morilno bitko, s knezi in vojvodi.

Mlečnozobnež sem to rad poslušal in sesal
občudovanje v polnih duških.

Vešč učiteljem, sem se spodtikal nad raznimi
nesoglasji in skozi meglo sem opazoval kako često
se je gospodom očetom domovine godilo prav
dobro ob takšnem načinu ljubezni do domovine.

In ako nam je moral biti Tilly patriotičen
junak, mislim, da so se učili, na Hesenskem na
pamet imena onih generalov, ki so z najetimi
kmečkimi sinovi manevrirali proti Washingtonu.

17

2

Od 1. 1870 veje veter od drugod in ako ne
prepove častivredni inšpektor, sme gloriola Hohen-
zollerjev metati motne žarke i preko Dunave.

Seznam velikih patrijotov obsega danes
mnogo več imen kot pred desetimi leti.

Ali tudi njih čini so bitve in zopet bitve.
Mladež ne izve ničesar o junaštvu dela, o nje¬
govem blagoslovu in zaslugi za domovino.

Ne ve, da najbolj ljubijo domovino, ti, ki za
njo delajo . . .

Pravijo, da „brez zgodovine ni ljubezni do
domovine". Zato se uči polodrasli mladenič, kdaj
je premagal Teodorik Odoakerja, Henrik Otona.
Ne dal bi se ta stavek obrniti, da bi se glasil:
Brez dela za domovino ni ljubezni do domo¬
vine in brez ljubezni do domovine ni dela za
domovino ?

Naš gimnazijec pozna imena mest francoskih,
italijanskih, španskih, ker je pod njih zgradbami
tekla kri. Ali ne ve, kdo je učinil zemljo spo¬
sobno za prebivanje, ki na nji stoji njegov rodni
dom. Nihče mu ne pokaže starobelega gospo¬
darstva na poljih in vrtovih, nihče umetnosti lju¬
bečega duha očetov, ki je očividen že na pri-
prostem poljskem križu.

Nadarjen dijak stoji spoštljivo pred zgradbo,
ki je iz nje oken blagovolil gledati staroslavni
graščak na svoje tlačane.

Učenje naše mladine.

18

Ali ne govori naša zgodovina častitljiveje s
tramov selskega doma, od časa preperelega, ki
ga mladenič srečava nepozorno? Njegova visoka
streha hrani pokolenje, ki nam je od pradavna
oralo ledino in ohranilo rodovitno zemljo.

Medtem, ko so naši fevdalni gospodarji pre¬
letavali planote Evrope, ugonabljali države in jih
ustanavljali, o kojih se je ohranilo korrtaj ime, se
je ohranila v nizkih izbah govorica pradedov,
se je ohranila mnogokoja dragocena umetnost
našega ljudstva.

Kaj bi bila očetnjava brez priproste ljubezni
ubogih ?

Naučili smo se ljubezni do domovine, kakor
čustva, ki postaja močno za zvokov trobent.

In vendar ni mogoče zatajiti resnico, da no¬
beno družabno ali politično prepričanje ljubezni
do domovine ne izključuje.

Brez domovine je samo egoizem.

Človek brez domovine?

Ali je to morda delavec?

Lepi na grudi, je priklenjen na malo, z otroci
prepolnjeno kajžo. Njegove želje ga ne nesejo
daleko preko ozkega prostora, ki je odkazan nje¬
govemu delu.

Kako ljubijo domovino velikaši tega sveta?
Kako so ostali Nemci princ-soprog angleški, kralj
Belgijcev in mnogi drugi!

Tam globoko v Rusiji leži nekoliko švabskih
vasi. Pride-li tja nekdo, čutil se bo takoj med

19

2 *

Nemci, kakor pri nas. Stoletja so si ohranili ti
oratarji nrav, govorico in običaje domovine. Morda
oblije pred njimi rdečica sramu ono nemško prin-
cezinjo, ki sedi na ruskem prestolu in ki se je
prvi dan slekla iz nemške kože.

Nočem položiti prst na nos in vprašati: kaj
je ljubezen do domovine. Kdaj poprej bi bil imel
odgovor takoj: Felnbellin, Leuthen in Sedan.

Topleje mi je pri srcu, ko vidim navadnega
delavca ali Seljaka, ki mu je odrevenela od žuljev
roka, kakor pa če srečam najvišjega generala.

Mislite, da mora biti ljubezen do domovine,
res s krvjo krščena, kakor smo se učili na gim¬
naziji? In morda mislite, da je v svitlih sabljicah
poosebljena ljubezen do domovine? V resnici je
veliko vprašanje: čegava je domovina?

20

Pomladanski izprehodi po Italiji.

Odlomki iz popotnega dnevnika.

I.

Padooa.

Canjarska moja duša je vstrepetala v dihu prve
pomladi. Ponosno kakor zasnubljena kralji¬
čina prihaja vesna v deželo. Čarobna pomlad! Lep¬
šega pomena veličastnosti, zmagoslavja in glorijole
ga ni v besedi kralj, kot v slovu: vigred! Pri¬
srčno dobrodošla, iskreno pozdravljena in vroče
ljubljena oznanjevalka radosti, sreče, življenja!
Polagoma ali zmagonosno, odeta v dragoceno
krilo cvetja in zelenja, si priplula iz nebes in po¬
ljubila hrepenečo zemljo! In z nepremagljivo silo
mi je srce zahrepenelo po solncu in cvetju, po
rajskomilih livadah, kjer svatuje večna pomlad,
po deželi, kjer so nemirne pesniške duše srkale
toliko sladkosti in utehe! . . .

Prijetno je, ako solnčnega, pomladanskega
večera priromaš v Trst in iz nabrežinske soteske
se diviš, kako se solnce z ognjenimi poljubi za-
taplja v morje, kako žari in gori njega rdeča
krogla, kot bi jo pravkar vzel iz sikajočega plavža ...

21

Še prijetneje, ako se na večer malce pokrepčaš
v hotelu „Balkan“, kjer ti mine par prijetnih uric
v krogu tržaških Slovencev. Naši tržaški bratje,
jadranski čuvarji, so kaj bistroumni politiki, v
svesti so si svoje velike misije, ki jo vršijo —
to izpričevalo jim moramo dati — z neprimerno
delavnostjo. Tržaški Slovenci so kaj imenitni
ljudje: precej se ločijo od drugih Slovencev!
Lastna sta jim vročekrvnost in entuzijazem naj¬
bližjega mejaša Italijana, v občevanju in kretanju so
dostojni in gibčni kot bi se bili učili pri Francozih,
v političnem nastopanju pa presodni in hladno¬
krvni do mozga kakor Anglež, v ljubezni za narod
pa en plamen, goreč in čist, liki da so se vzgle-
dovali na največjih mojstrih rodoljubja — Čehih.
Pa so tudi praktični, dobro vedoč, da se s samim
idealizmom ne pride daleč. To nam spričuje
njih „Narodni dom“. Krasno so znali združiti
koristno z dobrim. To ni samo kak reprezenta-
cijski dom tržaškega slovenstva in slovanstva; tu
je hotel, restavracija, kavarna, čitalnica, telovad¬
nica, gledališče, tiskarna, knjigoveznica, uredništvo
in upravništvo, hranilnica in posojilnica, odvet¬
niške pisarne, stanovanja tržaških voditeljev —
vse kar pod eno streho. Tržaški Slovenci imajo
pa tudi dobro narodno izšolano maso. Bil sem
lani v Trstu, ko so imeli Slovenci baš neko ma¬
nifestacijo za svoje ljudske šole. Priredili so veli¬
časten obhod po mestu, naenkrat nekemu pade
na um, da bi bilo dobro iti demonstrirat pred

22

laški magistrat. Da se je to zgodilo, pomen cele
manifestacije bi bil — pokopan. Na trgu pred
tržaškim „Narodnim domom" je bilo zbranih na
tisoče tržaških Slovanov. Že je omahovala mno¬
žica, velik del udeležencev se je že pomikal
smerom k magistratu — kar prične izpred duri
„Narodnega doma" govoriti neki tržaški odvetnik
— Slovenec. Krasen, poln kipeče ljubezni do na¬
roda tu zbranega, je bil njegov govor in vplival
je z magnetično silo. Narod je bil poučen, da bi
bila s takim činom pokopana vsa manifestacija,
da bi moglo priti celo do krvoprelitja; mirno je
ostala množica na mestu ter se po končani slav¬
nosti razšla. — Tržaško slovanstvo klije, cvete in
raste, v njem so vsi pogoji za srečno in mirno
bodočnost!

Bila je čarobna spomladanska noč — na
polnoč je šlo — ko sem se poslavljal od milih
tržaških Slovencev, ki sem se z nekaterimi tako
brzo seznanil in stopal proti pomolu. Lloydov
parobrod „Venus“ se je polnil. Že drugič
v življenju se zibljem ž njim po sinji Adriji.
Mirna, nebeškomila noč! Kakor nalašč za zaljub¬
ljence, za mlade novoporočence! Nekoliko takih
srečnih dvojic je pač šetalo po krovu; jaz pa sam
samcat! Malo zavidljivo sem jih gledal presrečne
zemljane; kmalu pa sem bil svoji kabini in spal,
dokler me niso v Benetkah prebudili sitni na¬
takarji. Še bi bil spal, da me niso zbudili. Ne¬
koliko slabe volje sem veslal v gondoli po

23

kanalu grande, ki ga je zlatilo jutranje solnce,
da so odsevale v njem starodavne palače, kot iz
čistega zlata! Nisem bil danes prvič v Benetkah
in morda ne zadnjič, ker sem jih že opisal ne
storim tega danes.

Za dobro uro po nedogledni padovanski rav¬
nini sem bil s hlaponom v Padovi.  Z nekim
posebnim čarom me je vleklo to mesto nase;
sam ne vem zakaj! Morda zato, ker ima mnogo
lepih cerkva in arheologičnih zanimivosti? Ne po¬
tujem nikdar samo izključno zaradi tega, da kaj
vidim, nego da se razvedrim, ako pa nehote in
mimogrede kaj vidim, ne odtegne se to mojemu
spominu in peresu.

Spominjam se še na stare naše „padarje“ po
deželi okrog, ki so že danes skoro docela izumrli.
Skoro ti vsi so bili promovirani na padovanski
univerzi, ki je imela še pred dobrim pol stoletjem
najglasovitejšo medicinsko fakulteto na svetu!
Kako živo se še spominjam dobrodušnega dr. M.
v nekem gorenjskem trgu. V enem kotu sobe je
imel nabasanega orla, v drugem medveda, na pi¬
salni mizi mu je že cela desetletja ležala mrt¬
vaška glava. Nad pisalno mizo pa je visela di¬
ploma padovanske univerze. Z zlatimi črkami je
bilo zapisano: Nos rector magnificus Paduensis
nominamus ... In kadar je bil sivolasi mož po¬
sebno dobre volje, pokazal je na diplomo, potem
pa se potrkal na prsi, rekoč: Nos doctor medicinae

24

universae, universitatis Paduensis! . . .*) Važno
je pristavil: „Ti seveda tega ne razumeš, premlad
si še! Ali samo priden bodi, in prišel bo čas, ko
boš vedel, kaj se to pravi; ali takrat mene, pa-
dovanskega doktorja, že ne bo več na svetu . .

In res je blagi mož legel v grob, še predno sem
tazumel njegove besede. Par let po smrti dobrega
starčka sem prišel v njegovo hišico, ki so jo po¬
sedali že popolnoma tuji ljudje. Slučajno zabre¬
dem na podstrešje. In kaj zagledam? V kotu
zlomljen okvir, v njem pa diplomo padovanskega
doktorja. Šipa je bila strta, pod njo le še ostanki
■slavne diplome, večinoma je bila že snedena od
molov in podgan. Ubogi padovanski doktor! Na
podstrešje so ti vrgli tvojo slavno diplomo, kako
so onečastili tvoj spomin! Da veš za to, v grobu
bi se obrnil!-

Danes je v Padovi živahno vrvenje. Vrši se
semenj, in poleg konjskih mešetarjev so prispele
cele trume romarjev na počastje sv. Antona. Pa
tudi sicer brezdelni Padovan in Padovanka pri¬
kazujeta danes mrzlično gibčnost: Glej, kako

brhko hiti po cerkvenem trgu padovanska ma¬
trona, kakor z ličilom zenačene so vse gube na
ostarelem licu — izpremenila se je v svežo, cve¬
točo, razposajeno devojko!

Padovanci umejo prav mojstrski združiti
idealno-pobožno z materijalnim in profanim! Cer¬
kveni shod pa — konjski semenj! In lepi so vam

*) Jaz doktor vsega zdravilstva univerze Padovanske.

25

bili ti konji, da sem se zavzel, kako more ob¬
stajati v izstradani Italiji tako krasno konjsko
pleme. Pa o tem pozneje! Ozke, vlažne ulice so
bile nakopičene okoličanskega ljudstva. Kdor
pride sedaj na cerkveno proščenje, stopi tudi malo
na sejmišče; kdor pa si pride izbirat iskrih vrancev
ter nakupovat loncev in drobnarij, se gotovo po¬
mudi tudi malo v cerkvi. Kakor bi Padova do¬
živela drugo preseljevanje narodov, tolika množica
naroda vre v mesto; iz vseh sosednjih mest in
trgov: iz Abana, iz Comisara, Pojana, Vigonze
i. t. d. Stojim na stopnjicah padovanske katedrale
in gledam nenavadni prizor. V cerkev se pomika
pojoč, nedogledno dolg izprevod italske duhovščine
in vernikov mnoga mitra se svetli ob koncu . . . Zašel
sem med ženske. Kolikor razumem njihovo na¬
rečje, izklepetavajo vse novice iz širne okolice.
Na stotine se zbira devojk na velikem trgu: no¬
bena vaška lepotica izpod sedmega zvona ne za¬
mudi današnjega dne; bilo da jo je ostavil ljubček,
ali da je obolela na smrt, ali da nima niti dvajset
centezimov v svojem žepu. Med njimi lični laški
mladeniči zagorelih lic; za njimi brezzobe starice,.
ob njih otroci, ki so se morda komaj pred meseci
rešili nadležnih povojev!

Valovanje naroda me je vleklo seboj in ne¬
hote sem prišel v padovanski „prato“. Mnogo
listnatega drevja je človeška roka razporedila v
lep perivoj, v njegovo senco pa postavila mo¬
gočne mramornate kipe. Vsi ti, katere nam

26

predstavljajo mramornati kipi, so bili slavni učenci
padovanske univerze. Kako jim kalijo danes po¬
kojni mir, častitim, mramornatim očakom! Nebroj
kolotočev se vrti, ob njih hreščeča godba, tek¬
mujoča v najbujnejših disakordih! Na drugi strani
pa konjski semenj! Mnogi tisočaki romajo iz rok
v roke! V ozadju so postavljeni šotori in v njih
panorame ter menažerije! Iskrih oči letajo laške
lepotice med valovečo množico in z nemim ob¬
čudovanjem zro na izobešene lepake. Za deset
centezimov celo dvajseto stoletje v sliki in be¬
sedi ! Od angleško-burske moritve pa do rusko-
japonske vojne! Kakor stena visoko platno ti
izpričuje, da se tu poveličuje grozota človeškega
klanja na daljnem vztoku ! Slika predstavlja padec
Port-Arturja. Na iskrem vrancu, z demonskim po¬
gledom, sedi zmagonosni Nogi in s ponosom tur¬
škega paše gleda prihajati ponižanega Steslja. Na
desni in levi dežuje granat in bomb. Na bojnem
polju kot zelnate glave, prave glave človeških
bitij. Nad njimi vzhaja solnce, vsevečno, vseoživ-
Ijajoče. Življenje in smrt si podajata roko k ne¬
navadni zvezi. Strašna, grandiozna, nepozabna
slika!

Zabavišče ob zabavišču in trumoma se gnete
narod okolu njih. Na tribuni menažerije stoji dra¬
žestna devojka v vpijoči, karminasti obleki, vabeča
občinstvo v notranje prostore. Zunanje slike pri¬
kazujejo najstrašnejše dogodke iz srednjeafriških
pustinj! Razjarjen tiger mesari dvojico lovcev in

27

jim srka kri. „Corpo di Bacco!“ To je kaj za
vročekrvne laške fantine. Skrivnostno namežika-
vajo svojim izvoljenkam, kot bi jim hoteli reči:
„Ne tako! Da imamo vsi posla s to zverjo drugače,
bi ji dali vetra!"

Ob pozni popoldanski uri ponehava to ne¬
navadno vrvenje, in nasičen redkih vžitkov za¬
pušča okoličan šumna zabavišča. Sejmišča se
praznijo in okolu 6. ure popoldne zadobivajo prej
tako živahni prostori, vedno bolj vsakdanje lice.
V mraku pa prispe tudi padovanska elita iz
svojih palač, da s svojo navzočnostjo počasti
mesto veselja. Ceste, vodeče iz mestnega ozidja,
se polnijo s svetlimi kočijami. Za trenotek pozabiš,
da si v malomestni Padovi in zdi se ti, da si na
kakšni rimski Apiji. Plemiči po rojstvu in denarju
se živahno smejijo na mehkih sedežih dvovprežnih
„karoc“ med njimi v tankih, svilenih pajčolanih
meščanske krasotice, mile in čedne, kakor same
junakinje fantastičnih romanov.

Do mraka je trajalo to nenavadno vrvenje,
in danes sem prav po naključju naletel nanj.
Ulice se praznijo, le na trgu pred stolnico stoje
še v gručah ljudje. Tu vdarjajo goslarji svoje
južne arije in igrajo mandolino, vmes se suče
mladi svet nižjih meščanskih slojev. Veselo frfolajo
lahka krila „belle fanciulle”, ker lepe so Severo-
italijanke. Čast, komur čast! Kdor je videl Napolj
ali Genovo, mora priznati, da bolj nečednega
in zamazanega ženstva ne najde, kot je tam.

28

Proti tem je severna Italijanka vse kaj drugega.
Plemenitega izraza v potezah, rožna lepota na
cvetočih licih in lilijsko snažna čednost na krilih,,
svojstva, ki jih zapaziš pri devojkah Milana, Ve¬
rone in Padove, ali pri ženstvu južne Italije nikdar!
V podvojeni lepoti nas pozdravljajo mlečnorožna
lica severoitalijanskih blondink! Italijanka je redko
plavolasa, ako pa ji glavico krijejo zlatožolti kodri,
je omamljive lepote! Nisem je videl lepše ženske
od severoitalijanske plavolaske. Človeku se nehote
vrine misel, da li ni nesmrtni Rafael tu zajemal
snovi k svojim nedosežnim madonam? — Tu se
križa severna pasma z južno in v Florenci n. pr.
že srečaš čisto druge tipe. S kakšno gracioznostjo
se poda stasita Padovanka v naročaj svojega ple¬
salca! Nežnobojna nošnja milobno de očesu; za
tujca nekaj nenavadno poetičnega! Cele ure bi
zrl drhtečemu kretanju nežnih bitij in prisluškoval
živahnim južnim arijam. Nerazcvele rože-vrtnice
in dehteči nagljički, ki presrečnim plesalkam brez-
izjemno dičijo lepe kodre, le še poveličujejo njih
krasoto! Seveda ne plešejo fantastične tarantele
vročekrvne Rimljanke ali strastne Napolitanke, ali
njih kretnje so zato tem ubranejše, harmoničnejše.

Zatonila je nebes svetla krogla in lahek mrak
se zagrinja nad bujno pokrajino. Po mnogošte¬
vilnih ozkih ulicah prikolovratim zopet na stolni
trg. Tu se vzpenja pred menoj mogočna križna
katedrala s sedmerico svojih orjaških kupol. Pre¬
krasne mramornate stopnjice vodijo navzgor kot.

29

biserna lestva Jakobova . . . Neizbrisen spomin
lepote in veličastnosti za misli človeškega uma so
zapustile v meni, da se niso drsali po njih brez¬
delni in izžveti prosjaki in prosjakinje. Kakor iz¬
klesano jim je zapisano na licih, da jim ni obilica
let upognila ramen; zgodaj odcveteli, rano do¬
zoreli in brzo doživeli! Tipično beraštvo južnih
krajev, ki je srečaš posebno v blaženi Italiji, v
vsakem kraju, na vsakem mestu, ob vsakem času!

— Zbor kanonikov prepeva „vespere“. Globoko
odmeva zdaj pojemajoči, zdaj rastoči kantus po
visokih prostorih božanskega domovja. Da le ne
bi tako šušljali ti italijanski svečeniki pri iz¬
govarjanju latinščine! Sleherni s  izpremene v s, kar
nič posebno ne gladi ušesa. Še enkrat se ozrem

— zapuščajoč božji hram — na utripajočo večno
luč v srebrni svetilki sredi ogromnih prostorov —
na nebu ji drugari na milijone nebeških lučic .. .

Padova se je pomirila. Predstavlja se nam
kot ono neznatno tiho mestece, brez tramvaja in
žvižga tovarniške pare kot poprej. Utrujen stopam
pod zidovjem frančiškanskega samostana. Po njega
neskončnih arkadah domuje dolgočasje, le tu-
patam je motijo koraki zamišljenega samostanca.

Med mnogimi tihimi mesti Italije je morda
Padova najtišja. Da nisem videl današnjega, samo
parkrat na leto se vršečega shoda, imenoval bi
jo mesto tihožitja. Velika množica nekdaj slavnih
patricijskih domov spi mirno smrtno spanje, kot
zapuščena bivališča v Pompejih! Povsod zob

30

časa povsod zapuščeni prazni domovi, ki se pre¬
življajo samo ob svoji zgodovinski slavi! Blažen
mir vlada po ulicah. Le redkokdaj se pretresa
'kaka kočija po ne ravno slabem, okroglo kame-
nitem tlaku. Kakor ulice brez civilizacije! Ob
dolgih, od slavne starosti začrnelih domovih, mo¬
notoni portiki in temni koridori. Ljudje, ki šetajo
po teh arkadah, so pravi malomeščani. S filistrskim
dostojanstvom postavljajo nogo pred nogo; kakor
bi bilo izprehajanje že samonasebi kak čestit me¬
ščanski posel. —- Tam obdana od starih palač
sameva slavna univerza. Človek skoro ne bi verjel,
da je dala ta šola svetu toliko genijalnih, slavnih
mož in mislecev Tujci ne polnijo več njenih
častitljivih prostorov; pod arkadami seta par dolgo-
kodrastih sinov muzinih v živahnem, polemičnem
razgovoru. Soba gori v nadstropju je razsvetljena;
častivreden profesor zapira telečjekožnate folijante
in hvali Boga, da more vzklikniti: diem non
perdidi!

II.

Oopolj.

„Vedi Napoli e poi mori!"

„Oglej si ga in potem umri!“ V resnici pod
onim ažurnim svodom kakor v predpodobi raja;
ob onem večnomodrem sirenskem valovanju
oceanovem, ki liki moder flor objema pokrajino
kakor ob vratih večnosti, ob vedno gonobečem
ognju Vezuva kakor v Dantejevem peklu!

31

Iz večnega mesta kakor nedeljski izprehod se ti
zdi izlet v Napolj. Nič tistega arhitektoničnega kakor
v Florenci, ki tako utruja oko. Nobenih Titonovih
slavolokov in starih napisov, ki nam more duha.
Ne beneških palač, polnih stebričja, ne „Canala
grande“. Sanje, sanje! vseokrog sam blažilni sen!
Sanjavi, življenjapolni, lahkomišljeni Napolj! Tebe
se da uživati samo z občutki sanjavca, življenje-
hlepca, lahkomiselneža! Čist od samih zlatih
solnčnih žarkov, pleten pajčolan večnega sanja-
renja te obdaja! Nič rimljanske častitljivosti, nič
beneške resnobnosti, vsega, kar si želiš, da te
vživamo, razumevamo in ljubimo kakor prijatelj,
ki ga z vsemi njegovimi napakami objema naše
ljubeče srce! Tebe, večnosnivajoči Napolj, vživa
samo sanjar! Pa da gleda veletoke gromeče lave
oko brez sanjarskega poleta, kako bi se pred njim
zavil mogočni Vezuv v teman plašč, in solnce na
večnomodrem nebu napolitanskem bi se mu za¬
temnilo in metropola sanjarskega kraljestva bi
se ogrnila v tužen mrak. Rimskih kapitolov in
jonskih stebrov, kolosejev in panteonov ne smeš
iskati v Napolju; bil bi ob ves dobiček; sčistim
namenom, da zasnivaš, rajskoblaženo v nečuti har¬
moniji, o nevidjeni lepoti, priromaj v ta tempelj
narave. Oh, povem Vam še enkrat — sanjarije!:
Kaj druzega kot sanjarije! Tu ne moreš študirati
kakor po vatikanskih galerijah, ne premišljevati
kakor ob mogočnovaloveči Tiberi, gledaš -- in sanjaš
in vse je kakor bajka. Norostno, živahno vrvenje

32

in ropot v neuglajenih ulicah kakor v knjigi bajk!
Zlatorožnati lesk, ki se razliva od ploskih streh
do najzadnjega kotička, ki mu ni meje ni konca,
za naše severno oko tako mameče, tako uspeva¬
joče kakor fata morgana . . .

Bilo je v prvih popoldanskih urah. Mogočno
so odpele orgije v katedrali sv. Januarja, in iz nje
polutemnih prostorov stopam ven v božje po¬
mladansko solnce na napolitansko „chiajo“. Kar
je Dunaju Prater, to je Napolju — morsko na¬
brežje. Aleje, perivoji, nasadi, zabavišča, vse tako
lepo razporejeno. Vstavim se ob vozni cesti in
se vsedern tik nje na klopico v senci oranž. Slika
za sliko se koleba pred mano; vse tako pestre
in raznolike, da jih čuti niti ne morejo sprejeti v
vsej njihovi obsežnosti. Tukaj so podani le spo¬
mini ; slike motne in zabrisane, kot se pokazujejo.
zbujenemu sanjavcu.

Elegantni svet napolitanski prihaja na korzo..
Polnokrvni iskri arabci vozijo mestno plemstvo
po raskavem tlaku. Med njimi mali pleteni vo¬
zički, v njih upreženi poniji, brzdani in vladani
od mladoletnih „marchezov“ in „contijev“. Na
polisipski polootok speje njih polet, kjer hladnejši
pihajo vetrovi.

V mladi travi ob cesti leži in se naslanja ob
sladkem brezdelju napolitanski proletarec. „Dolce
far niente" je merilo njegovemu življenju. Leži v
travi in srka ostrige. Ali zavida bogatim plemičem,
ki v prelestnih kočijah švigajo kraj njega ali se

33

a

jim posmehuje? Ob brezdelnosti uživa, to se mu
čita na obrazu. Dolgo Sem premotrival brez¬
delneža, ležečega v travi, in v spominu se mi je
obudila mična anekdota, ki sem jo čul nekoč v
veseli družbi. Bil je vroč poletni dan in v senci
košatih dreves ob cesti so lenarili trije cigani.
Prijezdi mimo graščak iz bližnjega gradu. „Le-
nuhasta golazen, vi cigani! Kdor je najbolj len
izmed vas dobi cekin!" Prvi cigan skoči kvišku
in pomoli graščaku svojo desnico. Drugi se po¬
lagoma vzravna v travi. Tretji pa mirno leži v
travi, ne da bi se zgenil, veli graščaku: „ Gospod,
ako ste tako dobri, da mi daste cekin tu notri v
ta žep!“ — Koketne napolitanske matrone se v
blestečih karocah peljejo na izprehod; nič manj,
da ne leže na baržunastih sedežih. V njih družbi
koprneče črnokodre hčerke južnega solnca leno
in zaspano igrajo s svojimi pahljačami. V to
pestro sliko se pletejo še mnoge druge pestrejše.
Cenjeni čitatelj, si že čul kedaj o široznanih na¬
politanskih dvokolnicah ? Med civilizovanim vo-
zovjem kaj nazadnjaško učinkujejo. Vsako mesto
od sedežev do osojnic je zasedeno; na konju sedi
priganjač! Ubogo kljuse, ki pezo desetorice oseb
komaj vleče! Največ se poslužuje tega promet¬
nega sredstva služinčad, pa tudi okoličanski vini¬
čarji in ribiči polnijo prostore teh čudnih vozov.
Iz hrušča in šuma teh vozov kaj neharmonično
odjekuje riganje oslov. Brezsrčni priganjači te
flegmatične živali, ki se je tu poslužuje staro in

34

mlado, visoko in nizko pa s svojim vpitjem še
prekašajo neprijetne glasove teh neumnih živali.
Ubogi napolitanski osel! Vse jezdi na njegovem
potrpežljivem hrbtišču! Starci in otroci, ribiči in
viničarji, kmetice s polnimi košarami zelenjadi,
postrežčeki, uradniki; lepa je slika in vredna
mojstrskega čopiča, kadar jezdi bradat kapucin
ponižnega osla po strmih, ozkih ulicah navzgor.

Ne daleč od nabrežja se raztezajo napolitanski
perivoji — pravo mesto za napolitanske sanjarije.
Bujna vegetacija, kakršne še ni videlo naše se¬
verno oko, balzamičen miriš, ki nam blaži ob¬
čutke vonja, vmes lični tihi paviljoni, klopice,
vodopadi, zlate ribice, vse v tako nenavadni južni
bujnosti in svežosti, poleg tega čarokrasen raz¬
gled na vekovečne neizmerne morske planjave
— eden najkrasnejših kotičkov sveta! Visok zid
loči te prijetne prostore od prostega morja. Tu
sloni poetični in sanjavi del občinstva prisluškujoč
brezkončnemu valovenju solnatega vodovja! Isto
vekovečno valovenje je, ki je nekoč uspavalo po¬
trpežljivega Odiseja. Tam na obronkih Sorrenta,
pred malo vaško cerkvico se še danes pokazujejo
dve grčasti, tisočletni oljki, pod kojih streho je
plemeniti Odisej po svoji rešitvi prebil noč. S
kakšnimi občutki blaženstva nam plavajo pogledi
po oni morski gladini, kojo so muze odele v
tako krasan brezkončen čar! Pri zvoku Homerovih
verzov smo občutili kakor lahko slutnjo o krasoti
tega dražestnega ažurnega zaliva; Odiseja, visoka

35

3 ’

pesem domotožja, pa nam je vzbudila hrepenenje
po tujini. S sladkim trepetom smo sledili znajd-
ljivemu junaku v pravljične pokrajine oddaljenih
morja in skoro smo mu zavidali njegovo usodo.
In zdaj vdihavamo isti blažilni zrak, koji je na¬
penjal njegova jadra . . . Človeško oko se ne
utrudi ob pogledu na modro valovje in rtasti otok
Capri, kojega loči prav ozka vodna cesta od ce¬
line. Kakor kak fantastičen oblak se razgrinja
otok pred nami. Obmejuje morje, ali vtisa o brez¬
končnosti teh širnih planjav ne more oslabiti v nas.

V sredi trabrežnih gajev se vzdiguje paviljon
za godbenike. Tu svira vojaška godba pozimi in
poleti svoje živahne južne poskočnice in veli-
čanstvene himne. Naokolo in naokolo valove mno¬
žice naroda najbujnejše raznoličnosti. Poleg vzrav¬
nanega patricija v glace orokovičenega krevsa
ribič iz Sante Lucije, v rdeči čepici, modri jopici,
robusten in zagorel sin narave. Povsod neizogibni
sin Albionov v društvu goskovratih Angličank in
golonogih otrok seveda ne sme manjkati v tem
vrvenju. Prešipnjeni častniki, šetalci, vpijoči otroci,
resni družinski očetje, pritajeni „lazzaroni“, pred-
stavitelji najnižje družabne vrste v Napolju, boso¬
noge branjevke in lično oblečene vzgojiteljice —
vse to se pestro meša drugo z drugim; pije se
črna kava, srka led ter limonada in vse se vežba
v flegmatični brezdelnosti prav kakor za časa
Horacija Flacca. Flegmatičen in apatičen je ta
narod v nekaterih stvareh vzlic vsej svoji južni.

36

vročekrvnosti. Naj teko na daljnem vztoku celi
potoki krvi, naj se danes vstavijo vse železnice
po Italiji, naj bi se zrušil Rim, Napolitanca zaradi
tega ne bo nikdar bolela glava. On bere brzo¬
javne vesti svojih lokalnih listov z istim občutkom,
kakor mi na primer „Ježa“ ali „Škrata", edinole
za zabavo. V notranjščino ga ne gane noben še
tako važen zgodovinski preobrat, začrtan morda
s krvjo in smrtjo, njemu je najbanalnejša anek¬
dota mnogo interesantnejša . . .

Večer se zgrinja nad zemljo. Tisočletja ob-
svetljuje dan in otemnuje noč, vedno ponavljajoč
čudo narave. Pinije, platane in akacije mečejo
gigantične sence, v njih se vije peščena pot. Pri-
podijo se jezdeci. Kakor plamen švigajo iskri
konji, na njih vitke, cvetoče južne hčerke v kodrih
karminaste tulipane, ob njih petorica od ljubezni
bolnih vitezov, zasledujočih vsako kretnjo svojih
varovank — potem, ne ali bdiš ali snivaš, po
glavi se ti pode donkišotski viteški romani . . .
V palmovih gajih sniva mladeniški svet o prvi
ljubavi. Povsod ljubezen širom zemlje, koder sije
solnce! Šumenje valovja, vzbujajoči se spomini,
svežost južnega ozona, neprestano cričkanje vseh
mogočih glasov, vse to se preliva v grandijozen
kaos in s čudno močjo mi vdarja na živce. Z ne-
odoljivo silo me zavleče na senčno klopico, glavo
naslonim ob vejo mogočnega drevesa, in pred

37

sabo gledam vrsto kratkih dni zavžitih pod ažurnim
svodom napolitanskim: podnebje premilo, loke
prebujne, šepetanje valovja preuspavajoče, da bi
mogel tu uspevati zarod delaven, krepak in čil.
Vsi smo umrjoči in treba nam borbe, da osta¬
nemo jaki. Ker ozračje tako mehko in balza¬
mično boža naše čelo, tam nam izsrka mozeg iz
okostja. Tu ob nabrežju Partenopinem bi moral
napeti človek gigantične moči in sile, da bi se
upiral izcrpajočim vplivom preljubke matere na¬
rave. Nobenemu izmed narodov, ki so bili dalje
v posesti teh elizijskih poljan, se ni posrečilo;
Grki, Rimljani, Normanci vsi so podlegli enaki
usodi! V Napolju se ne da snovati in stvarjati,
nego samo snivati in uživati!

QB

□D

38

Čehi na slovanskem jugu.

Potopisne črtice.

I.

Čehi se odločijo, da se v mnogobrojnem številu udeleže so¬
kolskega zleta v Ljubljani. — Navdušenje v čeških vrstah. —
Priprave za odhod. — V Šulcovi potovalni pisarni. — Odhod
iz Prage. — Na potu. — Prihod v Ljubljano.

Kde ve vyšich strmych každy tvuj les,
a v dolinach kviti zdobena ves
v hfe barev a svetel pestfe se sati,
kde jezer se hladina v smaragdech zlati,
kde slovinsky lid tak srdečne mily,
tak bratrsky dobry, nam v ustfeti pili,
nas objima mekce v objeti lasky,
kde zdravi nas sladce slovinske kra$ky
tam sokolich kfidel sklani se let
tam v domov jak vlastni speje naš slet!

Karol Pipich.

XTa slovansky jih! V majniku 1. 1904 je izdal
1  ' glavni sokolski odbor v Pragi ta iskren poziv
in časniki ter društva, uradniki in delavci, gospe
in gospice, sokoli in nesokoli so ga jeli širiti med
dičnim narodom češkim. Takoj so se pričele pri¬
prave v velikem obsegu, ki naj bi omogočile
sijajno udeležbo češkega naroda, na ljubljanskem
sokolskem zletu. Od majnika do julija so se

39

vežbali češki sokoli dan za dnem: sijajno so doka¬
zali Cehi, da so prvi gimnastični narod na svetu!
Revnejšim pa bistrim, nadarjenim članom je do¬
volil glavni odbor brezplačne vozne listke, samo
da polete v čim večjem broju na slovanski jug.
Za nesokole pa je skrbela Šulcova potovalna pi¬
sarna v Pragi,*) ki je priredila udeležnikom dva
posebna vlaka iz Prage v Ljubljano. Za bornih
27 kron iz Prage v Ljubljano in nazaj, kateri
češki sokol bi si ne privoščil tega? Kakih deset
dni pred odhodom se je začel naval na Šulcovo
potovalno pisarno. Da je g. Šulc potrojil za to
dobo svoje uradniško osobje, bi mu ne primanj¬
kovalo posla. Tu je bil v modrem jopiču tovar¬
niški delavec iz Smichova, ki je prinesel svojih
grenko zasluženih 27 kron, da poleti med brate
„Slovince“; tam je stal odvetniški pisar, da kupi
tudi on listek ter ustreže tako svojemu davnemu
hrepenenju; zopet na drugem mestu je plačevala
gospa doktorjeva svetle cekine, da se popelje do
sinje Adrije; in zdajci je vstopil gospod dvorni
svetnik, želeč se udeležiti celega potovanja po
Adriji, in gospod Šulc sam mu je zagotovil na
ladiji posebno kabino.

*) Vsakemu Slovencu, ki namerava iti na kakšno daljše
potovanje, priporočal bi imenovano solidno slovansko pod-
vzetje v Pragi (Cenek Šulc, cestovni kancelaf Praha, Hav-
ličkova ulica 1), ki je kot eminentno slovansko podvzetje
edino te vrste v naši monarhiji, izdaje »Rundreisebillets" ter
smelo tekmuje z židovskimi podjetji te vrste kakor Cook,
Schenker & Komp. i. t. d.

40

Že dopoldne 15. julija so prihajale čete ude¬
ležencev v Prago. Prvi posebni vlak je imel oditi
istega dne ob 8. uri zvečer. Ali naval je bil tolik,
da je odšel šele malo pred desetemi. Na kolo¬
dvoru si videl prizore raznolike: kdor je imel
listek v žepu in udobno sedel ob vagonskem
oknu — temu blagor. Ali kaj ta tisočglava mno¬
žica na peronu, ki ne more poleteti na slovanski
jug? Bodisi, da ne dopušča enemu čas, drugemu
zopet služba, tretjemu denarne razmere, da bi
prisedel k srečnim izletnikom. Tem iskrenejše
pozdrave so izročali ostali svojim znancem in
prijateljem, da jim prisrčno izljubijo mile Slo¬
vence in „Nazdar Jihoslovane! Pozdravte bratry
Slovince!“ je odmevalo po peronu, ko je odhajal
vlak.

Noč je bila mila, luna se je zibala na nebu
in prejko smo se dodobra vdomačili v vlaku,
smo prošli vinohradski predor; vlak ostavlja
„matku zlatou Prahu 11  in po rodovitni krajini piha
k Hostivaruin in Ričanom; za Senohrabi osta-
vimo Sazavo, na kateri stoji že cele veke zgodo¬
vinska straža „Hlaska“. Za kratko preidemo Be-
nešov. Odtod drvi vlak po enolični krajini h
krasno položenemu Taboru. Pred dohodom na
taborski kolodvor opazimo globoko pod seboj
ribnik Jordan; trepetajoča luna srebri njegovo
mirno valovje; mimo nekoliko za južno Češko
prav tipičnih ribnikov po enotvarnih ravninah pri¬
demo, zapustivši mesto Sobeslav, k važnemu

41

križišču Veseli-Nezimosti in ob jutranji zori smo
v Budejovicah. V glavi se nam vzbujajo spomini
na krute borbe Cehov proti Nemcem v tem krasnem
mestu: mesto, ki je po veliki večini češko, je ob¬
vladano doslej z vsemi mogočimi, drugje gotovo
nemogočimi sredstvi, od nemške manjšine. „Však
všeho do času!“ pravi Ceh.

Nastopilo je krasno poletno jutro. Z Bude-
jovic prestopimo na najstarejšo železniško progo
na Češkem ter na evropskem kontinentu sploh.
Prvotno progo je gradil v letih 1825 do 1828
inžener Gerstner; posluževali so se je pri preva¬
žanju konjev. Na progi z Budejovic do Trojanova
je počela prva vožnja že dne 7. septembra 1827.
Ostanke stare proge je opaziti pri postaji Cartle
(Zartlersdorf).

Z rodovitnih nižav smo prispeli sedaj v go¬
rate krajine. Na desni strani je videti široki les¬
nati hrbet Kleti, pozneje pa pogorje sv. Tomaža;
na levo je krasen pogled na goro Novohradsko.
Ostavši za seboj Kaplico se vozimo že po krajih,
naseljenih z Nemci. Preko večjih prekopov in
mimo nekoliko ribnikov dospemo okoli šeste v
jutro k poslednji postaji na zemlji češke vlasti,
k Češkemu Heršlaku (Bohm.-Horschlag).

Sledeča postaja, Sumerava, je že na Gorenje-
Avstrijskem. Istočasno smo prestopili z območja
Severnega morja v območje Črnega morja. Za
Cahloveni (Freistadt) na desno opazimo grad Wein-
berg. Po divni gorski krajini hiti vlak mimo postaj

42

Kefermarkt, Pragarten k Gaisbachu, kjer se od¬
cepi proga na Linec. V Mauthausenu se pre¬
peljemo preko Donave. Z češkonemških visočin
se bližamo Alpam. Mimo Sv. Valentina ob desnem
bregu reke Aniže dospemo do Steyra, kjer je
znana tovarna orožja. V Alpah smo. V Alten-
marktu stopimo na Štajersko. Preko Selztala po
dolini Blatne (Palten) k Sv. Mihaelu v murski
dolini spemo v veliki naglici. Mimo slikovito po¬
loženega Judenburka smo kmalu na razvodju
Mure in Drave.

Zdajci pride sprevodnik, ki se z njim zaple¬
temo v prijeten razgovor, ter nam pove, da nas
je 1030 oseb na vlaku! Lepo število! Vozeč se
po zemlji korotanski so Cehi že kmalu za Bre¬
zami vpraševali, kdaj vendar pridemo na slo¬
venska tla. Mnogi izmed njih so zopet prav mar¬
ljivo proučevali knjigo „Vyletni listy na slovansky
jih “ (Izletni listi na slovanski jug). Čehi so namreč
izdali prilikom poleta v Ljubljano krasno, s po¬
dobami opremljeno knjigo, z opisom slovenskih
krajev, narodopisnih kot političnih razmer.

Čimbolj smo se bližali slovenski zemlji, tem
večje, mogočneje valovje navdušenja. Prevozili
smo velik del slovenskega Korotana, ali nikjer
nam ni zadonel sladak pozdrav na uho, nikjer
brhke mladenke, ki bi zračila rutico v pozdrav.
Le tupatam v gručah in posamezno so izbuljali
radovedneži oči na naš nedogledni vlak. Spiš,
Korotane tužni, zakaj tako nevzdramno spiš?

43

Vendar enkrat! V Trbižu smo! Pa tudi tu
zgublja slovenska govorica vedno bolj tal. Bli¬
žamo se kranjski meji. Vse se ruva ob oknih
Vsak bi rad prvi zazrl obraze brhkih Gorenjk ter
prisluškoval prav od blizu njih oduševljenim po¬
zdravom. V Radečah nam zadone prvi pozdravi.
Potem je šlo mimo naših gorenjskih mest in vasi,
dokler se nismo okoli 8. ure zvečer ustavili v
Ljubljani. Oduševljeni govor, ki ga je imel sta¬
rosta češkega sokolstva Karol Pipich  iz Chru-
dirna na ljubljanskem kolodvoru, nam je še vsem
v svežem spominu. Opis sokolske slavnosti same
bi bil preobširen, saj so o tej v polnem obsegu
poročale naše novine.

II.

Prečuta noč na tivolskem travniku. — Odhod iz Ljubljane
v ponedeljek 18. julija. — Posebni vlak z 1200 potniki! —
Sokoli potujejo v občanskih krojih. — Logaški tamburaši. —
Tamburica tipično jugoslovansko glasbilo. — Postojna slav¬
nostno odevena. — Entuzijastičen sprejem Čehov. — Pohod
slavnoznane jame. — Na obedu pri »Ogrski kroni". — Ubogi
natakarji! — ,My chce-me jisti!" — Slovo od Postojne. —
Kras. — Nabrežina. — »Morje! morje!" —Miramar. — Ne-
uljudni uslužbenci. — Trst.

Odhod posebnega vlaka čeških izletnikov v
Trst je bil določen na ponedeljek, 18. julija, ob
7. uri zjutraj. Že pred šestemi je bil ljubljanski
kolodvor napolnjen češkega občinstva. Nekateri
niti spali niso ter so, ko je ob zori minula
ljudska veselica v Tivoliju, prišli naravnost na

44

kolodvor. To je bilo vrvenja v tem velikanskem
vlaku, ki se nas je v njem nakopičilo okoli 1200
oseb! Izmed Slovencev sem bil menda jaz —
žal — sam; drugi so se prepozno zglasili. Po
sedmi smo zapustili Ljubljano. Solznih oči so se
mnogi Čehi poslavljali od bratov Slovencev, ki
so se mnogoštevilno zbrali na kolodvoru.

Vreme nam je bilo izredno naklonjeno, nebo
jasno kot ribje oko. Prvi pozdrav je bil v Bo¬
rovnici Tu so se zbrala narodna društva ter po¬
žarna bramba, koje krasna uniforma je Čehom
posebno ugajala. Čas je bil odmerjen kratko;
jedva smo zavžili par trenotkov iskrenega pobra¬
timstva, že smo morali zasesti svoje prostore.
Zastave so se klanjale, naš vlak pa je drvil
dalje . . .

Mimogrede omenjam, da so Čehi-Sokoli došli
s Češkega v Ljubljano v sokolskih krojih. Na
daljši poti Ljubljana—Trst—Benetke pa so jih za¬
menjali z občanskimi, deloma ker je bil izlet v
Benetke splošen ter bolj občanski kot oficijelno-
sokolski, deloma pa, ker bi mogle rdeče košulje
Lahe v troedinem kraljestvu razburiti ter bi nam
mogla činiti italijanska vlada kake neprilike.

Čehi so se interesirali za vsak poedini pojav
na zemlji slovenski. Vseobče mnenje je bilo, da
proga Ljubljana—Postojna zdaleka ni tako ro¬
mantična kot gorenjska. Kako jih je v tem oziru
šele razočaral Kras!

45

V Logatcu so nas sprejeli sijajno. Tu so nas
pričakovali vrli logaški tamburaši in ko je vlak
vozil v postajo, so začeli krepko udarjati „ So¬
kolsko". Navdušenje Čehov je bilo nepopisno.
Kakor ima sokolstvo in ž njim spojena narod¬
nostna ideja svoj vir v Čehih, tako je izšla milo-
doneča tamburica iz Jugoslovanov in gotovo je
bilo mnogo Čehov, ki so jo čuli prvič v živ¬
ljenju ! Kaj čuda, da je bilo med severnimi brati
tako iskreno oduševljenje za to tipično glasbilo
Jugoslovanov!? Vse je poskakalo z vlaka in hitelo
h krogu tamburašev. Mogočno so se dojmili čuta-
polni zvoki muzikaličnih polabskih sinov in hčera;
omamljeni so stali in prisluškovali tužno mehkim
melodijam o „Strunah,“ „Luna sije," „Je pa davi
slanca padla" i. t. d. Zavzetja in navdušenja polni
so mnogi sklenili, da tudi v zemljah svetovac-
lavske krone vpeljejo tamburaške zbore.

Že kliče parni stroj na odhod, vlak se polni,
Čehi pa poneso seboj najmilejše spomine na
zvočne akorde jugoslovanske tamburice. Vlak se
pomika, prapori se klanjajo k tlom, s perona
gromko doni slovanska marzeljeza „Hej Slovani";
še v daljavi se čuje nje odmev. — Vlak je izginil
iz vidika.

Prihodnja postaja je bila Postojna. Prostori
ob oknih se polnijo, radovednost se stopnjuje;
kak bo sprejem, kako izgleda slavnoznana po¬
stojnska jama? . . .

46

Bližamo se Postojni. Glej, na vseh gričih in
vrhovih vihrajo slovenske trobojnice! Na razva¬
linah postojnskega gradu se zavali dim, gost dim,
možnarjev grom pretresa ozračje. Že se od daleč
svetli veliki postojnski kolodvor; čudno: tudi
kolodvor je v zastavah! Že hrešče kolesa, vlak
zastavlja . .. Godba na kolodvoru ognjevito vdarja
„Naprej, zastava Slave!" . . . Naroda, navduše¬
nega slovenskega naroda, vrlih zavednih Postojn¬
čanov, verne narodne inteligence, narodnih gospa
in gospic, nadebudnega dijaštva, rokodelstva in
gruče čilih, kremenitih Kraševcev, glej, vsega se
je zbralo na stotine!! . . . Cehi v svoji navdu¬
šenosti za Slovence, kličejo brezizjemno „Živio!“
Slovenci zopet „Na zdar!“ Kakor na dogovor in
vendar vse tako neprisiljeno, prisrčno! Že si
hrabri sinovi Prokopa in Žižke stiskajo roke s
Slovenci, kakor oddavna dobri znanci ter si dado
tudi posla brhke Slovenke, pripenjajoč vonjajoče
šopke na prsi bratom Čehom. Komaj malce po¬
leže valovje prvega navdušenja, izpregovori na¬
čelnik postojnske občine pozdravni govor, večkrat
prekinjen po pritrjevanju množice, in odličen Čeh
mu navdušeno odgovori v ime došlih gostov.

Na to smo se razporedili in z godbo na čelu
odkorakali v trg. To je bil dan velikega slavlja
za Postojno! Res, da je Postojna že gostila si¬
nove vseh izomikanih narodov, da je pozdravljala
kronane glave, ali kaj to v primeri s tem, ako na-
krat prispe dvanajststo najodličnejših zastopnikov

47

onega naroda, ki nam je po legi tako daleč, a
po jeziku, krvi in srcu tako blizu, da ne rečem
najbližji, ki čuti z nami eno, ki se tako hrabro za
nas poteza, da se mi tega niti dostojno ne zave¬
damo! Kaj takega ni Postojna videla, odkar stoji,
odkar je ha svetu znana njena slavna jama!

Prispeli smo po prašni cesti — prah se je
dvigal kot bi stopal polk vojakov — do „Narod-
nega hotela". „Rusi so! Rusi so!“ je šumelo med
vrstami. V resnici je bilo tu zbranih nekoliko
Rusov, ki so, vračajoč se iz Italije, se vstavili v
Postojni ter začuvši o prihodu Čehov, jih čakali
pred „Narodnim hotelom". Navdušeno menjajo
pozdrave: „Na zdar Rusove! At’žiji Rusove!“ so
vsklikali Čehi.

V trgu vse vihra v zastavah, okna so okra¬
šena s cvetjem. Po senčnatem lipovem perivoju
korakamo k glavnemu vhodu v jamo. Komaj
vstopimo, nas objame hlad. Krasot postojnske jame
ne bom opisoval. Kateri malo imovitejši Slovenec
še ni bil v njej?! Tiste pa, ki še niso bili v njej,
opozoril bi na Kostov nedosegljivi opis postojnske
jame, ter Ja si ta biser naše tužne domovine čim
preje ogledajo. Da so Čehi glasno izražali svoje
začudenje o krasoti in veličastnosti jame, kdo bi
o tem dvomil ?

Obedovali smo v hotelu „pri ogrski (!) kroni".
Da ni najti v Postojni hotela, v katerem bi moglo
obedovati okoli 1200 oseb, se razume. I prestolni
Dunaj bi težko zmogel tak hotel. Vendar tisti,

48

ki so si že v naprej naročili v Šulcovi pisarni po¬
tovalni blok, so imeli — 425 jih je bilo — pred-
plačani obed in ti so obedovali na vrtu hotela
»Ogrske krone". Ostali so zavzeli vse prostore
postojinskih gostiln. Vročina je bila posebno za
Cehe nestrpna; po mučnih dušnih efektih pri
sprejemih in dolgi hoji po jami so prišli žejni in
lačni v omenjeni hotel. Natakarji, ki jih je bilo
samo 5 ali 6, nikakor niso mogli brzo postreči
toliki množici. Reveži so itak trpeli in skakali, da
so vzbujali usmiljenje, in smo mislili, da si po¬
lomijo noge. Ali želodec je hud gospodar. Za¬
tegadelj so Čehi začeli klicati enoglasno, sekajoč
zloge: „my chce-me jisti 1 “ (hočemo jesti!) in
„chce-me pi-vo!“ (hočemo piva!). Svojo željo iz¬
ražajoč so sekali zloge, da bi se jih lažje raz¬
umelo. Čudil sem se vstrajnosti natakarjev, kajti do
prve popoldanske ure so bili vsi gostje postreženi.

Od dobe obeda sta pretekli dve uri potreb¬
nega počitka v senci košatih kostanjev, ko smo
se jeli zopet z godbo na čelu vračati na kolodvor.
Vlak, o katerem so se mnogi železničarji izražali,
da niso še videli tako dolgega, nas je že čakal.
Na peronu se je odličen češki zastopnik zahvalil
Postojnčanom na presrčnem sprejemu. Sprevod¬
niki so imeli polno posla, preden so vse izlet¬
nike spravili v vlak, kajti poslavljanja Čehov od
slovenskih krasotic, ki so s svojo južno milobo
in prirodnim kretanjem kaj ugodno vplivale na
severne brate, ni bilo ne kraja ne konca. Moč

49

4

globokega, iskrenega pobratimstva je s tako silo
delovala na Čehe kot Slovence, da si pri mnogem
opazil, kako se mu je porosilo oko.

Ko smo bili že vsi v vlaku, razobesijo Čehi
raz okna male belo-modro-rdeče zastavice. Godba
zasvira „Kde domov muj“. Tu vdarijo Čehi vmes.
Iz stotin grl odmeva mogočna češka himna; med
tem se prične vlak pomikati. Godba neprestano
udarja, Čehi in Slovenci pojo ... Z robci, klo¬
buki in mahanjem si dajemo še iz daljave neme
znake slovesa; daleč za kraškimi skalami pa od¬
meva velebna pesem . . .

„Prekrasno! kako prisrčno, iskreno, kako
bratsko! Med Slovenci se čutimo kakor doma!“
To mnenje se je čulo vsepovsod po vlaku.

Naše misli so sedaj uhajale na Miramar. In
res smo do tja samo enkrat zaustavili in sicer v
Nabrežini Prišli smo na prava kraška tla Divja
bizarnost kraških goličav je dala potnikom po¬
voda k občudovanju in kritičnim razgovorom, in
dasi je bila uprav tropična vročina ter smo bili
v vlaku nabasani kakor slaniki, nas vendar ni
opustila dobra volja; zanimivost kraških tal je da¬
jala snovi k vedno novim razpravam. Tudi v pri¬
morskih krajih kot v Divači, Sežani in Proseku
nas je čakal mnogobrojen narod, ki je s tem po¬
kazal, da je Primorje še slovensko! Žal, da v teh
krajih nismo utegnili, da bi bili zaustavili Tudi
v Nabrežini smo postali samo par minut. Potem
pa je šlo dalje proti — morju!

50

„Morje! Morje!“ Kaka magična beseda za
naše severne brate Čehe! Pomisliti nam je, da so
Čehi narod, živeč v sredini evropske celine, ki
nimajo nikjer stika z morjem. Da pač, severno
morje jim ni oddaljeno. Ali med Prušake Čeh
nerad zahaja, razven če ga žene sila s trebuhom
za kruhom. Jadransko morje pa je Čehu pre-
oddaljeno. Saj je samo iz Prage do Ljubljane po
železnici preko 800 km !

Kmalu za Nabrežino zaokrenemo na vzhod.
Se se vozimo v globoki skalnati zarezi . . , kar
iznenada odpre se pred nami čarokrasni pogled
na morje. „More! more!" je odmevalo po vlaku,
vse se je zopet tiščalo k oknom, vsak je posegel
po svojem daljnogledu . . .

Medtem ko se oko pase ob pogledu na širno
morsko plan, kolebamo s kraških višin vedno nižje
in nižje in že zagledamo divni Miramar, liki beli
labud, kopajoč se v modrem valovju!

V Miramaru smo vsi izstopili, ogromni vlak
pa je prišel prazen v Trst, kjer je čakal našega
povratka. Od postaje do grada smo imeli samo
deset minut Grajski uslužbenci pa so bili z nami
jako nekulantni; tudi so nas spuščali samo v od¬
delkih po 25 oseb v grad, nas pa je bilo preko
tisoč!

Kakšna potrata in razkošnost! Kak blesk in
sijaj! Dežele Perzov, Arabcev, Indijanov, Kitajcev
in Japoncev prepotujemo kar v eni uri. Tu je
stoloval ponosni Maksimilijan, človek velikih

5 !

načrtov, koje mu je usoda tako strašno razpršila!
Glej, Miramar, koliko sijaja in gorja si videl med
svojimi zidinami! Pod zaklonom svojega pristava
si objemal ladjo, ki je pripeljala zvitega Napo¬
leona III in ž njim ono povestno dcputacijo na¬
roda mehikanskega! Da tvoje vode niso nikdar
božale onih lepih brodov, še danes bi snival o
raju in sreči! Po tvojih lesknatih sobanah je sa¬
njala poletna duša Šarlotina! Pod tvojim krovom
so jej bile strte peruti in ti si jo omračil z večno
senco! Proč od tu, nedolžne krvi tvojega stvar¬
nika ne zabrišejo tvoje snežno-bele zidine, ne
vduše je sočnati vonji tvojih perivojev! Nesrečni
Miramar! nema priča pozemeljskega gorja in tuge
si in boš vseh vekov veke!

Ko smo si ogledali grad, čakala sta nas že
dva parnika parobrodnega društva „Trieste-Istria“,
ki sta nas popeljala v Trst.

Solnce gre v zaton. Tako mirno, tako čisto
se potaplja v morje, čarobni odsviti trepečejo po
lahno-šumečih vodah. In rožnata luč se razliva
po golem Krasu, kakor iz samega pestrega rubina
odsevajo kraški vrhovi in od obrežja sem poje
pesem večerni zvon . . .

Kraljestvo dneva je zatonilo. Na čistem ob¬
zorju samo še svetli, rumenkasti sev . . . Lahek
zefir pihlja preko lavorovih gajev, ljubko gladeč
tajnostno listje akacij in mimoz. In ribiči na malih
čolnih, s svojimi belimi jadri se vračajo v ve¬
černem vetru v dolgi vrsti liki kaka flotilja! Vse

52

je zarisano tako čisto, tako jasno! In zdaj v do¬
gledni daljavi malenkostno sevajoča pičica Pičice
se množe: dve, tri, štiri , , . deset, glej, že jih
je na stotine! . . .

Večerni ozon je prihajal od sinjega morja in
ohlajal razgreto ozračje, ko smo izstopili v tržaški
luki.

Oficijelnega sprejema od strani tržaških Slo¬
vanov ni bilo, deloma ker se ni znalo gotovo,
ali pridemo iz Miramara z vlakom, ali s parnikom,
deloma pa, ker so baš to dobo vladale v Trstu
kritične razmere. Tem številnejše so nas obsuli
prosluli tržaški fakini, za katere pa se nismo bri¬
gali V dolgih vrstah smo pod vodstvom tržaških
Slovencev odkorakali v znane tržaške restavracije
kot hotel Voipich (lastnik Čeli) „alla stazione"
i. t. d. Ogled mesta smo odložili na dobo po¬
vratka. — Čehi so bili v tržaških hotelih povsod
zadovoljni, posebno jim je ugajalo plzensko pivo.

Določeno je bilo, da ob polnoči odpotujemo
v Benetke.

III.

Na parnikih .Apollon" in „Aurora“. — Odhod iz Trsta ob
polneči. — Živahno vrvenje na parniku — Prijazni kapetan-
Hrvat. — Pomanjkanje prenočišč. — V kadilnem salonu —
Venezia se prikaže! — Plitki beneški zaliv. — Kavarna
.Oriental' in „Riva dei Schiavoni*. — Razvaline Markovega
stolpa. — Beneški golobi — V palači grofa Zichy-ja. —
Beneški .ciceroni". — Na ribjem trgu. — „Morski sadovi."
— Sadni trg in julijsko grozdje. — Zanemarjena beneška

53

mladina. — Na .Potite di Rialto*. — „CanaI grande." —
Malca v hotelu .Šport*. — Čehi in pivo. — V doževi palači.

— .Most vzdihov.* — Laški denar. — Beneški zapori.

Ob enajstih ponoči smo se začeli zbirati pred
„ Hotel Volpich“, odkoder smo skupno odkorakali
na pomol sv. Karla. Gospod Sulc iz Prage je najel
za češke izletnike dva izmed največjih salonskih
parnikov avstrijskega „Lloyda“: „Appollona“ in
„Auroro“. Bilo je nekoliko izletnikov, ki so po¬
tovali samo do Trsta; ti so nas tu ostavili, ipak
nas je bilo še 900 do 1000. Ker sem se svoje-
časno že v Pragi seznanil z gosp. Šulcom, me je
taisti naprosil, da prevzamem posle posredovalca
rned Čehi in Italijani, ker govorim češki in itali¬
janski, ter da ga nadomestim na ladji „Appollon“
kakor voditelj, on sam da bo na „Aurori“. Rad
sem ustregel želji neustrašljivega aranžerja. Bil
sem torej na ladji „Appollon“ nekak „impressario“,
tako namreč so me nazivali pomorščaki, videč
me, da opravljam posle g. Sulca.

Kljub temu, da smo došli šele v mraku, raz¬
nesla se je novica o našem prihodu hitro po
Trstu in mnogo radovednega občinstva se je
zbralo na nabrežju pred našim odhodom Točno
ob polnoči je odplula naša ladja. Četrt ure poz¬
neje je odjadrala tudi „Aurora“. To je bilo živ¬
ljenja in vrvenja na parniku! Zdajci plovemo
mimo velikanskih ameriških bojnih ladij, ki so
tu na posetu in zasidrane, daleč izven luke, skoro
na prostem morju. Lepe in grozne so, snežno-

54

bele, polno življenja in smrti branijo v sebi. Pre¬
nočišča na ladiji ni vsakdo lahko dobil. Večina
nas je itak ostala na krovu. Tu so bile stolice
s platnenim naslonjalom, na ko j i h se je moglo
tudi spati; saj je bilo morje tako mirno, na nebu
pa je prijazno svetila luna . . . Sel sem v salon,
ki je bil napolnjen. Kako hitro so se naši potniki
tu vdomačili! Tu se je pilo, kadilo, popevalo,
razgovarjalo, igralo domino, karamfiol, tarok, šah,
vsevprek! Tudi kapetan, zagorel, bradat Dalma¬
tinec, navdušen Hrvat, se je bratil s Čehi! Salon
je bil torišče družabnosti, na senčnatem krovu,
ki ima toliko klopic, stolic in mičnih kotičkov
vsevprek, pa so kramljali zaljubljeni parčki . . .
Kdo pozna tajnosti teh srečnih ali nesrečnih ljudi,
kdo ve za njih bol in veselje? Pa da pristopimo
k osamljeni klopici, lahno se sklonimo in jih
naivno vprašamo, gotovo bi nam šepetaje priznali,
da so si nocojšnega večera že davno, davno
želeli . . .

Po dveh me spanec premaga, ali šmenta,
nisem imel nobenega mesta za prenočišče. Tudi
moj prijatelj Čeh g. Jel ... . me je nadlegoval
za prenočišče. K sreči zabredeva v kadilni salon;
z usnjem pregrajeni naslonjači so bili polni kov-
čekov, havelokov, površnikov in dežnikov; sicer
je bil salon prazen. Kmalu so bili ti predmeti
odrinjeni in pripravljeni zasilni ležišči. Tu sva
sladko zaspala. Ob pol šestih se prebudim ter
zbudim prijatelja. Jutranje solnce se nama prijetno

55

smehlja v kabino. Skozi vrata pokuka „cameriere“,
nekak prvi natakar na ladji, in videč, da sem pre¬
nočeval v kadilnem salonu kar brez njegovega
vedenja, me hoče ošteti. Pristopi drugi natakar,
ki me je poznal in reče svojemu sodrugu : „questo
e signor impressario!“ (To je gospod podvzetnik!)
— „E la scuse, signore la scuse; complimenti
signore, complimenti!“ (Oprostite, gospod! opro¬
stite! klanjam se, gospod! klanjam se!) se opra¬
vičuje „cameriere“. Antipatične so mi te nata¬
karske duše, ki se zvijajo za vsak groš kakor je¬
gulja No, kruh je kruh!

Prelesten dan je in vreme čarobno Morje
mirno in tihotno, ostro reže ladja šumečo gladino,
puščajoč daleč za seboj peneče proge. Še smo
na širnem morju, pod nami neizmerne vodne
množine — nad nami sinje nebo . . .

Okoli sedme jutranje ure se prikaže ponosna
Venezia mogočna kraljica Adrije! Kakor iz morja
rastoč, se pred nami dvigajo stolpi in palače be¬
neške. Čarobna, nepozabna scenerija! Kakor z
demanti, smaragdi in rubini posejane se svetli¬
kajo kupole svetega Marka!

Vstavili smo se v beneški luki. Naša velika
parnika vsled plitve vode nista mogla do nabrežja,
zato smo se izkrcavali na gondole, kar je šlo
seveda počasi! Na nabrežju so nas že čakali štirje
beneški voditelji, ki so še precej dobro lomili
nemščino in francoščino. Skupen zajutrek smo
imeli v kavarni „Oriental“ na „Riva dei Schiavoni“.

56

Ker je bila kavarna daleko premala za tako mno¬
žico, postavili so po celem nabrežju vse polno
miz in stolov, kjer smo zajutrkovali: kavo in jajca
Celo nabrežje nas je bilo polno. „Riva dei Schia-
voni“ se pravi po naše „slovansko nabrežje 11 ; in
tako je bilo slovansko nabrežje v Benetkah danes
polno Slovanov!

Po zajutreku smo se razdelili v štiri skupine.
Vsaka skupina je šla z enim voditeljem si ogle¬
dovat znamenitosti mesta Šli smo čez Markov
trg. Ah, lep in prostoren je, gladek kot jajčna
lupina! Je pa tudi edino šetališče Benečanov, zato
je ob večerih -- pozimi kot poleti — napolnjeno
beneške elite. Ob straneh arkade kraljevega gradu;
koliko mladih dvojic se ob bajnih beneških ve¬
čerih zbira v senci teh mramornatih arkad! Z
deskami je bil zagrajen prostor, kjer je stal slavni
Markov stolp! Kje so njegove omotične višine,
na koje je jezdil Napoleon iskrega vranca?! Padel
je zmagoviti Napoleon, zrušil se je tudi slavni
stolp! Menda ga pač nikdar več ne postavijo, saj
podobe ni, da bi ga še kdaj postavili!

Po trgu skaklja na tisoče in tisoče golobov.
To so beneški golobi, od davnih časov znani.
Ravnokar jih hranijo. Gnezdijo po celem mestu
na podstrešjih; Benečan jih je navajen kot nihče;
težko bi mu delo, da jih ni in pogrešal bi jih

Po dolgih, ozkih ulicah stopajoč, kjer so nas
posebno zanimale izložbe zlatarjev — toliko zlat¬
nine kot beneški zlatarji premore pač malokatero

57

mesto na svetu, moten znak nekdanje slave in
bogastva — smo šli v palačo grofa Zichy-ja.
Pozabil sem, kar nam je zgovorni Cicerone, me¬
njajoč jezike — francoski, italijanski in nemški —
pripovedoval, samo to vem, da je lastnik tega
krasnega domovja Madžar, prebivajoč večinoma v
svoji domovini. Toliko zlata, ko se ga je tu upo¬
rabilo na ornamentikah, je malokje videti; ena
najrazkošnejših palač na svetu. — V cerkvi „dei
fratti“ (frančiškanov) smo občudovali krasne skulp¬
ture ! Cicerone nas nato popelje na ribji trg. Na
stotine košaric je bilo tu, zagoreli Benečani so
kriče ponujali svojo robo „frutti di mare“ (morski
plodovi). Drastičen pogled, kako zagorel Benečan,
razgaljenih prs, golorok ponuja svojo pestro robo
Beneški zaliv je jako bogat na ribah, kar na pri¬
mer genoveški ni. Benečani se zato kaj radi ro¬
gajo Genuezom, rekoč: »Bella Genova, nra mare
senza pešce!" (Lepa Genova, ali morje brez rib.)
Ribji duh ne prija vsakemu nosu in vsled vročine
je bil tu za tujca uprav neznosen smrad. Cehi so
se pritoževali čez smrad in nesnago ne samo na
ribjem trgu, nego tudi v drugih ulicah. Tu za¬
vpije neki gospod iz društva: »Pozor! gospoda!
Nikar se ne pritožujte čez smrad in nesnago v
Benetkah; tu smo na jugu; da je tu v Benetkah
vse tako, kakor na primer v Pragi, ostali bi bili
doma; ravno razlika mika." Dobro jim je povedal!

Na sadnem trgu je bilo ipak prijetnejše! Tu
so se rezale sladke bledomesnate melone, da je

58

kar curljalo od njih; veselje je bilo gledati rdeče¬
ličnega Lahončka, kako je zagrizel v melono, da
mu je kar kapljalo iz ust Tu so bile sladke ma-
rile in že zrelo toskansko in sicilijansko grozdje.
Za 20 centezimov si se nazobal grozdja. Kakšna
paša za oči severnega prebivalca, Ceha, ki toliko
vrst sadja še nikdar niti videl, niti okusil ni! Ko¬
liko Čehov je pač bilo, ki svojega domačega mel-
niškega grozdja nikdar okusili in melniškega vina
nikdar pili niso 1 Kajti melniškega vina se mnogo
več popije, kot se ga pridela!

Prišli smo na večji trg in nasproti nam pri¬
drvi cela četa pobalinov. „Signori, signori, date
mi un soldinoP (Gospodje, gospodje, dajte mi
en krajcarček!) so kričali in moleli svoje suhe
ročice. Počeli so se pred nami producirati in pro¬
izvajajoč vse mogoče telovadske umetnosti kar na
javnem trgu. Dali smo jim par „soldinov“, da bi
se jih znebili: ali kaj še! Sitneži so nadlegovali
vsakega izmed naše družbe. Nekemu gospodu
šine dobra misel v glavo Poseže v žep, zagrabi
pest malovrednega laškega drobiža ter ga vrže
med jato. Dečki so se jeli kavsati in lasati za
drobiž; nam je bilo to za hip prijetna zabava;
medtem ko so se beneški paglavci še ruvali in
pogajali, kateremu pripade večja svota, pa smo
odšli naprej in niso nas več dohiteli.

Zanimiv je „Ponte di RialtoT Polno življenja,
polno prodajalnic in kupcev je na slavnem mostu.
Pod njem pa švigajo urni beneški „vaporetti“

59

(parnički). Ob velikem kanalu, v bližini imeno¬
vanega mostu, v hotelu »Šport*, smo imeli ob
desetih dopoldne malo južino, ali kakor je stalo
na jedilnih listkih „collazione“. Bilo je vsega
dosti: mesa in vina. Veroneške salame so bile
izborne, samo laško pecivo nam ni šlo v slast.
To niso ni zemlje ni rogljiči ni kruh ni nič. Prvič
je to pecivo pregosto, drugič pa še bolj trdo kot
naš vojaški „Zwieback', tako da bi si človek
lahko zobe skrhal nad njim. Črno toskansko vino
je bilo znamenito. Ali Čehi je niso marali. Kakor
sem jih tudi opozarjal, da so v Benetkah izborne
vinarne, kjer se dobi za par desetic liter penečega
siciljanca, ni vse nič pomagalo Pivo v hotel
„Sport“ jim je bilo pretoplo, pretemnožolto, pre¬
drago, steklenice so jim bile premalo napolnjene
in kaj vse mogoče, pa vendar ti čestilci Gambri-
novi niso hoteli pokusiti vina. Čeh pa pivo, to
sta dva nerazdružljiva pojma!

Okoli enajstih dopoldne smo bili v doževi
palači. Ogledali smo si krasne zbornice beneške
ljudovlade, grozne ječe, kamor so metali tiste, ki
so se pregrešili proti volji božanstvenega doža;
videli smo tudi mesto, kjer so spuščali nesrečnike
na smrt obsojene v globino morja . . . Daši se
v doževi palači kažeta vsa moč in veličanstvo
beneške republike, nas vendar pretresa zona pri
pogledu v te temotne ječe in neko čuvstvo zado¬
voljstva nas obda pri misli, da je minulo to vla-
darstvo krutosti in grozote, da je preminulo na

60

veke. Samo senca nekdanje slave in mogočnosti
pada na današnje Benetke in nekdaj ponosni in
slavni patricij se čuti srečnega, da se more pre¬
življati ob slavi svojega mesta. Tempora mu-
tantur! . . . Tudi na „ponte dei sospiri“ (most
vzdiha) smo bili. Človeka izpreletava tuga in groza
in čim preje želi ostaviti to mesto — V veliki
dvorani vidimo po obsegu največjo sliko na svetu.
Predstavlja veselje v paradižu. Žal, da sem po¬
zabil ime slavnega mojstra.

IV.

Cerkev sv. Marka. — Mozaikove sestavine. — Beneški
korarji. — Čudno vedenje v cerkvi. — Neznosna vročina. —
Ponesrečen obed. — Izlet na otok Lido z beneškim „tram-
wayem“. — Lido, torišče razkošja.

iz doževe palače krenemo v cerkev sv. Marka.
Pred vhodom se je nakopičilo polno prosjakov
obojega spola. Vržemo jim nekoliko drobiža, da
se ga vsaj znebimo! Mislim, da Turki in Kitajci
nimajo tako nerodnega drobiža, kot ga ima zedi¬
njena Italija! Bakreni novec po 10 in 20 cen-
tesimov je večji, nego naš goldinar. Človek si
misli, da ima Bog zna koliko denarja v žepu;
pogleda, pa vse skupaj ni ena lira. Laški drobiž
ne izda prav nič, Bog pomagaj, to je siromaštvo!

Najbolj so nas zanimale krasne mozaikove
sestavine v cerkvi sv. Marka. Da bi imeli danes
Benečani toliko denarja, kar jih je stal ta mozaik,
ne bilo bi jim treba nadlegovati tujcev. Neki

61

gospod, ki je bil že ponovno v cerkvi sv. Marka,
je trdil, da ima ista tudi gotične zidove; drugi so
mu to zanikali. Kmalu jim je pokazal altar,
zgrajen v čisti gotiki. V koru krog velikega altarja
so sedeli beneški kanoniki; italijanska duhovščina
je revna: niti zlatih pektoralov niso imeli korarji
krog vratu, na modrih svilenih trakih so imeli
navezane križce iz medi.

Gibanje v cerkvi sv. Marka se mi je zdelo
tako onečaščujoče, tako brezbožno! Jeli to v res¬
nici zbor pobožnih? ' . . . Da, tam kleče v stranski
kapeli; v dolgih vrstah klanjajo glave in mrmrajo
tihe molitve. Ali tukaj v glavni ladji, kaka prosta
drznost nastopanja! Kakor pri baletu šetajo gori
in doli, z brezstidnim zadovoljstvom si ogledu¬
jejo plastične in slikarske umetnosti — ter glasno
brbljajo Med njimi švigajo duhovniki v talarjih
in koretlih in nobeden si ne misli nič hudega.
Tu stoji ponosit častnik z dvema gospicama; naj-
brže so beneške patronese . . . Zdaj si drži ena
pahljačo pred rožne ustne: njene bliskajoče oči
razodevajo, da komaj zakriva smeh Malo poz¬
neje že ne more svojih občutkov brez pomoči
batistnega robca premagati . . Častnik je moral
povedati kaj izredno pikantnega, kajti druga se
komaj zatajuje . . .

In tam mala rujava devojka z dežele — s
težkimi zlatimi uhani v ušescih, odevena v kar-
minasto jopico — kako nežno prime za drveno
roko svojega spremljevalca, kako zaljubljeno mu

62

zre v dobrotno bedaste poteze! ....  Čudno,
sv. Marko mora biti jako potrpežljiv, sicer bi svoje
čuvarje že davno opozoril na to, da se imajo taki
srčni izlivi prihraniti za korso ali za promenado
na Lidu, kjer bi bila taka galanterija vsaj deloma
dopustna. Ali ne! Samo mi strogi sinovi severa
se zgražamo nad lahkoživnostjo Italijana. Da smo
tudi mi kakor on navajeni ob julijski vročini
smatrati cerkev hladnim izprehajališčem, tudi na
nas bi se opažalo, kako bi izginjalo spoštovanje
pred hišo Gospodovo ter bi se spreminjalo v brez¬
brižno zaupno stanje, kakor bi bili, recimo, v dobro
poznati hiši svojega prijatelja. „Altri paesi, altri
costumi“ (druge dežele, drugi običaji), pravi Lah
sam.

Zapustivši Markovo cerkev — bilo je že čez
poldne — smo imeli še mnogo znamenitosti na
našem sporedu. Ali sijestska vročina — caldezza
di siesta — kakor jo imenuje Lah, je bila za Čehe,
nenavajene take gorkote, vendar prevelika. Solnce
je uprav žgalo, ulice so dajale malo sence, po ka¬
nalih pa je bil smrad od gnilega sadja in živil,
ki jih mečejo Benečani kar v kanale. Zato smo
opustili ostale točke ter se sestali ob eni po¬
poldne zopet v hotelu „Sport“, dasi nam je re-
stavrater določil obed šele na tretjo uro. Z mlačnim
beneškim pivom smo si gasili žejo, s pripovedo¬
vanjem zanimivih epizod pa smo se zabavali,
dokler ni prišel čas obeda. Z obedom, ki je imel
biti po načinu „table d’hote“, niso bili Čehi prav

63

zadovoljni. Vse je bilo prirejeno na olju. Čehu
pa je olje tuja stvar; salate ne mara jesti z oljem,,
nego mora biti zabeljena ali pa s smetano polita.
Po govedini so nam prinesli pečenko z nekim
grenkim radičem — seveda je plaval v olju —
ki je Benečanom prava delikatesa, a Čehi radiča
niti pokusili niso. Pritoževali so se, restavrater pa
je bil ves pobit, misleč poprej, da je pripravil
gostom (po svojem okusu namreč) slasten obed
Stvar je razumna, ako se pomisli, kaka razlika je
med severno in južno hrano; da je severna hrana
po kakovosti mnogo boljša od južne, recimo laške,
kdo se o tem že ni prepričal na polentarjih, ki
jatoma, kakor vrabci prihajajo v naše kraje?!

Po obedu vstane neki gospod, proseč za
besedo. Z veliko pozornostjo vse posluša. Pravi:
„Glejte, gospoda, obed je bil za naš okus slab,
ali za okus gostilničarja-Benečana najboljši. Mi
nismo znali njegovega okusa, on ne našega.
Je zaradi tega gostilničar grajevreden, če je bil
trud brezvspešen? Saj on se je potrudil, kar je
bilo v njegovih močeh. Če kje, je tu namestu
latinska prislovica: „Ut desint vires, tamen est
laudanda voluntas." (Ako tudi primanjkuje moči,
ipak je hvalevredna volja.) In zaradi tega pred¬
lagam, da se za uboge, izmučene natakarje, ki
so toliko trpeli z nami, pobira napitnina." Smeh
in krohot sta sledila tem besedam, ki so pa
vendar imele zaželjen uspeh. Laški natakarji so
itak že težko čakali, kdaj dobe svoj „mancia“.

64

Po obedu smo poleteli na otok Lido, kakor
je bilo v načrtu. Kdo je že videl beneški trarn-
way? Cenjeni čitatelj, nikar si ne predstavljaj,
da je to tak tramway, kakor ga imamo v Ljub¬
ljani, Trstu ali na Dunaju! To so lični mali par¬
niki, pravzaprav „vaporetti“ zvani, ki jih pa Be¬
nečani nikdar drugače ne imenujejo, kakor tram-
way. Prostora je na vsakem za 100 do 150 ljudi!
Vozijo po velikem kanalu med kolodvorom in
otokom Lido. Kaj prijetno je stati na ponte del
Rialto, pa gledati, kako spodaj žvižgajo gibčni
„vaporetti“. „Tramway“ je čakal tudi nas ob slo¬
vanskem nabrežju, da se popeljemo na Lido.
Glavna vročina je že minula in od morja sem je
pihljala prijetna sapica. Po vožnji pičle pol ure
smo bili na otoku. Že od daleč zagledamo, da
veje na drogu pri korzu velika rdeča zastava, koje
mahljanje nam znači, da je morje mirno in da bo
ob nabrežju živahno gibanje. Kadar namreč ne
vihra zastava, je morje viharno, takrat je tudi za-
branjeno kopanje.

Kadar stopi solnce v znamenje raka, kadar
zelenje pariških „boulevardov“ in rimskih „vij“
izgubi svojo prvotno svežost, kadar celo popol¬
danski izprehodi po grande Avenue (glavni pa¬
riški ulici) zaradi moreče vročine izgubljajo svojo
mičnost, takrat bežita omehkuženi Parižan in po¬
nosni Rimljan ven na prosto: v Švico, v Pireneje,
v morske kopeli ....  Vseeno — kam, samo
proč, proč iz okolice! Kaj bi Parižan poleti v

65

5

Parizu, ki je zimskemu Parizu samo v tem po¬
doben, da ima isto zemljepisno lego! Gledališča
so zaprta. Na bale, sprejemne večere hoditi, z
novimi modami se prikazovati, nato pri vročini
tridesetih stopinj v senci ni misliti Na ulici srečaš
samo še krošnjarje, redarje, listonoše in časni¬
karje. Novine postajajo od dne do dne dolgočas-
nejše. Skratka, poznati izrek: „Živi se samo v
Parizu, drugje se vegetira,“ izgubi v juliju vso
svojo veljavo.

Ostende je brezdvomno prvo morsko kopa¬
lišče na svetu. In za njim prvo je Lido. Tu
bogatih Parižanov, Rimljanov in Angležev vse
mrgoli. Kdor je navajen preprostega meščanskega
življenja, komur se ne pretaka po žilah prava
modro - aristokratska kri, temu kmalu preseda
velikomestni bonton ter vlada brezmadežnih kravat
in rokavic, ki ga goji enaka gospoda. Ne tako
velikomeščan! To bi bila za velikomestno damo
zabava, samo v spremstvu soproga ali očeta se
izprehajati. Kdo bi potem občudoval njene nove
obleke, njene ozke čevljičke, kdo bi jo obsipaval
s sladkimi pokloni? Kaj bi delali sicer brezdelni
„principi“, „marchesi“, „conti“, „cavalieri“ in kako
se še imenujejo! Potem bi pariška „mademoiselle“
ali rimska „signorina“ lahko ostala doma in pri¬
hranila bi si velikanske izdatke za prihodnjo
zimsko sezono. Ne, velikomeščan išče v kopališčih
nadomestila za boulevarde ter salone in si izbere

66

vedno tako kopališče, v katerem najde največ
tega, kar govor elegantnega sveta označa s „tout
Pariš

V.

Kopanje v morju. — Beneški ribiči. — Krona beneških
užitkov: serenada na Canal grande. —- Italijani navdušeno
pozdravljajo Čehe. — .Hej Slovani!” — Stari gondolier. —
.Z Bohem Benatky!”

Lido! Pred nami se v vsej svoji veličastnosti
zrcali večno, neizmerno, neusahljivo kraljestvo
Pozeidonovo ! Snežnobela jadra nas pozdravljajo iz
daljave in tam na severu se rišejo lagune kakor
bleda meglena črta. Zdrav, oživljajoč zrak nam
igra okoli razgretega čela; iz globočine v uspa¬
vajočih kadencah udarja na naše uho neumorno
bučenje valovja. Kakor hipno razodenje nam po¬
staja jasno ono brezmejno domotožje po morju,
koje primorca napada navadno že po kratkem
bivanju na celini — ono domotožje brez primere,
katere poznajo samo primorski narodi.

Nebo se smehlja v sezoni julija in avgusta
neprestano, ljubka razposajenost morja se zrcali
v prelestnih, kakor bajka nerazumnih, od radosti
se solzečih temnih očeh nežnih bitij in v morju
kopajoče se in skakljajoče gospe in devojke, katerih
lepo odičeni klobuki kakor rdeči, rumeni in modri
metuljčki frfolajo nad srebrno gladino, in zopet
dečki, ki se kakor razposajeni bakanti opotekajo,
ki se tu reproducirajo kot pravi „opotekarji“ in
,.padarji" — ti vsi se smejejo in zdi se, kakor

67

5 *

da so pili iz reke pozabnosti; tu živi vse trenotku
in vsak bi mu rekel: „ Ostani vendar, tako si lep !“
Konečno smo serazpravili in ohladili. Oglejmo
si malce bližje velikansko kopališče. Salon, steklene
galerije, konverzacijske sobe, čitalnice, izprehaja-
lišča in igrališča, vse to zasluži pozornost, kajti
brezmejna potratnost in dober okus si tu podajata
roko k nenavadni zvezi. Vse te stavbe so nad
morjem. Ali vse bolj kukor te čarobne zgradbe
zanima opazovalca nad 200 platnenih šotorov, iz
katerih kopajoči se brez stidljivosti in naivno
stopajo v vodo. Moški so v svojih navadnih
kopalnih hlačah, dame v dolgih ohlapnih oblekah,
lmovitejše dame se puste celo nositi od kopa-
liščnih slug! Nihče si ne misli pri tem nič sla¬
bega, saj bi se zdelo gostom več kot neumno,
običaje dostojnosti, ki vladajo v salonu, prenesti
v prosto božjo naravo. Ali čudno in značajno za
našo dobo ostane vendarle, da ravnoista kom-
tesa, ki bi na Dunaju ali v Parizu padla v omed¬
levico, ko bi jo presenetil posetnik v jutranji
toaleti, pravim, da ravnotista komtesa tu brez
vsake večje sramežljivosti bosa stopa in nikakor
ne zavita kakor mumija dela plavalne vaje ter
jo nikakor ne popadajo krči, ako skoči gospod
„marchese“ moker kakor polit pes na nabrežje
ter se otresa, da svetle kapljice odsevajo v mav¬
ričnem lesku. Paskal pravi nekje: „Ena sama reka,
eno samo pogorje činita moralo: na tej strani
dovoljeno, na drugi strani zločin." Prav ima mož!

68

Smeh nam vzbuja, kadar se ob močno na¬
polnjenem nabrežju hipoma vzdigne krepak veter,
da narašča valovje. Slaboživčne dame s hripavim
glasom kličejo kopalne sluge; moški pa, ki so se
že privadili vodnemu elementu, se hrabrih prsi
vržejo pluskajočemu valovju nasproti, ki jih pri¬
jetno zaziblje. Zabava traja tako dolgo, dokler
naval ne postane premočan, ki pogumne plavce
pritisne z neprijetnimi občutki na obrežje. Potem
se naenkrat polnijo šotori z begajočimi in s težko
zavestjo svoje slabosti zre plaveč na sikajoče va¬
lovje, kjer vro bele pene in igrajo svojo čudno
igro. Kakor na mah je zadobilo morje drugo lice;
srebrno - modre planjave so izginile; vijoličaste,
sive, zelene in indigorjave proge se zbirajo na
obzorju. Vihar se bliža . . .

Nič o tem! Danes o viharju ni govora. Gorko
sevajoče se ziblje solnce na brezoblačni modrini;
samo morski zrak nam vsaj nekoliko olajšuje ne¬
usmiljene pušice solnčnega božanstva . . .

Obrežje se vedno boljinbolj napolnjuje. Med
stalnimi gosti se giblje vse polno Cehov. Kakšna
radost za češke krajane kopati se v morju! . . .

Glej jih tam na obrežju! Nekateri lahkoživci,
gologlavi in s ped visokimi ovratniki, s palčico,
kakor slama tanko v orokovičeni desnici, stopajo
po obrežju ob strani cvetočih devic, odevenih v
zelena in sinje-modra krila. Divijo se današnjemu
nenavadnemu navalu v kopališču. Jezik, ki ga go¬
vori tisočglava, v valovju se veseleča množica,

69

jim je tuj. „Ne sono Inglesi, ne sono Tedeschi,
ma certamente sono Russi!“ (Niso ne Angleži, ne
Nemci; gotovo so Rusi!) se čuje z nabrežja. Torej
za Ruse so imeli Čehe tuji francoski in drugi
gostje. Dobro!

Nas pa le zanima življenje na nabrežju: ge¬
neralske vdove peljejo svoje svobodne hčerke na
izprehod, nesrečni očetje šetajo kraj svojih boljših
polovic in razvajenih hčera. Nesrečni oče! šele
sedemnajsto pomlad je videla njegova edinorojena
plavolaska, pa že poveljuje celi hiši in tako dolgo
čmeri in nadleguje, dokler se ubogi „papa“ ne
odloči za šest tednov morske kopelji in tri nova
nabrežna krila.

Tukaj vidimo marljivega sotrudnika lista „La
tribuna“, ki ima nalogo, da napolnjuje svoje pre¬
dale s kar mogoče obširnimi „cronique scanda-
leuse"; tam stopa financier s častno kolajno na
prsih. V promenadi mrgole cele trume anglosaških
blondink s svojimi istokrvnimi dolgovratimi sprem¬
ljevalci. Skratka, to je — boulevard Italije!

V koncertni dvorani prično udarjati Verdijeve
kompozicije. Kakor elektrizovan se žuri mladi
svet; očetje, vdove, strici in tete morajo biti
seveda poleg. Melodija vliva novo življenje v to
pestro vrvenje. Velikomeščan ljubi seveda morje,
ker je moda; ali brez biljarda, koncerta, plesa,
dinejev in gledališč ne more živeti. On ljubi Lido
v toliko, v kolikor enači velemestu; v kolikor so
tu kavarne, bufeti, promenade, časniki, lepi večeri,

70

valčki. Morje mu je prijeten dodatek, posebno
ker manjša grozotno vročino: s tem je pa tudi
vse povedano!

Samo nobene izpremembe v življenskih na¬
vadah ! Nobenega oproščenja od prisiljenega
„chica“. Francoz in velikomeščan se rodi v fraku
— on hoče tudi v fraku živeti in umreti 1

Po sedmih zvečer je promenada na Lidu
končana. Elegantni svet gre v svoje palače,
da se pripravi za diner, to je: gospodje igrajo
domino ali šah, pijo kupico limonade, dočim
izpolnjujejo dame najvišjo nalogo svojega žitja:
urejajo svojo toaleto. Redkokdaj namreč pride
velikomeščanka k mizi v tisti obleki, katero je
nosila na promenadi. Na nabrežju nosi svetlo
krilo, pri mizi zopel nekoliko temnejše . . .

Oglejmo si zopet naše češke in druge kopa¬
joče se goste, ki že dobro uro uživajo dobroto
morske vode. Po kopelji so se mnogi kakor krti
zarili v pesek, tako da jim moli samo glava ven.
S širokokrajnatimi slamniki so zavarovali glavo proti
pekočim solnčnim žarkom. Drugi se zopet zabavajo
s tem, da iščejo po tleh vsakovrstnih malih morskih
živalic ter jih vlečejo na dan. Poleg kopališčne
zgradbe love nekateri na trnku rake. Na nekem
iz morja molečem drogu je visel napol nag ribič,
naglo je zamahnil z roko ter se potopil v vodo,
za pol minute se je zopet prikazal z morskimi
datuli.

71

Močni, krepki ljudje so ti beneški ribiči, dasi se
žive samo od morja. Najdeš tudi osemdesetletne,
ki so še krepki kakor stoletna oljka. Tudi beneški
„gondolieri“ so mi dosti simpatični ljudje, samo
da niso tako denarja željni! Od rane mladosti je
dečku voda njegov dom in krepkejši postanejo
mornarji.

Na večer smo se vračali z nepozabnega otoka
Lido. Zopet smo zasedli lične parobrodiče ter
pluli nazaj v mesto.

„Kaj bi pač bilo," pravi neki Čeh prav pa¬
metno, „da bi Lidovi gostje, ki jih vleče mogočno
morje in sinje nebo italijansko, nič drugega ne
našli, kakor kopališče? 'Gotovo bi se dolgočasili
in morje ter zrak bi gotovo ne imela zaželjenega
vspeha." Naš beneški ,cicerone“ pa nam razloži,
da so Benečani že pred petnajstimi leti ustanovili
društvo „Societa dei divertimenti" (društvo zabav),
ki skrbi za vprizoritev tekmovalnega plavanja,
dirkanja, veslanja, letanja, petja, razsvetljenja i. t. d.
To vse je dobiti na otoku Lido.

Zopet smo bili v našem hotelu „Šport". Ve¬
čerjali smo. Čakala nas je še krona beneških
užitkov: serenada ali večer v Benetkah. Bilo je
ob devetih zvečer. Zopet smo se zbirali na slo¬
vanskem nabrežju. Preko poldrugi sto gondol nas
je tu čakalo. Po šest in šest oseb smo stopali v
gondole. Nastopila je noč. Gondole so napolnjene.
Spredaj kot voditeljica je plula večja gondola, v

72

kateri je bilo kakih 20 oseb: beneški godci, pevci
in pevkinje. Naše gondole so zavzele skoro vso
širino Canala grande, čoln je bil tesno pri čolnu,
človeku se je zdelo, da je na suhem ter nima
vodne globine pod seboj. Gondoljeri so sklopili
vse gondole. Zavzeti smo čakali sledečih dogodkov.
Vse je molčalo kakor v grobu; samo gondola s
pevci je bila z lampijoni razsvetljena, druge ne.
Zdajci se pričnemo pomikati po Velikem kanalu.
Vse je prisluškovalo: pevci na prvi gondoli so
začeli ganljive južne melodije in goslarji so jih
spremljali. Pevali so s tistim ognjem in patozom,
ki je prirojen samo Italijanu. Njih melodijozne arije
so proizvajala ona čista pevska grla, ki se po¬
rajajo le pod jasnim italijanskim nebom. Goslarji
pa so izvabljali strunam tiste mehke varijante, ki
nam tako rade privabijo solze v oči . . .

Počasi, kakor svesti si svečanostnega trenotka,
smo pluli naprej proti „ponte del Rialto“. Gra-
cijozno in drzovito stoji gondolier na ozkem kljunu
gondole, ravno tako gracijozno in drzovito vlada
veslo. Samo en korak in gondolier bi bil v vodi!
Ali to se državljanu Neptunovega kraljestva ne
dogodi! . . .

Kaj to? kaj to? ali gori?! Glej, mramornati
domovi benečanskih patricijev odsevajo v ben¬
galičnem svitu! Tajinstveni refleksi bengalične
luči objemajo gondole, dokler se ne zamešajo med
pluskajočim valovjem. Tako tiho in mirno je po
širnem kanalu, kakor v sodni dvorani, kadar sodnik

73

čita sodbo ....  Zdajpazdaj prekinjajo mimo
žvižgajoči „vaporetti“ grobno tihoto, drugače vse
tiho . . . Glej tam, zopet se je zasvetil stari be¬
neški „palazzo“, nemi svedok zatonele slave;
glej, kako krvavo-rdeče odseva, kakor bi hotel
priklicati kri tistih sužnjev, ki jim jo je puščal
njegov mogočni gospodar . . . Zdajci se svetloba
izpremeni v rumeno, kot bi bila visoka palača,
zgrajena iz samega čistega, cekinastega zlata. Tam
na malem otoku sredi kanala spenja svojo vitko
mramornato kupolo proti nebu „Maria del Salute"
(Zdrava Marija). Vsa cerkev je zasijala v bajno-
zelenem svitu, kot bi jo človek gledal globoko v
jezeru v kraljestvu povodnega moža. Samo tre-
notek in luč se je izpremenila v modro . . .

Pevci nadaljujejo svoje milobne popevke.
Kakšen užitek ušesu in očesu, srcu in duši!

Na ploskih strehah benečanskih domov, ob
oknih in na nabrežju so gledali tisoči ta nena¬
vadni prizor. Beneški dnevniki so že par dni poprej
nakratko naznanili naš prihod; današnji večerni
listi pa so v dolgih člankih razpravljali: „L’ariva
dei Boemi!" (Prihod Čehov). Od nabrežja sem
so se začuli klici: „Evviva la Boemia!" (Živela
Češka!) zopet močneje in zopet slabeje; tu je
pojenjalo, tam začenjalo.

Ne da se povedati, ali so prišli ti klici in po¬
zdravi Italijanom od srca ali ne. Italijan je že po
svoji južni naravi entuzijast in se v trenotku

74

navduši celo za neprijatelja, ako ga ta ume pripra¬
viti v ekstazo. Čudno pa je vsekakor, da Italijani
pozdravljajo Slovane, katerih pleme v avstrijskem
Primorju tako zatirajo. Morda pa je to sad kelto-
slovanske lige? Neverjetno! Mogoče pa tudi, da
so se spomnili Benečani svojih sobratov v Tirolah,
katere Nemci tako kruto zatirajo, ter so Čehe po¬
zdravljali kot zajedne odpornike proti germanskemu
nasilju? Možno pa tudi, da so to činili iz prak¬
tičnih razlogov, ker so Čehi pustili v Benetkah
mnogo stotakov?! Kdo ve? Povedali nam tega
niso.

Dospeli smo do Ponte del Rialto, zaradi ožine
kanala pa nismo mogli skoz in smo se zopet
vrnili. Veselja so poskakovala Čehom srca, ko
so na sprednji gondoli peli (seveda z italijanskim
besedilom) češko narodno:

Hrbitove, hrbitove zahradko zelena,
do tebe padaj! nejdražš! semena;
sazeji, sazeji, ale nevychazejejl,
snad je ty hrobari hluboko sazeji.*)

Zopet smo se vozili mimo mogočne kupole
„Maria del Salute". Godci so za nekaj časa pre¬
stali. Neki gospod na eni izmed sprednjih gondol
vstane ter s krepkim baritonom intonira „Hej

*) Prekrasna češka pesem, ki označa globoko mišljenje
češkega naroda: Mirodvor, mirodvor, zelen ti vrt, po tebi
sejejo najdražja semena ; sejejo ali nevsklijo, najbrž jih gro¬
barji pregloboko sade.

75

Slovani". To ste morali slišati Čehe: Kakor na
mah zadoni skoro iz tisoč grl velebna pesem.
Vsak je pel, kar mu je grlo dalo. To je odmevalo
v ozkem kanalu med visokimi zidinami starih pa¬
tricijskih domov! Po celem mestu je odmeval
glas naše pesmi: gromko, krepko, milobno, a od¬
ločno se je razlegal po jadranskem morju . . . .
Se z večjo navdušenostjo smo odpeli „Kde domov
maj?" Cenjeni citate!j si bo težko predstavljal, to
se je dalo samo slišati in občutiti. Da je naše
petje moralo veličastno odmevati, je umljivo, ako
pomislimo, kako dobra resonančna tla so nam
bile stare, večinoma prazne palače ob kanalu,
zraven pa tiha, mirna noč. Na nebu pa je veslala
tiha luna. Benečani so bili presenečeni. Tako vele-
častnega nastopa si od Slovanov niso nadejali.
Gondolier, 70 leten Benečan, ki je krmaril našo
gondolo, se je izrazil: „Bil je Umberto tu, bil je
Viktor Emanuel tu, bil je Garibaldi, združitelj
Italije, tu, ali kaj takega nisem ne videl, ne slišal.
Kaj takega morejo samo „gli Slavi!" (Slovani!)
„Ma sono gentiluomini questi Boemi!" (Ali so
kavalirji ti Čehi!) je pristavil. Benečani gotovo ne
bodo pozabili, kdaj so bili Čehi v Benetkah.

S kupole sv. Marka je bila enajsta ura. V
mesto se nismo več povrnili, nego z gondolami
naravnost na parnik. Ob polnoči smo imeli zopet
odpluti iz Benetek. Na parniku je bilo zopet ži¬
vahno vrvenje. „Kaj takega pa ne! Čul sem že
o beneških večerih, ali da je to tako veličastno,

76

nisem si mislil. To je samo enkrat v življenju."
Enaki govori so krožili, ko smo bili zopet na
našem „Appolonu“. Nekako hitro smo se udomačili
na njem in nič kaj nismo pogrešali suhe zemlje.
Dva beneška mladeniča sta prišla na ladjo ter
nam s kitaro in petjem kratila čas do odhoda.

Veličastno se zgrinja polnoč na neizmernost
oceanovo. Mirno zasidrane ladje v pristanu s svo¬
jimi ogljeno-sevajočimi svetilkami zgledajo v me¬
sečnem svitu kakor senčnati strahovi; bajka o
letečem Holandcu se nam vzbuja v duši: čarobno
trepeče odsev pozemskih in nebeških svetilk po
zibljajočih vodah. Na obzorju se pričenja morje
rdečkasto svetlikati, kakor sam tekoč baker . . .

Šumenje ob nabrežju je potihnilo. Udarja
polnoč. Samotno stoji mogočna Maria del Salute
na malem otoku; bengalične luči so ugasnile,
obseva jo luna. Nobena noga ne stopa po njenih
mramornatih stopnicah, noben glas ne budi od¬
meva v kanalih. Morje pljuska v dolgih, mirnih
dihljajih. Ali Benetke še ne spe! Benečan prebdi
pol noči. Tam v oddaljenih ulicah odmevajo hri¬
pavi glasovi ponočnih lahkoživcev. Z daleka pri¬
haja nežno pevanje. Beneški „giovinetto“ (mla¬
denič) peva pod oknom svoje .ajmorose 1 ' (ljub¬
ljenke), vmes pa udarja na kitaro. Stara, a vedno
nova pesem o ljubezni . . .

Zažili smo krasno, nepozabno beneško noč!

77

VI.

Vožnja v Pulj. — Zajutrk po raznih kavarnah. — Kulantnost
c. kr. mornariškega poveljništva in prijazni mornariški čast¬
niki. — V avstrijskem mornariškem muzeju. — Spomini na
Tegetthofa. — Plen iz kitajske vstaje. — Obed v 8 hotelih.
— Vseobče zadovoljstvo. — Plzensko pivo. — Avslrijske
smodke in podobno. — Ginljivo slovo od Pulja. — Odhod
v Trst. — Krasno vreme vpliva na razpoloženje. — Za češko
»Šolsko matico*. — Tri a tficet ... — Povratek v Trst.

Luna se je skrila za oblake, na celini se je
bliskalo — moralo je deževati. Morje je bilo
vzburkano in noč je postala temna. Zopet nisem
dobil nobenega prostora za spavanje. Ob dveh po
polnoči sem si izbral zopet kadilni salon, kamor
sem pripeljal tudi prijatelja Jellnka, ki je bil isto-
tako brez ležišča. Spala sva malo, ob petih sva
bila zopet na nogah. Bilo je prekrasno jutro in
morje se je popolnoma umirilo. Šla sva na krov,
kjer je pihljala prijetna jutranja sapica. Na krovu
so še spali. V raznih pozicijah, ne posebno este¬
tičnih — prilagodivši se tesnim prostorom — so
se bili trudni potniki prepustili Morfeju. Tupa-
tam je pač že kdo bdel, hoteč se naužiti solnč-
nega vzhoda na morju, mestoma je tudi slonel
kak zaljubljen parček, kateremu poetična noč in
srčne težave niso dale spati.

Solnce je vzhajalo v polni krasoti. — Kdo še
ni čul o solnčnem vzhodu na morju? Iz morja
se rodi, v morje zatone. Ob sedmih zjutraj za¬
gledamo istrsko obal. Parnik plove v smeri k

78

Pulju. Že se vozimo med malimi skalnatimi otoki,
ki — na pogled brezpomembni — so same močne
avstrijske trdnjave. Že smo v bližini ogromnih
ladjedelnic in mirno zasidranih oklopnic. Po
osemurni, brzi morski vožnji izstopimo v sredo
20. julija ob osmih zjutraj v avstrijskem Port-
Arturju. Kmalu za nami je priplula tudi „Aurora“.

Puljski „ciceroni“ so nas že čakali; prva
skrb pa je bila zajutrk. Po raznih kavarnah smo
zavžili kavo in jajca, vendar nas je g. Šulc največ
določil za kavarno „Spezzi“ pred arzenalom. Tu
nas je že čakalo mnogo pomorskih častnikov in
mornarjev, ki so nam naznanili, da se ob deveti
uri prične ogledovanje vojnega arzenala. Pohvaliti
moram kulantnost in prijaznost, ki so nam jo iz¬
kazovali vsi pomorščaki, častniki kot prostaki.
Po 25 do 30 oseb so nas spuščali v arzenal,
vsaki skupini pa je načeloval en častnik ali pod¬
častnik in je bil prideljen eden ali dva mornarja.
Seveda so se poprej pri g. Sulcu podrobno in¬
formirali, ako pripelje res same avstrijske držav¬
ljane, kajti bila je tu pred kratkim družba iz
Nemčije, ki je pa niso pripustili k ogledovanju.
Mnogi častniki-tehniki in pomorščaki so bili Čehi
in tako je bilo ogledovanje tem prijetneje. Med
našimi udeleženci je bilo par hudomušnežev, ki
so si mislili, da si morajo vsako „nebodijotreba“
stvar ovekovečiti s svojim aparatom, a tem so
preprijazni pomorščaki povedali, da avstrijskega
mornariškega arzenala ne gre fotografirati —

79

morali so dotičniki svoje aparate pustiti lepo v
garderobi. Prebrskali so mnogim še žepe, da ne
bi kdo vtihotapil v arzenal morda kako bombo.
Ti vojaški krogi so prepričani, da paznost ovira
nesrečo, in dobro vedo, da tam, kjer je pazljivost,
ni nesreče; kjer pa je nesreča, ni pazljivosti.
Mornariški muzej je gotovo najzanimivejši. Tu so
trofeje iz bitke pri Visu (dobro je pripomnil neki
izletnik — bivši častnik, da je sedanje avstrijsko
vojno brodovje v primeri z italijanskim jako slabo,
in je vprašal častnika-vodnika, ako je že zavarovan
za življenje), pleni iz kitajske vstaje, modeli raznih
torpedov, razvitek cele avstrijske vojne mornarice
i. t. d. Interesantne so na dvorišču stoječe jeklene
plošče oklopnic, ki so nekatere po 40 cm  debele.
Ko smo si ogledali tudi ladjedelnice, smo šli na
bojne ladje: „Kronprinz Rudolf,“ „Marija Terezija
„Habsburg“, „Aspern“, „Arpad“ i. t. d. Med tem
se je približalo poldne.

Pulj je na videz veliko mesto; to činijo ladje,
ladjedelnice i. t. d. Ali težko bi naštel 30.000 Sta¬
novnikov. Večjih hotelov kakor v Trstu, v Pulju
ni. Zato ne bi bilo mogoče spraviti naših izletnikov
v eden, dva ali tri hotele, nego g. Šulc je naročil
za svoje varovance obed v osmih hotelih! S pri¬
jateljem g. J. sva bila v hotelu „Central“. Tu se
je res moralo reči, da je bil obed po načinu
„table d’hote". Točilo se je izborno pristno in
prav mrzlo plzensko pivo, in to ne predrago, po
64 vin. liter, da se težko dobi bolje na Češkem;

80

da so je Čehi kaj slastno in obilno zavžili, to se
razume. O Istrijancu in Dalmatincu pa še slišati
niso hoteli. V hotelu »Central" nas je obedovalo
kakih 200 oseb. Ko sem po obedu vprašal naše
ljudi, kako so z obedom zadovoljni, kriknilo je
vse: „Vyborne! vvborne!" (izborno!). Restavra-
terju pa so se prisrčno zahvaljevali, tako jih je
zadovoljil.

Žal, da smo morali Pulj ostaviti tako brzo.
Niti mesta si nismo mogli ogledati. Na 2. uro
popoldne je bil določen odhod. Tako si nismo
mogli ogledati niti slavne „arene“, no, ipak smo
jo videli iz ladij prav od blizu, ker je tik morja.
Akoravno nismo imeli v Pulju ne oficijelnega
sprejema, ne slovesa, se je vendar nabralo na
nabrežju na stotine puljskega občinstva: sami
Čehi, Hrvatje in Slovenci. Koliko Čehov nosi v
Pulju vojaško suknjo! Tem je srce plakalo, videč
svoje rojake, ki so tako daleč proč od njih. Ko¬
liko je bilo Hrvatov in Slovencev, ki toliko se¬
vernih bratov še nikdar niso videli, in celo na
domači zemlji. Tako ginljivega prizora še v živ¬
ljenju nisem videl! Uvidevši, da se bliža ura od¬
hoda, začeli smo na obeh ladjah navdušeno po¬
pevati. Ko je dala naša ladja — „Aurora“ je
odšla že naprej — znamenje za odhod, so se
začeli ginljivi prizori. Občinstvo na nabrežju je
mahalo z robci, klobuki in rokami ter klicalo
„Nazdar!“ in »Živio!“ mi pa smo nepremično
stali na krovu ter v enomer peli. Kazali smo se

81

<>

možate in krepkosrčne, na zunaj se nam je vi¬
delo, da nas slovo ne gane, dasi se je srce krčilo
tuge; naša navidezna hladnost pa je občinstvo
na nabrežju le še bolj prevzela. Mnogo gospej in
rožnoličnih gospodičen sem videl plakati. In ko
smo že bili daleč od nabrežja, vedno se je slišalo
navdušeno klicanje v slovo, vedno še je mahalo
sto in sto robcev. Iz oken vojašnice ob nabrežju,
kjer so bili večinoma sami slovanski vojaki, smo
slišali glasno pozdravljanje in opazovali mahanje
z  rutami. Dolgo smo še zrli proti nabrežju, dokler
nam ni izginilo popolnoma iz vidika. Nas je pre¬
vzela kmalu zopet dobra volja, a kako je bilo ob¬
činstvu, ki smo je ostavili? Gotovo se jih ni tako
hitro polotila dobra volja. Saj večkrat opažamo
v vsakdanjem življenju, da tisti, ki odhaja na po¬
tovanje in se poslavlja od dragih mu oseb, mnogo
prej prenese tuge slovesa, kot oseba, ki jo ostav-
ijamo. Popolnoma naravno, ako pomislimo, da
se poslavljenec na vlaku ali na parobrodu kmalu
zmoti; novi kraji, neznani predmeti, osebe in po¬
govori mu kmalu zmešajo ves mišljenski aparat
in dobra volja se ga, dasi nerada, vendar počasi
loteva. Vse drugače je z ostavljencem. Navadno
se skrije v kak nedostopen kraj, se odtegne člo¬
veški družbi ter sam in zapuščen premišljuje v
samoti. Bol se mu stopnjuje in tuga veča . . .

Morje je bilo mirno, vreme krasno, samo
strahovita vročina. Vozili smo se blizu celine,
tako da smo zmirom gledali krasno Istro. Dobro

82

kosilo v Pulju in izborno plzensko pivo je kaj
ugodno vplivalo na razpoloženje naše družbe.
Vprašal sem na krovu razne sopotnike, ki so bili
vendar na obedu v raznih izmed 8 hotelov, pa
vsi so se izražali, da je bilo izborno, da so bili
zadovoljni. To zadovoljstvo je bilo opažati na
vseh, kajti na krovu so se sestavili pevski zbori
in pelo se je vso pot do Trsta.

Na krovu sem se seznanil z nekim prav sim¬
patičnim gospodom — fabrikantom, ki mi je po¬
nudil smodko, vprašaje me, ali mi bo dišala.
Takoj sem spoznal, da ni avstrijska smodka. Ljub¬
ljenemu soprogu — tovarnarju je kupila skrbna
soproga v Benetkah cel zavoj smodk po nazoru,
da je tuje blago vedno boljše kot domače. Ali
prevarjena je bila. Italijanske smodke niso prav
za nič in naj si bodo še tako drage. Tvorničar
jih je razdelil med pomorščake in služinčad na
ladji. Šaljiv kakor je bil, me vpraša, ako vem,
katere tri stvari so najboljše na svetu. Ugibal
sem ali zastonj. Nato on: „Avstrijska portorika,
plzensko pivo in molčeča žena! To so tri naj¬
boljše stvari na svetu!" Izvrstno!

Petje na krovu je za malo časa ponehalo.
Potniki so bili skoro vsi tu zbrani in to ugodno
priliko kaj spretno porabi hvaležni sin češke ma
tere. Neki gospod stopi na stolico ter zavpije:
„Pozor!" izvleče iz žepa prazno polo papirja ter
pravi: „Sedaj se bo nabiralo za našo „Šolsko
matico!" Čehi i na potu, ko se vendar rabi denar

83

G*

— za vsak slučaj — niso pozabili svoje Šolske
matice, ki je enaka naši Ciril - Metodovi družbi.
In nabralo se je samo na naši ladji 380 kroni

Solnce se je nagibalo v zaton ter s svojimi
poslednjimi žarki zlatilo krove tržaških palač, ko
smo okoli pol osme ure zvečer zopet izstopili v
tržaškem pristanu. Naše potovanje po morju je
bilo končano. Tako smo se bili udomačili na po¬
nosnem „Apolonu“, da nam je bilo težko slovo
od njega in njegovega ljubeznjivega kapitana. Pa
tudi kapitanu je bilo težko. Videlo se mu je, da
ga ipak med valovjem morja ni opustilo nežno
čutenje, da mu bije v junaških prsih verno hrvatsko
srce. Svitla solza se mu je potočila po ogorelem
dalmatinskem obrazu in mu močila osivelo brado,
ko smo mu stiskali desnico v slovo.

Žal, da tudi danes nismo imeli prilike si po¬
bližje ogledati Trst, ker odhod s posebnim vlakom
iz Trsta je bil določen na deveto uro zvečer.
Naši prošnji, da bi odhajal posebni vlak šele
drugi dan zvečer ob tej uri, „kulantna“ južna že¬
leznica ni hotela ustreči, dasi smo brzojavili rav¬
nateljstvu na Dunaj. Vozni listki pa so bili ve¬
ljavni samo za posebni vlak. Kdor je torej ostal
v Trstu, moral si je vožnjo Trst—Ljubljana do¬
plačati. Pretežna večina naših izletnikov je od¬
potovala s posebnim vlakom.

Večerjali smo zopet po raznih tržaških blago-
vališčih, največ pa se nas je zbralo v hotelu „alla
stazione“ pri južnem kolodvoru, kojega lastnik —

84

Jaklič — je vsaj po imenu Slovenec. Pridružilo
se nam je več tržaških Hrvatov in Slovencev.
Neki vpokojeni bančni uradnik — Hrvat — je kazal
veliko zanimanje za severne brate in njih rnilo-
doneči jezik. Daši sem mu vtepal v glavo, da se
ima češki d’, e, t’ mehko izgovarjati kakor bi bil
naš slovenski dj, je, tj, ni revež ničesar pogodil.
Kaj šele češki r, ki ga nima nobeden drugi narod
na svetu! Povedal sem mu paradigem za r, ki
kot takšno pač nima smisla, ali je zanimivo, ker
je v vsaki besedi r. Morda je komu cenjenih čita-
teljev znano: Tri a tricet krepelek preletelo preš
tri a tricet stfibrnych strech!*) Ko smo mu
pustili ponoviti imenovani izrek, se je revež trudil
na vse načine, sikal: rš, šr in žr, rž in žrž, ali
ni šlo pa ni šlo. Pravega ni zadel. Cehi pa so
imeli nad ukaželjnim starcem veliko radost.

VII.

Zopet v Ljubljani. — Izlet na Bled — Potujčeni .biser iz
raja*. — Razočarani Čehi. — Čehi najkulturnejši slovanski
narod in njega značaj. — Razhod.

Ob devetih zvečer smo zapuščali Trst. Zopet
nas je bil velikanski vlak, dva mogočna hlapona
sta ga vlekla. Izza oblakov je priplavala luna in
vprizarjala na morju uprav magične prikazni. Zdaj
so bili prameni, ki jih je razlivala po morju, tanki
kakor metlin držaj, zdaj so bili široki kakor

*) Triintrideset prepelic je preletelo čez triintrideset sre¬
brnih streh.

85

mogočen plašč in valovje je igralo, kot bi bilo
prekinprek posuto s samimi dragocenimi biseri.
Sredi morja pa se ziblje osamljena ribiška barčica;
široko so razpeta bela jadra. Nehote sem se
spomnil Magdičeve slike v „Slovanu“ : „Noč na
morju". Le škoda, da je bilo teh prirodnih iluzij
tako kmalu konec. Že smo zavili v znano zarezo
pri Nabrežini in morje je izginilo. Ali zavedno?
Kdo zna? Mimo znanih postaj smo sedaj drvili
v temni noči in na postojnskem kolodvoru, kjer je
bilo pred nekoliko dnevi tako živahno in veselo, je
vse mrtvo in tiho. Samo uradnik opravlja svojo
težko službo, ob izpremeni stoji čuvaj s svetilko ...
Ob poldveh ponoči, v četrtek 21. julija, smo bili
zopet v Ljubljani. Ljubljana je spala. Mnoge ljub¬
ljanske hotele kot pri ..avstrijskem carju", „pri
Štruklju" in druge so Čehi kar zasedli, nekoji pa
so šli v „Narodno kavarno", kjer so ostali do
jutra. Ob sedmih zjutraj je večina izletnikov od¬
potovala na Bled. Le malo jih je ostalo še v
Ljubljani.

Hvalili so Čehi Bled, naš „biser iz raja". Ali
nekaj jih je neprijetno dimilo: da se jim zdi na
Bledu vse tako tuje, nemško . . . Mnogi so si
predstavljali Bled popolnoma slovenski in bili
kruto prevarani. Mnogi bi bili ostali teden ali dva
na Bledu, ali nemški značaj Bleda jim ni ugajal
in odšli so poprej, nego so nameravali. „Kje
so slovenski napisi ?“ so vpraševali. Le tupatam,
kakor boječ pastorek, se je skrival kak slovenski

86

napis. Tužna nam majka! Na Bledu so se Čehi
razpršili. Nekateri je odpotoval prej, drugi pozneje,
kakor je komu ugajalo in mu dopuščal čas. Na
svidenje v Zagrebu 1. 1906!

Videli srno na tem potovanju češko slovano-
ljubje in podvzetnost. Podvzetnost pravim, kajti
kdaj so še Slovenci priredili potovanje, katerega
bi se udeležilo tisoč oseb?

To potovanje pa se mora imenovati tudi vrlo
praktično, ker udeležniki so imeli to ugodnost,
da so po sistematično sestavljenem programu v
kratki dobi si ogledali vse, za kar bi posamez¬
niki potrebovali dva- do trikrat toliko časa in de¬
narja. Cenjeni čitatelj naj preračuna vožnjo po
vlaku Ljubljana—Trst. po parobrodu: Trst—Be¬
netke—Pulj—Trst, povsod hrana v prvih hotelih
po načinu table d’ hote, prosta postelja na ladji,
prost vstop v vse galerije in znamenite stavbe.
Vse premnoge drage zabave v Benetkah: vse to
skupaj izjemši vožnjo Praga—Ljubljana in nazaj
je stalo samo 60 kron! Zahvala gre pogumnemu
in nesebičnemu aranžerju g. Sulcu v Pragi!

Čehom se žalibog celo od slovanske strani
mnogokrat očita, da taisto mesto, ki je zavzemajo
Židje med drugimi narodi, zavzemajo Čehi med
Slovani. Neki prijatelj Hrvat mi je celo svoje-
časno rekel, da so mu Čehi najbolj antipatičen
narod na svetu. Kar pridejo na Hrvatsko, začno

87

lečiti ljudi in živino, merijo zemljo in postavljajo
tovarne. Uboga hrvatska raja pa s trebuhom za
kruhom v Ameriko! Kakšna krivica! — Prst na
usta, gospoda! Dejstva nam jasno govore, da ni¬
mamo ne Hrvati in ne Slovenci zadostnega na¬
raščaja domače inteligence; posebno v zdravniških
in tehniških slojih se to opaža. Na Češkem pa
je hiperprodukcija inteligentnih slojev; saj je
skoro v vsakem trgu kaka srednja šola, zato mo¬
rajo svoje inteligentne sloje izvažati tja, kjer jih
potrebujejo. Čeh, kot zaveden Slovan, pa bo tudi
vedno rajši šel med svojce, kakor med tujce. Ali
ni boljše, da ista mesta, ki zanje nimamo do¬
mačih sil, zasedajo Čehi, kakor pa da bi se pri
nas šopirili Nemci, oziroma Mažari ?! Čeh se nam
le redkokdaj odtuji, nasprotno asimilira se sorod¬
nemu plemenu in se posloveni, Nemec in Mažar
bodeta pa delala vedno le v našo škodo. Da Čehe
povsod lahko najdeš, to samo znači, kako plodni,
kako podjetni so. Češke majke s petnajstero dece
niso redke. Iz tega pa le sledi, kako zdrav in mo¬
ralen narod so Čehi. Pri nemoralnih narodih ni
plodnost doma. Poglejmo samo Mažare, ki se od
dne do dne decimirajo, po statistiki pa se, seveda
na račun drugih narodov, od dne do dne množe.
Pravi Mažari pa vendarle izginjajo kot listje jeseni.
Dokler bodo Čehi nravni, bodo tudi plodni in
dotlej se jim ni bati, da jih pohrusta germanski
„lintver“. Mi Slovenci in Hrvati pa postrani gle¬
damo Čehe, ki si med nami služijo svoj kruh ter

88

se jih branimo, nevede, da se branimo svojih
velikih učiteljev. Tako slabo pojmimo slovansko
vzajemnost, ki jo povzdigujemo le pri polnih
čašah in pri banketih. Ako pa pride do realnosti,
pa dajemo brce svojim poprej oboževanim bratom.
Vzgojimo si svoje zdravnike, tehnike, lekarnarje
i. t. d., in Čehi nas ne bodo izpodrivali; dotlej pa
jim moramo biti le hvaležni na njih bratski pod¬
pori ! Čehi so edini slovanski narod, ki vedo pre¬
nesti slovansko vzajemnost na realna tla, mi drugi
Slovani pa se gledamo postrani, ako si eden pri¬
bori na bratski zemlji košček kruha, ki bi ga sicer
pogoltnil grabežljivi Nemec ali nenasitni Mažar.
Poznam zdravnika-Čeha na slovenski zemlji, ki
ga kolegi in inteligentni sloji vedno pitajo „pre¬
kleti Perne 11 , dasi je ljudomil človek in mojster v
svoji stroki. Da je Nemec na njegovem mestu,
lizali bi mu pete. Svoječasno je bilo po slovenskih
vladikovinah veliko pomanjkanje svečenstva. Neki
češki duhovnik na Slovenskem mi je pravil, kako
vse drugače si je predstavljal razmere pri nas
bratih, kako si je domišljal bratsko vzajemnost
in kako je bil razočaran. Neki njegov dekan mu
je nekoč zabrusil v obraz, da se je priklatil k nam,
da nima tu iskati ničesar, ter naj se pobere zopet,
odkoder je prišel. Mož je bil vzor-duhovnik in
rodoljub. To ga je bolelo, ostavil je svojo župo
in šel v — samostan, mož, ki bi bil toliko dob¬
rega lahko učinil med našim zapuščenim narodom.
Mi žalibog uničujemo iste, ki bi nam mogli biti

89

v največjo korist. Pred leti je prišlo mnogo čeških
abiturijentov v slovenske bogoslovnice. Mnogo
teh mladeničev je naredilo na Češkem maturo z
odliko, ali vendar jih niso sprejeli v domače bogo¬
slovnice, ker so bile prenapolnjene. Z najčistej¬
šimi nameni in polni navdušenja so prišli na
Slovensko, da delujejo med bratskim narodom.

Ne rečem pa, da tisti Čehi, ki pridejo k nam
ter žive pri nas v raznih službah, so baš cvet
češkega naroda; ta ostane doma. Ali boljši so pa
vendar, kakor Mažari ali Nemci!

Ker sem sam živel na Češkem, so mi raz¬
mere znane. Predbaciva se večkrat Čehom, da
so egoisti. To očitanje je nekoliko opravičeno.
Čehi skozi stoletja osamljeni v boju proti Nemcem
so spoznali resničnost reka: „aide toi et le ciel
t’ aidera“. (Pomozi si sam in nebo ti pomore.)
Če si je kdo sam pomagal, so si pomagali Čehi.
To, kar so, so postali z lastnimi močmi, nihče
jih ni podpiral. Seveda se sedaj drugi Slovani
skoro zavidno ozirajo nanje, češ, kdaj bomo mi
tako daleč! Na Čehih se vzgledujmo in se ne
zanašajmo na nikogar. Oni danes niso vezani na
nikogar, sami se dvigajo, sami padajo. V naših
težnjah nas podpirajo, dasi s pičlim dobičkom;
ali ne zaslužijo našo hvaležnost?!

Čeh premeri ves svet, po vseh deželah na
svetu ga najdemo. Ali ne znači to njegovo po¬
gumnost, vstrajnost in zdravo žilavost, da se more
preživljati v vseh klimatih!

90

Čehi so danes vsestročno relativno gotovo
najkulturnejši slovanski narod. Stoječ na tako
visoki stopinji izobrazbe vzbujajo celo spošto¬
vanje svojih protivnikov. Slovenci! ljubimo svoje
brate, učimo se od njih, spoštujmo in posne¬
majmo jih!

91

Utisi iz Italije.

Spomini s pota.

I.

Odhod iz Prage. — Večerja v vlaku. — V Čeških Budjejo-
vicih in v Klein-Reiflinku. — Na slovenski zemlji in v tužnem
Korotanu. — V Trbižu. — Slovenci se pridružujejo! — Na
meji v .obljubljeno deželo*. — Obed v Pontebi. — Divja
vožnja v Videm. — Po benečanskih in furlanskih planjavah.
— Mestre. — Ogromen most preko beneških lagun. — V
Benetkah! Na otok Lido! .Grand Hotel Lido!“

r^ne 19. aprila 1906 so priredili Čehi veliko
skupno potovanje v Italijo: v Rim in v Neapelj.
Imeli so poseben vlak, ki je vozil iz Prage. Po¬
tovanja se je udeležilo tudi nekoliko Slovencev,
ki so pristopili v Trbižu. Nekoliko goriških Slo¬
vencev je pristopilo tudi v Vidmu. Vseh udelež-
nikov vsega potovanja nas je bilo okolo 300.

Za potovanje v Italijo je mesec april brez-
dvomno najugodnejša doba. V marcu vreme še
ni stalno, v maju pa včasih v Italiji že neusmi¬
ljeno praži solnce. Mene je doletela na tem

92

potovanju sicer častna ali precej težka naloga:
pripravljalni odbor me je namreč naprosil, da bi,
ker živim med Čehi ter poznam njihovo govorico
in običaje, posredoval med njimi in Slovenci.

Bil je zamračen aprilov dan, ko smo se dne
19. aprila popoldne zbirali na praškem Fran-
Josipovem kolodvoru. Oživeli smo kolodvor s
svojim številom. In ker smo imeli vidne znake na
prsih, smo vzbujali zanimanje drugih potovalcev.
Kako mnogo oko se je pač zavidljivo paslo na
naših prsih, kjer sta se blesteli besedi „Rim—
Neapolj“, in marsikomu se je pač v srcu oglasila
želja, da bi poletel z nami pod južno ažurno
solnce italijansko. Na peronu je čakal naš posebni
vlak. Bili so lepi čisti in 'snažni vozovi, priprav¬
ljeni za nas rimske romarje. Točno ob 4. uri po¬
poldne smo zapustili Prago. Vlak je hrapal in
sopihal skozi Vinogradski predor. Kmalu smo bili
v Nuslich, prijaznem praškem predmestju, in še
predno smo se prav vdomačili v vlaku, že smo
bili zunaj v svobodni naravi božji.

Ogledal sem si malo svoje sopotovalce t
Dovolj znatno je bilo zastopano duhovništvo, za
katero ima Rim svojo večno neodoljivo privlač¬
nost. No, kar se tiče nas lajikov, smo zastopali
kar najrazličnejše stanove od kmeta do dvornega
svetnika. Tudi ženske družbe nismo pogrešali.
Tudi mlajša ženska generacija je bila zastopana,
tako da smo bili kar najzadovoljnejši v družabnem
oziru. Vlak je sopihal preko valovitih in plodnih

93

čeških planjav, dokler se ni okolo 8. ure zvečer,
zaustavil v Čeških Budjejovicih. Večerjo so nam
servirali že uro poprej in sicer v postaji Veseli-
Mezimosti. Dragi čitatelj! Nikar si ne predstavljaj,
da smo morda v omenjeni postaji večerjali v
kolodvorski restavraciji. Iznajdljivost prirediteljev
moram pohvaliti, ako omenjam, da je bil en voz
vlaka odmerjen za — buffet. Od tu so nam izpre-
vodniki med vožnjo raznesli jedila po vsem vlaku.
Siromaki so se pošteno naletali — kako nevarno
je vendar spojenje med poedinimi vozovi! ali so
se zato tudi pošteno odmerili s cekinastim gambri-
novim sokom. Tako improvizirana večerja, dasi
mrzla, je bila izborna: vsak eno steklenico piva,
sira in vsakovrstne praške mesenine, ki jih praški
prekajalci, „uzenari“ zvani, umejo tako okusno
prirejati!

V čeških Budjejovicich je pristopilo nekoliko
novih udeležencev. Po kratkem zastanku smo od¬
rinili dalje. Temna noč je zagrnila zemljo s svojim
črnim plaščem, nebo je začelo polagoma rositi in
čim dalje tem večje vodne množine je pošiljajo
na snivajočo, v Vesninem objetju prerajajočo se
krajino. Hlapon je hrapal, hrčal in sikal, iz nje¬
govega širokega žrela so vstajale zvezdnate iskre
razplinjajoče se daleko na okoli za drvečim vlakom.
Iskre, žareče in goreče, a nocoj dobrodošle in mile
gostašice v temni brezzvezdnati noči: nadomest-
nice trepetajočih nebeških lučic. Stal sem zunaj
na hodišču.

94

Izprva sem se radoval; kakor da sem na
divjem letečem zmaju, ki neustrašeno in z bli-
skovo brzino reže nočne tmine. Ali polagoma so
se mi začele povešati trepalnice in šel sem v
kupej in kmalu sem bil v objetju Morfejevem.

Samo škoda, da le za par ur! Kajti v Klein-
Reiflingu je bilo okolo polnoči, ko me je pre¬
budila okorna roka kondukterjeva, nad katerim
sem ne posebno uljudno zarenčal „po česku“.
Ali bil je to nemški Michl in kaj čudno me je
gledal. Ločitev od češke grude sem namreč —
prespal v vlaku. V teh par urah smo prevozili
vso Gornjo Avstrijo povprek in o polnoči, na
razdelju med 19. in 20. aprilom, smo bili v Klein-
Reiflingu. Tu so namreč vstopali novi udeleženci.
Bili so to moravski Čehi, ki so se pripeljali preko
Dunaja. Zakaj me je pravzaprav prebudil ta ne¬
otesanec — izprevodnik? Primanjkovalo je pro¬
stora, jaz pa sem zavzemal vso dolgo klop. Da
niso bile dame, ne bil bi se umaknil; no, damam
kljubovati v stvareh dvorljivosti je težak in ne-
zahvalen posel, tembolj, ako si imamo biti sopot¬
niki za čas vsega 14dnevnega potovanja. Odstopil
sem mesto damam in spalo se je itak tudi sede.

Po kratkem prestanku smo drvili dalje. Drvili
smo. po res lepih z naravnimi krasotami bogato
obdarjenih gorenještajerskih krajih, ali noč je bila
temna, izza prepadov in skal je ječala burja, je
razsajal vihar in je pljuskal dež. Ob zori smo bili
v Sv. Mihelu, ki je važno križišče železnic.

95

Čuden slučaj! V Sv. Mihelu smo srečali po¬
seben vlak. Kaj to? poseben vlak to še ni taka
zanimivost! Ali ta posebni vlak je prihajal iz
„obljubljene dežele 1 ', iz Italije, kamor je bil na¬
menjen naš. „No, to je prav lepo , 11  mi porečeta
vsega spoštovanja vredna „bralec“ in „bravec“,
da italijanska gospoda prihaja v naše avstrijske
pokrajine, posebno na Gornještajersko, kjer je
zdrav in čist zrak, kjer šarmantna laška gospoda
gotovo pusti lepo številce svetlih liric med
gornještajerskimi Tevtoburgi, ki bodo tem laškim
došlecem za leskeče lire — nasprotno inomoškim
pobratimom — gladili rajše darežljive roke, nego
pa trde butice. Gotovo! da privabimo izletnike in
turiste v svoje kraje, zato se pehamo z deželami
vseh avstrijskih kronovin. Zadnji čas se je celo
— napredna Kranjska začela briniti za to dobička-
nosno panogo narodnega gospodarstva. E, bogme!
V Sv. Mihelu na Gorenjem Štajarskem smo. Čehi
smo. Mi imamo poseben vlak, Lahi imajo po¬
seben vlak. Mi v Italijo, oni iz Italije. Kakšni
čudni nazori vendar to! Morda je imel vendar
oni pesnik prav, ki je rekel, da svet je velikanska
blaznica! Nas vleče tja v Italijo, oni utekajo s
posebnim vlakom iz blažene Italije! No, saj imajo
vendar tudi posebni vlak, kaka razlika je torej
med nami? Naš posebni vlak gre na zabavo,
recimo na romanje, njihov vlak pa gre — s tre¬
buhom za kruhom! O mili čitatelj, kako raz¬
očaranje Tvoji stopajoči radovednosti! Bil je to

96

vlak; da vlak; poseben vlak, ki pa je imel z
našim vlakom samo to skupno, da je bil poseben;
ker inače je bil napolnjen samih, sa— a—mih
po—po - len—tarjev!

Na gimnaziji mi nikakor ni šlo v glavo, ko
smo nekoč čitali prislovico „Duo cum faciunt
idem, non estidem". To je vendar nesmisel, sem
mislil takrat. Če dva delata isto, ni to isto!
Kako je to možno? Danes sem se prepričal o
tem. Torej naš posebni vlak gre sedaj v Italijo.
Mi gremo tja, da pomolimo v raznih svetiščih, da
vidimo razne kraje in običaje, da se odpočijemo
v večnem Rimu, da vidimo sadove dvetisočletne
kulture in konečno: da uzremo Neapolj in da
potem, ako je treba — umrjemo! (Vedi Napoli
e poi mori!) Torej vse to so stvari, ki jim je denar
postament, zabave steber in prazne mošnje ka-
pitol. Med našimi in laškimi mošnjami je samo
mala različica: ona, ki jo matematik nazivlja z
minus in plus. Samo to je šment, da je ta plus
v laških mošnjah. Ko prihajamo mi v Italijo, je
plus v laškem žepu, ko pa prihajo laški polentarji
k nam v goste, jemljejo zopet oni plus in mi
minus. Torej vidite, Latinec ima vendar prav!
Delali smo isto! Oni so imeli svoj posebni vlak,
mi imamo posebni vlak! In vendar: Kaka razlika
med našim in njihovim dejanjem in nehanjem!

O ti sancta simplicitas! naše najmodrejše,
preplemenite avstrijske birokracije! Vsaka vlada

97

se rada malo pošali s svojimi davkoplačevalci,
ali ta je pa predebela ! Na tisoče, jatoma prihajajo
polentarji spomladi v naše avstrijske pokrajine in
jatoma odhajajo pozimi s polnimi mošnjami av¬
strijskega denarja. Iz Slovenije, z Dolenjskega in
iz drugih krajev pa leto za letom roma Slovenec
s trebuhom za kruhom v — Ameriko! Pravijo,
da se doma ne da živeti in hajd preko velike
luže. Pa ti prihaja tak-le neizkušen Dolenjec na
ljubljanski kolodvor, ali policaj ga ne vprašuje,
ali ima kruha doma, ampak, ali je že — odslužil
v vojakih?! In ako ne — 14 dni zapora! Potem
pa se na široko odpirajo duri dunajskega parla¬
menta in vlada stavlja predloge glede ureditve
in omejevanja — izseljevanja. Domačinu dajte
prednost na delu, njemu kruha in ne bo Vam
treba urejevati izseljeniškega vprašanja! Stvar me
tako malce spominja na rusko dumo, ki se z
vsemi kriplji ne more spraviti preko agrarnega
vprašanja. Kmetje stradajo, nimajo zemlje, nimajo
žita! Seveda nimajo žita, ko se vse žito izvaža
iz Odese v tuje dežele!

Povrnimo se zopet k našemu posebnemu
vlaku in peljimo se dalje od Sv. Mihela. Mislil
sem, da nam zora vzbudi tudi rumeno solnce.
Ali zastonj! Šele v Italiji se nam je zbistrilo nebo.
Okoli sedme jutranje ure smo bili v Glinški vesi,
ki so nam jo Nemci prekrstili v Glandorf. Ob
spominih na nesrečnega „mutca osojskega“ smo
občudovali osojsko jezero in kmalu nas je vlak

98

zapeljal pod mogočno obočno stavbo beljaškega
kolodvora. Za par minut smo nadaljevali vožnjo
v Trbiž. Deževalo je kakor da je božanstveni
Pluvij otvoril vse zatvornice svojih vodenih za¬
kladnic. V Trbižu smo zazrli radostne obraze
slovenskih udeležnikov. Zaslužni pisatelj Šmid je
navdušeno pozdravil slovenske udeležence. Kako
so se pač Cehi in Slovenci dorazumevali med¬
sebojno? Izprva je res šla precej trda, mnogi so si
pomagali z latinščino in nemščino, ali v obrambo
sorodnosti in razumljivosti slovanskih jezikov
moram pribiti in objektivno potrditi, da tekom
par dni, komaj da smo prišli v Rim, so se Slo¬
venci in Čehi tako izborno jezikovno sporaz¬
umevali, da so občevali vsak v svoji materinščini
brez vporabe „samorešilne nemščine”. In koliko
so pridobili Čehi in Slovenci na medsebojni iz¬
razitosti. Še sedaj se spominjam, s kako slastjo
so Čehi, ko smo se vračali iz Rima, izgovarjali
vsakovrstne slovenske izraze, pozdrave i. t. d.
Takšno zajedno potovanje raznih Slovanov ima
za nas globok kulturen pomen. Ako se Čehi in
Slovenci podpiramo ob težkih političnih bojih,
zakaj bi ne potovali skupaj, zakaj bi se ne spo¬
znavali na potovanju, zakaj bi se ne radovali
skupno; saj nam nudi potovanje vendar toliko
radostnih in nepozabnih trenotkov. Takšna skupna
potovanja raznih slovanskih plemen bi se imela
postaviti na vspored slovanske vzajemnosti! Ca-
veant, consules!

99

T

Ob 11. uri smo bili v Pontaflju, na tej po¬
slednji postaji v območju črno-žoltih mejnikov.
Dolgo smo čakali tu in na vprašanje nam je
kondukter odgovoril: „Der verfluchte Italiener

lallt uns nicht hinein!“ Konečno nas je dovel
vlak preko male rečice Bele in bili smo v Pon-
tebi, blaženi Italiji. Ni ti potreba ni etnologiškega,
ni folklorističnega daru, da razsodiš razliko med
avstrijskim Pontafljem in laško Pontebo. Treba ti
samo tistega kritičnega daru, ki razlikuje nesnago
od čistote. Pontafel še lep čist, snažen tržič na
ponemčenem Koroškem, Ponteba zamazana, hiše
zanemarjene, otroci raztrgani in zapuščeni. In
tip! in jezik! Kakor da si odsekal: tu laško, tu
nemško. Povdarjam, da za etnografa in folklo¬
rista mora biti ravno ta točka izredno zanimiva.
Spominjam se, da je ta okolnost vzbujala že mojo
pozornost, ko sem pred petimi leti ravno na tem
mestu prvikrat stopil na tla italijanskega kra¬
ljestva. Takrat sem šel peš in v roki sem nosil
potno torbico. Spominjam se, da mi laški financar
ni hotel pregledati torbice, marveč je z rdečo
kredo potegnil križ in zagodrnjal: „va via!“ Da
je znal, da v malem skrivnem kotu torbice mirno
počivajo aromatične avstrijske portorike, drugače
bi se bila pogledala.

Ko sem bil prvič v Pontebi, je bil kolodvor
prav siromašna lesena stavba. Na nje mestu stoji
sedaj lep nov kolodvor. Carinsko revizijo smo
imeli na pontebskem kolodvoru. Da ni mogla

100

biti stroga, je umevno, ako se pomisli, da nas je
bilo 300 oseb in da smo imeli samo tričetrt ure
■časa za revizijo in obed. Italijanski carinski zakon
dovoljuje samo šest carine prostih smodk. Kdor
jih ima več, mora plačati carino; in še kako vi¬
soko. Za en kilogram tobaka, ako ga prineseš iz
Avstrije, moraš plačati na italijanski meji 20 lir
carine. Zdaj pa računajmo! Recimo, da 200 por-
torik tvori kilogram, kar stoji 14 kron; za to pa
bi bilo 20 lir, torej več nego še enkrat toliko,
kolikor so cigare vredne! Kalabreži so kaj goreči
ljubitelji dolgih nožev in bodal, to mi gotovo
pritrde tržaški čitatelji „Edinosti“. Italijani smejo
z orožjem prihajati v Avstrijo, mi ne tako. Na
pontebskem kolodvoru so carinarji zasledili pri
nekem našem potniku samokres. Moral ga je
pustiti tam. Inozemcem je v Italiji pod kaznijo
ječe prepovedano nositi kakršnokoli orožje! Do¬
voljenje daje edino le ministrstvo! Prepovedano
je vsakršno tajno orožje, takozvane „armi insi-
diose", h kateremu se prišteva tudi nož, ki ima
nepremakljivo rezilo.

V kolodvorski restavraciji je bil pripravljen
obed. A propos! obed to sicer ni bil, ali nekaj
za jesti vendar. Razen čiste juhe ničesar toplega.
Vsakdo je dobil zavitek, v tem nekaj mrzle pe¬
čenke, svinjine, sira, kruha in steklenico vina.
Steklenico, kaj lične oblike, z ločjem ovito, kakršne
so v navadi po vsej Italiji, smo si vzeli seboj v vlak.
Godrnjali smo nad takšnim obedom, restavrater

101

pa si je lahko veselo mel roke, kajti za vsako
osebo si je dal od pripravljalnega odbora plačati
2-40 lir za obed. Medtem se je začelo na peronu
glasiti „partenza!“ „partenza!“ in je vmes vdarjal
zvon. V Italiji imajo namreč še na kolodvorih
zvonce, kakor smo jih imeli nekdaj tudi v Avstriji.
Sedali smo na italijanski vlak. Bože moj, kakor
slanike so nas nabasali. Daši se je gosp. Šulc iz
Prage, vodja našega potovanja, pogodil z italijan¬
skimi železnicami, da se bomo vsi vozili v II. raz¬
redu, je ta II. razred bil mnogo revnejši, nego v
Avstriji III. Vrata povsodi odspredaj, kar je tako
nevarno za sedeče ob oknu. Mislite li, da je na
italijanskih železnicah I. razred boljši? Kaj šel
Tu so sedeži pogrnjeni s srebrnopepelnatim
suknom, v II. razredu pa z usnjem, ki je ob se¬
denju mnogo hladneje od sukna.

Opoldne smo odrinili iz Pontebe. Razsrjeni
Pluvij se je izsolzil do dobra in Karnijske planine
so začele odsevati v čistem solnčnem zlatu. Že¬
lezniška proga Ponteba—Videm je ena najzani¬
mivejših prog v vsem alpskem ozemlju. Železna
cesta je speljana po ozki, divji dolini reke Bele,
neprestana veriga je to predorov, mostov in via¬
duktov. Drvili smo s strašansko naglico; zaprvo
smo imeli precej zamude in proga je šla vedno
navzdol. Vso črto Ponteba—Videm sem pred par
leti prepotoval peš; zato se omejam tu le na
važnejša mesta kakor na primer Chiusa torte, prva
večja postaja od Pontebe. Beneški Slovenci kaj

102

cesto prihajajo sem. Pri postaji Venzone nas po¬
zdravlja bobneče valovje reke Tagliamento. Za
kratko smo v Gemoni, ki je večje mesto kakih
15.000 Stanovnikov. Kdor je videl Gemono kdaj
iz vlaka, gotovo je ni pozabil. S severa dohaja¬
jočemu je staroslavna Gemona prva pričnica južne
narave in južnega življenja. Mesto se vspenja ob
krasnih vinskih goricah, ima umetniško zanimivo
stolnico in v glavnem altarju frančiškanske cerkve
počiva v srebrni krsti truplo sv. Antona Pado-
vanskega. Ko sem bil v Gemoni pred štirimi leti,
pomolil sem tudi jaz ob grobu svetnikovem.
Pozneje sem nekoč čital v novinah, da je bil
njegov grob od požarja uničen. Prepričan o tem
seveda nisem. Spominjajoč se tega prekrasnega
mesteca, ne morem si kaj, da ne bi čitatelju
omenil glasovitega slikarja Giacomo Brollo. Brollo
so bili starodavna patricijska rodbina v Gemoni,
ki pa je začetkom 19. stoletja skoro popolnoma
osiromašila. Iz te rodbine se je rodil Giacomo
Brollo, precej znamenit slikar. Kdor pozna slikarije
po cerkvah lavantinske, krške in deloma tudi ljub¬
ljanske škofije, mu ime Brollo ni neznano. Moj
rajni oče je bil podobar in kipar in ozaljšal je
mnogo cerkev širom slovenske domačije s svojimi
izdelki in dolga leta in leta je služil cerkveni umet¬
nosti zaeno s slikarjem Brollo. Za mojega de-
tinstva je bil Brollo že postaren mož, vendar je
še kaj rad prihajal v slovenske kraje, kjer je
zaslužil toliko, da si je pripomogel do precejšnjega

103

imetja. Ko sem pred par leti potoval skozi Ge-
mono, sem ga obiskal in bil sem par dni v nje¬
govi gostoljubni hiši. Ali njegova leta so se takrat
že nagibala h koncu in bogve, ali je še med
živimi?

Moje misli so se izprehajale še po vinorodni
okolici gemonski ko me je prebudilo iz sna vr¬
venje na videmski postaji. Daši šteje mesto okoli
30.000 prebivalcev in hrani marsikatero zgodo¬
vinsko zanimivost, spominjam se ga na kratko,
ker naša zaustavka tu je bila kratka, trajala je
samo par minut. Na kolodvoru se nam je pri¬
družilo par goriških Slovencev, ki jih je privedel
neumorni buditelj beneških Slovencev in zaslužni
slovenski pisatelj: Kdo ne pozna njegovih mi-
lobnih popevčic, ki jih je izdal pri Gabrščku pod
imenom „Zamejski“ ? On je profesor v videmskem
nadškofijskem semenišču ter edini slovenski po¬
slanec v videmskem deželnem zboru. Obiskal sem
ga pred par leti, ko sem bil prvič v Vidmu, zato
se bom tudi obširneje pečal z Vidmom v dotičnih
potopisnih črticah.

Po solncu dež in po dežju solnce! to je staro
pravilo majke narave. In danes se je uresničilo v
polni meri. Čimbolj smo se zaglabljali v lom¬
bardske planjave, tembolj so nas ogrevale ne¬
izprosne pušice solnčnega božanstva in tembolj
se je kazala narava v svatovskem krilu zmagajoče
vigredi. Kraji od Vidma do Benetk, ki smo jih
prevozili, so bajno vplivali na nas s svojo nebeško

104

lepoto. Ne pravim, da so ti kraji uprav izredno
lepi, ali kadar nežno popje rastlinstva kipi
v prerazkošnem objetju prvih slajapolnih po¬
ljubov zmagujoče vigredi, ko solnčna obla žari
in zlati vsak pocestni kamenček prvič po ledeno-
smrtno zimskih mrazih: takrat se izpreminja tudi
najpustejši kraj v rajsko zagrado. Moj nespre¬
menjeni nazor, ki sem ga pridobil na premnogih
potovanjih je, da pri obiskovanju krajev ima vre¬
menska razpoloženost premnogo vpliva na do¬
vzetnost človeške duše. Tak slučaj se mi je do¬
godil v Solnogradu. Solnograd, ki se ponosno
naziva „nemški Rim“, je vendar zanimivo mesto
prvega reda. Ali jaz sem prispel tja nedeljskega
večera ob dežju in viharju in prekrasni Solno¬
grad dozdeval se mi je pustejši od naših kraških
goličav. Ko pa sem po dobro prespani noči —
vihar je v noči potihnil in solnce je nastopilo izza
obzorja svojo zmagoslavno pot ■— vstal in stopal
na kapucinski grič, je Solnograd stal pred mano
v okrožju temnozelenih gorskih grebenov kakor
rubini, perle in kristali, položeni v dragoceno
zelenkasto škatuljo.

Prevozili smo Pessariano im Campoformio.
Poslednje mesto poznamo v zgodovini, I. 1797
je bil tu sklenjen mir med Avstrijo in Francijo,
ki je pomenjal konec za beneško ljudovlado.
Pordenone je rodišče slavnega slikarja Giov. Ant.
de Sacchis da Pordenone (1483—1539). Pri Co-
negliano smo se približali tirolski meji, potem

105

smo drvili v naglici proti Trevisu. Krasen, vznesen
prerazkošen je pogled na to mesto. Aleje murb
in senčnati perivoji obdajajo njega staroslavni
grad.

Sedaj smo v lombardskih planjavah. Krajina
je na prvi videz tako urodna in plodovita. In
vendar je narod ubog in siromašen. Tu nastaja
stroga alternativa: ali je zemlja izcrpljena, da
noče roditi, ali pa je izcrpljen narod, ki je noče
obdelovati ?

Solnce je zapadlo za visokimi vrhovi južno-
tirolskih gorž, ko smo prevozili križišče Mestre
in po dolgem kamenitem mostu preko lagun zavili
v Benetke. Voda je tu plitva in oživlja jo mno¬
žica mladine in ribičev, ki love ribe in „frutta det
mare“. V Benetkah smo! Pred kolodvorom nas
je pričakovala tolpa beneških težakov, ki se je
kar trgala za naše kovčege, no, mi smo bili toliko
pametni, da smo jih naravnost zanesli na „be¬
neški tramway“ — tako se imenujejo parniki, ki
krožijo med kolodvorom in otokom Lido — ter
zavzeli svoje prostore na pripravljenih parnikih.

Po „Canal grande" smo pluli na otok * Lido A
Na našem parniku se je utaborilo par beneških
„giovinettov“, ki so v srca pretresujoči nemščini
ponujali svoje beneške razglednice. Vsi smo se
utaborili na otoku Lido. Zavzeli smo ves „ Grand
Hotel Lido“, ostali pa so bili nastanjeni po drugih
gostilnah na otoku. Tudi jaz sem na srečo dobil
mesto v »Grand Hotelu". Odloživši prtljago v

106

svoji sobi, ki je bila prekrasna, sem šel v salon.
Bili smo lačni in mislili smo, da bo saj dobra
večerja v izborno nagrado za slabi obed v Pon-
tebi. Res, lakajev je letalo okolo nas kakor ko¬
marjev, krožnikov je bilo neštevilo, tudi jed je
bila dobra, fino ali — malo, pičlo. No, vendar
smo se po bridki izkušnji v Pontebi kjer je bil
obed izpod kritike, saj nekoliko zadovoljili. Dobro
vino je razgrelo vina nenavajene Cehe in ob
splošni zadovoljnosti smo ustanovili spored za
prihodnji dan. Po večerji smo poleteli s parnikom
v mesto, da vidimo beneški korso. Zabredli smo
tudi v postranske ulice, kjer v izložbenih oknih
odsevajo bogate zlatnine — medel odsev ne¬
kdanje beneške slave in bogastva.

II.

V .chiesa dei frari". — V Markovi cerkvi. — V doževi pa¬
lači. — V prodajalnici steklenih izdelkov. — Obed na otoku
Lido. — Izlet s parnikom na otok Murano. — Na beneškem
.Čampo Santo". — San Michele. — Izlet na prosto morje. —
Povratek na otok Lido.

Tam na daljnem vzhodu, izza sinjih planot
široširne Adrije, se je porodilo krasno pomla¬
dansko jutro. V lahnem jutranjem vetriču so se
zibale ribiške barke, ko smo odpluli z otoka v
mesto. Pri grimanski palači na Canal grande smo
se vstavili, da obiščemo bližnjo »Chiesa dei Frari“.
To je hiša 'božja, izvedena v pristnem gotiškem
slogu, prebogata spomenikov slavnih mojstrov:

107

mavzolej vseh glasovitih Benečanov. Nesmrtni
mojster čopiča in palete, Tiziano, spi tu svoj večni
sen. Kdo bi ne stal prevzet ob spomeniku Ca-
nove? Dunajska avguštinska cerkev poseduje veren
posnetek tega mojstrskega dela. V frančiškanskem
samostanu smo si v naglici ogledali stari beneški
državni arhiv, eden najznamenitejših na vsem
svetu, potem pa smo pohiteli na Markov trg, da
si še dopoldne ogledamo beneško prvostolnica in
doževo palačo.

Najvernejši utis beneške veličine nam podaja
Markov trg, ki mu je težko najti primera v deželi
lepih umetnosti. 175 m  je dolg in pokrit s tra-
hitovimi in mramornastimi ploščami, od treh strani
je obdan od kraljeve in prokuracijske palače, ob
vzhodu pa se vzdigujeta sv. Marka stolnica in
doževa palača. Markov trg je središče vsega be¬
neškega življenja; sem prihaja ob poletnih večerih,
po solnčnem zapadu, prebivalstvo mesta, tu spro-
vaja beneška elita svoj korso.

Sv. Marko, beneški patron, čegar telesne
ostanke so beneški meščani 1. 829 iz Aleksandrije
prenesli tu sem, ima nevenljivo ime v stolnici,
zgrajeni njemu na čast. Cerkev, zidana v bizarnem
bizantinskem slogu, je oni prekrasni biser Benetk,
brez kaierega si ne moremo predstavljati kraljice
Adrije.

Pred Markovo cerkvijo so nas že čakali be¬
neški „ciceroni“, ki so nas imeli spremiti v doževo
palačo. Kar trli so se za nas in ostro prepirali

108

med sabo, ker jih je bilo nekoHjro tudi, ki niso
bili pravi „guide autorizzati“. Po večjih italijanskih
mestih je namreč mnogo ljudi, ki žive ob samem
ciceronstvu. Benetke, Rim, Neapolj i. t. d. imajo
takih ljudi cele legije. Laška vlada smatra cice-
ronstvo kakor poseben stan, kakor obrt in „guide
autorizzati" morajo plačevati celo davek od svoje
obrti. Ipak mislim, da je še večje število neavto¬
riziranih ciceronov; in ako so prišli poslednji v
dotiko z avtorizovanimi, se ne gledajo posebno
prijazno. Tak slučaj smo videli pred Markovo
cerkvijo.

V Rimu obstoja celo šola za cicerone, kjer
se isti uče raznih jezikov ter rimske zgodovine.
Včasih napravlja tak avtoriziran ciceron kaj dober
utis. Mnogi njih so izborni interpreti ter dobro
vplivajo s svojim salonskim vedenjem in gentel-
manskim nastopom. No, vzlic temu je ciceronski
stan v Italiji vrlo kompromitiran, to pa vsled
tega, ker se temu stanu posvečajo razne izgub¬
ljene eksistence, ob katerih spremstvu mora tujec
posebno paziti na svoj žep.

Kar se tiče doževe palače, priznavam da je
spremstvo cicerona skoro neobhodno potrebno, pa
bi bilo tudi, da obiskovalec še tako dobro pozna
beneško zgodovino. V doževi palači se ne more
zlahka orijentirati in znamenite slikarije si bo le
stežka pojasnjeval sam.

Mogočen je vtis te prekrasne mramorove
palače, ki so jej bili temelji položeni baje že

109

1. 814! Kakor sokolovo gnezdo, nad dvema rde¬
čima mramornatima stebroma stoji loggia. Izpod
njene strešice so tolikrat ob grobni tišini tja preko
glav drhtajoče množice donele besede prekletstva,
in smrtne obsodbe tistih, ki so se pregrešili zoper
doževo veličanstvo. Na mestu, kjer so grmele
usodne besede ortela, kjer so švigale maščujoče
oči beneških sodnikov, seje naselil ponižen rod go¬
lobov, ki v znamenju ljubezni in krotkosti izvršuje
one prelepe čednosti, do katerih se mogočni be¬
neški glasitelji osvete niso mogli povspeti!

Preko ogromnega dvorišča stopamo čez Scala
dei Giganti — stopnice velikanov — do prvega
nadstropja. Markantno in ostro je tu zaznačena
moč in veličanstvo Adrijske kraljice. Dve kolo-
salni sohi, Mars in Neptun, predstavljata beneško
moč na suhem in na vodi.

Notranjščina doževe palače je sijajen spo¬
menik beneške umetnosti, s katero so Jac. Tin¬
toretto, Paolo Veronese in Palma Giovanni po¬
veličali čine republike. V stebrični dvorani so
sohe beneških učenjakov, umetnikov in dožev.
Stopamo čez „scala d’ oro" (zlate stopnjice).
Nekoč so jih smele prestopiti samo noge njih,
ki so bili kakor „nobili“ vpisani v „zlato knjigo".
Oh, kako stražno in okrutno so obračunali časi!
Danes je italijanska država, kakor lastnica te pa¬
lače, radostna in vesela, da mi tujci za borno liro
brusimo svoje čevlje po teh „zlatih stopnjicah"!

110

Kako pravi Goethe nekje: „Es wandelt niemand
ungestraft unter Palmen.“

Prelestne so saborske dvorane beneške ljudo-
vlade. Predaleko bi vedlo, da bi omenjal vseh
umetniških umotvorov očarujočih dvoran; za moj
okus je pač najkrasnejša dekoracija stropa v „sala
del colleggio", ki predstavlja skupine: Neptun in
Mars, vira in Venezia, obvladajoča zemeljsko
krogljo. Vsi so od P. Veronese. V „sala del mag-
gior consiglio" je naj večja slika na vsem svetu,
Tintorettov paradiž, na kateri je baje glav, ko¬
likor v letu dni.

Ne morem si kaj, da ne bi omenil zabavne
dogodbice, ki se je pripetila v doževi palači.
Imeli smo dvoje beneških ciceronov; ali nobeden
njih ni umel češki. Med našimi izletniki pa jih
je bilo nekoliko, ki niso znali nemški, v katerem
jeziku je začel cicerone razjasnjevati. Kmalu so
se oglasili ogorčeni klici, zahtevali češko objas-
njevanje. „Ako poznate naš denar, morate po¬
gnati tudi naš jezik!" „Ne umetno nemški! Proč
:z nemščino! Češko razlaganje!" — Ali ravno tako
gosti so bili klici: „Ne izgubljajmo časa!" „Saj,
vsakdo ume nemški! Naj se nadaljuje v nemški
razlagi!" Konfuzija je bila gotova. Druzega izhoda
iz te zmešnjave ni bilo. nego da smo se razdelili
v dve skupini: ena, ki je bila zadovoljna z nemško
razlago ciceronov, in druga, ki je zahtevala češko
razlago; z drugo skupino je šlo seveda počasneje:

lil

cicerone je govoril nemški in neki gospod je raz¬
lagal to skupini v češčini.

Proti poldnevu smo si ogledali še nekatere
prodajalnice stekla na Markovem trgu. Beneška
stekleninska obrt, ki je slovela že v starih dobah,
je bila utemeljena od bizantinskih steklarjev. Že
1. 1289 pa so zaradi nevarnosti ognja premestili
steklarne iz mesta na otok Murano. Najbolj so
se beneški stekleni izdelki razcveteli v 15. in 16.
stoletju. V 18. stoletju so beneške steklarne po¬
polnoma propadle, v poslednjih 50 letih pa je ta
obrt zopet oživela.

Opoldne smo poleteli s parnikom zopet v
naša stanovališča na otok Lido. Popoldne smo
odpluli s parnikom na otok Murano. Pust je
pravzaprav ta lagunski otok in poln je steklarskih
tovarn. Eno od teh smo si ogledali: prelestne so
tenke, fantastično izvedene, živobarvne čaše, po¬
sode, cvetice, lestenci i. t. d. Tudi zrcala, in celo
mozaik se izdelujejo tu. Vendar se naši češki
gostje niso mnogo zanimali za te steklarne in
mnogi so trdili celo, da so češke steklarne, kakor
na primer ona grofa Harracha, mnogo zanimivejše..

Blizu Murana je beneški mirodvor, nazivan
„S.Michele“. Tudi groblje jena otoku, kjer je samo¬
stan. Pokopališča v Italiji, posebno v večjih mestih,
spadajo med prve mestne zanimivosti. Isto se sme
trditi tudi o beneškem pokopališču, kjer se nad
domovanjem mrtvih raztezajo krasni gaji cipres
in v njih senci se blesti marsikateri kameniti

112

umotvor, čegar ustvaritelj je v teku časa že sam
postal prebivalec tega velikega domovanja za¬
mrlih beneških generacij.

Mnogo je bilo naših izletnikov, ki še nikdar
niso zrli vekovečnih morskih planjav. Na večer,
ko smo se vračali s pokopališča, smo poleteli na
široko morje. Nad Poseidonovim kraljestvom se
je razgrinjala veličastna tihota in mirina. Plavajoči
solnčni odsevi so se izgubljali z morskimi va-
lovčki. To je mir, svet in tajinstven, nad gladi¬
nami vekovečnih vodenih planjav!

Sveže brsteče gajevje Lida je ob zadnjih
solčnih večernih poljubih božal baržunasti zefir,
ko smo se vračali z izleta na široko morje. Še
eno noč na otočju med valovi Adrije in jutri brzo
na noge, ker jutrijšnji dan velja potovanju —
v Loretto!

III.

V Padovo! — Straža ob vlaku. — V baziliki sv. Antona. —

V botaničnem vrtu. — Goethejeva palma. —■ Hipodrom. —
Cerkev sv. Giustine. — Observatorij. — Stolnica. — Loggia.
Palazzo dela ragione. Univerza. — V trattoria Fanti. Odhod.
— Po lombardskih planjavah. — Rovigo. Ferrara. Ravenna.
Rimini. — 100 km  vožnje tik Adrije. — Ancona. — Prihod
v pozni noči v Loretto. — Biči karabinerjev. — Konečno
na cilju. — Zmešnjave in težave prve loretanske noči. —

Ves dan v Lorettu.

Bilo je v nedeljo jutro, ko smo se ločili od
prelepega lagunskega dragulja — Lida. Deževalo
je kakor za stavo. Beneški „vaporetti“ so nas

113

8

popeljali na kolodvor, kjer nas je čakal naš posebni
vlak. Ob 7. uri smo odrinili iz Benetk. Krajina
med Benetkami in Padovo je plodovita ravnina,
ki neizmerno milobno vpliva na opazovalca. Rav¬
nina, na katere smaragdovem kobercu se kakor na
dragocenostni tableti razprostira Padova, si podaja
roko z lombardskimi planotami. Murve, ki se ob
njih nizkih deblih zvija vinska trta, se menjavajo
pred našimi očmi z dolgimi ogoni in njivami
turšice; koruzišče ima vsak lombardski kontadin;
saj je to poleg vina njegov glavni pridelek, ki ga
ohranja in živi. Kadar kmetu ni obrodila koruza,
mu je ravnotako kakor kadar našim Haložanom
toča pobije. Proga iz Mestre v Padovo je ravna
kakor merilo in po njej frči vlak z vso naglico
Že zremo z daleka kupole sv. Antona in zvonike
premnogih padovanskih božjih hramov; in pri¬
znavam, da je ta starobela, slavnoslavna Padova,
obdana z vencem murvinih gajev, panorama vzne¬
senih, prerazkošnih pogledov!

Kolesa hrešče Ustavljamo se. Nad nami raz¬
penja v širokih obokih svoja steklena krila pado-
vanski kolodvor. Za Padovo je to prav ogromen
kolodvor; no, mislim, da je njegovo velikost po¬
vzročilo važno križišče železnic, ki odtod stekajo
k Alpam in Apeninom ter širom blagoslovljenih
lombardskih planot. V tem oziru hvalim uredbo
italijanskih kolodvorov, katerih otirje je na vseh
večjih postajah pokrito z velikimi steklenimi stre¬
hami. Tudi na avstrijskih kolodvorih nahajamo

114

to institucijo, ali v Italiji gosteje. No, zato so pa
zopet druge prednosti naših kolodvorov, za ka¬
terimi laški daleč zaostajajo. Mislim namreč arhi¬
tektonsko stran in komoditetne ozire. Kdor je
prevozil kolodvore: južni v Gradcu, Solnogradu,
državni v Pragi, posebno pa v Prerovu na Mo¬
ravi — po mojem mnenju je to eden najmoder¬
nejših kolodvorov v naši državi — mi prizna, da
so to stavbe, pri katerih gradnji se je žulila dlan
kiparjeva in je snival duh umetniških velikanov, -
stavbe torej, ki imajo često monumentalno ceno.
Pregovor, da je pri gradnji kolodvorov v Italiji
odločevala štedljivost, ne velja, ker iz vsake njih
okrožice se oglaša glasnik laških finančnih mizerij.
Nad čistoto laških postaj se seveda izpodtikam,
no, toni največja oviraj: potovanja! Jaz zahtevam
ocT kolodvorov sedmero: varnost za svojo osebo
in mošnjo, varno shrambo prtljage, dobro in ne
drago hrano, uljudnost uradnikov in uslužbencev,
pripravnost čakalnic in zadovoljnost potovalcev.
To vse so postulati, ki jih države kakor Švica in
Anglija vestno izpolnjujejo. Vsega tega smo le
malo uživali na potovanju po deželi lepih umet¬
nosti in tisočletne kulture.

Izstopivši na padovanskem kolodvoru, osta-
vimo vso prtljago v vlaku, kajti obisk mesta je
bil določen samo na par uric. Zadostovalo pa ni,
da so izprevodniki zatvorili vse vozove, k vlaku
je moralo naše vodstvo priskrbeti dva posebna
stražarja, ki sta pazila na vlak — vsak z ene

115

8 '

strani. Ta dva dobra patrona sta nam pošteno
zagrenila odhod iz Padove.

Kolodvor je precej daleč od mesta, korakali
smo peš naravnost k velehramu sv. Antona, ki
pa je ob nasprotni periferiji mesta. Naše mudenje
tu je imelo trajati samo 5 ur; ob osmih smo
prišli, ob eni popoldne se odpeljemo. Velja torej,
da v kratki dobi razgledamo kar največ. Ne¬
kateri so se sicer posluževali padovanskih izvo-
ščekov, ki uživajo v padovanski govorici naziv
„brun“, večinoma smo šli peš. Padovanska konjska
železnica pa ni mnogo urneja od pešcev. Na cesti
v mesto smo sicer bredli blato, kar pa nas vendar
ni motilo v dobri volji, ker dež je prestal in nebo
se je modrikalo: in lepo vreme, Bože mili, to
nam je potrebno kakor prosjaku groš! Padova
ima še zdaj obrambene zidove in ob glavnih
vratih v mesto nas pozdravlja spomenik Mazzinija,
postavljen 1. 1903. Takoj v bližini se ponaša ličen,
čist trg s spomenikom največjega sonetista laške
književnosti, Petrarca. Ah, gotovo, Padova je bila
zatočišče mnogo muzinih sinov. In Petrarca! Kdo
se ne spominja njegove Laure! Kako čudna, ne¬
navadna ljubezen vendar to! Ha, pesniki so eks¬
centrični, saj bi drugače ne bili pesniki' pravijo
nekateri. No, seveda, pesništvo je večkrat pogoj
ekscentričnosti, ali da bi bila ekscentričnost pogoj
pesništvu to menda ravno ne stoji.

Pa vendar sem našel nekoč veseljaka — ki
je o sebi trdil, da je pesnik. Na vprašanje, s

116

kakšnim pravom, „ker sem pijanec!" je trdil.
Stvarica ima analogijo s sčečkanimi podpisi. Pi¬
save velikih glav so grde do nečitljivosti, ali radi
tega ni še velika glava vsakdo, ki s peresom
Škraba. Ah, denimo raje na kritično rešeto ljubezen
Petrarcovo do Lavre.

Petrarca je posvečal vse svoje življenje Lavri,
njej je peval čarosladke pesmi, ob vznožju nje¬
nega veličanstva je pokladal nevenljivi venec
sonetovih lavorik in jej je postavil nebeški hram
draguljev-sonetov in v tem hramu stoluje ona in
občudovanje ter blagomilost vseh narodov se jej
klanjata skozi stoletja!

Petrarca je ljubil Lavro s srcem in dušo, v
tem pa — živel v srečnem in (notabene) s po¬
tomci blagoslovljenem zakonu — no, gospoda,
to je v resnici nekaj čudnega!

Patriciji, v katerih krogu je živel Petrarca, so
bili kaj svobodoljubni ljudje, ker naslednja pa¬
ralela predstavlja današnje čase drugače: v ruskih
planjavah živi mož, glasitelj novega evangelja in
boljših časov ruskega naroda*), da se bodo še
dolgo poznale njegove brazde in zareze. In šel
je glasitelj svobode ruskega plemena v domovino
svobode.**) Nemara mu je v brezspalni noči stopil
pred oči mojster sonetov in rekel: „ Gl e j, to je
moja žena, glej, to je Lavra!" Ali zmotil se je
morda ruski pesnik: ob poljubih strasti se tali

+ ) Maksim Gorkij.

**) Ameriko.

117

tudi sonetni venec in v tem pogledu je ruski
mojster svojega italskega kolego več nego nadkrilil.
In v tem oziru stoji Petrarca čist in nedotakljiv;
saj zgodovina nas uči tako.

Resno in odločno gleda Petrarca, ta z bo¬
žansko milostjo obdarjeni sin lombardske ravnine,
na nas mimoidoče. Srepo se ozira na nas, kakor
da nam hoče samozavestno izsiliti spoštovanje,
kakor bi nam hotel zaklicati: „Vi Slovani, vi Slo¬
venci, ki stopate po tej grudi, vedite, da je vaša
spoštljivost do mene vaš dolg. Tam za visokimi
vršaci julijskih velikanov, ki jih izljublja jutranja
zarja, ki jih zagrinja večerno solnce s žarečim
zaplavom zlatih žarkov, in ki nad njimi trepeta
za tihih večerov svitla severnica, kamor se z na¬
slado in milobo ozira moj pogled: tam, tam se
vam je pod slamnato streho porodil prorok, ki
sem mu jaz bil učitelj; ki sem mu držal roko,
ko je lok nežno božal strune. Jaz sem njegov
učitelj, po mojih stopinjah je korakal; in da ni
bilo mene, ali bi bil on?

Nadaljevaje pot od Petrarcovega spomenika
v mesto stopamo na „Ponte Molino", pod katerim
vali svoje kalne vode reka Bacchilione. Zavijamo
na levo v mesto po Garibaldovi ulici. Buditelji
in preroditelji italijanskega naroda imajo v pado-
vanskih mestnih očetih kaj vnetih častilcev: ulic,
kakor Dante Alighieri, Savonarola, Galileo Galilei,
Cesarotti i. t. d., kar mrgoli po Padovi. Tudi spo¬
menikov italijanskih preporoditeljev je Padova

118

prepolna. Via Garibaldi in piazza Cavour sta
osrčje padovanskega mesta, ki hrani v svojih
zidinah 50.000 prebivalstva. Ulice, ki oživljajo
sredino mesta, imajo večinoma podlopja, po ka¬
terih se ob slabem vremenu razvija korso in po
katerih padovanska akademična mladina vprizarja
svoje znanstvene razgovore. To se mora pripoznati
sinovom „almae matris", da so v mnogem vzvi-
šenejši nad nemškimi buršaki. Salamandri in razne
knajparije niso vdomačene v italijanskih akade¬
mikih in nastopanje padovanskih vseučiliščnikov
je v nas vzbujalo mnogo spoštovanja. Saj pridemo
takoj k univerzi. Poprej še omenjam, kavarno
„Pedrocchi“ na Cavourjevem trgu. V krasnem go-
tičnem domovju, z obrovskimi steklenimi okni,
uživa glas najslavnejših kavaren na svetu in Pa-
dovan se čuti ponosnega, ko pod nje vitkim ste¬
brovjem ob popoldanskih urah prebira razne rimske
in milanske žurnale. Kavarna torej v najlepšem
smislu besede in ne morda takšna, kjer se noč
pretvarja v dan in se poveličujejo bakantske orgije,
Kavarna, ki jo gotovo obiskuje vsaki tujec, pa bilo
tudi samo par minut. Tudi mi smo jo obiskali,
ali ker nas je bilo mnogo, po načinu „Ganse-
marsch“, ali kakor so Čehi imenovali „husi pochod“.
Nismo se zdržali nad pet minut, ali delež nismo
bili veličastnih utisov. Izza rebrovja gotičnega ste¬
brovja vise vitke žarnice, Nimfe, Ariadne, Afrodite
in Meluzine, te premile priče nekdanjega vzne¬
senega razcveta beneške steklarske umetnosti. Ob

119

starodavnih mizah za vitkimi gotičnimi slopi sedi
padovanska elita in mestna „signoria“. Vse v naj¬
boljšem razpoloženju; danes je nedelja, časa je
dovolj in vreme oblačno. Vitkostas topničarski
častnik čita stoječ — znak velikega zanimanja —
novine in radostno čita poročila o bodočih ma¬
nevrih ob tirolski meji, o gibanju tamošnjih gorskih
baterij in podobno. Glej, tam v zatemnelem parku
mramornatega stebrovja sede ostareli gospodje;
padovanski patriciji so to, ki jim živahno gesti-
kulirajo udje, iskre oči in njih glas se jači in
širi sem k nam, važne politične dogodke imajo
na rešetu in izražajo se ostro, jedrnato, kajti pod
dobrim okriljem so: ta mladi črnokodri, iskrooki
mož v njih sredi, z dolgo vratno pentljo mora
biti njih poslanec. Da, da! ne motim se, pravkar
mi je zavalovilo na uho: „preghiamovi Signor
deputato! 11  Oni mož, starec-dobrina, ki mu sedi
nasproti, rekel bi, da je senator. Obraz mu je
koščen, oko izžarelo, kajti naočniki mu privajajo
dneva novi žar, a nastop mu je bojazljiv in ne-
siguren. Najbrže kak padovanski vseučiliščni pro¬
fesor, ki je prišel v senat, „pro pio rnerito", in
se mu lepše sedi ob učenjaškem pultu, nego pa
na baržunastih foteljih rimskega senata. So si pač
povsodi podobni ti „pairi‘' senatorji in gospodsko-
zborničarji, ki so izšli iz krogov učenjakov, pes¬
nikov i. t. d. Umetnost in politika, čudni svakinji!
Saj pri nas v Avstriji imamo to izkušenost, po¬
sebno pri slovanskih senatorjih, da — molče

120

kakor zajec v grmu. Slovenci res nimamo nobe¬
nega paira, ali imajo jih — Cehi!

Velik češki pesnik in velik slavist,*) sina
češkega naroda, zasedata v dunajski gospodski
zbornici. Vsa čast obema, tako pesniku kakor
učenjaku; ali, bodisi da se učenost in umetnost
res nikdar nočeta pajdaših s politiko: ti ljudje,
ki so res zaslužili to povišanje molče kakor za
stavo. Misli so hitre, hitrejše od manlicheric in
kruppovk, da najhitrejše, ki so nam všle sedaj
izpod gotičnih stebrov kavarne „Padrocchi“ med
njih jonske tovariše obdunavske politične arene.
V kavarni „Padrocchi“ smo, in zamerili bi se pa-
dovanskemu nežnemu spolu, da se mu ne poklo¬
nimo, da ne izpovemo na vsa usta, da se v ka¬
varni padovanske elite čitajo pariški modni žurnali
ter se belijo draguljasti zobje padron in se pasejo
na njih sočnih licih hrepenljivi pogledi mlade
moške elite, uradnikov, akademikov in kar jih je
takšnih ..kandidatov boljše bodočnosti*'. Ali takt,
forma in etiketa nad vse! in „honny soit qui mal
ypense“, ker pristojnost in dostojnost sta res na
hišnem redu te kavarne. Korakamo gosjim po-
stopom skozi kavarno in glej: marsikatero temno
oko padovanske signorine se mehko in nežno
upira na nas. Da, ako smo jej iz nerodnosti sto¬
pili na vlečko in se zardeli opravičevali jecljaje
„pardon!“ je ona že izustila milobno „niente,

*) Vrchlicky, Gebauer (f).

121

niente, signoreP In tam v stebrovem gaju so se
zravnali modri politiki, in marsikomu teh politikov
se približamo lahko, a pozdravimo s kretnjo
glave, a njemu se izvijajo poluglasno besede:
„Complimenti, complimenti!“ Imamo občutek, da
smo tem patrijotičnim modrijanom najbolj ustregli
s svojim obiskom. Muzajo se, kakor bi hoteli
reči: „Da, da, le občudujte nas, velikih prednikov
potomci smo, ki so s krvjo in solzami pisali foli-
ante zgodovine tujim narodom; in mi smo stali
ob zibeli umetnosti in prosvete; da, le občudujte
nas, nas, ki smo padli na narod beračev in siro¬
makov, se razdrobili na državice in deželice, a
smo zopet vstali, in nobena moč nas ne ugonobi,
ker za nami stoji „unita Italia"!

Sto korakov od slavne kavarne je še slav¬
nejša padovanska univerza. Obledeli sta besedi:
„Universitas litterarum", ki dičita portal in sta se
nekdaj lesketali v zlatu. Ž njima je obledela tudi
slava najslavnejšega vseh hramov modrosti. Kje
ste oni ljubljenci Eskulapovi, kje ste starine ved
in modrosti, ki ste nekoč ožarjale to mesto s
svojo učenostjo in slavo?! Po raznih padovanskih
cerkvah počivajo vaša okostja in zaroda niste
ostavili. Kakšen Virchow, Nothnagel, Hirti, Krafft-
Ebing bi se bili gotovo braniii prevzeti vašo ded-
ščino. Univerza, ki se je ponašala nekdaj z naj¬
slavnejšo medicinsko fakulteto na svetu, ta je
upadla na popolnoma laško provincijalno univerzo.
Kakor studenec blaženosti in življenja so se iz

122

tega centra razširjali toki, prameni ved medicin¬
skih. In človečanstvo vesoljnega sveta je povsodi
blagrovalo to mesto sreče in zadovoljstva. V ne¬
izmerne globine minulosti se je pogreznila slava
padovanska in nihče je nikdar več ne obudi k
novemu življenju!

Univerza je stara stavba iz 14. stoletja. Zgo-
govina nam spričuje, da je bila ustanovljena že
1. 1222 in cesar Friderik II. jo je 1. 1238 znatno
razširil in obdaril z mnogimi privilegiji. Padovani
imenujejo svojo univerzo „il bo“, kar je po naše
vol. Ali nikar si ne mislimo, da tako podcenjujejo
svojo almo mater: ime prihaja od tod, ker se
je nahajala poprej nasproti univerzi gostilna „pri
volu“ (al bo), kamor so mladi akademiki kaj radi
zahajali na vinsko kapljico. Dvorišče univerze, ki
je bilo 1. 1552 umetniško odičeno od Jak. San-
sovino, hrani v svojih širnih koridorjih stotine in
stotine imen in grbov slavnih mož, ki so se nekoč
na tem zavodu povspeli do akademične časti.

Pred cerkvijo sv. Justine se razprostira ogromen
trg. V sredini je z drevesi obsajen ovalni prostor
in na tem prostoru je 82 spomenikov znamenitih
italskih mož. Vsi spomeniki so v nadnaravni veli¬
kosti. Trg se je prej zval „Prato della vale"; po¬
zneje pa so Padovani čutili potrebo, da so ga
prekrstili v „Piazza Vittorio Emanuele II.“

Od univerze smo krenili preko ponte S. Lo-
renzo, kjer smo v naglici ogledali hišo, v kateri

123

je prebival prvak italijanskih pesnikov Dante Ali-
ghieri. Za pet minut smo bili na trgu sv. Antona.
Bazilika sv. Antona Padovanskega, ki ga okoli-
čansko ljudstvo nazivlje enostavno „il Santo 11 , je
neokusna stavba ogromnih dimenzij. Ogromna je
v resnici ta stavba, ali da bi bila nje izpeljava
■okusna, tega ne bi mogel reči. Celih 192 let so
jo zidali!

Notranjščina cerkve pa zaslužuje občudovanje
in pohvalo. Na oltarju sv. Antona je eden čeških
duhovnikov celebriral sv. mašo. Pri božjem opra¬
vilu so peli češke korale. Posebno Moravani so
se odlikovali v petju. Pri Moravcih je namreč
religijozni čut veliko bolj razvit nego v Čehih.
V umetniškem oziru mi je najbolj ugajala kapela
sv. Antona. Ob stenah so mramornati reliefi iz
čudotvornega življenja sv. Antona in reči moram,
da je to najkrasneje relief-delo, kar sem jih videl
v življenju. Delo je prišlo iz rok Jak. Sansovino.
Cerkev ima tudi svojo zakladnico, ali Franjevci
zahtevajo kakor vstopnino po tri in pol lire za
osebo tako, da z ozirom na visoko vstopnino
nismo obiskali zakladnice. Pred cerkvijo stoji spo¬
menik „Erasmo da Nardi“, imenovan .Gatta-
melata“ 1438 do 1441 poveljnik armade beneške
republike. Spomenik je delo slovečega mojstra
Donatello in dovršen že leta 1453, je bil to prvi
večji kovinasti zliv v Italiji.

Nedaleč od bazilike sv. Antona je orto bo-
tanico (botanični vrt), ki je bil zasajen že 1. 1545.

124

Kdor pozna dunajski botanični vrt na Rennwegu,
bo prisojal padovanskemu precej enakosti, ali
vendar ga padovanski visoko nadkriljuje že v tem,
da ima čarobno gričasto ozadje. V tem vrtu je
dreves, ki žive življenje — stoletij! Ako bi hoteli
na široko pisati o krasotah tega vrta, zašli bi
predaleč. Lepi so laksenburški vrtovi pri Dunaju,
očarujoč je Kinskega vrt v Pragi, ali padovan¬
skemu ga ni primera. Kadar zaveje preko sto¬
letnega vršičja akacij in pinij jutranji vetrič, takrat
se z njega širokih kron odzivlja nežno ihtenje,
kakor bi te starike božjega stvarstva hotele do¬
povedati življenje vseh onih davnih rodov, ki so
šetali v njihovi senci! Ko se je Goethe na svojem
potovanju po Italiji zaustavil v Padovi, pravijo,
da se ni mogel ločiti od botaničnega vrta. Trikrat
je prišel nazaj in vselej se mu je oko zasolzilo,
ko se je imel ločiti od ljubkih palm, konečno pa
je vzdihnil obupano: „Zdaj vem, da te ne bom
videl nikdar več, kajti drugače bi se mi ne krčilo
tako srce!“ In res ni videl Goethe nikdar več bo¬
taničnega vrta. Na vzhodni strani vrta se nahaja
velika, kakih 12 do 15 metrov visoka starikava
palma, ki je bila zasajena že 1. 1580. Ko je bil
Goethe 1. 1786 v Padovi, je v prenežnih akordih
opeval to božanstveno drevo. Botaniki prištevajo
to palmo vrsti „Chamaerops excelsa“ in pravijo,
da je ena največjih in najlepših na svetu. K ma l u
po Goethejevem odhodu je zadobila ime „Palma
di Goethe* 1 , ki ga s ponosom nosi še danes.

125

Pripominjam pa, da je ta palma pod ostrešjem,
ker podnebje padovansko vendar ni tako milobno,
<da bi jej zimski vetrovi ne mogli škodovati. Čuvaj
vrta nam je pripovedoval zanimivo epizodo. Pred
leti je neki amerikanski milijonar, ki je bil na
potu po Italiji, hotel kupiti botanični vrt. Vzljubil
ga je baje tako silno, da je hotel tu ostati in si
v njem postaviti vilo. Padovanski univerzi kakor
lastnici je ponujal ogromne svote denarja, ki pa
vrta ni hotela prodati. Ves žalosten in pobit je
odšel v Rim, kjer se je v nekem hotelu ustrelil.

Iz botaničnega vrta smo bili za pet minut
pred velikolepo cerkvijo sv. Justine. Stavba ob
njej je bila nekoč samostan, sedaj je to — infan-
terijska vojašnica. Utis tega božjega hrama je
veličasten, posebno so znamenite klopi v prezbi¬
teriju, kjer so reliefi velike umetniške cene. Cer¬
kovnik nam je pokazal tudi grob sv. Justine in
še preden smo se povrnili k izhodu, je stal tam
cerkovnik z nabiralno mošnjo in nabiral od nas
prepotrebno „mancia“ *). Brez napitnine se v Italiji
nikjer ne izhaja; da pa je ta cerkovnik zbiral
svojo „mancia“ kar v pušico za cerkvene darove,
to nam je vzbujalo mnogo smeha.

Bližala se nam je doba obeda in odhoda,
zato le še par kratkih obiskov zanimivejših stavb.
Mimo zvezdarne, ki je na prav dobrem glasu,
prihajamo k. stolnici, neukusni renesančni stavbi.
Pravkar so prihajali ljudje od božje službe, ali

*) laški izraz za ..napitnino'!

126

zaradi kratkosti časa smo hiteli dalje. „Loggia
del Consiglio" na piazza deli’ unita Italia s spo¬
menikom Viktorja Emanuela II. vzbuja vsekakor
pozornost in izpričuje o patrijotični darežljivosti
meščanov, ker tak spomenik s kraljem na konju
stane vendar premnogo tisočev in marsikaka lačna
rodbina bi bila s tem nasičena. Resnične so be¬
sede, ki mi jih je rekel v Rimu neki Nemec:
„Die Italiener sind eine Nation, welche sich auf
die Grohen hinausspielen, das Volk aber leidet
dabei Hunger.“ Unita Italia s svojimi kralji je .
lepa stvar. Ali ob stopnjicah spomenika zmago-
nosnega kralja sedi mlad berač in hrepeneče steza
proti nam svoji od gladu osušeli roki. To je ona
nezrela politika in zavožena življenska logika, ki
s stotisoči postavlja spomenike, a ne utegne na¬
sititi lačnih želodcev.

V zmagonosju in slavju sedi dolgobradi kralj
na iskrem vrancu, lovor mu ožarja genialno glavo,
pod konjskimi kopiti bliskovo premerja krajino,
pod njimi se širi država na sever in jug, in kr¬
vava svatba njegovega orožja spaja dinastičnega
Florentina z republikanskim Sardinjanom : o felix
Italia vitrix! ob Tvojem vznožju pa Tvoj narod
umira gladu in Ti se ne sramuješ revščine svo¬
jega sinu?!

Na „piazza dei frutti“ in „piazza delle erbe“
se steka v pester kolotoč življenje vsega mesta.

Tu se prodaja sadje in zelenjava in vrvenje je tu
tako zanimivo, da bi človek ure prisluškaval temu

127

kriku in poviku ter pasel oko na sočnatih me¬
lonah in vseh onih darovih majke prirode, ki
imajo pod južnim solncem tako ugodno zavetišče.
Poslednja točka našega vsporeda je Salone ali
„Palazzo della Ragione“, ki se nahaja med ome¬
njenimi dvemi trgi. To je bila poprej justična
palača ter izhaja iz 12. stoletja. V njej se nahaja
dvorana, ki je 83 metrov dolga, 28 metrov široka
in 24 metrov visoka. Strop je zidan v obok, na
stenah je čez 300 alegoričnih fresk iz 15. stoletja.

, Največja zanimivost pa sta dve egiptovski goro-
stasni sohi in leseni konj od mojstra Donatello;
bil je to model za spomenik Gattamelati po vzoru
konjev na Markovi cerkvi. Slugi, ki nam je odprl
dvorano, smo seveda zopet morali dati „mancio“,
ker sicer sta udvornost in uslužnost kmalu pri
kraju.

Zbirali smo se v Albergo Fanti na Garibal¬
dijevem trgu. Zasedli smo vse prostore na vrtu,
v pritličju in v I. nadstropju. Čez poldne je bilo
in mudilo se je na vlak, ki odhaja točno ob eni
uri. „Zakaj mudilo?“ mi porečete, „saj imate po¬
seben vlak, ta mora čakati na vas!“ Je že res,
da imamo svoj vlak, ali vzlic temu se mora čas
natančno držati, sicer mora naše „poradatelstvo“
(vodstvo) plačati železnici „penale“ *). Železnica je
vendar tudi v zadregi, ako posebni vlaki ne od¬
hajajo točno. Po dolgem času obed, kakor smo
si ga davno želeli. Dobro, okusno in jedi v

*) globa.

128

izobilju. Posebno so nam ugajali „piselli“, zelen
grah. Vino je bilo padovansko, bagnoli nazvano.
Na kolodvoru se nam je pri odhodu pripetil jako
nemil slučaj; pravzaprav se je samo dotikal na¬
šega tehničnega voditelja g. Sulca. Omenil sem,
da smo si najeli dva postreščka, ki sta nam stra¬
žila vlak. Zahtevala pa sta vsak horendno svoto
12 lir! Italijani imajo za svoj princip, da tujcu
derejo kožo pri živem telesu. Skubijo ga, kolikor
se da. Koliko naših popotnikov se je izrazilo
vsled tega, da ne pridejo nikdar več v Italijo.
Jaz za svojo osebo bi srčno rad še kdaj po¬
gledal v Italijo, ali samo tega oderuštva se bojim.
Neusmiljeno ravnajo ti ljudje s tujcem. Ako je
ta podla kombinacija Italijanov logična, to je
seveda drugo vprašanje, ker mnogo, premnogo je
ljudi, ki enkrat pridejo v Italijo in nikdar več,
dasi bi radi prišli, ko bi se ne bali oderuštva.
Ta žalostna stvar dosega svoj vrhunec, ako tujec
ne umeje jezika; ker brez laščine se vendarle
težko izhaja in tujec mora mnogo dražje plačevati
vse, ako ne umeva jezika. Naš aranžer g. Šulc
si je hotel pomagati s francoščino, ali postreščka
ga nista umela. Izmed vseh nas 300 popotnikov
pa smo samo trije več ali manje obvladovali
laščino: češki župnik-pisatelj Šmid, neki slovenski
duhovnik z Goriškega in jaz. Ali oba sta se najbrž
namenoma odstranila, ker sta vedela, da je afera
kočljiva. In tako sem moral jaz odpraviti pre-
drzneža. Gosp. Šulc jima je ponujal 10 kron ali

129

9

zastonj. Razdraženost se je stopnjevala, ko je prišel
postajenačelnik in silil na odhod, ker čas je že
potekal. V bližini sta stala dva mestna stražnika,
ki pa sta se kazala popolnoma indiferentna. Ne
vem, ali so železniški uradniki hoteli končati afero,
kajti poklicali so orožnike, in kakor da bi jih iz
neba, izpred stola božje pravičnosti presadil doli
na grešno zemljo, stala sta med nami dva kara-
binierja. Daši smo karabinierjema pisano na belem
dokazovali, da zakonita tarifa zahteva za takšno
službo, kakor sta nam jo izkazala težaka samo
10 lir, sta se karabinierja zavzela za krivični
interes postreščekov.

To, da je — so menili karabinierji — nekaj
izrednega, da je danes nedelja, pa da smo tujci,
da moramo imeti dosti denarja, ako se vozimo
s posebnim vlakom, pa da sta težaka zaslužila,
da je naša prtljaga v vlaku vredna mnogo sto¬
takov, ki sta nam jo ona ohranila pred kradežjo
— tako in tako sta pokimovala čuvaja pravice in
pritrjevala težakoma. Gotovo sta si orožnika na¬
dejala — napitnine. Jaz sem dobro vedel, da je
gosp. Šulc v svetem pravu, ali išči si prava v tuji
deželi! Iz vseh obrazov železniških uradnikov,
orožnikov in težakov so žareli isti pogledi, ki so
pričali o sovraštvu in neprijaznosti do nas, samo
ker smo ljudje boljšega materijelnega stanja, ker
smo Avstrijci! Oni bi nas radi potopili v žlici
vode, ako ne bi bili tujci pogoj eksistence tega
naroda! Afera se je strašansko poostrila, ko so

130

železniški uradniki posegli vmes, grozeči, da ako
se posebni vlak takoj ne odpelje, odklanjajo
vsakršno odgovornost, da bomo morali plačati
visok penale*), da bomo imeli zapletaje s sodnijo
i. t. d. Ali je bil ta nastop uradnikov iskren in
pošteno mišljen, je seveda dvomljivo. Dejstvo pa
je, da je plamen že zasegal po strehi. Neka ner¬
vozna dama je namreč slišala od uradnika fran¬
coski, kar sem gori omenil, in začela kričati. Dame
so začele poskakovati iz vlaka, ki je imel vsak
trenotek oditi in naše občinstvo se je vsak tre-
notek bolj vpletalo v konflikt z železniškimi usluž¬
benci. Zdaj je bila nesreča na pragu! Bodi Bogu
zahvaljeno, da sem v tem trenotku bil v pričujoč-
nosti duha, ker samo trije smo govorili laško, a
drugih dveh ni bilo blizu; gospod Šulc se je iz¬
kričal francoski nad postreščeki, karabinieri in
uradniki, češki nad našim občinstvom, ki je ute-
kalo iz vlaka. V tem trenotku je bolj padel nego
priletel predme postajenačelnik, me hotel objeti
ter jel pripovedovati kričaje in jokaje, da v tem
hipu, za dve ali tri minute ima po tem tiru, preko
katerega naše občinstvo hodi, pribliskniti brzovlak
iz Verone in grozna nesreča bo neizogibna. Za
trenotek, kakor da mi je okamenelo telo, ali za
hip sem si bil svest, da je treba stvar radikalno
ozdraviti. Obotavljajočemu g. Sulcu sem iztrgal
denarnico in dal težakoma tistih 24 lir; orožnike in
njiju varovance pa sem prosil, naj takoj izginejo. Ko

*) globa.

131

9 '

je naša masa videla, da postreščeka odhajata veselih
obrazov, in da orožnika meninič tebinič zapuščata
peron, se je hipoma pomirila. Medtem se je oso-
kolil tudi naš aranžer in razlegalo se je energično
povelje k vstopu in v tem hipu je pridrvi!
veronski brzovlak. Nekateri so še vstopali ali stali
na stopnjicah, vendar nesreče ni bilo nobene.
Takoj na to se je odpeljal naš vlak. Druge ne¬
sreče se ni pripetilo, nego da je neki naš gospod
pri nekem padovanskem brivcu pustil površnik,
ki ga ni in ga ne bo videl nikdar več.

Naš vlak je pihal proti Adiži in nam vsem
je odleglo, videčim, da se je vsa stvar srečno za-
vršila. Kdo bi si mislil, da taka dva sleparska
postreščeka moreta provzročiti takšno nevarnost?
Takih nepridnežev mora biti v blaženi Italiji mnogo,
kajti čemur smo se izredno čudili, je bilo, da
smo za časa vse vožnje povsod, na vsaki postaji,
pa tudi na najmanjši, videli po dva karabinierja.
O karabinierjih bi mogel reči, da je najpompoz-
nejše orožništvo sploh. Njih uniforma igra vse
barve. Na glavi imajo veliko trijamborko, potem
temne hlače s širokimi rdečimi bordami; suknja
pa jim je pravi pravcati frak kakor ga nosijo pri
nas natakarji. Vrhutega so orokavičeni in na¬
vadno ne nosijo puške, ampak imajo revolver.
Meni saj ti laški karabinierji ne gredo iz glave
in dobršen čas potem, ko sem se povrnil iz Italije,
sem včasih še zasanjal o njih. To je strašno vpi¬
joča uniforma, kakor kakšnega ministra ali gene-

132

rala in brezdvomno je, da ubogi grešnik mora
imeti rešpekt pred takšnim sijajem. Vobče so zelo
resni ljudje, in kar jim moram priznati: krasni
dečki so. Nekateri kakor vliti, kakor sveča!
Morda izbira laška vlada pri nameščevanju orož-
ništva same čile, krepke in junaške mladeniče,
morda si je vzljubila pregovor Friderika Velikega,
ki je rekel: „Ich liebe mir die langen Kerls!“
Pogledi karabinierjev so ostri in srepi, kakor bi
nam hoteli pogledati v dno duše, nismo-li udje
kakšne anarhistične zalege. Pravijo, da so laški
karabinierji izvrstni lovci na anarhiste. Kakšnega
značaja so, ne mogel bi presoditi, ker jih ne
poznam tako dobro kakor na primer zarod laških
fakinov in postreščkov. Značaj teh ljudi je seveda
pod vsako kritiko.

V naglici smo prevozili reko Adižo, ki nam
prinaša pozdrave izza črnožoltih mejnikov in dežele
visokih gora in lepih čednosti — iz Tirolske. V
Rovigu smo se ustavili za kakšno minuto in takoj
na to stopili na močvirno območje reke Pad. Pre¬
vozili smo jo po velikanskem mostu. Utis je tak,
kakor na Donavi v ogrskih pustah, samo da je
Pad še bolj deroč. Kalno vodovje se vali z veliko
brzino, ob nizkih bregovih jo spremljajo sočno-
zelene loke tja doli do sinje Adrije. Pontelago-
scuro leži ob mostu, kjer pa se nismo ustavili
ter smo za par minut zapeljali na ferarski kolo¬
dvor. Tu nas je naš aranžer g. Sulc zapustil, od-
potovavši z brzovlakom preko Apenin v Rim, da

133

tam vse preskrbi za naš prihod. O Ferrari govoriti
mi je težko, ker poznam jo samo iz vlaka. Toliko
vem, da ima mnogo tihih ulic in razpadenih palač
z velikimi spomini na čase, ko je štela 100.000
prebivalcev, negovala cvetočo obrt in bila pre¬
stolnica slavnega dvora Este.

Že je zagibal vlak na levo, še en pogled po
dolgi tihi ulici z lipovim drevoredom — Via
Cavour — kakor sem razbral na oglu. V daljavi se
rišejo konture: stolnica z veliko fasado. Že izginja
fasada, zvonik se manjša in bledi, slavna Ferrara
postaja mala kakor bel kamenček na zeleni livadi
— sivkast dim jo zagrinja; edini znak, da se
ferarski meščan giblje — ah, ne meščan — samo
okoličan, ker „fabbrica di malto e zucchero della
societa agricola“ smo čitali na tovarniški fasadi,
ko smo obkrožali mesto. Ferrara se je zavila v
dim že davno, davno!

V Ferrari se proge razcepljajo: glavna vodi
preko Apenin v Rim, stranska proga pa ob morju
proti Jakinu (Ankona). Po tej progi smo zavili tudi
mi. Krajina med Ferraro in Ravenno je precej pusta.
Podobna je ljubljanskemu barju, pelagra in
malaria nista tu redki gostašici. Ravenna sama leži
med rečicama Lamone in Ronco v prav nezdravi
pokrajini. Večna škoda, da se nismo v Ravenni
zastavili vsaj za pol dne, ker tu v resnici „lapida
loquuntur“. Prvotno je bila Ravenna lagunsko
mesto in pristanišče kakor danes Benetke, ali je
samo 10 km  oddaljena od morja, s katerim jo

134

veže ozek kanal. Malo je mest, ki bi bila tako
globoko zasegla v zgodovino človeških rodov, kakor
ravno Ravenna. Cesar Avgust je ustanovil tu
Portus Classis — pristan jadranskega ladijevja.
V viharnih časih preseljevanja narodov si je Ho-
norij 1. 402 utrdil v tem mestu svoj cesarski
prestol*. V Ravenni je prebival Lord Byron, eden
največjih glasnikov novejše angleške literature.
In tu je umrl dne 14. septembra 1321 v 56. letu
svoje dobe Dante Alighieri! Oni Dante, ki s svojim
plemenitim delovanjem gotovo ni zaslužil, da po¬
znejše generacije istega naroda, ki mu je on po¬
ložil temelj literature, zlorabljajo in oskrunjajo
njegovo sveto ime, da pod pretvezo njegovega
imena uničujejo in zastrupljajo najplemenitejši in
najmilejši inretek svojih sosedov — nežno, ne¬
dolžno mladino! Ta krivica vpije do neba in
postaja groznejša s tem, da je storjena nad ne¬
dolžnim žitjem mladine, onega nežnega zaroda,
ki polaga vanj vsaki narod poslednje izdihe svojih
upov in nadej. Ako bi večna pravičnost obudila
nebeškega pevca Danteja k življenju, vstal bi mož
in napisal svojim plemenjakom novi inferno (pekel)
prokletstva in pogubljenja njim, ki zakrivljajo
zločin vseh zločinov, in bi jim rekel: Ako hočete
bojevati, bojujte boj pošten, z odprtim vezirjem,
mož proti možu, sila proti sili in junaštvo naj
odločuje med vami! Nežnih lilij, mladinstvenih
bitij pa mi ne oskrunjajte ter ne brišite ob njih
snežnobela krila krvavih mečev, da vas božja

135

pravičnost ne obsodi na ono mesto, ki mu nad
vhodom žare strašne besede: „Lasciate ogni spe-
ranza o voi ch’ entrate!"

Vožnja od Ravenne naprej je bila gotovo naj-
krasnejša vsega našega potovanja. Na desni se
nam vzdigujejo nebotični vrhovi Apenin, ob njih
vznožju vinogradi, sadovnjaki, sočne livadi, višje
gori pašniki in travniki, na njih stotine ovac in
govedi in še višje goli vršaci, ki jih srebre tanke
plasti taječega se snegu, nad vso panoramo pa
se vspenja božje solnce in kakor kralj, širokega
škrlatastega plašča, se zataplja tam ob najvišjih
goličavah in polno kraljevske milosti razdeljuje
bogastvo svojih žarov in zlata preko miljenih
podanikov kraljice Vesne: preko livad, poskoč¬
nega potočja, belocvetnih sadovnjakov, sočnih paš,
peščenih goličav in sivih apnenikov. Ne obdarja
jih enakomerno; njih, ki jih je kraljica Vesna ob¬
darila z neizmernim bogastvom, njim štedi solnčno
veličanstvo, in komur je po mačehovsko odmerila
samo rododendron in planinke, njim siplje solnčni
kralj srebro, zlato in demante, kakor bi ob slo¬
vesu od svojega dnevnega kraljevanja hotel raz¬
viti ves svoj sijaj in prelest!

Nekoliko sto kilometrov smo sedaj prevozili
tik ob morju. Kratko pred Rimini preko zgodo¬
vinske reke Rubikon. Od Rimini dalje smo vozili
tik ob Jadranskem morju. Včasih smo bili samo
10 metrov oddaljeni od morskega obrežja. Pogled
je grandijozen, posebno za Čehe, morja nenavajene.

136

Tuintam smo srečali kakšno večjo kolonijo, ki
je potem navadno morsko kopališče. Kraji so tu
siromašni, svet peščen in nerodoviten. Mesta ob
morskem nabrežju so neznatna. Z veliko brzino
smo drvili mimo Pesaro, kjer se je narodil slavni
skladatelj Rossini (1792 do 1898). Na desno nas
pozdravlja mestece Urbino, kjer je tekla zibelka
nesmrtnemu Rafaelu. Nad pokrajino zgrinja noč
svoja temna krila. Pred nami je morje. Ono veli¬
častno stvarstvo božje, ki si je od vekov vekov
ohranilo svojo neizpremenjeno podobo širnih ne¬
izmernih planjav. Tisočero človeških bitij, oblju¬
dena mesta so zamrla, reke so zavzele nov tok,
hribi s košatimi lesi obraščeni so se v teku sto¬
letij izpremenili v puste goličave, bogate krajine
so se pretvorile v bivališča bede in siromaštva:
samo ti, o morje, si ostalo neizpremenjeno, tvojih
penečih planjav ni oskrunila človeška roka! Od
vesoljnih vekov, ko so po tebi plovili davno za¬
mrli rodovi Fenicijev, Egipčanov in Helenov si
ohranilo isto podobo in izpričuješ človeškim
rodovom, kako mogočno veličanstvo hraniš v sebi,
ki se mu ne moreta približati roka zemljana in
njegov stvarjajoči um!

Cvetoča mesta in plodovite pokrajine so
padale pod svincem in ognjem sovražnih vojev v
razvaline in pepel, nad tvojo gladino so si
zadavali sovražni narodi smrt in pogubo, in glej, o
morje: vse to kakor bi se niti ne tikalo tvojega
veličanstva! Vse to školjčišče sovražnih brodov

137

si položilo k večnemu počitku v neskončno gladino
svojih podzemeljskih prostorov in nad njimi si za-
valovilo večno pozabnost! Nobenemu carju in
kralju se ne podvrgavaš! Koliko je izteklo ple¬
menitega krvnega soka za neznatne deželice konti¬
nenta! Ti pa si nepremagljivo: kakor se te ne
more polastiti noben narod in noben kralj, tako
meriš z enako pravičnostjo vsem. Ti služiš vsem
narodom in deželam, vsem, ki se podajajo na
tvoje širne gladine! In ako se v tvojem kraljestvu
spoprimljata dva, ki sta se zavidala na suhem,
smehlja se tvoje veličanstvo, kakor bi se smehljal
slon, kadar bi se na njem zavojil roj mušic. Res
so prišli narodi in proglasili nad teboj svoje go-
spodstvo, ali oni so šli in ti si videlo njih pogin
in njihovo smrt!

Tam v daljavi se blišči, svetli in žari, kakor
bi ob mejah tvojega kraljestva vstajala prešerna
in ošabna vladarica. ' To je Ankona, ali Slovani
smo jo uvrstili med moško rodovje in jo na-
zivljamo Jakin. Visoko nad mestom se vzdiguje
katedrala in kjer so nekoč v prekrasnem templju
častili boginjo Venero, tam obhajajo sedaj spomin
sv. Ciriaka. Bila je gosta noč, ko smo zaustavili
na velikanskem ankonskem kolodvoru. Neizrečeno
krasno lego ima to mesto in prisodil bi mu po¬
dobnost z Gibraltarjem. Leži med visokim pred¬
gorjem in ob vznožju se mu smehlja morje. Polno
vrvenja in šumenja je na tem kolodvoru, kakor
je udomačeno le na največjih svetovnih kolodvorih.

138

Vlak je stal 20 minut. Bila je temna noč in do»
loretske postaje je še 18 km  vožnje. Ah, s tem.
odstavcem se je začenjal križevi pot našega poto¬
vanja. Gospod Salerni, imetnik hotela „Pellegrino“,.
ki je imel preskrbeti za nas v Lorettu stanovanja
in hrano, nam je poslal na ankonski kolodvor
posebnega sela, ki je imel naše vodstvo obvestiti
o pripravah za naša stanovanja. Gosp. Salerni je-
preskrbel za nas stanovanja po vsem Lorettu, po-
gostilnah in privatnih stanovanjih, ker to je pač:
na dlani, da v gnezdu, kakor je Loretto, ni hotela,,
kjer bi prespalo 300 ljudi. Da pa ne bi bilo
zmešnjav, je g. Salerni poslal svoje vizitnice in
naročil selu, da naj sporoči našemu vodstvu, da
velja ena vizitnica za eno osebo. Sel je res čakal,
na kolodvoru, ali našega tehničnega voditelja
g. Sulca ni bilo; kakor omenjeno, odšel je ir.
Ferrare v Rim. Tako se je neki prenavdušen češki
duhovnik, sicer vse časti in spoštovanja vredna
oseba, vpletel v stvar, v kateri ni bil najmanje
verziran. Najbrže je sela, ki je govoril samo laški,,
slabo umel, ker sel mu je na latinska vprašanja,
samo prikimaval. Skratka je stvar ta, da je dotični
goreči duhovnik umel odposlanca, kakor da velja,
en listek za dve osebi, ki hočeta spati v eni sobi
in v tem je bila glavna hiba. Listek je imel
veljavo samo za eno osebo. Tako so bili listki,
že na jakinskenr kolodvoru razdeljeni z razglasom
veljavnosti za dve osebi. Gorečnost dotičnega
gospoda se je kruto maščevala nad nami vsemi-

139

V črni noči smo zapustili ankonski kolodvor.
Do postaje Loretto je res samo 18 km,  ali želez¬
nica je speljana navkreber in vlak sopiha počasi.
Črna, temna je bila noč kakor v rogu in dež je
naletaval na lahko. Nekakšna tužna predznamenja
in neprijetne slutnje so nas obtesnevale. Ob pol
deseti v noči smo dospeli na loretanski kolodvor.
Tu je šlo še vse precej v redu. Pred kolodvorom
pa nas je pričakovala vsa loretanska mularija.
Tu je bilo kakih 50 dečakov, 12- do 18letnih,
razcapanih in izstradanih; in komaj da so prve
skupine naših potnikov zapustile kolodvor, že so
izvršili neusmiljen napad na naše kovčeke in
prtljago. Vsak nam je hotel ponesti kak kovček,
površnik ali dežnik; in v trenotku — to je bilo
izvršeno z uprav disciplinirano naglostjo in rafi-
niranostjo — je bil pred vsakim izmed nas en
tak paglavec, ki se je kar meninič tebinič usilil
za spremljevalca in postreščka. Nismo bili pri¬
pravljeni na tak slučaj in zato smo bili prvi
trenotek osupnjeni.

Posebno naše dame so bile prestrašene, ker
drznost teh paglavcev je bila tako velika, da so
nam kar začeli s silo trgati kovčeke iz rok. In
.ako eden ni zmogel, priskočil mu je drugi na
pomoč. No, tu se je nehala vsa uljudnost nas
tujcev. Ne vem, ali bi ne bili začeli mi potniki
neusmiljeno klestiti, da nista posegla dva kara¬
binjerja vmes, ki sta ravno prišla s perona, opu-
stivši tam svoje obligatno mesto. Tu smo videli

140

drastičen slučaj, ki nam ostane nepozaben vsem.
Kakor bi trenil — gimnastično spretnost imajo ti
Loretanci - karabinierji kakor paglavci — sta se
izvila orožnikoma dolga biča in začela sta klestiti
po otročajih, da so odskakovali, kakor za stavo
skakajoči akrobatje. To je pomagalo in glasno
smo izražali orožnikoma svoje zadovoljstvo. Takšni
dogodki morajo biti v Lorettu na dnevnem redu,
sicer bi ne bila orožnika kar „ex offo“ preskrb¬
ljena s tacimi biči. Kakor kači sta se zvijala biča
po petah otrok — ker paglavci so bili večinoma
bosi. Nikdar še nisem videl takih bičev! Bili so,
brez šale, dolgi 4 do 5 metrov. V to čudno igro
bičev se je vpletal drug nič manje zanimiv prizor:
pred kolodvorom je čakalo kakih deset omnibusov
s suhimi, izstradanimi mrhami in iz neljubega
objetja Scilinega smo padali Karibdi v roke ali po
domače povedano: prišli smo z dežja pod kap.
Ti imetniki omnibusov so nam kar trgali kovčeke,
slabotnejše osebe pa so kar za roko vodili k
svojim vozom; kdor pa se je pustil, so ga tudi
posadili v voz. Na nagovarjanje orožnikov so
začeli kočijaži ipak uljudneje postopati in začelo
se je romanje na loretski grič. Postaja je pod
hribom, kake pol ure od mesta oddaljena. Cerkev
na hribu je obdana od severne strani z visokim
zidovjem in vzbuja utis mogočne trdnjave. Preko
peš-potov po travnikih je seveda bližje v mesto,
ali kdo ve zanje in kdo bo v noči hodil po njih,
ko je tema kakor v rogu. Zasedli smo vse omnibuse

141

In mnogo jih je šlo peš. Zakaj ta naval in
naglica kočijažev, ko so vendar takoj videli, da nas
je mnogo več nego je prostorov na vozeh. Vsak
kočijaž si je mogel vendar misliti, da dobi zadosti
pasaširjev; in vendar ta speh in ta naglica. Mislim,
da je temu vzrok sangvinični temperament tega
naroda. Na „kozlu“ nekega omnibusa, poleg
kočijaža sem prisedel tudi jaz. Med vožnjo sem se
pobotal s kočijažem, da vsak nas plača 70 cen-
lezimov od kolodvora do mesta. In čudo! Ko¬
čijaž je bil toliko pošten, da se je držal dogo¬
vora. Cesta se je vila navkreber in suha kljuseta
so komaj zmagovala težko pezo. Okoli našega
voza so se vedno plazile temne postave. Bili so
to naši vrli znanci s kolodvora in še zdaj nam
niso dali miru: stegali so roke za vozom, ponujali
svoje službe in se trudili, kako bi s svojim
ciceronstvom zaslužili kak krajcar.

Od postaje do mesta na vrhu hriba ni
nobene hiše in pravkar se je približal neki pobalin
našemu omnibusu. Neki Čeh, sedeč v omnibusu,
.zapretil mu je s samokresom ; no, pobalin ni ume!
besed, samokresa pa ni videl v temi. Dobro, da
ga ni videl, sicer gorje našemu potniku! Besede,
ki jih je izgovoril naš potnik, so bile akcentovane
resno in dotični pobalin se ni zmenil zanje, ker
jih ni razumel. Nevarnost je bila v zaledju, zato
sem poučil dotičnega gospoda, kako strogo je v
Italiji inozemcu prepovedano nositi orožje in kako
iruda kazen bi ga lahko zadela, ako ne dokaže,

142

da je ravnal v domnevanem silobranu. Kočijažev
bič je pomagal in razgnal plazeče se postave.
Kako neprevidni so pač nekateri ljudje na poto¬
vanju v tuje dežele. Da bi bil dotičnik res vstrelil,
italijanski sodniki ne bi ga vpraševali, ali pozna
italijanske zakone, ampak: ali jih je spoštoval?
Pontafelska revizija je najbrž pregledala njegov
samokres in da tu globoko notri v Italiji oblasti
izvedo, da je komu pretil ž njim, ne bi se mu
dobro godilo. Sicer pravijo latinski modrijani „lex
nisi provulgatur non valet", ali današnja zakono¬
daja se ne opira na ta izrek, ker predpostavlja,
kar je zakon, je tudi izraz najpopolnejše logike,
ki nam ga potem odkriva zdrav razum in vest
sama. Da pa temu ni vedno tako, za to imamo
dovolj izgledov po vseh državah. Moje načelo,
kadar se nahajam izven območja črno-žoltih
mejnikov, je vedno ponižno in krotko. Seveda ne
povsodi in zmiraj. Samozavest in pogum vedno
na pravem mestu. Ali vihravosti treba se iz¬
ogibati. Nad Angležem ali Švedom lahko zarenčiš,
da se bodo stene stresale in prav nič se ti ne
bo razburjal, in ako ga najdeš slučajno pri beff-
steaku, bo mirno krojil svojo porcijo. Ne tako
Italijan-Kalabrežu, ki bi se mu naglo zasvetil njegov
nož. Seveda niso vsi Lahi rako razburljivi; po¬
sebno oni, ki beračijo in prosjačijo, dovoljujejo
marsikatero ostro opazko od strani tujca. To je
popolnoma umevno, ker prosjaku navadno izginja
samozavest.

143

Končno smo prišli v mesto ob polu 11. uri
v noči. V poprej mrtvo in zaspano gnezdo smo
prinesli utripanje in življenje. Duri so se odpirale,
temna okna so se razsvetljevala in po mestu so
se polnile ulice in so postajale gruče in čudno
so zijale na nas. Tupatam se je razprostrla roka
mlečnega dečaka ali mršave starke za malim
darom; sicer so se vedli dostojanstveno in nas
nemo pozdravljali. Mislim, da so Lorečani na¬
vajeni na obiske tujih narodov ali ob pol 11. uri
zvečer takšna karavana: to je tudi v Lorettu red¬
kost. Mesto je malo in neznatno ter nima niti
enega večjega hotela. Naš up je bil torej gosp.
Salerni, imetnik „Albergo del Pellegrino“. Na
glavnem trgu ima svoj dom, v njem prodajalnico
in gostilno. Za sto ljudi ima pripravljeno večerjo,
za 50 oseb prenočišče. Drugi pa naj gredo z nje¬
govimi kartami po drugih gostilnah — nam je
razjasnjeval gosp. Salerni ob prihodu. Šli smo v
I. nadstropje, kjer nas je čakala res znamenita
večerja. Komaj smo dobro posedli, smo začuli na
ulici šum, vrvenje, prepir, vik in krik. Kaj je bilo ?

Gosp. Salerni je imel v rokah ves aranžma
v Lorettu. Sam ni imel prostora za nas vseh.
Zato je najel pri drugih loretanskih krčmarjih
stanovanje in naročil hrano. Z našim vodstvom
je imel pogojeno vse skupaj. On je seveda moral
plačati za nas tudi manjšim krčmarjem; kolikor
njegovih vizitnic so kakemu krčmarju dali naši
potniki, za toliko oseb je gosp. Salerni plačal

144

krčmarjem. Vsled zmešnjave, ki jo je provzročil
omenjeni član naše družbe že v Ankoni, so sedaj
nastajali nasledki. Loretanski krčmarji so spreje¬
mali samo osebe s Salernijevo vizitnico. Tako se
je pripetilo, da so izmed naših potnikov sprejeli
mater, hčer pa postavili na ulico. Cisto logično,
krčmar ne bo zastonj sprejemal naših potnikov,
saj mu g. Salerni plača le za toliko oseb, kolikor
vizitnic mu da. Konfuzija je bila gotova. Nekateri
naši potniki so bili tudi preizbirčni: neki zakonski
par naše družbe je trdil, da za nobeno ceno ne
gre v privatno hišo spat, dasi stanujejo v njej
najboljši meščani. Drugim so bile podstrešne sobe
prezamazane: znanci in sorodniki so hoteli pre¬
nočevati skupaj, ali vsaj v bližini, in tako si je
naše občinstvo še samo povečalo to težavno stanje.
Mnoge naše dame so plakaje begale po ulicah
in bilo je že čez polnoč, ko še niso imele strehe.
Po mojem prepričanju so konfuzijo povečale dve
okolnosti: neznanje jezika in brezmejna nezaup-
nost naših popotnikov. V naši družbi, sestoječi iz
skoro tristo glav, ni bilo ne enega, ki bi znal per¬
fektno laški, izvzemši nekega Slovenca, goriškega
duhovnika, ki je pa bil star in popolnoma indo-
lenten. K temu je prihajala okolnost, da v vsem
Lorettu ni žive duše, ki bi znal le malce nemški
konverzirati. O češčini seveda niti govora ni. —-
Pomislite si torej, kako težko je moralo biti ob¬
čevanje s pomočjo mimike in gestikulacije. Gospod
Salerni res ume francoski, ali nemški ne. Ta

145

10

neprijeten položaj pa je izdatno povečala nezaup-
nost naših izletnikov. Pripuščam, daje „vsprejem“
na naše popotnike na kolodvoru vrlo depresivno
vplival, ali taka nezaupnost in pesimizem, kakor
so ga izkazovali naši brezstrešni potniki nasproti
Lorečanom, pa nista bila na mestu. Vsakdo se
je bal, da ga v privatni hiši ubijejo ali pa vsaj
oropajo. Videl sem meščane, ki so naše romarje
gostoljubno in z odkritosrčnimi nameni vabili v
svoja domovja; ko pa so videli ta neopravičen
pesimizem, jih je to seveda raztogotilo, da so za¬
prli svoja domovja, šli spat, naše pesimiste pa
pustili, da so begali v pozni noči po temnih ulicah.
Jaz smatram ravnanje Loretancev za popolnoma
korektno. Bože! tudi jaz ne bi postopal drugače.
Da nam prihaja tujec iz devete dežele in mi mu,
nepoznancu, odpiramo svoj dom, on pa nam jasno
izraža svojo nezaupnost: ob vsej hladnosti bi to
poparilo tudi nas. Ako bi pa bili nasproti takim
izrazom nezaupanja hladni in indolentni, pričalo
bi to na upravičenost pesimizma, ker nezaslužena
nezaupnost boli in razvname poštenjaka.

V torek, dne 24. aprila ob 8. uri zjutraj
•smo se začeli zbirati na trgu pred cerkvijo. To
je bilo tarnanja in vzdihovanja. Eden je pripo¬
vedoval, da je spal na svislih, drugi, kako si vsled
ropotanja ni vso noč upal zaspati, a v jutro je
opazil, da ga je vznemirjala nedolžna miška, tretji,
kakšen zaduh da je v njegovi sobi vsled bližnjih
hlevov in tako je šlo to tarnanje od ust do ust.

146

Vendar je bil pesimizem Čehov neopravičen, ker
vstali smo vsi zdravih udov. Potem smo šli v
cerkev, kjer smo pomolili v sveti hišici in od¬
ločeno nam je bilo, da ves ta dan preživimo v
Lorettu.

In to je bila odločno velika hiba našega
vodstva. Loretto je prav mizerno gnezdo, kjer
razven cerkve ni prav nobene zanimivosti; tu smo
imeli prebiti dve noči in ves dan, medtem ko v
Ankoni nismo niti izstopili, dasi je to zbog po¬
morske lege in vojnih arzenalov zanimivo mesto
prvega reda. Vedno v cerkvi biti, tudi ni možno,
in tako so se naši potniki uprav dolgočasili. Naj¬
bolj smo se umeli s prosjaki. Prosjačenje je v
Italiji starodavna obrt. Razni poskusi oblasti, da
bi nastopile proti temu, so ostali brezvspešni,
deloma vsled prevelike darežljivosti tujcev. Mnogi
so bili tako ozlovoljeni, da so že danes odpoto¬
vali v Ankono, kjer so se drugo jutro pridružili
našemu posebnemu vlaku. Završevaje z Loretto,
bi rad posvetil le še par besed gosp. Salerniju.
Da ni bilo tega res plemenitega moža — na
Laškem prava redkost — bilo bi nam še huje.
On se je v resnici brinil za nas in je obletal vse
gostilne, samo da nam bo druga noč v Lorettu
prijetnejša nego je bila prva. In res je bilo zvečer
vse v redu. Vsakemu Slovencu pa, ki bi kdaj
prišel v Loretto, priporočam, da se ustavi pri gosp.
Salerniju, in mislim, da se bo počutil kakor doma.
Saj usluge, ki jih je izkazal naši karavani —

147

10 '

povsodi po Italiji so nas zvali karavano — so
bile res velike. Lastnik gostilne „A1 Pellegrino“
v Lorettu zasluži, da ga človek obišče; on je
redka prikazen med italijanskimi gostilničarji.
Častni izjemi, g. Salerniju, hvaležen spomin!

IV.

Zaželjeni odhod iz Loretta. — Preko Ankone, Falkonara,
Foiigno v Assisi. — Hotel .Giotto”. — V cerkvi sv. Fran¬
čiška. — Ob grobu sv. Klare. — Minervin tempelj. — Raz¬
gled na Perugio. — Povratek na Foiigno. — ■ Večerja v vlaku.

— Vojaki se vračajo iz Neapolja. —Trevi, Spoleto, Terni i.t d.

— Nočna vožnja. — Končno v Rimu, — Razdelitev po raznih

hotelih.

Vstajali smo ob 5. uri; kajti ob 6. uri in pol
je imel oditi vlak. Par volov je na mogočnih loj-
ternicah vleklo našo prtljago na kolodvor. Kakor
nam je spomin na sveto hišico v Lorettu vzvišen,
tako smo bili veseli, da vendarle opustimo kraj
trpljenja. Najbolj pobit je bil g. Salerni; zatrjeval
je, kako da on poskrbi za strog red in mi smo
ga tolažili, da pridemo zopet v kratkem. V Ankoni,
kjer je naš posebni vlak stal le par minut, so
pristopili oni naši tovariši, ki so bili prejšnjega
dne ušli iz Loretta. Opoldne smo imeli biti v
Assisi in se na večer odpočiti v večnem Rimu.
To nas je bodrilo, da smo pozabljali težave mi-
nolih dni.

Napitnine, takozvana „mancia“, so v Italiji
veliko bolj v navadi nego pri nas; in prebrisani

148

Lahi imajo zanje obilico galantnih izrazov: buona
mano, da bere, bottiglia, caffe, sigaro, celo mac-
caroni — vsi ti nazivi pomenjajo napitnino. Zato
naj bo popotnik povsod preskrbljen z bakrenim
in niklovim drobižem. Tujec mora imeti na Laškem
vedno odprto mošnjo, ker za vsako malenkost se
mora dati napitnino: za odpiranje cerkvenih vrat,
za spremstvo in druge usluge, za odstranitev za¬
grinjala na altarnih slikah, za razsvetljavo na slabo
osvetljenih mestih i. t. d. Tako so na primer med
vožnjo iz Ankone v Rim trikrat izmenjali službeno
osobje našega vlaka. Umeje se, da smo morali
vedno iznova plačati napitnino. Tako so prišli pred
dohodom v Asisi kar vsi uslužbenci vlaka k
našemu vodstvu in zahtevali neizogibni bakšiš.
Strojevodja, kurjač, izprevodnik, vse osobje, ki je
potrebno na ekspediciji vlaka, se je potegnilo za
svojo opravičeno „mancia“.

Proga Ancona—Foligno je mimo pirenejske
proge pač ena najzanimivejših vse Italije. Krajine,
ki jih prevozi, niso obdarjene s plodovi, žitjem
in lesovjem, pač pa so skalovite in polne roman¬
tičnega čara. Posebno veselje nam je vzbujalo,
da nismo ob železniških stražnicah videli nikakih
možkih, ampak same ženske, žene dotičnih
čuvajev. Vprašal sem našega sprevodnika, od kod
prihaja to, in on mi je razjasnil, da ponoči so
čuvaji v službi, podnevu pa njihove žene. Taka
čuvarica ima — 45 centezimov plače! Nisem
mogel verjeti in vprašal sem ponovno izprevodnika,

149

ali ni hotel reči 45 lir mesečno? Ali izprevodnik
mi je potrdil, da se ni zmotil. Torej za 45 cen-
tezimov dnevne plače mora delati v Italiji državna
služabnica! Lepe razmere to za deželo dvetisoč-
letnega napredka! Izprevodnik, s katerim sem se
bil spustil v daljši razgovor, mi je bridko tožil o
mizeriji železniških uslužbencev v Italiji. On da
ima 1‘80 lire na dan in nekoliko premoga in s
tem naj preživlja sebe in svojo mater. Tudi po¬
ložaj vlakovodje ni mnogo boljši. Zdel se mi je
dosti inteligenten človek, ali o primorskih Itali¬
janih ni imel niti pojma, niti se ni zanimal zanje.

Opoldne nekako smo ustavili na postaji Fo-
ligno. Tu se odceplja stranska proga na Perugio
in k trazimenskem jezeru in po tej progi je zavil
naš vlak v Assisi, ki je menda tretja postaja od
Foligna. Na assiski postaji so nas čakali izvoščki,
da nas popeljejo v mesto. Lega je predivna in
jako romantična: po strmem brdu je razpoloženo
gnezdavo mesto; krona mu je impozantna zgradba
frančiškanskega samostana. V serpentinah se vije
cesta navzgor. In ko so videli, koliko trpe ubogi
mezgi, so mnogi zapustili vozove in stopali peš
po bližnjicah. Ker se nam je oglašal glad, je bila
naša prva pot v hotel „ Giotto", kjer smo bili
izborno postreženi. Iz jedilnice je krasen razgled
po vsej teverenski ravnici. Kaj mičen je razgled
na sosedno Perugio, rojstni kraj papeža Leva XIII.,
ki je razpoloženo zapadno na brdovju. Assisi je
sedaj mesto s pet- do šesttisoč prebivalci in svoj

150

početek-ima zahvaliti sv. Frančišku. Sv. Frančišek
je bil sin bogatega trgovca ter je bil tu rojen
1. 1182. V mladosti je bil jako lahkomiseln. V letu
1208 je ustanovil red Frančiškanov in je umrl v
siromaštvu in samozatajevanju dne 4. oktobra 1226.
Tako nam priča legenda. Cerkev in samostan sta
na ogromnih predstavbah na robu hriba. Z zidanjem
se je pričelo kmalu po smrti svetnika. Leta 1866
je bil velik del samostana kasiran tako, da je
sedaj le mal del poprejšnjega meništva. Cerkvi
sta dve, zgrajeni druga nad drugo. Spodnja cerkev
je vedno pristopna. Notranjščina je nizka in temna.
Motno osvetljenje preko slikanih oken je tako
čarobno, da mnogi slikar išče tu svojih motivov.
Posebno zanimiva je kripta, ki je bila zgrajena
1. 1818. Dvojno shodišče vodi doli in razsvetljuje
jo obilica sveč. Za grobom se nahajajo kolosalne
sohe papežev Pija VII. in IX. Cerkev sama je
polna najdragocenejših fresk priznanih umetnikov.

Vrhunec slikarske umetnosti tvorijo alegorije
redovnih obljub: siromaštvo, čistost, poslušnost.
Gornja cerkev, nedavno prenovljena, ima v koru
dragocene freske. Ravno so frančiškani v koru in
mogočno se razlega njih spev po širnih prostorih.
Ogledali smo si tudi Minervin hram; na njem je
dobro ohranjeno izvirno starorimsko pročelje iz dob
cesarja Avgusta. Omenim naj še cerkev sv. Klare.
Bogato je opremljena. Ali, ako bi se hoteli spu¬
ščati v opisavanja bogatosti nje okraskov, zavedlo
bi nas to predaleč. Omenjam samo kripto sv. Klare.

151

Mogočne dvodelne mramornate stopnice vodijo
izpred glavnega oltarja doli v odpočivališče sv.
Klare. Brezdvomno eden najvzvišenejših utisov vse
Italije! Obilica sveč razsvetljuje sicer grobotemne
prostore. V kotičju je črna tema. Samo okoli
steklene rakve brli nekoliko sveč. Izza železnega
omrežja vidimo rakev. Morda smo kaka dva metra
oddaljeni od rakve. V redovniškem odevu počiva
sv. Klara. Telo je popolnoma ohranjeno, ni upadlo,
ni uvelo, ni očrnelo! Lice je bledo, niti najmanje
trohnobe ni na njem, celo izraz fizijognomije je
izborno ohranjen. Glej! stoletja, ki so milijone in
bilijone človeških žitij pretvorila v prah in pepel,
so prizanesla tej bitnosti. Ali je to balzamacija,
ali je to čudež? mora se vprašati tudi ateist. Saj
vendar imamo balzamirana trupla, ali vendar so
očrnela! To truplo pa je ohranjeno, kakor da je
bilo njega žitje dokončano šele včeraj. Pustimo
ateizem, pustimo versko navdušenje! Ali, ako je
resnica, da to truplo počiva tu od stoletij, potem
je to pojava, o kateri si je komaj na jasnem da¬
našnja biologija in fiziologija. Gledamo začudeni
in mistični občutki se oživljajo v nas. V tem se
iz desne za omrežjem prikazuje postava popol¬
noma zastrte redovnice. V prvi hip me je ta pri¬
kazen tako prevzela, da sem mislil, da imam sv.
Klaro pred seboj. Na to pa mi je začela redov¬
nica razlagati v klasični latinščini življenje svetnice.

Ob peti popoldanski uri smo se zopet zbirali
na asiškem kolodvoru. V Folignu smo povečerjali

152

na kolodvoru. Kolodvor je bil ves zaplavljen
občinstva, ne samo nas, ampak tudi vojakov, ki so
se ravno vračali iz Neapolja, kjer so bili na po¬
možnem delovanju pri tamošnjem prebivalstvu,
trpečem ob izbruhu Vezuva. Vračali so se s po¬
sebnim vlakom ter so imeli tu daljši počitek. Iz
Foligna v smeri proti Rimu prevažamo najprej
razkošno krajino Umbrijo, obrobljeno z apenin¬
skimi vršaci na vzhodu, jezerom trazimenskem
in mestom Perugio od severa, božjepotnim mestom
„Santa Maria della Stella“, mestom Monte Falco
in reko Tibero od zapada. To dolino preteka, za-
vlažujuje in oploduje reka Klitumnus. To so kraji,
ki jih opeva že Virgil v Georgikah. V teh zati-
šinah vinogradov, murb, oljkinih gajev rodili so
se tudi glasoviti italijanski umetniki, slikarji in
pesniki. Glej tu del češkega duha, da se nasičaš
sočnih utisov za poezijo, resnico in krasoto! Za
Folignem v levo na „Monte Sereno“ se objavlja
čarobnim utisom gorsko mestece Trevi in pri njem
letni gradič Villa Colleggio Boemo, letno biva¬
lišče alumnov češkega kolegija v Rimu. Celo sem
se preseljajo češki bogoslovci iz Rima na počit¬
nice. Gradič z zagradami, vrti, Vinicami in oljki-
nimi perivoji napravlja neizbrisen utis. Nakupljen
je bil od nekega češkega rodoljuba nalašč za
češke bogoslovce v Rimu.

Že se zgrinja noč na zemljo, ko se vozimo
mimo Spoleta. Od Spoleta pelje železnica h gori
Monte Somma (1231 m)  in v mraku še vidimo

153

tam v daljini mogočni Gran Sasso d’ Italia. Pre-
vozivši dva predora se zbližamo reki Neri. Krajina
je nasičena z bujno romantiko skal, hrastovih
šum in skalnatih selišč. Po Velinu tvori Nera
svetovnoznani vodopad, ki je eden najzanimivejših
vse Evrope. V Orte se stekajo železnice iz Flo-
rencije — Chiusi — Rima — in naša. Od tod nas
pelje vlak čilim tempom po plodnih poljanah ob
reki Tiberi stalno proti jugu k Civita Castellana,
Stimigliano, na ravnino z osamelo goro „Soracte“.
Ravnino oživljajo črede in pastirji. Za „Monte
Rotondo“ na cesti „Via Salara“ vidimo z vlaka v
mesečni noči kupolo sv. Petra in zasukavši okolo
Mons Sacer smo se malo pred polnočjo zaustavili
na rimskem centralnem kolodvoru. V noči na¬
pravlja ta kolodvor prav mogočen utis, dasi ni
večji od južnega v Trstu, kojemu je jako podoben
tudi po zidavi. Pred kolodvorom nas je pričako¬
vala neizmerna množica izvoščekov. Porazdelili
smo se v razne skupine, ker tudi Rim nima
hotela, kjer bi se mogla nastaniti vsa naša karavana.
In tako smo bili porazdeljeni v kakih pet skupin,
vsaka odmenjena v drugi hotel. Mene je spremil
izvošček v hotel „de Geneve“ uprav nasproti
stavbi glavne pošte. Ker smo bili utrujeni po
dnevu, polnem najraznovrstnejših užitkov, je kmalu
razpel nad nami Morfej željno pričakovana blago¬
dejna svoja krila.

154

i

V.

Jutranji krik in vik po rimskih ulicah. — V cerkvi sv Petra,.
Na kupoli. — Via Cavour, Via Vittorio Emanuele. — Palazzo
Venezia. — Bodoči ogromni spomenik Viktorja Emanuela. —
Automobil-omnibusi ■— V koloseju in okolici. -— Pred Gari¬
baldijevim spomenikom. — Nova justična palača ob Tiberi.
— Angelski most in grad. — Kvirinal, Fontana Trevi. — Av¬
strijski konzuli — avstrijska sramota. — Piazza Colonna. —
V parlamentu. — Panteon in Rafaelov grob. — Rimska Uni¬
verza. — V vatikanskih galerijah.

Že ob peti uri, ko bi se bilo še tako lepo-
spalo, so me prebudili iz blagodejnega sna cestni
prodajalci. S kolportažo, prodavanjem zelenjave-
i. t. d. se preživlja v Italiji velik odstotek prebi¬
valstva. Ti ljudje se v Rimu nazivajo „bociatori“.
Strašno kriče in njih vik naravnost trga uho. Ob
kričanju naglašajo navadno predzadnji slog, ki ga
potem strašno zatezajo, kakor dolgo sploh mo¬
rejo ; poslednji slog se potem izgovarja povsem
kratko kakor privesek. Mnogi vozijo samokolnice.
Oglušljivo vikanje velikih italijanskih mest pohaja
navadno od teh bociatorjev. Kakim načinom mo
rejo ti ljudje ponujati svojo robo, priča tole::
„Piangete, bambini, ci ho le ciriege 11  (plakajte,.
otroci, jaz imam črešnje), to se pravi: „prosite
jokajoč stariše, da vam jih kupijo." „Come luc-
cicano!“ (kako se svetijo), vpijejo pod mojim
oknom črešnjarji. Spominjam se prodajalcev dinj,
ki sem jih pred leti opazoval v nekem italijanskem
mestu. Svežost teh melon (ker so v ledu!), njih
ogenj (ker imajo rdeče meso), njih krasoto (ker

155

prihajajo iz Castellamare), se proslavljajo v mo¬
gočnih hiperbolah in potem se prodajalec pači in
reži, da je joj! „Acqua fresca e succo di limone!"
(sveža voda in limonin sok): so klici pohajkujočih
„acquacedrataiov“, ki v eni roki medeno konvo,
polno vode, v drugi pletenico s citronami, po¬
nujajo svojo robo po rimskih ulicah. „Pudre,
lustare! a chi le lustro, a chi le lustro! ?“ (Komu
jih očistim, komu jih očistim?) se razlega tam na
bližnjem oglu ulice. Na vseh oglih so lustrini
(čistilci čevljev), ki s tolčenjem na stolico in
gornjimi izreki privabljajo goste.

„Figurine, figurine belle!“ kriče „figurinai“.
V vsem svetu se najde barantače s sadrovino in
drugimi alabastrskimi izdelki. Glavo obloženo s
košaro takih sohic prepotujejo ti „figurinai“ ne
samo Italijo, ampak skoro vso Evropo. „Libera,
Fanfulla, Capitale, Tribuna, Italie! “ so oglušujoči
klici raznašalcev novin. V Italiji je namreč kol-
portaža popolnoma svobodna in novine se takoj,
čim so izšle, od prodajalcev po ulicah razklicujejo
in prodajajo, pri čemur nastaja večkrat med pro¬
dajalci brezprimerna konkurenca, ker eden hoče
prevpiti drugega. Brez ozira na kioske in mize po
ulicah ima vsaka časniška uprava svoje lastne
prodajalce (giornalai). Italijani navadno ne pred-
plačujejo novin, ampak jih kupujejo sproti od
raznašalcev. Cena je navadno 5 centesimov. Izmed
dnevnikov v Italiji se jako čitajo „Tribuna,“ „Don
Chisciotte," „Popolo Romano" in „Fanfulla“ v

156

Rimu, „Corriere deila Sera,“ „Secolo“ in „Perse-
veranza" v Milanu, „Nazione“ v Florenciji, „Gaz-
zetta di Venezia" v Benetkah in „Messagiero“ ter
„Corriere di Napoli“ v Neapolju. Glavni kato¬
liški list je poleg polmesečnika „Civilta catto-
lica“, velikega organa jezuitov, „Unita cattolica‘G
Od časnikov papeškega Rima so se ohranili „Osser-
vatore Romano", od jezuitov urejevana „Voce-
deila Verita", katerima se je pridružil še „Journal
de Rome". Za tujce obstoji francoski pisana „Italie“..
Najbolje italijanske revije so: „Nuova Antologia",.
„Vita nuova", „Natura ed arte" i. t. d.

Sedaj prihaja pravzaprav najtežja kapitola
mojega potopisa. O večnem mestu imamo toliko
izvrstnih potopisnih črt. Četudi ne v slovenski
književnosti, ali v drugih literaturah imajo cele
biblioteke o rimskih študijah. Spuščati se v široko
razpredanje večnega mesta bil bi z moje strani
pač ponesrečen poizkus; zato bom omenjal kar
najbolj na kratko najzanimivejše stvari, ki sem
jih videl tekom šestdnevnega bivanja v Rimu„,
obširneje pa se hočem baviti z vatikanskimi ga¬
lerijami, ki so — po mojem subjektivnem mnenju
— pač krona rimskih utisov.

Prva pot je bila preko lepega korza Vittorio
Emanuele na trg sv. Petra. Ogromna množica
tujcev biva v tem času v Rimu. To smo videli
tudi pri sv. Petru, kjer kar mrgoli Angležev, Fran¬
cozov i. t. d. Na mestu, kjer je 1. 67 v neronskem
cirkusu sv. Peter umrl mučeniške smrti, stoji danes.

157

naj večja cerkev vsega sveta. Celi rodovi so delo¬
vali ob nje zgradbi. Rafael, Michelangelo so jej
dali obilježje svojega duha. Mogočni utisi notranj¬
ščine so neopisni. Ne toliko kolosalnost posa¬
mičnih udov, kolikor harmonično razmerje pro¬
storov je, ki vpliva tako mogočno. V srednji ladiji
blizu glavnega vhoda je okrogla porfirova plošča,
kjer so se nekdaj kronali rimski cesarji. Oljnatih
slik ima sv. Petra cerkev prav malo, nadomeščajo
jih dragoceni mozajiki. Blizu groba sv. Petra je
bronasta soha, ki predstavlja svetnika, sedečega.
Desna noga pa je že popolnoma oguljena od
poljubov vernikov. Največja zanimivost so pač
ogromni spomeniki papežev, izvedeni vsi iz mra-
morja od prvih italijanskih mojstrov. Veličastna
kupola počiva na štirih slopih. Vstop na kupolo
je svoboden. Na strehi je obilica hišic, prebivališč
delavcev in čuvajev. Ves Rim nam leži pred no¬
gami. Na daljnem zapadu se blišči morje.

Ob koncu korsa, v središču in v najživah-
nejšem delu mesta je stari palazzo Venezia, v
slogu florentinske renesance. V njej se nahaja
avstrijsko poslaništvo. V bližini se vzdiguje stari
kapitol, kjer se v ogromnih obsegih zida pod-
stavec za spomenik Viktorja Emanuela. Ves spo¬
menik bo nad 30 metrov visok ter bo eden naj¬
večjih na svetu. S tem spomenikom, ki ga zida
vlada že od 1. 1885, hoče Italija pokazati svetu
vso svojo mogočnost. Ogromne svote so že za¬
zidali v dobi 20 let, kar ga zidajo, ali doslej še

158

niti podstavec ni dozidan. Rimljani govore, da je
spomenik doslej že stal par stotisočev. Visoko¬
leteči in ponosni so pa vendar le sinovi združene
Italije. Samo da so pred svetom veliki; če v
želodcu kruli glad — to nič ne de! Z velikanskim
navdušenjem je parlament pred leti dovolil zidanje
tega ogromnega spomenika, ali tekom časa je
postal ta še nedovršeni spomenik vrlo nepopu¬
laren. Pa saj ni čudo: gladni Kalabreži romajo s
culico po svetu, raztrgani Napolitanci beračijo z
mandolino okoli, stradajoči Sicilijanci utekajo v
Brazilijo, Chile i. t. d., vlada pa odteza stotisoče
gladnemu ljudstvu. Poleg tega so se pri proračunu
spomenika baje strašno prevarili: stroški so že
dosedaj presegli ves proračun, dasi niti podstavec
ni dogotovljen.

Kar moramo zaznamovati kakor imenitno
novost v Rimu, ki jo niti Dunaj nima, so avto-
mobil-omnibusi. Krožijo med mestom in okolico
ter se, imajoči tudi sedeže na strehi, reprezentujejo
kaj lepo.

Nekega krasnega jutra smo šli v kolosej. To
je bilo največje gledališče sveta in tudi novi vek
nima njemu enakega. Zgrajen je bil 1. 80 pod
Titom. Obseg vse eliptične zgradbe je 524 metrov.
Prostora je bilo za 80.000 gledalcev. O množici
takrat običajnih iger nam priča sporočilo, da so
ob posvečenju koloseja bojne igre trajale nad
100 dni, pri čemur se je ubilo nad 5000 divjih
živali. Že v srednjem veku je kolosej mnogo

159

trpel pod pritiskom vremenskih nezgod. Severo-
zapadni del, ki je še danes popolnoma ohranjen,
je služil kakor ;rdnjava. Pozneje se je kolosej
vporabljal kakor kamenolom. Šele papež Be¬
nedikt XIV. je to zabranil (1740) in tako kolosej
obvaroval pred pogubo. Zaradi prelite mučeniške
krvi je papež Benedikt XIV. posvetil kolosej trp¬
ljenju Kristusoven . Pretečemu razpadu se je prišlo
v okom s tem, da so postavili močne opornike
in 1. 1852 se je dozidalo četrto nadstropje. Daši
je ohranjena samo ena tretjina cele stavbe, je
vtis vendarle grandijozen. Neki arhitekt 18. sto¬
letja je preračunal ceno ostalega stavbenega
materijala na poldrugi milijon skudov (8 milijonov
lir). Od nekdaj je bil kolosej simbol veličine Rima,
in iz VIII. stoletja izhaja prislovica: „ Kakor dolgo
bo stal kolosej, sta! bo tudi Rim; ko pa kolosej
pade, pade Rim in ž njim ves svet.“ Nepopisen
je vtis ob mesečnik nočeh in ob razsvetljavi z
bengalično lučjo, kar se večkrat prireja. Grozni
so spomini, ki se potem vzbujajo človeku v
duši, ko gleda na prostore, kjer so sedeli rimski
cesarji, senatorji in vtstalske device in kjer so pred
njimi umirala človeška bitja pod kremplji divjih
tigrov in levov. Pesniške besede: „Und jede
Schuld racht sich aui Erden,“ so se izpolnile tudi
nad rimskimi imperatorji! . . .

Kdor obišče Rim, naj ne pozabi rimskih gričev
in perivojev. Na Janiculu, obdanem od vonjavih
zagrad, stoji spomenik Garibaldijev, odkrit 1. 1895.

160

Razgled od tu preko Rima in vse Campagne,
ravno ko je solnce zahajalo, je bil prerazkošen.

Hladnega večera sem se izprehajal ob Tiberi
— ki je pa precej manjša nego na primer Vltava
v Pragi in za ladije — neplovna — in občudoval
grandijozno novo justično palačo, pred katero so
leta 1895 postavili Cavourjev spomenik. To je
največja in najkrasnejša zgradba modernega Rima,
v bližini angeljskega mostu. Glavno zvezo med
vatikanskim mestom in ostalim Rimom tvori an-
geljski most, zgrajen že leta 136 od Hadrijana.
Leta 1688 je bil po Berninijevih načrtih okrašen
z desetorico kolosalnih angeljskih soh. Leta 1892
je bil most popolnoma popravljen in takrat so
zgradili v bližini provizoričen železen most, ki pa
še sedaj služi tramvajskemu prometu. Kraljev
grad, mogočni mavzolej cesarja Hadrijana, ki si
ga je sam sezidal, je na desnem bregu Tibere
uprav nasproti angeljskemu mostu.

Monte Pincio je raj vseh rimskih promenad.
Tu se zbira vsa rimska gospoda s svojimi bo¬
gatimi toaletami in naš v Rimu živeči pesnik Silvin
Sardenko (s pravim imenom dr. Anton Mrhar)
je izlil iz svoje bogate duše tako krasne verze,
ko je zapel:

In gospoda se v kočijah
shajajo,

čari vsi jim iz akordov
vstajajo.

161

li

Svetle sobe, svilna krila,
bujni ples,

prožni pari, srca vroča
kakor kres.

Razcvetele polne rože —
rahel dih 1 —

pa se naglo cvet za cvetom
vsuje z njih.

Po ulici Venti Settembre, ki spominja na
vhod italijanskih čet v papeški Rim dne 20. sep¬
tembra 1870 pridemo h Kvirinalu. Zunanjost pač
ni nič posebnega. Prav navadna enonadstropna
palača. Hoteli smo jo razgledati, ali ker nas brez
dovoljenja ministrstva niso hoteli pustiti, smo šli
v notranjost mesta k Fontana Trevi. Najkrasnejši
vodnjak večnega mesta! To delo je novejše
dobe, postavljeno 1. 1762. V srednji dolbini stoji
Neptun, v postranskih dolblinah alegorije zdravja
in plodnosti.

Kako zna Italija spoštovati svoje velike može,
evo vam dokaza! Vse smotke nosijo imena ve¬
likih mož, umetnikov in državnikov. Tako imamo
v Italiji cigare Cavour, Grimaldi, Garibaldi, Min-
ghetti i. t. d., poslednje so še precej dobre ali so
drage, po 15 centesimov; kvaliteta je ista kakor
pri naših portorikah. To mimogrede. Omenim naj
naših slavnih konzulov po tujih državah. Dejstvo
je, da ima malokatera država tako zanikrne in
brezvestne konzule, kakor ravno naša premodra
Avstrija. Pri tem so naši konzuli strastni Germani.

162

V neki vinarni sem naletel na nekega Poljaka, ki
mi je pripovedoval o brezvestnosti naših konzu¬
latov. Naši konzulati so izključno nemška domena,
ako kdo zahteva kaj v drugem avstrijskem jeziku,
kažejo vrata!  Večkrat se dogaja baje, da se
mora avstrijski Slovan obrniti na francoski, srbski
ali ruski konzulat in tam se mu ustreza in po¬
maga poprej nego na avstrijskem. V Rimu vodi
avstrijske konzularne posle neki Schuhmacher,
Saksonec, ki mu ni dosti, da mu konzularna služba
donaša tisoče, ampak si je ustanovil tudi banko,
na katero privezuje vsakega imetnika, ki ima z
njegovim konzulatom posla. Slovanskega jezika
ne zna ta German niti enega!

K ekskurzijam po rimskem mestu smo se
zbirali navadno na Piazza Colonna, kjer stoji po¬
nosni Mark Avrelov steber. Prav blizu na Monte
Citorio je Camera dei deputati —■ italijanski par¬
lament. Zavzema vso severno stran trga, ali je
stara stavba, pa ni niti senca drugih parlamentov,
dunajskega, peštanskega ali berolinskega. Notranj¬
ščina (razne klubove dvorane) pa je še precej
luksurijozna. V neki rdeče draperirani klubovi
sobi smo se dlje časa zadržali in tu so na mizah
ležale mnoge kuverte in papirji z laškim grbom
in obilježjem „Camera dei deputati". V naši družbi
je bila tudi soproga poznanega mladočeškega po¬
slanca Herolda. Nekemu gospodu iz naše družbe
je prišla šaljiva misel, da je zaprosil gospo poslan¬
čevo, naj napiše soprogu list ravno iz italijanskega

163

11 *

parlamenta. Radi smo se vsi podpisali na
list, odposlan iz italijanske zbornice češkemu
parlamentarcu.

Nedaleč od parlamenta je tudi slavni Pan-
theon. To je edina, v svoji zunanjosti in notra¬
njosti popolnoma ohranjena stavba starega Rima.
Napis nad vhodom imenuje M. Agrippa, sorodnika
Avgustovega, ustanoviteljem. Zidovi so sedem
metrov debeli in so bili bogato obloženi z mra-
morjem in štukaturo. Svod je iz litine. Predvežje
je imelo petnajst mogočnih korintskih stebrov in
streha je bila iz brona. Papež Urban VIII. (Ber-
berini) pa je 1. 1632 vporabil stebre za sv. Petra
oltar in iz strešinega brona je dal liti topove, za
angeljev grad, tako da se je Pasquin bridka pri¬
toževal: „Quod non fecerunt barbari, fecerunt
Barberini.“ Panteon nima oken; strop ima precej
veliko okroglo odprtino, kjer prihaja dnevna luč,
in kadar dežuje, je tlak v cerkvi moker. Ker so
tu grobovi italijanskih kraljev, stražita v cerkvi
noč in dan po dva karabinierja. Doslej počivata
tu dva italijanska kralja, Viktor Emanuel II. in
Umberto. Rakve so zazidane visoko v dolbinab.
Prelestni srebrni in bronasti venci so darovi raznih
mest in korporacij iz vse dežele. Večjo pomemb¬
nost, nego groba dveh kraljev, pa ima grob kraljev
— umetnosti: Rafaelo Sanzio. Groba kraljev sta
razkošno opremljena, ali grob tega kralja umet¬
nosti je boren in zapuščen in samo mala plošča
z napisom: „Ille hic est Raphael, timut pra

164

sospite vinci Rerum magna parens, et morienti
mori,“ nam spričuje, da tu počiva mož, ki se je
s svojimi božanstvenimi deli nadel krono večne
nesmrtnosti.

Po kratki hoji petih minut smo iz Pantheona
pred r .iverzo. Stara stavba je to v zaduhlem,
brezsolnčnem delu večnega mesta.

Žarno solnce se je vozilo po ažurnem itali¬
janskem nebu, ko smo se nekega jutra zbrali na
sv. Petra trgu. Naš obisk je veljal vatikanskim
galerijam in muzejem. V Salla della Biga, kjer
se nahajajo najslavnejše Bacchusove sohe smo
postali. Tam pred mramornatim bogom kleči
iskreno moleč starikava ženica. Je-li tudi nje
molitev dosegla pravo mesto? Pogled na nago,
lepo soho poganskega božanstva ne moti naivne
nravi seljakinje. Vidi sočno grozdje v njegovih
rokah in misli, da je sv. Urban, ki varuje vino¬
grade in ložo. Različna je pobožnost, ki se nas
polašča v hramu umetnosti. Pri primitivnih ljudeh
sta molitev in občudovanje istovetni, sentimen¬
talnim, ’ finoizobraženim prijateljem umetnosti
vzbuja občudovanje tiho pobožnost. Mramornate
sohe, katerih nepregledne vrste napolnjujejo dolge
vatikanske dvorane, navdihajo pesnika s sanja-
renjem, učenjaka z domiselnostjo in bude tudi v
srcu vsakega izobraženega obiskovalca tiho željo,
da zopet enkrat zasliši rahli odmev teh mitolo-
gičnih bitnosti, ki so ljubko in veselo spremljale
vse naloge njegovih prvih gimnazijskih let. Tako

165

živi tudi Bacchus še v dijaški pesmi, in iz polnih
čaš sladkega soka ob veselih večerih naraščajočih
rodov oglaša se njegov duh. Ali čisto drugače,
nego ono debelo, karikaturno božanstvo, ki ga je
izmislila germanska fantazija, se nam predstavlja
vatikanski Bacchus plemenitih in sentimentalnih
potez. Polno bolesti in žalosti ožarja obličje mla¬
dega Dioniza, kakor da ima priti do polne veljave
ona globoka resnoba prirodnih tajinstvenosti, ki
leži v prerajanju in umiranju. Bogovi in heroji
klasičnih dob so bili prijazni in veseli. Samo dve
prikazni zastira rahla tančica: Baka in Proserpjno.
Hrepenenje, v vseh časih in narodih sedaj silneje,
sedaj slabeje, je bilo pri Grkih in Rimljanih
izraženo najbolj v Dioniziju. Umetniki so mu
ustvarjali mehke in svečanostne poteze in nežna,
skoro deviška lepota mu igra okrog usten. Raz¬
umno uživanje, neskaljeno od divje strasti in ne¬
oskrunjeno od grehov veselja, spojeno milobnim
hrepenenjem po vedno večji popolnosti, klije iz
potez mladinstvenega božanstva in nahaja zado¬
voljstvo v starem, bradatem obličju Bakantovem.

V dvorani stoji ob strani mladinstvenega
božanstva stari bradati bog najbolje poosebljen.
Cicerone ga imenuje Sardanapal in po prevezi,
mehkih kodrih in v tajinstveni mistiki izražaje bi
mnogi v tem hladnem mramorju gledal Dioniza.
Smehljajoče ustne, razumni, ozirajoči se pogledi,
mirne kretnje telesa pod gubasto odejo izpričujejo
moža, ki se samo z veseljem spominja svoje

166

prošlosti. Vse ostrine je izgladil čas in samo naj¬
prijetnejše urice se verno in plastično izražajo na
njem. Soha postaja ob preudarjanju vedno sim-
patičnejša in intimnejša, kakor postaja star prijatelj
vedno častitljivejši, čim smo uverjeni, da umeje
našo bol in našo radost. Tajinstvenemu Dijonizu
slede, vrsteče se, najrazličnejše postave. Vsi načini
uživanja so vpodobljeni do najbesnejše pretira¬
nosti, cela lestvica veselosti od pijanega Silena
pa do lahkokrilih bakantinj in nimf. Po večini so
tu kopije grških vzorov. Poezija in umetnost sta
prišli k Rimljanom iz Grške. Predvsem Ovid,
pesnik elegantnega sveta, je gledal bogove z očmi
Grka in je peval Rimljanom o pustolovstvu starih
bogov. Poznejša stoletja so občudovala svet teh
bajk z očmi Ovidovimi. Pred sohami Baka in
Silena, ali pred neštevilnimi reliefi, ki predstav¬
ljajo cele scene Thiasa, se nam vzbujajo verzi iz
Ovida „ars amandi!"

Največji polubog Thiasov je Satir. Najlepše
ga je predstavilo dleto Praksitelovo, kakor se
nahaja v novem delu Vatikana. To je Satir, poln
nepokvarjene, naravne veselosti. Njegovo krasno,
gibčno telo se lahno naslanja ob drevo, piščal je
položil ob stran in krepke noge je všečno položil
navskriž. Premetenec odpočiva po veselem rajanju
na zeleni loki. Velika, zgoraj zaostrena ušesa
oznanjajo novo radost. Zaostreni njih posluh čuje
lahno hojo bližajoče se Nimfe in v nagajivem
smehljanju usten se izraža slutnja veselja nad

167

iznenada popadeno. Njegovo nenavadno veliko
uho je ostalo temu Satirju edini živinski znak.
Mnogokateri drugi Satir pokazuje na hrbtu lokav
repek ali ima kozje^noge, ki.'jih je srednji vek
predal satanu. Nazgorajfzaostreno uho je posle¬
dica finega opazovanja starih. Občevanje s svo¬
bodno prirodo, življenje v gozdu in pustinjah
poostruje čute in vsaki mnogorabljeni organ razvija
se silneje in močneje, nego počivajoči udje.
Notranja zadovoljnost leži v vsem bitju tega polu-
boga. Kakor se cvetlica raduje, otvarjajoča svoj
kalež, kakor peva slavec, ves vznesen, tako se
veseli tudi nebo in smehljajoče solnce. Vzlic
močni zunanji vezi zeva velik prepad med rimskim
in grškim svetom. Poslednji počiva [na samoniklih
stvorih, na umetnosti, ki se opira na svobodno
prirodo. Rimski svet pa je izhajal iz imperijalizma
in javno delovanje ter politika sta bila njegov
glavni smoter. Tako je bilo v Rimu, ko so cesarske
vrtove okrašali z grškimi sohami in pisali knjige
v grškem duhu. Tako je bilo ob Tiberi vzgojeno
ono koprnenje, ki se je oprijelo vseh po lepoti
hrepenečih časov. Danes iščemo z nova lepote in
radi se izgubljamo v sladkem razpoloženju pred
umotvori minolih generacij. Ne daleč od proslav¬
ljenih prostorov vatikanskega muzeja soh, se
nahajajo biseri umetnosti, v katerih je Rafael
iznova objel dušo antike, da jo zaroči z duhom
modernega sveta. Njega imenujemo s polnim
pravom predvsem rimskega slikarja in njegove

168

freske in slike nam pričajo, da je Rim ona ško-
deljica, v kateri se podaja potomstvu lepota Grčije.

Pod rimskim solncem je dozorel plod nje¬
gove umetnosti v zlat sad. Otroška mistika nje¬
govega učitelja Perugina se je sicer izgubila, ali
Rafael je ustvaril, česar Perugino ni mogel ustvariti,
ko je vstajajoči antiki pogledal svestno v obraz.
On je občutil nedolžnost brez predsodkov in slikal
je, kar je bilo takrat novorojeno, slavlje nedolžnosti
in triumf ljubezni. Namesto strašnih mučeniških
scen je prizarjal svete pogovore. Ne moremo sicer
pred Bakom moliti, kakor tista siciljanska seljanka,
ali si tudi ne moremo, kakor Rafael prilastiti lepot
antike. Nasproti antiki stolimo navadno hladno in
objektivno. Tudi ljudje renesance so jo ustvarjali,
ali toplim in subjektivnim načinom. Podobni so
bili žejnemu, ki brez čaše srka hladni pramen,
klečeč ob studencu, da svoje tople, rdeče ustnice
namoči v izvoru, poraščenem z mahom. — Naj¬
večje metamorfoze je pretrpel tajnopolni Olimpijec,
stoimeni Bacchus, da je vstopil v srednjeveško
svetovno naziranje. Oni poganski bog s čudovitimi
očmi, nežnim, skoro žensko lepim telom, pravcati
gospodar življenja, ki je v divjem veselju glasil
neizčrpnost trenotka, on je postal kozonogi satan,
njegove lepe menade-čarovnice, tigri in leopardi,
Thiaza kozli in svinje, da plastično označe najnižje
ozračje. V južnoitalijanskem narodu se je še ohranil
ta duh davno zamrlih časov. Selške igre, posve¬
čene nekdaj Baku ali Pamoni, se še igrajo in čisto

169

rahlo so pokrite s zastavicami krščanstva. Če smo
srečali pri prebivalcih takih oddaljenih pokrajin
antično lepo in svetovno naziranje, potem šele
spoznavamo, da je vsaka filološka in umetniška
interpretacija od Rafaelove smrti zelo oddaljena
od pravega izvora. — Kako revne so posmešice
o Jupitru Pluviju v nasprotju s krepko samoniklo
kletvijo: „Per Bacco!“, kise jena jugu ohranila
do danes vzlic madonam in svetnikom!

Na umetninah spoznavamo generacije. Njih
bogovi, njih ideali, njih skrbi in radosti so shra¬
njeni v teh prostorih, ki kakor muzeji čuvajo
lepoto prošlih rodov, da iz nje crpimo nove misli
in nova umetniška dela!

VI.

Odhod iz Rima v Neapolj. — Orožna draginja z Neapolju
vsled izbruha Vezuva. — Poulično življenje. — Skrajšan
program vsled silne draginje. — Hoja na Vezuv. — V Pompeji,
Torre Annunziata in Vezuvski okolici. — Prvi majnik na
Vezuvu. — Nazaj v Neapolj.

Vlak je odšel na noč iz Rima. Po osemurni
vožnji smo bili za rana v Neapolju. Vzdušje je
bilo nasičeno s pepelom. Vsiljivost neapolitanskih
izvoščekov, ki zavzemajo ves trg pred kolodvorom,
nas je osupnila. Ako si se približal kakšnemu
vozu, izkuša vsaki, kako bi te s pokanjem biča in
kričanjem opozoril nšse. Ulice so napolnjene naj¬
različnejših prodajalcev, ki ponujajo korale, izdelke
iz lave, želvovine. Toliko hvaljeni okraski pa niso

170

iz lave, ampak iz lehnjaka ali vapnenega mačka,
ki se ga nahaja polno pod Vezuvom. Po ulicah
se prodajajo kopije antičnih bronovih izdelkov
ter razne sohe, kakor: Narcis, rajajoči Fauni.t.d.
Število uličnih prodajalcev povečujejo oni z majo-
likami sohami iz terracote, sorrentinskimi rezba¬
rijami i. t. d. Življenje širokih mas se nam
predočuje v Neapolju mnogo bolj otvoreno in
nenavadno, nego pa v drugih mestih Italije.
Neapolj je namreč njen Orient. Najrazličnejše
delikatese in jedi razglašajo se od jutra do večera.
Vsiljivi kramarji kar obsipavajo tujca. Najpestrejše
vrvenje sem videl v via Roma, in sicer na večer..
Ob določenih urah prihrume cela krdela proda¬
jalcev novin v to ulico. V Neapolju jih zovejo
„giornalisti“. Pozno — okoli polnoči — sem videl
cel trop moških, kr so s svetiljkami begali po
ulicah. Nekateri imajo palice in na njih koncu
žrebelj. To so „mazzonari“, ki iščejo po ulicah
odpadke — cigar in podobno. Kdor se noče pri¬
pogibati, ima palico z iglo, na katero nabada
odpadke. Po stranskih ulicah se podnevi tudi
zunaj kuha. Štedilnik postavijo na ulico in stvar
je gotova. Pri „Villa del Popolo“ sem našel ob
5. uri popoldne javnega predčitatelja. Tudi čudo¬
delca je videti v postranski ulici, ki prednaša o
svojih tajnih lekih ter kar sredi ulice izdira
zobe. Grozepolni so v Neapolju mrtvaški izpre-
vodi, vsi spremljevalci so navadno kakor pošasti
ošemljeni.

171

Neapolj je bil poprej glavno mesto isto-
imenega kraljestva. Ima 550.000 prebivalcev, je
torej najobljudenejše mesto Italije. Lega je ne¬
izrečeno lepa: ob vznožju gričev v amfiteatra-
lični legi. Njegova okolica je ena najkrasnejših
na svetu. „Vedi Napoli, e poi mori!“ pravi star
pregovor, ki ga tudi najpriprostejši Neapolitanec
izgovarja s ponosom. V zgodovinskem in umet¬
niškem oziru zaostaja Neapolj daleko za gornje-
italijanskimi mesti; samo prekrasne iznajdbine v
Pompeju in Herkulanu, ki nam pogled antike
otvarjajo s čisto nove strani, morejo človeka
stalno privabiti. Nenavaden način zidave hiš z
visokimi, ploskimi strehami in ozkimi ulicami, ki
po njih gonijo koze — nima nič privlačnega. Ni
čuda, da se je v teh ozkih smradljivih ulicah
1. 1884 ugnezdila kolera. Tudi drugače je bivanje
v Neapolju dosti neprijetno. Ropot vozov od
ranega jutra do poznega večera, pokanje bičev
in riganje oslov, oglušujoče kričanje prodajalcev,
neprestano nadlegovanje ciceronov, plazeče
vedenje vsporedno z nesramnimi prevarami: so
stvari malo privabljive. Lumpov in varalic ima
Neapolj še več, nego Rim. Saj se je celo v Rimu
zgodilo pred par leti, da so na nekem starinskem
forumu nekega Angleža napadli pri belem dnevu,
mu vzeli denar in ga slekli do nazega; niti srajce
mu niso pustili. V Neapolju pa je za varnost še
mnogo slabše skrbljeno.

172

Vsled vesuvske katastrofe je bila pravkar te
dni v Neapolju grozna draginja in tujcev je bilo
toliko, da ni bilo dobiti stanovanja niti za največji
denar. Zato sem skrajšal svoj program in se
odločil, da se takoj, ko pridem z Vezuva, povrnem
v Rim.

Posebno čuvstvo me je navdajalo, ko sem v
aprilu čital poročilo o strašnem izbruhu Vezuva
in o utisih, ki so jih primorani preživljati tamošnji
prebivalci. Ali katastrofo treba presojevati tudi z
druge strani. Vsakdo, ki je bil tiste dni v Neapolju
kakor jaz, mi prizna, da večini tamošnjega pre¬
bivalstva je ta katastrofa po godu, četudi je pri¬
nesla za mnoge pogubne nasledke. To umejemo,
ako uvažujemo, da je eksistenca dobršne polo¬
vice več nego pol milijona prebivalcev, odvisna od
tnjcev, in zato zapušča svoja stanovališča šele
poslednji čas. Tisoči izvoščekov prisilijo tujce k
upotrebljavanju drošk, tisoči pouličnih prodajalcev
razglednic, albumov, raznih ponarejenih predmetov
pompejskih, stotine pouličnih čistilcev črevljev,
prodajalcev cvetlic in sadja, kolpolterjev novin,
uslužbencev hotelov, ciceronov begajo po ulicah,
kriče in se prekašajo v konkurenci. Vsi ti se sedaj
nahajajo v dobi debelih krav, in mnogo več za¬
služijo in prigoljufajo, nego pa v dobah, ko se
Vezuv samo malce kadi.

Naval tujcev se je vsaj potrojil, a to pomenja
za Neapolj mnogo. Po statistiki nekega italijan¬
skega poslanca, predloženi pred dvema letoma v

173

državni zbornici, živi v Neapolju preko enkrat-
stotisoč ljudi brez strehe. Življenje, kakršno
se kaže tu v najnižjih vrstah prebivalstva, je za
nas tujce naravnost neumevno. Do druge in tretje
ure popolnoči hrupi in kriči neapolitanska golota
po ulicah in nihče — ne izvzemši stražnikov —
si ne sme dovoliti protesta. Po dve, tri ure pre-
spavajo nekoliko po hodnikih, stopnicah in po
raznih luknjah in potem pa začenja življenje
iznova. Vse to omogoča seveda samo tamošnje
nebeškomilo podnebje. V poldanskih urah, ko
solnce neusmiljeno praži, praznuje vsa Italija svojo
siesto in ljudstvo brez podstrešja polega meninič,
tebinič po ulicah. Videl sem na najživahnejših
ulicah razcapance ležati pred trgovinami in tu je
dolžnost vsakega poštenega občana, da se jim
izogne. Italijanska vlada je postavila na ulice ne-
apolske pešce in jezdeče karabinjerje, razen tega
državno policijo (mesto ima istotako svojo poli¬
cijo) — ali vse to ne zadostuje, ker občinstvo
samo podpira ta živelj, ali pa se vede indiferentno
nasproti nastopajoči policiji. Vsled teh neznosnih
razmer so primorani tujci tudi na neznatnih izletih
posluževati se povozov. Ker se s tem načinom
potovanja nisem mogel sprijazniti, moral sem
stalno prenašati vsiljivost teh prosjakovpo poklicu,
delomržcev in podobnih: in neprestano sem jih
moral odganjati kakor muhe.

Neprijetnosti teh okolnosti vendar bogato
nagraja slikoviti pogled na mesto, razpoloženo

174

ob morju. Pogledamo li. na Neapolj s parnika,
razklada se manjši njega del po levi strani k
navršju San Elmo, v ozadju pa se dviga abruško
pogorje, po pravi strani gospoduje vsej okolici
večno kadeči se Vezuv, a pod njim na pobrežju
vlečejo se mesta in sela, spojena tesno z Nea-
poljem; južneje pa vidimo poluotok s skalnatimi
pečinami na njem; kakor prilepljeno gnezdo leži
mesto Sorrento ter otok Capri, znamenit po
svoji svetovnoznani modri jami in prebivanju
Garibaldija.

Ako pa se po železnici vozimo pobrežjem iz
Neapolja pod Vezuvom, vidimo cesto vlak voziti
preko lave izvržene pred stoletji, ki se je todi že
nekolikokrat vaiila in končno zapadla v morje.

Cilj našega dopoldanskega izleta je zanimiv,
skoro že popolnoma izkopano mesto Pompeji, ki
je ob katastrofi leta 79 po Kristu bilo zasuto
s pepelom. Prebivalci so — po vseh znamenjih
— umrli vsled zadušenja in bili potem s svojimi
prebivališči vred zaliti od lave. Današnji Pompeji
napravlja vtis mesta, ki so mu bile strehe odvzete
in s katerega štrli samo prizemno zidanje brez
oken in vrat z ulicami, gledališči, cerkvami i. t. d.
Po malem okrepčanju v gostilni, stoječi ob cesti
na samoti pri razvalinah, najel sem si popoldne voz
in se po cesti, nenavadno zaprašeni, vozil v selo
Torre del’Annunziata, ki mu danes jako grozi
katastrofa. Pol ure dalje v pravo, na mirnem

175

platou Vezuva, leži Boscotrecase. Poročila o tej
občini zvene najbolj resno. Ta občina leži skoro
na isti črti, po kateri se je valila lava že ob poginu
Pompej. S Torre Annunziata preko Boscotrecase
se vrše obiski Vezuva: bodi na konju, bodi na
mezgu.

Po cesti ob vznožju Vezuva prihajamo najprej
do Torre del Greco, kjer se sedaj vali tok lave.
Tudi ta kraj je v veliki nevarnosti, ker stran
Vezuva je tu mnogo strmejša. Spotoma srečavamo
cesto oborožene žandarje, namenjene v varstvo
potujočim. Za kratko prispemo v občino Resini,
postavljeno na razvalinah zasutega Herculana.
Neki Anglež, ki je ravno dan pred tem šel peš
na Vezuv, mi je pravil, da sicer na vseh svojih poto¬
vanjih z veseljem hodi peš, ali muk, ki jih je moral
pretrpeti ob vstopu na Vezuv, ne bi hotel doživeti
v drugič. Nadaljeval sem pot do Pugliana k dolnji
postaji električne železnice Cookove. Druge pešpoti
so zasute z lavo; električna železnica ne vozi, ali
vojakov in delavcev je tu, ki so si vsporedno z
železnico napravili pešpot, po kateri se sicer dosti
mučno, ali ipak varno stopa. Ob železnici se dela
neprestano in odkopava lava, dasi je danes de¬
lavski praznik 1. dan majnika.

Tablica ob železnici označuje višino 700 metrov
nad morjem. Pokrajina, v kolikor ni zasuta, od
poslednjih izbruhov lave, prekipuje rodovitosti.
Tu raste vino, znano pod imenom „lacrimae

176

Christi", samo letos ga bo malo, ker večina trt
in brajd je pod pepelom in lavo. Nadalnje pol
ure hoje po izhlajenem toku lave iz raznih stoletij
— nudi nam novo sliko. Lava je nagromadena
mestoma kakor skale, drugje kakor balvani, droben
kamen ali pesek. Po rastlinstvu ni niti spomina.

Po trudapolni hoji smo končno na koncu
električne železnice, kjer je restavracija. Daši stra¬
hovito peščena pot, bi bila za turista vendar še
znosljiva, ker je vendar nekoliko izglajena od
vojakov in delavcev, ki tu neprestano delajo: ali
vzdušje je moreče, soparno, vroče in dušljivo,
ker lava vedno še izhlapeva. Drugače bi ne bilo
vroče, ker nebo je zamračeno, solnca ni videti.
Delavci so mi pravili, da lava izhlapeva cele
tedne in tudi mesece! Tu pričenja vspenjača, ki
se pri 800 metrov daljave 400 metrov dviga. Na
vožno niti misliti ni. Tudi ob tej progi se mar¬
ljivo odstranjuje pesek, kamenje in lava. Na
gornjem koncu vspenjalnice treba plačati tri lire
vstopnine h kraterju (žrelu). Te prispevke si zbira
državna blagajna sama. Daljša pot je nevarna,
posebno sedaj, po komaj izvšenih izbruhih; zato
je bilo treba najeti spremljevalca, katerih je tam
čakalo nekoliko. Prihajajo iz najbližjih občin in
imajo pripravljene vrvi in palico, s katerimi po¬
magajo tujcem navzgor.

Razdrčena, črna, polsuha lava se izpreminja
v oster prah, vzdigajoči se vsakokrat, ko je zavel

177

12

veter; v trenotku ga ima človek polno obličje.
Imeli smo posebno obleko in čevlje; in zakaj ?
Noge se nam pogrezajo skoro do kolen. K temu
napornemu stopanju druži se sedaj najhujše:
smradljivi žvepleni dim, stopajoč iz žrela. Pljuča
delujejo z veliko napornostjo, nočejo vsprejemati
tako strupenih snovi. In čeprav je z robcem pod
nosom ublaženo vdihovanje, vendar se takoj po¬
javlja oster kašelj.

Za četrt ure smo priplezali do samega žrela.
Krater mirno izpušča dim s polno širino. V žrelo
je videti samo nekoliko metrov globoko, v kolikor
dovoljuje to prozornost dima. Družba tujcev, ki
je istočasno z menoj dospela sem, beži kar naj¬
hitreje nazaj, ker tu je dihanje v resnici skoro
nemožno. Edini prijatelj, Čeh, me ni zapustil.
Nasprotno, vspodbujal me je k daljši poti okolo
kraterja. Spremljevalec, spoznavši najino namero,
je hitro umel svojo višjo nalogo in je v smeri
na desno kazal na mesto brez dima, kjer smo se
naglo domenili o daljši poti. Sedaj naju je vodil
po peščenih stezah, pokazaval nama oaze,
čisto žolte, posute z žveplom. Opozarjal je na
celo jezero trepetajoče in trepetajoče lave pravkar
na onih mestih, kjer se je ob poslednjem
izbruhu utvoril nov krater, čegar izlivi so se valili
v smeri proti Boscotrecase. Potem naju je vodil
še enkrat k žrelu na nasprotno stran, dima prosto
in se zaustavil za trenotek, da razgledamo novo
panoramo: dolino Atrio del Cavalo, Monte Somma

178

in pogorje v notranjosti dežele. Hvaležna sva mu
bila. Pred par tedni raztekli se tretji tok se je
izvalil najbrže s teh mest in tekel v smeri proti
občini Ottojaao. Spremljevalec je opozarjal z
žvižganjem — govoriti je tu nemožno — na svoje
počenjanje. Skakal je in se zvijal in nama ni
preostajalo drugega, nego da sva storila isto,
kajti topla in mestoma dosta vroča lava, čoko-
ladine barve, naju je silila k temu V naglici smo
videli, kako prha dim na raznih mestih iz zemlje,
kakor iz piščali lokomotive. Za trenotek se je
spremljevalec zaustavil na koščku hladne lave
in opozarjal na izvor vrele lave nekoliko metrov
od naših nog. Izvor, kakor gorski studenec. Peklo
nas je v noge in najskrajnejši čas je bil, da smo
odšli. Pljuča, srce in utripanje nas je opozarjalo
na to. Kmalu smo bili zopet pri stanici železnice-
vspenjače.

Zavest, da je namen popolnoma dosežen (in
to brez nesreče in pogibelji), naju je zadovoljil
neizrečeno. Vzburjenje misli je seveda silno po
utisih, tako velikolepih. Od prodajalcev pri zasuti
železnici sem kupil si izdelek iz lave v spomin;
v restavraciji pa malo črne kave. Drugega ni bilo
dobiti, dasi je vladala žeja in se je oglašal glad,
nedavna katastrofa tudi tu ni prizanašala. Zapis
v spominsko knjigo in odpošiljanje obligatnih
razglednic s pečatom „Vesuvio“ pomirja potem
naglo utripanje srca.

179

Bil je večer, ko smo stopali ob železnici
nizdolu. Hoja je bila še trudapolnejša, ali zavest,
da se bliža konec muk in trpljenja, nas je
sokolila in nam dajala novih moči na povratni
poti. Zvečer ob desetih sem zopet odpočival v
sobici svojega neapoljskega prebivališča.

180






■




.


I

X





'

-

'




/j K
' ' r  /

' -/ '


.... • ■ '


-

;• ' ; /v V” ' W-t

' ' ■ H.

i

A V’ __ ' - I 'V/.

.7 ' ■/ i V

t;

.


mg*  jtf ■ ’■ ‘-Vš S& ' r >.

■ ; ■

kV i

K

'■■ ‘ V ' J' • I ■  (’ /

$V'..-•• ’ A ' | g


■■\■

^ •"k. v'

■ V i . 1


v- / .. ■

■ / v'

Sr V'

i". !  /r' ' ■' 1

> ' vr ■ i •

'

1 ; ' ^

V;  -

, V h:-  v'


:  H:

' n- v

i*

i-

?V

’.;■■■ ■. \ . i.■ ''j. .-V'

i i-

j  y.

■• v y-v .. - j -  k ,

V }  V-r- ■

\ . ..

■ ;  , .

V- ' • ■ > ' I. ■

. ' f 1  ■ *

J- -;-k  . ' ;  • -'" r  ' ■ V v' . ; .. ' ^ h". - ,

NAR0 D ^^ iv ^tn,