Jezik in slovstvo, letnik 65 (2020), št. 3–4
Matija Ogrin UDK 821.163.6-97.09:27-29“16“
ZRC SAZU
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede
ASKETIČNA ALI
MEDITATIVNA PROZA
SLOVENSKEGA BAROKA
Meditativna proza je zvrst premišljevalnega, literarno oblikovanega besedila, ki se je v slovenskem
baročnem slovstvu razvila v 17. stoletju in ohranila vitalnost skozi vso baročno dobo še globoko v
19. stoletje. Večina besedil te zvrsti ni mogla prodreti do natisa v knjižni obliki, zato so lahko krožila
med bralci le v rokopisih. Že sredi 17. stoletja sta nastali dve temeljni podzvrsti meditativne proze. Prvo
predstavlja Skalarjev rokopis z izrazitimi literarnimi sredstvi in fantazijskimi čutnimi predstavami, ki
motivirajo bralčev doživljajski svet; drugo predstavlja najstarejši ohranjeni prevod Hoje za Kristusom
Andreja Jankoviča s konciznimi, strnjenimi duhovnimi izreki, ki nagovarjajo bralčeve umske
zmožnosti, njegovo voljo in duhovni uvid. Večina rokopisov, ki so se nam ohranili, pripada prvi zvrsti.
Najpomembnejši med njimi je Poljanski rokopis, meditativna literarna pripoved o Jezusovem življenju
in trpljenju, ki je bil napisan okrog leta 1800 in izkazuje priljubljenost ter trdoživost literarne zvrsti vita
Christi v slovenskem jeziku.
Ključne besede: slovensko slovstvo, barok, rokopisi, meditativna proza, literarna cenzura, vita Christi
Uvod
V slovenski baročni književnosti 17. in 18. stoletja je nastala večja skupina besedil,
za katere se ponuja oznaka asketična ali meditativna proza. Ker zaradi gmotnih
okoliščin, pozneje pa tudi zaradi razsvetljenskih nasprotovanj, niso mogla biti
natisnjena, so se ta prozna besedila širila večidel le s pomočjo rokopisne kulture
in so ostala do nedavnega domala neznana. Najstarejše ohranjeno besedilo med
njimi je Skalarjev rokopis iz leta 1643, ki je nedavno dočakal znanstvenokritično
izdajo (Skalar 2011). Nekaj meditativnih besedil je uspelo izdati Matiju Kastelcu;
v to zvrst sodi tudi Hoja za Kristusom, ki je doživela več izdaj; skoraj vse drugo
je ostalo v rokopisih.
116 Matija Ogrin
Pri tem upoštevajmo, da je bila meditativna proza namenjena zasebnemu branju
in poslušanju v krogu nepismenih, medtem ko je nasprotno pridiga učinkovala
kot besedilo z nemajhnim javnim dometom in učinkom. In vendar je celo med
slovenskimi pridigarji, pisci retorske proze v dobi baroka, uspelo samo kapucinoma
Janezu Krstniku Svetokriškemu in Rogeriju Ljubljanskemu ter jezuitu Jerneju
Basarju izdati svoje pridige v tiskani knjigi. Stroški natisa knjige so bili zaradi
zelo majhnega knjižnega trga tako veliki, da jih brez pomoči mecena ni bilo moč
premagati – ne v 16. stoletju ne v dobi baroka. To stanje se je začelo izboljševati šele
konec 18. stoletja s porastom pismenosti. Dotlej pa so tudi mnogi cenjeni pridigarji,
denimo frančiškan Anton Brešan (1639–1708), svoja besedila hranili in posojali
1
le
v rokopisih. Med bogato vrsto rokopisov Antona Brešana, ki so se žal izgubili, je
bilo tudi več besedil meditativne proze (Ogrin 2018). S tem smo hoteli le nakazati,
da je bilo celo pridig natisnjenih zelo malo in da jih je v rokopisih veliko propadlo;
tem bolj to velja za meditativno prozo.
Pojem
Pojma asketične in meditativne proze lahko ob primerjavi s pridigo opredelimo
takole. V pridigi vidi homiletika kot teološka disciplina oznanilo in razlago božje
besede, medtem ko literarna veda v istem pridižnem tekstu vidi drug predmet,
namreč retorsko prozo s specifično literarno strukturo. Podobno moramo razumeti
tudi razlikovanje med pojmoma asketična in meditativna proza.
Asketika (lat. ascetica) je pojem s področja teologije in duhovnosti (ne le krščanske).
Slovarska definicija opredeljuje asketiko kot »duhovno vzgojo človeka (in z njo
povezano teorijo), ki naj osebo vodi k najvišjim oblikam moralne in religiozne
popolnosti /…/; v območju krščanske duhovnosti je to nauk o popolnem krščanskem
življenju in poteh njegovega doseganja« (Treccani). Isti izraz asketika je označeval
tudi literaturo, namenjeno tovrstni duhovni (samo)vzgoji. V nemškem prostoru je
zanjo dodobra uveljavljen termin Erbauungsliteratur. Navezuje se na izvorno misel
sv. Pavla, da se kristjani vgrajujejo in rastejo v živo stavbo, katere vogelni kamen je
Kristus;
2
v tem smislu je nemški termin Andrejka Žejn poslovenila kot literaturo
duhovne izgradnje. Po nemških opredelitvah literatura duhovne izgradnje bralca
ob seznanjanju s Svetim pismom po poti »argumentativnega prepričevanja pripelje
do odločitve za asketsko udejanjanje Jezusovega nauka in zgleda«, z drugo besedo,
bralca s pomočjo meditacije vodi v osebno srečanje z božjim (Žejn 2017: 177).
Relevantna je tudi druga opredelitev, da je literatura duhovne izgradnje usmerjena
k čustveno okrepljenemu povzdignjenju duha kot sestavine verske prakse. V
1
Svetokriški v uvodu k prvi knjigi Svetega priročnika izpričuje, da so ga že mnogi duhovniki prosili,
da bi jim posodil svoje pridige: »katero pomuzh vezhkrat tij Mashniki ſo sheleli, inu proſsili, de bi
ijm moje ſlovenske pridige poſſodil, inu perpiſsat perpustil« (Svetokriški 1998, prva stran uvoda
Praefatio ad benevolum lectorem).
2
»Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. V ogelni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem se
zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu. Vanj se z drugimi tudi vi vzidavate
za Božje bivališče v Duhu« (Efežanom 2,20–22).
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 117
tem smislu se kot literatura praktične osebne duhovnosti (praktična teologija)
razlikuje od teoretične teologije, saj ne vključuje neposredno dogmatike, eksegeze,
moralke, polemike ipd., marveč – in to je bistveno – teži k izpopolnitvi krepostnega
krščanskega življenja (Zeller 2006). S tema dvema opredelitvama, ki obe merita v
osebno čustveno doživetje in osebno krepostno izpopolnitev po vzoru Kristusa, je
asketika ali literatura duhovne izgradnje dovolj jasno opredeljena.
Temu teološkemu ali duhovnemu pojmovanju asketike nasproti je z gledišča
literarne vede moč v istih besedilih videti drugačen objekt: meditativno prozo.
Podobno kakor v primeru retorske proze gre tudi pri meditativni prozi za literarne
strukture: izbiro in oblikovanje tem in motivov, kompozicijo snovi in zlasti retorična
sredstva – raznolike literarne figure, stopnjevanja, kontraste, paralelizme ipd. Vse
to je bistveno za baročno prozo v literarnem pomenu. Prilastek meditativna pa v
baročni prozi pomeni, da takšna proza bralno doživljanje ponotranji, poduhovi, to pa
stori na specifično baročen način: s pomočjo slikovitih podob, pretresljivih opisov
in pripovedi, čutno dojetih fantazijskih predstav. Seveda ni vsako besedilo asketike
ali literature duhovne izgradnje že tudi meditativna proza, ker nima estetskih ali
literarnih kvalitet, ki so pri najboljših delih meditativne proze v bistvu podobne
kot pri t.i. poetični prozi.
Literarne podzvrsti
V asketiko ali literaturo duhovne izgradnje se uvrščajo različne podzvrsti, ki so
bogatile izjemno pestro zgodovino meditativne proze kot literarne zvrsti v Evropi vse
od poznega srednjega veka dalje. Zelo široko priljubljena, morda najbolj razširjena
podzvrst so hagiografske legende, torej svetniška žitja ali vitae. V nepregledno
množino literature duhovne izgradnje uvrščajo tudi molitvenike, pesmarice in celo
meditativno zasnovane pridige (Zeller 2006) – tak primer bi bile Basarjeve Pridige
iz bukvic imenvanih Exercitia s. očeta Ignacija (1734), ki je uvedel z njimi pri nas
nov tip pridige, namenjene osebnemu meditativnemu branju (Deželak Trojar in
Ogrin 2018). Obseg te zvrsti množijo še prevodi psalmov in priredbe nekaterih
bibličnih odlomkov, spisi o svetem Srcu Jezusovem ali o rožnem vencu, nato zbirke
sakralnih emblemov (lat. emblemata sacra) in še marsikaj. Zelo razširjena so bila
premišljevalna besedila o pasijonskem izročilu – o Jezusovem trpljenju in Mariji,
ki spremlja njegov križev pot.
Vse omenjene podzvrsti, razvite in razvejene v zahodnoevropski književnosti, se
pri nas niso razvile. V tem kratkem pregledu bomo po kronološkem redu nastanka
navedli le tiste podzvrsti, ki so se razvile – četudi je njihovim besedilom dajalo
obstanek in recepcijo le prepisovanje in širjenje v rokopisni obliki, ali kratko,
rokopisna kultura.
Kakor v slovenski književnosti 16. stoletja je tudi v 17. stoletju glavni način literarnega
ustvarjanja bil sprejetje določenega avtoritativnega latinskega ali nemškega besedila,
118 Matija Ogrin
ki ga je slovenski pisec prevajal, toda tako, da ga je tudi preoblikoval in variiral. To
je brez dvoma skupna lastnost številnih zgodnjih besedil slovenskega slovstva v dobi,
ko pojem izvirnosti ni razločno obstajal ali ni imel praktične veljave. Ustvarjalnost
je bila pojmovana kot zmožnost razpolagati in po svoje na novo oblikovati elemente,
podane že z izročilom.
Skalarjev rokopis, 1643
Tezo, da naj bi bila sreda 17. stoletja v slovenski literarni zgodovini doba »mrtvila«
ali »slovstvenega zastoja«, češ da od Čandkovega malega katekizma leta 1615 do
Schönlebnovih Evangelia inu lystuvi leta 1672 ni izšla nobena slovenska knjiga,
spodnese vrsta rokopisov, ki izpričujejo intenzivno književno dejavnost v dobi
katoliške obnove in baroka. Eden od teh je obsežni Skalarjev rokopis, napisan
okrog leta 1643. V znanstvenokritični izdaji ga je objavila Monika Deželak Trojar
in opravila temeljno raziskavo (Skalar 2011).
3
Adam Skalar je bil pomemben pisec zgodnjega slovenskega baroka. Z njegovimi
prevodi je v slovensko slovstvo vstopila nova zvrst – meditativna proza. Živel in
deloval je v prvi polovici 17. stoletja na Gorenjskem. O njem trdno vemo le to,
da je kot kaplan deloval v Šmartinu pri Kranju do leta 1647, nato pa do leta 1658
v Kranju, sprva še kot kaplan, nato kot kranjski vikar, t.j. župnikov namestnik
(Deželak Trojar 2011a: 920–921).
Napisal je obsežen rokopis na skoraj 900 straneh, v katerem je zbral tri svoje prevode
iz nemške asketične oziroma meditativne proze. Eno besedilo je nedokončan spis
neznanega izvora, tri pa so popolna.
Prvo besedilo novi naslov Šula tiga premišluvana, prevedeno je po knjigi frančiškana
Johanna Wolffa Schuel der Betrachtung iz leta 1633. Skalar jo je torej prevajal komaj
10 let po izidu. Kot je ugotovila Monika Deželak Trojar, je iz obsežne Wolffove
knjige Skalar izbral drugega od treh delov, ga mestoma ponekod še okrajšal in strnil,
sicer pa prevajal zvesto po izvirniku (Deželak Trojar 2011a: 922–923) in napisal
čez 380 strani. Vsebina »Šule« je meditacija o Jezusovem in Marijinem življenju,
povzetem v 15 skrivnostih rožnega venca. Tako je vsebina pregledno razčlenjena
na 15 poglavij, vsako izhaja iz kratkega evangeljskega odlomka. Vsako poglavje je
komponirano tridelno: premišljevalni del razvija razlago evangeljskega odlomka,
temelječo na patrističnih in srednjeveških virih: oblikovana je kot meditativna
pripoved o dogodku, zato je prepletena z mnogimi legendarnimi prvinami in
alegorijami, pa tudi realističnimi človeškimi motivi. Vse to napravi celotno pripoved
svežo, slikovito, prepričljivo. Sledijo »Navuki«, oprijemljivi miselni povzetki
ali sklepi iz pripovedi, ki jih lahko bralec sprejme kot vodila za ravnanje. Tretja
sestavina vsakega poglavja je »Molitov«, kjer so poudarjene poetično-meditativne
3
Opis rokopisa in digitalni faksimile sta dostopna v Registru rokopisov slovenskega slovstva (RRSS
Ms 40).
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 119
prvine besedila. Primer, kjer prevladujejo realistične, človeško-izkustvene prvine
pripovedi, je denimo odlomek o Marijinem obiskanju tete Elizabete:
Marija Divica je ostala per sveti Elizabeti tri mesce inu ob ti istim času je Elizabet svojga
lubiga sinu, svetiga Joanesa rodila, ta iste tri mesce je Marija Divica sveti Elizabeti
koker ena vdinana dekla gori stregla: hišo pomedla, drva pernesla, peč zakurila, ogniše
naredila, kuhala, pleničiče oprala, tiga lubiga otroka v svoje roke vzela, njega velikukrat
ogovorila, ukušvala, lubila inu k sebi pertišnila inu njega okuli nošila. Kader so vže
ti trije mesci pretekli, je nej po svetim Jozefu dolg čas začel biti, za tiga volo je ona
slovu od svete Elizabeti vzela inu je šla s svojmi svetimi tovaršicomi zupet vʼNazeret.
(Skalar 2011: 56–57.)
Realistični elementi pripovedi so nanizani v retorični figuri naštevanja; vidimo, da
to naštevanje od gospodinjskih opravil spretno preide k izrazom ljubezni do deteta
Janeza Krstnika, ki so podani čutno in nazorno, še vedno v naštevanju, a tako, da se
pripoved v stopnjevanju dviga od gospodinjskih opravkov k izrazom Marijinih čustev.
Seveda je pripoved, ki jo v slovensko slovstvo 17. stoletja prinaša Adam Skalar,
lahko tudi polna čudežnega in nadnaravnega, ki je nekako »naravno« združeno s
čisto človeškimi doživljaji in občutji tega dogajanja. Takšen je denimo odlomek o
Jezusovem rojstvu v hlevu, kamor Marija in Jožef prideta po neuspešnem iskanju
prenočišča v Betlehemu. Poudarek, da so se ju usmilili revni ljudje – »Ti vbogi
ludje so se čez nje vsmilili inu v ti smrdeči, mrzli štalici en kraj dali,« je izrazito
frančiškanski. Čudežni prvini, božanska luč, ki se prikaže v hlevu, in angelsko
petje, imata oporo v evangeliju pri prizoru s pastirji, vendar se tu navezujeta na
srednjeveško izročilo o Jezusovem življenju:
O pul noči pak se je v ti štalici ena toku velika svetloba rezsvetila, koker ki more
tu sonce o puldan ta svet rezsvetliti, tam je šlišanu bilu tu neizrečenu inu sladku
angelsku petje. En vsaki se je gori zbudil, te čudese vidil, bil z velikim veselom inu
sladkustjo napolnen, inu vender nje vedel, kaj ima le-tu pomenit. V le-tim, kader
je bila Marija Divica zamaknena, ta štalica s to nazrečeno svetlobo obdana inu s
tim angelskim petjam češena, je ona svojga nar lubišiga sinu Jezusa Kristusa, tiga
sveta odrešenika inu izveličarja rodila. Koku je pak on iz nje divičniga telesa naprej
peršil, ona ni vedela (kateru tudi obeden angelc iz nebes ne more vedet), samuč je
nega zagledala pred sabo v ti naizrečeni svetlobi nagiga inu jokaječiga ležati, kir je
svoje svete ročice vnkaj iztegnil, koker de bi on otil svojo častito Mater prošiti, de
bi ga ona imela gori vzdignit, odeti, pokriti, obleči inu to maternu zvestust skažat.
Kader je tedaj ona, tu je Marija Divica, taku persrčnu ditetce pred sabo vidila ležati,
so nje od vesela vsi glidi začeli trepetati, od vesela se začela jokat, vzignila je to
lepu, persrčnu ditetce, z veliko častjo objema, to istu pertisne kʼsvojim svetim
diviškim prsom, opere s svojim maternim diviškim mlekom, zakaj ona ni ne vode,
ne babe obene imela. Pokliče svetiga Jozefa, katerimu od vesela pokaže to čartanu
detece, čez kateru se je on od velikiga vesela zjokal, koker tudi vsi ti drugi vbogi
ludje v ti štalici, so ga za praviga Boga inu Gospuda spoznali inu molili … (Skalar
2011: 82–85.)
120 Matija Ogrin
V odlomku se čudežno in naravno nevsiljivo prežemata, ker ju spaja literarno
oblikovanje teksta: opazimo uvodno komparacijo o soncu, nato dvojno formulo
(»neizrečenu inu sladku angelsku petje«; »z velikim veselom inu sladkustjo«),
retorično naštevanje (»gori vzdignit, odeti, pokriti, obleči«), predvsem pa v
stopnjevanje v sklepnem delu (»glidi začeli trepetati /…/ diviškim mlekom«).
Mnogi premišljevalni razdelki so strukturirani še v retorična vprašanja in odgovore,
ki so sami spet razčlenjeni v bogate figure iteracij in klimaksov, npr. premišljevanje
o veselju v nebesih nad odrešenjem človeka, ki prihaja na svet ob Angelovem
oznanjenju Mariji:
rezveselijo se s Sveto Trojico vsi kori angelski. Kaj imajo za enu vesele? Odguvor:
enu taku veliku vesele, katero obena zastopnost na more zapopasti, obeden jezik izreči,
kateru obenu oku ni vidilu, obenu uhu ni zašlišalu §. Kaj se je za enu vesele izgodilu
v nebesih, na katero vižo se je zgodilu to istu vesele? Odguvor: iz petjam, iz hvalo
inu častjo. Za čez volo se je to istu vesele izgodilu? Za volo odrešena tiga človeskiga
spolu … (Skalar 2011: 42.)
Celotna Skalarjeva Šula tiga premišluvana je torej literarna ubeseditev tistih
poglavitnih odlomkov evangelija, ki jih kontemplira molitev rožnega venca v 15
skrivnostih in ki, teološko povedano, predstavljajo jedro zgodovine odrešenja. Pri
tem je pomembno, da je to ne samo prvo znano poglobljeno besedilo na temo rožnega
venca, marveč je sploh najzgodnejše ohranjeno besedilo s celotno rožnovensko
tematsko strukturo veselega, žalostnega in častitljivega dela v slovenskem jeziku.
In čeprav je nastalo dobrih trideset let pred Bratovskimi buqvicami sv. roženkranca
Matije Kastelca (1678), je precej zahtevnejše in bolj poglobljeno – kar verjetno
pomeni, da je Skalar to besedilo priredil za člane neke rožnovenske bratovščine,
ki jim je bila sama rožnovenska pobožnost že domača. Za razumevanje širšega
konteksta tega besedila ga je torej treba upoštevati v povezavi z rožnovenskimi
pesnitvami in molitvami Budimpeštanskega rokopisa (Ogrin 2019: 101–109,
237–240) in Kalobskega rokopisa (Legiša 1973: 87–93, 93–100), ki sta oba iz
približno istega časa.
Skalarjev rokopis vsebuje še dve pomembni besedili. Eno je asketična meditacija
o misteriju pekla z naslovom Vselaj inu nikoli, to je večnost – literarno pretresljivo
izpisano premišljevanje o skrivnosti pogubljenja.
4
Toda še bolj pomembna se zdi Skalarjeva priredba Eksemplar od svetiga Bonaventura,
ki je zahtevnejše spekulativno besedilo, asketika višje ravni, ki se navezuje na bogato
evropsko srednjeveško in antično tradicijo samogovora, zlasti pri sv. Avguštinu
in sv. Bonaventuri. Zapleteno tekstnokritično ozadje tega besedila s prehodom od
latinskega mističnega besedila Soliloquium sv. Bonaventure k poznejšim latinskim
predelavam, nato pa v nemško priredbo in od tam prek Skalarja v slovensko
4
Sprva sem skupaj s prof. Marijanom Smolikom menil, da je Vselaj inu nikoli Skalarjevo izvirno
besedilo (Ogrin 2011b: 932, 938, 944). To mnenje je verjetno napačno, Monika Deželak Trojar me
je opozorila na nemško duhovno besedilo, po katerem je Skalar to meditacijo verjetno priredil.
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 121
redakcijo, je zdaj raziskano (Deželak Trojar 2012): pomembno je spoznanje, da
ob branju Skalarjevega besedila slovenski bralec ni prihajal samo v stik z daljšim
izročilom tega teksta, »z nemškim prevodom in predelavo Bonaventurovega spisa,
ampak tudi z bogato tradicijo samogovora kot filozofsko-literarne zvrsti. Besedilo
Bonaventurovega izvornega Solilokvija bralca popelje vse od antike (sv. Avguštin)
pa do 13. stoletja (sv. Hugo od svetega Viktorja),« poznejše psevdo-predelave pa
so bralcu ta spis posredovale iz poznega srednjega veka v novi vek (Deželak Trojar
2012: 237–238).
Skalarjev rokopis je pomemben tudi kot »spomenik določene razvojne stopnje
slovenskega knjižnega jezika 17. stoletja,« kot je ugotovila Martina Orožen, »ki
se kaže v dveh Skalarjevih gorenjskih knjižnih različicah, starejši in mlajši: Šula
tiga premišluvana izkazuje bolj arhaično glasovno in oblikovno podobo gorenjske
knjižnojezikovne različice, Eksemplar od svetiga Bonaventura pa mlajšo, izraziteje
govorno vplivano« (Deželak Trojar 2011b: 85).
Ena od velikih odlik tega spisa je, da je z njim prvikrat vstopila v slovenski jezik
globoka, temeljna samorefleksija: kdo sem, od kod sem prišel, kaj delam na svetu?
Monološko samospraševanje se razpre tudi v dialog med »človekom« in zbegano
»dušo«, v njunih pogovorih pa »samogovor v Skalarjevem prevodu ni več le
literarna oblika in retorično-filozofska zvrst, ampak tudi oblika mistične molitve
baročnega človeka k Bogu« (Deželak Trojar 2012: 223). V uvodnem delu denimo
srečamo takšne nize temeljnega samospraševanja, ki koristijo človeku bolj, pravi
avtor, kakor spoznanje o močeh vseh zelišč in celo o »teku nebes«:
Zakaj s. Chris(ostom). pravi: ‚Sam sebe spoznati, je teh velkih modrosti ena.‘ S.
Ambros(ius) pravi: ‚Spoznaj se, človek, kaj inu kdo si ti, merkaj nase, kaj gre v toje
misli, kaj gre s tebe v dajno no v besedah.‘ Zato pogosto, o duša, preudari toje živlene,
kolku v dobrim gori jemleš, kolko se povišaš, koku se v dajnu zadržiš, koku se v želah
tojih rovnaš, koku glih ali krivo si zʼBogam, koku blizo ali deleč si od njega. Verjemi
me, de ti bule nuca, keder sama sebe spoznaš, koker de bi vseh nebes tek, kraft no moč
vseh zeliš, vseh človekov kompleksjon, vseh stvari naturo spoznala; vselej tedej nase
gledaj, regiraj toje želje inu toje dela, mojstri hojo tojih noh. Richardus pravi: ‚Skuzi
soje lastno spoznanje bo oku tega srca čisto, to srce močneši, ta pamet vekši.‘ Ker
sam sebe na spozna, na more prov soditi, zanikrn je ta, kateri sojga duha na probira
inu ne zna, ta na ve, kaj od S. Duha držati. Zato, o duša, drži nauk teh s. včenikov inu
nar pred obrni toje oči k sončnimo izhodu, to je, premisli, od kod ti prideš, pomisli,
koku si žlahtna od tega mojstra te nature stvarjena, koku namarno si skuzi fraj volo z
greham tojo lepo štalt zgubila inu kolkukrat iz velike dobrote božje se spet gori vzeta
/v/ gnado … (Skalar 2011: 412–423.)
Ta prvovrstna refleksija je bila namenjena slovenskim bralcem v času katoliške obnove
prve polovice 17. stoletja in v stiskah pomanjkanja zaradi tridesetletne vojne. Skalar
jo je izgotovil v kaligrafsko pripravljenem čistopisu, ki je bil namenjen za objavo
(Deželak Trojar 2011b: 85). Če bi izšla v tiskani knjigi, bi brez dvoma bogatila
življenje mnogih Slovencev baročne dobe in spodbudila nastanek sorodnih besedil
z visoko ravnjo intelektualne kulture. Vendar težav v natisom ni uspelo premagati
122 Matija Ogrin
ne Skalarjevemu rokopisu ne Skalarjevi pesmarici (Gabrovšek Homšak 2017)
ne Kalobskemu rokopisu, ki so vsi nastali sočasno in se nam ohranili, ne drugim
rokopisom ustvarjalnega 17. stoletja, ki so se nekateri ohranili, mnogi žal propadli.
Verjetno je bila prav tridesetletna vojna s svojimi finančnimi bremeni tista teža,
ki je ta in mnoga druga besedila zadrževala v območju rokopisne kulture (Ogrin
2020c). Toda Adam Skalar je, četudi le v območju rokopisnega slovstva, napravil
veliko kulturno delo: z njegovim rokopisom je iskanje zadnjega temelja človekove
eksistence prvikrat prodrlo v globoki samorefleksiji iz bogatega latinskega zaledja
srednjega veka v slovenski jezik novega veka, zato se je tu v slovenščini prvikrat
razprlo znamenito samospraševanje: »Kam jest grem, od kod sem inu kaj sem?«
(Skalar 2011: 420).
Hoja za Kristusom, 1659
Imitatio Christi, kot se glasi izvirni naslov Hoje za Kristusom, velja za eno najbolj
vplivnih knjig krščanske duhovnosti, »verjetno najbolj brano knjigo za Svetim
pismom« (Catholic Encyclopedia), ali kot je zapisal teolog Ivan Platovnjak: še v
prejšnjem stoletju je bila »poleg evangelijev najbolj brana knjiga med katoličani.
Velja tako rekoč za peti evangelij. Samo Sveto pismo je prevedeno v več jezikov«
(Kempčan 2011: 445).
V letih pred ali do 1440 je to klasično delo napisal nemški avguštinski korar Tomaž
iz mesta Kempen, imenovan à Kempis, t.j. Kempčan (cca. 1380–1471). Tomaževa
knjiga o zgledovanju ali hoji za Kristusom je najbolj znano delo sočasne duhovne
usmeritve, ki je dobila ime devotio moderna (moderna pobožnost) in je trajala do
16. stoletja: poudarjala je vrednost notranjega življenja nasproti manj vrednim
pozunanjenim opravilom, osebno spokorno življenje kot pomembnejše, vrednejše
od ceremonialnosti in videza. Devotio moderna je bila neke vrste obnova verskega
življenja še pred razkolom reformacije. Hoja za Kristusom kot njena najbolj cenjena
knjiga v obliki kratkih izrekov, zelo strnjenih in domišljenih, novincu predlaga
nasvete za duhovno napredovanje. Mnogi so izraženi v priostreni obliki retoričnega
kontrasta, npr.: »Jezus ima sedaj mnogo prijateljev svojega nebeškega kraljestva, ali
malo takih, ki bi nosili njegov križ. /…/ Mnogo jih hodi za Jezusom do lomljenja
kruha, a malo do tja, ko bo treba piti kelih trpljenja« (Kempčan 1994: II, 11). Celotno
knjigo sestavljajo takšni zgoščeni, kratki izreki; ne gre torej za pripovedno prozo,
ampak v pravem pomenu za meditativno – seveda pa je v takšnih strnjenih stavkih
še bolj prišla do izraza vloga literarnega upovedovanja.
Razumljivo je, da je v času katoliške obnove in baroka nastopil skrajni čas, ko je bilo
to klasično delo krščanske asketike zaželeno izraziti tudi v slovenščini. Do danes
je nastalo najmanj osem različnih slovenskih prevodov in več ponatisov; po njih je
bila Hoja za Kristusom tudi med Slovenci brez dvoma ena najbolj branih knjig v
zadnjih štirih stoletjih. Ali je kakšen prevod nastal že v 1. polovici 17. stoletja, ne
vemo. Toda že v 2. polovici 17. stoletja sta izpričana kar dva prevoda: najstarejši
ohranjeni slovenski prevod je pripravil jezuit Andrej Jankovič (ali Ivankovič,
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 123
1621–1674). Ta je pripravil rokopis z naslovom Od za Kristusam hojenja bukvice
samočetrte, datiran je (verjetno) leta 1659. Drugi prevod je v približno istem času
ali malo pozneje pripravil novomeški kanonik Matija Kastelec (1620–1688); o tem
prevodu je med drugimi Kastelčevimi rokopisi poročal Valvasor, nato Pohlin idr.,
toda žal je bil med tistimi, ki so se izgubili. Poznejše prevode so pripravili pater
Hipolit Novomeški (1719), Frančišek Mihael Paglovec (1745), Janez Zalokar (1820),
ki je knjigi prvi dal sedanji, splošno uveljavljeni naslov, in več drugih.
5
Slika 1: Jankovičev prevod Hoje za Kristusom (vir: NRSS – Neznani rokopisi slovenskega
slovstva, splet).
5
Podroben pregled vseh prevodov in ponatisov je pripravil Marijan Smolik (Kempčan 2011: 443–444).
124 Matija Ogrin
Jankovičev rokopis Hoje za Kristusom (RRSS Ms 86),
6
hrani ga Narodna in
univerzitetna knjižnica, je v več pogledih izjemen. V podnaslovu ima isto razlikovanje
med Kranjci in Slovenci ter izrecno omembo slovenskega jezika kakor starejše
knjige 17. in prej 16. stoletja: Vsim Catholiskim Krainzom inu Slouenzom h dobrimu:
S nouizh S Latinskiga, na Slouenski jesik svestu preloshene, skusi eniga s Touarshtva
Iesusoviga. Jankovič je napisal predgovor, ki je že sam po sebi kakovostna meditativna
proza: naša življenjska pot je težavna, polna preprek, zato potrebujemo vodnika,
»pelavca«, in kdo je boljši peljavec kot sam Jezus (v kritičnem prepisu):
Ti, pravim jest, muj Jesu, kateri si sam ta pot, ta pravica inu tu živlejne, kateri si od
Buga poslan en vučenik, inu ti ta pot te risnice vernu vučiš, tudi s tem exemplam pelaš
h živlejnu. Zagvišnu, tvoje živlejne je nam ena podoba h živlejnu inu kateri v čislu
(število) tih keršnikou perštiven hoče biti, more po tvoih stopinah hoditi, po spričovajnu
tiga Jogra, kateriga si ti lubil, kir pravi: kateri v Kristušu prebiva, koker je on hodel, za
jnim more tudi hoditi. Koku tedaj ne pujdemo za tabo, aku nikdar v glihih stopiniah,
vsaj od daleč, kar naša slabust premore; zakaj velika čast je jeti za Gospudam. (RRSS
Ms 86: fol. 4r–4v.)
Ena od pomembnih stalnic Hoje za Kristusom je tema spoznanja samega sebe –
pomembnost resnicoljubnosti pred samim sabo, še več, pomen vpogleda vase.
Temeljna tema je podobna, kakor smo jo srečali pri Skalarju na ozadju sv. Bonaventure.
Jedrnato je predstavljena mdr. v II. knjigi, 5. poglavje. Za primerjavo ponudimo
besedilo v Ušeničnikovi redakciji, ki, močno izboljšano, temelji na prevodih 19.
stoletja:
Notranjemu človeku je skrb zase nad vse skrbi.
In kdor nase zvesto pazi, lahko o drugih molči. /…/
Kje si, kadar sam zase ne veš?
In če si vse preletel, sam sebe pa zanemaril, kaj si s tem pridobil?
Ako želiš imeti mir in pravo edinost, treba, da vse drugo pustiš in le sam nase paziš.
(HK II, 5, 2 – Kempčan 1994.)
Jankovičev prevod tega prvovrstnega odlomka, ki tematizira eno osrednjih tem
kontemplativnega in osebnostnega življenja, je v primeri z izčiščenim Ušeničnikovim
tekstom seveda arhaičen, toda priznati moramo, da najde nekatere odlične rešitve:
En snotrajni zhlouik zhes sebe samiga skerb, usem drugim skerbam naprej ulezhe.
Jnu kateri na samiga ſebe suestu gleda, luhku od drugih molzhӱ. /…/
Kei ſi, kadar ſam ſebi v‘prizho niſsi?
Inu kadar si use pretekel, kai ſi (ſam ſebe sapusteozh) dobil?
Aku hozh pokoi iemeti, inu prauo enoto: je potreba, de sate, uſe uershesh, inu le tebe
ſamiga pred ozhima imash. (HK II, 5, 2 – Jankovič, RRSS Ms 86, fol. 44v.)
Opazimo lahko en sam germanizem v prvi vrstici (kalk »naprej vleči« iz vorziehen:
dati prednost, raje imeti); druga je skoraj enaka modernemu prevodu, tretja vrstica
pa ponudi rešitev, ki je v nekem smislu točnejša: kje si, kadar nisi sam sebi navzoč?
6
Opis rokopisa in digitalni faksimile sta dostopna v Registru rokopisov slovenskega slovstva na spletu.
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 125
– »Kei ſi, kadar ſam ſebi v‘prizho niſsi?« Odlomek namreč govori o brezglavem,
neurejenem človekovem hitenju med zunanjimi opravki, v katerem človek sam sebe
izgubi. Nasprotje tej izgubljenosti pa Jankovičevo vprašanje poimenuje z besedno
zvezo »biti ſebi v‘prizho«, t.j. biti sam sebi navzoč, se duhovno motriti in od tod
urejeno, smiselno ravnati. V zadnji vrstici navedka, ki nagovarja k zavračanju
pretiranih zunanjih aktivnosti in k pozornosti nase, je zanimiva prevajalska rešitev, ki
pravi, da s tem človeku uspe v sebi »pokoi iemeti, inu prauo enoto«. Sad introspekcije,
motrenja sebe, sta torej pokoj in enota, notranji mir in enotnost osebe.
Tretja knjiga Hoje za Kristusom je oblikovana kot retorični dialog med osebo, ki želi
duhovno napredovati, in Jezusom, ki z odgovori nakazuje pot osebne izpopolnitve.
O skrivnem delovanju samoljubja, ki ga Jankovič imenuje »lastna lubesen«, govori
poglavje »O tem, da nas samoljubje zelo odvrača od večne dobrote – De lastna
lubesen od narvegshiga dobriga silnu nesaj dershÿ.«
Syn, tebi je dati vse sa vse, inu nizh tvoiga lastniga jemeti.
Veidi, de tebi tvoia lastna lubesen vezh skoduje, koker kakershna
kuli druga tiga sveta rezh. Po lubesni inu nagneinu, kateru
imash ali noſsish (do sebe), ſe ena vsaka rezh, vezh ali mein, tebe dershÿ. (HK III,
27, 1 – Jankovič, RRSS Ms 86, fol. 95v.)
Misel, izražena v tem odlomku, povzema eno od jedrnih spoznanj, skupno mnogim,
morda celo vsem meniškim tradicijam, tako krščanskim kakor vzhodnim. Nadvse
aktualno je tudi, da se ta misel o človekovem odnosu do stvari kot zrcalu, v katerem
se dejansko kaže ali v njem deluje naš odnos do samega sebe, smiselno dopolnjuje
z nekaterimi dognanji novejše globinske psihologije in psihoanalize. Nize in
stopnjevanja takšnih zgoščenih, pregnantnih izrekov korarja Tomaža Kempčana je
jezuit Andrej Jankovič sredi 17. stoletja kot prvi – ali med prvimi – skušal izraziti v
knjižni slovenščini. Kljub pomanjkljivostim njegovega zgodnjega poskusa moremo v
njem, podobno kot pri Skalarjevem rokopisu, videti prvi prodor osebno poglobljene
evropske duhovnosti devotio moderna v duhovno kulturo slovenskega jezika in v
duhovno bit mnogih rodov slovenskih bralcev.
Iz 17. v 18. stoletje
Na poti po 17. stoletju bi se morali nujno ustaviti tudi pri delih kanonika Matije
Kastelca, izjemno pomembnega in plodovitega pisca zgodnjega slovenskega
literarnega baroka, vendar jih bomo v tem kratkem pregledu samo omenili. Literarne
zgodovine, ki niso upoštevale rokopisnega slovstva, temveč le natisnjene knjige,
so datirale začetek našega slovstvenega baroka s Kastelčevo imenitno asketično
knjigo Bratovske buqvice sv. roženkranca (1678). Če upoštevamo vso raznoliko
slovstveno ustvarjalnost 17. stoletja na Slovenskem, se zdi bolj primerna presoja,
da je Kastelec ne toliko začetnik, marveč eden od vrhov slovenskega baročnega
slovstva (Ogrin 2020a: 149). Omenjeni bratovščinski knjigi je leta 1682 dodal še
obsežno zbirko besedil za pripravo bolnikov na smrt Modus juvandi agonizantes in
126 Matija Ogrin
so ju pogosto vezali v skupen izvod. Obe knjigi sta zbirki prevedenih in prirejenih
krajših molitvenih besedil, vendar je Kastelec mnoga napisal v izrazito meditativnem
tonu z literarnim pridihom: v daljših, tudi kompleksnih stavčnih periodah, z mnogimi
okrasnimi pridevki, dvojno formulo in stopnjevanji, zato jih dojemamo tudi kot
(pol)literarna besedila. Še pomembnejše Kastelčevo delo je Nebeški cil (1684),
ki je prvovrstna zbirka baročnih meditativnih besedil o človekovem usmerjanju k
poslednjemu, presežnemu cilju v večnosti. Kastelec skuša bralcu pokazati, da ko
se človek zavestno usmerja k najvišjemu dobremu, v tem duhovnem prizadevanju
dosega tudi najvišjo, skrajno izpopolnitev lastnega bivanja. Značilne cilje asketike
ali literature duhovne izgradnje je v svoji knjigi Kastelec opredelil že z naslovom
in podnaslovom: Nebeſhki zyl, tú je teh svetih ozhakov sveistu premishlovanie: v‘
katerim se sapopade visha te zhednosti lubiti, inu pred hudim djanîam béshati: na
tú vézhnu spumniti, inu Bogá prou lubiti. Tudi ta knjiga je napisana z nemajhnim
darom za literarno oblikovanje, usmerjeno h kristalizaciji predstavitve o človekovem
najvišjem dobrem.
Čeprav se tako po jezikovnih kakor literarnih plateh Kastelčeva meditativna proza
bolj odlikuje kot denimo Skalarjeva, ki je vendarle stala bliže začetkom literarnega
ustvarjanja katoliške obnove, se ji tu ne bomo dalje posvečali. Razlog je tudi ta, da
podzvrst kot takšno, ki jo Kastelec nadaljuje, nekoliko poznamo že iz Skalarjeve
Šule tiga premišluvana in Exemplarja od svetiga Bonaventura .
Pač pa je ob Kastelcu smiselno opozoriti na žal nevidni, izgubljeni del njegovega
opusa, med katerim je bil ne samo rokopis prevoda Hoje za Kristusom, ampak mdr.
dvoje del, ki sta izhajali iz podzvrsti asketike speculum ( Spiegel, prim. Hiepe 1964)
kot kažeta njuna naslova: Špejgel duhovni, od začetka inu konca človeskiga živenja in
Špegel te čistosti (Glonar 2013). Frančiškan Anton Brešan je v tej podzvrsti napisal
izgubljeno rokopisno delo Speculum Christianum (Ogrin 2018).
Če je bilo 17. stoletje na Slovenskem tako kreativno in je kljub propadu rokopisov
ostalo toliko sledi za različnimi slovenskimi besedili meditativne proze (o pesmih
in dramatiki tu sploh ne govorimo), potem moramo sklepati, da razmeroma pičli
podatki, ki jih imamo v tem pogledu iz zgodnjega 18. stoletja, ne pomenijo nujno
pičle ustvarjalnosti, marveč bolj verjetno, da nam manjkajo podatki o besedilih.
Enega od primerov meditativne proze iz prve polovice 18. stoletja bi lahko videli
med knjigami Frančiška Mihaela Paglovca (1679–1759), denimo v besedilu, ki ga
je dodal na konec svoje izdaje Evangelia inu branja leta 1741 z naslovom »Kratku
reslozhenje (rezloženje) chriſtianſke vere, na visho ene hiſtorie, koku ona je imela
ſvoj sazhetik v’ſtuarjeniu, inu sazhetku tiga ſveita« (EvL 1741: sklepno besedilo).
Vsebina tega slikovito napisanega, razgibanega, a hkrati zelo strnjenega Paglovčevega
besedila, je zgoščen, toda izjemno jasen povzetek zgodovine odrešenja od Božjega
stvarjenja angelov in sveta prek izvirnega greha do Jezusovega odrešilnega trpljenja
in končnega vesoljnega kraljevanja. Besede v podnaslovu »na visho ene hiſtorie«
nakazujejo, kar je sicer izraženo v slogu in retoričnih formah te zgodbe: literarno
naravo te pripovedi; če jo je Paglovec napisal sam, brez neposredne predloge,
potrjuje njegovo nadarjenost.
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 127
Brez dvoma so že v tej dobi, v prvi polovici 18. stoletja, nastali tudi rokopisi drugih,
z današnjega gledišča neznanih in novih zvrsti slovenske meditativne proze – zlasti
eshatološka, apokaliptična in pasijonska besedila. Vendar so se nam njihovi zapisi
ohranili šele iz poznejše dobe: iz druge polovice 18. stoletja in še zlasti iz zgodnjega
v 19. stoletja.
Antikrist, 1767
Vse od zgodnjih časov krščanstva je prvo Cerkev spremljala ideja o možnosti
prihoda Kristusovega nasprotnika, antikrista, ki naj bi predvidoma izšel izmed
samih kristjanov, jih s pomočjo Satana razdvojil in zapeljal k potvorjenemu nauku
(omembe že v prvem pismu apostola Janeza, 1 Jn 2,18.22) ter naj bi nazadnje
vzpostavil nasilno zemeljsko oblast, s katero se bo on sam predstavil kot odrešenik
človeštva. Zaradi preganjanja kristjanov prvih stoletij se je ta ideja podrobneje
razvila že v času cerkvenih očetov, t.j. v pozni antiki, ki so antikrista videli v
cesarju Neronu in drugih oblastnikih. Že od začetka je bila povezana z idejo, da
bo antikrist nastopil ob koncu zgodovine in da bo njegovo uničenje dopolnjeno s
koncem sveta. Na kratko: predstavo o prihodu, nasilju nad kristjani in končnem
propadu antikrista kot človeka, ki ga podpira hudi duh, je misel cerkvenih očetov,
še bolj pa srednjega veka, umeščala v širši teološki sklop vprašanj o koncu časa in
zgodovine – v eshatologijo, teološki nauk o poslednjih stvareh (Haeusler 1993).
Iz te obširne problematike je za slovensko književnost pomembno zlasti to, da je neki
nemški kapucin, p. Dionizij Luksemburški (Dionysius von Luxemburg, 1652–1703),
napisal knjigo Leben Antichristi (1682), ki je med Slovenci imela izjemno velik
odmev. Pater Dionizij je obširen nauk prejšnjih stoletij o antikristu in apokaliptiki v
tej knjigi ne le sistematično zbral, marveč – in to je za nas bistveno – ga je napisal
v nemščini kot ljudskem jeziku (namesto v latinščini) in ga izrazil v jasnem in
psihološko impresivnem slogu, tako da je bila pripoved razumljiva tudi preprostim,
a hkrati precizna v misli in nazorna v zgodovinskih detajlih. Zato je knjiga uspešno
izšla v več nemških izdajah in prevodih v tuje jezike – tudi v slovenščino, le da je
bila pot tega besedila v slovenskem jeziku zelo drugačna kakor v nemškem.
Prvi slovenski prevod Antikrista naj bi pripravil koroški bukovnik Matija Žegar
(1734–1798), doma verjetno iz Šentjakoba v Rožu (Kotnik Verčko 2016). Hrani
ga Koroška osrednja knjižnica na Ravnah. Bukovnik je sam opisal svojo vlogo pri
nastanku rokopisa v daljšem naslovu, ki se glasi:
Antichr(i)sta Shiullenie ali Lebn Antechrista Inu nia zieua mogozhnoſt uniagovam
Dianie nia zalla ſhivllenia Resnizhna poſhribinga tah pridiozhah Rezhi tiga Sveta
/…/ Vtem letu 1767. pak po svabeӱ Modrveſti na ſvovenski jeſik preberniane po tem
vezham dove vſeto inv preverſhane skves Mattiaſsa Shegaria sa voll nigovah dobrah
Periatellov. (Kotnik Ms 14: fol. 1.)
128 Matija Ogrin
V tem zanimivem naslovu izvemo, da knjiga vsebuje resnični opis prihodnjih stvari
sveta, t.j. opis predvidenega prihoda antikrista in njegovega delovanja. Pomemben
podatek je letnica zapisa, 1767. V času, ko je v osrednjem slovenskem prostoru
prevladalo poimenovanje kranjski jezik, koroški bukovnik svoj jezik razločno
imenuje slovenski . Pove tudi, da je bilo nemško besedilo po tem večem dole vzeto,
t.j. povzeto, strnjeno ali kot bi danes rekli, v prevodu je bilo tudi prirejeno, in da
je Mattias Žegar vse to storil zaradi svojih »dobrih prijateljev« – kar že izpričuje
obstoj neke območne skupnosti, ki se je za ta rokopis zanimala, ga brala in še zlasti
poslušala.
Žegarjev rokopis so nato prepisovali še drugi pisci. France Kotnik je evidentiral
vsaj 13 rokopisov (Kotnik 1944: 416–417), Niko Kuret (2013) celo 15, vendar
za večino od teh žal ne vemo, ali so se ohranili in kje se nahajajo. Enega od teh
rokopisov Antikrista , hrani ga Koroški deželni arhiv v Celovcu (RRSS Ms 17),
7
je
pripravil neznani koroški šolnik leta 1790 in svoj prepis opazno približal »takratni
(celo sedanji) knjižni normi« (Trivunović 2017: 318). Besedilo je še vedno narečno,
toda mnogo manj od drugih. Spodnji odlomek iz njegovega rokopisa opisuje prizor
po antikristovi osvojitvi svetne oblasti in proglasitvi samega sebe za boga, ko ob
vrhuncu preganjanja kristjanov Bog pošlje iz nebes sveta preroka Enoha in Elija
na ognjenem vozu v Jeruzalem in ko ta žalostno opazujeta posledice trinoštva:
Koku bo niema ta riezh kſerzu ſhla kok bo niema Serze vperſeh butalu, kir bota ſraventega
Veſelia tude nu milu sdihuvanje, klaguvanje ſhliſhala, Vun ſteh hramou, Turnou inu kih,
te brumne kriſtiane kieri bojo tam milo pruti Nebieſsam klizali sglasno ſhtimo na Jesusa
Sapomuzh Oh! Bug koku bo niema tu Sdihuvanje tu Serze omezhilu, oh! kaj Sa eno
vſmilenje bota ona dua ſhniemi mela Oh! koku britku bota jokala inu klaguvala, kir bo
niema Vedeozh deti Sveti Lidi ſo glih Satega V oli vjezho Vrſheni, kir niſo notli ſvojo
Vero Satait inu te Pilde Antikriſtave modlit kai Sa ena shaloſt bo niema kſerzu ſtopila
kader bota Videla nauvſih plazeh te gauge, kolieſse, kir Ludi obieſhejo inu Lomjo inu
bota doli vſela de je shie Veliko Ludi martraneh gratalu Oh koku bota Lete obshaluvala
koker hitro bota vJerusalem priſhla
kai pa mieniſh? koku ſebojo ti Judi inu dou odſtopleni kriſtiani v ſtraſhili kir bojo te
ogneni Vuſs tam Videli inu vſe kar je gore nabo nizh drugiga koker ogin inu plemen
inu bo eno Veliko Svetlobo od ſebe dau, kolieſse bojo sgol ogin /…/ oni ſebodo tude
sazhudili inu preſtraſhili inu ſebodo bali koker bi otli Szagat ani bode vtempel tekli inu
Antikriſta Sapomuzh proſili Sakaj oni ſe bodo bali de te ogneni Vuſs kar koi koine ne
oſmodiu temuzh tu meſtu preſhgau inu Seſhgau … (RRSS Ms 17, fol. 71v.)
Čeprav tudi tu manjkajo ločila in še marsikaj, je to besedilo mnogo bolj urejeno
kakor so bukovniška. Kljub temu lahko nazorno vidimo že v prvem odstavku,
kako psihološko prodorno in sodoživljajoče je podan prikaz žalosti obeh prerokov
ob tem, kar vidita in slišita. Drugi odstavek dokaj slikovito prikaže čudežni
biblični element – ognjeni voz preroka Elije. V teh nekaj vrsticah se ubrano
povezujeta dve izmed več prvin, zaradi katerih je bilo to delo tako široko priljubljeno:
čustveno doživljajsko opisovanje dogodkov, ki bralca prevzame in psihološko
7
Prim. Register rokopisov slovenskega slovstva na spletu.
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 129
vplete v zgodbo, in močan vdor legendarnih, nadnaravnih, mitičnih prvin, ki kljub
človeškim zmotam, nasilju in zlu bdijo nad zgodovino, jo usmerjajo in posegajo
vanjo.
V spretnem prepletanju teh dveh vsebinskih elementov je del odgovora na vprašanje,
zakaj je bila rokopisna knjiga o antikristu tako priljubljena, da se je razširila v
množici rokopisov, od katerih se jih je še do polovice 20. stoletja ohranilo več kot
ducat. Drugi del odgovora je verjetno v tem, da so bukovniki in drugi koroški pisci
besedilo posredovali tako, da je njihovo prevajanje in prepisovanje bilo hkrati tudi
priredba, strnitev in besedilna variacija, prilagojena okusu, zmožnostim in horizontu
domačih bralcev in poslušalcev, njihovemu duhovnemu svetu, pa tudi jeziku in
narečju. Tretji del odgovora pa kaže videti v zunanjem zgodovinskem kontekstu: čas
poznega 18. stoletja in še dolgo v 19. stoletje je bila doba radikalnih razsvetljenskih
ukrepov, deloma že cesarice Marije Terezije (vladala 1740–1780), še mnogo bolj pa
njenega sina, cesarja Jožefa II. (sovladar 1765–1780, samostojno vladal 1780–1790).
Ti ukrepi so prinesli preprostim ljudem nekatere izboljšave življenja, npr. odpravo
osebne nesvobode in omejitev tlake; na drugi strani pa so ljudi prizadeli z grobim
poseganjem v utrjene oblike duhovnega življenja, ko so oblasti omejevale in zatirale
romanja, križev pot, procesije, češčenje svetnikov in Matere božje, pasijonske igre,
ukinili so bratovščine, preganjali redovnike itn. Kako prizadeti in pohujšani so bili
verniki, konkretno prikaže primer, ko so oblasti v Železni Kapli hotele preprečiti
češčenje Marije v božjepotni cerkvi sv. Marije v Trnju, kar je izzvalo revolt.
8
V takšnem vzdušju, ko se je smešilo in zatiralo vse, kar je bilo poprej stoletja sveto
in češčeno, so ljudje tem bolj verjeli, da se bližajo apokaliptični časi in da med
razsvetljenskimi uradniki nekateri pripravljajo pot antikristu.
Prepisovalci teh priljubljenih rokopisov so seveda prepisali tudi zgoraj navedeni
dolgi naslov z omembo Matije Žegarja. Ali je torej rokopis Antikrista na Ravnah,
ki naj bi bil najstarejši, res Žegarjev, če so ga napisale kar tri roke, na kar je prva
opozorila Eva Trivunović (2017: 312–313)? Če upoštevamo še druge ohranjene
rokopise Antikrista, se vprašanje o besedilnem izročilu tega besedila močno zaplete.
Izkaže se, da v tem izročilu ne obstaja le eno deblo, ki bi torej v celoti izhajalo iz
»Žegarjevega« rokopisa. Obstajata marveč najmanj dve debli, torej sta obstajala
najmanj dva povsem različna prevoda nemške knjige patra Dionizija. Toda to že
sodi k nadaljnjim raziskavam.
Toda že to, kar o rokopisih Antikrista vemo doslej, nam omogoča, da razumemo, zakaj
so slovenski rokopisni prevodi in priredbe več kot 100 let dajali življenje dramatični
in pretresljivi pripovedi patra Dionizija Luksemburškega o moči in delovanju zla
v človeški zgodovini, zla, ki ga naposled premagajo moči, ki gospodujejo nad vso
zgodovino.
8
Prim. opis revolta med ljudstvom, ki ga je povzel Erich Prunč v kritični izdaji (Kapelski pasijon
2016: 424–429).
130 Matija Ogrin
Vita Christi, Poljanski rokopis in poslednje štiri stvari
Zvrst asketične literature, ki je imela v literarni ubeseditvi meditativne proze v
širšem evropskem okviru verjetno najbolj bogato zgodovino, je izročilo o Jezusovem
življenju – vita Christi. Veliko delo s tem naslovom, Vita Christi (Avsenik Nabergoj
2016), ki je dalo ime celotni zvrsti, je napisal pater Ludolf Saksonski (+1378), najprej
trideset let dominikanec, nato se je umaknil v samoto kartuzijanskega reda. Njegovo
delo je sinteza vsega, kar so evangeliji in cerkveni očetje sporočili o Jezusu – od
njegovega večnega rojstva iz Očeta prek njegovega utelešenja, odrešitve človeka po
križu in odhoda v slavo, vključno z meditacijami in molitvami (Moguel 1910). To
izjemno vplivno in prepisovano delo je vzpodbudilo nastanek drugih podobnih v tej
zvrsti. Eno zadnjih velikih del iz te polihistorske tradicije s težnjo, da bi univerzalno
zaobjeli čim več aspektov neizčrpnega misterija Jezusa Kristusa, je napisal nemški
kapucin Martin Cochemski (1634–1712): z naslovom Leben Christi je prvikrat izšlo
leta 1677 (von Mehr 1990), nato pa v brezštevilnih izdajah, zlasti v razširjenih z
naslovom Das Grosse Leben Christi. Napisal je še vrsto drugih asketičnih knjig, za
katere si danes težko predstavljamo, da so bile tako priljubljene, da so skupno izšle
samo v letih med 1666 in 1740 v več kot 450 izdajah, do 20. stoletja pa je izšlo precej
nad 1.500 izdaj (Meid 2009: 779). Razlog za ta nenavaden knjižni fenomen je, da
je Martin Cochemski pisal psihološko vživljajoče, zato prepričljivo in sugestivno,
ob tem pa je evangeljsko pripoved prepletal z nekanoničnim legendarnim izročilom
in ljudskimi predstavami, razlage cerkvenih očetov je dopolnjeval z apokrifnimi
prvinami, teološko dogmo je umeščal v živo izrisane položaje utripajočih literarnih
oseb. Vsa ta kompleksna, toda literarno enovita snov asketike patra Martina je
predstavljala v 17. stoletju svojevrstno literarno sintezo srednjeveške katoliške kulture.
Preprosti verni bralci različnih jezikov so bili nad njo navdušeni; razsvetljenci pa
so jo črtili kot »praznoverje« in »nerazumnost« in poskrbeli, da je državni indeks
njegove knjige prepovedal (Ogrin 2020b: 133–135).
Tudi slovenska književnost je baročni literarni fenomen Martina Cochemskega
sprejela vase – na svoj način. O tem, kdo je njegova dela prevajal in prirejal, nimamo
dokazov, toda zelo verjetno so to bili slovenski kapucini. Na Koroškem so prevedli
njegove svetniške legende, od dveh delov se je ohranil prvi z naslovom Dober Legent
teh Suetnikov (RRSS Ms 14), verjetno najobsežnejši rokopis v slovenskem jeziku
(Ogrin 2011a). Prevedli in predelali so njegove spise o štirih poslednjih stvareh
(Ogrin 2017), ki zahtevajo še vrsto samostojnih raziskav, saj so bili komaj nedavno
odkriti še neznani rokopisi. Bili so izredno priljubljeni, saj so njihovi pozni prepisi
nastajali še do srede 19. stoletja (RRSS Ms 34, 37, 112, 119, 121, 124). Toda delo,
ki je brez dvoma najpomembnejše in je njegovo odkritje prineslo največjo novost
v našem poznavanju baročnega slovstva v novejšem času, je velika pripoved o
Jezusovem življenju v sto poglavjih ali »postavah« na več kot 700 straneh folianta, ki
je po kraju najdbe imenovan Poljanski rokopis (RRSS Ms 23). Nastal je razmeroma
pozno, okrog leta 1800, morda celo nekaj let po tem (Ogrin 2011c).
Bistveno osredje vsakega odlomka tega besedila je motrenje Jezusovega življenja
in trpljenja, povzeto iz množice patrističnih in srednjeveških virov, komentarjev
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 131
in osebnih mističnih razodetij, prepleteno z legendarnimi izročili in predvsem
ubesedeno z veliko zmožnostjo vživetja in sodoživljanja. »Poljanski rokopis celotno
dogajanje podaja tako, da pri naslovniku vzbuja čim intenzivnejše in doživeto
čustvovanje z Jezusom ob njegovem trpljenju. Ključno je počlovečenje Božjega,
njegova čisto človeška izkušnja trpljenja, približana človeku tukaj in zdaj, ob čemer
Jezus še vedno ohranja tudi svoje božanske lastnosti. Čustveno sodoživljanje naj
bi naslovnika pripeljalo do odločitve za življenje strogo po Jezusovem zgledu«
(Žejn 2017: 188). Pogosto je čustveni naboj pripovedi usmerjen tudi tako, da
bralec Jezusovo trpljenje gleda kakor v »zrcalu« v doživljanju drugih oseb, zlasti
Matere božje. Marijino sočutje in žalovanje ob Jezusu sta v Poljanskem rokopisu
navzoča na mnogih mestih in v takšnem obsegu, da je treba v njem videti več kot
le psihološko upravičen moment pripovedi o Jezusovem trpljenju. Kot je opozorila
Irena Avsenik Nabergoj, se je vse od 12. stoletja dalje lirična upesnitev Marijinega
sočutja in bolečin v evropski književnosti oblikovala v široko razvejeno literarno zvrst
planctus Mariae – Marijin jok. V obširnih in literarno globokih opisih Marijinega
trpljenja v Poljanskem rokopisu moremo videti prav to: da je p. Martin Cochemski
tradicijo srednjeveškega planctus Mariae umestil in združil s pripovedjo o Jezusovem
pasijonu (Avsenik Nabergoj 2017: 105–107).
Iz obsežne in zelo razčlenjene pripovedi preberimo droben odlomek o tem, kako
Mati božja med Jezusovim križevim potom zaradi gneče odhiti s sv. Janezom nekaj
ulic naprej in ga tam pričakuje. V prvem stavku opazimo v besedah »katirga nje
duša lubi« subtilno referenco na Visoko pesem, v nadaljevanju na zgodbo o Suzani.
Evociran je Marijin notranji boj med bolečino ob pogledu na Jezusa in materinsko
zvestobo ter navezan na nadaljnje komparacije o njeni stanovitnosti:
Stala je pak ta eržalena mati dovgu časa na taistmo krajo inu je čakala na tiga, katirga
nje duša lubi. Stala je ta žlahtna Divica v en tak matern bridkust inu serčen žalost inu
v gorečih želah, sojga lubga sinu Jezusa skori vidti, de oben čudež na biv, keb v nje
truplu nje serce bse blu rezpočlu, toku de ona iz ta čista Suzana bla mogla reči: ‘Ah,
gorje meni, ah, težava, katira me povsod zadene, de jest na vem, kaj jest sturit al pustit’
bi imela.’ Dokler keb ona od tiga kraja preč al cilu ven iz mesta šla, deb ona ta martra
sojga otroka na vidla, le-tu na more ta materna zvestoba čez nje serce prenesti, deb
ona mogla tam na mestu obstati inu bolečine sojga sina gledat. To je blu nje skori na
mogoče, kir ona se je bala, deb tiga na mogla prestati. Zadenč je vener sklenila, ona oče
sojga lubga otroka perčakat, keb ona morebiti skuz ta pričnost njemo še en sam trošt
zamogla skazat. O kaj za enu perdrznene! O kaj za ena več koker moška stanovitnost je
le-tu blu, kob jest na enimo takimo kraju stati inu na mojga telesniga očeta čakat imov,
katir iz enim križam obložen po nadovžnim k smert pelan biv. Ah, Bogu se smili, koku
bi mogel meni tok hudo per serc biti, to bi ja blu namogoče, taka bridkust prestati inu
mojga očeta perčakat, zatori bi jest mogu al preč jeti al pak mogu od usmilejna umreti.
(RRSS Ms 23: fol. 485.)
9
Poljanski rokopis v priredbi neznanega, morda kapucinskega pisca, brez
dvoma predstavlja enega od vrhov meditativne proze v slovenskem baročnem
9
Opis rokopisa in digitalni faksimile sta dostopna v Registru rokopisov slovenskega slovstva na spletu.
132 Matija Ogrin
slovstvu: dogajanje je predstavljeno tako živo in sugestivno, da bralec dejansko
meditira ob podobah in prizorih, ne toliko ob molitvi, še manj ob izraženih
argumentih. Andrejka Žejn je opozorila na kompleksen retorični in medbesedilni
sestav Cochemovega besedila (Žejn 2017), ta sestav pa je umetniško prepričljiv
in doživljajsko učinkovit zaradi notranje enotnosti pisateljeve literarne
govorice.
Poljanski rokopis zdaleč ni edino rokopisno besedilo zvrsti vita Christi v slovenskem
baroku; nasprotno, v resnici je to prepis starejšega rokopisa, verjetno iz srede 18.
stoletja, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije (RRSS Ms 28). Žal je od več kot 900
strani tega rokopisa ohranjenih le okr. 80. Vendar iz tega ohranjenega fragmenta,
ki je preživel ujme modernega časa, lahko z gotovostjo sklenemo, da je Poljanski
rokopis od besede do besede prepisan iz rokopisa v Arhivu Slovenije in da je kot
apograf (poznejši prepis) le srečno ohranjena priča nekega besedilnega izročila,
katerega izvori in druge veje so se žal izgubili. Nastala je namreč cela družina
rokopisov o Jezusovem življenju, toda ohranjeni so večidel le fragmentarni deli,
posamezna poglavja ipd. (Ogrin 2017: 36).
Sklep
Asketična proza ali literatura duhovne izgradnje se je na Slovenskem razvila že v
prvi polovici 17. stoletja in se močno razmahnila v 18. ter zgodnjem 19. stoletju.
Kot pojem s področja teologije pomeni literaturo, namenjeno duhovni rasti kristjana,
zlasti njegovemu napredovanju v osebnostnem krepostnem življenju po vzoru
Jezusa Kristusa. Pojem meditativna proza v literarni vedi označuje besedila iste
vrste, vendar v ožjem izboru in z leposlovnega gledišča: vključuje le tista, ki jih
zaznamujejo določene estetske oz. literarne pripovedne odlike.
Velika večina slovenske meditativne proze katoliške obnove in baroka je nastala in se
širila med bralci ter nepismenimi poslušalci samo v rokopisih. Zato se je ohranilo le
malo del. Skalarjev rokopis (1643) in najstarejši ohranjeni prevod Hoje za Kristusom
Andreja Jankoviča (1659) predstavljata sredi 17. stoletja zgodnji prodor duhovnosti
devotio moderna v slovenski prostor – z njeno spodbudo bralcu k ponotranjenemu
osebnemu premišljevanju duhovnih razsežnosti vere, h kontemplativni obrnitvi
navznoter, k avtorefleksiji in motrenju samega sebe. Pri tem je bila meditativna
proza, ki jo je pisal Adam Skalar in podobno za njim Matija Kastelec, primerna
za izrazito literarno oblikovanje z mnogimi retoričnimi sredstvi, ki s slikovitimi
podobami in fantazijo učinkujejo na bralčeva čustva. Nasprotno pa je Hoja za
Kristusom tip meditativne proze, ki sestoji iz zgoščenih duhovnih izrekov, zelo
kratkih misli, katerih vsaka zase že zadošča za temeljito premišljevanje, ker izraža
neko osebno doživeto resnico asketičnega življenja; nizanje teh strnjenih, jedrnatih
misli v daljše odlomke, ki obsežejo stran ali dve majhnega formata, pa že zrcali
obsežno duhovno izkustvo asketskega življenja, usmerjenega po Jezusovem zgledu
k popolnosti. Ta tip meditativne proze tudi vključuje zmerna retorična sredstva na
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 133
stavčni ravni, vendar je tu mnogo bolj pomembna razumna, preudarna utemeljenost
vsakega izreka v resničnem duhovnem izkustvu.
S tem se nam v 17. stoletju že nakazujeta dve temeljni podzvrsti meditativne proze,
prva nekoliko bolj nagovarja človekovo imaginativno moč in temu ustrezajoča čustva,
druga bolj nagovarja spoznavne moči človekove pameti ali uma. V prvo podzvrst se
razvidno uvršča glavnina poznejše frančiškanske in kapucinske književnosti, vključno
z rokopisi o Antikristu in pripovedjo o Jezusovem življenju. Drugo podzvrst so brez
dvoma gojili tudi jezuiti, vendar je njihovo gradivo žal propadlo, izmed vsega se je
rešila le knjiga pridig Jerneja Basarja (1734), ki jo lahko – saj je izrecno namenjena
tudi samotnemu osebnemu branju – štejemo tako v območje homiletične oziroma
retorske proze kakor v polje asketike oziroma meditativne proze.
Daleč najbolj se je brez dvoma razvila že omenjena podzvrst pripovedi o Jezusovem
življenju, ki jo prvovrstno predstavljata Poljanski rokopis in z njim povezana skupina
rokopisov o poslednjih štirih stvareh – smrt, sodba, pekel, nebo. Ta besedila, ki na
odličen način predstavljajo slovensko baročno literarno kulturo, izpričujejo nekaj
bistveno pomembnega: da je na baročni duhovnosti utemeljeno doživljanje sveta in
samega sebe slovenski človek ohranjal navkljub raznim razsvetljenskim silnicam še
globoko v 19. stoletje – brez dvoma zato, ker je v tem branju odkrival pomemben
fundament svoje duhovne eksistence. Ker so bili baročni avtorji teh knjig v dobi
razsvetljenstva prepovedani, so slovenski pisci, verjetno zlasti redovniški, njihova
besedila slovenili in prirejali v rokopisnih objavah, ki so na svoj skromen način
ohranjale slovensko izročilo: njegovo duhovno in literarno kulturo.
Viri
EvL 1741 – Frančišek Mihael Paglovec: Evangelia inu branja. Ljubljana: Reichardt.
Dionysius von Luxemburg, 1716: Leben Antichristi, Oder: Ausführliche, gründliche und
Historische Beschreibung von den zukünfftigen Dingen der Welt. Wien und Brün: Georg
Lehman.
Kotnik Ms 14 – Kotnik Ms 14: Antichrsta shullenie ali Lebn Antechrista. Koroška osrednja
knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem.
RRSS – Ogrin, Matija (ur.): Register rokopisov slovenskega slovstva. Ljubljana: ZRC SAZU.
Literatura
Avsenik Nabergoj, Irena, 2016: Izvori in tradicija literarne zvrsti vita Christi v Poljanskem
rokopisu. Bogoslovni vestnik 76/3–4. 585–596.
Avsenik Nabergoj, Irena, 2017: Rokopisna tradicija literarne zvrsti planctus Mariae in Poljanski
rokopis. Bjelčevič, Aleksander Ogrin, Matija, in Perenič, Urška: Rokopisi slovenskega slovstva
od srednjega veka do moderne . Ljubljana: ZIFF. 103–110. (Obdobja 36).
Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company, New Advent. (Spletni vir,
8. 11. 2020)
134 Matija Ogrin
Deželak Trojar, Monika in Ogrin, Matija, 2018: Basar, Jernej (1683–1738). Novi Slovenski
biografski leksikon, 3 zv. : Slovenska biografija. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU. . (Dostop 2. 12. 2020.)
Deželak Trojar, Monika, 2011a: Vsebina Skalarjevih prevodov: Šula tiga premišluvanja
in Eksemplar od svetiga Bonaventura. Deželak Trojar, Monika (ur.): Skalarjev rokopis
1643: Editio princeps: Znanstvenokritična izdaja. . Ljubljana, Celje: ZRC SAZU, Celjska
Mohorjeva družba. 920–928.
Deželak Trojar, Monika, 2011b: Skalarjev rokopis 1643–2011: Elektronska znanstvenokritična
izdaja rokopisnega kodeksa. Kranjc, Simona (ur.): Meddisciplinarnost v slovenistiki. Ljubljana:
ZIFF. 83–88. (Obdobja 30).
Deželak Trojar, Monika, 2012: Skalarjev Eksemplar od svetiga Bonaventura: Predstavitev
nekaterih tekstnokritičnih vprašanj. Primerjalna književnost 35/3. 223–241.
France Kotnik, 1944: Bukovniški rokopisi antikrista. Velikonja, Narte idr.: Zbornik Zimske
pomoči. Ljubljana: Zimska pomoč. 415–424.
Gabrovšek Homšak, Darja, 2017: Fragment rokopisne pesmarice – še en Skalarjev rokopis?.
Bjelčevič, Aleksander, Ogrin, Matija, in Perenič, Urška (ur.): Rokopisi slovenskega slovstva
od srednjega veka do moderne . Ljubljana: ZIFF. 43–51. (Obdobja 36).
Glonar, Joža, 2013: Kastelec, Matija (1620–1688). Slovenski biografski leksikon, 3. zv.
Spletni vir: Slovenska biografija. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU.
Haeusler, Martin, 1993: Antichrist II. Historisch-theologisch. Lexikon für Theologie und
Kirche 1. Freiburg: Herder. 745–746.
Hiepe, Richard, 1964: Erbauungsbuch. Reallexikon zur Deutschen Kunstgeschichte, Bd. V ,
Sp. 941–984. RDK Labor: http://www.rdklabor.de (Dostop 7. 11. 2020.)
Janko Kos idr. (ur.), 2007: Literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Kuret, Niko, 2013: Žegar Matija. Slovenski biografski leksikon, 15. zv: Slovenska biografija.
Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU. .
(Dostop 2. 12. 2020.)
Legiša, Lino, 1973: Liber cantionum carniolicarum. Kalobški rokopis. Ljubljana: SAZU.
(Dela 27).
Majda Kotnik Verčko, 2016: Antikrist. Sturm-Schnabl, Katja in Schnabl, Bojan-Ilija(ur.):
Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: Von den Anfängen
bis 1942. Wien: Böhlau. 98–99.
Meid, V olker, 2009: Die Deutsche Literatur im Zeitalter des Barocks. München: Beck.
Mougel, Ambrose, 1910: Ludolph of Saxony. The Catholic Encyclopedia. Vol. 9. New Y ork:
Robert Appleton Company: http://www.newadvent.org. (Dostop 12. 11. 2020.)
Ogrin, Matija in Žejn, Andrejka, 2016: Strojno podprta kolacija slovenskih rokopisnih
besedil: Variantna mesta v luči računalniških algoritmov in vizualizacij. Erjavec, Tomaž in
Fišer, Darja (ur.): Zbornik konference Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, 29.
september–1. oktober 2016. Ljubljana: ZIFF. 125–132.
Ogrin, Matija, 2009: Baročni frančiškanski pisatelj Anton Brešan (1638–1708) in njegov
slovstveni opus. Slavistična revija 57/4. 555–562.
Ogrin, Matija, 2011a: Dober Legent teh Suetnikov: Koroški rokopis iz 18. stoletja. Primerjalna
književnost 34/3. 65–79.
Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka 135
Ogrin, Matija, 2011b: Skalarjev rokopis, 1643: Meditativna proza v kontekstu katoliške
obnove. Skalar, Adam: Skalarjev rokopis 1643: Editio princeps: Znanstvenokritična izdaja.
Ljubljana, Celje: Založba ZRC, ZRC SAZU, Celjska Mohorjeva družba. 929–945.
Ogrin, Matija, 2011c: Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja. Slavistična
revija 59/4. 385–399.
Ogrin, Matija, 2017: Slovenski rokopisi o štirih poslednjih stvareh človeka in baročno
eshatološko izročilo. Bjelčevič, Aleksander, Ogrin, Matija, in Perenič, Urška: Rokopisi
slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne. Ljubljana: ZIFF. 33–41. (Obdobja, 36).
Ogrin, Matija, 2018: Brešan, Anton (1639–1708). Šterbenc Svetina, Barbara idr.: Novi
Slovenski biografski leksikon, 3 zv.: Slovenska biografija. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU.
. (Dostop 2. 12. 2020.)
Ogrin, Matija, 2019: Slovensko slovstveno izročilo: Drobci slovenskega slovstva, izročeni v
rokopisih. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.
Ogrin, Matija, 2020a: Kastelčeva baročna književnost in skriti nebeški cilj. Mohorjev koledar
2020. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 147–150.
Ogrin, Matija, 2020b: Poznobaročni slovenski rokopisi – literarna tradicija v spoprijemu z
razsvetljensko cenzuro. Vidmar, Luka (ur.): Cenzura na Slovenskem od protireformacije do
predmarčne dobe. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 119–150.
Ogrin, Matija, 2020c: Slovenski rokopisi 17. stoletja v senci tridesetletne vojne in »doba
književnega zastoja«. Kočevar, Vanja (ur.): Tridesetletna vojna in Slovenci: Evropski konflikt in
slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 375–398.
Prunč, Erich in Ogrin, Matija, 2016: Kapelski pasijon: Komedija od Kristusoviga trplinja,
katiro so nekidej na te veliki četrtek inu na te velikonočni pondelek v Kapli špilali: Editio
princeps: Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana, Celje: Založba ZRC, ZRC SAZU, Celjska
Mohorjeva družba.
Skalar, Adam, 2011: Skalarjev rokopis 1643: Editio princeps: Znanstvenokritična izdaja.
Ljubljana, Celje: Založba ZRC, ZRC SAZU, Celjska Mohorjeva družba.
Sorč, Ciril, 1997: Eshatologija: Dovršitev sveta in človeka. Ljubljana: Družina. (Priročniki
Teološke fakultete).
Tomaž Kempčan, 1994: Hoja za Kristusom. Celovec: Mohorjeva družba – Hermagoras.
Tomaž Kempčan, 2011: De imitatione Christi – Hoja za Kristusom. Celje: Celjska Mohorjeva
družba. Prev. Janez Zupet.
Treccani. Vocabolario on line. Istituto della Enciclopedia Italiana fondata da Giovanni
Treccani S.p.A.: https://www.treccani.it. (Dostop 7. 11. 2020.)
Trivunović, Eva, 2017: Primerjava glasoslovja v rokopisih o Antikristu. Bjelčevič, Aleksander
idr.: (ur.): Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne. Ljubljana: ZIFF.
311–319. (Obdobja, 36).
von Mehr, Bonaventura, 1990: Martin von Cochem. Neue Deutsche Biographie 16: www.
deutsche-biographie.de. (Dostop 12. nov. 2020.)
Zeller, Rosmarie, 2006: Erbauungsliteratur. Historisches Lexikon der Schweiz. Bern: https://
hls-dhs-dss.ch/de. (Dostop 7. 11. 2020.)
Žejn, Andrejka, 2017: Medbesedilnost in retoričnost baročne asketično-meditativne proze
Poljanskega rokopisa. Primerjalna književnost 40/1. 175–193.