ODMEV: 25. FSF .na .turm Iza Strehar Slovenija si zasluzi dober in Ziga Virc igrani film o letu 1991 V sklopu tekmovalnega programa 25. Festivala slovenskega filma Portorož je bil letos v piranskem Gledališcu Tartini na ogled poseben sklop filmov, poimenovan »Filmi 30«. Gre za pet celovecercev, ki so nastali ob 30. obletnici naše države in so bili sofinancirani prek ciljnega razpisa Slovenskega filmskega centra (SFC) »za sofinanciranje realizacije na podrocju slo­venskega filma v pocastitev 30. obletnice razglasitve in obram-be samostojne Republike Slovenije«. Razpis je bil objavljen 7. aprila 2021, projekti pa so morali biti dokoncani in pripravljeni za javno prikazovanje najkasneje do 30. novembra 2021. Ustvarjalci so imeli za realizacijo filmov to-rej na voljo slabo polovico leta, kar je za produkcijo celovecerca, dasiravno dokumentarnega, svojevrsten izziv. Ce pustimo ob strani nekaj nenavadnih okolišcin in odlocitev1, ki so spremljale omenjeni razpis, in se osredotocimo predvsem na nastala dela, lahko ugotovimo, da smo dobili relativno raznolik nabor filmov, ki poskušajo – eni bolj, drugi pa manj uspešno – osvetliti pre­lomne dogodke naše sodobne zgodovine. Igrani dokumentarec Sen 1991 (Matias Zemljic, 2021) želi iz razlicnih zornih kotov osvetliti proces osamosvajanja Slovenije, pri cemer arhivske posnetke in intervjuje z nekaterimi vidnimi akterji tistega casa preplete z nekoliko neposrecenimi in pre­vec sentimentalnimi igranimi vložki o družini, ki se znajde »na križišcu svojih prepricanj, želja in strahov«. Nekoliko bolje se odreže sicer pripovedno precej kaoticen dokumentarec o malo znanem dogodku iz slovenske vojne za samostojnost, Bitka za Holmec (Boštjan Slatenšek, 1991). Na razpis se je uspešno prišlepal tudi športni dokumentarec 2017 (2021, Goran Vojnovic), ki skozi besede igralcev »zlate« ekipe, selektorja, njegovega trenerskega štaba in vodstva repre­zentance obnovi neverjetno zgodbo z evropskega prvenstva v košarki. Zelo zanimiv in poglobljen vpogled v lik in delo ene najbolj fascinantnih osebnosti slovenske politike konec 80. in na zacetku 90. let predstavlja dokumentarec Beli bojevnik v crni obleki (2021) Maje Weiss, ki je film naredila s pomocjo Krambergerjevega sina – Ivana Krambergerja ml. Izjemen nabor arhivskega gradiva, poglobljeno študijo lika in casa ter dobrodošlo formo dvojnega portreta žal nekoliko zadušijo ne­potrebni intervjuji s politicno elito. »Filmi 30« pa v naboru skrivajo tudi resnicno dragoceno delo za razumevanje naše polpretekle zgodovine: observacijski do-kumentarec Poletje '91 (2021, Žiga Virc) s pomocjo še nikoli videnih arhivskih in domacih videoposnetkov gledalca neobre­menjeno ponese v cas pred in med slovenskim osamosvajanjem ter po njem. Gre za obdobje, ki se na tak ali drugacen nacin zrcali v zavesti vecine prebivalcev in prebivalk Slovenije, in film, ki podobo naše države v casu, v katerem so bile sanje še dovolje­ne, izriše skozi oci slehernika. O nastajanju Poletja '91 smo se pogovarjali z režiserjem in soscenaristom filma Žigo Vircem ter soscenaristko Izo Strehar. 1 Komisija je prvenstveno podprla in sprejela v sofinancira­nje tri filme, na koncu pa je financiranje dobilo pet filmov. Okvirna vrednost, namenjena za realizacijo celovecernih fil­mov po tem razpisu, je znašala 346.500€, pri cemer je bilo v razpisu navedeno, da najvišji možni znesek sofinanciranja posameznega projekta po tem razpisu ne sme presegati tega zneska. Uradni rezultati razpisa, objavljeni na spletni strani SFC, kažejo, da je celoten koncni znesek sofinanciranja vseh petih filmov znašal 783.000€, pri cemer je (objektivno gle­dano) najslabši od peterice sofinanciranih filmov, Sen 1991, prejel najvišji znesek sofinanciranja, kar 346.500€ (res je, da gre za edini film, ki vsebuje tudi igrane vložke), kar je bil dejansko celoten prvotni znesek omenjenega razpisa. Film je nastal kot del javnega razpisa v pocastitev 30. oblet-nice razglasitve in obrambe samostojne RS, za katerega je bil obcutek, da ima nekakšen politicni predznak. Ampak Poletje '91 se politicnemu aspektu izogne in, kot ste zapisali sami, po­nudi »neobremenjen vpogled v duh casa in vsakdanjika pre­bivalcev Slovenije na križišcu zgodovine«. Kaj je botrovalo odlocitvi za prijavo na omenjeni razpis in za to, da boste film naredili pretežno iz domacih videoposnetkov? | IZA: Kje za-ceti? V bistvu gre za vec elementov. Žigo že od nekdaj fascinira osamosvojitvena vojna, zato sva že nekaj casa pred to obletnico razvijala idejo za igrani celovecerec in upala, da bo mogoce v sklopu 30. obletnice samostojne države prišel razpis, ki bi omo­gocal financiranje igranih filmov na to temo, a se to ni zgodilo. Ocitno je 30. obletnica SFC nekoliko presenetila. ŽIGA: Marsikoga je 30. obletnica presenetila. Vse se je zgodilo v zadnjem trenutku. IZA: Rok za prijavo in realizacijo je bil res zelo kratek. Žiga je pred tem delal Nov dan [2021], dokumentarec za RTV SLO o potomcih padlih v vojni za obrambo samostojnosti Slovenije, in je že za ta film veliko delal z arhivskimi posnetki tistega casa. Ko sva razmišljala, kaj in na kakšen nacin bi bilo sploh mogoce na­rediti v tako kratkem casu, da bi bilo kakovostno in relevantno, sva prišla na idejo, da bi bilo zanimivo in izvedljivo poiskati še kakšne nevidene arhivske materiale ter jih zmontirati. ŽIGA: Beseda, s katero se pri tem razpisu nismo ukvarjali, je »v po-castitev«. To smo malo preslišali. [smeh] Mislim, da se je zaradi uporabljenega besednjaka zdelo, kot da je to targetiran razpis za tako rekoc promocijo ali olepševanje nekih zgodovinskih dogod­kov, cesar pa nismo tako niti dojemali niti se na tak nacin prijavili. Mene osamosvojitvena vojna fascinira, odkar se je zgodila. Že moj prvi kratki igrani film na fakulteti [AGRFT, op. a.] se je do-gajal med osamosvojitveno vojno. Še vedno se spomnim, kako so me starši nesli v zaklonišce, ko sem bil star štiri leta. Verjetno je to eden mojih prvih spominov. Za Poletje '91 je bilo kljucno vprašanje, kaj je tisto, cesar o tem obdobju še nismo videli. Vecina dokumentarcev in televizijskih prispevkov na to temo se je vedno vrtela okoli politike, politic­nih odlocitev, mi pa smo ljudem želeli dati vpogled, kakšen je bil sploh duh tistega casa, in to zunaj Cankarjevega doma, zunaj parlamenta in vseh teh glavnih dogodkov, ki jih je predvajala televizija. Kako so ljudje to doživljali doma, v zaklonišcih, kako je življenje še naprej teklo – na enem koncu države so bili hudi boji, na drugem pa so istocasno povsem normalno praznovali rojstni dan ali škropili sadna drevesa. Ta vpogled v duh tistega casa nam je bil kljucno vodilo. Zakaj pa smo se odlocili, da uporabimo izkljucno arhivske po­snetke? Zato, ker teh stvari danes ni mogoce posneti. Lahko bi jih sicer posneli v igrani obliki, ampak to bi zahtevalo vecji budget. So pa takrat ljudje veliko snemali, veliko gospodinjstev je imelo svojo kamero in dejansko so snemali na zelo kvali­teten nacin – ne tako kot danes, ko malo vzameš telefon in posnameš 5 sekund, potem pa cao ... Vcasih so vzeli kamero in posneli nek dogodek v celoti, tako, dveurni ekspoze dogodka. Druga stvar pa je, da ti arhivi pocasi propadajo in izginevajo, saj imajo VHS kasete uporabno dobo ravno tam okoli 30 let. Tako da smo nekako še ujeli to obdobje, ki ga cez 10 let v tej obliki, na teh formatih morda ne bo vec. Film se zacne z navedbo: »Leta 2021 smo z obsežno iskal-no akcijo pozvali prebivalce Slovenije, da nam skozi doma-ce videoposnetke dovolijo vpogled v njihovo doživljanje osamosvojitve leta 1991.« Kako je potekala ta akcija, kakšen je bil odziv, koliko materiala ste prejeli? Ali ste uporabili iz­kljucno domace posnetke ali ste jih kombinirali tudi s kakimi novinarskimi, arhivskimi? | IZA: Naša iskalna akcija je bila pre­cej uspešna. Preko socialnih omrežij so se javili ljudje in nam dostavljali razlicne materiale. Zelo pomemben pri pridobivanju arhivskega gradiva je bil tudi sodelavec Matic Štamcar, ki je ho-dil k ljudem domov, malo klepetal z njimi in potem skoraj ved-no na Vibo privlekel škatlo VHS kaset. Za to, koliko kvalitetnega materiala smo dobili, gre torej velika zasluga Maticu. ŽIGA: Na eni strani je bila zelo jasna vizija, da pogledamo duh tistega casa, kot so ga videli ljudje sami, po drugi strani pa to ni pomenilo, da se bomo diskriminatorno obnašali do tistih, ki so snemali uradno. Novinarji so bili vseeno prisotni na lokacijah, kjer so spraševali, posneli stvari, in bilo bi seveda nesmiselno, ce tega gradiva ne bi uporabili. Zato smo recimo uporabili tudi posnetke vecinoma lokalnih televizij. Novinarskega gradiva je bilo ogromno in mi smo od tega uporabili res samo majhen del oziroma integralne dele nekega dogajanja. Gotovo pa je v filmu tudi kakšen posnetek, ki smo ga videli že kje drugje, saj enostav-no obstaja samo en posnetek tega specificnega dogodka. Tak primer je dogajanje v Rožni dolini, kjer je snemal Rajko Bizjak, in njegovi posnetki so takorekoc legendarni. Gre torej za pretežno domace, družinske in amaterske filme, ki hkrati predstavljajo intimne spomine in pomembne zapi­se o naši kulturi. Kakšen je bil obcutek stopiti v intimna živ­ljenja ljudi; sta se zavedala dejstva, da sta verjetno prva, ki dolocene posnetke gledata zunaj intimno-domacega okolja? Ste imeli kakšna pravila glede uporabe tega gradiva, saj gre za filme, ki so bili prvenstveno ustvarjeni za prikazovanje v domacem okolju? Ste morda razmišljali, kaj se zgodi s takim posnetkom, ko enkrat postane del širšega konteksta, javnega diskurza? | IZA: Šlo je za javni poziv, tako da nikogar nismo silili, da nam pokaže karkoli, cesar nam sicer ne bi. Ce so imeli ljudje problem s tem, da vidimo nekaj intimnega o njihovem življenju, nam teh posnetkov preprosto niso dali. ŽIGA: Res je, da so dostikrat posneti tudi prijatelji in družinski clani ljudi, ki so nam dali posnetke, pa ljudje, s katerimi mor­da niso vec v stiku, tako da je pri uporabi tovrstnega gradiva v vsakem primeru potrebna neka eticna drža. Zato so domaci posnetki vedno v nekem pristnem kontekstu, nikoli niso izrab­ljeni za nek drug namen. Ampak to je bilo nekaj, kar nam je bilo tako samoumevno, da o tem nismo zares posebej premišljevali. IZA: Ce komu ni bilo všec, da bi v filmu uporabili nek dolocen posnetek, oziroma zanj nismo dobili dovoljenja, ga seveda nismo uporabili – ali pa smo ga zamenjali z nekim drugim posnetkom. Naš namen je bil ujeti duh casa, ne pa manipulirati s posnetki, da bi dosegli neko tretjo poanto, ki bi bila lahko za te ljudi sporna. ŽIGA: Vse je potekalo v zelo pozitivnem duhu, veliko clanov eki­pe se je ukvarjalo s tem. Poleg Matica še produkcijska ekipa, ki je dejansko šla do vseh teh ljudi. Veliko komunikacije je bilo že med delovnimi verzijami filma – z vsemi smo se srecali osebno, se z njimi pogovarjali, kaj tocno bomo naredili, da smo vsi ve-deli, v katero smer bo vse skupaj šlo. Pomembno nam je bilo, da bodo ljudje, ki so bili pripravljeni z nami deliti osebne posnetke, na koncu tudi sami zadovoljni, da so se v to spustili. Kaj vaju je pri pregledovanju gradiva najbolj fasciniralo? | IZA: Meni se je zdelo super, kaj vse smo dejansko uspeli dobiti. Ko sva še pisala scenarij za prijavo na razpis, sva si veckrat rekla kaj v smislu, »joj, kolk bi blo dobro, ce bi dobili, ne vem, nek vaški dogodek in bi kamerman na steni ujel koledar, da dejansko vi-dimo, da smo leta 1991 – in bam, tocno to se je zgodilo, to smo dobili. In je bilo samo ... vau! ŽIGA: Mene je na nek nacin presenetil nek ... hm ... IZA: Pozitiven duh? ŽIGA: Tocno to, pozitiven duh. Koliko je bilo dejansko neke iskre­ne želje po necem boljšem, pa tudi neke bojazni, da po osamosvo­jitvi ne bo nic bolje. Ob pregledovanju posnetkov se mi je zdelo fascinantno, da so bile neke stvari tocno take, kot sem si predstav­ljal. Blazno mi je bilo zanimivo, ko smo gledali posnetke teritori­alnih enot. Posnetke ljudi, ki so bili vpoklicani in so bili priprav­ljeni braniti to državo, ceprav niso bili trenirani v vojskovanju in so se morali zato ad-hoc nauciti uporabljati razlicne vrste orožja. Ta cloveška iskrenost na videu vcasih izpade nekoliko nerodno; mislim, pri vsakem, ki se je moral kaj nauciti iz nule, je na zacet­ku ocitno, da tega ne obvlada. V filmu smo si dovolili pokazati tudi kakšno takšno nerodnost, ampak v nekem pozitivnem kon­tekstu, da lahko vidiš, da so to na koncu dneva res dobri ljudje. IZA: Na koncu se lahko morda zdi, da teritorialci pocnejo vse drugo, kot bi bilo pricakovati v vojni, ampak ko so se dejansko bojevali, se seveda niso snemali, ane. [smeh] ŽIGA: Ja, tudi kamermani so med bojem vzeli puško v roke; ko je bilo boja konec, pa so puško odložil in spet vzeli v roke kamero. IZA: In šli kuhat golaž. [smeh] Kakšna je bila kakovost posnetkov, ki ste jih prejeli? Ste jih sami digitalizirali in obdelali? Kaj je bil pri tem najvecji izziv? | ŽIGA: Ta film je bil iz tehnicnega vidika precej velik podvig. Prvi izziv je bila kvaliteta posnetkov, torej najprej to, kako so bili tak-rat dejansko narejeni, potem pa, ali so preživeli zob casa, razne poškodbe, presnemavanja ipd. Najvecji izziv je bil, kako iz mno­žice posnetkov razlicne kvalitete narediti en film, ki izgleda vsaj približno poenoteno, kot celota. Posnetki namrec niso bili vsi na VHS, imeli smo kar nekaj razlicnih formatov. Malo bolj profe­sionalne televizije so imele v tistem casu že kakšne bete, potem je bil tu še kak u-matic, eden prvih formatov iz zgodnjih 70. let. Zato je bil vcasih izziv sploh najti videorekorderje, s katerimi lahko te formate predvajamo oziroma si jih ogledamo. Tudi digitalizacija tega materiala je bila precej kompleksen posel, saj je bilo kar nekaj že unicenega, polnega crt, razbarva­nega ... Z Matejem Nahtigalom, s katerim sva delala postpro­dukcijo slike, sva veliko casa namenila tudi raznim orodjem, osnovanim na umetni inteligenci, s pomocjo katerih smo iz materiala lahko potegnili maksimum. Ponekod smo se zavestno odlocili, da je mogoce celo bolje, da materialov, ki so tehnicno res zelo dobri, raje ne izboljšamo, da ne bodo prevec štrleli ven. Oba sta pri filmu sodelovala kot scenarista. Kakšen je prav­zaprav scenarij za dokumentarni film? Kako sta razmišljala pri konstruiranju te zgodbe? | IZA: Prvotno sva nacrtovala – in de­jansko smo to tudi posneli –, da bi arhivske posnetke kombini­rala z intervjujem s Slavojem Žižkom. Predvsem zato, ker je bilo ODMEV: 25. FSF POLETJE ‘91 | 2021 za samo izdelavo filma tako zelo malo casa in nismo vedeli, ali bodo arhivski posnetki lahko držali celovecerni film. Zato smo imeli ta intervju kot nekakšen rezervni plan: ce recimo posnet­ki malo padejo, lahko vmontiramo Žižka, da vse skupaj poživi. Ampak so bili potem sami posnetki super. ŽIGA: Šlo je za vec faz scenarija. Prva faza je bila vsekakor idejni scenarij, ki ga moraš napisati, da sploh veš, o cem bi rad delal film. Seveda ne gre za »pravi« scenarij, saj pri dokumentarcu nikoli ne veš vnaprej, kaj se bo zgodilo, a kot je rekla Iza: stvari smo si malo zamislili, si želeli, da bi imeli kakšno fino poroko, pa švenk na koledar, ali pa, ne vem, kako nekje pecejo odojka, med-tem ko proslavljajo osamosvojitev, in potem kar naenkrat dobiš tocno te posnetke. Dejansko smo ugotovili, da so ti arhivi prav­zaprav univerzalni in da lahko iz njih razberemo neko kolektivno zavedanje Slovencev o tem, kateri so kljucni življenjski dogodki. V drugi fazi smo pregledali vse materiale in videli, kaj lahko uporabimo in kako zgodbo zapeljati. Film smo razdelili na leta 1990, 1991 in 1992, da je jasno, kaj je bilo pred in med osamosvojitvijo ter nato po njej. V montaži smo imeli potem nekajurno verzijo filma in znotraj teh treh posameznih sklo­pov poskušali ugotoviti, kako imajo zadeve smisel. En nivo je seveda splošna dramaturgija v smislu zgodbe, drug pa atmosfe­ra. Bilo je veliko »ping-ponga« med montažo in scenarijem, predvsem glede logicne dramaturgije casovnih linij, obcutij, ki pridejo zraven, in pa neke splošne atmosfere ... Zato v filmu niso vedno vsi dogodki predstavljeni linearno, kot so se zgodili na neki realni zgodovinski casovnici, ampak so postavljeni tja, kjer imajo vecji dramaturški ucinek. Pri tovrstnih filmih iz arhivskega gradiva imajo seveda kljuc­no vlogo montažerji – v tem primeru montažerka Špela Mu-rec. Bi lahko morda malo vec povedala o samem konceptu, ki ste ga imeli za montažo, s koliko materiala ste razpolagali, kakšno je bilo to delo, koliko casa je trajalo? | IZA: Grozno se mi zdi, da montažerji in montažerke še vedno niso pripoznani kot soavtorji filma. Še posebej pri observacijskih dokumentar­cih je montažer zelo pomemben clovek, je tisti, ki v bistvu piše zadnjo verzijo scenarija. ŽIGA: O montažerki Špeli Murec lahko govorim samo v superla­tivih. Dejstvo pa je, da za tak projekt res rabiš nekoga, ki lahko v glavi tako rekoc drži ure in ure oziroma dneve in dneve mate-riala. Špela je bila v proces dela vkljucena že od samega zacetka. Tudi Boštjan [Boštjan Virc, producent filma, op. a.] je bil ves cas zraven, on je recimo vse skupaj nadziral bolj z vidika urejanja avtorskih pravic; od posnetkov do glasbe, tudi do nekih eticnih vprašanj. Skratka, vsi skupaj smo v sejni sobi na Vibi pregledo­vali in selekcionirali material, vsak je iz neke svoje perspektive povedal, kaj se ji/mu zdi zanimivo; to smo zapisovali na listke, imeli smo tudi badass excel tabelo vseh gradiv s tisoci in tisoci vnosov in vsemi možnimi kombinacijami. IZA: V excelu so bili recimo VSI govori Ivana Krambergerja, ceprav je v filmu zdaj samo en. [smeh] ŽIGA: Res je bilo milijon stvari, ampak tak proces dela je bil zelo dober, dejansko smo film sproti ustvarjali skupaj, saj je bilo za vse tudi izjemno malo casa, tako da v montaži nismo mogli biti zares dolgo. IZA: Mislim, da sta Žiga in Špela zacela z montažo septembra, ko­nec oktobra pa je šel film že v postprodukcijo. Torej dva meseca. ŽIGA: Ja, res je, v montaži sva bila vsega skupaj dva meseca. Zato je bilo še toliko bolj pomembno, da smo si material, takoj ko je prišel, ogledali in ga predebatirali, tako da smo vedeli, s cim lahko delamo in s cim ne. Ce ne bi delali tako, bi bili lahko v montaži tudi pol leta in vec. Film odlikuje zelo fin, subtilen humor, cezenj pa tece ena taka skoraj naivno utopicna atmosfera, neka nedolžnost pravzaprav. Sta že v startu vedela, da želita imeti neobre­menjen, humoren film; ali so ta ton prinesli posnetki sami? | IZA: Vsakdanje življenje je samo po sebi velikokrat komicno, banalnosti vsakdanjika, posnete znotraj širšega konteksta, v sebi skrivajo posebno komiko, to pa je velikokrat svetla tocka v drugace težkih trenutkih, tako na filmu kot tudi v življenju. ŽIGA: Ta film ni bil zamišljen kot komicen, jaz ga ne jemljem kot komicnega, jemljem ga kot najbližji približek realnemu življenju, takemu, ki je polno tragedije ter hkrati komedije in absurda. Že samo obdobje je bilo absurdno do stropa. Ce po­misliš – Slovenci so bili na obeh straneh frontne linije v JNA [Jugoslovanska ljudska armada, op. a.] in v TO [Teritorialna obramba, op. a.]. Skratka, bilo je veliko nekih kompleksnih in absurdnih situacij. Imaš tudi celo paleto emotivnih stanj. Na eni strani imaš recimo svojce padlih, to so najvecje družinske tragedije, ki si jih lahko zamisliš, na drugi strani pa seveda ve­liko družin ni imelo nobenih svojcev v vojni, in so želeli ... ne vem ... samo v miru plavati v Bohinjskem jezeru. Res pa je tudi, da nismo hoteli s preveliko dramo filma zamoriti. IZA: Vcasih nas resne teme tudi bolj zadenejo in premaknejo, ce so pospremljene z nekaj humorja. Zanima me ozadje enega posnetka, ki se mi zdi absolutno fasci­nanten. Gre za posnetek, na katerem skupina moških na Trigla­vu izvaja, zdi se, kot nek obred? Kaj je to? | IZA: Ne vem. [smeh] ŽIGA: Pojma nimam, kaj je to. [smeh] IZA: To je Matic prinesel. ŽIGA: Ko smo dobili ta posnetek, smo ga pogledali in se takoj strinjali, da to mora biti v filmu. Ampak bolj ko smo ga gledali, manj nam je bilo jasno, za kaj gre. Ce smo prav razumeli, je bila to neka skupina, menda celo mešana – Slovenci, Hrvati ..., ki so šli na Triglav izvajat nek obred za mir. IZA: Naj bi bil nek tibetanski obred? ŽIGA: Tako, ja. Imeli so nek ogenj in zvezdo in mislim, da v filmu nekdo tudi rece »for peace«, ampak se zelo slabo sliši. V bistvu je bila neka vsesplošna molitev za mir. Ta moment je res genialen, dobiš posnetek Triglava, tega ultimativnega simbola slovenstva, hkrati pa zraven neko to-talno obskurno stvar, za katero si lahko samo receš, tega si pa res nikoli ne bi mogel izmisliti. | ŽIGA: Življenje res piše bolj absurdne zgodbe, kot si jih lahko izmisliš. Ampak ko gledaš to in je tako do konca absurdno, hkrati pa ultra iskreno – je to tisto. Dejansko je šla ena ekipa ljudi rinit na Triglav, eni v papucah, drugi v adidaskah, mislm kr neki, ampak šli so gor, da bodo molili za mir, kar pa je po svoje tudi zelo zelo lepo. IZA: Taki prizori v igranih filmih nikoli ne delujejo. Ce bi v igra­ni film dala prizor o tem, kako gre skupina ljudi na Triglav iz­vajat neke hindujske molitve, bi mi vsi samo rekli, »no, dobro, Strehar, zdej pa že malo pretiravaš«. [smeh] ŽIGA: Za naju je bil ta film super raziskava za bodoci igrani film. Imela sva že napisan scenarij, ampak potem sva ugotovila, da imamo veliko prizorov, ki so v scenariju zelo rezonirali z arhivi. Hkrati pa so nama arhivi ponudili še bogatejši material, kot bi si ga lahko zamislila. V igrani film seveda ne moreš samo skopirat teh istih dogodkov, ker bo kar naenkrat vse razpadlo. Igrani film ima svoj jezik, ki ga moraš zelo lepo zbalansirat. Kot je rekla Iza; ce želiš ljudi postaviti na Triglav, moraš ustva­riti še cel ekspoze, kdo ti ljudje so in zakaj to delajo, da potem gledalci to sploh kupijo – da se to res dogaja, da je verjetno. Za konec me zanima še, na kakšen nacin se vidva spomnita te vojne, recimo, koliko so se ti posnetki pokrili z vajinim spomi- »Dejansko smo ugotovili, da so ti arhivi pravzaprav univerzalni in da lahko iz njih razberemo neko kolektivno zavedanje Slovencev o tem, kateri so kljucni življenjski dogodki.« – ŽV nom? | ŽIGA: Z mano je najbolj rezoniral posnetek pred blokom, mislim da v Velenju, ko kamerman snema in se vklopijo sirene za zracno nevarnost, nato pa vsi tecejo v bloke, v zaklonišca. In to je, kot sem rekel že na zacetku, eden mojih prvih spominov. Tudi mi smo živeli v bloku in prav spomnim se tiste sirene in neke, kako bi rekel, organizirane panike staršev: »Okej izklopi-mo elektriko, pasuše s sabo, denar s sabo, vse ta glavne stvari v nahrbtnik ...«. Mi je bilo zanimivo, ker imaš to v glavi kot nek spomin, potem pa pogledaš 30. let kasneje posnetek z drugega konca Slovenije – in gre za identicno stvar, za isti obcutek. IZA: Jaz sem rojena leta 1992, tako da sem bila v tistem casu mali fetus. Enkrat sem mamo malo spraševala, kako je bilo, pa mi je povedala, da je bilo takrat njej osebno malce nelagodno, da je bila noseca, saj je vedela, da se bliža vojna, za katero se ni vedelo, koliko casa bo trajala, tako da ni vedela, kako bo. No, ampak jaz sem tukaj, tako da je bilo vse v redu. Kakšen pa je bil potem obcutek delati film o nekem obdob­ju, o katerem nimaš svojih spominov? | IZA: Zgodovina me je vedno zanimala. Ampak to, kako se neka zgodovina prikazu­je, je vedno tudi stvar šolskega kurikuluma, medijev, politike. Lahko jo beremo na razlicne nacine. Sama sem recimo hodila v srednjo šolo na Škofijsko gimnazijo, kjer je bilo vse, kar je bilo povezano s socializmom, slabo, nato pa sem šla študirat na AGRFT, kjer je vecinoma prevladovalo mnenje, da je bil socializem fajn. Tako da sem bila na akademiji potem sprva šokirana: »Kaj? Kaj? A ni bil Tito diktator, kaj je z vami, ljud­je?« [smeh] Zato mi je bilo vsekakor zanimivo raziskovati in analizirati, kdo in kje smo bili Slovenci leta 1991. Bi še kaj dodala? | ŽIGA: Jaz bi rad dodal, da si Slovenija zasluži en dober igrani film o letu 1991 in o dogodkih, povezanih z osamosvojitvijo. In upam, da se bo, pod katerokoli vlado že, enkrat našel budget, da se to spelje. Dejstvo pa je, da je to film, ki je tako specificen za Slovence, da ga je nemogoce dati v ob­stojec okvir financiranja, ki po navadi predvideva minimalno podporo SFC in koprodukcije drugih držav. To je definitiv-no projekt, za katerega bi morali predvideti neka namenska sredstva, da se to res dobro naredi. Ker tak film se gre delat tako, kot se zagre, ali pa se ga raje ne naredi.