2ELJEZN0V DUŠAM ZEUEZNOV MILJUTIN
PESMI. 1.
8*
ESMI.
ZLOŽIL
SIMON JENKO.
ZA TISEK PRIREDIL
ANTON FUNTEK.
ILUSTRACIJE ZVRŠILA J. KOBILCA. I.
V LJUBLJANI.
ZALOŽIL OTON FISCHER 1896.
11 € *č
35469
Kazalo.
Simon Jenko. Življenjepisne črtice . ix—xvi
Uvod............ i
Moja pesem ......... 2
Izpremenjeno srce .'..*; . . . • }
Prošnja........... 4
Pred durmi.......... 5
Moč ljubezni . •....... 7
Pomlad........... 8
Ponoči........... 9
Slovi3........... io
Po slovesi . . •........ 12
Ptici............ M
V tihi noči......... 14
Namen mojih pesmi j...... 15
Skrivnost.......... 16
Obujenke.......... 17
Slabo sveža je brlela . ....19
Mirno desno si mi dala..... 21
Zdrava bodi, zdrava bodi ..... 22
— VI —
Na strani
Trgal rože sem rudeČe . . . . 2?
Dokler zvezd bo zlata Seda . . . 24
V ljubem si ostala kraju . . . 25
Zemlja se zagrne v tmine . . . . 26
Glej jih, zvezde, kak' bliščijo . . . . 27
Tak' si lepa kakor zora . . . 28
Čas vrti se neprestano , . . . 29
Tujki........ . . . ?0
Hitra izprememba .... . . . JI
Za slovo" ....... . . . ?2
Pisavec........ • • • 33
Izgubljeni up ..... ■ • . 34
Vabilo........ ■ • • 35
To se vpraša...... . . . 36
Pred sodnim stolom .... . . • 37
Rodoljubki ....... . . . 38
Zakaj me ne ljubiš? .... . . . 40
Obrazi........ . . . 41
Roži mlado lice..... . . . 42
Naj vso svojo silo .... . . . 43
Siv oblak po nebu .... . . ■ 44
Pri zeleni mizi ..... . • . 45
Ko je solnce vstalo .... . . . 46
Z glasnim Sumom s kora . • • . 47
Zelen mah obrasta .... . . . 4»
Mlad junak po polji .... . 49
Ko zaspal bom v smrti . . • • 5°
Mlade hčere truplo .... . . . 5"
— VII —
Na strani
Rosa, hladna rosa ....... 52
O večerni uri......... 5 ?
Med borovjem temnim...... 5 4
JuŽen veter diše ........ 5 5
Le/i polje ravno........ 5^
Zida drobna mravlja....... 5 7
Log za log se Skriva...... 5 8
Kadar mlado leto . . . . . . -59
Zarja dan pripelje....... 60
Ves dan je pri oknu . . . . • 61
Pobratim ija .........62
Slovenska zgodovina....... 6;
Samo .... ...... 6 7
Adrijansko morje........ 68
Naše gore.......... 6°
Molitev........... 70
Naprej........... 7 3
Na tujem.......... 74
Na Sorskem polji....... 7 5
Gori ........... 77
Po smrti.......... 78
Želja . . . .•....... . So
V brezupnosti......... 81
Modrijanom......... 82
Naj bo!.......... 83
Korak v življenje ....... 84
Trojno gorje......... 85
Izpremcmba......... 86
— VIII —
Xa strani
Želje........... 87
N;i grobčh......... 88
Slika........... 89
Mati........... 91
•Angclj tožn i h........ 93
Studenca . ........ 94
Zimski dan......... 9 5
Solnčni mrak........ 96
Sanjaču.......... 97
Nevesta.......... 98
Narodna (?)......... 99
Naš maček......... 100
Pogreb.......... '01
Roža........... 103
Cekin........... 104
Pri oknu.......... 106
Lilije........... 107
Zadnji večer......... 109
Mlada Mana......... 1 I 1
Lenčica.......... 112
Nepovabljeni svat....... 114
Zimski večer.......... 116
Zaklad........... 118
Knezov zet......... 121
Morski duhovi........ 124
Simon Jenko.
Pevec sorskega polja" se je porodil dne 27. oktobra 1S35. leta na Podre čem, v hiši sorodnika Matevža Jenka, po domače Gašperja." Bil je Matevž Jenko vdovec z otroki iz prvega zakona in se je drugič oženil z vdovo, ki je tudi imela nekaj otrok iz prvega zakona, med njimi pesnikovo mater Mino. Sin Matevža Jenka, Jurij, je vstopil v frančiškanski samostan novomeški in je bil pozneje Simonu najzvestejši podpornik. Pesnik sam imenuje strijca Jurija, s samostanskim imenom očeta Nikolaja, svojega največjega dobrotnika. Ko je dospel deček vtretje leto, preselila sta se z materjo v PraŠe, vas ob Savi, kjer si je bil oče Jožef pridobil majhno kmetijo. Vender je mali Simon prebil več časa na Podrečem nego doma v PraŠah. Zakaj ondu je bila rojstvena hiša sredi vasi; tovarišev je bilo povsod dosti; v Prašah pa je bilo kaj dolgočasno, ker je stala hiša precej daleč od drugih.
— X —
V domači župi v Mavčičah tedaj Se ni bilo šole; zato- je hodil deček od Velike noči leta 1842. v šolo smledniško onkraj Save, odkoder je po nasvetu strijca Nikolaja leto dni j pozneje prestopil v drugi oddelek prvega razreda ljudske šole v Kranji. Tukaj je dovršil tretji razred koncem meseca julija 1847. leta. Sedaj bi bil bržkone moral ostati doma, da ga ni vzel strijc Nikolaj k sebi v Novo Mesto, kjer je hodil v latinske šole do leta 1853. Hrano je dobival v samostanu, za druge potrebe pa je večinoma skrbel strijc, ki se je tudi maijjivo bavll z izobraŽevanjem mladega netjaka. Malone vsak večer sta skupaj čitala, sedaj kaj iz slovanskih jezikov (sosebno srbsko Sv. pismo), sedaj Fenelonovega ,,Telemaha", sedaj Tassov ,,Oslobojeni Jeruzalem". Ob tem marljivi dijak ni zanemarjal šolskih dolžnosti j. Razven v prvem razredu in v prvem polletji pete šole je bil vselej prvi. Pesniški dar njegov se je pojavil Je zgodaj. V četrti šoli (od leta 1850. do leta 1851.) je ,,zakrožil nekaj neosoljenih pesmij", med katerimi je bil prevod ,,Polikra-tov prstan". Velike vrednosti pač ti prvenci niso bili; Jenko sam jih je sežgal prihodnjega leta. Kdo mu je vzbudil pesniško tvorno silo, to se ne da določiti. Strijc Nikolaj ni bil za take stvari; verjetno pa je, da je na mladeniča
— XI —
kolikor toliko vplival tedanji učitelj slovenskega in nemškega jezika, o. Zlatoust Pečar.
Ko se je Jenko leta 185 J. poslovil od Novega Mesta, da bi prestopil v 7. razred ljubljanske gimnazije, odšel je tem lože, ker se je tudi blagi strijc Nikolaj ločil iz novomeškega samostana. Častiti redovnik je bil namreč leta 1851. oslepel in zato leta 1853. odšel v pokoj v Kamnik, kjer je ostal do smrti leta 1868. Simon je v Ljubljani dobil odlične sošolce, katere štejemo dandanes med najboljše književnike slovenske. Bili so to sosebno Vencel Bril (umrl že leta 1855.), Fr. Erjavec, Val. Kermavner, Val. Mandelc, Jos. Stritar, Ivan Tušek, Val. Zamik. Leta 1854. so se združili v književen zbor in ustanovili ,,Vaje", pisan list, v katerem so priobčevali tiste svoje pesmi in spise, ki jih je odobrila vzajemna kritika. Večina teh proizvodov je pozneje v Jancžičevem ,,Slovenskem Glasniku" ugledala beli dan. Prav nekaj najlepših pesmij Jenkovih, tako ,,Pobrathnija", ,,Zapoj mi, ptičica, glasno", „Samo", „Slovenska zgodovina", je bilo prvič priobčenih v teh „Vajah". Od leta I 8;$. do leta 1857. je Jenko s podpisom X. objavil več pesmij v ,,Novicah".
Leta 1855. prebije Jenko zrelostni izpit. Njega vrstniki so večinoma odšli na Dunaj, on
— XII —
sam pa se je moral ,,brez pomoči, brez denarja'1 odločiti za bogoslovje, ne da bi imel poziva za duhovniški stan. Odpravi se torej v Celovec, toda v bogoslovnici prebije samo leto dnij. Leta [856.se vpiše na modroslovni oddelek dunajskega vseučilišča, leto dnij pozneje pa prestopi k pravoslovju ter posluša pravoslovna predavanja štiri leta. To dobo je prebil malone brez podpore, živeč ob poučevanji in ob Knaflovi ustanovi, ki pa je bila takrat še za polovico manjša, nego je dandanes.
Od leta i86r.doleta 1 863. je bil Jenko domači učitelj pri rodbini Reinleinovi na Dunaj i. Suženjski posel poučevanja mu je jemal ves prosti čas. Niti rigoroza ni utegnil prebiti. Kaj je čutil v tej dobi, to najbolje priča pesem ,,Trojno gorje", zložena leta 1862., pesem, o kateri lahko trdimo, da jo je spisal s srčno krvjo. Naposled se odloči, da odide domov v Praše, kjer bi se pripravljal za izpite. Kakor pripoveduje sedaj že pokojni brat pesnikov, prof. Ivan Jenko, niso mu doma nikoli oponašali ,izprijenega študenta". Nasprotno. DomaČi ljudje, ki niso nikoli do dobra poznali njegovih žalostnih razmer, mislili so, da sedaj dovrši izpite in skoro dobi dobro službo. Mati je bila celo ponosna nanj; sploh pa so bili vsi prepričani o njega učenosti in nadarjenosti.
— XIiI —
V Prašah so Jenku minili štirje meseci. V tem času se je temeljito pripravil za izpit in priredil pesmi za natisek. Kupil jih je ljubljanski knjigar Giontini za 300 gld. Natisnile se pa niso v Ljubljani —■ natisek so zaprečili nekateri duhovniki — nego izšle so v Gradci pri Levka-movih dedičih leta 1865.
Navedena nagrada je Jenka otela gmotnih sitnosti], tako da je lahko odšel na Dunaj, kjer je leta 1864. prebil prvi rigorozum. Nato je vstopil v pisarnico notarja Stergarja v Kranji; dobival je po — 12 gld. na mesec. Po dovršenem drugem izpitu pa je poskočila njega mesečna plača na 15 gld. in naposled na 20 gld.! Leta 1866. prestopi v pisarnico odvetnika dr. Val. Prevca v Kamnik za koncipijenta in tega leta dovrši tudi tretji izpit. Z dr. Prevcem se leta 1869. preseli v Kranj. Pač se mu je izboljšalo denarno razmerje, ali prišel je v Kranj bolan na smrt. Že izza mlada nič kaj trdno zdravje mu je bila izpodkopala beda dunajskih dijaških let; vrhu tega je bil strasten kadilec, katerega ni nihče videl brez viržinke v ustih. Bruhal je kri, dne 8. oktobra pa legel ter po desetdnevni hudi bolezni dne 18. oktobra 1869. leta za vselej zatisnil trudne oči, v 34. letu dobe svoje. Pokopan je v Kranji poleg Prešerna: ličen spomenik, postavljen ob radovoljnih done-
- XIV —
škili, diči gomilo, pod katero počiva jeden naj-boljših pesnikov, kar jih šteje novejša književnost slovenska!
Jenkove pesmi so z majhnimi izjemami odlično lirskega značaja. V njih se čudovito jasno zrcali trojna ljubezen: do prirode, dekleta in domovine. Prirodo opisuje tako živo kakor malokdo pred njim in malokdo za njim. Kar opeva, to je izraženo kratko, jedernato, to stoji kakor resnično pred teboj. V tem oziru so njegovi ,,Obrazi" pristni biseri slovenske lirike. — Kar je ljubavnih pesmij, razprostira se do malega v vseli rahla, na pol prikrita žalost. Časih te osupne nepričakovan obrat, iz vseh pa se kaže, da se je pesnik dokaj naučil od Heineja, ne da bil ob tem zatajil samega sebe ali svojim proizvodom primesil kaj frivolnosti. V nekaterih teh pesmij je ob vsi umetni obliki tako dobro zadet narodni ton, kakor bi jih bil zložil preprost pevec izmed naroda. — V domoljubnih pesmih odseva plamteče rodoljubje; dve izmed njih sta raznesli slavo Jenkovega imena po vsem slovanskem svetu. Kdo ne pozna veličastne slovenske marzeljeze, našega ,,Napreja", komu je neznana ,,Pobratimija" ? — In koga še ni pretresla „Slovenska zgodovina", kdo se še ni divil ,,Morju adrijanskemu" ?
— XV —
Jenko je navzlic bridkim izkušnjam, katere je leta 1854. učakal Levstik, razširil slovensko pesniško obzorje. Kolikor toliko je njegova zasluga, da se je slovenska lirika otresla tesnih spon ter krenila na novo pot. Zunanji obliki Jenkovi ni dosti oporekati; verzi mu teko gladko, neprisiljeno, stiki so večinoma čisti, zveneči, sploh se vidi iz vse zbirke, da je pesnik dobro poznal in izborno vladal pesniško tehniko. Jenko je pesnik, čegar tvore vzpričo jasne, točne dikcije, domaČih snovij, vseskozi poetiškega toka in odločnega moštva, ki celo v strogo elegij-skih trenutkih zametuje vsakerŠno mchkužnost, slastno Čita učenjak kakor preprosti seljak, mladenič kakor deklica; iz kratka: pesmim Simona Jenka lahko po pravici vzdenemo častni naZi-vek: dična narodna poezija v umetniški obliki! —
Uvod.
,,Dvigni sel" ukaz mi reče. Srce pade mi v oblasti Silne, prej neznane strasti, Ki kot živi ogenj peče.
Cut se zlije mi v besede. — Proč so črne bolečine, Strast občutkov divjih mine, Jasen mir mi v prsi sede.
1
Moja pesem.
Moja pesem bo nosila Tvojo hvalo križemsvet, V. ust mlad en5 če v se glasila Bo Še v Času poznih let.
Iz solza, ki so ves^e Mi rosile moj obraz, Rože bodo razcvetele, Ko spet pride cvetja čas.
Iz solza, ki so otožne Zalivale mi oko, Pa vijolice pobožne Pomlad obrodila bo.
Izpremeiijeiio srce.
Kaj ptici je, da žalostno V grmovji žvrgoleva? Zakaj več pesmij kakor prej Veselih ne prepeva?
Zakaj po nebu zvezdice Tak' žalostno brlijo In veČ takd, kakor so prej, Veselo ne bliŠčiio?
Saj ptica peva vjedr.omer, Kot nekdaj je, veselo, Nebo od zvezdic še blišči, Kot nekdaj je bliščelo.
Vse tako je kakor poprej, Bliščeče in veselo; Le ti, srce, le ti, srce, Le ti si mi zbolelo!
1 *
1 *
— 4 —
P r o s ii j 11.
Da te ljubim, ti je znano, Da me ljubiš, davno vem; Kaj ogiblješ se pred mano, Odgovarjaš le očem?
Pusti strah in moja bodi, V dar srce ti podelim; Bog nebeški sam naj sodi, Kaj poklonil sem ti ž njim!
Pred tlnrmi.
Glasno si pevala, Strune ubirala, Nisi pač mislila, Da sem te čul.
— 6 —
Blizu pri durih bil, Tvoje sem glase pil, Z njimi srce pojil, Vbogo srce.
Kljuko prijemala, Skor' jo pritisnila, Pa se ni upala Roka moja.
Solza je padala, Lice namakala, Nisi je videla, Lite zastonj.
Moč ljubezni.
Brez želje, brez nadc Tekli so mi dnevi; En pogled od tebe Doleti me v revi.
Ko se me polastil Rajski je občutek, Cisto me prestvaril Jeden je trenutek.
Roka v roko sega, Srce k srcu sili, Novo moČ življenja Čutim v vsaki žili.
Nova moč življenja Ude mi pretresa — Kak' je lepa zemlja, Moja zdaj nebesa!
7
Pomlad.
In srce, ti se ne vzbudiš! In jezik, ti ne govoriš! Zdaj klije tebi dvojni cvet: Pomladi cvet, čas mladih let.
Poglej, obrni se okrog, Zelena gora, živ je log; Povsodi pomladanski cvet Vesoljni v svate vabi svet.
Podaj mi, ljubica, roko, Pod milo po j deva nebo, Kjer njiva zopet zeleni, Nad njo škrjanec žvrgoli.
Al' spet si tukaj, znanec moj ? Le dvigni se, na glas zapoj; Ljubezni glas, veselja klic Naznanja prihod naj cvetici
8
Ponoči.
Postelja postlana Mene premaguje, Glava je zaspana, Srce pa mi čuje.
Srce moje čuje,
Ko ves svet že spava,
Tebe obiskuje
In v veselji plava.
Ko v veselji plava, Misli pesmi zlate, Tebi jih podava, Ki jih delam zate.
Ki jih delam zate, Ko ljudje vsi spijo; Dal jih bom med brate, Da te razglasijo.
Naj te razglasijo Po vsi domovini, Koderkol' živijo Majke Slave sini!
9
S 1 o t 6.
Ko mesec svetlo Bo spet posijal, Od ljube slovd Jaz bodem jemal.
Naj njene oči V solzah se tope; Pomagati ni, Če poka sreč.
Poglej jih, gore, Čez nje gre moj pot, Oj, daleč Čez nje, Predaleč odtod!
Ne vprašaj, zakaj Tu ni mi strpet1; Ne vprašaj, kedaj Se snideva spet.
Mogoče kedaj, Mogoče nikdar; Le roko podaj, In — Bog te obvar'i
11
Po slovesi.
Teman oblak izza gore Privlekel se je nad polje; Nad poljem v sredi je obstal, Nebo je čez in čez obdal.
To ni oblak izza gore,
To tudi ni ravno polje;
To misel le je žalostna
Na sredi srca mojega.
12
Ptici.
Zapoj mi, ptičica, glasno, Zapoj mi pesem žalostno, Ki bo mi v srce segala, Občutkom se prilegala.
Po travnikih sprehajam se, Prelepe trgam rožice; Oj, rožice diŠe lepo, A zame duha nimajo.
Ljudje krog mene se vrste, Se smejejo in veselč; Moj duh teman je in molči, Nikomur nič ne govori.
Star sedemnajst še komaj let, Zaničeval že ves sem svet. In vem, da v srečo to mi ni, Pa mi srce tako veli.
13
V tihi noči.
Pesem, pojdi miloglasna, V noči splavaj tja do nje, Ko jo zvezde, luna jasna 'Z spanja mirnega bude.
Ko zamišljena si pase S čuti sladkimi srce, Pesem, tvoje žale glase Naj nje usta ponove!
14
Namen mojih pesinij.
Ko moje pesmi tiskane
Po belem svetu bodo šle,
Nekteri mož jih bo izbral
In dragi svoji v dar podal.
Ko tvoj v Ljubljano pride mož,
Tud' ti dobila jedne boš,
V rudece usnje vezane
In z zlatom bodo rezane.
Oj, beri jih, preberi vse.
Saj tebi so napisane!
15
Skrivnost.
Kdor vprašal bo, čegavo Čast li pojem, Zastonj bo vprašal po imeni tvojem; Očitno ga izreči nisem smel, Skrivaj povedati ga nisem htel.
16
Obujenke.
Širno sem izkopal jamo, Kakor kadar je pokop, Kadar črni zemlji damo Velo truplo v tihi grob.
Vso ljubezen sem nekdanjo V jamo del s spominom ran, Kamen sem zavalil nanjo, Da je ne pusti na dan.
Al' opolnoči gomile Mrtvim truplom se odprd, Močne ure čudne sile Iz grobov jih prižeud.
Noč življenje v ude vlije, Gibanje vzbudi teles; Bleda luna tiho sije, Gleda mrtvih živi ples.
17
In tako se meni časi Kamen s srca odvali Ter iz groba se oglasi Sreča mi nekdanjih dni.
Vstanejo nekdanje sanje In spomin skeleeih ran; Moč ljubezni se nekdanje Spet prikaže mi na dan.
18
I.
Slabo sveča je brlela, Zunaj dež je curkom lil, Skupaj midva sva sedela, Nama lep večer je bil.
- 20 -
Sladki smehi iz očesa Med solzami govore, Telo se drži telesa, Usta pa se ust drže,
Zunaj je nevihta vila, Dež na okno je kropil, Midva pa sva se ljubila, Lep večer je nama bil.
II.
Mirno desno si mi dala, Z levo brisala solze, Žalostno se nasmehljala, Rekla si besede tč:
,,Če ti mar ni več za mene, ,,Saj ti rada odpustim;
Pojdi, če te srce žene, „Saj nazaj te ne držim."
Vem, da si mi odpustila, Jaz odpustil si ne bom, Kar takrat si govorila, Jaz odpustil si ne bom.
2 1
22
Zdrava bodi, zdrava bodi, Zdrava bodi vekomaj!" Tak' neumni jezik blodi, Noga nese me naprej.
Ali srce se ustavlja, Vse drugače govori, Le prisego še ponavlja, Ne odreči mi veli.
Davno žal je nogam djanja, Zal jeziku besedi; Srce vedno le priganja, Ponoviti blage dni.
IV.
Trgal rože sem rudeče. Tebi venec iz njih vil, Bodlo trnje me bodeče, Roko sem s krvjo" rosik
S tvojega obličja lile Radost žive so oči, Pa sreč so mi ranile Kot pušica, ki leti.
Jenjale so bolečine, Ki jih trnje obudi; Rana v srci pa ne mine, Vedno huje krvavi.
-
2 3
v.
,,Dokler zvezd bo zlata čeda ,,RazsvetljaIa božji dom, ,,Stala moja bo beseda: ,,Tvoja sem in tvoja bom."
Zvezde, v daljo se ozrite In poglejte v nje sreč, Zvesto meni oznanite, Al' res bije še zame?
Zvezde pa se za oblakom Mojim skrivajo očem; Gledam, vprašam jih in čakam, Al' odgovora ne zvem.
24
VI.
V ljubem si ostala kraju, Jaz pa šel sem daleč preč; Morebiti sreča naju,
Oh, ne združi nikdar več!
Ves čas, kar si mi odvzeta, Štejem ure, štejem dni; 'Z ur so mes'ci, 'z dnij so leta, Mes'cev, let pa konca ni!
Pomlad se na zemljo vrne, Petje slavcev se vzbudi,
V cvetje zemlja se zagrne — Zame pa pomladi ni!
25
— 26 —
VIL
Zemlja se zagrne v tmine, Glava težka mi zaspi, Duh Čez hribe in doline Na perutih k teb1 leti.
Teb' v naročje glavo trudno Denem, gledam ti v obraz, Ti pa smejeŠ se priljudno, Kot si se nekdanji čas.
Poljubljava^ mlado lice, K srcu nosiš mi roko, Brišeš radostne solzice. Ki mi iz očij teko.
— 27 —
VIII.
„Glej jih, zvezde, kak' bliščijo, ,,K' izza gor se dvigajo, ,,0 ljubezni govorijo, „Radostne si migajo.1'
Oh, taČas so res bliŠČele, Njih prijazni svit je preč; Kot taČas, tako vesele Nikdar mi ne bodo več.
Mrzle 'z dalje mi brlijo, Brez občutka migajo; Zvezde nič ne govorijo, Zvezde nič ne čutijo!
— 28 —
IX.
Tak' si lepa kakor zora, Ko pripelje beli dan, Da vzbudi zelena gora Se iz težkih nočnih sanj.
Da glave dviguje cvetje In obrača v njo oci; Da po vejah glasno petje O ljubezni zazveni.
Draga, bodi zora meni, Oznaujuj mi lepši čas; Bol iz prsij mi odženi, Vzbudi v ustih pesmij glas!
— 29 —
X.
Čas vrti se neprestano, Seka rane in zdravi; Meni pa nekdanjo rano Vsak dan zopet obnovi.
V teku, ki teko ga leta, Ti se premenila boš
V modro ženo iz dekleta, Jaz bom iz mladenka mož.
Srce bo se umirilo, Zginil čas bo sladkih sanj; Nič ne bo se ohranilo Kot solzč v spominu nanj.
Tujki.
Prosim te, tujka ljubezniva,
V me ne vpiraj temnih oči, Da se ljubezen nepremagljiva
V mojem srci ne obudi.
V njem že nosim ljubezen verno, Spremlja me zmirom in povsod; Davno z udanostjo neizmerno Ljubim naš slovanski rod.
Lepa tujka, kako bi Čutila Ti udanost verno z menoj? Reci, kako bi ti ljubila Narod moj neizmerno z menoj?
— JI —
Hitra izpreiiiemba.
Čez kratkih mescev pet Sva videla se spet; Pobesil jaz oči, V stran gledala si ti.
In skoro bi se smeh Polotil bil obeh, Ker razumela sva, Kaj misliva oba.
Za slovo.
Zate, zame najbolje bo, Devica ljubezniva, Da se pozabi, kar je b'lo; Za vselej se pustiva.
Kaj ti ljubezen moja če, Ki meni je igrača, Ki se po vetru kot megle Pod nebesom obrača?
Jaz tak' živim le tja v en dan, Ne vprašam, kaj me čaka; Ti si želiš pokojen stan In skrbnega možaka.
Ne upaj srca prerodit', Ne v jarem ga upreči; Oh, ljuba, to ne more bit', Z menoj ne gre se k sreči!
Kar mora bit', naj se zgodi, Vsak svojo pot hodiva, Na levo jaz, na desno ti, Kar b'lo je, pozabiva!
32
— 33 —
Pisavec.
Trudil sem se in prevdarjal, Stiskal in grizljal pero; Sem premišljal in se vkvarjal, Da zapisal ti vrstd.
In ko res sem jo zapisal Ter prebral potem jo spet, Jezen sem jo koj izbrisal, Bil na tem sem kot popred.
Proč zagnal sem vso pisavo, K nji naravnost se podal In za čut besedo pravo Iz oČij sem njenih bral.
— 34 —
.Izgubljeni up.
Daj mi sladki up nazaj! Moj jedin tovar'š je bil, Ž njim v nesreči sem sladil Dni prihodnje vsaj.
Ko pa tebe sem spoznal, V tebi spolnjene želje Mislilo si je sred — Proč sem up zagnal.
Kmalu šla si ti za njim. — Kot polomljeno drevo, Ki zeleno več ne bo, Žalosten stojim.
Daj mi sladki up nazaj! Mnogo še ne štejem let, Kaj brez njega čem počet'? Reci, dekle, kaj f
Vabilo.
Ljubica, pojd' z menoj,
Lepa je noČ nocoj,
Bova svat Vala.
Luna naj bode mi
PriČa molčeča,
K plesu naj gode mi
Voda Šumeča,
Zvezde pa zlate
Pridejo v svate;
Nič se nikar ne boj,
Pojdi, le pojd' z menoj!
35
To se vpraša.
Kadar mene se spominjaš, Vem, da časi me preklinjaš; Sed, puella, guaestio est: Kdo je kriv, al' ti al' jest?
Ko zvestost sva prisegala, Jaz legM sem, ti legala; Sed, puella, quaestioest: Kdo golj'fan je, ti al' jest?
Res vtegnilo morebiti Žal nekoč bi komu biti; Sed, puella, quaestio est: Kdo bo to, al' ti al' jest?
Pred sodnim stolom.
Kadar bom pred sodnim stolom stal, Upam, da me Bog ne bo pogubil; Samo, če mi bo odvezo dal, Da sem tebe tak* neumno ljubil.
37
Rodoljubki.
Dekle, če si rodoljuba, Pusti druge, ljubi mene In uzroke mi poslušaj Ter zapomni, kar ti rečem: V prsih nosim srce prazno, Nič na svetu me ne mika, In ker tak sem, ni mi dano, Da bi pela pevska žila; Če pa ti mi kri razgreješ, Led otajaš okoP srca, Vsaka misel mi bo pesem, Vsaka pesem bo izvrstna, In ko vkup bo cela knjiga, Koj jo pošljem do Ljubljane, Do bukvarja, da jo tiska In razpošlje na vse kraje. Hvalo pele mi ,,Novice", Hvalo pel mi bode ,,Glasnik" Bo dokazal, da sem s knjigo NaŠe slovstvo obogatil.
38
— 39 —
Tako pojde čast imena Mojega po vsi deželi, Zraven slava bo donela Med Slovenci tudi tebi. Torej, dekle, brž pokaži, Da te rodoljubje žene Naše slovstvo obogatit' — Pusti druge, ljubi mene!
40 —
Zakaj me iie ljubic
Vse misli, ki v srci jih skrite Pred drugimi nosim ljudmi, Vse tebi so davno ocite, Ne jedna neznana ti ni; In vender, zakaj me ne ljubiš?
Vse trude, skrbi, hrepenenje, Saj nisem jih nosil zasč; Posvetil sem tebi življenje, Poklonil sem tebi sreč; In vender, zakaj me ne ljubiš?
Premisli noči prebujene In žalostne dneve preštej In solze zate porojene, Premisli jih vse in povej, Povej mi, zakaj me ne ljubiš:
Za rane, za žalost obilo, Za dni, ki mi temni tekd, Za ves moj pekel mi v plačilo Izpolni vsaj zadnjo željo: Povej mi, zakaj me ne ljubiš?
Obrazi.
Vstala je narava Ter se giblje živa; Znane Jute kaže, Kar nebd pokriva.
In sreč umeje Čudne govorice, Ki jih govorijo Zvezde in cvetice.
Kanienje budi se In občutke moje Z mano čuti, z mano Glasne pesmi poje.
— 42 —
L
Roži mlado lice Zarudi kot zarja, Fanta njeno listje Tiho nagovarja:
,,Danes tvoja ljuba „Bo se poročila, ,,Mene pa v rumenih Kiticah nosila.
,,Ko ljubezni palo ,,Bode zagrinjalo, ,,Moje zadnje perje ,,Bo na tleh ležalo."
— 43 —
11.
„Naj vso svojo silo ,,Burja name žene, ,,Vender vsako pdmlad ,,Veje so zelene;
Ali črv pod kožo, ,,Ki redi se z mano, ,,On za smrt gotovo ,,Vsekal mi je rano."
Tak' v večernem mraku Mehka lipa plaka; Trdi hrast se smeje In nje padca Čaka.
— 44 —
\
III.
Siv oblak po nebu Z vetrom dalje plava, Plava v lepe kraje, Kjer se vije Sava.
Tam se nad gorami Našim' bo ustavil, V zlato se obleko Zarji no opravil.
In ko njo bo videl, Ko po vrtu hodi, Mi jo bo pozdravil: ,,Draga, zdrava bodi!"
— 45 —
IV.
Pri zeleni mizi Moški ino Ženske, Druščina gospode Bila je slovenske.
Z druščino možakov Gospodične zale V našem so jeziku Gladko vse kramljale.
Ves zavzet sem gledal, Čudu sem se čudil, Da iz sanj ležnivih Zdajci sem se vzbudil.
- 46 -
V.
Ko je solnce vstalo, Dajal sem mu hvalo, Da na oknu rože Mi je obsijalo.
Solnce mi je reklo: ,,Tebe, rož rti bilo, ,,Ko mogočno z neba ,,Zemlji sem svetilo.
,,Ti kot rosa zgineš, ,Jaz pa bom ostalo, ,,Grob ti obsevalo; ,,Revež, hrani hvalo!"
— 47 —
VI.
Z glasnim šumom s kora Orgije so donele; Druži se z donenjem Glas soseske cele:
,,Bodi počeŠČena, Rajska ti Devica, „Vseh nebes in zemlje, ,,Naših src kraljica!"
Tak1 soseska poje In na prsi bije; Skoz visoka okna Jasno solnce sije.
VII.
Zelen mah obrasta Zrušene zidove; Veter skoznje diha Žalostne glasove.
Povej, razvalina, V solnci zatemnela, Kaj je moČ človeška, Kaj so njena dela5
In življenje naše, Ki tak' hitro teče, Al' so same sanje? — Sanje — jek mi reče.
48
— 49 —
VIII.
Mlad junak po polji S težkim srcem hodi, Zvestega konjiča Na povodci vodi.
,,Pasi spet se mirno, „Travo jej zeleno; „Trud in boj in rane, ,,Vse je izgubljeno!
Zlomljena je sablja, „Bratje pokopani, „Kar jih je ostalo, »Tujcem so podani!"
IX.
Ko zaspal bom V smrti, Ne kopljite jame, Kjer vrste se križi; Tam ni mesta zame.
Na visoki Tatri Jamo izkopi j ite, Tri drevesa sveta Nanjo zasadite.
Tam moj duh bo gledal Na vse Štiri strani, Dokler bela zora Dneva ne oznani.
50
Mlade hčere truplo Črna jama krije; Poleg jame mati Bridke solze lije.
Kar ok6 doseže, Smeje se narava, Pomlad po grobovih Cvetje razsipava.
V joku svojo zgubo Človek Bogu toži; Slavec, drobni slavec, Pa vesele kroži.
51
XI.
Rosa, hladna rosa, Kamenje močila, Luna, bleda luna, Nanje je svetila.
Čudno govorico Kamenje oglaša, Piš večerne sape K meni jo donaša:
,,Tod grede' stopila ,,Je devica name!" — „„Name tudi, name! Glasov sto povzame.
52
— 53 —
XII.
O večerni uri Stal sem poleg Save; Drla z glasnim šumom Je z višav v nižave.
, i Mladi fant iz zdrave, „Iz strani gorate, ,,Grem na južne kraje, ,,Grem med tvoje brate."
Tak' s šumečim glasom Bistri val mi pravi. Dam mu poročilo: ,,Srčno jih pozdravi!"
— 54 —
XIII.
Med borovjem temnim Mlada breza rase, V rodnem svetu tuja Stoji sama zase.
Tuja dolga leta Raste sredi lesa, Vetra moč jo maje, Listje ji otresa.
Veter nosi listje Sestram v daljne kraje, Tam jim o samici Poročila daje.
— 55 —
XIV.
(Južen veter diše, „Beli sneg se taja; ,,Mene pa ljubezen ,,Zmagavna navdaja.
,,Pomlad naju klice, ,,Duša ljubezniva, ,,Zdaj-le se radujva, „Zdaj-le se ljubiva!"
In ne da se dvakrat Ljubica poprosit': Koj vrabulja z vrabcem Gnezdo žične nosit'.
— 56 —
XV.
Leži polje ravno, V polji rože krasne; Dviga se škrjanec, Poje pesmi glasne.
Pesem glasna stresa Pisane glavice, Sestra k sestri stiska Zarudelo lice.
Šepetanje tajno Nosi zrak čez njivo, Sluhu nerazumno, Srcu razumljivo.
— 57 —
XVI.
Zida drobna mravlja Varno si mravljišče, Dan na dan ukvarja Se za blagost hiše.
Dolgo pot nastopi, Sto pedij od doma; Z blagom obložena Spet domov priroma.
Gnezdo svoje stavi Orel na višine, Svet s perutjo meri Čez vrhe, globine.
- 58 -
XVII.
Log za log se skriva, Ladja dalje plava. Duša ljubezniva, Bodi stokrat zdrava!
Dunava mogočna Nosi ladjo mojo, Moje srce vroče Pa ljubezen svojo.
In mogočna reka Nikdar ne usahne, Pa ljubezen moja Nikdar ne omahne.
— 59 —
XVIII.
„Kadar mlado leto „Pride z novim cvetjem, ,,Zopet prideš, slavec, „Praznovat ga s petjem;
,,Kake nove pesmi ,,Nam prineseš v gaje?" Drobni ptič odgovor Dal mi je skaklja je:
,,Z mladim letom pride .,Cvetje kakor lani, ,Jaz pa vam prinesem ,,Petje kakor lani."
— 60 —
XIX.
Zarja dan pripelje, Dan darove razne S sabo nam prinese, Tožne in prijazne.
Žalosti se znebi, Predno dan ugasne, A spomin ohrani Na trenutke jasne!
To vodilo zlato Za življenje kratko Kožo ti ohrani Dolgo časa gladko.
— 6i —
XX.
Ves dan je pri oknu Ljubica čakala, Da je bleda luna Mirno posijala.
,,Zunaj mesta z drugo ,,Ljubico je hodil „In po ravnem polji ,,Za roko jo vodil."
Tako reče luna, Za oblak se skrije, Da solzic ne vidi, Ki jih dekle lije.
Pobratinrija.
Naj čuje zemlja in nebd, Kar dan's pobratimi pojd! Naj se od ust do ust razlega, Kar tu med nami vsak prisega Da srce zvesto kakor zdaj Ostalo bode vekomaj.
In ko ločitve pride čas, Na razno pot odžene nas; Tu nd, pobratim, roko mojo, Ti mi podaj desnico svojo, Da srce zvesto kakor zdaj Ostalo bode vekomaj.
Beseda dana, vez velja,
Ne zemlje moč, ne moč neba
In ne pekla ognjena sila
Vezi ne bode razrušila,
Saj srca zvesta kakor zdaj
Ostala bodo vekomaj.
Slovenska zgodovina.
Bridka žalost me prešine, Ko se spomnim domovine, Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane.
V zlatih črkah v zgodovini Narodov bero se čini;
Le od našega ni glasa
'Z prejšnjega ne zdanj'ga Časa.
Kdo spominja se nekdanjih
V revni zemlji pokopanih? Tiho bori vnuk koraka Čez grob borega očaka.
In ko ura nam odbije, Črna zemlja nas pokrije: Kdo bo še po nas poprašal? Kdo se z nami bo ponašal?
65
— 66 —
Kako rod za rodom gine, To povest je domovine, Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane.
S a m o.
Kje nek' zemlja grobe krije, Kjer junaci domačije Mirno smrtno spanje spi? Nihče li ne zna za nje?
Rad na tvojo, hrabri Samo, Črno bi pokleknil jamo, Prst poljubil, ki pod njo Hrabro ti leži telo.
Tam, kleče nad tvojo rako, Sebi bi ljubezen tako, Kakeršno si ti gojil, Rad v želeče srce viti.
V pesmih glas bi svoj povzdign Ž njim Slovene bi navdihnil; Tvojo vrednost rod spoznal, Tebe vreden bi postal.
— 68 —
Adrijansko morje.
Bu£i, morje adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko, Ko po tebi hrastov brod Vozil je slovanski rod.
Ko ob tebi mesta bela Naših dedov so cvetela, Ko so jadra njih vojsko, So nosila njih ime.
MolČi, morje, kam si djalo, Al' si ladje pokopalo, Jih razbilo ob peči, Da jih videti več ni?
Ni jih morje potopilo, Ni jih ob peci razbilo; Da jih videti ni več, Tega kriv je tuji meČ!
— 69 —
Nage gore.
Mogočno se dvigajo naše gore, Ozirajo se na cvetoče polje;, Pošiljajo toke mu bistrih voda: Navzdol se podvizajo hčere gora, Pozdravljajo rod, ki se dviga na dan In last imenuje goro ino plan, Pozdravljajo ga, na uho mu bobne: „Naj volja tak' krepka kot tvoje gore, ,,Naj moč ti bo taka, kot tvojih je rek, ,,Ki trgajo jez in potresajo breg; „A mirnoponosno srce naj ti bo, ,,Kot tvoje spomladi polje je cvetno!"
— 70 —
Molitev.
Ti, ki si ustvaril Nas kot listja, travo, Pol sveti podaril Sinom majke Slave, Čuj nas, vezni Bog! Tvoji smo sinovi, Dela blagoslovi, Naših slabih rok. Vsmili se sirot, Oče, z nami bodi, Kaži pravi pot, Ki do sreče vodi; Ti nam daj kreposti, Da, kar sklene um, V djanji naš pogum Skaže brez slabosti!
73—
Napre j.
Naprej, zastava slave, Na boj, junaška kri! Za blagost očetnjave Naj puška govori !
Z orožjem in desnico Nesemo vragu grom, Zapisat v kri pravico, Ki terja jo naš dom.
Praga mati je prosila, Roke okol' vrata vila, Plakala je moja mila: ,,Tu ostani, ljubi moj l"
Z Bogom, mati, Ijub'ca, zdrava! Mati mi je očetnjava, LjuVca moja Čast in slava, Bajd'mo, hajd'mo zanje v boj!
— 74 —
Na tujem.
Na strmo višavo, Na goro jaz grem, Pogledat v daljavo Prot' južnim stranem.
Kjer reke so zdrave In bele ceste, Cvetoče planjave Pa čvrsti ljudje.
j\a Sorskem polji.
Pozdravljeno bodi, SorŠko polje, Kjer moji ocaci V grobih leže;
Kjer zibel je moja
Stala nekdaj,
Kjer rojstna stoji Še
Hiša mi zdaj.
Triglava visoko Snežno glavo Se v sinji daljavi Vidi oko;
Še Sava grmeča V strugi šumi, Kot leta nekdanja Liže peči.
Al* sem ti še znanec, Sorsko polje? Ker dolgo se nisva Videla Že;
In jaz sem premenil Misli, obraz, Kar naju ločila Kraj sta in Čas.
76
— 77 —
Gori.
Ti gora, kljubvaŽ starosti stoletni, Na tebi ne pozna se Časa ost; Ko vrne se na zemljo Čas prijetni, Nekdanjo zlije čezte spet mladost.
Cvetoča gledala si ti nardde, Cvetoča videla njih rast in pad; Čutila nisi ti moči usode, Se zdaj kot nekdaj ti obraz je mlad.
Ko jaz v gomili črni bom počival In zelen mah poraste nad menoj, Veselili časov srečo bo užival, Imel bo jasne dneve narod moj.
Takrat v cvetoči zopet ti opravi Pozdravljala boš pomladanji svet, Takrat moj narod, gora, mi pozdravi, Nov rod ponosnih sinov in deklet!
- 78 -
Po smrti.
Ko bodo v grob me djali, Sio let bom tiho spal, Da več ne bodo znali, Kje križec moj je stal;
Da kar živelo z mano Nekdanje jih je dni, V deželo vsi neznano Počivat bodo Šli.
Takrat mi zaigralo Sreč bo živo spet, Z orjaško silo gnalo Nazaj me bo na svet.
Po dragi domovini Ogledovat bom Šel, Ko sinov naših sini, Nov rod bo v nji cvetek
— 79 —
Bom gledal, al' spolnile Zeljč so se mi v tem, Al' mimo v dnu gomile Naprej počivat' smem?
— 8o —
Želja.
Sava 'znad pečine Goni bele pene, Pere stare stene In biti v doline.
Kakor moč neznana, Ki valove žene, V daljo sili mene Zelja neprestana.
Šel bi čez planjave, Sel bi čez višine, Da me žalost mine In srca težave!
V breznpnosti.
Moči, moči mi daj, moj Bog! Da, ko napade me obup, Ne vklonim silam se nadlog, Jim stanovitnost stavim vkljub.
Moči, moči mi daj, moj Bog! Tak' krepke kakor zid gora, Da, če se ruši svet okrog, Propast me najde še moža!
81
Modrijanom.
Bog vam odpusti, Modri možje, Vaše nauke, Moje gorje!
Vaši modrosti Trap sem verjel, Leta mladosti Starec začel,
Doba mladosti Jemlje slovo, Mlade norosti 'Z groba gredo.
Vrag na j j o vzam e. Vašo modrost, Ki mi je vzela Mojo mladost!
82
- 83 -
Naj bo!
izginila komaj mladost, Okusil uže som grenkost In žolč pregotove resnice: Da vsega, kar up nam obela, Pozneje, ko pridejo leta, Ne spolnijo nam polovice.
Občutkov, ki nežno srce Mladeniču pojč in tope, Kak' polno jih moje je bilo! Pa kakor danu porodnica O solnci ob luč je danica, Sreč je te čute zgubilo.
In zdaj negotova reži
Usoda prihodnjih mi dni
In z upanjem dvom se bojuje;
A kar je sreč izgubilo,
Saj vem, da ne bo se vrnilo,
Saj vem, da zastonj mi vzdihuje.
Korak v življenje.
Srce trepeČe Od hrepenenja,
V šumni vrtinec Sili Življenja. Stopil na ladij Tudi bi eno, Jadral za srečo Nerazjasnjeno. Morje ležnivo, Kje so bregovi? Grozna širjava, Grom in vetrovi — Zije slapovje
Rjove peneče, Barke razbija,
V brezdna jih meče. Zvezde prijazne,
Pot mi kazite, Srečni vetrovi, Čoln mi vodite!
84
- 85
Trojno gorje.
Gorje, kdor nima doma,
Kdor ni nikjer sam svoj gospod;
Naj križem svet preroma,
Saj vender tujec je povsod.
Gorje, kdor se useda Za tujo mizo žive dni; Vsak grižljaj mu preseda, Požirek vsak mu zagreni.
Gorje, kdor zatajiti Prisiljen voljo in srce, Bedakom posoditi Čas mora, glavo in roke.
— 86
Izpreiiieiiibn.
Hitro obrača se časa kolo, Naši duhovi ž njim se vrtijo, Dan na dan sebe same menijo, Sami ne znajo, zakaj in kako.
Togi žareči me dala v oblast, Dala me sreča vodnici je slabi; Zopet pihljaje nada me vabi, Njeno hladivno okušam že slast.
Miru odpira se prazno srce, Rane zastarane sčasoma celi, V jasni prihodnjosti tožnoveseli Gine iz srca ognjeno gorje.
Zelje.
Peruti hotel bi imet', Premeril bi nezmerni svet, Poiskal rad bi miren kot. Kjer bil bi sam in svoj gospod. Ukrotil strastno bi srce, Željam dajal ozkč meje In kar doživel sem nekdaj, Pozabil bi za vekomaj.
87
— 88 —
Na groneli.
Po grobih sem hodil, kjer trava zelena 'Z trohljivosti, znamenje upa, poganja, Po grobih, kjer starost leži položena, Kjer v prahu počiva lepota nekdanja.
Pogledal sem v jamo nedavno skopano, Sest čevljev globoko, tri čevlje Široko, Pogledal sem v postelj, človeku postlano, Ki meja je mislim, letečim visoko.
Glasove bridke je sreč vzdihovalo, Roke so se s silo na prsih sklenile; Trohljivosti grozno zaklical sem hvalo, Da )ek so zamolkel dajale gomile.
— 89 —
Slika.
Solnce rumeno Goro zeleno Zadnjič poljubilo je;
V krilo temine Hribje, doline Tiho zavili so se.
Tam na iztoku ■V sinjem oboku Luna prikaže glavo; Bolj se užiga, Vedno bolj miga Zvezdic prijazno zlato.
Vetrec pihlja je
Jezero maje,
Rahlo ob bregu žeptd;
V jezeru čeda Zvezdic se gleda,
V daljni globini miglja.
— 90 —
Nočna temina,
Slika spomina
Srečnih in žalostnih dni!
Zvezdam biiščečim,
Zvezdam brlečim,
Dnevi, jednaki ste vi!
Jezero krasno, Temno aV jasno, Ti si podoba sred; V tebi odseva Vsakega dneva Svit se mi ali tema.
M a t i.
Dete revno, dete malo, Kdaj mi bodeš poplačalo, Kar sem zate skrbna mati Morala in bom prestati?
Sem pod srcem te nosila, V bolečinah porodila, Zate noč in dan skrbela, Zate sem in bom živela.
— 92 —
Postelj koPkokrat postlal a, Zibel tvojo sem zibala, Pesem ti zapela sladko. Da zaspalo si čez kratko ;
Čezte se potem nagnila, Srčno Boga sem prosila: „Oče, hudega ga brani, ,,Meni, sebi ga ohrani!"
Dete malo in ubožno, Bodi pridno in pobožno, S tem skrbi mi boŠ plačalo, Dete revno, dete malo!
— 93 —
Angelj tožnik.
Ko obide strah duha, Angel) stopi iz neba, Pride v halji žalostni,
V halji temnovišnjevi.
V levi roci vre ima,
V vrči solz je do vrba, 'Zliva jih na vse steze, Koderkoli človek gre. Kamor solze padajo, Rožam glave sahnejo, Trava hitro se suši, Zemlja pusta ne rodi.
V desni roci pa ima Ogledalo iz zlata, Pred oči mu ga drži, Kaže v njem pretekle dni,
V jasni mu svetlosti spet Kaže čas prihodnjih let; Upu srce se odpre,
Duh otožni zjasni se.
94 -
Studenca.
Vštric 'zpod gore zelene Izvirata studenca dva, In kakor pot ju žene, Hitita v plan nevtegoma.
Na dvoje gresta pota.
Na dvoje bolj, skoz bolj navdol;
Končala teke bota,
A več se videla uikol'.
— 95 —
Zimski dan.
Solnce se od daleč skriva, Vrana leta okrog hiŠe, Tenek veter zunaj piše, Tla pa debel sneg pokriva.
Tam na klanci je vse živo: Vkup so iz vasi otroci, Vsak seni v premrli roci Vozi in drži se krivo.
Starec zre iz gorke hiše, Iz spomin se mu posili, Dni premišlja, ki so bili, In na tihem solze briše.
- 96 —
Solneni mrak.
Solnce mrk ne, trna nastane, In ker dneva luč ne sije, Ptičji kor se plašen skrije, Netopir iz dupla plane.
Netopir zdaj gospoduje, Prvega se ptiča Šteje; Kar pokrivajo jih veje, Loga pevce zaničuje.
Mesec izpred solnca zgine, Zopet svetli dan zašije: Brž vnemo se melodije, Netopir zbeži v otline.
Sanjaču.
Po tihi noči mesec plava, Mladenič tožen zre v nebo, Zamišljena njegova glava, Srce mu v prsih je tesno.
Ne vdajaj se duhovom mraka Zapri srce, zapri oči ; Glej, mehka postelja te čaka, Ozdravit' reveža želi-
97
- o8 -
Nevesta.
Zvezde se bliskajo, Luna pa sveti, Godci pa piskajo Moj'mu dekleti.
S'noči je jokala, Dan's ni vesela; To bo še stokala: Starca je vzela!
— 99 —
Narodna. (J)
Dolin'ca cvetoča, V dolinici studenžek, Pri njem je deklič'ca. Ki vije si venček.
Prišel sem si žej'co Gasit na studenček, Deklič'ca mi dala Je srček in venček.
Naš" maček.
Naš maček je ljub'co imel, Vasdvat noč vsako je žel; Prišel je domov ves zaspan, Ko meŽnar odzvonil je dan.
Zbolela je ljub'ca močno, O joj, Če več zdrava ne bo! Naš maček je jokat' začel, Nobene več miši ni vjel.
In ko mu res vzame jo smrt, Okoli se plazi potrt, Življenje sovražit' začne — V soboto obesil se je.
To žalost v eksempelj povem Neskrbnim vam mladim ljudem: Če dolgo živet' vam je mar, Zaljubit' se nikdar nikar!
100
Pogreli,
V zvoniku dvanajst ura bije, Ravnine, gore tema krije; Le v mestu luči še gore,
Le v mestu še ne spe ljudje.
PiŠČali, gosli se glasijo, Vrste plesalcev se vrtijo, Njih lic nobenega ne znaŠ, Ker vsak obraz je čudna laž.
Pred vrata konja pridrdrata, Kočijo črno pripeljata;
V kočiji pa tnrlič leži, Svet takega Še videl ni.
Oko, globoko v Čelo vdrto, Se vedno je na pol odprto; Na ustnicah in na očeh Še ziblje se hinavski smeh.
101
102
Obleka mu je tenka svila, Lasje diŠe mu od kadila, Cvetice ga pokrivajo, Ki se uže obletajo.
Pred liiŠo konja zarzgetata. Odprejo se visoka vrata, Za vozom v pare stopi trop, Da počasti moža pokop.
Device, davno že v srpani, Dekleta letos še kot lani, Se v prvi vrsti jokajo In samski stan preklinjajo.
Potem mladeniči se vrstijo,
V obraz bledi na pol mežijo In v prazne žepe segajo, Denar okrogli kolnejo.
Za njimi množica neznana Gre klaverna in vsa zaspana.
V kolo obstopi črni grob. Zapoje tak' pogrebcev trop:
,,Le ž njim v pogreba tihe tmiiie! ,,0 polnoči 'zmed nas naj zgine, ,,Zapojte v grob mu iz vseh ust: ,,Ne vstani več, nesrečni Pust!"
103
Koža.
Sred vasi so lipe tri, Hišica pri njih stoji.
Hišica lesena je, Roža zlata v nji cvete.
Zame roža ta cvete, Zame le, za druge ne.
Kdor bo trgal rožo to, Dal mi bo roso glavo.
104 —
Cekin.
Zaslužim si cekin, K zlatarju se podam, Cekin mu v roko dani, Mu rečeni in velim:
,,Le kuj, le kuj, zlatar, ,,tn prav za prstek mlad ,,Naredi prstan zlat, ,,Prekuj mi ta denar!
,,Namestu carja pa ,,Izrezi črki dve, ,,Da njeno se ime „In moje se pozna."
Koj k delu gre zlatar In prav za prstek mlad Naredil prstan zlat, Prekoval je denar.
105
Pa k ljubi se podam, Objamem jo sladko Tn primem za roko; Na prst ji prstan dam.
Pa bral sem v nje očeh, Vprašanje strahom bral: ,,Zakaj nek1 nisi dal Ko vati rajši dveh?"
106
Pri oknu.
Bele cvetice, ledene cvetice, K vam bom goreče pritisnila lice. Tajaj led, tajaj led, lice gorko, Da mi po cesti pogleda oko.
Vidim seni, kak'po cesti svršijo, Svate vesele, ki na njih sedijo; Lep in najlepši pa ženin je mlad; Oh, da sem morala njega poznat'!
Malo trenutij, pa notri do groba Drugi zadana bo tvoja zvestoba. Naj v nje naročji ti sreča cvete, Meni za veke izginila je.
Bele cvetice, ledene cvetice, Ve ohladite žareče mi lice! Večni Bog, mili Bog. drži me Ti, Da mi ubogo srce ne skopni!
Lilij e
Lilije trgam, Lilije bele, Več mi ne boste Mladi cvetele.
108
VeČ vas na solnce Ne bom nosila, Več vas z vodico Hladno fosila.
Lilije bele, Le usehnite! Z mano cvetele, Z mano venite !
109
Zadnji večer.
Nocoj, le Še nocoj Naj mesec bo svetel, Ko k meni ljubček moj Bo zadnjikrat prišel.
Čez to ravno poljč Ino čez travnike Pa gladke so steze, Po njih moj ljubi gre.
Pa psi zalajajo
Po vsi vasi na glas,
Na glas oznanjajo,
Da gre moj ljubi v vas.
Klobuk ima na glav', Za njim pa listek bel, Ta listek tako prav', Da cesar ga bo vzel.
110
Petelin je zapel, Danica je prišla, Slovo je dragi vzel, Jaz sem zajokala.
,,Ne jokaj, ljubica, Čez osem kratkih let, če bova Še živa, Pa snideva se spet."
Oh, psi Še lajajo; A ljubega več ni, Pred mojo kamrico Pa trava zeleni.
Prežalostno srce Veselja nima več, Sam Bog nebeški ve, Kdaj osem let bo preč!
Mlada Mana.
Lune vpraša solnce rano: „Je li tebi, sestra, znano, ,,Kaj da rože v tla so vgnane,
„Ki vesele ,,So cvetele
„Po gredicah mlade Mane5
,,Ko sem včeraj jutro vstalo,
Njeno okno obsijalo, ,,Radostna, s pogledom jasnim, ,,Tam je stala ,,In igrala
»Zadovoljna z vencem krasnim."
Luna se je nasmejala: „,,Kaj bi tega jaz ne znala! ,,,,S'noč' prišel je mlad učenec ,,,,Čez gredice, ,,,,čez cvetice;
r,,.Vzel je s sabo krasni venec.""
111
Leiičica.
Lenčica v bregu ovčice pase, Tamkaj za njivo, kjer detelja rase; Spanje premore ji lepe oči, V deteljo njena čeda hiti.
Hitro je mladi sosed pritekel, Deklico vzbudil, tak' ji je rekel: ,,Deteljo ti si popasla mojo, Vzamem ti Čedo tvojo zato."
Lenčica milo ga je prosila, Pa je sosedu tako govorila:
Pusti ovčice, saj sosed si moj, ,,,,Ž njimi jaz vedno sem, one z menoj.""
,,S čedo ostani, čeda pa s tabo; ,,Tebe vzel in ovčice bom s sabo, ,,Da gospodinja moja mi boš, ,,Moja ženica, jaz pa tvoj mož."
112
— 113 —
„„Kaj pa mati stara poreče, „,,Ki m« pustiti nikakor ncče? ,,,,Rcva ne more brez mene živet', ,,,,Šteje let že sedemdeset.""
,,Staro boš mater s seboj pripeljala, „V gomici ona bo lahko spala; ,,Midva pa v beli kamrici, ,,Lepo za naju pripravljeni."
Nepovabljeni svat.
,,Ko boŠ se možila, „AP boŠ povabila „Tud' mene al' ne ?
,,čeprav me pozabiš, „Čeprav me ne vabiš, „Pa sam bom prišel."
In ni ga vabila, Al' ga pozabila, Al' smela ga ni.
Pa kakor govoril, Tako je res storil, Prišel je na pir.
Na stran se je vsedel, Ni pil in ne jedel Raztrgani svat.
114
Nevesta pijače In bele pogače Ponudi mu v dar.
Pogače ne maram, ,,Za vino ne baram, „Le sama ga pij I"
Še prstan si sname: ,,Ta prstan ni zame, ,,Na, možu ga daj!"
In šel je iz hiše, Nevesta pa briše Rudeče oči.
Ljudje pa so jeli In pili in peli, Veseli bili.
115
Zimski večer.
Pojdi, Minka, 2;ipri duri, Peč s panjaci mi podkuri.
Luč mi v leŠČerbi napravi, Stol moj k peci sem postavi.
Semkaj, hčerka, sedi k meni In kolovrat svoj zaženi.
— 117 —
Pravi mi o bratu svojem, O j edinem sinu mojem,
Kak' nam je roko podajal, Ko od doma je odhajal.
Ti si solzna vzdihovala, Mati je na glas jokala.
Šel od nas je v kraje tuje, Koder vojska smrt gostuje.
Dokaj je minulo Časa, Da o njem ni bilo glasa.
Tretje leto list poslani Nam njegovo smrt oznani.
Od takrat je tvoja mati Bila nehala jokati.
Legla je, pa ni več vstala, V Bogu osmi dan zaspala.
/ a k 1 a d«
,,Lc hitro na delo roke! ,,Pod sivo to skalo leže" Veliki, neznani zakladi, ,,Rumenega kupi zlata ,,In belega čudo srebra ,,V globoko zakopani kadi.
,,Marija, ki srenja Te ta ,,Dobrotnico milo pozna, ,,Nam bodi nocoj pomočnica ,,Ce dvignemo srečno zaklad, ,,Pa kakor je koli bogat, ,,Od vsega Ti bo polovica."
Tak' prosi in klice drhal, Poprime kopaje se tal, Z lopatami, s krampi pritiska. ,,Že nekaj zvenči pod zemljo, ,,Le zdaj še udarim krepko!" In suho zlato se zabliska.
118
»Okoli Železne kadi »Vrzimo debele vrvi, ,,Da v zemlji posoda se gane »Na desno, na levo Še stran »Kopljimo, da zdajci na dan »Bogati dobiček nam vstane.
»Kopali na vsako smo plat, »Otvezena silna je kad; »Zdaj vprimo, tiščimo, vlecim »Če sleharni počil bi ud, »Obilo poplačan bo trud, »Saj vemo, zakaj se potimo."
Močneje vsakdo se upre, Da kad se zaziblje, zmaje Ter dviga se, dvigne, ustavi; Pa sila pomnožena vsa Potegne na ravna jo tla, Na trato jo varno postavi.
»Al1 kaj, ko pa naše vse ni!
Bedaki, neumneži mi, »Storiti jednako obljubo! »čemu bo Mariji zlato, »Devici prečisti srebro? »Molitev le jemlje za ljubo.
119
— 12 0 —
Zatorej bolj pametno bo, „Med nami bogato blago
Pravično naj bi se delilo." Pa groza! Odpre se prepad In kad jim požre in zaklad; Delitve več treba ni bilo.
Knezov zet.
Pač lep vrtnar je mladi bil, Ki rože v vrtu je sadil! In rad je delal, bil vesel, Pa tako pesem si je pel: »Najlepšo rožo bom izbral ,,In svoji ljubici jo dal; ,,Saj bodem, če sem tudi kmet, »Nekoč Še vender knezov zet."
Pri oknu stal je gospodar In slišal, kaj je pel vrtnar; Po udih stresel ga- je mraz, Od jeze bil mu bled obraz. »Le semkaj, semkaj, moj vrtnar! Tak' klical ga je gospodar; »Vrtnar si bil doslej ti moj, »Denes pa greš na lov z menoj.
»Le vzemi puško risano »In z mano pojdi na goro, ,,Da ustreliva tam volka, „Ki trga mlada jagnjeta."
121
- 122 —
Ko soluce šlo je za goro, Prižgalo zvezde je nebd, Skovir na gori je zapel, Nekd6 slovo od sveta vzel. Po Kolpi plaval je mrlič, Nad Kolpo je odvaval ptič..
Odbije ura polnoči, Po starem gradu vse že spi. Hči knezova le še ne spi, Pri nji še svetla luč gori. Na vrtu pa stoji nekdo, Premilo prosi, presladkd: ,,Le pojdi, ljubica, z menoj, ,,Da poročiva se nocoj; „Ko poči zor, ti moja boš ,,In jaz za vekomaj tvoj mož." Tak' milo prosi, tak' sladko, Da zmoti modro ji glavo.
Obleče krilo svileno,
Z rumenim zlatom vdelano.
Čez krilo pa srebrni pas
In rožo dene v kito las,
Ki jo vrtnar je včeraj dal,
Ko je pod njenim oknom stal.
— 123
Grad buli tiho zapusti, Za ljubim svojim pohiti. ,,Oh, pojdi sem, ne mudi sel" Glas znani v dalji Čuti je. če teže bolj, če bolj hiti, Klic vedno dalje se glasi.
»Počakaj, ljubček moj, postoj, „Pošto j, ne beži pred menoj!"" ,,Le hiti, hiti, ljubica! ,,Saj že na konci pota sva."
In ko do Kolpe pribiti,
Na strmem bregu obstoji.
Iz vode glas se je glasil
Tak' žalosten in tako mil,
Da prime s Čudno jo močjo,
V globoko zvabi jo vodo.
Skovir skovikati začel,
Nekdo pa otlo je zapel:
,,Če bil sem tudi reven kmet,
,,Zdaj sem pa vender knezov zet!
Morski duhovi.
Pri gradu tik morja pa stražnik stoji, Ob glavi razi j učen a burja mu vije, Šumenje valov na ušesa mu bije, Ob skali na bregu se voda peni.
AP strah, al' te groza ni, revni vojak? Morje je neznanih duhov domovina, Opolnoči se jim odpre globoČina, In Čudno težak in napolnjen je zrak.
In temna megla se podi Čez vodo In dviga se, miga in težka se niža, Dirjaje odhaja in zopet se bliža — Vetrovje potihne, morje: je mirnd.
Iz temne megle pa množina duhov Posuje se v školjkah, od zlata bliŠČečih, Prijezdi na ribah srebrnosveteČih Ter vije se Čudno h glasovom rogov.
124
Kak' hiter, kak' jasen, kak' čuden je ples, Ki suče Čez morje se mirno in piano! In petje, človeškim ušesom neznano, Razlega k vihranju se jasnih teles.
Rajanje zastane, in petje neha, Pa kakor na Krasu povzdigne se burja Ter vije viharna in brije do morja, Tak' dvigne se trop in tak' k bregu vihra.
Vojaka zagrabi množina duhov, Perescu jednako od tal ga pobere, Nevihti jednako po morji ž njim dere, Pogrezne ž njim v brezdno se drznih valov.
Duhovi imajo tam doli svoj grad, Steklene so stene, srebrna so vrata, Dvorana je v gradu, v nji miza je zlata, Za mizo pa prestol postavljen je zlat.
Na zlatem prestolu pa cesar sedi, Na desno posadil si hčerko je zalo; Ni taki lepoti še solnce sijalo, Človeško oko je še videlo ni.
Vojaka poprime prečudna oblast, Srce se mu širi in huje mu bije, Rudeča vročica mu lica zalije, Pretresa vse ude neznana mu slast.
125
— 126
Nezbrane mu misli po glavi vrše; Kar z zlatega stola devica se dvigne, Smehljaje mu z živini očesom pomigne In svoje prebele po.la mu roke.
In zbora nevidnega glas zadoni, Plesalke s plesalci se v krcg zavrtijo, Da v čutih se rajskih jim srca topijo, Obleka Šumi, in ves svet se vrti.
Vojak cesaričino stisne Čez pas: ,,Jaz tvoj sem, ti moja, nič naju ne loči, ,,Ti moja na veke, aP srce mi poči" ■—■ Pa čuj, kako znan se razlega mu glas!
Glaz kladiva v gradu jedno zabrenči, Vojak se prestraši, oči si pomane, Pred njim pa patrolja tovar'šev obstane Ter drugemu stražo tik morja 'zroči.
Natisnila Ranim & Scumann v Lipskcm.
V isti zalogi je izšla knjiga:
Prešeren, poezije.
Vezana v usnje z zlato obrezo stane i gld.
s NARODNA IN UNIVERZITETNA S KNJIŽNICA • llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
0000033021S
A00000330218A
i
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si