stopinjam. Na klancu nekje se je ustavila in nekomu med jokom in na ves glas pripovedovala, kaj se je zgodilo. Tonetu je bilo, kakor da mu žerjavice nasipljejo v dušo. Stisnil je glavo med ramena in se tiho kot tat vrnil v hišo.
»Moj Bog!« je zastokal, ko se je sesedel na klop v izbi. »Ti moj Bog nebeški!«
In si je kapljice mrzlega potu otrl s čela.                            (Dalje.)
Severin Šali I Pomladna otožnost
O, lepa jutra so, ko rumenilo razliva po vrhovih novi dan in se megle počasi ko kadilo razgubljajo v zapadno temno stran.
Ze kmet s slastjo dehteče brazde orje. Poganja setev, zelene nasadi. Razčistil veter je motno obzorje. Osenčen sem z otožnost j o pomladi.
Vsi grmi v pop je so in cvet pognali. Med rože lega težki duh krvi. Spoznanja polni vsi smo obmolčali. Kaj res zorimo že v skončanost dni?
To sonce, cvetje, ptiči, klic srca! Po vejah dež rosi, pomladni in gorak. Kako tesni me trudna moč sveta! Do zemlje nagnjen sem in ves težak.
319