341
Sedanji politični položaj in Slovenci.
III.
Zadnjikrat smo obljubili, da bodemo danes govorili o slabih straneh sprave in kako bi se dale popraviti. O tem govoriti je tem bolj dolžnost naša, ker vlada zagotavlja, da vsakakor hoče, da se sprava dožene. Mladočehi hočejo, da bi se pred spravo obnovilo češkodržavno pravo, nekateri Staročehi pa zahtevajo, da bi se vsaj uvedel češki notranji službeni jezik. Temu mi ne odrekamo važnosti, ali vender ta stvar ni tolikega pomena in bi tuji ž njo še sprava ne dobila ugodnega lica. Sprava se pa ne da popraviti s kakimi malenkostnimi premembami, temveč njena podlaga se mora predelati, posamične določbe njene pa skoro vse lahko ostanejo.
Največa napaka je, da se je sprava omejila edino na Č^ško, k*kor bi v drugih kraljevinah in deželah ne bilo narodnih bojev in zatiranih narodnosti. Na Češkem bi sprava koristila edino Nemcem, ž njo bi si zagotovili svoja prava in morda pridobili še kake predpravice. Moravski in šleški Čehi bi pa biii s tako spravo le na slabšem, ker bi Nemci lahko potem bolj vse sile porabili proti moravskim in šleškim Čehom, ker bi ne imeli dela doma. Naj bi se na Češkem uvel tudi češki notranji jezik, naj bi se celo povekšala avtonomija češke kraljevine, da se pridobe za spravo tudi Mladočehi, vender bi s tem češkemu narodu v skupnosti ne bilo pomaga no, še manj pa avstrijskim Slovanom sploh. Kaj druzega bi pa bilo, ko bi se sprava uvela za vse avstrijske meševite dežele. Večina onih določeb, ki bodo v korist Nemcem na ČešKem, bila bi v korist Slovanom na Moravskem, v Šieziji, na Koroškem, štajerskem in Primorskem, Italijanom pa na Južnem Tirolskem. Vlada in Nemci, če res žele sprave, tudi ne morejo oporekati taki spravi. Če je pa vlada proti taki spravi, pGtem jej pa sploh za spravo nič ni, temveč le za predpravice n^mšuega naroda, in slovanski državni poslanci je potem ne morejo več podpirati z lahkim srcem.
Morda kdo poreče, da je vlada že dovolj pokazala, da jej je le za Nemce, ker je spravo le za Češko želela. Mi pa imamo o grofu Taaffeji predobro misel, da bi o spravi tako sodili. Pojasnili smo že tudi, da je vlada nekako prisiljena posegla po spravi. Dolžnost čeških zastopnikov je pa bila na Dunaju postaviti se na edino pravilno stališče. Ko pa dr. Rieger in tovariši tega niso storili, je pa bila dolžnost Mladočehov, da bi se bili postavili na to stališče, ne pa trkati na svojo zgodovinsko pravo. Nemci bi bili iz prva morda malo ugovarjali, češ, da 80 razmere drugod drugačne, ali spoznavši, da se Slovani drugače ne udado, pa bi bili prijenjali. Če bi pa   Nemci   ne   bili   hoteli sprave, pa bi potem vsaj svet
4
vedel,   kdo  je   kriv   razporu,  sedaj se pa nespravljivost podtika le Mladočehom.
Izmej podrobnih določeb je pa pač edina določba o kurijab, proti kateri bi utegnili imeti kake veče pomisleke s parlamentarnega stališča. Ko bi se pa bili Cehi postavili na stališče, katero smo nr označili, naj-brže bi bili Nemci to določbo radi opustili, videč, da bi semtertje bila dobro orožje proti njim. 1/, prva celo liberalni list' niso bili navdušeni za to določbo, šele potem so začeli naglasa ti njeno važnost, ko so Mladočehi začeli boj proti spravi. Razdelitev okrajev po narodnosti in razdelitev nekaterih oblastev bi pa tudi dežele še ne razkosala, kakor so se bali nekateri Cehi. Prebivalce raznih dežel vežejo zgodovinski spomini, po mnogih krajih pa tudi narodnogospodarske koristi. Vse te stvar* se ne dado z enim dnevom izbrisati. Nemci in Čehi bi tudi tako ne težili narazen, ko bi se poravnal narodni prepir. Z razdelitvijo nekaterih oblastev bi se pospešil narodni mir, ker bi vsaka narodnost lahko svoje stvari po svojem ukusu in pa po svoji potrebi uravnala. Moravskim in šleskim Čehom, koroškim, primorskim in šta-jarskim Slovencem bi bil na ta način zagotovljen obstanek, kar je gotovo večje važnosti, nego bi bila kaka dvomljiva pridobitev, če tudi na podlogi zgodovinskega prava.
Taka sprava je pa zaradi tega posebnega pomena, ker se strinja z našo ustavo, dočim je češko pravo v nasprotji ž njo. Dala bi se torej veliko laže izvesti nego pa obnovljenje češkega državnega prava, in ž njo bi ne bilo pomagano le enemu narodu, temveč naredil bi se narodni mir po vsej državi. Vlada ali stranka, ki bi to delo izvršila, pridobila bi se velike zasluge za našo državo. Nemški liberalci bi no mogli lahko ugovarjati taki spravi, ker sami trdijo, da so za ustavo in o a žele narodne sprave. Vsaj ravno levica je dala ustavo in zagotovila vsaj načelno enakopravnost vsem avstrijskim narodom.
Morda kdo poreče, kaj se b>demo pač Slovenci ukvarjali s takimi vprašanji, ko se vecder lena nas pri rešitvi takih vprašanj ne bodo oziralo. To stališče je pa seveda jako omejeno. Mi imamo svoje zastopnike na Dunaju, ki delujejo v zvezi z zastopniki druzih narodov, torej jim je mogcče o priliki o tem izreči svoje moenje proti zastopnikom češkega naroda, če ni slovanska vzajemnost samo gola fraza, ampak meso in kri, mora tako mejsebojno občevanje biti mogoče. Jedua frakcija Mladočehov jo po svojem vodji prof. Masafyku se izjavila, da ni zametavati sprave, temveč je treba gledati, da se primerno premene dunajske punktacije. Pričakovati smemo, da bodo tudi drugi mladočeški poslanci spoznali, da sedanje njih postopanje ni pravo, da ne gre le podirati, temveč da je treba tudi kaj sezidati. Naši zastopniki pa morajo porabiti ves svoj vpliv, da pridobe Čehe za to, da se sprava dožene za vse mtševite dežele. To je v našem narodnem interesu, ker delna sprava bi bila našemu narodu le v pogubo. Motijo se tisti, ki mislijo, da
342
bi vlada in Nemci potem delali spravo drugod, če bi se na Češkem obnesla. Drugod sprava ni v nemškem interesu, in se Nemci drugače ne bodo ogrevali za njo, ako ne bodo videli, da drugače sprave na Češkem ne dose-žejo. Ze sedaj je mnogo zamujenega. Nemci so že na Češkem marsikaj dosegli, le še nekaj pridobitev, pa bodo kmalu izrekli, da za spravo jim ni dosti več mari. Zadoji čas je že, da avstnjsid Slovani spoznamo svoje prave interese in nastopimo pravo politično pot. Ce pravi čas zamudimo, ne bodo se napake več dale popraviti, in veliko odgovornost bodo si nakopali oni, ki bi avstrijske Slovane vede ali nevede zapeljali na napačno pot, na pot pogube.
Pred vnem bode pač treba Čehe prepričati, da se s tako spravo ne odrečejo svojemu zgodovinskem pravu, temveč da se mu celo približajo. Stališče čeških politikov je v tej reči malo težavno. Z agitacijami za zgodovinsko pravo so Mladočehi tako narod vneli za zgodovinske pravice, da bi hitro se obrnil od vsacega poslanca, o katerem bi misliti mogel, da dela proti temu zgodovinskemu pravu ali da premalo naglasa avtonomijo češke kraljevine. Poslanci sami bodo morali poprej narod preveriti, da bi sprava ne ovirala uresničenja zgodovinskih pravic, temveč bi bilo celo prvi korak za njih uresničenje. O tem bodemo pa govorili drugi pot.