Kmatijski svetovalec Apnimo našo zemljo! Ako motrimo talne profiJe našega ' okraja, bomo prišli do zaključka, da tvori okraj v pogledu razvoja svojih tai vee mogoče medsebojne prehode. Brez dvoma spada med mno&tvo raznih acfro-tehnjških mer, katerih se že danes po-služuje v večji meri že vse sodalizirano kmetijstvo, tudi apnenje. A.pno najdemo v tleh v raznih obiikah. Najdemo ga absorbiranega na talne zeolite, kjer se smatra za varuha talne rodovitnosti, nahaja se vezano na brezvodne, težko topljive sUikate, kjer tvori zadnjo re-zervo, pa tudi vezano na žvepleno, sol-no in solitrno kisiino ter razne organske 6pojiite (hurnate). Največja in najznačil-nejša količina apna pa se nahaja v zein-lji vezana na ogljikovo Joislino m Je t bistvu merodajna za presojo, ali ima zemlja dovolj apna ali ne. Napreden gospodar lahko vsaj pri-bližno sam ugotovi, ali vsebuje njegova zemlja dovolj ogljikokislega apna. Kupi si malo koncentrirane solne kisline iQ )o razredči z enako količino vode. V čašo ali kako drugo stekleno ali porcelanasto posodo daj nekoliko prese-jane zemlje, ter jo polij z razredčeno solno kislino. A.ko zmes pri tem ne za-»umi, je to znak, da zemlja ne vsebuje znatnejše fcoličine apna. Pri rahlem, kratko trajajočem štunenju vsebuje zem-Ija piubližna 1—2%, pri močroejšem, kratko trajajočem šuinenju 2—5°/«, pri močnejšem, dalje časa trajajočem pa več kot 5% apnenega karbonata. Ako zemlja v sfciku s solno kislino že samo rahio zašumi, je znamenje, da vsebuje dovolj apna, ker je 1°/« apna v splošnem za-dosten rn je v takem shičaju vsako ap~ nenje odveč (za kulturne raetline 0,4% že dovolj). Ako pa zemlja niti rahlo ne zašumi, tedaj ji verjetno apna prhnanj-kuje. V takem slučaju se bomo tahko posJužili apnenja — zlasti pa, ako opa-žamo, da rastejo na prizadetem zemljišču kisle trave: ki&lica, preslica, mah in po-dobne rastline, ki uspevajo predvsem na kislih tleh. Ako si poskušnje nismo dovolj sigurni, bomo napravili raje podzikus v malem in apnih prvo leto manjši kos zemljišča t«r na tetn koso opazovali uspeh apnenja. Koristnost apnenja za naše tuiUirne rastiine in zemlje je raznolika. Apno je predvsem neobhodsno potrebsna hrandlna finov, saj odvzame zemlji na 1 ha sred-nje letine: pšenica 30 kg apoa; kTompirja 76 kg apna; rjraha 118 kg apna; lucerna 242 kg apna. Vidimo torej, da ^azne rastHne rabijo različne kaličine apfna. Najma^j žita-rice, nekaj več okopavine, največ pa metuljnice. Zlasti lucerna in domača de-telja. Apno se kopiči predvsem v listih, nmogo manj ga je v zrnu in koreninah. Zato se zdasti obnese apnenje pri onih rastlinah, ki rezvijejo mnogo listov. Kako pa zboljšuje apno lastnosti tal? Prvo zboljšuje fizikalne la&tnosti. Drobci apna se pomešajo med najmanjše se-stavne drobce zemlje (glinaste delce in humusove koloidej in jih zgružujejo ter tako ustvarjajo talni slog. Zato je apne-nje posebno važao na težkih tleh, ki se težko obdelujejo in lahko raikrajajo. S preudamim apnenjem lahko slog takih tal izdatno izboljšamo, ber tako CHnogočimo boljši razvoj rastlinstva. V kemičnem pogledu 6e kaže koristen učinek apnenja v tem, da razkisa apno humozne kisline vn da razkraja razne škodljive taliie sestavine. Za rastlinstvo neugodna lcisla reakcija tal z apnenjem se lahko spreineni v ugodno nevtralno Na spojine kalija deluje apno tako, da jih zamenjuje v zeoditih ki jih pretvarja v rastlinam dostopno lahko topljivo obJiko. Prevelika količina apna v zemlji pa asimilacijo kalija Jabio tudi ovira, zlasti ako je italija v zemlji le malo. Zato iraa nesmotrno apnenje la,h.ko za posledico zmanjšanje žetvenih donosov, čemer pa se lahko izognemo, ako istočasaao iz-datno gnojimo tudi s kalijevimi gnojili. Nekoliko kisle zemlje lahiko mirno apnimo in po nekoliko dneh gnojimo s superfosfatom. Opreznejšj pa moramo biti z apnenjem, če gnojimo s kostno moko ali Thomasovo žlindTo in to zlasti prl lahkih peščenih zemljah. V ta-kih slučajih zmanjša apno topljivost fosfomih gnojil in posledica se pokaže lahko v zmanjšanju pridelka, zlasti ako gnojimo rastlin«, ki sprejemajo fosforno kialino le v lahko topljivl obliki (koru-za, pšenica, oves). Zato navadno zado stuje pri tak.em gnojenju že apno, ki ga ima Thomasova žlindra aJi kostna moka. Seveda pa igra pri ucinku apna na fosforno kislino odločilno vlogo sestava in reakcijska sposobnost zemlje. Slednjič deluje apno ugodno tudi na biološike procese v zemiji, ker pospešuje razJcroj hlevskega gnoja in humusa in tvorbo solitra, ki se smatra kot najfpri-kladnejša dušičnata spojina pri prehra-ni rastlinstva. Omenil bi ie, kaj vse se mora upo-rabiti za apnenje: L zmleti apnenec, ki ima fiooto aaj-manj 90% in vsebuje najmanj 50°/« apna (Ca O)j 2. žgano ali živo apoo, zmleto ali v kosih z vsebino naimanj 90% apna; 3. aipoeni prah (odpadki pri apnenacah) z najmamj 50% apnaj 4. zmleta sadra % najmanj 26% apna; 5. zmleti lapor z najmainj 45°/o apna in finoča najmanj 80%. V lahfoih in srednje težkib. zemljah tiporabljaino za apnenje zmlet apaenec, ker je ceaiejši kot žgano apno in bd v lahkih zemljah žgano apno preveč energitoo delovalo. Zgano apno se sicer v razmeroma kratkem času spTemeni y i«to eestavino, kaikor jo ima zmlet apnenec. Vendar je njegov nčinek izdatoejiši, ker so delci žganega apna fiSnejši od delcev zmlete-ga apnenca, učinfcovitost v vodi netop-ljivih gnojal je pa tem večja, čim finejši eo posamezni deicL 50 kg žganega apna vsebuje približno enako količino učin-kovite snovi kot 90 kg apnenca, zato se žgaaiega apna navadno uporablja pol manj kot pa zinlotega apnenca. Zgano apno v kosih je treba pred uporabo po-gasiti z zadostno količino vode, tako da je pppolnoma ugašeno to razpade v moko ter se lahko trosi. Apneni prah (odpadiki apnenic). Gno-jilno učinkovitost teh odpadkov je v teži med učiakovitostjo zmletega apnenca in žganega apma. Zmleti lapor. Tega se nanese na za apnenje določeno zemljdšče, kjer ga pTnstimo ležati na površini v večjih ali maiijših kosih, da polagoina Tazpade. Z vsemi opisanimi gnojili apnimo že v jeseni, poziimd ali v najzgodnejši po-mladi. Le sadra se trosi v vlažnem pod-nebju šele spomladi. Včasih trosimo sadro ttidi na list, zlasti pora detelji m lucerni. Sadra ne pdškodtije listov in prvi izdatni dež j<> izpere z rastian. Sadra sprejema kalijeve spojine v topljivo obliko še bolj energično kot ostala apnena gnojila, sihiži pa tudi za izvor asimilacije žveipla. Sadranje posebno dobro podnašajo metuljnice (lucerna, do-mača detelja), ker vsebuje mnogo belj-a-koviin, katerih sestavni del je tudi žveplo. Na 1 ha se vrže 1000—30000 kg zmletega apnenca. Na močno kisla Ua do 5000 kg. Boljše pa je vseikakor apnenje kislih tal,, kot pa sanio enkratao apnenje z večjo količino. S primemim apnenjem znatno zboljšujemo plodnost žemlje in povečamo pridelke. Važno pa je tudd, da zemljo ne samo apnamo — nego jo tudi gnoiimo z ostalimi hranilnami snovmi — dušikom, fosforno kislino in kalijem. Dipl. Ing. Zorec Egon