4
Lepoznanske stvari.
Dvojni sveti večer.
KoveHc&, po E. svobodno posnel Josip Levičnik.
I.
Bilo je na sv. večer leta 1848. Gosta noč razprostrla je bila tamna krila svoja čez obširno planoto, ter nad deželno glavno mesto (i—. Mrzlo-ledeni veter je bril in pometal drobne snežinke po mestnih ulicah, katere so bile že zarad tega popolnoma osamljene, se bolj pa vsled tega, ker se je prebivalstvo, visoko in nizko, staro in mlado, radovalo v gorkih stanicah ter radostno zbrano bilo okrog jaslic, pred katerimi je gorelo obilno svitlih lučic, ki so svojo blišavo nekako svečano-prijazno razsipale skozi okna ven v burno mrzlo noč.
Le ena hiša stala je v popolnem nasprotji z ostalimi mestnimi poslopji; — njene okna bila so žalostno-temna, in ne en radosten glas ni se čul iz prostorov njenih začrnelih zidin. A od kodi bi tudi tu izvirati mogla kaka veselost? Bila je namreč to deželna jet-nišnica, — kraj, postavljen v domovje britki tugi, obupni samoti, neizrekljivim čutom; da, mnogim celo v živi grob! —
V eni izmed mnogoštevilnih malih sobic tega oso-depolnega poslopja znajdel se je zaprt mlad gospodič krepke visoke rasti in posebno zalih lic. Njegovega lepega obličja ni zatemnevala gosto zaraščena brada; pač pa svedočila bleda osuhlost, da jetniške sobice zrak slabo pristje njegovi čvrsti naravi. Glavo otožno ob roko naslonjeno, sedel je pri mali hrastovi mizici. Slabotna lučica brlela je na njej , in razsvitlevala dvoje knjig, izmed katerih je ena pred brhkim mladenčem odprta ležala. Zamišljeno je sicer gledal vanjo, — al brati iz nje, — tega ni dopustila mu otožna duša.
„0 ti srečni, preblaženi sveti večer!" — izusti ti-hotno ter zdihne tako globoko, kakor da bi hipoma dolgo zatrta čutila šiloma z vladala mu duha; „o ti presrečni sveti večer, kako daleč od mene so miline tvoje! Zakaj ne doseže tudi le en žarek blaženstva tvojega mene osamljenega siromaka! O draga mati! oj zlata mati moja! kako prav ste imeli vi, ko ste mi tolikokrat svarilno djali: Sin, edinček moj, ne bodi nespameten! Nikar ne stavi upov svojih v abotne sanjarije novo na-stopljene dobe, zlate svobode!   To so ti same goljufive
fične, s kakoršnimi si nevedni otroci z lati j o svoje igrače! n jaz vas nisem hotel slušati, ne ubogati!    Kako žalosten mora biti tudi za vas nocojšni sveti večer!"
Zdaj se od daljnega stolpa oglasi ure glas. Jetnik šteje njene počasne udarce.    Pri zadnjem plane, kakor
5
od strupenega gada vpičen, obupno kvišku, ter glasno zastoka: „sedem! da, sedem! to je strahovito število. Sedem dolgih let moral bom preživeti v tem živem grobu, za dobro zaključenimi vratmi. Strašansko je to! Že sedem mesecev, ki tem jih strpel v preiskavi, bilo bi me pripravilo v obup in ob pamet, ako bi nje ne bilo!'' — Zadnje besede je bil spregovoril jetnik nekako bolj plahotno, tiho; potem pa nadaljuje sam pri sebi: ,>Bo li rešila dano mi besedo? mi bo res za božični dar prinesla oproščenje iz te grozovitno žalostne tesnobe? Mina! Mina! ki sem te imel do nocoj za dobrega angelja svojega, si me tedaj tudi ti ogulju-fala? Al — kaj bi se temu čudil, ako jej strpne srce; vsaj je nadjetničarjeva hči, rojena in odrejena v strahovitem tem domovju, kjer so zatrti vsi blagosrČni čuti in vlada edino le hladnokrvne postave železna črka. — Pač res! vse pod solncem je hlinstvo in laž! Le zakaj sem toliko zidal na to, — no, tega ne tajim — angel-sko-lepo obličice, njene čarobne oči, njene medene besede?   O, jaz pomilovanja vredni nesrečnik!"
Zdaj pritisne svoje uho na težke, z debelim želez« jem okovane hrastove duri, potem pa korači nemirno po tesni sobici gori in doli. Al kmalu postoji; dozdevalo se mu je, da bi bil nekaj slišal. Je bila to li resnica ali le domišljija? Znano je, da zapor jetnikom sluh prečudno poostri. Zopet se bliža, po prstih sto-paje, vratam. Zunaj poškrebenalo je zdaj nekaj na nje, in sicer tako tiho, da bi tega menda nobena druga živa duša cula ne bila. Al nesrečni naš mladenec slišal bi bil menda s6psti tudi same nevidne duhove; — ni čuda toraj , da je njegovo bledo obličje zdajci obsijano postalo od čutov neizrekljive radosti. Nekako zamolklo zakašlja v znamenje, da je slišal; v tem hipu pa se tudi odpre malo, v težka vrata vdelano. pa dobro za-varovano okence, ki je služilo, ne toliko za potrebno pomenkovanje z jetniki, kot v to, da je neštevilnokrat skrivaj pokukal skoz v a nj kak jetnisk nadzornik ali čuvaj, ki je opazovati hotel opravila nesrečnih zapornikov. Kdo je zdaj stal pred majhnim okencem, tega v gosti tmini naš jetnik ni mogel opaziti; previduo varoval se je tudi spregovoriti kako besedo; — ječa naredi namreč stanovnike svoje neskončno previdne, a tudi zvite. Tiho zasepeta zdaj neki glas skozi okence: „Med zvone njem o polnočnih zornicah se mora z vrši ti!" — in pri teh besedah smukne neki zavitek jetniku v roke.
„Mina!" — odvrne enako tiho zdaj presrečni mladenec — „ne ganem se poprej iz mesta in ne dotaknem se nobene reči, dokler mi ne daš še enkrat slovesno-trdne obljube, da moja si in ostaneš za zdaj in za vselej, naj pride čez naju karkoli. V zagotovilo tega daj mi svojo roko!" — In zdajci stegne se v plahi naglosti lepa snežno-bela ročica skozi malo, z železnim križem omreženo okence. Jetnik jo iskreno obseže z obema rokama, ter pritisnejo tako strastno na svoje srce, kakor da bi je nikdar več spustiti ne hote!; potem jo obsiplje z vročimi poljubi, dokler je deklica skoraj šiloma ne odtegne toliko živahnemu negovanju. Koj zatem se okence zopet tiho zapre, in poprejšnja smrtna tišina zavlada v samotni izbi.                                   (Dal. prih.)
11
Lepoznanske stvari.
Dvojni sveti večer.
Novelica, po E. svobodno posnel Josip Levičnik.
(Dalje.)
II.
Čez dolgo, od zatemnelobrleče lučice slabo-raz-svitljeno hodišče, iz katerega so drsali vhodi v posa-naesne jetniške s6bice, smuknila je plaho urno zdaj Šibka ženskina podoba, bolj podobna nočni prikazni kot živemu bitju. In kdo bila je ta stvar? Kdo druga, kot Mina, nadjetničarjeva osemnajstletna hčerka. Silno tre-petanje njenega srca bilo bi skoraj lože čuti nego nagli koraki njenih tihih stopinj. Ljubezen podžgala jo je bila k odvažoemu, ali neizrekljivo drzovitemu in nevarnemu podvzetju; ni čuda toraj , da jej je trepetajoče srce tolklo tako močno, kakor bi hotlo jej razgnati tesno prsno bivališče. Koliki smrtni strah pa jo še le spreleti, ko se konec hodišča hoče izpustiti naglih korakov po tamnih stopnicah , in se jej tu pomoli nasproti kot ponočna pošast nepoznana moška glava. Da jej ni strah aaprl besede, glasni krik bi bil naznanil po žalnih prostorih njeno neizrekljivo zgrozenje. Misel pa, da bi to utegnil biti njeni lastni resnobni in osorni oče, oplašila jo je še bolj, in obledela je še bolj memo poprej.
, Ne bojte se, gospodičina Minka!" — spregovori natihoma zdaj njej znani glas, po katerem je spoznala podjetničarja Smolač a — „zagotovljam vas, da nisem nič videl.4' Minka se plaha strese; zlasti pa so jo zadnje besede vrezale v srce prav kot dvobrušen nož. Osup^ njena in vsa sama iz sebe reče: „Jaz vas ne urnem, kaj da menite." „Zagotovljam vas še enkrat, gospodičina, da nisem videl nič" — nadaljuje Smolač bolj natihoma, pa z dvoumno zategnjenim povdarkom. Vendar, zlata deklica! v tem trenutku sva čisto sama, \— hočete vsaj nocoj spregovoriti z menoj par besedi ?" — Pri teh besedah prijel jo je za belo mrzlo roko, katero mu je vendar jaderno odtegnila, in med besedami: „zdaj ne utegnem" — smuknila je urno in trepeča po tamnih stopnicah.
Podjetničar ostal je kot poparjen na zgornji stopnici, in zaobrnil se polagoma, kakor da bi se hotel napotiti za deklico. „Zdaj ne utegne"! — zamrmra sam pri sebi, in glas njegovih besed donel je kot brhki srd; — a, čakaj Je, bodeš že še utegnila, morebiti prej ko misliš. Al! — kaj je zdaj početi? Ako vnese gospodič srečno pete, utegne imeti to tudi za mene slabe nasledke; — ako pa zabranim beg, potem mi bo Minka zaprisežena sovražnica, za vselej oceane za me zgubljena, in, kakor doadaj, tako bom gledati moral tudi še zanaprej vsak dan, kako mu namesti očeta donasa jedila in se prijazno pomenkuje ž njim, kar mi vselej srce zavbrne v prsih. Bolje je toraj, ako gre gospodič rakom žvižgat, kajti ž njim ima komedija svoj gotov konec. Da ga zopet vjašijo in potom vtaknejo v kako drugo še hujšo luknjo, je brez dv6ma; ako ga pa tudi nie dobijo več v pest, menda ona ne bo dirjala za njim v daljni svet*
III.
Med tem je bil naš jetnik varno razvozljal ravnokar prejeti zavitek,, in glej: dolga, v ro$ zvita, vrv in ostrobrušena pila iztakljata iz njega.    Skoraj da ni  od
veselja zaukal; — al kmalu se zave svoje jako nevarne situacije. Trese se na vseh udih deloma od radosti in hrepenenja po zlati prostosti, deloma pa tudi od negotovosti svojega nameravanega početja, pozdravi orodje svojega upanega bega, potem pa ga varno skrije pod slamnico svojega trdega ležišča. Z veliko nepotrpež-Ijivostjo preganjal je zdaj trenutek za trenutkom; v neizrekljivem dolgočasu poslušal je pikanje lasnega čr-viča, ki je v napol polomljenem stolu marljivo oprav-ljal svoje počasno vkončavno delo; — ura pa, ki mu je od bližnjega stolpa oznanjevala čas, je nocoj neskončno mudno opravljala svoj posel. Vsaka četrtinka dozdevala se mu je cela večnost. Poslednjič so zapeli harmonično-doneči glasovi zvonov, ki so klicali pobožne vernike v cerkev, našega jetnika pa k njegovemu rešilnemu delu. V naglici seže po pili, ter nastavi jo s trepetajočo roko na močno železno omrežje, ki je oklepalo okno zap6rne izbice. Veličastno veselo doneli so zvonovi in s tem bolj kot zadostno zaduševali cviljenje orodja, ki je v silni naglosti, pa tudi z nikakor pričakovanim vspehom delalo globoke zareze v debelo že-lezje. S skončano polnočno cerkveno slovesnostjo dovršil je bil tudi naš znani jetnik svoje težavno delo, in zdaj mu je bilo le še čakati, kdaj se ljudstvo zopet po domovjih razide. Mrzla temna noč mu je bila tudi v tem na pomoč.
Kmalu je bilo po ulicah vse tiho in prazno, kakor na pokopališči; jetnik zarad varnosti obesi še pred durno okence svoje mrle sobice posteljno plahto, zatem jaderno stopi k oknu, odzdigne s krepko roko odpiljeno železno omrežje, postavi ga tiho k tlam; potem priveze en konec vrvi za močni železni štremelj, z drugim koncem se zarad varnosti opaše in pogleda še enkrat doli na cesto, ali je vse varno ali ne. Žive duše je ni bilo nikjer; le malo svitlih zvezdic, katere je bila prižgala sveta noč v svečani spomin velikega praznika, bliske-talo se je skoz gostotemno meglo kot blede lučice na visocem firmamentu. Zdaj se mladeneč pokriža ter varno se začne spuščati s strmoglave višine po močni vrvi navzdol. Polagoma, vendar srečno bližal se je dnu, in poslednjič stopil je, neizrekljive radosti poln, na zmrznjena , od bliščečih znežink posrebrnjena tla. Rešen je, — da, resnično, rešen je! —
(Dalje prihodnjič.)
19
Lepoznanske stvari.
Dvojni sveti večer.
Novelica, po E. svobodao posael Josip Levičnik.
(Dalje.)
IV.
Sveti večer 18^9. leta je. Visoki nebesni obok opet je z neizmernimi svitlimi zvezdami, ki se z razsvitlje-nimi okni mesta G— kakor za stavo poskušajo, kdo bode^ slovesneje migljal veselemu spominu svojega na nocojšno noč rojenega Stvarnika. Povsod vladala je radost, pobožno in nekaljeno veselje. Le najmanjše hišice oddaljenega predmestja ognil se je ta nebeški dar; na-mestu Jezuška v jaslicah in njegovega blagoslova vladal je ondi hudobni duh razprtije in nemira. Tukaj namreč
bival je nekdanji, svoje dobre službe odstavljeni nad-jetničar, ki je ravnokar svojo hčerko osipal z brhkimi besedami. Minka je sicer imela zakrite svoje oči z ro-kami; al potoki solza, ki so se jej vdirale čez obraz in po obleki, svedočili so več kot dovolj, kako globoko jej segajo očetove ostre besede v srce. Njen obraz bil je sicer še vedno krasen ; al bledost njegova svedočila je hude dušne stiske, ki so jej že dalj časa trle moči, dušne in telesne.
„0 oče! o mati!*' — djala je zdaj z žalnim glasom — „se nisem li še zadosti spokorila; nisem li dovolj trpela zarad tega , kar pravite vi, da je zagrešila neizrečena lahkomišljenost in nespamet moja? Le Bog sam gori v višavah ve, koliko sem trpela, in kak hud boj bojevala sem pred letom na nocojšno sveto noč; — le On more prešteti tisoče in tisoče vročih solz, katere sera pretočila od tačas; Njemu samemu je znano, kolikokrat sem ga že v srcu odpušenja prosila zarad velike nesreče, v katero sem vaju pripravila zoper voljo mojo.    Nisem li
tudi delala-----------"
„Vse res, vse res!" — jej seže togotni oče v besedo; — „al ravno ker vidiš, da se Čez mero mučiš in doli devaš, ravno zarad tega hočem, da je teh reči enkrat konec!"
„()Če, ljubi oče!" — odvrne boječe Minika, ,,vsaj veste, kako svečano obljubo storila sem ono osodepolno noč, ir^ katera me veže do zadnjega zdihljeja življenja." „ Čenče!" — zakriči zdaj srditi oče — „same gole čenče so to, ki tičijo v možganih kake prismojene romanske junakinje, v glavi razumne deklice pa ne veljajo tudi piškavega oreha ne. Gladki njegov obraz omamil te je neumno siroto; sanjala si, da si bo, ako mu pripomoreš k begu, osvojil celi svet, potem pa ga delil s teboj. Kje, vraga! pa tiči zdaj ta mladi junak svobode in njegova čast? Cesar je že davno oklical splošno pomiiostenje za vse politiske grešnike in begune ; al od tvojega viteza ni duha ne sluha. Zdaj imaš vsaj dokaz, koliko so vredne zvestobne prisege tacih capinov. Najpred zavrta norčavi deklici možgane, da pozabi očeta, mater, službeno zvestobo in dolžnost, ter da primore mu k begu, potem pa jej pokaže fige in ni ga več!"
Minka se britko solzi pri teh ostrih očetovih besedah. Kaj tudi jim je hotela vgovarjati na to; saj je morala spoznati sama, da so skoz in skoz resnične. — Koj za tem nadaljuje oče: „To ti je Smolač ves drug mož. Sam sicer nisem nikoli veliko maral za-nj; al zdaj sprevidim, da je zvesta duša, ki te res rad ima in se ne da odgnati, akoravno si ga že večkrat, kakor kmetje sramotno pravijo, „po pasje" odpodila. Pustil ti je čas, da si se sama lahko prepričala o tvoji zmoti in praznih upih; vedno še ti ponuja svojo prijaznost in pošten zakon, akoravno vidi, da je največi praznik v tvoji pratiki nezvestega tvojega zaročnika ime, sveti „zastonj ga-čakaš". To gotovo niso mačje solze. Vrh tega je Smolač vsled bogate dedšine postal premožen mož, kar za naše siromaške okoliščine gotovo ni kaka malenkost. Sploh, on je storil vse za te, in hoče tudi še dalje storiti. Molčal je zoper svojo dolžnost, in to edioo le zarad tebe, to je, ker ve, da takih nadjetni-Čarjev nikjer ne morejo rabiti, ki z lastno roko pomagajo zrelim tiČem v beg. Glej, taka zvesta duša je Smolač!"
„Oče ! oče! Vi SmolaČa slabo poznate" — zavrne zdaj ihtijoča Mina; — „on je zvit, potuhnjen človek, in mene je strah njegove ljubezni. Vi ne veste, kako mi je izprva pretil, da bo ugonobil in pomandral mene in vas, ako mu ne podam roke v zakon. Le edino to ga je bilo oplašilo, ker sem mu očitala, da je on stokrat bolj kriv kot vi, ker je vedel za beg, a ni spolnil
20
pri tem svoje dolžnosti. Še le po teh mojih besedah napel je milejše strune, ter postal krotkejši; vendar pa ne grem besedi nazaj, da edino o n je vas s svojimi zvitimi besedami pri glavni obravnavi pokopal, da so vam vzeli dobro službo".
„Beži! beži! tevlja! kaj mi boš sanjala o tem se dalje*' — zarevska togotni oče. ,,Stokrat že sem te tvoje zvijače poslušati moral. On te resnično ljubi, in to je že dostikrat dovolj jasno dokazal. Po zakonu ž njim si dobro preskrbljena; pomagano je za vselej tebi in nama z materjo. Cas je tedaj, da si nocoj sni sveti večer bolj modra memo danes pred letom, in da bode potem za nas vse tudi veselja poln. Smol&č pričakuje ravno nocoj določnega odgovora; jaz pa grem, in ga mu tudi koj zdaj-le nesem."
Pri poslednjih besedah seže bivši nadjetničar po plašču in klobuku. Minka, ki je dozdaj vsa vničena sedela v tamnem kotičku tesne sobice, šine zdaj , od najhujše dušne borbe nadvladana, kvišku; potok vročih solzd zalije jej oči, in objemši očeta z obema rokama zgrudi se, vsa omamljena srčnih bolečin, pred njim na kolena, in s presunljivim glasom zavpije: ,,Oče, ljubi moj oče! pri izveličanju svoje duše vas prosim, ne hodite; vsaj nocoj nikar!" — Tudi mater presune ta žalostni prizor, in ko tudi ona zažene glasen jok, pribeži Minka k njej, pritisne svoje žalosti prevzeto obličje na njeno naročje in prebritko zakliče: ,,Mamica! oh zlata mamica moja, prosite vsaj vendar vi očeta zame!"
Oče stal je, deloma ginjen sočutja, pa hkrati tudi zavzet hude jeze, ne vedši, kaj bi počel. ,,Babe! vse ste si enake!" — srdito zagromi.               (Kon. prih.)
37
Lepoznanske stvari.
Dvojni sveti večer.
Novelica, po E. svobodno posnel Josip Levičnik.
(Konec.)
V.
V tem hipu potrka  nekdo  na okno.    Oče hiti tje, odpre mala v okno vdelana vratica,  in na neko v izbi
nerazumljeno vprašanje odgovori:  „Da, to sem jaz; — »apovčdite?"
„Bodite tako prijazni, mi odpreti; imam neko sporočilo do Vas" — odgovori neki miloglasni ženskini glas.
Oče zapre malo okence, ter hiti v vežo, da bi odprl duri; memogrede pa reče : „Minka! zdaj pa le prijenjaj z svojo kremžo; nekdo pride."
jokati ne smela bi se milovanja vredna deklica, ki je bila zavzeta neizrekljivih srčnih stisk in britkosti t Vsa plaha tresla se je enako drobni šibici ob valovih dereče reke, kajti druzega ni mislila, nego to, daje pristjeni Smol&č zopet poslal kako moro z novim neslanim sporočilom. Med tem je mati poskušala, Minko 8 srčnimi besedami vtolažiti.
Kmalu bil je oče zopet v sobi; ž njim stopila pa je tudi skoz duri okusno opravljena, zimskega mraza z dragocenim kožuhom dobro obvarovana gospa. Sprem-Ijeval jo je njen strežaj, zavit v dolg plašč.
„Vaši blagi hčerki veljd prav za prav moje no-cojšno obiskanje" — spregovori zdaj gospd; — „jo li najdem pri domu?"
,,Tukaj-le je" — odgovori začudeno oče ter kaže v pol tamni kotiček, kjer jer je stala Minka, naslonjena ob svojo mater.
„Pridi bliže, Minka!" — veleva nekako osupnjeni oče. S pobešenim pogledom se hčerka primikuje, mater rahlo z roko za seboj potegnivši. Gospd s pozornim očesom pregleduje zali šibki život in lepo bledo obličje deklice, ter reče: „Minka, kakor je videti, Vi nocoj nimate veselega svetega večera.    Kako to?"
Minka, ki je kot marljiva in jako umetna vezilja poznala mnogo imenitnih gospd po mestu, ter od njih zato tudi pogosto iskana in obilno z naročili počislana bila, mislila je, da jo tudi ta išče v zadevi kakega dela; enacega mnenja sta bila tudi oče in mati. Predno vendar deklica na ogovor imenitne gospe odgovoriti more, že se vtakne oče vmes, povzame besedo, ter naglo reče: „Milo8tljiva gospd! ravno obravnamo, naj bi se omožila, in vzela si v zakon nekega vrlega, premožnega poštenjaka; al brani se zoper to z rokami in nogami. Je li to modro?"
Deklica se ozre zdaj na ptujko, in le ta vidi trepetati v njenih živožarečih oččh svitlo se bliščečo solzico. Kot rahločutna gospd prezrla je besede nadjetničarjeve, pristopi bliže, prime deklico za roke in pravi: „Stopite bliže, dobro dete; povelje imam, izročiti Vam mal božičen darek." Pri teh besedah pomigne strežaju, ki je pri poslednjih besedah gospe vzel izpod plašča malo polikano skrinjico posebno umetnega dela, postavil jo na mizo, potem pa stopil zopet za duri.
Minka je videla, da v mestu je neko društvo plemenitih gospd, ki so si postavile nalogo, vsako leto na sv. večer odlično marljive deklice obdarovati z malimi božičnimi darovi; tudi to jej je bilo znano, da so po-samesne družbenice pogostoma oddajale take darove lastnoročno dotičnim deklicam. Akoravno je nocoj že toliko grenkega pretrpela in toliko vročih solzd pretočila , so jo vendar besede ptuje gospe nekako prijetno ganile, in rodile jej v srcu neko radostno čut. Al ne-nadjanemu veselju imelo je slediti še vse kaj druzega. GospA pritisne neki gumbiček v pokrovcu skrinjice, hipoma odpre se ona na vse štiri strani, in sprelepe male jaslice jako dragocenega in umetnega dela pokazale so se pred očmi osupnjenih nadjetničarjevih. Mati z glasnim začudenjem razodene svoje veselje; Minka gospd začudeno pogleduje, pa ne more je spoznati. Je li njeno solzno oko tega krivo?
„Stopite bliže, ljubi otrok!" — reče jej — „in oglejte si dobro tele tri pastirčke, ki nesč mlademu Jezusku svoje darove".
Minka si molče obriše solzne oči, in pogleda bol) na blizo pokazane pastirske kipiče. Al kaj vidi? Eden nesel je v rokah malo zlato pilico; drugi pa je čess ramo imel v kolobarček zvito vrvico iz zlate strune. Kot ostrobrušen nož presune ta pogled Minkino srce, in kri jej zažene zagorelo rudečico v lica. Ko pa pogleda še tretjega pastirčka, ki je imel malo krošnjico na ramah, vidi, da nosi na njih fotografijo zalega mla-denča v zlatem okvircu. V tem hipu zapustijo deklico moči, nezavednost jo napade, in ravno se jame zgrude-vati, ko strežaj odvrže klobuk in plašč, nagloma priskoči, ter s presrčnim klicem: „Minika, moja prisrčna Minika!" stisne jo v svoje naročje. — — Bil je on, nekdanji jetnik, rešen po roki nadjetničarjeve Minike zapora, zdaj pa pomilosteni plemenitnik, ki je z materjo svojo vred hotel veselo obletnico napraviti nadjetničar-jevi družioi, ki je zarad njega v nesrečo prišla.
Primši zdaj nježno-belo desno roko Minkino živahno reče: ^Predraga moja mati, gledite, to je tista ročica, ki mi je nocoj pred letom prinesla najdražji dar — orodje rešitve iz strahovite teme živega groba."
Gospd prime molče deklico za roko, obrne se k starišem, ter pravi: „Smem li položiti to ročico v roko mojega edinega sina, ki se je ravnokar vrnil iz daljne Amerike na dom , in ima v last vzeti velika posestva moja? Sme prijeti nasprotno Minkina roka njegovo, da bo odslej držala za vselej nekdanjega beguna, ne spustila ga nikoli več od sebe, ter navezala si ga pa vezi sv. zakona v vedno posestvo in last?"
„Se ve, se ve, blagorodna gospd!" — odvrne osupnjeni oče; „8e ve, da v vse srčno rad dovolim; naj ga Minka zdaj le ima, in naj ga trdno drži; saj je tudi on, kakor malo kdo, držal dano besedo. Božji blagoslov naj jima bode I —"
In praznovali so skupaj sveti večer v neskončni radosti, ki je ne popiše nobeno per6. In štiri tedne potem postala je Minka presrečna sopruga bogatega plemiča Ž—, in oni, ki ju osebno poznajo, pravijo, da živita v krogu svojih otrok tako srečno , da se o nju zakonu po pravici reči sme, da je sklenjen bil v raji.