Dopisi. Iz Ljubljane. (Razpi s oastnih daril.) Da bi pospešila^ razvoj slovenske pripovedne književnoati, razpisuje ,,Matica Slovenska" po določilih Jurčič Tomšičeve ustanove 300 gold. častnega darila dvema povestima alovenakima, in to: 200 g!d. poveati, obaezajoči najmanj 10 tiakovnih pol in 100 gld. povesti, obaezajoči Hajmanj 5 tiskovnih pol. iSnov obema poveatima bodi zajeta iz zgodovine ali sploh iz življenja naroda slovenakega. Obe povesti morata biti pisani tako, da po obliki in vaebini avoji uatrezata umetniškim zakonom pripovedne književnoati ter poleg tega ugodite literarnim namenom ,,Matice Slovenske". Piaatelj, kateremu se priaodi častno darilo iz novcev Jurčič-Tomšičeve ustanove, prejme vrhu tega za avojo povest še navadno pisateljsko nagrado, katere plačuje ,,Matica Slovenska" po § 15. svojega opravilnega reda po 25—40 gld. za tiakovno polo. Rokopisi naj ae brez piaateljevega imena pošiljajo odboru ,,i\latice Slovenske" do 1. okt. 1891. 1. Piaateljevo ime naj se pridene rokopiau v zapečatanem listu, na katerem je zapisano dotično geslo. Ve<'krat ao je poudarjalo, da ,,Matica Slovenska" podaja svojim članom premalo lepoalovnega berila S tem razpiaom hoče Matičin odbor pokazati, da ga je resna briga, po vsi avoji moči pospeš-vati tudi razvoj leposlovne književnosti slovenske ter članom avojim podati v roko lepo zabavno kajigo. Zatorej se pa po pravici odbor tudi nadeja, da ga bodo pisatelji slovenski podpirali v niegovem trudu ter ae častno odzvali njegovenm domoljubDemu pozivu. Od Govnje Pesnice. V deželnem zboru štajarakem atreljal je z motovilom neki doktor Starkel. Izvil je iz tite grozno kriyico, ki se bojda godi Nemcetn v Sentilji. ker nemajo nemških propovedi. To je biio maalo Gradčanom in vsem nemakutarjem. No, mi vemo, kje zajec leži. Oglejmo si nekoliko nataučneje beaede tistega goapoda doktorja, ki je zavoljo par nemčurjev zagnal tolik krik iu vik. Rekel je nekako: Velik del prebivalatva se prezira, ker ae mu ne lomi nemški kruh krščanske vere; gospoda doktorja to tem bolj boli, ker ae Sloveacem (imenoval nas je bindišarje) v aekovski škofiji kar usta cedo dobrot, katere uživajo. Tako govori g. doktor, kateri ne pozna resničnili razmer, ali jih pa poznati neče. Mi vemo predobro, kako se akrbi za Slovence v Graški škcfiji, •— skrbi tako, da se Bogu usraili. Gospodu Starkelu in drugim nem urjem hočemo torej pojasniti, kako se v reanici godi Slovencem ob dolgej meji graške in lavantinake škofije, od Radgone tja do Koroškega. V Apačah je petkrat toliko Slovencev, kakor vaeh neraškutarjev v Šentilji, a nemajo ne alovenake propovedi, ne slovenskega poduka, ne slovenake aole. V Umureški župniji in Šentiljaki na Vogavi služi mnogo slovenskih lilapcev in dekel, a nikoli ne čujejo v cerkvi ne besediceslovenske. Bog ve, kako se naši ljudje izpovedujejo ondu, ker le slabo znajo nemški, duhovniki pa ne razumejo nič slovenski. V Spilfeldu je ctobra tretjina Slovencev, ali v cerkvi in šoli je vae nemško; v Gomiiici ravno tako. Kaj še le hočemo govoriti o Lučaiiab, kjer prebiva dve tretjini Slovencev! Prej je bila alednjo nedeljo jedna alovenaka propoved; aedanji dekan pa jo je akrčil na vsako drugo njdeljo; prej ae je v cerkvi prepevalo slovenaki, aedaj to ni dovoljeno več. Prej je župnik sam pridigoval slovenaki, sedanji je to storil v treh letih že dvakrat. Šola pa je itak popolnoma nemška. Ljudje vzdib.ujejo po alovenskih knjigah, zlaati po Moborjevih, a kaj, ko ne znajo mlajši alovenski vee brati! V Arvežu, v Iynici in pri av. Lovrencu je tudi precej Slovencev, ali nitiče jih ne podučuje v materinem jeziku. A kaj pa lio čemo reči o Gradcu, kjer živi na tisoče Slovencev, katerim ni dovoljena alovcnska služba božja. Tako je v reanici; toda g. Starkel tega ne ve, ali pa misli, da ao Slovenci ,,raja" brez pravice. Oa nekaj govori o potujčevanji Nemcev, a o tem nič ne pove, kako se jemlje narodnost Slovencem v Graaki škofiji, kak razpor dela v nas nemaki ,,au|verein", kateremu pomagajo celo duhovniki. Zupiiika Lučkega smo že omenili; sedaj pokažimo še tvetu drugega takega atrica. Letoa je ob priliki akušnje na Kapli, kjer so sami Slovenci, delil otrokora tamošnji g. provizor nemške molitvenike. Oj Judeževo delo! Slovenci v Lučanah javčejo in atokajo že dolgo pod krutim jarmom, katerega jim neusmiljeno tlači na šinjak sekovska duhovščina; nihče jiru ne pomore, nihče ae ne potegne za nje, nikdo nema srca za uboge trpine, katerim se godč. v atoletji napredka in človečnoati ynebovpijoce krivice. Sodišee v Arvežu ne vzprejme nobenega slovenskega piama, ker uradniki ne zaajo slovenski; tolmac je bojda neki sluga; tudi c. kr. notar je trd Nemec, a vendar šteje okraj kakih 9000 Slovencev. Iz tega pac lehko razvidi vaakdo, kako dobro se godi Slovencem v Graškej škofiji, kako ljubeznjivo jim streže goapoda; na Turškem še menda nemajo alabie kristjani. Da bi rajši g. dr. Starkel lepo molčal, kajti y Šentilji ni bilo nikdar nemških propovedi, ker jih ni treba; to potrebo našel je še le zdaj nek privandran piškur, ki je siten, kakorv griža in ki je zaaejal razpor in zdražbo med Sentiljske Slovence. Toplo priporočaino te vrstice našiin poalaneem v preudarek ! Iz Brežiškega okraja. (M a r a i k a j.) Mnogim dobro znano, da je državni zbor leta 1881 po naavetu dalmatinakih poalancev izbrisal iz državnega proračnna znesek za nemško ljudako, šolo, vsled tega je nastal atrašen krik po vsem nemškem taboru. Nemški kolovodje so sklenili, da ustanovijo šulsko društvo z namenom, da napravlja šole za neinške otroke v krajih, kjer živijo Nemci _ed drugimi narodi in nemajo švojih šol. Pokojni dobri poslanec vitez Sclineid, bistroumen mož, je precej spoznal nevarnoat takih šol. Podal ae je k ministerskemu predsedniku, g. grofu Taaffe in mu razložil nevarBost tega društva. grof TaafFe pa inu amehljaje odgovori, da ne vidi nikake nevarnosti pri tem šulvereinu in gotovo takrat si ni mislil gosp. ministerski predseduik takih slabih nasledkov tega društva. Kakor gobe po dežji raačle ao podružnice šulvereina in da to društvo hoče našo deco ponemčiti, to je dovolj jasno. Ono jo postavilo šole čisto v slovenakih pokiajinah in nastavilo čisto nemske uoitelje, deco ubogih atarišev vabi v šolo jim obeta obleko in šolsko pripravo zastonj, ni čuda, da jih dosti dobijo v tako alabih časih. Komu ni znana šulvereinska šola v Sevnici, ali mar živijo tam rea Nemci, da potrebujejo nemške šole? Nikakor ne. Ni jim pa še zadosti, da si na aulvereinskih šolah vabijo deco, ampak poalužijo se.še druge prilike, ponujajo ubogim občinam Judeža peaeze za zidanje novih šol, ponujajo dalje ljudakim' uoiteljem letne nagrade, samo da naj bolj nem ščino gojijo v šolah. Žal, da se število takih vedno množi, da segajo po judeževih groših in prodajo svoj rod. Tudi v našcm okraju ne manjka takili izdajalcev. Tako je to društvo razpelo evoje peruti po lepi naši doaaovini, in s tem veliko razprtijo vgnjezdilo mcd narodi, tako da res ne vejo ubogi stariši, kam naj dajo svojo deco v šolo, ker ne vejo, kje bi ne ualeteli. na kakega podmitanega šulvereinovca. V našem mestu ae že davno govori, da bo po3tala, tamošnja šola eisto šulvereinska. To je skoro verjetno. Topa jim še ni zadoati, da že deco v šoli ponemčujejo, ztnislijo si še drugo, namreč oni čejo že malim otrokom srce spačiti in jim slovenski iut popačiti, zatorej atavijo otroške vrte. Takega liočejo tudi v Brežicah upeIjati, misleč: mi moramo začeti zgodaj trn špičiti. Bog ve, kaj bojo še umislili. (Konec prih.) Iz Marenberške okolice. Prisrčna zahvala visokorojeni goapej grofinji Nngent za cerkveno darilo, katero je župnija blažene D. M. na Hreznu ob Dravi po prizadetji vlč. gospoda župnika Jvtrija Galiana od čč. šolskih sester v Mariboru prejela in ae priporočimo še zanaprej drugim dobrotnikom! V imenu hvaležnih faranov. Blaže Ditner, cerkv. ključar. Od sv. Vrbana pri Ptuji. (I'ogreb.) Danes 25. novembra, smo tukaj imeli sprevod umrle Alojzije Zelenik. Rajna je bila celo življenje pridna in pobožna deklica; v cerkvi je s svojim -lepim glasom zmiraj rada petje podpirala, kadar pa nje ni bilo, ae je poznalo, da prednica menjka. Tako pa jo je tudi cela f ara spoštovala in rada imela. l'o dolgi pljučni bolezni je dne 23. novembra zvečer ob petih mirno v Gospodu zaspala. V hladno zemljo so jo naši domači trije čast: gospodje duhovniki v precej veliki množini zbj.mih faranov apremljali. Njene tovarišice, koje so jo na mirodvor prineale, so pa jej lepo zloženo slovo zapele. Rahla ji bodi zemljica, Vživa raja naj svetega!