SOUVANOV VRT IN NJEGOVI OBISKOVALCI DR. F. Q5 8TL Ljubljanska »čitalnica« je imela svoje prve dru štvene prostore pri »Mokarju« (sedaj hotel »Slon«). Ko je ljubljanski trgovec Fran Ksav. Souvan 1862 kupil hišo v Šelenburgovi ulici, je sklenil, prirediti v nji večje in udobnejše prostore društvu, ki je bilo ognjišče Slovencem. Sezidal je ob nunskem vrtu zelo veliko dvorano s pod streho obokanim stropom (se daj preurejeno v stanovanje), v kateri so se vršile razne društvene prireditve, »besede«, predavanja, plesi itd. — Ko je pogorelo ljubljansko gledišče na prostoru, kjer je sedaj kino Matica, so se v tej či- talniški dvorani uprizarjale slovenske gledališke pred stave, dokler ni bilo zgrajeno novo dež. gledišče (ope ra). Poleg dvorane so bile sobe, ki so služile članom za bralne in igralne sobe, zlasti starejši gospodje so takrat po kosilu radi igrali domino — v pritličju pa je bila gostilna, dolgo let zbirališče rodoljubov iz mesta in z dežele. Za hišo se je razprostiral velik vrt do Tržaške ceste, ki je tekla ob zidu tega in sosednega samostanskega vrta na eni, Kozlerjevega in Maličevega na drugi strani, in dalje od te ceste so se razprostirali trav niki do Lattermannovega drevoreda. Maličev in Koz- lerjev vrt sta bila najprej zazidana, Souvanov pa le deloma. Ob cesti stoječi hlevi in rastlinjak so do zad njega časa s svojimi zidnimi ostanki kazili prostor pred muzejem ter se šele pred kratkim umaknili široki poti ob parku pred muzejem. Na vrtu je bil vodnjak, malo poslopje, spodaj slu žeče za shrambo raznega orodja za obdelovanje vrta, zgoraj soba kot shramba za sadje. Do nje so vodile dvojne stopnice na mostovž, ki je obdajal sobo od treh strani. V tej sobi je bila lepa alegorična slika na stropu. Ker je bila že precej obledela, je ded Souvan poveril njeno restavracijo slikarju IVolfu. Ta je tam deloma sam slikal, deloma poveril delo svojim po močnikom. Prav dolgo se običajno ni mudil ter vselej kmalu odhitel v restavracijo. Kot mal deček sem rad gledal slikarja pri delu. Nekoč me popraša, kako se mi slika dopade. »Prav zelo,« mu odgovorim, »samo nebo je lepše v resnici, kakor pa na sliki.« »Prav praviš, fantič,« mi odvrne, »ali tako lepe barve, ka kor jo ima nebo, mi slikarji sploh nimamo.« Nekako sredi vrta je stal ob nunski strani vzgle- den čebelnjak. V njem je bilo veliko število panjev, v poletju pa je bilo treba poleg njega provizorno na mestiti še številne druge. Panji so imeli končnice sli kane od raznih kmetiških umetnikov. Tu si videl, kako hudič babi jezik brusi, — kako se bojujeta Pe gam in Lambergar, — kako potrpežljivi Job, na gnoju sedeč, gleda svoje čebele, ne zmeneč se za jezično ženo in karajoča ga prijatelja, — kako sv. Anton pri kliče iz pekla hudobneža v spremstvu dveh grozo vitih hudičev, — poleg drugih, bolj preprostih podob. — Radi smo otroci (stanovali smo v čitalniški hiši) sedeli ob čebelnjaku, s staro deklo Mico, ki je v ne- navzočnosti deda (Fr. Ks. Souvan je bil oče moje matere) za časa rojev morala paziti, da ji kak roj ne uide, temveč ga uloviti v mrežo, iz katere se je pozneje ogrebel v nov panj. V tem čebelnjaku je imel nekaj svojih panjev upo kojeni cestni mojster Marolt, ki je vsak dan prihajal nadzorovat svoje »muhe«. Rad je nam otrokom pri povedoval iz svojega vojaškega življenja, ko je kot korporal nosil palico, ter bil 1848 v ujetništvu v Mantovi, kjer so jim Italijani kuhali riž med poko- šeno travo za edino opoldansko jed. Tudi župnik Jerič, ustanovitelj in urednik »Slovenca«, je imel nekaj panjev. V poletju so nekatere panje radi boljše paše ob cvetoči ajdi prepeljali v Šiško, na jesen pa je bila »trgatev« v sobi in kuhinji ob rastlinjaku. Takrat so čebele pomorili, med, v kolikor ga niso pustili v satovju, pa iztisnili in vosek kuhali. Čebelnjak pa je bil tudi shajališče raznih dedovih znancev in prijateljev, ki so posečali vrt. Tam so se shajali na prijateljski pogovor, nekateri zelo pogosto, drugi le o posebnih prilikah. Souvanov svak, dr. Janez Bleiiveis, je skoro vsak dan, kadar je bilo vreme ugodno, razen v zimskem mrazu, prišel proti poldnevu na vrt ter sta se nato z dedom skupno podala v mesto, kjer je ded takrat stanoval na Glavnem trgu, v hiši, kjer je bila trgo vina (oddana tedaj že njegovima sinovoma). Včasih so proti večeru prišli tudi drugi člani Bleivveisove rod bine na vrt. 62* Kmalu po svojem imenovanju je prišel nekoč z dr. Bleiweisom celo Andrej Winkler, prvi in edini slovenski deželni predsednik Kranjske Vojvodine. —• Večkrat so dr. Bleiweisa spremljali osebni prijatelji ali politični pristaši, n. pr. dr. E. H. Costa, Luka Sve- tec, notar dr. Jernej Zupanec (ki se je v svojih urad nih spisih moral podpisovati Dr. Suppantz), Luka Robič in drugi. Tudi deželni šolski nadzornik Iv. Šolar je, preden je bil prestavljen v Dalmacijo ter potem o počitnicah, večkrat zahajal na Souvanov vrt. Stalen gost je bil tudi kurat kaznilnice na ljub ljanskem gradu, zgodaj umrli Leopold Klinar. čitalniška restavracija je bila takrat ena najpri- ljubljenejših v Ljubljani. Prvi restavrater je bil znani hribolazec Franc Kadilnik, ker pa je uvidel, da kot samec z najetimi posli ne more uspešno voditi podjetja, ki zahteva veščo gospodinjo, je kmalu opu stil gostilno ter vstopil kot uradnik banke »Slove nije«, po njenem nesrečnem polomu pa kot blagajnik v veletrgovino Souvanovo in v nji bil uslužben do smrti. Imel je izučenega psa kodra, ki je nam otro kom kazal svoje umetnije pri pogostih posetih Ka- dilnikovih na vrtu. Za Kadilnikom je prevzel restavracijo absolvirani jurist Kham, ki si kot vrl narodnjak in Sokol ni mo gel obečati ugodne kariere pod sovražno vlado. On in njegova soproga sta dvignila restavracijo do iz redne višine. Ker sobe niso več zadostovale, je ded postavil ob dvorišču stekleni salon (za kolodvorsko restavracijo prvi — sedaj na gornjem Rožniku), in odstopil ter ogradil del vrta, ki je nudil več prostora in udobnosti, kakor prej dvorišče pod kostanjem — posetnikom gostilne ob lepih toplih dneh. Po Khamovi zgodnji smrti se je vdova poročila s Tankom in vodila z njim nadalje restavracijo. — Khamovi otroci — en deček in dve deklici — so nam bili najljubši tovariši pri naših otroških igrah. Za Tankom je prevzel gostilno Grčar, ki se je pa kmalu preselil na strelišče pod Rožnikom. Tu pa mu ni uspevalo. Naročil si je fijakarja, ki ga naj povede na pokopališče k sv. Krištofu ter se med vožnjo ustrelil. Ko so še pod Khamom, gimnazijski profesorji sami: Pleteršnik, Wiesthaler (do poroke) in starejši Vavru (vrl Čeh, ki je tako vzljubil Ljubljano, da je tudi kot upokojenec v nji ostal do smrti) zahajali v čitalniško gostilno na obed, so se radi po obedu ali skupno ali posamič posprehajali po vrtu. — Tako tudi magistratni uradnik in pevovodja čitalniških pevcev, Vojteh Valenta ter njegova soproga, prej slovenska igralka Drusova, ki sta hodila na kosilo v gostilno. Nam otrokom pa je bil posebno priljubljen častit ljiv starček, 901etnik Zupančič, pri katerem se je ded izučil trgovine, preden je vstopil v Dežmanovo trgo vino, katero je pozneje prevzel. Ta Dežman je bil stric prvotno velikega slovenskega rodoljuba, pozneje uskoka in voditelja Nemcev ter strastnega nasprot nika slovenskih narodnih teženj, kustosa dež. muzeja Karla Dežmana, oziroma Deschmanna. Bivši Souvanov vrt kot shajališče takratnih rodo ljubnih Slovencev gotovo zasluži te vrstice. 63*