Majda Potrata
Pedagoška fakulteta v Mariboru UDK 886.3.09-1:929 Volkmer L.
ZNAČILNOST VERZIFIKACIJE LEOPOLDA VOLKMERJA IN NJEN ODMEV V SLOVENSKI LITERARNI ZGODOVINI
Novejše raziskave slovenske književnosti so v marsičem spremenile poglede na vlogo in vrednost posameznih pojavov predvsem v času njenega konstituiranja. Ob tem so nakazale vprašanja, povezana s tistim delom slovenske književnosti, ki je iz različnih vzrokov ostajal zunaj osrednjega zanimanja slovenske literarne vede. V njihov okvir sodi tudi ugotavljanje značilnosti verzifikacije Leopolda Volkmerja (1741-1816), začetnika posvetne ver-zifikacije na slovenskem Štajerskem. Pogledi nanjo so se oblikovali iz dveh nasprotujočih si sodb, iz Prešernove zavrnitve Volkmerjevih pesmi v izdaji Antona Janeza Murka in Slomškove o Volkmerjevem pomenu za slovenski jezikovni prerod v času močnega po-nemčevalnega pritiska in o vzgojni vrednosti njegovih basni.
Značilnosti Volkmerjeve verzifikacije
Pregled Volkmeijevega edinega posvetnega tiska Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave' ter rokopisne zbirke Zmes za pevca P razkriva oblikovno raznovrstnost njegovih pesmi.
Pri Volkmerju ni opaziti posebnega omahovanja pri uveljavljanju silabotoničnega verzne-ga sistema. Devetintrideset pesmi, obsegajočih 2121 verzov (Hvala 320 in Zmes 1801 verz), kaže različno metrično strukturiranost, čeprav prevladujejo jambski in trohejski verzi, po čemer se Volkmeijeva verzifikacija bistveno loči od Vodnikove. Zastopanost posameznih stopio naj ponazori preglednica.
Prevladovanje dvozložne mere je značilno tudi za Volkmerjevo cerkveno verzifikacijo, saj je od 5360 verzov iz rokopisne zbirke Pesme k božji službi v rimski katholšski Cirkvi^ kar 3559 jambskih (66,39 %), 1561 trohejskih (28,85 %) in le 176 daktilskih (3,28 %) ter 79 amfibraških verzov (1,48 %).
1 Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave v dveh pesmah zapojena v leti 1807. V Marburgi, se neide per Josephu Martinu Merzinger Bukvarju. Pritiskana pri Fr. Schiitzi.
2 Zmes za pevca I. del. Ksano v Farofi svetega Verbana pri Ptui 1814.
3 Pesmi k božji službi v rimski katholšski Cirkvi vekši Tal iz Nemškega ino Latinskega na Slovensko prestavlene. Pisano v tem Farofi s. Martina pri Wurmbergi. 1805.
177
Po silabični zgradbi prevladujejo sedem- in osemzložni verzi, krajši ali daljši so prej izjeme, ki jih najdemo pri verzih dvozložne in trozložne mere.
Sedmerci so realizirali kot četverostopični akatalektični trohejski ali tristopični heperkata-lektični jambski verzi, osmerci pa kot četverostopični katalektični trohejski ali jambski verzi. Praviloma ni kratkih in dolgih stopic v enem verzu, izjema je le pesem Matica ali nori Rat, kjer uvodnemu daktilu sledijo trije troheji. Daljši verzi so metrično raznovrstni, toda prevladujoči pri trizložni meri, zato še bolj izstopa jambski enajsterec, uporabljen v treh pesmih. Enoličnost prevladujočih metričnih vzorcev je Volkmer razbijal z različnimi kombinacijami verzov, s čimer je povezan različen obseg rimanja, in z odstopanjem od metrične sheme.
Iz različno strukturiranih kitic izvirajoča oblikovna raznovrstnost vendarle kaže nekaj skupnih teženj. Od štirih do dvesto oseminosemdeset verzov obsegajoče pesmi so večinoma členjene na enake kitice, enokitičnih je le pet pesmi. Kljub očitani gostobesednosti četrtina pesmi ne presega dvajset verzov. Pogostnost posameznih vrst kitic prikazuje preglednica.
Samo v eni pesmi je šestvrstičnici iz devetercev dodan še dvovrstični refren iz osmercev (Zakon ali čudovita Glihinga). ,
178
Osemvrstičnica, ki je najpogostejša kitica tudi v Volkmerjevih cerkvenih pesmih, pogosto razpade na dve štirivrstičnici. Enokitično pesem Celica ali mladenstlivo Pitanje je mogoče šteti za pesem iz petih trivrstičnic, kakor jo je zapisal Murko.
V štirinajstih pesmih so verzi medsebojno povezani s prestopno rimo, v petih z oklepajo-čo, v treh s parno zaporedno in v po eni z zaobmjeno ter verižno. V petnajstih pesmih je rima v kiticah zapletena, pri čemer so kombinirane prestopne in parne zaporedne rime v različnih variantah. Ker se v kiticah menjujejo katalektični in akatalektični ali katalektični in hiperkatalektični verzi, se v verznem izglasu menjujejo krepke in šibke rime. Samo v štirih pesmih so vsi verzni izglasi krepki in v eni šibki. Pri šibkih rimah ni opaziti nobenih posebnosti in odstopanj, pri krepkih pa tudi za Volkmerja velja, da je upošteval stranski naglas, zato so nepopolne moške rime pogost pojav, ki ga srečamo prav tako v njegovih cerkvenih pesmih.
Pri uresničevanju metrične sheme je mogoče opaziti odstopanja, ki so povezana predvsem z donaglaševanjem breznaglasnic na metrično krepkih mestih in raznaglaševanjem naglašenih enozložnic najpogosteje v verznem vzglasu. Tudi drugih odstopanj je v vzglasu več kot v sredini verza. Odstopi v verznem izglasu so povezani predvsem z večzložnimi besedami in že omenjeno nepopolno moško rimo.
V Volkmerjevih verzih ni opaziti izrazite težnje po oblikovanju stalne cezure, izjemoma je dosledno uresničena (5/4) v pesmi Zakon ali čudovita Glihinga, razloka pa v Pervi Pesmi od Kmestva (6/5), tako daje v predelani obliki pri Ahaclu^ dolgi verz razbit na dva kratka. Verz je v večini primerov skladenjsko sklenjena celota, torej je praviloma stavek, prestopi so pogostejši le v tistih pesmih, kjer je kitica zgrajena iz distihov (Stari ali negdašno Veselje) ali pa se v dialogu skuša približati proznemu ritmu.
Opisane značilnosti razkrivajo odsotnost klasičnih mer in zanemarljiv delež amfibraških verzov, ki so pri Vodniku prevladujoči. Veliko več sorodnega ima Volkmerjeva verzifika-cija z Jamikovo, v kateri po Prunčevih^ analizah prav tako prevladujejo pesmi v dvozlo-žnih merah s krepkimi in šibkiki rimami v prestopni razvrstitvi. Erik Prunč vidi v Jamiko-vi poeziji zavesten odmik od klasicistične tradicije in približevanje romantičnemu verzifi-kacijskemu standardu. Nedvomno je Volkmerjeva uvedba jambskega enajsterca potrditev Prunčeve ugotovitve tudi zanj. Oba sta dobro poznala sočasno nemško poezijo in v njej našla oblikovne in miselne zglede.
Zvrstno-vrstno raznolikost Volkmerjevih pesmi je napovedal naslov rokopisne zbirke. Ker je še vedno prevladujoča težnja združiti v pesmi koristno z zabavnim, je najpogostejša literarna vrsta basen (več kot polovica besedil), najpogosteje snovno zajeta iz literarnega izročila. Basni se zaradi poučnosti približujeta refleksivna didaktična pesem (Vrabel ali nagla Sodba, Kruh ali človečja Hudobija, Matica ali nori Rat) in epigram (Žena ali možja Po-koršina, Pisker ali nora Glava (...). Pretežno zabavi namenjene so sejmarske pesmi v nizkem slogu (Čujež ali najeti Pes, Moistrie ali levi Žep, Zakon ali čudovita Glihinga) in pivska pesem (Ters ali priazni Napitek), čeprav se tudi vanje prikrade poučnost (Stari ali negdašno Veselje, Druga Pesem od Tobaka). V ljudskem izročilu znane šaljivke zastopa Kositva ali prazni Strah, hvalo kmečkega stanu pa Perva pesem od Kmestva. Osebno izpovedni sta refleksivni pesmi Lipa ali slatka Kerčma ter Hrast ali žalostno Ločenje.
Matija Ahacel: Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene 1. V Celov-ci 1833, str. 48.
5 Erik Prunč: Pesniške in jezikovne strukture pri Urbanu Jamiku. -V: XX. letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu 1976/77, str. 96-113.
179
Upoštevanje načel klasicistične poetike je mogoče povezati s klišejskimi apostrofami in razmeroma dosledno upoštevanimi načeli premišljene in jasno izpeljane zgradbe pesmi. Veselje z oblikovanjem se kaže zlasti v krajših pesmih, saj zasledimo celo carmen figura-tum (Mravlja ali podvučen Človek), pogosto pa simetrično in paralelno zgradbo, podkrepljeno z glasovnim figuriranjem v verznem vzglasu (iteracije) in izglasu (rima), na primer Vrabel ali nagla Sodba, ali s kontrastom (Vrana ali preoblečeni Kmet). V epigramih se pokaže Volkmerjev smisel za lapidarno izražanje. Prevzemanje snovi iz izročila in preoblikovanje iz proze v poezijo potrjuje njegove klasicistične nazore o pesnjenju. Slabše je upoštevano načelo enotne perspektive, saj se v enem besedilu odična perspektiva prelomi v elegično (Hrast ali žalostno Ločenje), še pogosteje se ob njej pojavlja ironična (Druga Pesem od Tobaka, Moistrie ali levi Žep). Tudi razmeroma svobodna izbira motivov kaže na opuščanje predsodkov o neprimernosti snovi (oda drevesu, psu...).
Naslavljanje pesmi, pogosti obrati na bralce / poslušalce, retorične figure in vzorec shola-stične pridige v zgradbi povezujejo Volkmerjevo verzifikacijo z baročno retorično prozo in poezijo. Ta tradicija je zastopana tudi v izbiri snovi in žanrov (hvala kmečkega stanu, sej-marske pesmi). Vendar pa v izpeljavi eksemplarične kazni ni več toliko grozo vzbujajoče drastike, ker Volkmerjev razsvetljenski humanizem raje pusti odprt konec ali pa kazen usmeri samo na grešnike iste vrste.
Primarni verizem, pogost tudi v komparacijah, raste iz njegove sposobnosti za opazovanje naravnega in delovnega okolja in se povezuje s sodoživljanjem socialnih in moralnih stisk kmečkega človeka, tako da se skozi prevladujoči družbeni determinizem in z njim povezan fatalizem zaiskri sem in tja tudi socialna poanta in kritična podoba sveta.
Iz Volkmerjevih pesmi se poleg razsvetljenskih idej o osrečujočem altruističnem delu, o razumnem obvladovanju senzualnosti, o smotrni urejenosti sveta, postavljanju pridnosti, delavnosti nad talent, priznavanju avtoritete razuma in ne moči oglašajo tudi misli, izvirajoče iz stanovske pripadnosti, ki daje prednost tradicionalni krščanski morali pred etiko zgodnjega kapitalizma, čeprav je s svojim delom podpiral reformna prizadevanja prosvet-Ijenih vladarjev in se s tem vključeval v demokratičnejši družbeni model. Redkejše so pesmi, v katerih je njegov pogled na svet sproščenejši, ker ga ne blokira poklicna morala (Ters ali priazni Napitek) inje v pesmi spretno prikrita erotika.
Kljub izraziti pragmatičnosti v odnosu do poezije je Volkmer prvi pri nas pojmoval pesem kot govorico srca in s tem so povezane predromantične prvine (poudarjena čustvenost, ljudskost, narava). Zato se ob izrazito racionalistično zgrajenih pesmih pojavljajo nizi svobodnih asociativno povezanih doživetij in podob iz narave (Lipa ali slatka Kerčma). Kljub prevzemanju nekaterih oblikovalnih postopkov iz literarne tradicije in ustnega izročila si je prizadeval za individualni pesniški jezik, vendar pri tem pogosto ostajal na pol poti, ker je jezikovna raven zaradi prevzetih besed iz nižjih jezikovnih plasti preveč neizdelana, da bi lahko močneje vplivala na osrednji književni standard.
Odmev Volkmerjeve verzifikacije
Razmeroma skromen delež natisnjenega v primerjavi s tistim, kar je ostalo v rokopisu, daje misliti o omejenih možnostih za pisno razširjanje Volkmerjevih pesmi. Vendar so njegove predvsem petju namenjene pesmi vseeno našle pot med ljudi, saj »Njihove fabule ino pesmi, polne lepih naukov in nedolžne šale, še zdaj vsi štajerski Slovenci od vseh najrajši pojejo, ker so v prosti slovenščini spisane, ino nje vsi pevci lahko zastopijo«.^ Iz ohra-
6 A. J. .Murlax Kratto življenje Leopolda Volkmera. - V: Leopolda Volkmera, pokojnega duhovnika Sekavske ško-nje Fabule ino Pesmi. V Gradci 1836, str. XV.
180
njenega rokopisnega gradiva v mariborski Univerzitetni knjižnici je mogoče posneti, da so bili glavni ohranjevalci Volkmerjevega knjižnega izročila duhovniki in redki učitelji, ki so s prepisovanjem razširjali njegove posvetne in cerkvene pesmi. Prepisi so pogosto povezani z natisom, tako da so izobraženi prepisovalci poskrbeli za pisno, ljudstvo pa za ustno izročilo.
V Cvetkovem prepisu^ je med štirimi besedili tudi Pesem od Kmestva s pripisano letnico 1795. Iz obsežnejšega rokopisa neznanega prepisovalca^ seje ohranilo šest obravnavanih pesmi, vendar samo tri popolne (Lisica ali kisla jagoda. Celica ali mladenstlivo pitanje, Kositva ali prazen strah. Slovo od mojega hrasta. Hrast ali gnusna nezahvalnost in Pesem od lipe). V Slovenski veseli Franca Peserla^ so štiri pesmi (Lesica ali kisla jagoda. Celica ali mladenstlivo pitanje. Slovo od mojega hrasta in Hrast ali gnusna nezahvalnost). Med Jurjevimi pesmimi'" je prepis Pesmi od kmeta, v Sorčičevem rokopisu'' pa Pesmi od kmetstva, Napitne pesmi in Pesmi od tobaka. V rokopisu iz leta 1830'^ je prepis Pesmi od tobaka. Neznani prepisovalec'^ je prepisal v bohoričici 36 Volkmerjevih pesmi, od tega jih je od tukaj obravnavanih 27. Najobsežnejši je Schmutzov prepis'"* Murkove izdaje v gajici, omeniti pa še kaže Slomškov prepis'^ basni Stari Sivec.
Posamezne Volkmeijeve pesmi so bile objavljene v pesmaricah in berilih. Pesem od Kmestva je nekoliko predelana izšla v Dajnkovi zbirki Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem (1827)'* in v Ahaclovi pesmarici Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane (1833),'^ obe je prepesnil tudi Štefan Modrinjak,'* Pesem od Kmestva seje ohranila v ustnem izročilu in se razširila celo na kajkavsko območje. '^
Volkmer je Zmes za pevca verjetno pripravil za natis, če sodimo po nagovoru. Pesmi so se širile v prepisih in ustno. Anton Korošak je vse Volkmeijeve pesmi poslal Petru Dajnku in ta jih je »keliko njih je cesarsko-kralovsko predno preglediše knjižno dovolilo, tudi vu mojo zbirko vzel«.^" Dajnko Volkmerjevih pesmi ni označil, spremenil jim je naslove in jih predelal. Na osem Volkmerjevih pesmi v Dajnkovih Posvetnih pesmih (1827) je opozoril že Jožef Pajek, vendar jih je več.^' Če upoštevamo le prvi del Zmesi, so Volkmeijeve Neradovolen kosec (Kositva ali prazni Strah), Napitna pesem IV (Ters ali priazni Napitek), Lipa (Lipa ali slatka Kerčma), Hrast in Podert hrast (Hrast ali žalostno Ločenje), Ne-
^ Ms 44/1 Štiri pesmi Leopolda Volkmerja (v prepisu Franca Cvetka).
8 Ms 44/4 Osem pesmi Leopolda Volkmerja (v prepisu neznane roke).
9 Ms 46/2 Franc Peserl: Slopvenska vesela, ali popevke ino pesme slovenskega naroda.
10 Ms 127 Jurjeve pesmi. Šoštanj 1829.
" Ms 128 Franc Sorčič: Prepis treh pesmi Leopolda Volkmerja.
12 Ms 129 Zbirki slovenskih pesmih 1830. (Prepisi neznane roke pesmi Franca Cvetka in drugih, nenavedenih avtorjev).
13 Ms 140 Leopold Volkmer: Hrast ali gnusna nezahvalnost (in 34 drugih pesmi v prepisu neznane roke).
14 Ms 191 Leopold Volkmer. Fabule ino Pesmi (Po izdaji Antona Murka iz leta 1836 v fajici prepisal J. Schmutz in dodal še 8 pesmi. 1882).
15 Ms 123 Anton Martin Slomšek: Slovenstvo. Celovec, po letu 1822.
16 Peter Dajnko: Posvetne pesme med slovenskim narodom na Štajarskem. V Radgoni 1827, str. 9 (Kmetički stan).
17 Matija Akacel: Pesme po Koroškim ino Stajarkim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene L V Celovca 1833, str. 48 (Kmetiški stan).
'8 Stanko Kotnik, Jože Pogačnik: Štefan Modrinjak. Maribor 1974, str. 78 (Kmetički stališ) in 104 (Popevka od tobaka).
'9 Fran Ilešič: Hrvatska dobrovolja i popevka Od kmetskoga stališa preštimanja. Zagreb 1938.
20 Kot pod 11, str. VIL
21 Jožef Pajek: Leopold Volkmer, veseli pesnik Slovenskih goric. Maribor 1885, str. 12.
181
hvalen vuk (Vuk ali gerdi Lon), Skopi pes (Derži ali vmerjoča Skopost) in Lesica ino grozd (Lisica ali kisla Jagoda). Motivno podobnih pesmi pa je še več.
Knjižno izdajo Volkmerjevih pesmi je pripravil Anton Janez Murko 1836. Razvrstil jih je v dve skupini, napovedani že v naslovu,^^ podrl Volkmerjevo zaporedje in nekatera besedila izpustil. Iz prvega dela Zmesi niso bile objavljene Kositva ali prazni Strah, Žena ali možja Pokoršina, Jaice ali caglivi Mladenčič, Pisker ali nora Glava, Oče ali lastni Sin, Zakon ali čudovita Glihinga in Terdnovec ali dober Rat. Objavljenih besedil je petinsedemdeset, toda zadnji dve pesmi nista Volkmerjevi.
Murkova objava Volkmerjevih pesmi je spodbudila nekaj objav posameznih pesmi. V drugi izdaji Ahaclovih Koroških in štajerskih pesmi (1838) je basen Sivec ali srečna Podložnost dobila naslov Star konj in podnaslov Štajarska pravlica. Sledil je še natis v tretji (1852) in četrti izdaji (1855). A. M. Slomšek je za Drobtinice (1853) pripravil Volkmerjev življenjepis in ga ilustriral s štirimi pesmimi, in sicer sta iz Zmesi Pesem od lipe (Lipa ali slatka Kerčma) in Slovo od hrasta (Hrast ali žalostno Ločenje). Pesem od lipe je sprejel Fran Miklošič v Berilo za osmi gimnazijalni razred (1865). V Macunovi Književni zgodovini slovenskega Štajerja (1883) so bile objavljene tri kitice iz pesmi Moistrie ali levi Žep.
Vse pesmi iz prvega dela avtografa je objavil Jožef Pajek v Popotniku 1885 (od 1. do 23. številke) in pripravil ponatis v samostojni knjigi še v istem letu. Ker je ugotovil, da »Mur-kovo izdanje ni dosti zvesto«,^^ je objavil pesmi iz Zmesi jezikovno in po zaporedju nespremenjene, ni pa ohranil vizualne podobe kitice. Sledita Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave po izdaji iz leta 1807, nato pa pesmi iz Murkove izdaje; upošteval je tudi prepise Jakoba Košarja. Dodal je še Zimmermannovo čestitko, tako da je vseh pesmi 81. Pajek je posodobil samo pravopis, zaradi doslednega upoštevanja predlog pa kažejo pesmi neenotno jezikovno podobo.
Objavljene so bile še nekatere pesmi iz Zmesi. Jakob Sket je v Slovenski slovstveni čitanki (1893) natisnil Lipo ali sladko krčmo, Sinico ali kaštigano prevzetnost in Sivca ali srečno podložnost,^"* Štrekelj pa je Zakon ali čudovito glihengo (št. 8341) uvrstil med stanovske pesmi v IV. zvezku Slovenskih narodnih pesmi. Prav to pesem je skupaj s smiselnim prevodom v nemščino objavil Josef Mati v svoji študiji.^^ V Cvetniku slovenske vezane besede Alfonza Gspana so med petimi Volkmerjevimi pesmimi tri iz Zmesi, to so Lisica ali kisla jagoda. Lipa ali sladka krčma in Hrast ali žalostno ločenje.
Prav tako v rokopisu je ostala Volkmeijeva antologija Dragana Šande, pripravljena 1943. v Beogradu in shranjena v mariborski Univerzitetni knjižnici. Iz Zmesi je vanjo uvrščenih triindvajset pesmi.
Prvi obsežnejši pregled Volkmerjeve posvetne verzifikacije, ki ga je pripravil Anton Murko, je bil sprejet zelo različno. France Prešeren je Murka ošvrknil z epigramom^^ in sonetom,^'' ki sta bila resda objavljena dosti kasneje (1881 in 1900), vendar je ostra sodba o Volkmerjevih pesmih kot o čenčah in neslanih pesmih vplivala na marsikatero kasnejše
22 Fabule in pesmi.
23 Pajkovo pismo Matiji Murku 22. 2. 1885, shranjeno v NUK (signatura Ms 1119, 1032, št. 2).
24 Jakob Sket: Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol. Na Dunaji 1893, str. 140 do 144. V drugi izdaji čitanke (1906)je objavljena samo Lipa (na str.145).
25 Josef Mati: Leopold Volkmer und Andrej Gutman als sattirisch-»realistische» Gestalter des steirisch-slowenischen Bauern der Slovenske gorice. V: Studia Slovenica Monacensia in honorem Antonu Slodnjak septuage-narii. Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen. München 1969.
26 France Prešeren: Izdajavcu Volkmera fabul in pesem. -V: Zbrano delo 1. Ljubljana 1965, str. 116.
27 France Prešeren: Izdajavcu Volkmerjovih fabul in pesem.-V: Zbrano delo II. Ljubljana 1966, str. 18.
182
mnenje. Prešeren je bil razočaran nad Murkom, ki je poprej tako visoko ocenil njegovo poezijo, in je zato izdajo Fabul in Pesmi štel za njegovo blamažo.^« Ostri sodbi se je pridružil Stanko Vraz, čeprav je vzroke za odklon\lpo stališče do Volkmerja pri njem potrebno povezovati tudi z razhajanji ob jezikovnih vprašanjih. Drugače pa je sprejel Volkmeijeve pesmi Anton Martin Slomšek, ker jih ni presojal po njihovi estetski vrednosti, ampak je upošteval razmere, v kakršnih so nastale, in ker se je zavzemal za poljudnejši tip književnosti. »Da domorodni pisec kaj velja, mora vse šege, dobre in slabe navade, vse čedne in nečedne lastnosti svojega ljudstva dobro poznati, poznati žile domačih občutov; kinč njegove besede ima biti domač ne kuplen; mora pa tudi vedeti pravo mero omike matemega jezika, da ga zamorejo njegovi rojaki v razumenju dohajati. Le kdor domače lepo posneti -verlo ptuje blago pa čedno podomačiti zna, on zasluži slavno ime domorodnega učenika, kakor ga rajni Volkmer po vsej pravici zaslužijo. Njih beseda ni scer dosti vglajena, ker ga ni bilo, kdor bi njo bil likal; pa je zadosti prijazna in domača, kakor se čuje v Slovenskih goricah. Nove slovnice in oblik v njihovih pesmih ne bodeš najdel, pa za toliko lepšo množino zemov zdravega nauka in vence slovenskega duha zalih cvetlic.«^^
Kljub temu je po Slomškovem mnenju bila Volkmerjeva pesem namenjena različnim naslovnikom in ne le preprostemu ljudstvu:
»Vsi radovedni so čakali ne le kmetovski ljudje, nego tudi duhovski in deželski gospodje, kaj bodo novega g. Volkmer nakovali.«^"
Fran Miklošič je v Slovenskem berilu (Dunaj 1865) v glavnih obrisih povzel Slomškovo oznako, medtem ko je Janežič Volkmeiju očital »Škoda, da so s tolko ptujim duhom navdane«.^'
Avtorji slovstvenih pregledov so večinoma prevzemali Murkove in Slomškove ugotovitve (Jakob Sket, Jožef Mam, Karol Glaser). Ivan Macun^^ jg yjjjgj vzrok za odklanjanje Volkmerjevih pesmi v jeziku, sicer pa je menil: »Volkmeijeve pesmi v daljni razvitek naše literature neso kaj segale, ker so veliko predolgo ležale v prahu, ko je veliko veči duh na Kranjskem, akoravno takrat le samo za literate pomolil visoki svoj duh naime Franc Prešeren. Temveč pak se mi zdi, da so delovale v samem narodu ter čisto staro narodno poezijo izpodrinile veči del po unih krajih, tako da so se poznej lahko v samem narodu šopirile pesmi, kako so jih neki učitelji in posebno Vrbnjak še veliko slabeje zlagali pol cerkvenega, pol posvetnega praznega zadrzaja.»^^
Večje zanimanje za Volkmerja je spodbudila izdaja njegovih pesmi leta 1885. Jožef Pajek je natančno pregledal ostalino in sestavil Volkmeijev življenjepis, popisal njegovo delo in skušal pesmim določiti čas nastanka in poiskati snovne vire. Izid jezikovno nepopravlja-nih pesmi je posebej pohvalil Stanislav Škrabec.^"*
Ivan Grafenauer je zapisal, da je bil Volkmer »čisto osamljena prikazen in torej brez na-daljnega vpliva na razvoj slovenskega pesništva«,^ ^ čemur je ostro nasprotoval France
28 France Kidrič: Prešeren I. Pesnitve. Pisma. Ljubljana 1936, str. 310.
29 Slomšek: Leopold Volkmar, slavni pesnik slovenskih goric. -V: Drobtinice. Celovec 1853, str. 120.
30 Kot pod 11.
31 Anton Janežič: Kratek pregled slovenskega slovstva z mahm ćirilskim in glagolskim berilom za Slovence. Celovec 1857, str. 142.
32 Ivan Macun: Književna zgodovina slovenskega Štajerja. V Gradcu 1883, str. 70.
33 Kot po 17, str. 71.
34 Stanislav Škrabec: Dr. Jožef Pajek: Leopold Volkmer. -V: Jezikoslovni spisi I. zvezek. Ljubljana 1918, str. 277.
35 Ivan Grafenauer Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. Ljubljana 1909, str. 12.
183
Kidrič,36 ki ga je štel v generacijo, pri kateri so se začele klesati prve preporodne črte, čeprav seje vanj usmerjal bolj instinktivno.^'^
Kidričev pogled na Volkmerja se v marsičem ujema zu Legiševo sodbo, da je bil Volkmer slab zgled za nadaljevalce posvetne verzifikacije v severovzhodni Sloveniji. Janko Glazer^^ je spodbijal predvsem Legišev očitek »omejene okorelosti in nazadnjaštva«^^ ter presojanje o Volkmerjevem pomenu samo iz evropskega in osrednjeslovenskega konteksta. Potrebo po realni oceni Volkmeijevega mesta v razvoju slovenskega slovstva je večkrat zapisal Anton Slodnjak.
Temeljna lastnost njegove verzifikacije je stvaren in resničen »neposreden besedni izraz duševnega dogajanja in razpoloženja, ki ne razodeva nobene niti družbeno konvencionalne (meščanske) niti umetne literarne stilizacije.«^^
Jože Pogačnik je za Volkmerjev standard postavil ljudske popevke, vendar ga je na nekaj mestih prebil, zato spada v slovstveno zgodovino.'" O Volkmerjevi organski povezanosti z razvojem slovenske posvetne verzifikacije je pisal tudi Štefan Barbaric, ki ga je štel za »prvi dokaz, da je slovenska periferija začela pesniško polnovredno živeti«.''^ Tema sodbama se pridružuje Alfonz Gspan, saj je prepričan, daje bil slovstveno bolj izobražen, kot dopušča ustaljena predstava v literarni zgodovini, in ga ni mogoče šteti le za poučnega ver-zifikatorja, temveč mu je bilo veselje do zlaganja pesmi prirojeno.'*^
Opravljeno delo me prepričuje, da moramo kljub številnim upravičenim pomislekom o vrednosti Volkmerjeve verzifikacije in o njenem odmiku od osrednjega knjižnega standarda na njegovo delo gledati iz specifičnih zgodovinskih razmer, v katerih se je z odločitvijo za pokrajinski knjižni jezik uprl prodirajoči germanizaciji in tudi kajkavizaciji severovzhodne Slovenije, čeprav je kasneje njegovo pokrajinsko zaznamovanost razvoj zavrnil.
36 France Kidrič: Izbrani spisi III. Ljubljana 1978, str. 174.
37 France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana. 1929-1938.
38 Janko Glazer: Legiša Lino, Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Krajnsko čbelico (1806-1828). -V: Časopis za zgodovino in narodopisje 34/1939, str. 120-122.
39 Lino Legiša: Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Krajnsko čbelico (1806-1828). Ljubljana 1938, str. 20.
40 Anton Slodnjak: Delež Štajerske v slovenski književnosti. -V: Študije in eseji. Maribor 1966, str. 130.
41 Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva 2. Maribor 1969, str. 205.
42 Štefan Barbaric: Slovenska razsvetljenska književnost v luči zvrstne poetike. -V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana 1979, str. 86.
43 Alfonz Gspan: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, II. knjiga. Ljubljana 1979, str. 423.
Summary
UDK 886.3.09-1: 929 Vokmer L.
THE CHARACTERISTICS OF LEOPOLD VOLKMER'S VERSIFICATION AND ITS RESOUNDING IN SLOVENE LITERARY HISTORY
Recent research of Slovene literature has in many ways changed our views on the role and value of individual phenomena especially at the time of its inception. It also indicated the questions connected with that part of Slovene literature, which for various reasons remained outside the central interest of Slovene literary science. The description deals with the characteristics of Leopold Volkmer's (1741-1816) versification, the beginner of secular versification in the Slovene region of Štajarska. Two conflicting views formed these appreciations, namely Prešem's rejection of Volkmer's poems, edited by Anton Janez Murko, and Slomšek's view on its significance for Slovene language transition at the time of strong germanizing pressure, as well as on the educational value of his fables.
184