■■"■■■■■: riMmSMm^ • ■■ wmp mtm^ -......
!«■ Proli^MiiMMi^^^; ■ .■ ■ Bil
ki so svoj Življenjepis napisali sami, je sedem, deset življenjskih zgodb pa so zapisali sodelavc i zbirke (Micka Miškuluik. Maja logar in AleksanderTolniaiei ) in etnologinja tir. Marija Makarovič, urednica zbirke. Slednja je sestavila tudi vprašalnik za zapisovanje življenjskih zgodb (objavljen v pivi knjigi). Sestoji iz trinajstih sklopov, ki zajemajo vprašanja o življenjskem ciklu pripovedovalcev: otroška leta, mladost, življenjski sopotnik, otroci, sedanjost, podedovana in pripoved o va Iče va sporočila, jaz in spremembe, domačija, prosti čas, delo, odnos do narave, vera, jaz - Slovenec.
Zgodbam sledi slovarček narečnih in manj znanih izrazov, uporabljenih v knjigi, in nemški povzetek. S slovarčkom je razumevanje besedila olajšano tudi tistim bralcem, ki jim govor pripovednim: in pripovednikov ne bi bil v prvem hipu razumljiv. Sicer pa je besedila v obeh knjigah lektoriral in priredil dr. France Vrbine.
Nove možnosti, ki jih odpira ta način zbiranja in posredovanja informacij, ki v subjektivnih opisih življenjskih
OBZORJA STROKE
razmer v obliki neposredne i/.povedi prinašajo etnološke in druge podatke o času, geografskem in družbenem okolju, so predvsem v tem, tla si bralec sam ustvari podobo življenja pripovedovalcev in tla na podlagi organizacije zgodb presodi socialni strukturo. Prav osvetljevanje časovnih in družbenih sprememb, kakor se kažejo v življenjskih zgodbah, je bil eden od razlogov, zakaj se je urednica knjige tir. Makarovičcva lotila zbiranja. Zgodbe pripovedovalcev so neinterpretirane (oziroma je interpretacija že sortiranje in urejanje zgodb). Na začetku vsake zgodbe so prikupni uvodi zapisovalcev, uredniški posegi so navedeni v oklepaju in le na mestih, kjer bi bila jasnost biografskega gradiva preskromna ali dvoumna, kjer bodisi manjka natančna časovna ali pa je po domače zapisana krajevna opredelitev. Narečne besede so v poševnem tisku.
Zbranih zgodb je vsaj Se za eno knjigo - to lahko pričakujemo v letošnjem letu.
Mojca Ramšak
NA POTI V VAS/UNTERWEGS INS DORF. KULTURA NA RADIŠAH SKOZI 90 LET/STREIFZUG DURCH 90 JAHRE KULTUR AM RADSBERG.
Uredila Mojca Ramšak in Tomaž Ogris.
Slovensko prosvetno društvo Radiše,
Slovenska prosvetna zveza v Celovcu, Celovec 1994,
«6 str,, il.
ISBN 3-85435-233-6
je že druga knjiga iz dvojezične serije Naša regija/l'nsere '^egion Temeljni namen publikacij, ki so leta 1993 začele ¡'-hajati na pobudo Zveze prijateljev mladine Ljubljana Center "i Slovenske prosvetne zveze, je bit objavljati gradivo z osnovnošolskih etnotlelavnic, ki potekajo na dvojezičnem °2emlju v Rožu na avstrijskem Koroškem.
11 lanskoletni etnotlelavnici na Ratlišah je sodelovalo IS ^ snovnošolcev iz Ljubljane in Radiš, ki so pod vodstvom treh Mudemk etnologije in dveh etnologinj raziskovali pet tem, ki ^'segale na vsa tri področja etnološke sistema t i ke oz. kulture, odročje materialne ali gmotne kulture sta zastopali temi o nni:,ci obrti in delu verske Stavbne dediščine ali raziskavi znamenj, kapelic in križev; družbeno ali socialno kulturo sla 'aZiskovali skupini s temama o velikonočnih Segali in načinu '■'uuzcvanja olrok; na področje duhovne kulture pa je segala
"1J<) bajkah, pripovedkah in legendah. r ,!/ts^ovano področje Radiše s pripadajočimi vasmi je bilo '•"iskano na Stilih ravneh, ki se razprostirajo znotraj kulture 1'zironia njene delitve na materialni, socialni in duhovni tlel n sicer: geografsko je bilo lokalizirano na vasi; atlijie/Radsberg, VerovceAVcrouzach. Tuce/Tutzach, Zg. ute/Oberkreuth, Dvorec/Sehwartz, Zabrda/Saberda in do^n (Kussi;Kl1' kronološko je bilo umeščeno v čas med 1930 1 prve letnice seže spomin še živečih pripovc-->V' '-'V)- socialno pa je bilo definirano s kmečko plastjo.
glasnik sed 35/1995, št. 2-3
Poleg teh petih prispevkov delovnih skupin zbornik obsega še spremne besede Gustava Brumnika, predsednika Sloven-
¿3
OBZORJA STROKE
ske prosvetne zveze, Rudolfa Scholtna, zveznega ministra za pouk in umetnost, Chtistofa Zernatta, deželnega glavarja, Michacia Aussenvinklerja, namestnika deželnega glavarja in Helmuta Wosehitza, župana občine Zrelec.
Daljši prispevek o Radišah. zgodovini kulturnega (.loma in Slovenskem prosvetnem Društvu Radiše je pripravil Tomaž Ogris
Slovenskemu tekstu v prispevki^ in pri podnapisih k fotografijam je dodan še nemški prevod, ki je informacijsko ena-
-■„,,„., ~ i il ■. . .■ : ' i" " . i ! j i. : 'i-BiSi t m^aS": '4 IN 1 ■ 1,1 '■ ■ ■
kovreden slovenskemu tekstu čeprav vizualno (tipografija črk) morda ne daje te podobe.
Namen zbirke je predstavitev dvojezičnega okolja avstrijske Koroške in odkrivanje oblik dediščine, ki imajo iz preteklosti svoje nadaljevanje tudi v sodobnost. Prav v tem so njeni pobudniki videli svojevrsten izziv za raziskovalno delo z mladimi.
Tudi letos se obeta podobna publikacija za mesto Pliberk.
Lucija Horvat_______
JANJA ŽAGAR, OBLAČILNA KULTURA DELAVCEV V LJUBLJANI MED PRVO IN DRUGO SVETOVNO VOJNO.
Mladika, Ljubljana 1994, 159 strani. ISBN 961-205-028-7
Časovno se je avtorica (etnologinja, kustodinja v Slovenskem etnografskem muzeju) omejila na čas med obema vojnama, krajevno pa na Ljubljano in njeno vplivno območje.
Knjiga obsega poleg uvoda in sklepne besede naslednja poglavja:
1.	Raziskovanje obravnavane teme,
2.	Delavstvo v Ljubljani med obema vojnama,
3.	Oblačilna moda,
4.	Oblačenje delavcev in njihov odnos do oblačil
L!vodoma avtorica opozarja*; da je slovenska etnologija zaostajala v raziskovanju industrijskih naselij in mest vsaj dve desetletji, nato pa skuša podati pregled etnoloških obravnav delavske kulture v tuji in domači literaturi. Opozarja, da gre pri tem bolj za delavsko kulturo kot del kulture industrijske družbe (.Maja Godina), nato pa poda še pregled domačih del iz oblačilne kulture in zlasti omenja avtorje: Angelosa Maša, Marijo Makarovič in Tanjo Tomažič. 1'oudarja. da se je oblačilna kultura delavskega sloja pojavila kot tema seminarskih m diplomskih nalog na oddelku za etnologijo na Filozofski fakulieti v Ljubljani, da pa ni pomembna raziskovalna tema v smislu slovenske etnologije. Delavsko kuliuro so bolj raziskovali v vzhodnoevropskih državah, npr. na Češkem v okviru Inštituta za etnologijo in fokloristiko (Mirjam Morav-cova).
V 2. poglavju študije definira Ljubljano kot Veliko Ljubljano, ki je nastala z združitvijo okolice {Moste, Vič, Šiška, Štepanja vas. ježica in Polje) s središčem, in razslojenost njenih prebivalcev v višji, srednji in nižji sloj. Zadnjemu so pripadali tudi delavci, ki so stanovali v predmestjih in v bližini obilnih ter industiijskill obratov. Zemljepisno so bili različnega porekla, deloma rojeni v mestu, večinoma pa priseljeni iz bližnje in daljne okolice - najmanj iz vzhodne Slovenije, manj tudi iz zahodne (zaradi vpliva Trsta in Gorice). Slovensko delav stvo ni bila homogena skupina, še najbolj jo je določal gmotni položaj. Verske šege so gojili bolj iz navade kot iz verske gorečnosti, politično prav tako niso bili pretirano definirani. Splošna jim je bila težnja povzpeli se iz delavskega sloja. Način življenja je bil v glavnem dvojen: ali stalno stanovanje In zaposlitev ali oboje nestalno in iz tega izhajajoče posledice.
V	poglavju Oblačilna moda podaja avtorica glavne zakoni tost i mode, ki povezuje višje sloje in jih ločuje od nižjih, Siri se od zgoraj navzdol, od premožnih na revne, v sklenjenih valovih, in je neke vrste izenačenje okusa okolice. Obravnavano obdobje razdeli na čas do leta 1930 in čas po njem, in to izraziteje v ženski kol pa v moški modi. Do tega leta je bil lepotni ideal ženske "ženska kol deček": vitka, ozka. brez poudarjenih ženskih oblik, kratki lasje. Moški so bili bolj naravni, le ramena so bila širša. Ženske obline se začno bolj poudarjati oz kazati ptpti letu 194Oj Naš proslor je bil pod vplivom Avstrije (bluze, materiali), Francije (klobuki, večerne obleke, šivanje, svila), Anglije (moška oblačila), včasih so bili li vplivi mal6 pa&bni (npii štajerski dirndl). Modne informacije so prihajale prek revij, priročnikov, pozneje s konfekcijo ali z osebnimi sliki ob potovanjih nekaterih obrtnikov.
Avtorica loči med modo in oblačilnim videzom, ki je pod vplivom fnode, vendar pa odvisen od posameznikovega premoženja, starosti, poklica, kraja bivanja in je neke vrste individualni okus.
V	poglavju Oblačilo kol predmet porabe je poudarjeno, da porabi določa denar in tla je za obravnavani čas treba upoštevali kar dve gospodarski krizi (sreda 20-ih let in prva polovica 30-ih let), ko je bil delavčev zaslužek pod gospodarskim minimumom in je komaj zadoščal za hrano in stanovanje, "če mož ni pil in je žena bila varčna".
Študija postaja od tu dalje vse bolj konkretna in vse bolj osredotočena na predmet opisa. Tako navaja za obleko, da so delavci imeli obleko za "vsaj enkrat za preobleči" in eno praznično obleko, vendar mlajši tudi več; obleko so nosili zelo dolgo (plašči, kostimi in moške obleke od 5 do 20 let), največ so imeli cenenih delovnih oblačil, perila za preobleči poleg pražnjega, podobno je bilo z obuvalom. Nabava je bil-' še zmeraj po potrebi; otroci so imeli prednost pred starši, starejši otroci pred mlajšimi, mož pred ženo; najmanj je kupovala Lili nabavljala obleke žena, ki je bila nezaposlena Avtorica zelo natančno prikazuje krojenje, šivanje in izdelovanje obutve ter cene teli storitev. Proti letu 194(1 se je boli uveljavila konfekcija, prodrla je kol darilo za razne priložnosti in postala predmet dediščine.
Želo je zanimivo poglavje Oblačilo kot simbol, kjer je najprej definirana funkcija obleke, ki simbolizira po eni strani zaščito in varovanje, po drugi pa drugačnost od naravnega videza-
66
GLASNIK SED 35/1995, št. 2'3