si jo je želel, pojavi prehitro in prelahko, da ga je včasih zapeljal učinek nenavadnih prizorov, da je vsled tega psihološka in stvarna motivacija nekoliko stopila v ozadje, vendar se je nemogočega varoval. Prenagel se mi pa na vsak način zdi razvoj Epafrodita, dasi je zelo mičen in efekten. Kako pa je pisatelj znal tudi ob tako težavnih psiholoških problemih ostati v glavnem na višini, dokazuje II. poglavje druge knjige, kjer je Teodora najbolje pogojena, in značaj Azba-dov, ki je kljub svojemu gizdalinstvu dober vojak, sin svojega časa. — Nositelj temeljne ideje je Iztok. Finž-garjeva ustvarjalna umetnost more tu poleg karakterja Upravde zaznamovati svoj največji uspeh, zlasti če pomislimo, da je prav pri tem bilo premagati največje težkoče, da avtor ni svojega junaka preko mere idealiziral. Avtor ni ne oškodoval velike zgodovinske misli svojega romana, ne razblinil izrazite individualnosti njene vte-lesitve v Iztoku. To je bilo mogoče vsledtega, ker je Finžgar umel preobrat iz barbarskih okoliščin iz-rastlega mladega Slovena v samozavestnega, za višjo kulturo sprejemljivega in za velikimi cilji stremečega junaka zelo dobro motivirati. Politično in kulturno spoznanje, ki se je v Iztoku v Bizancu rodilo, je pisatelj na strani 123. v X. poglavju druge knjige, ki je eno najveličastnejših v celem delu, s tako krepkimi in celo zgodovino Slovanov poosebljajočimi besedami izrazil, da bi spadale odslej v vsako slovensko berilo in morejo služiti za enega najboljših pripomočkov pri nacionalni pedagogiki našega ljudstva. Poglavje XXII. v drugi knjigi, kjer Iztok preveri Ante o zavratni politiki Bizanca, pa je v di-plomatičnem oziru umetnina. Jako kočljiva snov je
pri tem bila vloga krščanstva. Pisatelj je njegovo moč poosebil v značaju Irene, ki je poleg Ljubinice izmed vseh oseb najbolj idealizirana, kar seveda ni brez vseh težkoč. Posebno se to pozna pri nekaterih razgovorih med Ireno in Iztokom, ki tu pa tam kažejo preveč iskane manire; vendar je njen fini asketizem, ki je prav v oni dobi, morebiti celo ravno vsled propadanja obče kulture, rodil še vedno lepe sadove, zelo verjetno naslikan. Jako dobro je pisatelj pogodil, ker se glede verskega preobrata v Iztoku ni prav nič prenaglil — sicer pa zahteva tu in tudi v drugem oziru Finžgarjevo delo izpopolnitve s tretjim delom. Najboljše je glede dispozicije Iztokovega značaja za višje kulturne cilje in ideje XXI. poglavje druge knjige. — Radovan je tipičen slovanski goslar, dovtipen, bahav, dobrosrčen in praktičen, nič olepšan; v svoji prekanjeni divjosti je najbolj zadet Hun Tunjuš, in tisti prizor,
ko veli prerezati mehove, da kaznuje vino, ki mu je omamilo pamet, je v svojem originalnem realizmu eden najbolj učinkujočih. Svarun je oseba divinatoričnega pomena; včasih so njegovi govori preveč retorični. — Zgradba celega dela kaže mojstra dispozicije. — Lokalni kolorit je, kakor smo že omenili, izredno krepak, bizantinski milje, pa tudi stepa in Podonavje, zlasti v XXIII. poglavju druge knjige, sta predočena z izredno plastiko; želeti bi le bilo, da bi pisatelj tretje delo v tem oziru še izpopolnil na podlagi neposrednega študija onega zgodovinskega torišča. Nekaj samobitnega, glede česar ne bomo v slovenski literaturi našli enakovrstnega, je Finžgarjev jezik. Tako zvočnih epitetov in klasičnih primer bi drugod zastonj iskali, realistično pripovedovanje je časih tako zaokroženo in stilistično izdelano, večkrat naravnost ritmično   in   tako   blagozvočno,   kakor   bi  brali  epos
AVSTRIJSKI KONZUL PROCHAZKA
pred konzulatnim uradom v Prizrenu.
brez rim in vendar ima vsaka oseba svoj jezik. V podrobnosti se ne spuščam; veliko delo je treba presojati z velikega vidika. Čujemo, da se delo prestavlja; v vsej svoji lepoti ga bomo seveda le mi uživali in le Slovana bo mogel prav ogreti vzneseni domovinski duh,  ki veje iz njega.                               Fr. Terseglav.
Dr. K. Ozvald: Srednješolska vzgoja. Založil A. Gabršček. Gorica 1912. — Vedno več glasov se sliši v javnosti, ki zahtevajo reformo srednjega šolstva. In zdi se, da te zahteve niso povsem neopravičene. Splošno trdijo, da je srednja šola le učilnica, ni pa vzgojevalnica. Izobrazba duha ji je prvo, pozablja pa na izobrazbo srca. In vendar je srednješolska mladina v dobi kritičnega razvoja, zato tudi najbolj potrebna vzgoje. Druga hiba je, da dostikrat mladine ne presojajo po njenih individualnih sposobnostih in lastnostih,   ampak   postopajo z njo   po   šabloni.   Vse   je
Dom in Svet. XXVI.
73    -
10