--- 509 ---
Poučni in zabavni del.
Petdesetletnica Ahaceljnove smrti.
Dne 23. novembra je minulo 50 let, od kar je v Celovci umrl sloveči koroško-slovenski rojak profesor Matija Ahacelj.   Ta nenavadni mož je zaslužil,
-----    510   -----
da se ga spominjamo z nekaterimi vrsticami, kajti bil je izgleden in časti vreden kot profesor in učenjak, kot človek in kristjan, ter kot pisatelj in neumorno delavni domoljub. Rodil se je dne 24. svečana 1779.1. v Gorenčah št. jakobske fare v gornjem Roži, katera slavna župnija nam je dala že toliko vrlih rodoljubov duhovskega in posvetnega stanu. Po rodu bi se imel prav za prav pisati „Kobentar", pa ko so ga v celovški šoli vprašali po imenu, je rekel, da je »Ahaceljnov Matija", in tako mu je ime ostalo. Njegovi starši so bili revni, in Matiček bi ne bil prišel v Celovec, da ga ni blagodušno podpiral takratni šentjakobski kaplan Franc Hudelist, ko je spoznal njegovo bistro glavo. V malih šolah je v Celovcu pomanjkanje trpel, v prvi latinski šoli pa je dobil štipendij ali ustanovo letnih 50 gld. V drugi šoli je že druge, gospodske otroke za plačo poučevati začel, tako da ni le samega sebe z vsem preskrbel, ampak je podpiral še svojega bolnega očeta in svojega mlajšega brata, ki je za njim v šole prišel. Ko je latinske šole s sijajnim uspehom dovršil, mislil se je posvetiti duhovskemu stanu. Zgodilo pa se je, da je zbolel profesor matematike Pariš pl. Giuliani, in ta je, po-znavši učenost in izborne lastnosti Ahaceljnove, predlagal deželni vladi, naj Ahaceljna imenuje za njegovega namestnika; tako se je tudi zgodilo. Čez nekaj časa je Giuliani šel v pokoj in Ahacelj je bil za njegovo mesto imenovan. Kot tak je služil celih 38 let. Ahacelj pa je hotel še več storiti, hotel je postati dobrotnik ne samo dijakom, ampak celi deželi. Zato se je poprijel kmetijskih vednostij in se pridružil koroški kmetijski družbi. Kmetijstva se je učil tako iz knjig, kakor z lastnim delom in poskušanjem: na svojem vrtu je vse sam obdelal, rastline sadil, sadiče cepil itd.
Kmalu je postal profesor ali učenik tudi pri koroški kmetijski družbi v Celovci, katera ga je potem izvolila za svojega tajnika, kar je ostal do svoje smrti. Tukaj si je pridobil nevenljivih zaslug. Kmetijska družba je bila prej močno zanemarjena, marljivi Ahacelj jej je udihnil novo življenje. V letih 1831 do 1839 je uredoval družbin list „Blatter fur Land\virtschaft und Industrie". Leta 1844 je družba začela izdajati list „Mittheilungen", in tudi tega je on uredoval. Nadalje je za svoj denar kupil 3 orale zemlje blizu Celovca za 1700 gld., in to zemljišče je kmetijski družbi podaril za drevesni vrt in druge kmetijske poskušnje, kateremu namenu tisti svet še danes služi. To je pač dokaz, da je, pozabivši na samega sebe, skrbel le za občni blagor. Sedanje vodstvo kmetijske družbe, ki je Slovencem tako malo naklonjeno, naj bi se vendar včasih spominjalo, koliko zahvale je družba dolžna Slovencu Ahaceljnu!
Ahacelj se je pečal tudi z vremenoslovjem in je vreme opazil 33 let. Svoje dijake je Ahacelj učil z gorečo in jasno besedo,  pri kmetijskem  pouku pa
jim je tudi dejansko pokazal, kako se dela. Učil je kmetijstva pa tudi kmete. Rad je zahajal v svoj rojstni kraj, in kedar je prišel domov, so ga kmetje kar obsuli, da jim je kaj povedal. Govoril jim je po več ur nepretrgoma. Za dijake je skrbel duševno, pa tudi telesno. Pomagal jim je v vsakteri potrebi. Sploh je bil dobrotljiv do skrajnosti; vse je razdal, še svojo obleko, tako da je imel včasih sam le eno suknjo. Da pa pri toliki milosrčnosti ni prišel sam v zadrego, živel je sam za se čisto priprosto: zjutraj je imel prežgano juho namesto kave, opoludne pa žgance namesto mesa, za malo južino pa kos črnega (rže-nega) kruha. Dal si je vselej napraviti le eno jed, rekši: „če ima človek le eno jed se mu ustavi, kedar je ima zadosti; kdor pa ima pred seboj več jedij, j6 še naprej, ko je že sit, in tako se preobje, kar ni prav in tudi ni zdravo". Njegova pijača je bila čista voda. Bil je zvest kristijan, in če je bilo le mogoče, šel je vsaki dan k sveti maši, ob nedeljah pa tudi k večernicam ali litanijam.
Narodna zavest takrat še ni bila tako probujena kakor v naših časih; v sredi vsega nemškutarenja, pa si je Ahacelj vedno ohranil svoj slovenski značaj. Kupil je vsako slovensko knjigo, ki je izšla; in ko so v Ljubljani začele „Novice" izhajati, se jih je silno razveselil in jih vsem priporočal. Slovenske knjige je delil med kmete. Nabiral je besede za rečnike ali slovarje, ki sta jih izdala Jarnik in Slomšek. V po-razumnosti s slavnim škofom Slomšekom je na svitlo dal „Koroške in štajerske pesmi". To sicer niso „narodne" pesmi, le nekaj je vmes narodnih, pa še tiste so popravljene, večina pa je umetnih, nekaj jih je zložil rožanski tkalec in pesnik Miha Anderjaš, nekaj pa Slomšek in drugi štajerski duhovniki-pesniki. Ta zbirka se je slovenskemu ljudstvu prikupila, kar se spozna iz tega, da je doživela tri izdaje (1833, 1838,1852).
Svoje domoljubje je pokazal Ahacelj tudi s tem, ker ni maral zapustiti svoje domovine; vabili so ga v Brazilijo, vabili za [profesorja visokih šol na Dunaj, pa ni maral sprejeti, preveč bi se mu tožilo po slovenski domovini, za katero je ves čas svojega življenja tako neumorno delal. Naš čas pač ne rodi več takih mož, saj naše dni se nihče več noče zatajevati, mi smo v dobi uživanja in mehkužnosti. Možje omikanih krogov se naše dni nočejo več pokoriti cerkvi in Kristusu, pa tudi ne poznajo tiste velikosrčne dobrotljivosti in nesebičnosti. On nam je krasen izgled možate delavnosti in telesne zmernosti. Naš dični Ahacelj naj se slovenski mladini vedno kot uzor v izgled postavlja, tako bo njegov spomin ne-nepozabljen mej Slovenci.                                 „Mirtf