MLADENIČEM

PRVI ZVEZEK:

OBRAMBA VERE

SPISAL

f ANTON BONAVENTURA

ŠKOF LJUBLJANSKI

V LJUBLJANI 1910.

TISK KATOLIŠKE TISKARNE.







Vsebina

Stran

Mladeničem.1

I. Vera.

1. Razlogi vere .3

a)  Povsod je ista vera.3

b)  V vseh časih je ista vera.4

c)  Sadovi katoliške vere.6

d)  Lepota verskih naukov .8

e)  Nepobitnost verskih naukov.13

f)  Začetnik verskih naukov.14

2. Začetnik in začetek krščanstva .16

a)  Napoved začetnika.17

b)  Svetost življenja Jezusovega.21

c)  Čudeži Jezusovi.24

d)  Vstajenje Jezusovo.30

e)  Prerokovanja Jezusova.36

f)  Začetek krščanstva.37

3. Katoliška Cerkev .41

a)  Cerkev je ustanovil Kristus.42

b)  V Cerkvi je več stanov.44

c)  V Cerkvi je nezmotljivo učeništvo.51

d)  V Cerkvi je vrhoven glavar.57

e)  Papež je nezmotljiv . :•.60

f)  Svetniki v katoliški Cerkvi.65

g)  Čudeži v katoliški Cerkvi.68

h)  Razna očitanja katoliški Cerkvi.76

i)  Cerkev v naših dneh.84

4. Evangeljske knjige .91

a)  Pisatelji evangelijev.92

b)  Verjetnost evangeljskih knjig.97

*

Stran

5. Začetek sveta in življenja na njem ... 102

a)  Nauk Mozesov. 103

b)  Nauk svobodomiselcav.109

c)  Nauk katoliške Cerkve.113

d)  Nauk vernih učenjakov.117

e)  Spomini narodov.126

6. Razlogi odpada od Cerkve .129

a)  Focij in razkol. . . 129

b)  Luter in kriva vera.131

c)  Naš čas in nevera.133

Sklep.137

Mladeničem.

Dragi krščanski mladenič! Ti pač ne moreš ve¬
deti, kolikokrat jaz nate mislim. Neizrečeno se veselim,
kadar čujem kako dobri, plemeniti in verni so naši
mladeniči; toda neizrečeno tužno mi je srce, kadar
čujem ali čitam, da so nekateri naših mladeničev si¬
rovi, razuzdani, nezmerni, na potu v brezverstvo.

Rad bi Vam pomagal, da se obvarujete hudega,
ki Vam pripravi toliko žalostnih, sramotnih dni, ki Vam
prinese toliko nesreče tukaj na zemlji in Vas žene v
nesrečno smrt, v nesrečno večnost. Kajne, saj tudi
sami želite, da se obvarujete hudega, da živite sploh
bolj krščansko, bolj čisto, bolj trezno, kakor je do-
sedaj marsikje navada.

Vam v korist sem napisal nekoliko prevažnih
naukov. Poizkušal sem jih tako odbrati in tako raz¬
vrstiti, da jih boste radi premišljevali, spoznali njihovo
resničnost in po njih ravnali tudi Svoje življenje. Go¬
voril bom najpoprej 1. o veri, potem pa II. o življenju
po veri.

1 .

Vera.

Dragi mladenič, skoraj gotovo si izmed onih, ki
radi čitajo, ali se vsaj zanimajo za življenje po svetu.
Zato pa tudi veš, da danes po svetu vse vre in kipi.

1

2

In kaj je temu vzrok? Versko vprašanje. Nikdar šeni
tako besnel in divjal boj zoper razodeto vero, zoper
Kristusa, naravnost zoper Boga, kakor dandanes.

Tu, pri nas na Slovenskem preže nasprotniki Go¬
spodovi najbolj na mladeniče. Zakleli so se, da se
mora pri nas izpodkopati sveta katoliška Cerkev, v
kateri si Ti rojen in vzgojen. Da bi to peklensko na¬
mero laglje dosegli, nameravajo ravno Tebi vzbujati
verske dvome in se Ti zato izkušajo približati po raz¬
nih potih.

Zato moraš biti dobro oborožen in moraš bolj
kot kdaj dobro vedeti, zakaj veruješ. O svoji sveti
veri moraš biti tako prepričan, da Te ne bo mogel
omajati noben ugovor. Saj Ti je jasno, da mora biti
zmotna vsaka trditev, ki se ne vjema s spoznano res¬
nico. Če boš Ti prepričan v dno Svoje mlade duše,
da je nepobitno resnično, kar Te uči sveta vera, boš
takoj vedel, da je zmota vsak nauk, ki nasprotuje veri.
Pravim zmoten, pa naj ga uči kdorkoli in naj bodo
njegovi dokazi navidezno še tako učeni. Prepričan
boš, da mora biti ta učenost le navidezna. Ako učen
človek dokaze prerešeta, bo gotovo v dokazovanju
našel zmoto; Ti pa tega ne boš vselej mogel, ker si
premalo študiral. Saj posebno umetno izpeljani do¬
kazi preslepe še učene može in jih zapeljejo v zmoto;
kako ne bi preslepili navadnih ljudi, ki se ne pečajo
z učenostjo, ampak marljivo delajo, kar so po poklicu
dolžni. Za navadne ljudi, torej tudi'zate, je pa spo¬
znana resnica popolnoma zadosten dokaz, da je zmota
vsak nauk, ki je njej nasproten, četudi te zmote ne bi
mogel pokazati z dokazi.

Ali je Tvoje versko prepričanje še prav trdno?
Jaz Ti nameravam podati in prav kratko, toda bistro

3

razjasniti nekoliko verskih naukov, da boš Svojega
prepričanja prav vesel, v njem še bolj utrjen in Te
noben ugovor še vznemiriti ne bo mogel.

1. Razlogi vere.

Dragi mladenič! mislim, da si še prav veren
kristjan. Ali pa se Ti je vera nekoliko že omajala?
Marsikaj si zoper vero slišal, morda si celo čital časo¬
pise, ki vero izpodbijajo, in postal si zamišljen, v dnu
duše Te nekaj peče in boli, pa ne veš, kaj bi storil.

Pogum velja! Saj znaš resno misliti. Sledi meni
in preudari točno vse, kar Ti bom napisal. Odgovo¬
riva na vprašanje, zakaj je edino pametno, da ostaneš
v veri, kakor Te je učila sveta katoliška Cerkev. Prav
mnogo razlogov Ti bom naštei, in sicer takih, katere
boš mogel razumeti, četudi imaš samo domačo šolo.

a)  Povsod je ista vera.

Nauke katekizma poznaš; to so glavni verski
nauki, kakor jih uči katoliška Cerkev. Ko bi Ti imel
pred seboj vse katekizme, kolikor jih imajo razni ka¬
toliški narodi po vsem svetu: v Evropi, v Ameriki,
v Afriki, v Aziji, v Avstraliji in bi jih primerjal, bi na¬
šel, da se vsi popolnoma ujemajo.

Morda si bil že v Ameriki ali vsaj na Nemškem.
Gotovo si ob nedeljah in" praznikih šel k sveti maši
in pridigi. Kaj si slišal in opazil? Duhovni pridigujejo
in uče ravnotako, kakor pri nas; tudi sveto mašo
opravljajo in dele svete zakramete, kakor pri nas. Ko
bi romal po vseh delih sveta, povsod bi se prepričal,
da duhovni povsod isto uče, kakor pri nas, in ver¬
niki isto verujejo, kakor pri nas.

1

Iste nauke verujejo vsi ljudje; ne samo navadni,
preprosti verniki, ampak tudi največji učenjaki. Ko bi
Ti mogel čitati knjige, ki jih pišejo katoliški učenjaki,
ali iti na visoke šole poslušat katoliške profesorje, zo¬
pet bi se prepričal, da ne uče nič drugega, kakor so
Tebe učili Tvoja mati in si se učil v šoli iz katekizma.
Razliko bi opazil le v tem, da učeni možje verske
nauke bolj globoko razumevajo, bolj znanstveno do¬
kazujejo in bolj lahko branijo razne zmote.

Ali ni ta edinost vere po vseh zemljah, pri vseh
narodih, v vseh stanovih velik dokaz, da je resnična?
saj ima le spoznana resnica tako moč, da si podjarmi
vse duhove, in edina resnica je povsod ista.

Take edinosti ne dobiš v nobeni drugi veri alt
cerkvi, pa tudi ne med učenjaki, ki so od katoliške
Cerkve odpadli, ali pa še nikoli v njej niso bili, pa
sedaj z navidezno modrostjo uče, dokazujejo in za¬
govarjajo nauke, ki so nasprotni naukom naše svete
vere. Ne vjemajo se, nasprotujejo si, pobijajo se! Ali ni
to dokaz zmote? Le zmota je povsod drugačna, ker
se vsakdo po svoje moti.

b)  V vseh časih je ista vera.

Ako greš nazaj v zgodovini, pogledaš v 16., 10.,
8., 4., 2., 1. stoletje in poprašaš, kaj so pa katoličani
tedaj verovali? Zopet boš dobil odgovor, da prav te
nauke kakor dandanes.

A kako je mogoče vedeti, kaj je Cerkev učila in
kaj so katoličani verovali v onih oddaljenih stoletjih?
Iz knjig katoliških učiteljev, iz knjig svetih očetov in
iz zapisnikov o raznih in premnogih cerkvenih zbo¬
rovanjih.

5

In, dragi mladenič, ko bi mogel Ti omenjene knjige
dobiti v roke! Čudil bi se učenosti in pobožnosti.
Naj ti naštejem le nekatere izredno imenitne pisatelje:
Frančiška Šaleškega iz 18. stoletja, Alfonza Ligvorija iz
18. veka, Alberta Velikega, Bonaventura in Tomaža
Akvinskega iz 13. stoletja, Anselma iz 12. stoletja, Janeza
Damaščana iz 7. stoletja, potem sv. Ambroža, Avguština,
Gregorja Velikega, Bazilija, Gregorija Nazianškega
iz 4. in 5. stoletja, Klemena in Dionizija Aleksandrijska
iz 3., Polikarpa, Ignacija in Ireneja iz 1., 2. in 3. stoletja.

Vsi ti in še mnogi drugi so bili na višku učenosti
svojega časa; bili so in so še pravi učitelji vernikov;
kako krasno, učeno pišejo in koliko so napisali! In
kaj uče? Prav to, kar učimo dandanes mi. Razlika je
edino v tem, da so se marsikatere resnice v teku časa
bolj pojasnile, bolj globoko spoznale in se po svoji
notranji, poprej bolj prikriti vsebini, do kraja razvile.

Odkod tako soglasje? In to pri možeh učenih,
ki so nauke točno prerešetali, da, pri možeh, ki so jih
branili in dokazovali zoper mnogobrojne nasprotnike!
To je pač dokaz, da morajo nauki biti resnični. Ako
bi ne bili resnični, ali bi se ne bila njihova zmotnost
že davno odkrila? Saj ni mogoče, da bi ostala pri¬
krita največjim umom vseh devetnajstih stoletij!

Tako opazimo pri nasprotnih naukih. Izpočetka
so se dozdevali resnični; toda, ko so se vsestransko
premislili in presodili, se je pokazalo, da so krivi, in
zavrgli so se. Kako nesrečni so bili oni učitelji, ki
so jih učili v nasprotju s Cerkvijo in kako nesrečni
oni verniki, ki so se dali zapeljati v zmote in so se
ločili od Cerkve, od resnice.

Takega soglasja, take edinosti skozi vsa stoletja,
in sicer vkljub tolikim borbam in tolikemu notranjemu

6

razvoju ne najdeš nikjer. Učitelji, nasprotni Cerkvi, se
ne ujemajo; vsak čas menjajo svoje nazore; kar uči
prvi, pobija drugi. Kajne, saj ti Tvoj razum veli, da
le resnica ostane vedno ista, zmota se pa vedno iz-
preminja.

Ne ugovarjaj, da imajo tudi nekatere nekrščanske
vere še sedaj precej iste nauke, kakor izpočetka. To
naj Te ne moti. Dotične vere so brez življenja, ne
razvijajo se, od nikogar in od nikoder se ne pobijajo
njihovi nauki. Toda, ako se le nekoliko bolj globoko
vanje pogleda, koj se spozna, kako so njihovi nauki
napačni in zmotni. Naj Ti omenim samo vero Moha¬
medovo ali vero Bude. Ako se jih človek le dotakne,
zrušijo se.

c)  Sadovi katoliške vere.

Dragi mladenič, pritrdil mi boš, ako rečem, da se
resničnost vere spozna tudi iz njenih sadov.

1. Poglej omikane narode po Evropi in po vsem
svetu. Odkod omika? Vsi naši predniki so bili div¬
jaki: Kdo jih je izobrazil? Odgovor: Katoliška Cerkev.
Kamorkoli so prišli njeni misijonarji, povsod so ozna¬
njevali Jezusa Križanega, zraven pa tudi ustanavljali šole.

Že v prvih časih imamo imenitne šole v Rimu, v
Aleksandriji, v Cezareiji in drugod. Pozneje je Cerkev
ustanavljala župne šole, samostanske šole, šole pri
stolnih cerkvah. Tudi skoraj vse visoke šole je ona
ustanovila. V njej so se porodili redovi, katerim je
glavni namen, poučevati mladino in gojiti znanost,
n. pr. benediktinci, jezuiti, piaristi, šolski bratje, ur-
šulinke, šolske sestre in drugi. Akoravno dandanes
šolstvo vodijo države, ima Cerkev vendarle še svoje šole,
ljudske, srednje in visoke, kjerkoli ji državne šole ne

7

ugajajo. To nam izpričuje Amerika, Francoska, Belgija,
pa tudi Avstrija.

Cerkev je ohranila učena dela starih narodov, da
se niso izgubila. Dokler se še ni znalo tiskati, so re¬
dovniki po samostanih imenitne stare grške in latinske
knjige prepisavali in jih oteli potomcem.

2. Tudi umetnost je Cerkev vedno podpirala.
Prosim, katere stavbe so najbolj umetne? Ali neravno
cerkve od prvih stoletij do današnjega dne ? Kje so
najbolj dovršene slike, kje kipi? Zopet v cerkvi in pri
vernih umetnikih; le pojdi v cerkve, stare in nove, le
pojdi v muzeje, kjer so zbirke slik in kipov, našel
boš, da je v tem oziru cerkev vse druge umetnike
nadkrilila. Ali pa glasba? Ali ni ravno cerkvena najbolj
vzvišena, najbolj globoka, najbolj umetna? In sicer
vseh stoletij ?

3. Še na časni blagor narodov Cerkev ni pozabila.
Ni je potrebe človeške, kjer ne bi bila Cerkev pomagala.
Odnekdaj je ona ustanavljala hiše za slepe, za gluho¬
neme, za sirote, bolnikom je dala usmiljene brate in
sestre, in koliko velikanskih bolnišnic je sezidala in
ohranjevala z denarjem svojih zvestih otrok! Sezidala
je zavetišča za neozdravljive, za starce in starice, za
popotnike; kdo se ne bo čudil njeni skrbi za gobave
v jutrovih deželah, kjer jih je prav mnogo, ki veliko
trpe in se jih domači boje, jih zaničujejo ter zapuščajo.
In koliko cerkvenih dobrodelnih družb deluje še dan¬
danes in se po potrebah ustanavljajo vedno še nove!

Cerkev je tudi po svojih redovih učila ljudstva,
kako naj obdelujejo zemljo, kako suše močvirja, kako
vse tako urede, da morejo mirno prebivati in pridobiti
si blagostanja. Kdo ne pozna delovanja benediktincev
in cistercijanov v srednjem veku, ali delovanja tra-

8

pistov še dandanes med divjimi narodi, katerim bi z
versko resnico tudi radi podali svetno izobrazbo.

4. In koliko je katoliška Cerkev koristila posameznim
ljudem. Mnogo strastnih grešnikov je izpreobrnila, da
so postali dobrotniki človeštva; s svojimi resnimi nauki
o božji vsevednosti in pravičnosti, o smrti in sodbi je
premnoge obvarovala hudobij; koliko krivično pri¬
dobljenega denarja se je povrnilo, koliko sovražnikov
spravilo! Ona uči, da bodo večno blaženost dosegli
oni, ki vestno opravljajo telesna in dušna dela usmi¬
ljenja, in s tem vernike prav močno in uspešno na¬
giba, da si med seboj pomagajo, in odtod izhaja to¬
liko dobrodelnih ustanov. Celo narode druži Cerkev
med seboj v bratovsko zvezo, ker oznanja, da smo
vsi otroci enega Očeta nebeškega, in ker nam zapo¬
veduje ljubezen do bližnjega.

Kajne, kako krasni in bogati so sadovi naše
svete vere! Ne, svete vere se nam ni treba sramovati,
nikjer se ne more pokazati kaj podobnega, kaj šele,
kaj enakega ali morda večjega!

d)  Lepota verskih naukov.

In verski nauki, kako so lepi, kako primerni naši
naravi in našim potrebam! Le poglejva nekatere.

1. Kako tolažilen je nauk, da smo pred Bogom
vsi enaki. V svetu vidimo razne stanove. Prepričani
smo, da so razni stanovi potrebni. Po njihovih dolž¬
nostih in opravilih so višji in nižji stanovi. V nekaterih
se mora težko delati in potiti skoraj noč in dan; v
drugih pa ni ravno toliko telesnega trpljenja. Nekateri
stanovi se bolj zametujejo, drugi pa visoko povzdi¬
gujejo. Ta razlika bi nas utegnila boleti in med sta¬
novi vzbuditi nevoščljivost in napetost.

9

Tu nas vera potolaži. Ona pravi, da smo pred
Bogom vsi enaki; Bog se ne ozira na osebo, na stan,
ampak edino le na to, kako vestno kdo izpolnjuje dolž¬
nosti svojega stanu. Kdor jih izpolnjuje točno po
volji božji, je pri Bogu čestit in visok, naj bi bil med
ljudmi zadnji hlapec ali zadnja dekla; kdor pa ne iz¬
polnjuje svojih dolžnosti, pri Bogu nič ne velja, naj
bi bil tudi cesar ali papež.

Vera nas pouči, da ta navidezna neenakost traja
le malo časa, namreč kratka leta zemeljskega življenja.
Po smrti v večnosti se bo pa marsikaj presukalo in
zgodilo se bo v prav mnogih slučajih, da prvi po¬
stanejo zadnji, zadnji pa prvi.

No, pa saj že na zemlji nalaga vera vsem ljudem
ne glede na razliko stanu iste dolžnosti. K sveti
maši in pridigi mora priti vsakdo, k izpovedi in k mizi
Gospodovi mora priti vsakdo, Cerkev mora ubogati
vsakdo. In ako Cerkev kak stan bolj ljubi, moramo
reči, da nizke stanove bolj ljubi in bolj zanje skrbi,
kakor pa visoke. Da, ljudje najnižjega stanu morejo v
Cerkvi doseči najvišje časti. Odkod duhovni, odkod
škofje? V ogromni večini iz kmetskega in delavskega
stanu. In sedanji sv. Oče, Pij X., ali se niso rodili v
prav siromašni družinici?

2. Na zemlji je tudi v premoženju velika razlika.
Vera pa premoženja ne ceni posebno. Pač varuje
lastninsko pravico; kar si je kdo pošteno pridobil
in prislužil in pridelal, to je njegovo. Toda krivičen
denar vera prekolne. Med vnebovpijoče grehe prišteva
odiranje ubogih, vdov in sirot; med vnebovpijoče
grehe prišteva tudi pridržavanje ali izmanjševanje pla¬
čila, ki si ga je delavec zaslužil.

10

Vera uči, da so blaženi le siromaki v duhu. Si¬
romak v duhu je oni, ki nima srca navezanega na
bogastvo. Ako ima bogastvo, naj rad pomaga siro¬
makom, naj se udeležuje dobrodelnih naprav in naj
ve, da je upravitelj premoženja, ki bo za njegovo
uporabo dajal težak in strog odgovor pred večnim
Sodnikom. Kdor pa premoženja nima, naj nikar po
njem ne poželi čez mero ; moli naj in pridno dela in
varčuje, pa bo Bog že poskrbel vsakdanjega kruha
zanj in za družino.

Nazadnje vera uči, da je za večno blaženstvo
potrebno lačne nasitovati, žejne napajati, gole oblačiti
in sploh miloščino dajati. In kjer so pravi verniki,
kako skrbe za siromake: v življenju in v smrti! S tem
se pa razlika izravna; bogatin ni prevzeten, ni trdega
srca; siromak mu ni nevoščljiv, mu ni sovražen.

3. Vera nam kaže pravo bogastvo, katero ne
mine s smrtjo, ampak nam zasluži večno uživanje v
nebesih, katerega nam pa tudi na zemlji tatovi ne
morejo ukrasti, moli ne izjesti, ogenj ne uničiti. Tako
bogastvo so krščanske čednosti, so dobra dela, je iz¬
polnjevanje naših stanovskih dolžnosti, je posvečujoča
milost božja. Do tega bogastva mora priti vsakdo,
more si ga pomnoževati vsakdo s svojim poštenim
življenjem, ki ga ureja vsak dan po volji božji.

Kolika tolažba zate, dragi mladenič! Srebra in
zlata nimaš; po veri pa spoznaš, da zlato in srebro
ni dosti vredno, ker se izgubi, ker se Ti more vzeti
in ker Ti tudi srca Tvojega ne oblaži in ne osreči.
Ali ni med bogatini premnogo prevzetnežev, ki so
trdega srca, ki delavca odirajo, ki le za svoje uživanje
skrbe, ki imajo strastno srce ? In ali je v hišah bogatinov
vedno sreča doma? Ako si imel priliko pogledati v

11

družine in v srce brezvernih bogatinov, opazil si tam
neko hladnoto, neko nezadovoljnost, polno jeze in
sovražnosti, nobene prave sreče. In nazadnje pride
smrt in jim vse pograbi; za smrtjo pride večnost, kaj
bo pa tam, ker zanjo niso poskrbeli?

Kdor se pa prizadeva za pravo bogastvo, za čed¬
nosti, za vestno izpolnjevanje svojih dolžnosti, za dobra
dela, za milost božjo, kako plemenito mu je njegovo
srce in koliko mirne, tihe sreče v njeml Le poglej v
bolj siromašne, toda verne družine, da, le poglej
v svoje srce, ako si pošten in veren mladenič, pa se
boš o tem prav lahko prepričal. In ako najdeš v hiši
bogatinovi enako plemenitost in srečo, prav lahko spo¬
znaš, da ta plemenitost in sreča ne prihaja iz zlata in
srebra, ampak iz verskega življenja.

4. Vera posvečuje tudi delo in trpljenje. Delati
moraš, trpeti pa tudi. Kako preseda delo in kako ne¬
znosno je trpljenje onemu, ki nima vere. Samega sebe
poprašuje, ali sem na svetu samo za to, da delam, da
se mučim in vedno trpim? Ne, ni vredno živeti. Kdor
je pa veren, prav dobro ve, koliko je vredno delo,
koliko trpljenje; saj precenjuje vse v luči večnosti
V tej luči vidi, da si bo zaslužil presrečno večnost,
ako v svojem poklicu marljivo dela in potrpežljivo
prenaša križe, ki mu jih nalaga njegov stan in živ¬
ljenje sploh. Ta zavest mu delo in trpljenje lajša in
slajša; saj vidi, da bo delo -  in trpljenje kmalu minulo,
plačilo pa bo ostalo vekomaj.

Le poglej po hišah. Kjer so ljudje verni, kako
mirno, stanovitno in zadovoljno delajo, kako vdano
v voljo božjo trpe: delo in trpljenje jim miru in za¬
dovoljnosti srca ne more uničiti. Kaj pa v hišah, kjer
ni vere? Tam ni zadovoljnosti, ni veselja in miru v

12

srcu, tam so vedno pritožbe, vedno zdihovanje. In
zares, ako ni večnosti, ni vredno živeti, lahko se obupa.

5. Vera Ti tudi reši mnogo ugank vsakdanjega
življenja. Tvoje srce Ti pravi, da čednost zasluži
plačilo in priznanje, da hudobija zasluži kazen in gra¬
janje. Pa kaj vidiš na svetu! Oh, največkrat ravno
narobe. Čednost se prezira, hudobija pa zmaguje in
se poveličuje.

Istotako Ti pravi Tvoje srce, da naj bi na svetu
vladala zmeraj in povsod le pravica; krivičnost in
prekanjenost se Ti studi. In vendar, ali ne zmaguje
ponajvečkrat krivica in prekanjenost, podleže pa pra¬
vičnost? Oh, koliko nasilstva je po svetu, in sicer po
vaseh, po občinah, v deželnih in državnih zbornicah,
med narodi!

Tvoje srce zahteva, da se mora vse to izravnati:
čednost in pravičnost morata zmagati, hudobnost in
kr vičnost se odkriti in po zaslugi zatreti. Toda, ali
se to zgodi na svetu? Malokdaj, večinoma ne. Ali
naj torej čednost ostane potlačena, pravičnost poman-
drana? To ne sme biti!

V tej notranji borbi Ti priteče vera na pomoč.
Ona Te pouči, da se enkrat vse, prav vse izravna;
sicer ne na zemlji, pač pa v večnosti, in sicer že koj
na pragu v večnost. Tu čaka sveti in pravični Sodnik,
ki bo vsakemu odločil za celo večnost to, kar mu gre,
kar je zaslužil s svojim življenjem na zemlji.

Kajne, sedaj si miren, sedaj si potolažen, več

bupuješ, marveč skleneš živeti čednostno in pra¬
vično, pa naj Te na zemlji tudi nihče ne prizna, naj
Te na zemlji preganjajo in zaničujejo; kmalu, kmalu
pride večnost, svetla večnost, kjer se bo vse razjasnilo
n poravnalo.

13

To naj zadostuje; saj že iz teh razmišljevanj spo¬
znaš, da so verski nauki kakor nalašč ravno za potrebe
in želje našega srca, vsega našega življenja.

e)  Nepobitnost verskih naukov.

Dragi mladenič! opozorim naj Te še na eno
točko. Vedno so obveljali vsi nauki, ki so se razglasili
kot verski nauki, kot razodeti od Boga. Noben verski
nauk se še ni preklical, marveč se je njegova resnič¬
nost tem bolj spoznavala, čim bolj so se učeni
možje z njim pečali. V prvih osmih stoletjih so se na¬
padali nauki o Kristusovi osebi; ravno ti napadi so pa
dali priliko, da so cerkveni učitelji dotične verske res¬
nice razmišljevali bolj vsestransko, iskali in dobili za¬
nje novih dokazov in jih v borbi še bolj pojasnili in
utrdili. Zadnje čase so se napadali in se še napadajo
verski nauki o stvarjenju, o Bogu, o začetku življenja
na svetu, o Kristusu. In uspeh teh napadov ? Ko bi
mogel Ti čitati učene odgovore vernih učenjakov,
čudil bi se, kako ravno napredek naših časov podaja
novih dokazov za resničnost verskih naukov.

Nasproti pa so se morali preklicati še vsi nauki,
kateri so nasprotovali verskim. Karkoli je Rim obsodil
kot zmotno, pokazala je tudi znanost, da je res zmotno,
četudi večkrat šele po hudih borbah.

In ali tega že ne opažaš sam ? Saj vidiš, kako se
verskih naukov oklepajo izobraženi možje v vedno
večjem številu? Saj čitaš o katoliških shodih, o shodih
Marijinih družb, o velikanskih shodih na čast pre¬
svetega Rešnjega Telesa! In kdo govori na teh sho¬
dih? Kdo brani najbolj globoke, najbolj skrivnostne
verske nauke? S škofi in učenimi duhovni jih branijo
in duhovito dokazujejo učeni svetni gospodje.

14

f)  Začetnik verskih naukov.

Kajne, dragi mladenič, ko premišljuješ, kar sem
Ti napisal, razširja se ti srce in veseliš se svoje vere,
kakor jo uči sveta mati katoliška Cerkev. Srčno veselje
Ti bo prikipelo do vrhunca, ako se pogovoriva še o
začetniku naše svete vere.

Ako gremo v zgodovini nazaj in preiskujemo,
odkod sveta katoliška Cerkev in njeni nauki, pridemo
do apostolov, do prvega papeža, ki je bil prvak apo¬
stolov, namreč sv. Petra in nazadnje do Gospoda Je¬
zusa Kristusa kot začetnika naše svete vere.

To nam izpričujejo vsi spisi, vse knjige, katere
imamo v cerkvi in segajo do prvega stoletja, od ka¬
terih nekatere prihajajo od onih mož, ki so z Gospo¬
dom samim živeli, ki so Ga ves čas javnega življenja
spremljevali in bili priče Njegovih dejanj, katera so z
lastnimi očmi gledali, in priče Njegovih naukov, katere
so z lastnimi ušesi poslušali. In sploh sami vidimo,
da je vse cerkveno življenje in učenje prepleteno z
Gospodom Jezusom, vse kaže Nanj, vse poteka od
Njega.

Kljub tem jasnim, nepobitnim dokazom, so v
minulem stoletju nasprotniki tajili, da bi bil Gospod
živel; trdili so, da je bajka vse, kar se o Njem govori.
Pa kako so dokazovali to svojo trditev? Dragi moj
mladenič, zmota rodi zmoto. Učili so namreč, da ču¬
deži niso mogoči, pa tudi nemogoča prerokovanja.
Ker je pa življenje Jezusovo od rojstva do smrti ču¬
dežno, polno prerokovanj in nadnaravno, zato se je
trdilo, da je vse puhla bajka.

Vidiš, kam človeka zapelje zmota in strast! Naj¬
bolj jasnih dokazov ne vidi ali noče videti; da, celo
vsem odprto zgodovino prezira. Da se boš v tej za-

15

slepljenosti še bolj prepričal, naj Te opozorim še na
nekatere zgodovinske priče, ki stoje zunaj Cerkve.

Tu imaš najpoprej rimskega pisatelja po imenu
Tacit, ki je živel in pisal v prvem stoletju po Kristusu.
On piše o cesarju Neronu, ki je prvi kristjane pre¬
ganjal. Leta 64. je bil silen požar v Rimu; govorica je
šla, da je Rim zažgal sam cesar Neron. In kaj si izmisli
ta kruti cesar, da bi sumničenje odvrnil od sebe? O
tem piše Tacit: „Da bi te govorice odvrnil od sebe,
zatoži in z najbolj izbranimi mukami kaznuje one, ka¬
tere je ljudstvo imenovalo kristjane. Začetnik tega
imena, Kristus, je bil pod Tiberijem od deželnega
oskrbnika Poncija Pilata kaznovan s smrtjo. Gnusobna
krivovera se je za kratek čas potlačila, toda je kmalu
zopet izbruhnila, ne le v Judeji, kjer se je to zlo za¬
čelo, ampak tudi v Rimu.“ Tako Tacit. In kaj nam
dokaže s temi besedami ? Pove, da je Kristus živel,
pove točno čas njegove smrti, pove, da se je Kristusova
vera brzo razširjevala, in pove tudi, kako so Rimci in
pogani sploh to vero sovražili in kako neusmiljeno jo
je preganjal cesar Neron.

Priča za Kristusa nam je še drugi rimski pisatelj,
po imenu Svetonij, ki je živel od 1. 75.—160. po Kri¬
stusu. On piše o cesarju Klavdiju, da je pognal iz
Rima one, ki so pobujeni po Kristu napravljevali v
Rimu vedne prepire. Govoreč o preganjanju Nero¬
novem, govori zopet o kristjanih, seveda pogrdno,
kakor sploh vsi Rimljani. Obravnajoč življenje Vespa-
zijanovo spominja se starega, povsod poznanega
mnenja, da bo iz Judeje prišla velika prekucija, po
kateri bodo Judje prišli do velike moči in oblasti.

Imenitno je tudi izpričevanje cesarskega namest¬
nika v Mali Aziji, Plinija mlajšega, ki je v listu do

16

cesarja Trajana, kateri je vladal od 1. 98.—117., pisal, da
se kristjanje ob gotovih dneh še pred solnčnim vzho¬
dom shajajo in »Kristusu kot Bogu svojemu hvalo¬
speve pojo“.

Naj omenim še judovskega pisatelja Flavija Jožefa,
ki je bil rojen le par let po Gospodovi smrti, in sicer
v Judeji sami, torej na kraju Gospodovega življenja in
delovanja. Čuj, kaj on piše: »O tem času je nastopil
Jezus, moder človek, ako se sploh sme imenovati
človek, ker je izvrševal čudežna dela in je učenik ljudi,
ki radi sprejmejo resnico. Pritegnil je k sebi mnogo
judov, pa tudi mnogo Grkov. In ko ga je Pilat na
zatožbo naših najbolj veljavnih mož kaznoval s smrtjo
na križu, ni prenehala naklonjenost njegovih. Prikazal
se jim je namreč tretji dan živ, kakor so že proroki o
njem napovedovali to in še mnoge druge čudežne stvari.
Še sedaj obstoji rod po njem imenovanih kristjanov/

Tem znanstvenim dokazom se nasprotniki nikakor
niso mogli dolgo časa upirati, morali so priznati, da
so se motili, četudi so poprej vpili, da tako zahteva
znanost. O, njihovih trditev ni zahtevala znanost, am¬
pak le strast in predsodek, da čudeži niso mogoči.
Zato se pa sedaj le še malokdaj čuje trditev, da je
življenje Gospodovo bajka. Ako bi Ti kaj takega čul,
znaj, da izhaja taka trditev iz skrajnje, skoraj bi rekel
nameravane nevednosti.

Naša vera torej prihaja od Gospoda našega Je¬
zusa Kristusa. Kaj pa je Gospod Jezus Kristus?

2. Začetnik in začetek krščanstva.

Kajne, moj mladenič, Ti dobro veš, da se ves
verski boj suče poglavitno okoli osebe Gospoda Je¬
zusa. Mi verujemo, da je On Sin živega Boga, ki se

17

je za nas včlovečil, in sicer po Svetem Duhu v Devici
Mariji. V teh besedah sem izrekel več svetih globokih
skrivnosti božje ljubezni in božje vsemogočnosti. No,
ravno te skrivnosti so nasprotnikom v spotiko, pa se
z vso silo, da, z besno strastjo vanje zaganjajo. Marsi¬
komu se je vsledtega vsaj nekoliko omajala njegova
sveta vera.

Da bo Tvoja vera, dragi mladenič, ne le neomah-
Ijiva, ampak tudi razumna in pametna, kakoršna mora
zares biti, zato bova o Gospodu Jezusu kaj več iz-
pregovorila. Naj se v Tebi poglobi in razširi znanje,
ki Ti ga je dosedaj podala šola in prižnica, podal tudi
marsikateri moj pastirski list. Premisliva kar zapored
nekatere znanstvene dokaze, da je Gospod Jezus zares
pravi Bog.

a)  N a p o v e d za če t n i k a.

Izredno važna je trditev, da je bil Gospod Jezus
napovedan že davno pred rojstvom, da, več stoletij
poprej. Pomisli!

Iz zgodovine vemo, da so judje pričakovali Od¬
rešenika. Da, to pričakovanje je prav poseben, bistven
znak judovskega ljudstva. Tega pričakovanega Odre¬
šenika so imenovali Kristus ali Mesija. Da so ga res
pričakovali, nam dokazuje Herod, ki je pismouke po¬
vprašal: „Kje se ima roditi Kristus?"; dokazuje Simeon,
ki je pričakoval „toiažbo Izraelovo" in mu je Sveti
Duh odgovoril, „da ne bo umrl, dokler ne vidi Kristusa
Gospodovega"; dokazuje prerokinja Ana, ki je govorila
o Jezusu vsem, „ki so pričakovali odrešenje Izraela";
dokazuje Janez Krstnik, ki je odposlancem iz Jeruza¬
lema zatrdil, „da on ni Kristus" in ki je po odposlancih
vprašal Jezusa, „Ali si ti, ki ima priti, ali naj drugega
pričakujemo?“; dokazuje trditev Andrejeva: „Našlismo

2

Mladeničem.

18

Mesija, kar pomeni Kristus"; dokazuje beseda Fili¬
pova: „Našli smo Onega, o katerem pišejo Mozes in
preroki"; dokazujejo tudi Samaritana, saj je ona grešna
Samaritanka rekla Kristusu: „Vem, da pride Mesija";
dokazujejo razni krivi Mesije, ki so tolike množice
ljudi za seboj potegnili in zapeljali; dokazuje mnenje
jutrovih narodov, ki so tudi pričakovali nekaj po¬
sebnega.

Odkod so pa Izraelci dobili to trdno vero, to
živo prepričanje ? Iz starih knjig, ki so jim bile svete.
Kaj so rekli pismouki Modrim, ki so povpraševali po
novorojenem kralju judovskem? Rekli so: „Tako je za¬
pisano po preroku." Caharija poje o odrešenju Izraela,
„kakor je Bog govoril po ustih svetnikov, ki so od
veka, po svojih prerokih." Judje so rekli: »Slišali smo
iz postave, da Mesija ostane vekomaj." V sv. pismu
se večkrat čita: »To pa se je zgodilo, da bi se pismo
izpolnilo." Isto nam dokazujejo judovska izročila. V
njihovi knjigi Talmud se bere: »Vsi preroki so edino
o dnevih Mesije prerokovali", in judovski učitelj Maj-
monides trdi: „Za lažnivo proglasi pismo, kdor taji
nauk o prihodu Mesije." In zares, ta nada o prihodu
Mesije bi se ne bila mogla povsod razširiti, tako glo¬
boko ukoreniniti in tako dolgo obdržati, ako bi ne
izvirala iz božjih obljub, iz prerokovanj. Zato so se
pa tudi Jezus in apostoli zoper neverne jude sklicevali
na napovedbe prerokov in s tem dokazovali, da je
Mesija že prišel.

Pri teh preroških napovedbah je pa prav po¬
sebno važna ta okolnost, da niso le splošne, ampak
da napovedujejo posameznosti. Naštejmo nekatere!

Preroki napovedujejo 1. da bo Mesija iz rodu
Abrahamovega; večkrat namreč je Bog zatrdil Abra-

19

hamu in njegovim potomcem, „da bodo po njegovem
zarodu blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji." Bolj na¬
tančno so pozneje določili, da bo Mesija iz hiše Da¬
vidove. To so judje prav dobro vedeli. Saj so farizeji
na vprašanje Gospodovo: „Kajjse vam zdi o Kristusu?
čigav sin je?“ koj odgovorili: „Davidov“; in ko so
nekateri že nekako verovali, da bi Jezus mogel biti
Mesija, so drugi koj ugovarjali in rekli: „Ali pride
Mesija iz Galileje? Ali ne pravi pismo, da pride Kristus
iz rodu Davidovega in iz mesta Betlehem, kjer je bil
David ?“

2. Preroki napovedujejo kraj, kjer se bo rodil,
namreč v Betlehemu. Tudi za to so judje dobro ve¬
deli, kakor nam izpričuje ravnokar navedeni ugovor in
pa odgovor pismoukov na vprašanje Herodovo, kje
se bo rodil Kristus. Saj so se pismouki nemudoma
sklicali na preroka Miheja, ki trdi, da se bo rodil v
Betlehemu.

3. Tudi čas rojstva se je napovedoval. Umirajoči
Jakob je prerokoval, da Mesija pride v času, ko Juda
izgubi vsako oblast; prerok Daniel je kar leto označil,
kdaj ima priti Mesija, namreč 490 let po zapovedi, naj
se sezida tempelj in mesto Jeruzalem; prerok Agej pa
tolaži ljudstvo, ki je jokalo, ker drugi tempelj ni bil
tako krasen kakor prvi, da bo ta drugi tempelj bolj
imeniten od prvega, ker bo vanj prišel Mesija.

4. Preroki so govorili tudi o okolnostih prihoda.
Prerok Malahija je oznanil, da bo pred Mesijem prišel
poslanec, ki mu bo pot pripravljal; prerok Izaija tolaži
ljudstvo, da jih bo prišel rešit sam Bog in da bodo
tedaj slepi izpregledali, gluhi zopet slišali, hromi hodili.
In zares so imeli judje čudeže za znake Mesije. Ko je
Jezus več tisoč ljudi nasitil, so judje koj rekli: „To je

2 *

20

prerok, ki ima priti na svet“ in drugod poprašujejo:
„Ko pride Kristus, bo li storil več čudežev, kakor jih
dela ta?“

5. Nadalje napovedujejo, da bo Mesija učitelj,
voditelj in priča narodom, da bo prišel ponižen in
krotak, da bo moral trpeti in umreti, da ga bodo judje
zavrgli, da bo razdjan tempelj, razdjan Jeru zalem, za¬
vrženo judovsko ljudstvo in da raztreseno po vsem
svetu ne bo več imelo ne kralja, ne templja, ne du¬
hovna, ne darov in da se bodo izpreobrnili k Mesiju
vsi narodi.

Vse te podrobne okolnosti o prihodnjem Od¬
rešeniku so zapisane v starih knjigah, zapisanih pred
rojstvom Jezusovim 1000—400 let, ki so bile že 250 let
pred tem rojstvom prevedene v grški jezik ter so bile
razširjene v obeh jezikih po vsem tedaj poznanem
svetu, kjerkoli so bili judje. Tega dejstva ne more
nihče tajiti.

Tajiti se pa tudi ne da, da se je vse preroko¬
vanje izpolnilo točno na osebi Jezusovi. Kako so pa
judje zavrženi, med vse narode raztreseni in nimajo
ne kralja, ne templja, ne darov, ne duhovna in kako
so se k Jezusu obrnili narodi, to vidimo in gledamo
z lastnimi očmi.

Dragi mladenič, ta prerokovanja, tako točno iz¬
polnjena, so sijajen dokaz, da naš Gospod Jezus je
res obljubljeni Odrešenik, Mesija, Bog. Saj tako točno
gledati in opisavati dogodke, ki se bodo vršili šele
čez nekaj stoletij, ne more nihče razen Boga. Tudi
ne more biti le slučaj, da se življenje Jezusovo, smrt
Njegova, izdajstvo judovsko, kazen judov, izpreobrnitev
narodov tako do pičice ujema s prerokovanjem. Tak
slučaj bi bil mogoč le za en ali drug dogodek, ne

21

pa za celo točno določeno vrsto. In kako neumno bi
bilo trditi, življenje Jezusovo se je vedoma in name¬
noma tako vravnalo, da se ujema s starimi napoved-
bami; o enem ali drugem dogodku bi se moglo kaj
takega prirediti, toda za celo življenje Jezusovo to ni
mogoče, saj večina dogodkov se ni vršila po volji
Gospoda in Njegovih učencev, ampak so se vršili po
volji drugih ljudi. Kajne, kako se nasprotniki smešijo?

Kaj pa iz tega sledi? Mi moramo skleniti, da je
preroke razsvetljevala višja moč, da so prerokovanja
od Boga, da je torej Mesija od Boga obljubljen, da
je naš Gospod zares obljubljeni Mesija, da je On tudi
pravi Bog.

Dragi mladenič, te preroške napovedi sem Ti bolj
natanko razložil, ker so važne in nepobitne in zgodo¬
vinske, da jih nihče tajiti ne more. Nasprotniki jih taje,
toda ne iz znanstvenih razlogov, marveč iz predsodka,
da prerokovanja niso mogoča, ter poizkušajo dotične
stavke po svoje zaviti, samo da ne bi bili prisiljeni jih
priznati in verovati. Ravno zavoljo njih, sem tu po¬
rabil dotične knjige kakor bi bile navadne zgodovinske
knjige, o katerih je zgodovinsko dokazano, da so več
stoletij pred Kristusom spisane in tudi na grški jezik
prevedene. Molčal sem pa o tem, da so to svete knjige,
spisane po možeh, navdihnjenih od Boga.

b)  Svetost življ-enja Jezusovega.

Dragi mladenič, poglejmo sedaj Jezusovo življenje,
da si vero še bolj utrdimo.

Kako izredno čednostno je življenje Jezusovo!
Kdo bi mogel opisati Njegovo ponižnost, ljubezen do
siromaštva, krotkost, pokorščino, potrpežljivost, po-
strežljivost, usmiljenost, pripravljenost odpustiti vsem in

22

vse, vdanost in podložnost do Boga tudi v največjem
trpljenju, pobožnost in duha molitve, sovražnost do
najmanjšega greha, prijaznost, hvaležnost, odkritosrč¬
nost, čistost in sramežljivost. Na Njem se ne opazi nič
prisiljenega, prenapetega, odurnega, vse je ravno prav
umerjeno. Na Njem ne najdeš najmanjšega pogreška,
pač pa vse čednosti na največji stopinji.

Tako svetost izpričujejo celo Njegovi sovražniki.
Nekega dne je ostro karal sovražne farizeje, ki so Ga
zalezovali, da bi dobili kak povod zatožiti Ga in usmrtiti.
Ko jih je pokaral, se ozre nanje in jih vpraša: „Kdo
od vas me more obdolžiti kakega greha?" Kaj odgo¬
vore sovražni farizeji ? Pravim sovražni, ker vemo, da
sovražnost najde in vidi pogrešek celo tam, kjer ga ni.
Farizeji molče.

Pri ponočnem raziskovanju po zadnji večerji ne
morejo judovski starejšine nad njim dobiti nobene
krivice. Tožijo Ga Pilatu. Pilat preiskuje tožbe in več¬
krat zatrdi, da ne najde krivice na Njem, da je ne¬
dolžen, da bodo prelili nedolžno kri. Judež, ki ga je
izdal in prodal, Judež, ki je bil tri leta priča vsega
življenja Jezusovega, obupan spozna očitno, da je izdal
nedolžno kri. Celo razbojnik na križu trdi pred vsem
narodom, da On ni nič hudega naredil.

Prosim Te, moj mladenič, povej mi, ali more kak
človek tako popolno, tako čednostno, tako sveto živeti?
Kajne, že to življenje izpričuje, da je Gospod Jezus
povzdignjen nad človeka, da je pod posebnim vod¬
stvom in božjim vplivom. In če tak mož o sebi kaj
izreče, ali ne bomo morali verovati mu? Saj še na¬
vadnim ljudem radi verujemo, vedoči, da je človek k
resnicoljubnosti nagnjen. Kaj pa pravi Gospod Jezus
sam o sebi?

23

On trdi, da je zares božji poslanec, Odrešenik,
Sin božji, Bog. Ko je poslal Janez iz ječe k Njemu
dva učenca, naj povprašata, „je li On tisti, ki ima priti,“
jima je rekel: »Povejta Janezu, kar sta videla in slišala:
slepi vidijo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi
slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se evangelij oznanja."
To so besede preroka Izaija, o katerih so judje sodili,
da so mesijanske. Zato je misel odgovora ta-le: „Da,
jaz sem Mesija, ki ga pričakujete."

Naš Gospod imenuje blaženim Petra, ki je očitno
priznal, da je On Kristus, Mesija. Naravnost je pa to
zatrdil učencema, ki sta šla v Emavs, rekoč: „0, vi
nespametni in počasni verovati vse, kar so govorili
preroki! Ali Kristus ni moral tega trpeti in tako iti v
svojo slavo? In počenši od Mozesa in vseh prerokov
jima je razlagal iz vseh svetih pisem, kar je bilo od
Njega zapisanega." Tudi Samaritanki, ki je rekla; „Vem,
da pride Mesija, ki nam bo vse povedal", je odgovoril:
Jaz sem, ki s teboj govorim." In velikemu duhovnu,
ki Ga je zarotil, „naj pove, da li je Kristus, Sin živega
Boga", je odgovoril: „Ti trdiš, jaz sem."

Glej, že iz teh besedi spoznaš, kako naš Gospod
trdi, da je Mesija, Kristus, pa tudi pravi Bog. A tudi
drugače je večkrat slovesno izjavil, da je Bogu enak,
da je eno z Bogom, da ima največjo oblast nad vsem,
da je pot, življenje in resnica, da je od vekomaj. Tako
je trdil pred prijatelji in neprijatelji, pred svetnimi in
duhovskimi poglavarji. Judje so ga dobro razumeli,
zato so pobirali kamne, da Ga pobijejo, zato so Mu
na Kalvariji očitali, naj sedaj pomaga Bog, ker je
trdil, da je Njegov Sin. Da, za to trditev je Gospod
umrl in je s svojo srčno krvjo zapečatil njeno res¬
ničnost.

24

Kako jasne in pogoste so tedaj izjave Gospo¬
dove, da je On obljubljeni Odrešenik in božji Sin.
Da bi nasprotniki ne bili prisiljeni vse to verovati,
trdijo, da Gospod take zavesti ni imel, vsaj izpočetka ne,
marveč se Mu je počasi razvijala. O, kako se trudijo,
da bi mogli ostati v neveri! Kdor sveto pismo bere
in premišljuje besede Gospodove, koj spozna, da se
je vedno zavedal svojega poslanstva in svojega bo¬
žanstva; v Njem je vse koj izpočetka dovršeno in po¬
polno, On ne omahuje.

Kajne, dragi moj mladenič, kako se veseliš, ko
gledaš svetost Svojega Jezusa in toliko jasnih izjav,
da je On zares pravi Bog.

c)  Čudeži Jezusovi.

Nevernim judom je Jezus večkrat zaklical, naj
verujejo vsaj delom, ki jih izvršuje, ako nočejo vero¬
vati besedam. Kakšna dela je pa On mislil ? Mislil je
na čudeže, to je na dela, ki presegajo naravni red in
naravne moči, katerih torej ne more storiti nihče razen
vsemogočnega Boga. Bog je namreč vse iz nič ustvaril,
zato more pa tudi zmeraj še kaj storiti, četudi ne bi
uporabljal naravnih, od Njega ustvarjenih moči, ampak
bi samo hotel in zapovedal.

Kajne, dragi mladenič, to je jasno. In zares,
kdor veruje v Boga, ne oporeka, da se čudeži goditi
morejo. Seve, kdor v Boga ne veruje, mora čudeže
tajiti; ko bi jih priznal, moral bi v Boga verovati in
vso svojo nevero zavreči. Naši izobraženci so dan¬
danes tako daleč prišli, da se kar smejajo in norčujejo,
ako se čudež omeni. Dokazovanje, da se je čudež
dogodil, jim je potrata časa in neumno se jim zdi, na

25

možnost le pomisliti. Zato se ne marajo potruditi, da
bi preiskovali one dogodke, o katerih se trdi, da so
čudežni.

Moj mladenič, Tvoja preprosta pamet Ti pove,
da tako ravnanje ni pametno. Ampak kako moramo
ravnati? Najpoprej se mora dokazati bistro in zanes¬
ljivo, da je dotičen dogodek resničen, potem se mora
pa raziskavah, da li je mogoč po naravnih postavah,
ali jih presega; nazadnje pa se morajo izpeljati po¬
sledice. To je edino pametno. Res, kdor bi verjel
vsaki govorici, bi se pogostokrat motil in imel za
čudež, kar ni.

Po tem uvodu poglejva, je li Jezus delal
čudeže?

Za dokaz, da je poslan od Boga in pravi Bog,
se je Gospod Jezus skliceval na čudeže. Ako torej ni
delal pravih čudežev, je bil goljuf ali pa sam golju¬
fan. Toda ne eno, ne drugo se ne more, se ne sme

trditi. Temu se protivi Njegova svetost, o kateri sva
že govorila. On je torej prave čudeže delal.

Na čudeže so se sklicevali vsi oznanjevalci evan¬
gelija. Naj omenim le apostole, ki so bili priče Nje¬
govih dejanj in so se sklicevali na čudeže pred judi,

pred Gospodovimi sovražniki, ki so Gospoda poznali,
zalezovali, opazovali vsak korak, gledali Njegova dela,
Ga sovražili in izdali v smrt. Naj omenim še Kvadrata,
škofa atenskega, ki je koj" v začetku drugega veka ce¬
sarju Adrijanu poslal zagovor kristjanov, v katerem
piše: „Dejanja našega Zveličarja so bila vedno očitna;
poznani so bili, ki so bili rešeni bolezni ali poklicani
iz smrti v življenje. Niso živeli le ob času Zveličar-
jevem, ampak še dolgo pozneje, da so nekateri do¬
živeli celo naše čase.“

26

Celo nasprotniki Gospodovi niso upali tajiti ču¬
dežev. Judje so jih gledali in nekatere preiskovali;
ker jih niso mogli utajiti, so jih pripisovali Beelzebubu.
Še v Talmudu se priznajo čudežna dela Gospodova,
toda pripisujejo se čarovnim močem, katere bi si bil
Gospod pridobil v Egiptu. O poganu Celsu, ki je
Jezusa sovražil, piše Origen: ,.Nekako prizna čudeže,
ki jih je storil Jezus in s katerimi je mnoge pridobil, da
so Mu sledili kot Mesiji; toda teh čudežev ne pripi¬
suje moči božji, ampak obrekuje Gospoda, kakor da
bi jih bil izvršil z čarobnimi umetnijami.“

Čudežna dela Jezusova so bila torej tako očita,
da so se oznanjevala še ob življenju prič in se jih nihče
ni upal tajiti, marveč jih je vsakdo priznal. Zato so
pač prišli prekasno nasprotniki, ki jih taje.

Katere čudeže pa mi mislimo ? Naštejmo nekatere
in potem preudarimo, ali so zares čudeži.

Prvi so čudeži, ki so se dogodili za izpričevanje
Jezusa samega. To so čudeži o rojstvu Jezusovem:
prikazanje angela in zvezde; potem pojavi po krstu
Kristusovem: odprta nebesa, Sveti Duh in glas iz
nebes; dalje izpremenenje in glas iz nebes na gori
Tabor; nazadnje čudež in dogodki ob času Jezusove
smrti na križu.

Drugi so čudeži, ki jih je Gospod sam storil.
Naštejva nekatere: a)  dejanja zgolj volje in zapovedi:
izprememba vode v vino, pomnožitev kruha, ozdrav¬
ljenje bolnikov oddaleč; b)  dejanja, protivna narav¬
nim močem: hoja po morju, prihod v sobo skozi za¬
prta vrata, odhod v nebo; c)  dejanja, protivna pri¬
pravnosti tvarine, ki zahtevajo stvarivno moč: vzbu-
jenje od smrti Jajrove hčere, mladeniča iz Najma in
Lazarja, ki je že četrti dan v grobu ležal; d)  dejanja,

27

ki so se hipno dogodila, ko naravne sile delajo pola¬
goma : ozdravljenja s samo besedo ali dotikom, kakor
je ozdravljal slepe, gluhe, hrome, gobave, dolgoletne
bolnike; e)  moč nad hudobnimi duhovi.

Dragi mladenič, to so zgodovinska dejanja. Kristus
jih je storil javno, pred pričami, pred množicami, pred
zagrizenimi sovražniki; storil jih je pogostokrat, brez
priprave, kakor so zahtevale okolnosti; videlo se je, da
mu je vse pokorno, narava, njene moči, celo hudobni
duhovi. Zato je vse ljudstvo drlo za njim, celo za¬
grizeni nasprotniki so morali priznati, da je storil ve¬
liko čudežev.

Sedaj pa pride vprašanje, ali so to čudeži, ali
omenjena dela presegajo naravne moči? Gotovo ! Vpra¬
šam, ali ima glas tako moč, da mrtvega prikliče iz
groba? da razburjeno morje hipoma pomiri? da ne¬
ozdravljivo bolezen hipoma ozdravi? ali ima iz prahu
in sline narejeno blato tako moč, da ozdravi slepo-
rojenega? ali ima voda tako moč, da kadar se zaziblje,
ozdravi katerokoli bolezen ? ali more blagoslov malo
kruhov tako pomnožiti, da se nasiti več tisoč ljudi in
še kaj preostane? ali more človek po morju hoditi,
ali vzdigniti se v zrak in poleteti v nebesa?

Kajne, ni nobenega dvoma, da dejanja Gospo¬
dova presegajo naravne moči. Mora torej biti v Go¬
spodu druga moč, moč, kateri je vsa narava pokorna,
moč, ki ustvarja. In ta moč je? Božja! In ker se je
Gospod za resničnost svojih naukov skliceval na svoja
čudežna dela, moramo reči, da je resničnost naukov
potrdil sam Bog, da je torej Gospod v resnici Bog,
kakor je zatrjeval. Tako sodi zdrava, navadna pamet
onih, ki resnico iščejo odkritosrčno. Ko bi resno raz-
mišljevali dejanja Gospodova, bi prišli do resnice.

28

Čuj, dragi mladenič, prizadevanja bogotajcev, kako
bi temu dokazu ušli in bi mogli ostati brez Boga,
brez krščanske vere.

Trdijo, čudežev ne moremo spoznati, ker ne po¬
znamo vseh naravnih moči; morda so se dotična de¬
janja izvršila po takih nam nepoznanih naravnih mo¬
čeh. — Jalov izgovor! Torej tesarjev sin iz Nazareta
naj bi bil poznal take skrivnostne naravne moči, ka-
koršnih še dandanes ne pozna nihče! Ali ni to smešno?
In ali je potrebno poznati vse naravne moči, da mo¬
rem trditi, da to ali ono dejanje presega naravne moči?
Kdo bo tako neumen, da bo šel na grobove klicat
mrtve iz grobov? da bo razburjenim valovom hotel
zapovedovati ? Kaj takega bi mogel poizkušati le člo¬
vek, ki bi bil že dozorel za norišnico. In katere na¬
ravne moči je pa uporabljal Gospod pri večini svojih
čudežev? Ali ni kar rekel in zapovedal, pa se je
zgodilo ?

Ravnotako jalov je tudi poizkus ozdravljenja
pripisavati magnetizmu. Res nekatere živčne bolezni se
morejo ozdraviti po magnetizmu z velikim naporom
in prizadevanjem. Toda, kdaj in kje je pa Gospod
upotrebljeval magnetizem? Potem, ali magnetizem
ozdravlja gobave, hrome, oživlja mrtve, pomiruje vi¬
harje? Kajne, zares smešno!

Ali, kaj pa to, ker je Gospod vero zahteval! Ali
ni s tem v bolniku obudil misli, da je zdrav? In tako
vzbujena trdna misel (sugestija) ga je ozdravila? Res,
na ta način se semtertja bolniki zdravijo. Toda le po
dolgem trudu se morejo na ta način ozdraviti samo
oni bolniki, ki imajo vse ude in živce popolne in ce¬
lotne, pa ti udje ali živci le pravilno ne delujejo. Ako
so pa udje ali živci pokvarjeni, je vse prizadevanje

29

zastonj. In bolniki Gospodovi? Ali niso bili hromi,
slepi, gluhi, gobavi, mrtvi? Zraven je pa Gospod več¬
krat zahteval vero ne od bolnika, ampak od onih, ki
so prosili zanj.

Toda obsedenci, to so le bolniki z živčnimi bo¬
leznimi ! Da, pri obsedencih so bile zraven obsede¬
nosti tudi živčne nepravilnosti in dušne bolezni. Zakaj?
Obsedenost je v tem, da se hudobni duh polasti živ¬
čevja, po katerem deluje duša in telo; ko se tega po¬
lasti, pretrga redno delovanje duše in ima telo po¬
polnoma v svoji oblasti. Ta nerednost je torej le zdru¬
žena z obsedenostjo. Hudoben duh je bil gotovo v
dotičnih ljudeh: saj je govoril, prosil, Gospoda pri¬
znal kot Mesija; in Gospod mu je naravnost zapo¬
vedal, naj gre iz telesa; ko je odšel, je bil dotičnik
zdrav in pameten. Torej obsedenost ni samo živčna
bolezen: ali je bila živčna bolezen, ki je izgnana šla
v prešiče in jih zagnala v galilejsko jezero, da so po¬
ginili?

Naj preneham. Dragi mladenič! spoznal si, kaj¬
ne, kako se nasprotniki Jezusovi zvijajo, da bi utajili
čudeže: toda vse zastonj, njihovo prizadevanje je ja¬
lovo, smešijo sami sebe. Vemo sedaj, zakaj ti nesreč¬
neži taje resničnost čudežev: ne iz znanstvenih raz¬
logov, ampak ker jih sploh priznati nočejo. „Svojim
očem ne bi verjel, ko bi nadnaravni čudež videl,“
tako piše neki bogotajec ih tako vsaj mislijo vsi, ki
čudeže taje. Ni jim mar, da bi našli resnico, ampak
le za to se jim gre, da bi svoje krive nazore pridržali
in mogli ostati brez Kristusa.

30

d)  Vstajenje Jezusovo.

Vstajenje Gospodovo je temeljni nauk naše vere.
Ako Gospod ni vstal od mrtvih, moramo zaklicati z
apostolom Pavlom: „Ako Kristus ni vstal, nična je
naša pridiga, nična naša vera. Pa tudi krive priče bi
bili mi, ker bi bili proti Bogu pričali, da je Kristusa
vzbudil. Ako Kristus ni vstal, je nična vaša vera in še
ste v svojih grehih!“ Da, Kristus je moral vstati, saj je
On svoje vstajenje večkrat napovedoval. Celo judje
so vedeli o tej napovedi in so zato od Pilata zahtevali
stražo h grobu.

Vidiš, dragi mladenič, kako važen je nauk o Go¬
spodovem vstajenju. Zato ga pa nasprotniki napadajo
z vso silo, mi ga pa ravnotako branimo. Kajne, o
tej borbi želiš biti prav natanko poučen, da ti ne
omahne Tvoja vera. Čuj torej!

Kristus je res umrl. To nam izpričujejo vsi štirje
evangelisti, posebno Janez, ki je bil zraven križa in
ki piše: „Nagnil je svojo glavo in izdihnil dušo."
Smrt Jezusovo nam izpričuje vojak, ki Mu je s sulico
zadal veliko smrtno rano, v katero je mogel Tomaž
položiti svojo roko; izpričuje stotnik, ki je Pilatu služ¬
beno javil, da je Kristus mrtev; izpričujejo prijatelji,
ki so Ga s križa sneli, Marija, ki Ga je v naročju
držala, možje in žene, ki so Ga povili v dišave in
mrtvaške prte ter Ga pokopali, sovražniki sami, ki so
zapečatili grob in postavili stražo pred grob.

Kajne, smrt Gospodova je dovolj dokazana? In
zares osemnajst stoletij ni o tem nihče dvomil. Šele v
minulem stoletju so to tajili brezverci in trdili, da je
bila smrt le dozdevna, da je Gospod v grobu prišel
k sebi, odvalil kamen, prikazoval se učencem in na¬
zadnje nekam izginil.

31

Prosim Te, dragi mladenič, pomisli, ali je ta vera
brezvernih modrijanov mogoča? Če bi bil Gospod le
dozdevno mrtev, ali bi ne bil potreboval več mescev,
da bi dobil nazaj vso življenjsko moč? Pomisli vendar:
na Oljski gori je imel tako grozno dušno smrtno borbo,
da Mu je krvav pot tekel na zemljo, celo noč so Ga
izpostavljali, bili in pljuvali, navsezgodaj so Ga ne¬
usmiljeno izbičali in s trnjem okronali, potem je moral
nesti težki križ, pod katerim je večkrat padel, na Kal¬
variji so Ga pribili na križ, na katerem je tri ure visel
in ko je že izdihnil, Mu je še vojak s sulico prebodel
stran, nazadnje so Ga mazilili, zavili v mrtvaške prte,
položili v grob in grob zaprli s težkim kamnom. To
je zgodovinsko res. In ta razbiti, ranjeni Gospod, naj
bi bil od groba kamen odvalil, utekel rimskim voja¬
kom, se prikazoval apostolom in jim vzbudil mnenje
slavnega vstajenja v izpremenjenem telesu! Kajne, mi
tega verovati ne moremo, to naj verujejo brezverci.
Da, reči moramo, kaj takega bi se ne bilo moglo do¬
goditi brez čudeža božje vsemogočnosti! No, to trditev
o dozdevni smrti Gospodovi so drugi brezverci sami
pobili kot neverjetno in je že nekako izginila.

Tedaj, Kristus je res umrl. pa je tudi res vstal.
Ti veš, odkod to vemo; vendar preudari dokaze še
enkrat.

Kakor o smrti, govore tudi o vstajenju vsi štirje
evangelisti. In kaj pravijo ? Pripovedujejo, kako se je
Gospod prikazoval. Koj prvega dne se je prikazal
Magdaleni, pobožnim ženam, učencema na potu v
Emavs, Petru in nazadnje apostolom zbranim v dvo¬
rani, kamor so se pred judi skrili. Apostoli nočejo iz-
početka verovati ne Magdaleni, ne ženam, češ, to so
prazne sanjarije. Ko se zbranim prikaže, se prestrašijo

32

misleči, da je duh; šele, ko z njimi govori, ko se Ga
dotikujejo, ko vidijo in gledajo Njegove rane, ko On
z njimi jč, šele sedaj verjamejo.

Tomaža ni bilo med njimi. Ko se povrne in mu
pripovedujejo, da je Gospod vstal, ne verjame in v
neveri pravi: „Ako na Njegovih rokah ne vidim znaka
žebljev in svojega prsta ne položim na kraj žebljev
in svoje roke v Njegovo stran, ne verujem." Po osmih
dneh se Gospod zopet prikaže in pravi Tomažu, naj
le položi svoj prst v Njegove roke in roko v Nje¬
govo stran ter naj bo veren, ne pa neveren." Ves
izpremenjen zakliče sedaj verni Tomaž: „Moj Gospod
in moj Bog!“

Že iz teh poročil vidimo, kako si je Gospod ne¬
kako prizadeval apostole prepričati, da je res vstal.
Isto nam dokazujejo še daljnja poročila. Prikazoval se
je namreč Gospod Svojim učencem pri raznih prilikah,
ne zdaleč, ampak prav blizu, ne za trenotek, ampak
za več časa, da je celo jedel z njimi in se dal doti¬
kati; prikazoval se je ne le zvečer v mraku, ampak
navadno pri belem dnevu, ne le ženam, ampak tudi
možem posameznim, vsem apostolom, mnogoštevil¬
nemu društvu ; prikazoval se je v Jeruzalemu pri za¬
prtih vratih, ob grobu, na potu v Emavs, ob jezeru
genezareškem, na gori, pri vnebohodu v Jeruzalemu
in na Oljski gori. Lahko razvidimo, da je storil vse,
kar je bilo potrebno in koristno, da bi onemogočil
vsakršen dvom o resničnosti vstajenja.

Zato so pa tudi apostoli v svojih govorih ravno
vstajenje najbolj poudarjali. Koj v prvem govoru trdi
Peter zbrani judovski množici: Jezusa Nazarenca . . .
ste vi po rokah brezbožnikov na križ pribili in umo¬
rili, Njega je Bog vzbudil od mrtvih ... to izpričujemo

33

mi vsi.“ Ravnotako je trdil v drugem govoru. Ko se
je namesto Judeža izbiral drug apostol, je Peter za¬
hteval, naj bo to eden onih mož, ki so bili od Jane¬
zovega krsta pa do vnebohoda z Gospodom, ki bo
mogel biti priča Njegovega vstajenja. O apostolih se
piše, da so z veliko močjo izpričevali vstajenje na¬
šega Gospoda Jezusa Kristusa. In kako bi se bilo to¬
liko tisoč judov izpreobrnilo, ko ne bi bili prepričani,
da je Gospod res vstal. Radi vstajenja so apostoli do¬
ločili, da se kot Gospodov dan več ne praznuje so¬
bota, ampak nedelja.

Kajne, dragi mladenič, vstajenje Gospodovo je
dovolj dokazano; kdor je dobre volje in želi po res¬
nici, se lahko prepriča.

Sloveči zgodovinar Gfrorer je po nevernih uči¬
teljih izgubil vero in je bil mnenja, da je krščan¬
stvo le zmes judovstva, grškega modroslovja in starih
bajk. Vendar ga je pa nekaj gnalo, naj se o vsem
prepriča po lastnem raziskovanju, posebno ver¬
jetnost vstajenja Kristusovega naj sam preiskuje z
vsemi znanstvenimi pripomočki. Začel je preučavati
vire, ki poročajo o prvem krščanstvu; toda, kolikor
bolj je raziskoval po virih, toliko bolj se mu je vri-
njevalo prepričanje, da je vstajenje Gospodovo ne-
pobitno zgodovinsko dejstvo. Spoznal je, da nobe¬
nega zgodovinskega dejstva ne bi mogel priznati kot
dovolj zanesljivo dokazanega, ako ne bi sprejel kot
popolno zanesljivo dokazano vstajenje Jezusovo, ker
nobeno dejstvo se glede na veljavo prič ne more
meriti z vstajenjem Gospodovim. Učeni raziskovalec se
je uklonil resnici, jo je sprejel in je postal veren kristjan.

Žalibog, ne slede vsi neverni možje zgledu tega
učenjaka. Da, vera v vstajenje Jezusovo je predaleko-

3

Mladeničem.

34

sežna in stavlja važne zahteve na vse življenje, zato
se je mnogi branijo. Toda kako? Dragi mladenič, ne
morem Ti opisati vseh ugovorov; le na nekatere naj
Te opozorim, da se sam prepričaš, kako so ničevni
in neznanstveni.

Najpoprej čuj staro pesem: vstajenje je čudež,
čudeži so pa nemogoči in se protivijo vedi. Da, zares,
vstajenje je čudež; no, pa ravno čudežno vstajenje
dokazuje, da so čudeži mogoči. Dejstvo ima nepre¬
magljivo moč, pasti mora vsak nauk, ki se z dejstvom
ne ujema. Kaj pa naši brezverci? Čuj! Ako se dozdeva,
da bi bilo kako dejstvo krščanski veri nasprotno, koj
se prizna in trdi, da se mora nauk ravnati po dej¬
stvu, ako je pa kako dejstvo krščanski veri v prilog,
ne marajo ga priznati, pa naj bo še tako dokazano.
In vendar so čudeži, tudi trpljenje, smrt in čudežno
vstajenje Gospodovo očitna dejanja, ravnotako kakor
življenje in smrt Napoleonova, bitka pri Kraljevem
Gradcu, poraz Lahov pri Lissi. In ako o teh dogod¬
kih nič ne dvomimo, kako bi mogli dvomiti o ču¬
dežnih dogodkih v življenju Gospodovem, o katerih
imamo vendar toliko zanesljivih prič, ki so za svoje
izpričevanje celo kri prelile, življenje darovale.

Drugi so trdili, da so apostoli telo Jezusovo
ukradli, potem pa lagali, da je od mrtvih vstal. Kaj
ne, dragi mladenič, tako so se že judje lagali in so
za to laž podkupili stražo pri grobu Jezusovem. Toda,
pomisli, kako bi bilo mogoče, da bi bili apostoli prišli
skrivaj h grobu, odvalili od njega težki kamen in od¬
nesli telo Gospodovo, da straže ne bi tega opazile ?
In kako bi se bili apostoli drznili kaj takega podvzeti,
ko so bili vendar vsi preplašeni in so se judov tako
bali, da so se pred njimi poskrili in se v stanovanju

35

zapirali! To naj bi bili poizkusili apostoli, ki so bili
vsi obupani in so mislili, da je nameravano delo Go¬
spodu izpodletelo! Vidiš, kako neosnovana je ta trdi¬
tev, kar so tudi nasprotniki uvideli, pa so jo splošno
že opustili.

Da bi se izognili veri v vstajenje, nasprotniki
sedaj večinoma priznajo, da so bili apostoli sicer pre¬
pričani o vstajenju Gospodovem, toda trdijo, da jih
je goljufala domišljija, v kateri so si Zveličarja tako
živo predstavljali, da so mislili, da je osebno pred
njimi; pravijo, da je to mogoče, ker tako dokazujejo
mnogi zgledi iz zgodovine in da je to storila stva-
rivna moč vere in ljubezni. — Kaj pa porečeš k tej
trditvi? Ali je mogoča? Poprašaj, kje je v zgodovini
kaj podobnega, da bi si ljudje ne v snu, ampak budni
skozi štirideset dni domišljevali, da gledajo od smrti
vzbujenega, da poslušajo njegove nauke in zapovedi,
da z njim jedo, z njim govore, se ga dotikajo in nazadnje
gledajo, kako odhaja v nebesa. Je li taka domišljija
mogoča? In kje pa je pri apostolih imenovana stva-
rivna vera? Saj na vstajenje še mislili niso, saj poro¬
čilu žena o vstajenju niso hoteli verjeti, saj izpočetka
niso verjeli Gospodu samemu, ki se jim je prikazal!
In kako neveren je bil Tomaž! — In ali je mogoče
preprostim apostolom pripisovati tako domišljijo, da
bi toliko časa menili, da vidijo osebo, z njo govore
in se je dotikujejo, četudi je nikjer ni, in oni ne spe,
ampak so popolnoma budni ?

Naj zadostuje, dragi mladenič! Sedaj vidiš, kako
se nasprotniki zvijajo in kake nezmiselne trditve ve¬
rujejo, da bi ne bili primorani priznati Jezusa svojega
Odrešenika, svojega Učitelja, Gospoda in Boga. Mi
smo pa še bolj prepričani, da je Gospod zares od

3 -

36

mrtvih vstal, kakor je napovedoval, da torej naša vera
ni prazna, ampak tako utemeljena, da pameten dvom
ni mogoč.

e) P  rer o k o va n j a Jezusova.

Kristus je delal čudeže, pa je tudi prerokoval;
kar je prerokoval, se je vse natanko izpolnilo. Še o
tem nekoliko besedi.

Iz evangelijskih knjig vemo, da je Gospod prav
natanko povedal, kako bo trpel in na križu umrl, da
Ga bo Judež izdal, Peter trikrat zatajil, da Ga bodo
vsi učenci zapustili, da bo tretji dan od mrtvih vstal,
da bodo učenci preganjani, da se bo Njegov evan¬
gelij razširil po vsem svetu, da bodo Njegovo Cerkev
vedno preganjali, toda nikdar premagali ali celo za¬
trli ; določno je tudi napovedal, da bo Jeruzalem za
vedno razdjan, tempelj pokončan in kamen na kamnu
ne bo ostal, da bodo judje zavrženi in po vsem svetu
raztreseni.

Kar je napovedal, se je vse natanko izpolnilo,
deloma se še sedaj izpolnjuje. Znamenitno je to, da
je odpadnik Julijan, rimski cesar, hotel Jezusa posta¬
viti na laž, pa je zapovedal, naj se jeruzalemski tempelj
zopet sezida. Kako veselo so judje drli na kraj raz-
djanega Jeruzalema in začeli zidati; sam prijatelj Ju-
lijanov, Amijan Marcelin, je delo vodil. Nekateri malo¬
verni kristjani so obupavali, kaj bo, ker se bo s tem
delom izjalovilo Jezusovo prerokovanje ; tolažil jih je
škof jeruzalemski, Ciril. In kaj se dogodi ? Zemlja se
potresa, pa ruši, kar je bilo sezidanega, celo one kamne
vrže iz temeljev, ki so še od tempeljna tam ostali;
zraven se privale iz zemlje ognjene krogle, ki pre¬
strašene delavce odpode. To nam izpričujejo ne le

37

krščanski zgodovinarji istega časa, ampak tudi po¬
ganski pisatelj, že imenovani Amijan .Marcelin, ki je
delo vodil.

Kaj iz tega sledi? Ker je Gospod napovedoval
prihodnje dogodke odvisne od proste volje ljudi, ka¬
terih torej ne bi mogel preračunih noben človek,
ampak za katere ve edino le vsevedni Bog, sledi, da
je bil Kristus božji poslanec in da je Njegov nauk
resničen. Ker je pa trdil, da je Sin božji, moramo do¬
sledno verovati, da je zares Sin božji.

/J Začetek krščanstva.

Dragi mladenič! ne mirujva, pojdiva še dalje in
iščiva dokazov, da je Jezus Nazareški res od Boga
poslani Mesija, Sin božji. Zato si oglejva začetek
krščanstva.

Mislimo si, da je Gospod Jezus samo človek.
Kaj moramo tedaj trditi ? On je sin siromašnega te¬
sarja, živel in delal je do 30. leta svoje starosti v oče¬
tovi delavnici, skoraj gotovo ni obiskal nobene šoie,
saj višje izobrazbe si ni pridobil, o grških, rimskih,
indijskih modrijanih ni ničesar vedel.

Ko je 30 let star, javno nastopi in začne učiti.
Kakšen je nauk tega neizobraženega tesarjevega sina?
Njegov nauk je tako vzvišen, globok, vsestransko res¬
ničen, čist in lep, da stoji Visoko nad nauki vseh mo¬
drijanov, da, celo najbolj zagrizeni nasprotniki se mu
divijo in mu ne morejo odreči priznanja. Sam prote¬
stant Goethe spozna in piše : „Naj duhovna izobrazba
le napreduje, naj se naravoslovne vede le razširjujejo
in poglobljujejo, naj se človeški um poljubno razvija,
nikoli se ne bo povzpel nad visokost in nad nravno

38

izoliko, kakor nam odseva in sveti iz evangelijev!“
In tak nauk naj bi bil iznašel navaden, neizobražen
tesar! Kdo more to verjeti ?

Pojdiva še naprej! Kako so pa judje sprejeli
nauk nazareškega tesarja? Kako? morda veselo, na¬
vdušeno? so ga li z vso vnemo razširjevali? Nikakor!
Skoraj vsi judovski omikanci so se poučevanju upi¬
rali, so Gospoda preganjali, da je bil po triletnem
poučevanju kot hudodelec, bogokletnež, upornik ob¬
sojen na najbolj sramotno smrt na križ. Starejšinstvo
je apostole zaprlo, šibalo in jim strogo prepovedalo,
nauk razširjevati. Človek bi mislil, evangelij je po¬
kopan, zatrt.

Toda stoj! Ravno od groba Jezusovega začne
krščanstvo svoj zmagovalni tek po svetu. Pa kako to ?
Je li Križani za svoje poslance odbral izvrstne, visoko
omikane govornike in spretne modrijane, ki naj bi na¬
sprotnike premagali s svojo znanostjo, zgovornostjo
in veljavo? Ne! Ampak, kakor piše apostol Pavel,
„odbral je slabo tega sveta, da osramoti močno, in to,
kar je nizko na svetu, zaničevano in ničevno, je Bog od¬
bral, da uniči ono, kar je nekaj, in se noben človek
ne bi mogel ponašati." Jezusovi poslanci so bili ga¬
lilejski ribiči in zaničevan cestninar. Tem je zapovedal:
»Pojdite v ves svet in oznanujte evangelij vsem na¬
rodom in učite jih držati vse, kar sem vam zapovedal.
Kdor ne veruje, bo pogubljen."

Ako je Jezus samo človek, preprost tesar, mo¬
ramo reči, da je znorel, ker se drzne tako govoriti.
In zraven je še dodal: „ln glej, z vami ostanem do
konca sveta!" More li tako govoriti rokodelec? Ako
je Gospod samo človek, tedaj so take besede skrajno
nerazumljive in napuhnjene; ako pa zmotoma misli,

(

39

da je kaj več, tedaj so to besede neumnega domiš-
ljavca in prenapeteža.

In vendar je tudi najhujši nasprotnik kar očaran,
ko gleda čudni mir, jasnost, sigurnost, človekoljubnost,
ljubeznivost in skromnost Gospoda, kakor nam Ga po-
kazuje sveti evangelij, ali ko razmišlja način Njegovega
poučevanja, ki je izredno prepričevalen, primeren raz¬
umnosti poslušavcev, ki zna z raznimi prilikami čudno
pojasniti najbolj globoke skrivnosti.

In kaj je apostole nagnilo, da so verovali v Je¬
zusa, ako je bil samo človek? Kaj jih je nagnilo, da
so zapustili vse, tudi dom, starše, premoženje in se
oklenili Gospoda? Kako so se odločili, da gredo po
svetu oznanjevat nauk sramotno križanega ? Saj so
vendar vedeli, da nimajo zato potrebnih pomočkov,
da jim manjka potrebne izobrazbe. In vkljub temu se
razkrope po vsem svetu in oznanjajo Jezusa Križanega.
Da, celo v smrt, v mučno smrt gredo za Jezusov
evangelij. Ali niso znoreli, če niso bili po najbolj
jasnih dokazih prepričani, da je njihov učenik božji
poslanec, torej Njegov nauk čista, nepobitna resnica?

Pa kako so pridobili svet? Svet, ki je bil vgrez-
njen v grde strasti, v nesramno razuzdanost in me¬
seno uživanje? Ali so morda oznanjevali nauk, ki je
tem strastem ugajal ? O ne, oznanjevali so Jezusa Križa¬
nega, judom pohujšanje in poganom norost? Ošab-
nežem so klicali: „Ako ne bosie kakor otroci, ne boste
videli nebeškega kraljestva." „Učite se od mene, jaz
sem ponižen in krotak od srca." Lakomnežem so ozna¬
njevali uboštvo v duhu in bogatašem so govorili:
„Laglje pojde kamela skozi šivankino uho, kakor bo¬
gatin v nebeško kraljestvo." Pohotnikom in samopaš-
nikom so oznanjevali zapovedi o čistosti, o zdržnosti,

40

o nerazrušljivosti zakona, o zatajevanju samega sebe.
„Kdor hoče biti moj učenec, naj zatajuje samega
sebe, naj vzame vsak dan svoj križ na rame in naj
hodi za menoj." Karkoli so oholi Grki in Rimci do-
sedaj cenili, ljubili, častili, morajo zaničevati, teptati in
začeti popolnoma novo življenje v Kristusu. Apostol
piše: „Odložimo dela tmin, in oblecimo orožje luči.
Kakor podnevu hodite pošteno, ne v pojedinah in
v popivanju, ne v spalnicah in nečistosti, ne v nevošč¬
ljivosti in prepiru, ampak oblecite Gospoda Jezusa
Kristusa."

Ti nauki niso bili po volji ljudstva, vdanega po¬
hotnemu uživanju, zasramovali, zaničevali, grdili so
jih. Boga kristjanov so zasmehovali v podobi križa¬
nega osla. Da, tristo let je rimsko cesarstvo nape¬
njalo vse svoje sile, je uporabljalo vso prekanjenost, zvi¬
jačnost in učenost, je napovedovalo najbolj krute kazni,
da bi krščanstvo utopilo v krvi. Tisoče in tisoče so
kamenovali, obglavili, odrli, do smrti bičali, pometali
pred divje zveri, zažgali, vtopili, zaprli v rudnike, ob¬
sodili v suženjstvo. Uporabili so vse muke, karkoli
si jih je mogla izmisliti satanska hudobija in peklenska
neusmiljenost, da bi uničili ime krščansko.

Toda zastonj. Na mesto umorjenih so stopili drugi
v še večjem številu. Da, nežne device, slabi otroci,
onemogli starčki so veselo hiteli v mučno smrt za
vero Kristusovo. Kri mučencev je postala seme krist¬
janov. Iz gorčičnega semena, ki ga je posejal Na-
zarenec, je izrastlo košato drevo, pod čigar mogočnimi
vejami so se zbirali in zbrali vsi narodi obsežnega
rimskega cesarstva.

Kdo ne bi bil trdil, da je znorel galilejski ribič
Peter, ko je prišel v Rim, glavno mesto poganstva,

41

z namenom, da uniči in zatre poganstvo ter postavi
v Rimu svoj prestol in postane Rim središče krščan¬
stva? In vendar, kaj vidimo? Tristo let sicer teče kri
krščanska, toda padli so maliki rimski, razrušili so se
njihovi templji, na Kapitolu pa in na cesarjevi kroni
blesti sveti križ, do tedaj znak sramote, in pod za¬
stavo svetega križa hite rimski vojaki v boj.

Zares, ako se je krščanstvo s svojimi nauki, s
svojo izobrazbo razširilo brez čudežev in brez ču¬
dežnih dogodkov, potem je krščanstvo po besedah
sv. Avguština največji in najbolj nerazumljivi čudež,
ves svet obsegajoči učinek brez zadostnega razloga!
In vendar premnogi rajši dopuste ta čudež, kakor pa
čudeže Jezusove in Njegovih učencev.

Ti pa, dragi mladenič, se boš tudi iz teh premiš¬
ljevanj o začetku krščanstva prepričal, da je Jezus Kri¬
stus v resnici Sin živega Boga in da je torej krščan¬
stvo delo božje.

3. Katoliška Cerkev.

Dragi mladenič, o katoliški Cerkvi moram izpre-
govoriti nekoliko več. Oh, koliko pomotnih naukov
se o njej širi po naših liberalnih, svobodomiselnih
listih in časopisih! Pogosto se trdi, da Kristus ni
Cerkve ustanovil, da so si škofje in papeži vso svojo
oblast pridobili z zvijačo, lažjo in silo, da Cerkev ver¬
nike tlači in drži v tminah nevednosti; često se sme¬
šijo trditve o čudežih v Cerkvi, se grde njeni svetniki,
se očitajo slabi papeži, škofje in duhovni, se trdi, da
so verniki zaostali za drugimi izobraženci, da so za¬
ostali tudi katoliški narodi in katoliške države.

Kajne, grozne obtožbe! Marsikoga so že zme¬
šale, da je zavrgel Cerkev, potem Kristusa in nazadnje

42

samega Boga. Ti v to nevarnost ne boš zabredel,
ako uvažuješ vse, kar sem Ti dosedaj napisal o Za¬
četniku in začetku krščanstva. Vendar pa Ti bo ko¬
ristno, ako se točno poučiš o Cerkvi, o njenem ustroj-
stvu in življenju, da boš mogel sam hitro in v vsaki
priliki razumno odgovoriti na razna očitanja. Gotovo
tudi sam želiš, da se točno poučiš. Prečitaj torej po¬
časi in premisli dobro, kar Ti bom sedaj napisal.

a)  Cerkev je ustanovil Kristus.

Kdo je ustanovil Cerkev in odkod njeno no¬
tranje ustrojstvo? to je zgodovinsko vprašanje. Dragi
mladenič, Ti pač sam izprevidiš, da tega vprašanja ne
moremo rešiti edino s premišljevanjem, ampak da mo¬
ramo poprašati zgodovino, pogledati zgodovinske vire
in se iz njih poučiti o začetniku, o namenu in ustro-
jitvi Cerkve. To Ti je jasno; kdor ravna drugače, ravna
popolnoma napačno in ni čuda, ako zabrede v zmote.

No, kaj pa uče zgodovinski viri o začetku, na¬
menu in o ustrojstvu Cerkve ? Uče, da je Cerkev usta¬
novil Kristus kot popolno versko družbo.

Evangelisti najpoprej pripovedujejo o obljubi
Krisusovi, da bo sezidal Cerkev na skalo, pripo¬
vedujejo o trditvi, da bo v svoj ovčjak pod istega
pastirja zbral vse ovce. — Kar je obljubil, je tudi iz¬
polnil. Odbral je dvanajst apostolov, katerim je poveril
oblast učiti in oblast vse razvezovati ali zavezovati;
nad apostole je postavil Petra; vernikom je zapovedal,
naj bodo pokorni poglavarju. Določil je vsem skupen
namen, namreč svetost življenja in po svetosti večno
zveličanje; dal je tudi vsem ista sredstva v dosego
zveličanja, namreč isto vero, iste zakramente in iste
zapovedi.

43

In glej! Koj po vnebohodu Gospodovem so
apostoli zasnovali novo versko družbo. Že na bin-
koštni praznik so več tisočev krstili in sprejeli v novo
družbo; oni so nastavljali dijakone, izdajali postave,
kaznovali upornike, dajali raznim cerkvam pastirje in
oznanjevali verske nauke.

Iz tega se razvidi, da je Cerkev koj v apostolskih
časih zasnovana, in sicer kot posebna družba z last¬
nimi poglavarji in postavami. Pa naj nam kdo pove
drugi čas, v katerem bi se bila ustanovila Cerkev, ali
čas, v katerem bi ne bila trdila apostolskega začetka I
Nihče tega ni mogel in ne more. Saj nam o apo¬
stolskem začetku Cerkve govore tudi izvun Cerkve sto¬
ječi pisatelji, izmed katerih smo že omenili Celzija,
Tacita, Svetonija, Plinija, Jožefa Flavija.

Kakšen namen pa je odločil Kristus za svojo
Cerkev? Poslušajmo zopet zgodovinske vire! Kristus
je apostolom izročil svoje poslanstvo, katero naj na¬
daljujejo na zemlji v Njegovem imenu. Ali jim ni
rekel: „Kakor je Oče poslal mene, jaz pošljem vas;
jaz sem vas odbral, da greste in prinesete sadu; kdor
vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene
zaničuje." Poslal pa je Kristus apostole in njihove na¬
slednike k vsem narodom do konca sveta.

Da bi pa Cerkev mogla nadaljevati Kristusovo
poslanstvo, ji je podelil trojno' oblast, in sicer oblast
učiti z besedami: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in
na zemlji, pojdite torej in učite vse narode!"; potem
oblast vernike posvečevati, rekoč: „Kakor je Oče po¬
slal mene, jaz pošljem vas" ; ko je to rekel, je vanje
dihnil, rekoč: „Prejmite Sv. Duha, katerim boste grehe
odpustili, so jim odpuščeni"; nazadnje oblast vladati:

44

„Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce . . . kar boste
zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih."

Nazadnje je Kristus podelil Cerkvi tudi vsa sred¬
stva, potrebna za zveličanje, namreč oznanjevanje be¬
sede božje, ki je poverjeno edino apostolom, da ver¬
niki po poslušanju verujejo in se opravičijo, potem
zakramente, ki so prav posebna sredstva za zveličanje,
in slednjič službo pastirjevo, dano predvsem Petru, ki
naj torej pase, namreč podaja sredstva za svetost in
večno zveličanje.

Cerkev ima torej namen, da nadaljuje poslanstvo
Kristusovo ter tako delo odrešenja raznese do kraja
zemlje in ohrani do konca sveta. Odtod sledi: daje
Cerkev nadnaravna in duhovna družba, ker je namen
vsestransko duhoven in nadnaraven; da je ona družba,
potrebna za zveličanje, ker delo odrešenja le ona na¬
daljuje ; da je nevesta Kristusova in naša mati, ker
jo je Kristus odločil, naj bi duhovne otroke rodila in
redila, in je zares nas vse rodila ter nas redi in neguje.

b)  V Cerkvi je več stanov.

Dokazano je, da je Cerkev ustanovil Kristus kot
novo versko družbo z lastnimi poglavarji in poseb¬
nimi postavami. V Cerkvi pa, kakor jo je ustanovil
Jezus, je več raznih stanov tako razvrščenih, da je
nižji višjemu podložen in pokoren.

Dragi mladenič, Tebi je to znano; vendar pa ne
bo odveč, ako to resnico še bolje spoznaš in moreš
potem zavrniti zmoto, kakor da bi si bili duhovni,
posebno škofje in papež, prigoljufali svojo višjo in
večjo oblast.

Najpoprej vidimo v Cerkvi bistveno razliko med
verniki in duhovskim stanom. Duhovskemu stanu je

45

izročena ona sveta oblast, katero je podelil Kristus
svoji Cerkvi; verniki pa te svete oblasti niso deležni.
Odkod ta razlika?

Od Kristusa! Ali ni Kristus izmed množice od-
bral dvanajstorico, ki jih je imenoval apostole in ka¬
terim edino je izročil že omenjeno trojno oblast,
namreč učeniško, duhovsko in kraljevsko? Saj je edino
njim govoril: „Kakor je Oče poslal mene, jaz pošljem
vas . . . pojdite in učite in krščujte vse narode . . .
katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni . . .
to storite meni v spomin. .

To razliko vidimo v Cerkvi koj o početku. Že
apostol Pavel pokazuje v Cerkvi na one, ki imajo dolž¬
nost in pravico »učiti, svariti, voditi s skrbjo..."
Vernike opominja, naj se spominjajo svojih pogla¬
varjev ... naj poglavarje ubogajo in naj jim bodo
podložni, saj oni nad verniki bde in bodo zanje od¬
govor dajali."

Apostoli so tudi ravnali kot predstojniki: neod¬
visno od ljudstva so si izbirali tovariše in so nastav¬
ljali pastirje; Pavel in Barnaba sta po svoji oblasti raznim
cerkvam dajala pastirjev; Pavel je dal Timoteja kot
predstojnika cerkvi v Efezu, Tita cerkvi na Kreti in
ga opominjal, naj si izbere še drugih starejšin.

Kajne, jasno je, da je duhovski stan kot po¬
sestnik svete oblasti po božji volji, po božjem pravu
razločen in različen od vernikov, da svoje oblasti ne
dobiva od ljudstva in da torej te razločitve in razlike
nihče odstraniti ne more.

Toda tudi v duhovskem stanu so med njegovimi
člani bistvene razlike. To razliko vidimo najpoprej
glede svetega duhovniškega reda samega. V tem oziru
duhovniški stan obsega tri stopinje, namreč dijakone,

46

duhovne in škofe. Škofje vladajo svoje škofije, oni
oznanjujejo besedo božjo, urejujejo javno službo božjo
in dele svete zakramente; ono trojno službo, ki so jo
apostoli opravljali za ves svet, opravljajo škofje po
svojih škofijah. Velike oblasti imajo tudi duhovni, le
rok ne morejo pokladati za mašniško posvečevanje in
vse opravljajo le odvisno od škofa. Dijakoni bi pa
pomagali škofom v svetnih zadevah, pa tudi pri službi
božji in pri sv. krstu ; toda dijakonov sedaj navadno ni.

Glede te razlike ni sedaj nobenega ugovora;
zato naj samo to zadostuje. Dodam le to, da se tudi
ta razlika zasleduje do apostolskih časov. Pač pa se
ugovarja razliki v duhovskem stanu glede obsega svete
postavodajavne oblasti. V tem oziru trdimo, da so
imeli in imajo popolno postavodajavno oblast od
početka svete Cerkve edino-le škofje. To se prav
lahko dokaže iz zgodovinskih virov.

Že pisatelj Tertulijan piše ob koncu 2. stoletja
krivovercem: „Naj pokažejo začetek svojih cerkva, naj
razvijejo vrsto svojih škofov, in sicer po takem nasle-
dovanju, da je imel prvi njihov škof pred seboj
apostola in apostolskega moža, ki je bil v zvezi z
apostoli . . . Oblast krstiti ima najvišji duhoven, to je
škof, za tem tudi duhovni in dijakoni, toda ne brez
pooblaščenja škofovega." Torej konec 2. stoletja so
bili na čelu posameznih cerkva škofje, ki so se proti
krivovercem dokazovali in poudarjali kot nasled¬
niki apostolov, s katerimi so po vrsti škofov zve¬
zani in so torej od teh prejeli oblast v Cerkvi, tudi
nad duhovni.

Da je bil pa tak ustroj Cerkve tudi v začetku
2. in ob koncu 1. stoletja, nam izpričuje sv. Ignacij, ki
je bil sam škof v Antijohiji in je bil mučen 1. 114.

47

On je spisal več pisem in v vseh poudarja oblast ško¬
fov: „Vi morate sprejeti nauk škofa, kar tudi storite;
vaši duhovniki so s škofom tako soglasni kakor
strune na citrah; akoravno bi bil škof mlad, vendar
ga morajo verniki in duhovniki ubogati; kdor je božji
in Jezusov, drži s škofom; brez škofa naj nihče ni¬
česar ne stori od stvari, ki spadajo k Cerkvi!" Te
zadnje besede je Ignacij pisal cerkvi v Smirni, kateri
so sami apostoli dali prvega škofa, po imenu
Polikarp.

Iz tega je razvidno, da je po izpričevanju apo¬
stolskih očetov že ob časih koj po smrti apostolov
vsaka cerkev imela svojega škofa, ki jo je vladal in
brez katerega se ni smelo ničesar storiti.

Škofje si torej oblasti niso prigoljufali. Ko bi se
bilo to dogodilo, bi bila nastala v Cerkvi bistvena iz-
memba. Je li mogoča ? Ne ! Zakaj ne ? Taka izpre-
memba nasprotuje značaju prve Cerkve, ki se je strogo
držala tega, kar ji je bilo izročeno; taka izprememba
bi se ne bila mogla v Cerkev vriniti, da bi ne bilo
odločnega oporekanja in najbolj viharnega odpora,
o čemer pa nikjer ne najdemo niti najmanjšega sledu;
pa tudi, kako bi bilo mogoče, da bi se bila enaka
izprememba mogla vriniti ob istem času v vse cerkve
na zapadu in na iztoku? Vsaj v eni ali drugi bi se bilo
dalj časa ohranilo prvotno ustrojstvo Cerkve brez škofa
in njegove nadoblasti! V glavnih cerkvah so zapisniki
škofov, ki segajo do apostolov; na to so se sklicevali
cerkveni očetje in pisatelji, ter so s to pomočjo po¬
bijali krivoverce, dokazovali pa cerkveni nauk; da,
krivoverci te vrste in tega nasledovanja niso nikdar
tajili, pač pa so si prizadevali, da bi se mogli tudi
sami sklicevati na take naslednike.

48

Škofje so torej svojo oblast v cerkvi podedovali
od apostolov, katerim so zakonito nasledovali; imajo
tedaj svojo oblast od Kristusa, od Boga. Toda, kaj
pa rimski papež? On si prisvaja vrhovno oblast nad
vso cerkvijo, da so njemu podložni ne le verniki, am¬
pak tudi škofje. Papež in škofje so sicer enaki glede
na sveti red, toda glede na postavodajavno oblast so
škofje papežu popolnoma podložni. In o tej oblasti
trdijo naši nasprotniki, da so si jo papeži tekom sto¬
letij prilastili pokrivem, nasilno, zvijačno. Ako bi bilo
to res, bi papeži ne bili pravi pastirji in namestniki
Gospodovi, ampak le podkupljeni najemniki, ki bi
bili udrli v ovčjak Kristusov, da ovce pokoljejo in
podavijo. Toda, prav lahko dokažemo, da je tudi ta
vrhovna oblast papežev popolnoma zakonita in da
poteka naravnost iz volje našega Gospoda Jezusa
Kristusa.

Že iz katekizma so Ti, dragi mladenič, požnani
oni trije izreki Gospodovi, ki nam nedvomljivo do¬
kazujejo, da je Gospod izročil Petru vrhovno oblast
nad vso Cerkvijo.

Prvi izrek najdemo pri evangelistu in apostolu
Matevžu: „Ti si skala (Peter) in na to skalo bom se¬
zidal svojo cerkev in vrata peklenska je ne bodo pre¬
magala." Peter je torej tisti skalnati temelj, na katerem
bo Kristus sezidal svojo Cerkev in ker bo Cerkev stala
na taki skali, bo nepremagljiva. Kar je temelj za po¬
slopje, to je Peter za Cerkev. Na temelju je le eno
nerazdeljeno poslopje in ako je temelj čvrst, je čvrsto,
močno vse poslopje. Na Petru je torej ena edina
Cerkev Gospodova, ki dobiva od Petra tako moč, da
je nobena sila ne more premagati. Odtod sledi, da
je Petru podeljena vsa oblast nad Cerkvijo. Saj družbi

49

ni mogoče dati edinstva in odporne moči razen po
primerni oblasti, ki s svojo zakonito voljo in močjo
vse združuje in združeno ohranjuje. — Ta izrek Go¬
spodov je tako jasen, da ga krivoverci sedaj kar taje.
Zakaj ? Ali ga ni pri sv. Matevžu ? Ali je morda dvom¬
ljiv? Ne, saj se nahaja prav v vseh starih spisih! Za¬
kaj ga torej taje? Zato, ker bi drugače morali priznati,
da se motijo, ko očitajo papežem, da so si tekom let
pridobili oblast z zvijačo in silo; tega priznati pa
nočejo.

Drugi izrek je dodejan koj prvemu. Kristus je
namreč nadaljeval govor in rekel: „Tebi bom dal ključe
kraljestva nebeškega; karkoli boš zavezal na zemlji,
bo zavezano v nebesih; karkoli boš pa razvezal na
zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." Jasno je, da je
s temi besedami podelil Gospod sv. Petru vrhovno
oblast v Cerkvi; tako oblast namreč pomenjajo ključi,
kakor se razumeva pri vseh narodih, in tudi razlaga
Gospod sam z besedami, da se bo v nebesih odobrilo
vse, kar bo Peter določil na zemlji.

Tretji izrek je nalog Gospodov, da naj Peter pase
Njegove ovce in Njegova jagnjeta. Ovce in jagnjeta
so cela čreda. Pasti pa pri vseh pisateljih pomenja
vladati ljudi, ali imeti nad njimi vrhovno oblast. Raz¬
vidno je torej, da je s temi besedami izročil Gospod
Petru vrhovno oblast nad vso čredo, in Gospod je iz¬
polnil, kar je v prvih dveh izrekih obljubil.

Tako oblast Petrovo izpričujejo tudi drugi iz¬
reki in druga dejanja v prvih časih krščanstva. Čitamo,
kako je Kristus rekel, da bo zanj molil, da mu ne
omaga vera, in kako naj zopet potrjuje svoje brate,
da jim ne omaga vera. Da bo pa mogel vernike po¬
trjevati, je potrebno, da reši verske prepire, da določi

4

Mladeničem.

50

verske nauke, da popravi zmote, da brani resnico:
česar pa brez vrhovne oblasti v nauku in vladanju
storiti ne bi mogel. — Edinemu Petru je Kristus pre-
menil ime, edino zanj je plačal davek kakor zase, po
vstajenju se prikaže Petru prvemu in edino njemu
samemu. Vse to pokazuje, da je Peter nekako po¬
vzdignjen nad apostole.

Apostoli so to Petrovo prednost radi priznali.
Na prvem mestu imenujejo Petra evangelisti, kadar
naštevajo vse apostole, ločijo ga nekako od ostalih
apostolov. Pavel potuje v Jeruzalem, da vidi Petra.

Po vnebohodu Gospodovem je Peter vedno prvi
in vodi vso Cerkev. Peter odredi in vodi volitev no¬
vega apostola namesto Juda, na binkoštno nedeljo le
on govori ljudstvu, govori prvi starejšinam ljudstva, on
sprejme prvi v Cerkev tudi pogane, pri zboru v Jeru¬
zalemu ima on prvo in odločilno besedo, on obiskuje
vse cerkve po Judeji, Samariji in Galileji.

Kajne, mladenič, kako jasno je, da so po volji
Kristusovi v Cerkvi razni stanovi, verniki in duhovni,
med duhovni so glede na sveti red dijakoni, duhovni
in škofje, glede na postavodajavno oblast pa škofje
in papež. Besede Gospodove so jasne, pa tudi
gotovo izgovorjene, ker se nahajajo po vseh starih
knjigah in spisih; naši nasprotniki nimajo ne enega
znanstvenega dokaza, da bi o njih le dvomiti mogli.

Ako mprejo, naj nam nasprotniki povedo, kdaj,
v katerem veku teh stanov ni bilo v Cerkvi? Priznajo,
da so ti stanovi bili že v času škofa Ciprijana, torej
sredi 3. stoletja; toda priznati morajo, da je v začetku
3. stoletja že papež Kalikst zagovarjal vrhovno svojo
oblast, da sta se Tertulijan in sveti Irenej ob koncu
2. stoletja sklicevala na nepretrgano vrsto škofov do

51

apostolov nazaj kot na dokaz katoliške resnice in kot
na zvezo edinosti, da je sv. Ignacij ob početku 2. sto¬
letja govoril o škofu, kot o središču, katerega se
morajo oklepati vsi, in brez katerega se ne sme v
Cerkvi ničesar storiti. — Imajo li nasprotniki kak
drug dokaz za trditev, da so si škofje in posebno
papeži svojo oblast le prigoljufali in dobili z zvijačo ?
Nimajo ga, le drzovito trdijo, toda drzovitost brez
dokazov ne pomaga nič. Mi pa smo dokazali, da
je ustavo dal Cerkvi sam Gospod; le nevednež trdi
drugače ali pa oni, ki se spoznani resnici vedoma
ustavlja, ker je v svoji strasti in zaslepljenosti neče
priznati. Dragi mladenič, mi vemo, zakaj se pokorimo
Cerkvi, zakaj v cerkvenih, verskih in nravnih vpra¬
šanjih ubogamo papeža in škofe.

c)  V Cerkvi je nezmotljivo učeništvo.

Dragi mladenič, o učeniški oblasti v Cerkvi mo¬
rava tudi kaj več izpregovoriti; saj se naš novi svet
ravno tej oblasti prav posebno upira, ji odrekuje
pokorščino in proti njej oznanja svojo svobodo¬
miselnost.

Kaj pa je učeništvo v Cerkvi? Odgovor: učeništvo
v Cerkvi je pravica in dolžnost, po kateri je Cerkev
učiteljica ljudi o vsem, kar se tiče večnega življenja.
Ako ima Cerkev naravnost od Gospoda pravico, nam¬
reč pravo oblast in tudi dolžnost, da uči ljudi in na¬
rode, morajo jo ljudje in narodi poslušati in ji v vsem
pritrditi; toda le v vseh onih naukih, ki se tičejo več¬
nega zveličanja.

Ni dvoma, da je Gospod tako učeništvo utemeljil.
To smo sicer že omenili, govoreči o Cerkvi, vendar to
resnico še bolj razvijmo. Kaj je rekel Gospod svojim

4»

52

apostolom? „Pojdite in učite vse narode..., učite
jih izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal: „Idoči
v vesoljni svet, oznanjujte evangelij vsem stvarem ..
kdor ne bo veroval, bo pogubljen. Kdor vas posluša,
mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje.* Vidiš,
kako je Kristus naložil Cerkvi dolžnost in pravico učiti:
učite, oznanjujte; ljudem pa dolžnost poslušati Cerkev
in ji pritrditi: Kdor ne veruje, bo pogubljen, kdor
vas zaničuje, mene zaničuje. Enako uči in trdi sveti
apostol Pavel.

In zares! Cerkev je vedno učila; narodom je
oznanjevala nauk Kristusov v vsej oblasti in obvez¬
nosti, nasprotnike je vedno karala po besedah apo¬
stola Pavla: „So mnogi nepokorneži. . ., kateri se mo¬
rajo pokarati." Tudi vsi sv. očetje priznavajo Cerkvi
oblast učiti narode.

Kaj pa naš razum? Ali ne zahteva tudi on uče-
ništva, ki uči z obvezno oblastjo, da se ji mora pri¬
trditi? Vprašam Te, ali ne bi razpadla edinost vere,
ko bi verske nauke raziskoval vsak po svoje? Ali se
ne bi omajala trdnost vere, ko bi bil vsak sam sebi
prepuščen? Ali vera ne bi propadla, ako bi ne bilo
učeništva, ki jo varuje in ki zmote veljavno zavrne?
Ali bi se vera mogla razširjevati, ko bi nikogar ne
bilo, ki bi pošiljal zakonite oznanjevalce? Ako torej
Gospod ne bi bil ustanovil učeništva z obvezno ob¬
lastjo, bi bil za svojo Cerkev jako slabo poskrbel.

Je torej v Cerkvi učeništvo z obvezno oblastjo;
tudi mora biti, ker drugače bi Cerkev razpadla. Temu
učeništvu je namen, da nam nezmotljivo oznanja, kar
obsega razodetje, in moramo mi zato verovati vse,
kar nam to učeništvo predloži kot nauk, obsežen v
razodetju.

53

Kajne, dragi mladenič, kar je Bog razodel, to
hočeš sprejeti kot čisto resnico, in ti komaj čakaš, da
izveš in želiš zanesljivo izvedeti, kaj je Bog razodel.
Saj nam izpričuje vsa zgodovina, da človek sam, pa
naj bo še tako učen, ne more zanesljivo spoznati, kaj
je Bog, večnost, duša, kaj moja naloga na zemlji. In
vendar to moram vedeti zanesljivo, brez zmote, ker
drugače ne bi mogel živeti mirno, svojim življenjskim
nalogam primerno. Zato hrepenim iz dna duše po za¬
nesljivem pouku. Podal mi ga je Jezus, o katerem
smo znanstveno dokazali, da je Sin živega Boga, da
je torej nedvomno resnično in zanesljivo vse, kar je
On učil.

Toda kdo mi bo pa sedaj povedal, kaj je On
učil? Gotovo oni, katerim je svoj nauk izročil v var¬
stvo in jim zapovedal, da naj uče ljudi in narode.
Kristus je pa svoj nauk v varstvo izročil edino apo¬
stolom in njihovim naslednikom; saj je edino njim
rekel: „Karkoli sem slišal od Očeta, sem vam oznanil “
in „tolažnik pa Sveti Duh . . vas bo učil vse in vas
spomnil na vse, karkoli sem vam povedal." Samo apo¬
stole je poslal, govoreč: „Učite vse narode... ozna¬
njujte evangelij vsem stvarem!" Torej edino od apo¬
stolov in njihovih naslednikov moremo dognati in spre¬
jeti vse, kar moramo verovati.

Zato pa tudi apostol Pavel piše Galačanom: „Ko
bi vam mi ali angel iz nebes oznanjeval kaj drugega,
kakor se vam je že oznanilo, naj je proklet!" Iz tega
sklepamo, da učiti vero more edino cerkveno uče-
ništvo; pravilo naše vere je torej vse ono in edino
ono, kar nam to učeništvo predloži, da verujemo.

Ravno to uče tudi sveti cerkveni očetje, da je
edino pravilo naše vere oznanjevanje sv. Cerkve, kate-

54

remu se moramo podvreči in z njim soglašati. Sv. Ignacij
trdi, »da ni v Cerkvi, kdor hodi za tujim naukom."
Sv. Jernej uči: »Oznanjevanje Cerkve je trdno in res¬
nično, ki nam po vsem svetu pokazuje eno in isto
pot zveličanja." Sv. Avguštin je zatrdil: »Ne bi veroval
evangeliju, ako me ne bi na to nagnila obvezna oblast
Cerkve.“ Živo učeništvo nam podaja obvezno pravilo
za našo vero.

To učeništvo mora pa biti nezmotljivo. Cerkev
namreč sploh, v kolikor obsega pastirje in vernike, se
ne sme zmotiti v veri; ko bi se zmotila, ne bi bila
več pripomoček za zveličanje. Ker pa Cerkev prejema
vero od učeništva, bi ravno to od Jezusa zasnovano
učeništvo porinilo Cerkev v zmoto, ako bi se samo
zmotilo. Odtod pa sledi, da mora biti nezmotljivo.

Ako bi ne bilo nezmotljivo, bi morali trditi, da je
Kristus vir zmote; da, On bi vernike v zmoto narav¬
nost gnal, ko učeništvu ne bi bil dal daru nezmot¬
ljivosti. Saj je vernikom zapovedal pod večno kaznijo,
da prejmejo nauk od učiteljev, katere jim On pošlje:
»Kdor veruje in se krsti, bo zveličan; kdor pa nebo
veroval, bo pogubljen." Prašam, bi li smel Kristus
zahtevati pod grožnjo večnih kazni verovati nauk, ki
je morda pogrešen, kriv? To ne more biti. Torej ta za¬
poved in grožnja predpostavlja nezmotljivost učeništva.

Potem moramo v prepirih o razodetih resnicah
imeti sodnika, ki prepire končno in z oblastjo odloči
in reši in moremo mi zanesljivo brez strahu zmote
vedeti, kaj naj verujemo, kaj naj zavržemo. Za takega
sodnika nam je pa Kristus postavil cerkveno učeništvo.
Temu je moral podeliti dar nezmotljivosti, ker brez
tega daru njihovi izreki ne bi bili zanesljivi, in vera
bi prenehala.

55

Cerkev je Kristus ustanovil, da bi čist in nepo¬
kvarjen ohranila Njegov nauk in do konca sveta na¬
daljevala Njegovo delo. Ako bi se pa mogla zmotiti,
ne bi dosegla svojega namena in bi pokvarila nauk
Kristusa, ki bi bil kriv zmote in popačenosti.

In zares, ako pogledamo v sveto pismo, koj do¬
bimo obljube božje pomoči, ki naj bi Cerkev obva¬
rovala zmot. Čitamo namreč: „Pojdite in učite vse
narode, jaz pa bom pri vas do konca sveta." Kristus
naroča učiti Njegov nauk in obljubi, da bo pri uči¬
teljih do konca sveta. Zato jo mora tudi ta pričujoč-
nost obvarovati zmot; ker, ako bi zabredla v zmote,
bi morala trditi, da je Kristus ni varoval, da ni go¬
voril resnice in da ni izpolnil svoje obljube.

V isti namen je Kristus obljubil Cerkvi Sv. Duha,
namreč posebno nadnaravno pomoč, da bodo apo¬
stoli dovoljno razsvetljeni in bodo mogli prav spo¬
znati, kaj je učil Kristus. Kristus govori: „Prosil bom
Očeta in poslal vam bo drugega tolažnika, da ostane
vekomaj z vami, namreč Duha resnice ... ta vas bo
učil vse in spomnil vas na vse, kar sem vam pove¬
dal." Ali bi se moglo zmotiti cerkveno učeništvo, ako
ima pomoč samega Sv. Duha? Ne, ker ako bi se moglo
zmotiti, bi zmoto morali pripisovati samemu Sv. Duhu.

Nepobitna resnica je torej, da je učeništvu po¬
darjen dar nezmotljivosti, to je posebna pomoč Sv. Duha,
da se zaklad vere v Cerkvi ohrani 'Čist in neizpremenljiv,
da se prepiri o veri poravnajo docela in nepreklicno
in da imajo verniki vedno zanesljivo pravilo vere, ka¬
tero nam pokaže, kaj moremo verovati brez strahu
da bi zabredli v kako zmoto.

Kajne, dragi mladenič, Ti si sedaj vesel in miren,
ker veš, kje se Ti ponuja in podaja čista, nepokvarjena

56

in zanesljiva resnica. Zadovoljeno je željam in potre¬
bam Tvojega srca. Kako se Ti smilijo svobodomiselci,
ki se temu učeništvu nočejo podvreči, marveč zahte¬
vajo, da smejo drugače misliti, svobodno misliti. Si¬
rote! Kaj pa želi naš razum? ali ne gotove resnice iz
zanesljivega vira? Resnica je hrana našega uma; od
spoznane resnice ne sme odstopiti nihče ; kdor zahte¬
vajoč svobodo misli odstopi, zabrede v zmoto, kar
je zoper zahteve našega razuma.

Toda ugovarjajo, da je sramotno priznati uči¬
telja, vsak naj sam raziskuje! Ošabnost neizmerna!
Kam pa pridemo brez učiteljev! In ali svobodomiselci
nimajo učiteljev? Pa še koliko! Že pisatelji njihovih
listov so jim učitelji. Ti pa pobirajo svoje nauke zopet
od drugih učiteljev, in sicer si izbirajo učitelje edino
one, ki katoliško Cerkev sovražijo, ki zametujejo raz¬
odetje božje in naposled taje samega Boga, ali pa
zahtevajo vsaj svobodno vero.

Brez učiteljev torej ni mogoče biti. Zakaj so pa
šole? ljudske, srednje, visoke šole? Saj so v šolah
učitelji in učenci. Vse učitelje pa nadkriljuje katoliška
Cerkev, ki se peča z najvišimi, z večnimi vprašanji in
nam nanje odgovarja zanesljivo, nezmotljivo, da mo¬
remo biti popolnoma mirni in moremo brez skrbi po
njenem nauku uravnavati svoje življenje.

Da je Cerkev zares taka nezmotljiva učiteljica,
smo ravnokar znanstveno dokazali, ko smo razprav¬
ljali o Začetniku in začetku krščanstva, pa o katoliški
Cerkvi. Zato pa po pravici trdimo, da je beseda »svo¬
bodna misel" puhla, sama v sebi neresnična, nespa¬
metna, četudi za siromašnega človeka omamljiva in
zapeljiva.

57

d)  V Cerkvi je vrhoven glavar.

Naši nasprotniki, naj se imenujejo kakorkoli, po¬
sebno grozovito sovražijo papeže. O njih se vedno
trdi, da so si oblast pridobili z zvijačo in silo. Zato,
naj Ti, dragi mladenič, ne bo žal, da še o papežih kaj
več izpregovoriva.

Dokazano je že zgoraj, da je Gospod dal Petru
popolno oblast nad vso Cerkvijo. Kaj pa, ali naj ta
oblast s Petrom izgine, ali naj po njegovi smrti preide
na njegove naslednike?

Odgovor je lahek. Vrhovno poglavarstvo je dano
Petru zavoljo Cerkve, ne pa radi njegove osebe. Peter
je temelj, na katerem je Cerkev sezidana, Peter je vir
in središče cerkvene edinosti, Peter je pastir vse črede
Kristusove; ker pa Cerkev ne more biti brez temelja,
brez edinosti in brez pastirja, zato mora Petru dana
oblast trajati v Cerkvi tako dolgo, dokler mora trajati
Cerkev, namreč do konca sveta. Ta oblast mora torej
od Petra preiti na njegove postavne naslednike.

Po božjem pravu torej mora imeti Peter nasled¬
nike in Cerkev vrhovnega poglavarja. Kdo pa je ta
poglavar? Ta poglavar je rimski škof, ali pa ga ni.
Toda poglavar mora biti, torej je rimski škof; saj se
v Cerkvi ni nikoli drug smatral in priznal poglavarjem
vesoljne Cerkve, kakor rimski papež, in sicer zato, ker
je bil Peter v Rimu kot škof in vrhovni poglavar
Cerkve Jezusove in je kot tak umrl.

Da mora to biti res, nam dokaže sledeče dejstvo:
Rimski papež je bil vedno priznan kot središče kato¬
liške Cerkve, iz Rima je dobivala Cerkev ves svoj raz-
vitek in nikoli se ne more pokazati čas, ko bi bilo
drugače; to je bil pa rimski papež zato, ker je Peter

58

v Rimu kot vrhovni glavar živel in umrl, in so na¬
sledniki njegovo oblast podedovali. Kakor je torej
zgodovinsko dokazano in je verska resnica, da je bil
rimski papež zares kot naslednik Petra vedno glava
in središče katoliške Cerkve, mora ravnotako gotovo
in nepobitno resnično biti dejstvo, da je bil Peter v
Rimu, da je bil rimski škof in kot tak v Rimu umrl.

Peter je v Rimu bil in je v Rimu umrl. Tega
zgodovinskega dejstva ni do štirinajstega veka nihče
tajil, vsaj pismeno ne. Prvi je to storil krivoverec Mar-
zilij v 14. stoletju. Iz katerega razloga? Morda radi
znanstvenega prepričanja? Ne, ampak zato, da opra¬
viči boj cesarja Ludovika bavarskega zoper papeža
Janeza XXII. Kakšne dokaze ima za to drzno trditev?
On piše: „Iz svetega pisma se ne more zatrdno do¬
kazati, da bi bil Peter rimski škof, ali da bi bil kdaj
prišel v Rim.“ To je ves dokaz. To so pa vsi kato¬
liški možje sami vedeli že od začetka, pa se tudi niso
sklicavali na sveto pismo, ampak na druge mnogo¬
številne zgodovinske dokaze.

Za Marzilijem so hodili tudi protestantje, da bi
opravičili svoj izstop iz rimske Cerkve. Mnogo so se
prizadevali pobiti katoliško resnico. Toda ni se jim
posrečilo in dandanes je ne taji noben resen zgodo¬
vinar več, tako jasni in nepobitni so dokazi za dej¬
stvo, da je bil sv. Peter v Rimu in je tam kot glavar
katoliške Cerkve umrl. Tudi protestantovski učenjaki
sedaj to priznavajo, ker se jasni resnici ne morejo več
upirati.

Ker je pa Peter v Rimu umrl kot rimski škof in
vrhovni glavar vse Cerkve, je vso to oblast podedoval
njegov naslednik. In zares, ta vrhovna oblast se je
rimskim škofom vedno priznavala; nikdar in nikjer se

59

ni trdilo, da bi bil kak drug škof naslednik Petrov in
torej poglavar vse Cerkve.

Najstarejši spisi nam dokazujejo, da je Cerkev to
prednost oblasti vedno priznavala rimskim škofom. Že
sveti Ignacij, ki je umrl 1. 114. in je bil učenec apo¬
stolov, piše o rimski Cerkvi kot o predsednici kato¬
liške Cerkve. Kot o Cerkvi, s katero morajo radi moč¬
nejšega prvenstva soglašati vse druge cerkve, pa piše
sv. Jernej, ki je bil učenec sv. Polikarpa, učenca apo¬
stola Janeza, in je iz Azije prišel v Galijo, kjer je bil
škof v 2. stoletju.

Ne bom Ti našteval še drugih važnih dokazov;
naj Ti zadostuje, ako Ti povem, da so koj izpočetka
prihajali v Rim najbolj sloveči možje, da so se z rim¬
skim škofom posvetovali o veri in o drugih cerkvenih
zadevah. Naj imenujem sv. Polikarpa, sv. Ireneja, He-
gesipa, Abercija. Tudi vsi krivoverci so se prizadevali,
da bi jih priznala rimska Cerkev, znajoči, da so dru¬
gače izgubljeni; v Rimu so se obsodile krive vere;
rimske nauke in rimske določbe so sprejele vse cerkve,
tudi one, ki so se izpočetka branile; v Rimu so se
zatožili škofje, o katerih se je sumilo, da uče morda
krivo vero. Da, prvenstvo rimskih škofov potrjujejo
tudi razna nasprotovanja; prizadevanje nasprotnikov
vseh vekov zoper to prvenstvo dokazuje, da je res
obstojalo, da je bilo povsod priznano in uveljav¬
ljeno.

Pa ne le posamezne osebe so priznavale vrhovno
oblast in prvenstvo rimskih škofov, ampak tudi vsi
cerkveni zbori ; papeži so jih sklicali ali vsaj pritrdili
zborovanju; predsedniki zborov so bili papeževi od¬
poslanci; papeževe pouke so zbori sprejemali kot
zapovedi, kot pouke iz ust samega sv. Petra, kot ne-

60

zmotljive in za vse veljavne; sklepi zborov niso ob¬
veljali, dokler jih ni potrdil rimski škof.

Kajne, dokazov dovolj 1 Naj dodam še to, da
so si papeži vedno to oblast prisvajali, da so jo v vsej
Cerkvi izvrševali in jo branili zoper upornike.

Dragi mladenič, naj Ti zadostuje. Vsa zgodovina
potrjuje, kar Ti veruješ: da je po volji Kristusovi
rimski škof naslednik sv. Petra in vrhovni glavar svete
katoliške Cerkve. Rimski škof je skala, na katero je
sezidana Kristusova Cerkev; rimski škof ima ključe
nebeškega kraljestva na zemlji; rimski škof je pastir
črede Kristusove. Kdor se torej odtrga od rimskega
škofa, on ni več v Cerkvi Kristusovi, ki je nanj se¬
zidana; on ni več ud Cerkve, do katere ima ključe
rimski škof; on ni več v čredi Kristusovi, katero pase
rimski škof.

Ali boš sedaj razumel, kaj pomeni klic naših
svobodomiselnih naprednjakov, klic namreč, da „raz-
trgajmo rimske verige, da se otresemo rimskega jarma",
in kako hudobno, Bogu zoperno je zasramovanje
rimskih papežev! Tu veljajo besede: „Kdor vas za¬
ničuje, mene zaničuje!"

e)  Papež je nezmotljiv.

Tudi to resnico Ti moram nekoliko pojasniti;
saj se v nasprotnih listih in razpravah le prevečkrat
zasmehuje. Toda vedi, da to zasmehovanje ne temelji
na znanstvenih razlogih, ampak na nevednosti, ali pa
na zmotah; ker bi bilo zares neumno trditi, da je
papež nezmotljiv, ako se ne veruje, da je Kristus Sin
živega Boga in Cerkev božja ustanova.

Mi pa verujemo, da je papež nezmotljiv, in sicer
samo takrat, kadar kot vrhovni glavar za vso Cerkev

61

določuje in zapoveduje verske in nravne nauke. Ni
nezmotljiv, kadar bi kot učenjak napisal učeno knjigo;
nauki njegovi bi toliko veljali, kolikor bi veljali do¬
kazi. Bolj veljavno pa nastopi, kadar pridiguje, ker tu
nastopa kot škof in ima kot tak pravico in dolžnost
razlagati verske nauke. Še več veljave imajo njegovi
odgovori na razna vprašanja iz raznih cerkvenih po¬
krajin, ker v tem slučaju odgovarja on kot vrhovni
pastir. Še višjo veljavo pa imajo njegove okrožnice,
ki jih pošilja vesoljni Cerkvi; vendar pa tukaj ni ne¬
zmotljiv, razen kadar bi hotel z njimi kot vrhovni
pastir vsej Cerkvi verski ali nravni nauk predložiti in
vse obvezati, da ga morajo verovati. Sedaj točno veš,
kdaj je papež nezmotljiv. Kdor bi trdil, da je papež
nezmotljiv v tem zmislu, da ne bi mogel grešiti, bi
se osmešil in pokazal izredno nevednost.

Nezmotljivost je pa Gospod moral papežu dati.
Tako zahteva že naš razum. Kot vrhovni glavar mora
papež Cerkev čuvati in varovati posebno v tem oziru,
da Cerkev ohrani pravo vero in ne zabrede v zmote.
Tega pa ne bi mogel izpolnjevati, ako bi ne bil ne¬
zmotljiv. Pomisli, da bi papež vsej Cerkvi zaukazal ve¬
rovati zmoten nauk. Ako bi Cerkev verovala, zabredla
bi s papežem vred v zmoto in bila premagana; ako
pa ne bi hotela verovati, odcepila bi se od papeža in
uničena bi bila njena edinost in -podložnost pod pa¬
peža, kakor zahteva Kristus.

Isto sklepamo iz naloga Gospodovega, da ima
papež ključe nebeškega kraljestva, to je, da ima naj¬
višjo oblast učiti; take oblasti ni mogel Kristus po¬
deliti papežu, ako bi mu ne bil podelil daru nezmot¬
ljivosti, ker drugače bi mogel on kot najvišji učenik
vse nas zapeljati v zmoto. Tudi kot vrhovni pastir

62

črede Kristusove mora biti nezmotljiv; saj Kristus ne
more pripustiti, da njegov namestnik, katerega čreda
ubogati mora, ne bi črede hranil z zveličavno resnico,
ampak jo moril s strupom pogubnih zmot.

Kajne, ta razlaga je jasna. Cerkveni očetje in
pisatelji so papeževo nezmotljivost vedno priznavali
in učili, akoravno ne popolnoma jasno in izrecno.
Sv. Irenej zahteva, da morajo vse cerkve soglašati z
rimsko Cerkvijo, in trdi, da se v veri rimske Cerkve
popolnoma pokazuje vera apostolska. Ali ni s temi
besedami rečeno, da je rimska Cerkev nezmotljivo
pravilo vere? In ali ne trdi istega škof Ciprijan v
izjavi, da verolomstvo, to je razkol in krivovera, nima
pristopa v rimsko Cerkev? Sv. Avguštin piše, da „s
pismom papeža Inocencija je odstranjen vsak dvom.“
Tako cerkveni učitelji najstarejših časov.

Papeži so si sami prilastovali nezmotljivost, zato
niso dovoljevali, da se še razpravlja o resničnosti na¬
ukov, katere so oni končno razložili. Večkrat so se¬
stavili in zapovedali razne veroizpovedi in so obso¬
dili krivoverce s končno obsodbo, o kateri se ni smelo
več dvomiti. Zametovali so papeži trditve onih, ki so
začeli dvomiti o nezmotljivosti rimskega sedeža.

Nezmotljivost so pripisovali rimskemu sedežu
tudi vesoljni cerkveni zbori. Tako so škofje zaklicali
na zboru kalcedonskem, ko se jim je prečital verski
list papeža Leona: „Vsi tako verujemo, pravoverni

tako verujejo; naj se izobči, kdor veruje drugače;
po Leonu je govoril Peter."

Pa tudi vsa zgodovina devetnajstih vekov nas uči,
da se še noben papež ni zmotil. Dragi mladenič, ne
bom Te mučil in Ti navajal raznih ugovorov zoper
ta nauk. Ugovori so bili že večkrat jasno ovrženi;

63

nanje bi se mogel sklicevati le hudobnež, ki noče
verovati, ali pa kak nevednež, ki ne ve obsega cer¬
kvene nezmotljivosti.

Nezmotljivi pa niso verski odloki rimskih kon¬
gregacij, to je tistih odborov, kateri pomagajo papežu
v vseh njegovih poslih pri vladanju Cerkve. V neka¬
terih se izdajajo tudi verski odloki, in sicer navadno
z vednostjo in odobrenjem papeževim. Toda vkljub
temu ti odloki niso nezmotljivi, razen ako bi jih papež
slovesno prilastil sebi in jih razglasil kot svoje, saj
papež svoje osebne nezmotljivosti ne more na nobe¬
nega prenesti. Vendar pa imajo ti odloki izredno ve¬
ljavo, saj prihajajo od najvišjih cerkvenih oblasti, ka¬
terim smo dolžni pokorščino. Spoštljivo jih moramo
sprejeti in jim iz srca pritrditi. Ker pa niso nezmotljivi,
se ne zahteva zanje najbolj trdna vera; dosti je, da
se nauka, ki ga n. pr. tak zbor prepove, ne držimo,
dokler se morda bolj ne pojasni.

Toda zgodovina dokazuje, da se ti papeževi
odbori skoraj nikoli niso zmotili; to se je dogodilo
prav malokdaj; navadno so se ugovori pokazali kot
nepremišljeni in neosnovani.

Tudi posamezni škofje niso nezmotljivi; saj jih je
v teku zgodovine mnogo zabredlo v zmote in so celo
od Cerkve odpadli. Da se uresničijo obljube Kristu¬
sove in se vera ohrani nepokvarjena, zadostuje, da so
škofje nezmotljivi v skupnem nastopu. Akoravno pa
posamezni škofje niso nezmotljivi, so pa vendar edino
oni zakoniti in pravi učitelji in priče vere, ne v tem
zmislu, da bi verske nauke določevali, ampak v tem
zmislu, da že določene in izročene verske nauke va¬
rujejo. Saj so po svojem poklicu zavezani in po¬
oblaščeni, razširjevati in razlagati verske nauke, pa

64

paziti na to, da jih nihče ne pokvari. Zato se mora
pa o škofu držati, da uči in razlaga čisto versko res¬
nico in nauk škofov morajo verniki sprejemati kot ne¬
pokvarjen razodet nauk, dokler se ni jasno dokazalo,
da se škof moti. O tem pa ne morejo soditi verniki,
ampak le poglavarji škofovi. Odtod sledi, kako ve¬
ljavni so škofovi pastirski listi in kako močno greši
zoper pokorščino in spoštovanje do škofov, kdor se
lahkoumno ali zlobno škofovim naukom upira ali jih
celo zasmehuje. Ako pa škof le kot učenjak piše razne
knjige, tedaj njegove razprave veljajo le toliko, kolikor
veljajo njegovi dokazi; vsak učenjak mu sme prigo¬
varjati in ga pobijati, ako ima temeljite nasprotne do¬
kaze. Sicer pa velja opomin apostola Pavla: „Ubogajte
svoje poglavarje in bodite jim podložni; oni čujejo
kakor taki, ki bodo za vaše duše odgovor dajali, da
bodo to storili veselo, ne pa z zdihovanjem ; to namreč
bo za vas koristno/

Kako zanesljivo je torej učeništvo svete katoliške
Cerkve, ravnotako, kakor moramo želeti za večne
resnice, od katerih zavisi vaše časno in večno življenje.
V zanesljivi posesti resnice smo mirni. Zunaj katoliške
Cerkve ni nikjer take zanesljivosti, nikjer takega srčnega
miru in veselja. Kako bodo dosegli popolno gotovost,
ker se morejo sklicevati edino na človeški razum, o
katerem vsaka stran zgodovine dokazuje, da se moti.
Zato je zunaj Cerkve negotovost o teh vprašanjih o
Bogu, o večnosti, o pomenu življenja; zato klic, da
je vera svobodna, da naj veruje vsakdo, kar hoče.
To je obupen klici dokazujoč onemoglost človeško
in potrebo božjega razodetja.

Čitam o učenjaku, ki je bil v katoliški Cerkvi
rojen in izrejen. Ko je začel poučevati naravoslovne

65

znanosti, je vero izgubil. Kakor sam pripoveduje, se
je oklenil tistih učiteljev in naukov, ki so se proglašali
kot znanstveni; mislil je, sedaj sem spoznal resnico.
Toda v kratkem času se je od druge strani zopet
znanstveno dokazalo, da dotični nauki niso resnični,
ampak zmotni. Oklenil se je naš mož novih naukov
misleč, sedaj sem prišel do resnice. No, zopet se je
prevaril, ker dotične nauke so drugi pobijali in o njih
znanstveno dokazovali, da so napačni. Tako je naš
učeni mož hodil iz zmote v zmoto. Ves obupan se
spomni na katoliški katekizem, razmišljuje vse svoje
življenje, spozna staro resnico, izpreobrne se, gre k
izpovedi in k svetemu obhajilu, ter sedaj živi srečno
in mirno v posesti nezmotljive resnice, kakor jo uči
katoliška Cerkev.

f)  Svetniki v katoliški Cerkvi.

Naš Gospod je Cerkev zato ustanovil, da nas
posvečuje. Prepričani moramo biti, da Cerkev tudi
zares doseže ta namen. O, dragi mladenič, koliko ka¬
toličanov je svetih, koliko jih leta in leta ne stori no¬
benega smrtnega greha in žive vedno v ljubezni in
milosti božji. Potujoč po deželi sem spoznal, koliko
naših mater sveto živi, koliko mož ne greši smrtno,
koliko deklet se prizadeva za krščansko življenje, pa"
tudi poštenih mladeničev je vedno več! Ali si tudi Ti
v tem številu?

Kdor ima priložnost pogledati v življenje duhov¬
nov, v življenje redovnikov in redovnic, koliko sv. lju¬
bezni do Boga in do bližnjega bo tu našel, koliko
neomadeževanega devištva, koliko ponižnosti, pokor¬
ščine, gorečnosti, koliko strahu pred najmanjšim gre¬
hom, koliko vestnega izpolnjevanja vseh, tudi najbolj

5

Mladeničem.

66

težkih, najbolj odurnih dolžnosti! To ve edino oni,
ki ima vpogled v življenje duhovnov, redovnikov in
redovnic.

Toda ne samo navadna svetost je v katoliški
Cerkvi, v njej se najde pogostokrat tudi izredna juna¬
ška svetost. Ali mine kako leto, v katerem se v Rimu
ne bi proglasili novi svetniki? Letos so meseca majnika
proglasili svetnikom Klemena Hofbauerja, ki je umrl
na Dunaju in imajo njegovo truplo oo. redemptoristi,
kjer jaz večkrat mašujem.

Pomisli, da se pri proglaševanju novih svetnikov
ravna skrajno strogo in brezobzirno. Takorekoč sod-
nijsko se mora dokazati, da je dotični umrl v sluhu
svetosti, da se je odlikoval s čednostmi v junaški meri
in da je njegovo svetost Bog potrdil z nepobitnimi
čudeži.

Že papež Leo X. je dal v 16. veku stroge predpise,
kako naj se ravna pri raziskovanju, da li je pokojni
zares izredno sveto živel in zasluži biti postavljen na
oltarje. Predpise je še poostril in skrajno natančno
razvil sloveči papež Benedikt XIV. v 17. veku. Razisko¬
vanje traja več let, po 50, po 100 in še več let. Za¬
htevajo se junaške čednosti, pa tudi nepobitno doka¬
zani čudeži.

Ako so se na priprošnjo dotičnega pokojnika
zgodili čudeži, se mora trditi, da je Bog sam potrdil
njegovo svetost. Čudeži se strogo preiskujejo. Najpo-
prej se mora neovrgljivo dokazati, da se je dotično
dejanje zares zgodilo, potem pa se mora dokazati, da
presega ves naravni red in vse naravne moči. Sodijo
pa v tej zadevi učeni duhovniki in izurjeni zdravniki,
ki so veščaki v presojevanju bolezni. Mnenja se za¬
beležijo v zapisnik in pošljejo v Rim, kjer se vse zopet

67

strogo preišče in preudari. Poseben učenjak ima na¬
logo, da oporeka in da vse poišče, kar bi mogel upo¬
rabiti, da izpodbije zatrjevano svetost dotičnika; zato
traja razprava zopet leta in leta.

Kdor ne veruje, naj gre v Rim in pregleda za¬
pisnike preiskav. Tako sta storila dva Angleža za časa
kardinala Lambertina. Dvomila sta, da li se preiskave
vodijo dovolj vestno in točno. Kardinal jima da za¬
pisnike. Ko jih pregledata, pritrdita, da bi verovala
tudi onadva, ako se preiskovanja vselej tako vestno in
natančno vrše. In vendar, pravi kardinal, dotičen do¬
kaz ni bil zadosten za končno priznanje svetosti.

Kajne, dragi mladenič, kako ponosni smo lehko
na naše svetnike! Naj jih pokaže kaka druga Cerkev,
ki ni katoliška! Ne more jih. Imajo sicer Turki, Budisti
neko vrsto redovnikov, ki izredno strogo žive. Toda
to so le nakaze pravih svetnikov. To bo priznal vsa¬
kdo, kdor je videl turške derviše in njihove besne plese
z divjim skokom in krikom. Marsikateri Slovenec jih
je šel v Sarajevu gledat. In ti naj bi se primerjali z
našimi svetniki, s sv. Atanazijem, Benediktom Romu-
aldom, Frančiškom, Bonaventuro, Antonom, Bernar¬
dom, Dominikom, Alfonzom, Vincencom, s sveto Eli¬
zabeto, Kunigundo, Gertrudo, Mehtildo, Brigito in s
tisoč drugimi?

Priznati moramo, da v popisu nekaterih svetnikov
ni vse dokazano, da je marsikaj dostavila ljudska do¬
mišljija in se je marsikaj posnelo po nezanesljivih ljud¬
skih govoricah. No, takih zgodeb mi ne potrebujemo
v potrditev naših dokazov, nam zadostujejo svetniki,
katerih življenje je preiskano strogo znanstveno in ka¬
terih svetost je dokazana po najbolj strogem znanstve¬
nem preiskovanju. Takih imamo nepregledno četo,

5 *

68

imamo na tisoče tudi iz zadnjih časov vkljub zgoraj
kratko označeni strogi rimski preiskavi.

Tako se, dragi mladenič, katoliška Cerkev od¬
likuje nad vsemi drugimi cerkvami, ki ne morejo po¬
kazati nič podobnega, kaj šele enakega. Omenil sem
Ti pa svetnike zato, ker se svobodomiselci tudi vanje
zaletujejo, tudi iz njih norčujejo. Ker zgodbe nekaterih
svetnikov v resnici niso zanesljive, semtertja bajkam
podobne, pa vpijejo, da Cerkev svetnikov nima, da
so svetniki izmišljeni.

Še celo iz proglaševanja svetnikov se grdo nor¬
čujejo deloma iz hudobije, deloma iz nevednosti. Radi
kažejo na stroške, ki so potrebni za proglašenja, češ,
toliko se za koga plača, pa ga Rim svetnikom prišteje;
kakor da bi se za denar mogel kdorkoli prišteti med
svetnike. To bi bila grda goljufijal Pa temu ni tako.
Iz rečenega razvidiš, da svetnika ne napravi proglasitev,
ampak proglasitev le oznani, kako se je z nepobitnimi
dokazi, tudi po čudežih, po katerih govori sam Bog,
dognalo, da je dotičnik zares tako sveto živel, da je
pri Bogu v nebesih, se sme častiti kot svetnik in je nje¬
govo življenje posnemanja vredno. Stroški so ogromni,
ker je treba mnogo prič, mnogo sodnikov, mnogo
zdravnikov, mnogo spisov, mnogo potov, ker traja vse
mnogo let in se proglasitev vrši s posebnimi obredi
v bogato okrašeni in razsvetljeni cerkvi: za vse to
treba velikih vsot, katere mora plačati dotični red ali
dotična oseba, ki proglasitev želi.

g)  Čudeži v katoliški Cerkvi.

Dragi mladenič, ne ustraši se, ako Ti govorim o
čudežih in trdim, da je imela katoliška Cerkev vedno
dar čudežev in ga še ima. Svobodomislec se bo pri

69

tej trditvi zakrohotal in me prezirno čez ramo pogledal.
Vendar jaz ostanem pri svoji trditvi in jo hočem do¬
kazati.

O Gospodu sva že govorila, da se je skliceval
na čudeže v dokaz, da je Njegov nauk resničen in da
je On zares Sin živega Boga. Dar čudežev je pa tudi
svojimučencem obljubil, govoreč: „Kdor veruje v mene,
bo delal ravnotake čudeže, kakor jih delam jaz in on
bo delal še večje." Dar čudežev mora torej v Cerkvi
Jezusovi ostati do konca sveta. Ta dar je nepobiten
dokaz, da, božji dokaz za resničnost njenih naukov,
kakor je pomanjkanje čudežev pri krivovercih dokaz
njihove krive vere.

Ako govorim o čudežih, govorim samo o tak h,
ki so strogo znanstveno dokazani. Odbijam od sebe
vse nedokazane čudeže, še bolj vse zlagane čudeže.
Žalibog je bil v Cerkvi čas, ko so si nekateri čudeže
kar izmišljevali in jih po svoji domišljiji popisovali.
Papeži so zoper take lažnivce in goljufe strogo na¬
stopili; za take nesramne lažnike so glasno in neiz¬
prosno napovedali izobčenje iz Cerkve. Takih čudežev
nam ni treba, saj imamo obilico pravih, dokazanih.

Bog ni v Cerkvi čudežev nikdar delal za to, da
bi nasitil človeško radovednost, marveč iz svetega,
vzvišenega namena. Zato jih pa največkrat nahajamo
pri možeh, katere je božja previdnost določila, da so
na svoj čas imeli izredno velik vpliv.

Čudež jezikov o Binkoštih je pripeljal Cerkvi tri
tisoč, oni na tempeljnovih vratih pa dva tisoč ljudi;
svetel križ na nebu ob času cesarja Konstantina je
pospešil izpreobrnjenje vsega rimskega cesarstva;
čudež zoper Julijanovo namero sezidati jeruzalemski
tempelj je napotil v Cerkev mnogo judov in poganov.

70

Izreden je čudež v Tipazi. Hunerih je bil besen
arijanec. Na trgu mesta Tipaze je zapovedal stanovit¬
nim vernikom odsekati desno roko in izrezati jezik do
korenine. Toda, čuj, tudi brez jezika govore pohab¬
ljenci, kakor poprej. Nekateri so odpotovali v Cari¬
grad, kjer so živeli več let; mesto in cesarski dvor so
ta čudež vedno pred seboj imeli. Ta čudež nam iz¬
pričuje škof Viktor iz Vite, cesar Justinijan I., Eneja iz
Oaze, zgodovinar Frokopij iz Cezareje, Marcelin po¬
gan. Vsi so zanesljive priče. Anglikanec Gibbon se je
moral vdati sili izpričevanj in se je izpreobrnil.

Sv. Bernard je v 12. veku prepotoval vse nemške
dežele in naredil mnogoštevilnih čudežev; gledali so
jih tisoči, očividci so jih zapisali, pametno se utajiti
ne morejo. On je molil in vsi bogatini mesta Konstanc
so se odločili pridružiti se križarski vojski; slepemu
starcu je povrnil vid, deklici je ozdravil posušeno
roko, gluhomutastemu otroku je izprosil govorico; v
Doringenu je v enem dnevu ozdravil devet slepih, deset
gluhih in mutastih, osemnajst hromih in šepavih. Celo
protestant Luden mora priznati, da so se tedaj mnogi
čudni dogodki pripetili, o katerih so Bernardovi so-
vremeniki sodili, da so čudeži.

Čudež jezikov se je ponovil pri sv. Antonu Pa-
dovanskem, pri sv. Vincenciju Fereriju, pri sv. Frančišku
Ksaveriju in pri drugih. Iz službenih, izredno potrje¬
nih virov se ve, da je sv. Frančišek najbolj težke azij¬
ske jezike razumel, govoril in pisal, akoravno se jih
ni nikdar učil. Ozdravil je mnogo bolnikov, vzbudil
mnogo mrtvih, zapovedoval je viharjem in valovom,
pa so ga ubogali.

Zgoraj sem omenil znanstvenih raziskovanj o
življenju onih mož, o katerih se misli, da so svetniki,

71

in bi se to rado dokazalo dodobrega. Glej tu deluje,
poverjenstvo, o katerem sanjarijo neverniki in ga za¬
htevajo, da bi se čudež dokazal in bi tudi oni verovali.

Pomisli na brezštevilne čudeže v Lurdu, ki se
gode pred očmi tisočev vernih katoličanov, pred očmi
visoko izobraženih ljudi, pred očmi vernih in nevernih
zdravnikov, ki bolnike preiskujejo pred ozdravljenjem
in po ozdravljenju.

O, kako veliko je božje usmiljenje! Sedanji svet
zahteva, naj se dogodki strogo preiskujejo, in prav je
tako. In glej, božja previdnost je tem zahtevam ustregla
do pičice. Ozdravljenja sama so tako dokazana, da bolj
dovršeni dokazi niso več mogoči. Saj o njih pričujejo
stotine zdravnikov od leta do leta. Imajo svoje uradne
sobe v Lurdu in Parizu, kjer se dejstva preiskujejo.
Izpričujejo jih skoraj vsi zdravniki po Francoskem, ki
bolezni znanstveno opisujejo in povedo, da li so
ozdravljive ali ne, in ki po povrnitvi iz Lurda zopet
izpričujejo popolno ozdravljenje.

Kake so pa posledice tega raziskovanja ? Dejstva
se ne morejo tajiti. In zdravniki ? Nekateri so prepričani;
drugi hočejo dogodke opazovati, a ne izreči sodbe;
nekateri imajo predsodke, da čudeži niso mogoči, zato
o lurških še slišati nočejo; nekateri so kar divji in
togotni, ako o njih slišijo; nekateri so pa močno ga¬
njeni in ginjeni. Da, opaža se, da tudi zdravniki ne
prihajajo več samo kot radovedneži, samo kot možje
znanosti, ampak pogostokrat kot bolniki prosit zdravja
sebi, ženi, otrokom.

Nekateri zdravniki so napeli vse moči, da bi
utajili nadnaravnost lurških dogodkov. Posebno se je
potrudil dr. Dilery iz Liona, ki je v strastni knjižici
pobijal Lurd in nadnaravne lurške dogodke. In kaj se

72

zgodi? On sam je dokazal neresničnost svojih trditev:
umrl je klicajoč na pomoč ono isto nebeško Devico,
katero je tajil in grdil.

Res, nekatera ozdravljenja bi se mogla razlagati
naravno. Mislimo na razne živčne bolezni. Toda ali se
ozdravljajo samo živčne bolezni ? Ne, ampak ozdrav¬
ljajo se jetični, celijo se rane, celijo načete kosti, iz
ginja rak, in sicer hipoma, bliskoma, v trenotku. Naj
Ti povem dva posebna zgleda.

Mlad mož, Gargam iz Pariza, je bil železniški
uradnik. O Božiču 1. 1899. uraduje v zadnjem vozu
vlaka, hitečega proti Parizu. Vlak se ustavi, ne more
naprej; luč na zadnjem vozu ugasne. O tem času se
sliši žvižg brzovlaka, ki je po istem tiru drdral v Pariz.
Preden se Gargam dobro zave nevarnosti, zaleti se
brzovlak v njegov vlak.

Nesreča se brž razglasi po Parizu. Vse hiti na
kraj nesreče. Gargama dobe daleč proč od tira neza¬
vestnega ležati v snegu. Odnesejo ga v bolnišnico.
Zave se, toda več kosti ima zlomljenih. Začnejo ga
zdraviti. Kosti se zarasejo, rane se zacelijo, toda nje¬
govo telo je od pasa doli popolnoma neobčutno, ne
more govoriti, ne more jesti. Po cevi mu vlivajo hrano
v želodec, in sicer radi bolečin samo enkrat na dan.
Tako leži več tednov; bolezen ne prenehava, zdravniki
izpričujejo vedno poslabšanje in trdijo, da je mož ne¬
ozdravljiv, izgubljen.

Naš Gargam ima še mater živo, jako pobožno
ženo, Vsa žalostna ga obiskuje. Ona moli zanj. Gargam
pa ne moli nič; odkar je dovršil šole, nikoli več ni
šel v cerkev, tudi molitev je popolnoma opustil, še
Očenaš je pozabil. Ako mu mati o Bogu, o molitvi
kaj spomni, zagodrnja in noče nič slišat),

73

Čez pet ali šest mesecev opazi postrežnik, da so
noge Gargamove čudno rumene, hoče jih umiti, pa se
koža odlepi in iz nog priteče smradljiv gnoj. Noge
gnijo. Mož spozna, da zanj ni več rešitve. Želi umreti
doma, zapusti bolnišnico.

Fride mesec avgust. O vnebvzetju Marijinem se
odpelje v Lurd takozvani narodni vlak bolnikov. To
se zgodi vsako leto. Mnogo bolnikov se ozdravi. Mati
Gargamova moli in namigne sinu, naj bi se še on od¬
peljal v Lurd. Sin nekako privoli. Nesejo ga na vlak.
Gnoj njegovih nog razširja hud smrad; on leži na
blazini v vozu vlaka.

Zjutraj pridejo na kolodvor. Varih Gargamov ga
opozori na križ, ki se vrh Lurda na hribu lesketa. Gargam
se obrne proč, da ga ne bi videl. Peljejo ga koj k jami,
da se tam skoplje. Nič mu ne pomaga. Le srce se mu
pretrese, zdihuje in začne moliti: prvič po tolikih letih.

Proti večeru ga uvrste med bolnike pred rožen-
vensko cerkvijo. Ker je bolnikov preveč, pa se ne mo¬
rejo vsi iti kopat, razvrste se na velikem prostoru,
uredi se procesija z Najsvetejšim, ki se nese skozi
vrsto bolnikov in s katerim se vsak bolnik blagoslovi,
medtem pa ljudstvo glasno moli in zdihuje: Jezus,
Sin Davidov, usmili se ga, ozdravi ga!

Procesija se približuje Gargamu, ki na postelji leži.
Strašno mu je slabo; zdi se, da umira. Hočejo ga od¬
straniti, da se ne bi prestrašili sosednji bolniki, ko bi
umrl. Neka gospa prosi zanj, naj ostane, ako umrje,
ga bo pokrila, da smrti ne bo nihče opazil. Gargam
leži v nezavesti. Najsvetejše je že ob njegovi postelji,
on dobi blagoslov. Najsvetejše se nese naprej, Gargam
izpregleda, skoči kviško in hoče za njim. Ozdravljen
je. Mora pa nazaj v posteljo, ker nima obleke.

74

Ljudstvo zavpije in se k njemu drenja. Nesejo
ga k zdravnikom v njihovo uradno pisarno, toda kmalu
mora proč na svoje stanovanje, ker se je bati, da
ljudje vrat ne vlomijo. Oargamu se kupi obleka. On
lahko hodi, dobro govori in s tekom je. Ljudem pri¬
poveduje o vsej svoji nesreči; vse mora večkrat pri¬
povedovati do pozne noči. Nič ni izmučen. Pozno se
vleže spat.

Drugega dne vstane, prejme sv. zakramente in
gre k zdravnikom, ki ga preiščejo in potrdijo, da je
popolnoma zdrav. Vesel se Gargam vrne domov. Sedaj
pa prihaja vsako leto v Lurd ravno o Marijinem vnebo¬
vzetju, da se Mariji zahvali in pomaga bolnikom. Ves
dogodek je popisan v lurških letopisih, izpričan in
potrjen po zdravnikih.

Dragi mladenič, vprašam Te, ali se more dvomiti,
da bi to ozdravljenje ne bilo čudežno? Napol mrtvo
in gnilo telo je v trenotku popolnoma zdravo. In
sicer po blagoslovu z Najsvetejšim! Kdo je v hostiji?
Ali ne ravno isti Jezus, ki je živeč na zemlji s svojo
božjo močjo ozdravljal bolnike?

Čuj še o ozdravljevanju jetičnih. V gradu Ville-
pinte je zavetišče za jetične deklice. Bolnicam strežejo
sestre. Prostora je za 500 jetičnih. Sirote veliko trpe,
toda za smrt se prav lepo pripravljajo; umirajo vdane
v voljo božjo. Iz te bolnišnice se pelje vsako leto več
bolnic v Lurd. Celo leto se tega vesele, molijo in v
Marijo zaupajo. Pred seboj imam poročilo zdravnika
Boissarie, ki je vedno v Lurdu. Poročilo obsega leto
1896, 1897 in 1898. On pravi, da proučava te bolnice,
da jih vidi v Lurdu in v Parizu vpričo mnogih zdrav¬
nikov, ki preiskujejo najprej bolezen, potem pa res¬
ničnost ozdravljenja. On izpričuje:

75

Leta 1896. se je pripeljalo v Lurd 14 deklic, od
teh je hipoma ozdravelo 8; ozdravljenje je bilo po¬
polno in stalno, vse so dobile službe, kjer si služijo
kruh; od ostalih 6 so 4 kmalu umrle. Leta 1897. se
jih je pripeljalo v Lurd 20; od teh je v trenotku ozdra¬
velo 8 stalno in popolno, druge so kmalu umrle.
Leta 1898. jih je prišlo v Lurd 24; od teh je ozdra¬
velo ali zboljšanje čutilo 14; od teh je ostalo stalno
zdravih 10, druge 4 so zopet obolele, ostale neozdrav-
Ijenke so kmalu pomrle.

Od teh najbolj natanko omenim Julijano Foret.
Prišla je v Lurd I. 1896. Tega leta ni postala zdrava,
vrnila se je bolna nazaj. Gledala je tovarišice, kako
umirajo; čutila je, kako se smrt približuje tudi njej.
Večkrat je zdihnila: „0, ko bi mogla zopet v Lurd,
postala bi zdrava! 11

V tem stanju jo obišče mlad zdravnik iz Pariza;
spremljal ga je brat, ki je bil zemljemerec; oba sta bila
protestanta. Zdravnik je našo Julijano natančno izpra¬
ševal, je dolgo pri njej ostal in ji obljubil, da še pride.
Julijana se je čudila tej ljubeznivosti; v pismu do pri¬
jateljice je zapisala: „Obiskal me je pariški zdravnik,
ki vodi najdenišnico, jako me je zanimal. Veselim se
potovanja v Lurd; upam, da preblažena Devica po¬
kaže svojo moč in me reši bolezni. Nepopisno bi bila
žalostna, ko bi mi bolezen ostala. Toda rada bi žrtvo¬
vala zdravje in vse za izpreobrnjenje tega protestanta.“

Malo potem potuje Julijana z običnim narodnim
vlakom v Lurd. To je bilo 1. 1899. Ko je dobila blagoslov
z Najsvetejšim, se dvigne iz nosilnice popolnoma zdrava.

Ko je naš zdravnik o tem izvedel, je v avgustu
I. 1899. pisal: „Bil sem izredno ginjen, ko sem izvedel
za to res nenavadno, čudežno ozdravljenje in ko se

76

mi je sporočilo o občudovanja vredni požrtvovalnosti
te deklice, ki se je tikala mene in mojega brata. Upam,
da deklico skoraj vidim in se ji osebno zahvalim."

No, preblažena Devica se ni pustila prekositi. Ko
je bolnico ozdravila, ji je hotela izpolniti vse želje.
Zdravnik je vstopil v red redemptoristov, brat pa se
pripravlja, da se odpove protestantovskim zmotam.
Ozdravljenje in izpreobrnjenje je v očevidni zvezi in
vidno je tukaj roka božja. — Tako Boissarie.

To sem Ti napisal, dragi mladenič, da boš bolje
oborožen zoper kake napade od svobodomiselcev ali
naprednjakov. V listih in spisih se ne upajo pobijati
čudežev, da, še preiskovati jih nočejo, ampak le nor¬
čujejo se iz lurških sleparij. Kajne, norčevanje ni noben
dokaz! Seve, ko bi priznali čudež, morali bi svojo
svobodomiselnost zavreči in morali bi postati verni
kristjanje, zvesti otroci svete katoliške Cerkve. Tega
pa nočejo, zato se norčujejo.

h)  Razna očitanja katoliški Cerkvi.

Dragi mladenič, ne smem Ti zamolčati nekatera
očitanja, s katerimi se prizadevajo naši nasprotniki
katoliško Cerkev tako počrniti, da bi se vsakemu mo¬
rala gnusiti. S takimi očitanji so že mnogo uspehov
dosegli; zato jih vedno ponavljajo in kolikor mogoče
še povečavajo. Čuj nekatera teh očitanj.

1. Pogostokrat se čuje o temnem srednjem veku.
Pravijo, v srednjem veku je imela Cerkev izredno
velik vpliv, vendar je bil ta vek tako nasilen, neveden
in praznoveren, da zasluži ime temnega veka.

Ne tajimo, da je bilo v srednjem veku marsikaj
slabega in temnega, toda zgodovina nam pokazuje
tudi mnogo svetlih in sijajnih strani, Pomislimo na

77

umetnost! Kdaj so se zidale one cerkve, ki so na
vrhuncu stavbinske umetnosti ? V srednjem veku. Cerkve
niso bile prazne; krasili so jih izdelki drugih umetnosti.
V njih gledamo še dandanes, kako je cvetelo slikar¬
stvo, kiparstvo, rezbarstvo, livarstvo. In cerkvena glasba
onega časa? Bila je tako razvita, globoka in vzvišena,
da se hodimo sedaj k njej učit.

Povzdiguje se napredek in razsvetljenost naših
dni, da se bolj lahko prezira srednji vek in pokazuje
na nižine, v katerih je bila tedaj znanost, obrt in vse,
kar se tiče ugodnosti življenja. Toda, ali se napredek
našega časa ni razvil ravno iz srednjega veka? Komu
se moramo zahvaliti za kulturo in izoliko naših dni,
ako ne ravno katoliškemu srednjemu veku? Saj je tedaj
začetek tiskarske umetnosti, tedaj so se prepisavala in
proučavala vzorna dela Grkov in Rimljanov, tedaj so
se ustanavljale sloveče visoke šole, tedaj se je odkrila
tudi Amerika. In modroslovje? Doseglo je svoj vrhunec,
še sedaj se od njega učimo, v njegovi luči tudi sedaj
najbolje umevamo vse pojave v prirodi, kakor jih na¬
predek pred nami razgrinja. Da, lahko vprašamo, ali
ni ravno srednji vek podal prvih klic za iznajdbe in
za odkritja naših dni? Ali niso današnji učenjaki učenci
mož srednjega veka?

In nazadnje, kdaj je bilo ljudstvo bolj zadovoljno
in srečno, sedaj ali v temnem srednjem veku ? V sred¬
njem veku, ko je imel rokodelec zlate čase, ko je bil
meščan zares premožen, ko je bil kmet zadovoljen,
ali sedaj, ko so naše družabne razmere tako tužne in
žalostne, sedaj, ko propada rokodelec, kmet in meščan,
in se množi število tovarniških sužnjev?

Vir očitanj o temnem srednjem veku so luteranci,
ker so srednji vek nad vso mero in po krivici tako

78

grajali in črnili, da bi oprali sebe in opravičili svoj od¬
pad od katoliške Cerkve. Iz teh motnih virov pa zaje¬
majo naši napredni svobodomiselci.

2. Zoper Cerkev se sklicujejo nasprotniki na črni
vek, namreč na deseti vek. Res, ob koncu devetega
stoletja so nenavadno žalostni časi nastopili za Cerkev
in državo. Izumrli so vladarji iz rodovine Karola Veli¬
kega; razne sovražne drhali so napadale cesarstvo od
severa, juga in izhoda, povsod so ropale in pustošile,
pa požigale cerkve in samostane; vitezi so si šiloma
in z ropom pomnoževali moč in bogastvo. V teh okol-
nostih so prav hudo trpele razne dežele, največ pa
Rim, in zaradi Rima Cerkev sama.

V Rimu so se za premoč in nadvlado borile tri
divje stranke. Posebno grofje toskanski so napenjali vso
moč, da bi si osvojili papeževo državo in z njo po-
voljno razpolagali. Šiloma so vrivali papeže iz svojih
privržencev ne glede na to, da li so vredni tolike časti.

Zlo je neizmerno naraslo, ko so nekatere hudobne
ženske dobile moč v svoje roke. Bile so to Teodora
starejša in njeni hčeri Teodora in Marocija. Spravljale
so na prestol sv. Petra svoje ljubljence, da, ena je
spravila celo svojega sina. Zato so pa ti časi nekako
najbolj tužni od vseh, kar jih je doživela Cerkev.

Z orožjem so si te ženske vzdržale moč celo
polovico desetega veka. Po tem potu so zasedli rimsko
stolico ne posebno vredni papeži Sergij III., Janez X.,
Janez XI., Janez XII., Benedikt IX. Šele 1. 999. je po¬
stal papežem prvi francoski papež Silvester 11. mož
vreden in visoko učen. Za vlade teh žensk in papežev je
propadlo duhovništvo rimsko in podivjalo tudi ljudstvo.

Ravnokar opisane okolnosti so luteranci zlorabljali
za udarce na katoliško Cerkev; svoje trditve zoper

79

Cerkev so zajemali iz motnih virov, ki so nezanes¬
ljivi, ker so zabeležili vsako govorico, ki so jo stranke
ena proti drugi raznašale ne meneč se, da li je resnična,
ali je samo grdo opravljanje in obrekovanje. Posebno
o papežih so se širile najbolj pohujšljive in nesramne
stvari; saj so take pripovedke nasprotnikom prav dobro
služile in še služijo, da opravičijo svoj odpor proti Cerkvi.

Mi rečemo, da so bili ti časi res prežalostni,
vendar pa ne celo tako, kakor se je pisalo in se deloma
še piše. Že to nas tolaži, da stanje katoliške Cerkve
po raznih deželah ni bilo tako tužno, kakor v Italiji.
Na Francoskem je procvital sloveči samostan—Clugny
ter blagoslov svoj širil po vsej Evropi; več evropskih
narodov se je izpreobrnilo ravno tega stoletja; tudi
svetnikov se mu ne manjka. Da, celo znanost se je
ravno v teh časih nepričakovano dvignila, kot nam
pričujejo imena Lanfrank, Anzelm, Notker, Bruno,
Peter Damjanski.

Svetle strani tega črnega veka so nam po novih,
šele v zadnjih časih najdenih virih pokazali razni učeni
možje, in sicer ne le katoliški: Damberger, Hergenrother,
Alzog, Gfrorer in drugi, ampak tudi protestanovski:
Pertz, Ranke, \Vattenbach. Velike zasluge ima tudi pa¬
pež Leo XIII., ki je vatikansko knjižnico odprl vsem
zgodovinarjem, naj le v njej preiskujejo zgodovino
prejšnjih vekov, rekoč: „Kar se* je zgodilo, naj se le
izve vse, kakor je resnično, ker resnica še ni nikdar
škodovala katoliški Cerkvi, ampak ji vsekdar le kori¬
stila." Zares, zgodovina ji še vedno dokazala, da
Cerkev vodi in varuje in brani Bog.

3. Toda sliši se vedno očitanje, da je bilo mnogo
nevrednih, hudobnih, razuzdanih papežev v Cerkvi.
Dragi mladenič, čuj odgovor na to očitanje.

80

Ta očitanja pohajajo od protestantov. Na čelu
obrekovalcev je Luter sam; učenci njegovi ga posne¬
majo ; v nasprotniških listih 'kar mrgoli bajk in naj-
gnusnejših pravljic o papežih. Te bajke in pravljice
se vedno iznova prežvekujejo, akoravno je že sto in
stokrat zgodovinsko dokazano, da je vse to deloma
izmišljeno, deloma presukano in pregnano. No, pa
zagrizeni protestant Davisšon je preiskoval zgodovino
papežev in našel je samo 28 slabih papežev, med ka¬
terimi jih ožigosa 7 kot slabe samo zato, ker so bili
do protestantov ostri; ostane jih torej le še 21.

Imamo pa dosedaj že 260 papežev; od njih je
46 svojo kri prelilo za sveto vero; 75 je prištetih
svetnikom, skoraj vsi so se odlikovali po čednosti in
znanosti. Nekateri hočejo slabim papežem prištevati
tudi Gregorija VII, Inocencija III., Gregorija IX., Bo¬
nifacija Vlil., Leona X., Siksta V., ko vendar vsak res¬
nicoljuben zgodovinar z navdušenjem govori o veli¬
čini njihovega duha, o plemenitosti njihovega srca, o
njihovi modrosti in odločnosti.

Najslabši papeži so bili Štefan VI., osemnajstletni
Benedikt IX. in Aleksander VI.; nevredni bi bili tudi
Sergij lil., Janez X. in Janez XII. in še kateri drugi,
katere za to čast ni poklical Bog, ampak so jih vrinile
zgoraj imenovane divje stranke.

Sloveči Hettinger piše: „Na rimskem prestolu je
mnogo manj mehkužnežev, kakor na svetskih prestolih;
pri marsikaterem se njegovi pogreški edino zato do¬
zdevajo veliki, ker so bili papeži.“ Da, noben prestol
ne more pokazati na tolike vrste velikih vladarjev,
kakor rimski. Marsikateri teh slabih papežev bi se bil
odlikoval kot sveten vladar, ki se pa kot papež ni
mogel držati na višini poklica. Celo protestant Pretz

81

piše: „Najboljša obramba papežev je odkritje njiho¬
vega bitja."

Kar pa je treba posebno poudarjati, tudi nobeden
najslabših papežev ni nikdar učil, kar bi bilo proti
sveti veri. Bog je pripustil njih slabo življenje, a ni
pripustil, da bi se bila po njih Cerkev motila.

4. Trdi se tudi, da so katoličani zaostali za drugo-
verniki, da niso na vrhuncu časa. Ali je to res! Poglejva!

Nekateri pravijo, da nazadnjaštvo katoliške Cerkve
dokazuje že nizek rod njenih duhovnikov. No, to ni
popolnoma res. Saj so duhovni tudi iz najboljših, naj¬
bolj starih in slavnih rodovin, kar nam dokazuje Češka,
Ogrska, Nemška; saj so bili duhovni celo iz kraljev¬
skih rodbin; ali ni še sedaj princ Maks iz kraljeve
rodovine saške ?

Res pa je, da so katoliški duhovni večinoma si¬
novi siromašnih nižjih slojev, sinovi kmetov, roko¬
delcev, obrtnikov, delavcev. Ali je pa to v Cerkvi na
škodo in sramoto? Saj si je že Kristus sam za na¬
slednike odbral galilejske ribiče, odbil pa bogatega
mladeniča. Katoliško duhovno pastirstvo zahteva samo-
zataje, požrtvovalnosti, junaštva, trdega dela in težkega
trpljenja. Za tako delo ni sposoben slab, mehkužen
mož, ampak sin delavskih, nepokvarjenih, trpljenja va¬
jenih staršev. Kristus sam se je rodil v hiši tesarja
Jožefa. Katoliška Cerkev je in mora ostati ljudska Cerkev,
ne pa Cerkev mogočnjakov. Ker je ona Cerkev ljudstva,
ker se je siromašni sloji najrajši oklepajo, ker so njeni
služabniki sinovi ljudstva, že s tem dokazuje, da je
prava Cerkev, Cerkev nazareškega tesarja, Božja Cerkev.

Drugi zopet trdijo, da je Cerkev manj vredna
glede na znanstveni napredek, ker v znanostih bi bili
katoličani zaostali.

Mladeničem.

6

82

Ko bi bilo to očitanje resnično, kar pa ni, ne
bi bilo zoper resničnost in zoper Božjo ustanovitev
Cerkve. Kristus ni nikdar blagroval prevzetnih farizejev,
nikoli ni za svoje učence in vernike kot pogojo za¬
hteval visokošolske izolike ali znanstvenih raziskovanj:
ampak Božja modrost odbira navadno to, kar je nizko
in preprosto, da osramoti modrijane in ošabneže. Sveta
niso izpreobrnili sloveči modrijani in govorniki, ampak
po preprostih ribičih je Bog osramotil modrost in na¬
videzno učenost sveta.

Toda ni res, da bi bila Cerkev znanstveno za¬
ostala za današnjim napredkom, da bi bila nazadnjaška
in da bi ljudi poneumnjevala. Ali ni ravno katoliška
Cerkev vzgojila vseh narodov v Evropi, da so v iz¬
obrazbi prvi in voditelji drugih narodov? To se ne
da tajiti, saj tako uči zgodovina, pripovedujejo krasne
stavbe cerkvene, mestne in graščinske, oznanjajo vi¬
soke šole in prebogate knjižnice.

Pa tudi sedaj neguje Cerkev znanosti in umet¬
nosti. Ali ne ustanavlja vedno novih šol, ali ne po¬
učuje ljudstva? Kako spodbujajo tudi pape živ svojih
okrožnicah, naj se negujejo veda in umetnost! Ne
manjka se katoliških učenjakov in znanstvenih razisko¬
valcev v vseh strokah človeškega znanja.

Le glede na en napredek je katoliška Cerkev za¬
ostala: ne napreduje na potu od resnice v zmoto. Na
to pot ne morejo katoliški učenjaki. Luč katoliške res¬
nice jim sveti, kakor sveti zvezda danica mornarjem,
da ne zaidejo ; zato gredo pa le po enem potu naprej,
izogibajo pa se onih poti, ki se oddaljujejo od pra¬
vega. Bi bil li to pravi napredek? Kaj še! To bi bilo
nazadovanje, bila bi smrt našega duha, ki le po res¬
nici hrepeni, po čisti in popolni resnici, da jo najde,

83

da jo poseduje in se vedno bolj vanjo poglobuje.-
Ako se pa napolni z zmoto, je to zanj največja ne¬
sreča, da, prava smrt. Koliki obupujejo, da bi mogli
resnico najti. Eden njihovih prvakov obupno kliče:
„Človeško življenje je nespamet; ko bi le vedeli, zakaj
smo na svetu?" Modrijan Schoppenhauer trdi o ve¬
likem modrijanu Hegelu „da je nemško znanost, nemško
ljudstvo in nemške učenjake trideset let vodil za nos."
Zopet drugi eden drugemu očitajo, da uče „nezmisel“.
Da so katoličani tukaj „manj vredni" in „so zaostali",
kajne, to jim je na čast.

5. Naj omenim še eno prav pogosto očitanje.
Nasprotniki trdijo vedno in vedno, da je katoliška
Cerkev vzrok, da propadajo katoliške države in kato¬
liški narodi. V dokaz kažejo s prstom na prežalostne
razmere v katoliški Italiji in Španiji in poveličujejo
mogočnost protestantovske Nemčije, Anglije, Amerike.
Koj bova na to odgovorila?

To ni res. Prašam, kdaj so bile na vrhuncu
moči blagostanja in slave Avstrija, Nemčija, Francoska?
Ali ne ravno tedaj, ko so bile verne, katoliške? Za
Ludovika XIV. je bila Francoska najmočnejša država
sveta. Dokler je bila Nemčija katoliška, je imela tako
veljavo in tako močan in obsežen vpliv, da je da¬
našnja Nemčija daleč za njo. Pregovor: „Ponosen
kakor Španec" je nastal ob času; ko je bila Španska
katoliška in je bila tako mogočna, da v njenih deželah
solnce ni nikdar zašlo.

Spomni se na Paraguay, pa boš videl, koliko
blagoslovljen je rod, pri katerem se snujejo postave
po katoliških načelih, po načelih katoliške pravičnosti,
kjer si v prospeh narodov podajata roko Cerkev in
država. Paraguay so utemeljili jezuitje, ki so v južni

6 *

84

Ameriki divje Indijane izpreobrnili, vzgojili in učili. Za¬
snovali so krščansko državo, vodili ljudstvo kakor
dobri očetje; ljudstvo jih je spoštovalo in ljubilo, kakor
sin ljubi in spoštuje svojega očeta. Zgodovinarji trdijo,
da ni bilo nikjer ljudstva tako srečnega, zadovoljnega
in nedolžnega, kakor v tej deželi.

In katera država je danes prva na svetu? Ali ne
katoliška Belgija, ki ima že 25let katoliško vlado? Trgo¬
vina se je močno pomnožila, obrt je tako napredoval,
da je Belgija v tem oziru v vrsti najbolj imenitnih držav.

Laška in Španska sta s svoje višine padle, Fran¬
coska pa pada sedaj ravno zato, ker so zavrgle blago¬
dejni vpliv katoliške Cerkve. Cerkvi sovražne sile so
ljudstvu izpodkopale vero in čednost, zadržavale so
prave katoličane od vlade in urejevale politiko, in
trgovino, obrt in vse ostalo po načelih brez Boga,
da, tudi proti Bogu: nastal je nered, padala je moč
vlade, siromaštvo se je razširjalo in sedaj se je začelo
vpiti in se še vpije, da je tega kriva katoliška Cerkev.
Ne, ni tega kriva katoliška Cerkev, pač pa so krivi
judovski in drugi prostozidarji, ki po svoje gospo¬
dujejo in vladajo na Španskem, Laškem in Francoskem
in so te dežele porinili v sedanjo bedo. Pri nas pa
slabe moč države, pa tudi njeno blagostanje, njeno
kupčijo in obrtnijo s tem, da hujskajo narod zoper
narod, da preprečujejo sporazumljenje in onemogoču-
jejo obče koristno delo po zbornicah.

i)  Cerkev v naših dneh.

Dragi mladenič, dandanes se govori o odpadu
od vere in o pokvarjenosti sveta in o preganjanju, ka¬
tero trpi katoliška Cerkev. Malodušni in maloverni ka¬
toličani zdihujejo, tarnajo in se boje. Kaj pa midva?

85

Res, Cerkev se tlači, preganja; vera se zametuje;
skriti in odkriti sovražniki vsake vere, posebno kato¬
liške, se množe. Papeže so oropali tisočletne posesti.
Za državnike krščanstvo skoraj več ne obstoji. Na vi¬
sokih šolah se uči, da ni Boga, da ni neumrjočnosti,
da ni odgovornosti po smrti. Cerkvi se hoče vzeti
tudi šola, tudi družina, celo mrliči z zahtevo, naj bi se se¬
žigali. Svobodno se grde cerkvene naprave. Katoliški
učenjaki se prezirajo in grde, učenjakom in nravnim
značajem se prišteva še tak butec, ako le proti Cerkvi
govori in grmi. Katoliških držav skoraj nobene več ni.

To so zares žalostne razmere naših dni; toda
mnogo je pa tudi veselega in tolažljivega. Res, Cerkev
je vojskujoča Cerkev, boj ne bo nikdar prenehal, ker
tudi hudobija ne preneha. Vendar pa se že sedaj čuti,
da katoliška Cerkev zmaguje. Poglejva!

1. Taji se osebni Bog, nevera se razširja, saj je
v vseh državah proglašena svoboda govora in tiska.
Kajne, groza Te sprehaja, ko vidiš, kako države do¬
puščajo vojsko zoper Boga, kako dajejo prostosti laži,
zmoti in hudobiji, da se more svobodno razširjevati.
No, združujejo se pa tudi verniki, da obranijo svojo
edino resnično vero in krščansko življenje po verskih
naukih.

Neveri nasproti se javno in glasno izpričuje vera
v Marijo Mater ^božjo, v Jezusa-Sina živega Boga in
v sveti Zakrament. Kako naglo se širijo Marijine družbe,
kako vedno bolj slovesne so procesije z Najsvetejšim,
kako praznični so časi celodnevnega češčenja presve¬
tega Rešnjega Telesa! To gibanje raste in že prekaša
pobožnosti poprejšnjih časov.

Množe se pa tudi listi, ki vero branijo in so
urejevani v luči verskih naukov. Kako je razširjen

86

naš Bogoljub, naš Domoljub, naš Slovenec! Povsod
se oglašajo katoliški učenjaki, ki nevero pobijajo z
besedo in s peresom. Spomnim Te, dragi mladenič,
na katoliške shode, na sestanke v počeščenje svetega
Rešnjega Telesa: kako prepričevalni govori iz ust
duhovnov in iz ust svetovnjakov, in to po največjih
mestih v Rimu, v Jeruzalemu, v Metzu, v Londonu,
v Kolinu.

2. Ne moremo tajiti, da je vsako leto precej od¬
padnikov od katoliške Cerkve. Pri nas jih mnogo ni,
ki bi odpadli javno in se izbrisali iz Cerkve ; vendar
pa svobodomiselci na to delajo; nekateri že nosijo
znake odpada in druge k odpadu vabijo. Precejšnje
je število naših izobražencev, ki so vero zavrgli in
so v srcu že davno odpadli od Cerkve; le očitno še
niso izstopili iz nje, nazunaj so še njeni udje.

Toda, namesto odpadnikov prihajajo drugi v
katoliško Cerkev; k njej se povračajo razkolniki in
krivoverci, v njeno naročje hite tudi množice poganov.
Ne, katoliška Cerkev ni „posušeno, strohnelo drevo,
katero bo vihar kmalu podrl", kakor kriče posebno
odpadniki, ampak je polna življenja, polna mladostnih
moči. To nam dokazuje nanovo prebujeno življenje
med katoličani, javno in zasebno. Ali nimamo pri nas
vedno več izobraženih mladih mož, odvetnikov, zdrav¬
nikov in profesorjev, ki svojo vero očitno izpričujejo?
Ali ni vedno več mož meščanskega, kmečkega in de¬
lavskega stanu, kijse zbirajo pod zastavo krščanske
omike’?g Ali nij^tudi vedno več čilih mladeničev, ki
povsod naglašujejo svoje versko prepričanje? Pred
leti tega ni bilo. In tako gibanje je po vsem svetu.

Da, namesto odpadnikov dobiva Cerkev vedno
novih udov. Poglejmo v dežele, kjer žive še pogani

87

ali razkolniki in krivoverci. V teh misijonsko deluje
okoli 70.000 oseb obojega spola. V 19. veku je nad
200 misijonarjev umrlo mučeniške smrti; koliki pa so
umrli junaške smrti vsled trudov, naporov in pomanj¬
kanja ! Nikdar se ni toliko poganov in drugih izpre-
obrnilo, kakor v naših časih. Papež Leon XIII. je v
misijonskih pokrajinah ustanovil nad 200 novih škofij.
O neki priliki je veselo vzkliknil: „Ne manjka mi to¬
lažbe; celi rodovi so se vrnili v naročje svete Cerkve."
Windhorst, pokojni vodja nemških katoličanov, je ra¬
dostno zaklical: „Resnično, prava radost in pravi užitek
je, biti katoličan."

V Londonu prestopi v katoliško Cerkev vsako
leto po dva do tritisoč anglikancev. Leta 1829. je bilo
na Angleškem komaj sto tisoč katoličanov; ni še sto
let, ko se je v Londonu porušila edina katoliška cerkev ;
sveta oblačila so se pometala na kup in med veselim
vzklikom ljudstva zažgala. Kaj pa dandanes ? V Lon¬
donu je stointrideset katoliških Cerkva in kapel, kato¬
ličanov pa je na Angleškem poldrugi milijon. Pre¬
stopajo pa h katoliški Cerkvi najbolj odlične osebe,
osebe iz najboljših stanov; nad 300 katoličanov ima
prav velevažne državne službe.

Vesela poročila prihajajo iz Amerike in Avstralije,
tudi iz Danskega in iz Nemške. — V severni Ameriki
je bilo izpočetka komaj osemnajsttisoč katoličanov;
sedaj jih je v samem New-Yorku en milijon dvesto-
tisoč in v vseh državah nad dvajset milijonov. Pred
70 leti je bilo v Avstraliji šest katoliških duhovnov;
sedaj je šest nadškofov, sedemnajst škofov, osemnajst
apostolskih vikarjev, blizu osemsto duhovnov in nad
stodvajsettisoč katoličanov. — Na Nemškem se je v
zadnjih letih povrnilo v katoliško Cerkev sedemnajst

88

oseb iz vladajočih družin, okoli stodvajset pa iz ple-
menitaških rodovin. Prestopi se vrše iz plemenitih,
svetih nagibov: saj se v luteranstvu bolj ugodno živi,
katoliška Cerkev zahteva od vernikov mnogo žrtev,
mnogo zatajevanja in jim nalaga težkih dolžnosti. Da,
zaradi prestopa v katoliško Cerkev so dotični navadno
zaničevani, preganjani in obrekovani, večkrat izgube
svoje službe in vse svoje premoženje. Koliko mla¬
dostnega življenja je torej v katoliški Cerkvi!

3. Papežem so se v zadnjih letih prizadele velike
bridkosti. Toda sedaj se zbirajo okoli papežev verniki
vedno bolj tesno. Morda se edinost Cerkve še nikdar
ni pokazala tako očitno, kakor naše dni.

Oropali so papeža njegovih dežela: pa glej, po
vsem svetu se zbirajo milodari za papeža, da se mu
omogoči vladanje vesoljne Cerkve. Ako praznuje papež
kak spominski dan, koliko sočutja po vseh delih sveta:
pošiljajo se papežu pisma in brzojavke, razveseljujejo
in tolažijo ga romarji, in sicer mnogoštevilni od vseh
krajev, vseh stanov, vseh narodov in jezikov. V Rimu
pred sv. očetom se čutijo vsi kot ena družina, zbrana
ginjenega srca okoli svojega očeta. O koliko slavlje
leta 1903., ko je papež Leo XIII. obhajal petindvajset¬
letnico, odkar je zasedel prestol sv. Petra! Slovesnosti
v cerkvi sv. Petra se je udeležilo blizu sedemdeset-
tisoč vernikov, ki so navdušeni in do solza ganjeni
pozdravljali sivega starčka.

Ravno ta edinost med katoličani in ljubezen do
papeža je značilna za naše čase, na njej temelji moč
in velikost Cerkve, pa se na celem svetu ne more
najti nič sličnega. Ako so verniki in duhovni združeni
s škofi, škofje pa s papežem, je Cerkev nepremagljiva,
vrata peklenska je ne premorejo in kakor pravi lu-

89

teranski zgodovinar Leo „najboIj mogočni nasilniki
so proti Cerkvi le kakor onemogli dečki." Da, vla¬
darji, katerih prestol čuva na stotisoče bajonetov,
trepetajo; papež pa gleda mirno v prihodnjost, ako-
ravno nima bajonetov, ampak se opira edino le na
Boga in Njegovo previdnost.

4. Zadnja leta so se kaj nevarni nauki začeli ši¬
riti po katoliških šolah in med katoliškim ljudstvom.
Zajedali so se med ljudstvo posebno na Francoskem,
Nemškem in Laškem. Mi Slovenci se jih nismo navzeli,
le semtertja se je čula ali zapisala kaka dvomljiva in
sumljiva trditev. Drugod so jih pa razširjevali po
knjigah in po visokih šolah celo učeni duhovni.

Papež opazijo nevarnost, pa tudi dolžnost, va¬
rovati čist nauk Jezusov in odbiti od Cerkve vsako
zmoto. In zares, papež Pij X. razglasijo in pojasnijo
zmote, obsodijo in prepovedo ter odredijo najbolj
stroge kazni vsakemu, ki se ne bi hotel pokoriti. O,
kako je po svetu zašumelo, pričakovali so odpadov
od Cerkve, bali se za obstanek Cerkve! Maloverneži!
Verniki in duhovni so se pokorili nezmotljivemu uči¬
telju, učeni duhovni so zmote dokazovali in le ne¬
znatno število duhovnov je odpadlo, in so bili izob¬
čeni iz Cerkve. Sedaj je vse mirno, zmota je prema¬
gana, resnica zopet uveljavljena. Koliko nepremegljivo
moč ima beseda papeževa, beseda namestnika Jezu¬
sovega!

5. Kaj pa življenje poveri?  Napreduje, dviga se,
in sicer hitro. Zidajo se nove cerkve, popravljajo in
primerno lepšajo se stare, bolj pogosto se prejemajo
sv. zakramenti, cerkveni redi imajo večinoma dovolj
prosivcev za sprejem, bratovščine se množe. Osebe
iz najvišjih rodovin stopajo v duhovski ali redovniški

90

stan. Ne manjka se oseb, ki se odlikujejo z junaškimi
čednostmi in zares sveto žive. Veliko oseb iz 19. veka
se je že prištelo blaženim ali svetnikom; okoli sedemdeset
jih pa je, za katere se še sedaj vrše preiskovanja v Rimu.

In koliko več se moli sedaj, ko nekdaj. Pomi¬
slimo na pobožnosti mesca majnika in oktobra na čast
Matere božje, pobožnosti na čast sv. Rešnjega Telesa
in presv. Srca Jezusovega, pomislimo na pogoste mi¬
sijone in duhovske vaje.

Tudi za siromake se zmeraj bolj skrbi in za za¬
nemarjene otroke, moč ljubezni do bližnjega je v
naših dneh močna in silna kakor nekdaj.

6. Države so sicer Cerkvi sovražne; razglasile
so se kot brezverske, kot take, ki nobene vere ne
ščitijo, ampak jim je vsaka vera enako opravičena.
Cerkev držav ne potrebuje. Zgodovina kaže, da je
Cerkev svoj blagodejni vpliv razširjevaia najbolj tedaj,
ko se je oprostila državnih okov. Cerkev pač želi
državne pomoči, in najlepše bi bilo ko bi Cerkev in
država delali složno za korist narodov; toda zgodo¬
vina kaže, da so države Cerkev koj zlorabljevale za
svoje ljudstvu ne ravno koristne namene, kar je tudi
Cerkvi škodovalo.

Cerkev je duhovna oblast, dela edino s prepri¬
čanjem in zase ničesar ne zahteva razen prostosti,
da more svobodno delati po svojem od Boga danem
poklicu. Cerkev je kraljestvo božje na zemlji; Bog je
močan dovolj, da jo brani in razširja, kakor je Nje¬
govim skrivnostnim načrtom in namenom primerno.

Vidiš, dragi mladenič, kako veličanstvena lepa
in nepremagljivo mogočna je Tvoja Mati, sveta kato¬
liška Cerkev! Ti si ponosen nanjo, nikoli in nikdar
ji ne bodi v sramoto!

91

4. Evangeljske knjige.

Najbolj važne nauke o Gospodu Jezusu in o
katoliški Cerkvi sva vzela iz evangelijev. Sedaj še
vprašanje: ali se tem knjigam sme verjeti? Nasprot¬
nike te knjige neznansko pečejo, in jih zametujejo.
Trdijo, da so nastale šele v 2. stoletju; do tedaj je pa
ljudska domišljija Jezusovemu življenju dodala marsikaj
čudežnega in po teh govoricah spisani evangeliji niso
zanesljivi, bajke in pravljice so v njih.

Kaj pa Ti, dragi mladenič, nato porečeš? Rekel
boš, da Te katoliška Cerkev uči drugače, namreč da
so evangelije spisali apostola Matej in Janez pa evan¬
gelista Marko in Luka, da sta Matej in Janez ves čas
javnega življenja z Jezusom hodila, da je Marko pisal,
kar mu je povedal sv. Peter, in Luka to, kar mu je
povedal sv. Pavel in kar je doznal od očividcev; rekel
boš, to so svete knjige, ki so jih napisali možje navdih¬
njeni po Sv. Duhu in se torej niso motili.

Toda na te besede se bo neverni naprednjak in
svobodomiselc zakrohotal; posebno zaničljivo se Ti
bo nasmejal, ker trdiš navdihnjenost po Sv. Duhu.

Vidiš, te okolnosti so me napotile, da Ti o res¬
ničnosti in veljavnosti evangeljskih knjig kaj več napišem.
Podati Ti hočem dokazov, da boš prav lahko točno
dokazal to, kar si se o sv. evangelijih učil v šoli in
v cerkvi. Vzemiva pa evangeljske knjige kakor na¬
vadne vsake druge svetne zgodovinske knjige in do¬
kaživa, da so pisane v času in od mož, kakor si zgoraj
trdil, in da je njihovo pripovedovanje popolnoma ver¬
jetno in zanesljivo. Resnico, da so te knjige navdih¬
njene po Sv. Duhu kar pustiva, bova tudi brez tega
lahko izhajala in svobodomiselci se bodo bolj lahko
podali.

92

a)  Pisatelji evangelijev.

Kdo je evangelije spisal? Mi trdimo, da evan¬
gelisti Matej, Marka, Luka in Janez. Kdaj so jih spi¬
sali? Prav natanko ne vemo; vendar pa trdimo, da
evangeliji po Mateju, Marku in Luki so spisani od
1. 42 do 1. 63, po Janezu pa med letom 90 in 100. Ali
moremo to dokazati? Čuj dokaze!

1. Da so štiri evangeliji in da so jih napisali
Matej, Marko, Luka in Janez nam dokazuje prepri¬
čanje kristjanov v prvem času krščanstva.

Že v 2. stoletju imamo latinski in sirski prevod,
v 3. pa koptiški. Te prestave so narejene po starih
grških rokopisih, ki torej še bolj daleč nazaj segajo.
No, evangeliji pa niso bili le zasebne knjige, ampak
javne, last cerkve, in so se čitali po cerkvah pri
cerkvenih shodih. Ako imamo pa že v 2. veku pre¬
stave iz starejših grških rokopisov, moramo sklepati,
da so bili evangeliji močno razširjeni, da, povsod v
grških, latinskih, sirskih, koptiških cerkvah. Tedaj
ni bilo tiska, zato se pa tudi pomnoževanje knjig
ni vršilo tako hitro, kakor dandanes, marveč se je
v ta namen zahtevalo več časa. Zato boš razumel,
da ni preveč, ako trdimo, kako nam že ravno ti pre¬
vodi dokazujejo, da so evangeliji nastali še pred
koncem 1. stoletja.

2. Posebno važen je spis sv. Ireneja, ki je iz Male
Azije in je 1. 202 umrl mučeniške smrti kot škof Lug-
dunški na Francoskem. Okoli 1. 150 je napisal pet
knjig zoper krivoverce. V teh knjigah našteje štiri
evangelije,t^kot štirih stebre katoliške Cerkve, razširjene
po vsem svetu. — Irenej nam v tej trditvi poda pre¬
pričanje svoje, prepričanje Cerkve v Lugdunu, cele
Male Azije, da, cele Cerkve.

93

Za rimsko Cerkev nam izpričuje isto neki odlomek,
ki ga je našel Muratori in je spisan sredi 2. veka. V tem
odlomku se naštevajo naši evangeliji kot svete knjige,
ki se čitajo pri službi božji; od svetih knjig pa izključi
knjigo po imenu „Hermejev pastir", rekoč, ker je šele
v naših časih spisana. Evangeliji so torej okoli leta
140 — 150 veljali kot stare knjige. Kar dokazuje, da
so bile spisane že davno.

Za afrikansko Cerkev nam priča isto Tertulijan
ob koncu 2. veka. Zoper krivoverca Marcijona do¬
kazuje, da so v Cerkvi sprejeti in veljavni štirje
evangeliji. To izpričevanje je važno, ker strogi Ter¬
tulijan ni hotel ničesar priznati razen tega, kar se je
prejelo po izročilu od apostolskih Cerkva.

Toda še v starejših spisih se nahajajo navedeni
stavki iz evangeljskih knjig. V listu nekega Barnaba
ob koncu 1. stoletja se navede stavek iz evangelija
sv. Matevža z besedami: „Kakor je pisano." Iste
izraze glede na stavke iz svetih evangelijev rabi
sv. Polikarp, učenec apostola Janeza, in papež Klemen
tudi iz 1. stoletja v listu do Korinčanov. Sv. Ignacij
iz Antiohije piše kristjanom, naj pazijo na preroke
in evangelije, in očita krivovercem, da ne verujejo
ne prerokom, ne evangelijem.

Sploh se v spisih apostolskih očetov nahajajo
izreki iz evangelijev. V listu papeža Klemena je nad
200, v listu sv. Ignacija 53, v onem sv. Polikarpa
68 stavkov iz evangelijev. V knjigi, ki se imenuje
„Nauk 12 apostolov" in ki je spisana okoli 1. 80—100,
pa so jo šele nedavno zasledili, se navaja prav
mnogo stavkov iz evangelija po sv. Mateju.

Kaj iz tega sledi? Ako so bili evangeliji že v
2. veku in tudi ob koncu 1. veka že povsod znani,

94

povsod razširjeni, in sicer kot stare cerkvene knjige,
ki se rabijo in vernikom čitajo pri službi božji, mo¬
ramo trditi, da so bili tedaj že stari in da zares pri¬
hajajo od naših evangelistov.

3. Kar nam izpričujejo katoliški pisatelji, ravno
to nam izpričujejo tudi nasprotniki.

Imenujem najpoprej poganskega modrijana po
imenu Celsij, ki je pisal v 2. stoletju. Hotel je iz¬
podbiti krščansko vero, zato je prečital svete knjige
kristjanov in razložil, kar je v njih našel. On trdi, da
je svete knjige čital in da hoče govoriti edino o naukih
teh knjig. O teh knjigah izpričuje, da so jih spisali
učenci Kristusovi; pravi, da so mnogi krivoverci
popačili evangelije, da bi iz njih mogli zagovarjati
svoje nauke. Kar pove o Kristusu, je naravnost iz
sv. evangelijev vzeto. — Glej, Celsij, sovražnik kri¬
stjanov, prizna evangelije kot svete knjige kristjanov,
katere so spisali učenci Kristusovi.

Ravnotako nesumljiv dokaz nam podajajo tudi
stari krivoverci. Koj v začetku krščanstva so nastopili
razni krivoverci. Kristjani so jih zavračali z besedami
svetih evangelijev. Krivoverci bi bili vernike najbolj
lahko zavrnili s tem, ko'bi bili evangelijem odrekli
njihovo pristnost, namreč ko bi bili ovrgli trditev,
da so spisani od naših evangelistov; toda tega se
niso upali storiti, marveč so si prizadevali svoje krive
nauke dokazati ravno z besedami in trditvami svetih
evangelijev. Tako so ravnali krivoverci v 2. veku;
torej so bili tedaj evangeliji kot sveti povsod razširjeni
in v veljavi in pripisovani našim evangelistom. Ko bi
bili spisani pozneje ali od drugih mož, bi bili to
krivoverci vedeli in se na to opirali.

95

Starost in splošno priznanje svetih evangelijev
nam dokazujejo tudi podvrženi evangeliji. Namreč
koj ob začetku krščanstva so razni ljudje pisali o
življenju Gospodovem knjige pod imenom enega ali
drugega apostola, hoteč svoj naukfpodpreti z veljavo
apostolov, ali pa dodati iz življenja Gospodovega,
česar ni bilo v svetih evangelijih. Takih podvrženih
evangelijev imamo prav mnogo že iz 2. stoletja. V teh
se pripovedujejo razne pravljice o Gospodu. Toda
Cerkev jih je zavrgla. Cerkveni pisatelji vedno na-
glasujejo, da je Cerkev sprejela samo one štiri evan¬
gelije, katere so ji izročili apostoli; kar pa ni bilo iz¬
ročenih od apostolov, je vse zavrgla, Nam pa ti pod¬
vrženi evangeliji dokazujejo , da so pravi že pred
njimi bili, saj tudi ponarejen denar pokazuje na pravi
denar, ki se je ponaredil in je moral biti že poprej.

4. Še en dokaz za resničnost naših trditev o
evangeljskih knjigah naj Ti navedem. Nasprotniki se
ne ujemajo v trditvah, kako in kdaj so nastali evangeliji.

Ti nasprotniki ne preiskujejo iz zgodovine, kedaj
so nastale evangeljske knjige. Kajne, mi smo zgo¬
dovino poprašali in zasledovali, kdaj so se evangeliji
že poznali; poprašali smo katoliške, krivoverske in
poganske pisatelje in našli smo, da so bili v 2. veku
in ob koncu 1. veka evangeliji znani, da so se kot
prejeti od apostolov po vseh cerkvah brali in so bili
zato prevedeni v razne jezike. Iz tega smo sklepali,
da so bili torej spisani precej poprej, namreč okoli
srede 1. stoletja pred razdejanjem Jeruzalema in od
pisateljev, katere mi kot evangeliste priznavamo.

Kajne, to je za zgodovinske stvari edino pravi
dokaz, namreč priče iz onega časa, o katerem se go¬
vori. Kaj pa nasprotniki? Oni ravnajo drugače. Za

96

zgodovinske priče se ne zmenijo, ampak najpoprej
trdijo, da ni mogoče, kar se v evangelijih pripoveduje,
namreč mogoči niso čudeži, mogoča niso prerokovanja.
Zakaj pa tako trdijo? Ker so zavrgli vero v Boga;
ako ni Boga, ni čudežev; ako bi pa priznali čudeže,
bi morali priznati tudi Boga, ker pa tega nočejo, mo¬
rajo tajiti tudi čudeže in iskati pota, kako bi si raz¬
lagali evangelije.

Resnica je samo ena, zmota je pa mnogovrstna
in mnogolična; zato ni čuda, da se nasprotniki prav
nič ne ujemajo, ko razlagajo postanek evangelijskih
knjig. Profesor Paulus prizna resničnost naše trditve
o času, kedaj so bili evangeliji spisani, toda čudeže
razlaga po svoje tako, da jim vzame čudežni značaj.
Brezverni Strauss tako razlago zavrne kot nasilno,
svojevoljno in neumno; sam pa prizna zgodovinske
trditve v evangelijih, o čudežih pa trdi, da so nemo¬
goči in se torej niso dogodili, ampak dotični dogodki
so le bajke, ki so si jih kristjani izmislili, da bi po¬
veličali osebo Jezusovo. Toda take bajke morejo
nastati šele tekom časa; zato je Strauss skušal doka¬
zati, da so evangeliji spisani šele v 2. stoletju. Kljub
trudu in prizadevanju pa sedaj nasprotniki vendarle
trdijo, da so evangeliji, ako ne vsi, vsaj nekateri, spi¬
sani v 1., ne pa v 2. stoletju. Da, eden najbolj uče¬
nih protestantov, Harnack, priznava, da so evangeliji
pisani prilično o onem času, kakor trdimo katoličani.
Sploh je pa med protivniki v tem vprašanju taka
zmeda, da, ako se okleneš enega, imaš vse ostale
zoper sebe. Edini so sicer v namenu izpodbiti ve¬
ljavnost evangelijev, toda ostro se spopadajo, ko zač¬
nejo razvijati svoje nazore o postanku evangelijev.
Tako je učeni Holzmann v svoji knjigi zbral mnogo

97

trditev, o katerih pravi, da jih učenjaki sploh prizna¬
vajo ; toda komaj je njegova knjiga na svetlo prišla,
spisal je Weiss drugo knjigo, v kateri Holzmannovo
pobija. Tako divja med protivniki vojska vseh zoper
vse, akoravno vsak zase govori v imenu znanosti in
zatrjuje, da je vse znanstveno dokazal.

To medsebojno klanje pobija njihove trditve in
je sijajen dokaz za resničnost naših trditev o času po¬
stanka in o pisateljih naših evangeljskih knjig.

b)  Verjetnost evangeljskih knjig.

Dragi mladenič, obveljala je trditev katoliške
Cerkve o evangeljskih knjigah, da so jih med letom
40—60 spisali nam poznani evangelisti. Videl si, da
se nasprotniki ne ujemajo, da za svoje trditve nimajo
nobenih zgodovinskih dokazov, ampak da izpodbijajo
veljavnost svetih evangelijev edino zato, ker kot brez¬
verci ne morejo in ne smejo priznati čudežev.

Pojdiva še korak dalje in se prepričajva, kako
zanesljiva je trditev Cerkve, da so evangeliji verjetni
in da nam pripovedujejo čisto, nepotemnjeno res¬
nico. Čuj nekoliko takih dokazov, ki bodo tudi zate
umljivi.

1. Sv. Pavla poznaš. V letih 54—58 je napisal
štiri imenitne liste: enega do Rimljanov, dva do Ko-
rinčanov in enega do Oalačanov.- Te liste pripisujejo
sv. Pavlu tudi najbolj zagrizeni nasprotniki. No, v teh
listih se pa o Gospodu trdi vse to, kar se trdi v
evangeljskih knjigah: sv. Pavel spominja Njegovo
rojstvo iz Device, Njegovo trpljenje, smrt, vstajenje,
vnebohod in zopetni prihod k sodbi, on govori o
ustanovitvi sv. krsta, sv. Rešnjega Telesa, o Gospodovi
vseobsežni ljubezni, krotkosti in skromnosti, o dobrih

7

Mladeničem.

98

delih iz ljubezni, o potrebi nositi križ in še o drugih
stvareh. Pripomnim, da sv. Pavel ne razlaga teh dej¬
stev in teh čednosti, kakor da bi bilo to vernikom v
Galaciji, v Korintu, v Rimu neznano, ampak vse to
omenja le mimogrede in predpostavlja kot dotičnikom
poznano.

Kaj nam to dokazuje? Da so kristjani še pred
letom 54., torej že tekom 20 let po Gospodovi smrti,
o Njegovem življenju in o Njegovih naukih vse to
vedeli, kar nam pišejo sv. evangeliji: sv. evangeliji
torej nimajo nobenih pozneje izmišljenih pripovedk.

2. Ravno to nam dokazuje že omenjeno poro¬
čilo Tacita, rimskega zgodovinarja. Govoreč o prega¬
njanju cesarja Nerona 1. 64., pove, da je bila tedaj
grozovito mučena silna velika množica kristjanov. Kaj
iz te trditve sledi? Da je bilo v Rimu že 30 let po
smrti Gospodovi neizrečeno mnogo kristjanov tako pre¬
pričanih, da so celo svoje življenje za Jezusa darovali,
in sicer ne boječ se najbolj groznih muk. Odkod to
prepričanje? Ali iz izmišljenih pripovedk? Za nego¬
tove stvari nihče ne gre v smrt. Stanovitnost rimskih
kristjanov nam dokazuje, da so bili o Gospodu Jezusu
kot Odrešeniku in Bogu tako prepričani, da jim tega
prepričanja ni nič omajati moglo. Tako prepričanje je
bilo mogoče, ker so bili v Rimu žive priče, ki so
Jezusa videle in čule, ki so bile o Njegovem času v
Judeji, v Jeruzalemu. Saj so Judje iz pokrajin vsako
leto večkrat šli v Jeruzalem k praznikom, saj so bile
v Jeruzalemu in Cezareji vedno rimske posadke, saj
je glavno mesto Rim vedno živahno občevalo s po¬
krajinami in saj je prav kmalu po smrti Gospodovi
prišel v Rim sam sv. Peter in pozneje sv. Pavel, in
sta oba umrla v Rimu mučeniške smrti. To je vir ne-

gg

omahljivega prepričanja rimskih kristjanov. Kar so pa
ti verovali, isto so prinesle evangeljske knjige in ravno
za Rimljane je pisal sv. Marko sledeč pridige sv. Petra.

3. Ko bi bili evangeliji pisani tako pozno, pa bi
bili prinesli le razne tekom časa izmišljene pripovedke
o Gospodu iz namena, da bi Ga poveličali in nam
predstavili v nekem nebeškem sijaju kot Boga, ali bi ne
bili opustili vsega, kar ga sramoti in ponižuje? In vendar
govore o siromaštvu, o strahu, o begu pred sovražniki,
o izkušnjavah, o lakoti in žeji, o solzah, o žalosti in
bridkosti, o neuspehih Gospodovih, o Njegovem ob¬
čevanju s sumljivimi osebami, o Njegovem sramotnem
trpljenju in križanju skupno z razbojniki. Pa tudi o
apostolih nam pripovedujejo, kako so bili slabi, pre¬
pirljivi, častilakomni, jezljivi, nevoščljivi eden drugemu,
kako strahopetni, nezvesti in omahljivi in slaboverni.

4. Apostoli so bili sicer preprosti, pa vendarle
sposobni, da nam poročajo o življenju in nauku Go¬
spodovem. Kaj nam pa pripovedujejo?

Pripovedujejo nam dejanja, vzeta iz vsakdanjega
življenja, in sicer taka, da jih more opažati in opisati
vsak tudi najbolj navaden človek. O kom pa govore?
O gobavih, o slepih, o gluhih, o hromovih, o mrtvih,
o burji in viharju na morju, o ljudstvu in farizejih.
Pripovedujejo, kar so gledali, svojih opazk ne do-
davajo, svojih modrovanj ne izvajajo. Janez pravi: „Kar
smo slišali, z lastnimi očmi videli in z rokami otipali,
to oznanjamo.“ In kako preprosto! „Prišel je gobavi,
molil ga in prosil: Gospod, ako hočeš, moreš me oči¬
stiti. Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel:
Hočem, bodi čist! In koj je bil gobavi očiščen." Bolj
preprosto in kratko se ta dogodek pač ne more opisati.

7 *

100

Pa tudi Jezusovi nauki so tako preprosto pove¬
dani, da jih razume vsak otrok. Gospodove prispo¬
dobe in prilike so nazorne in prav kratke, primerne
in uporabljive za življenje, vzete iz prilik vsakdanjega
življenja. Za prilike in prispodobe porablja Gospod
ptiče pod nebom in lilije na polju, malovredne vrabce,
zvijačne kače in nedolžne golobe, njivo, pšenico in
obilen sad, pa tudi plevel in osat, trto, smokvo in
pastirja na čelu črede; On govori o dolžniku, o trdo¬
srčnem upniku, o sebičnem oskrbniku, o ošabnem
farizeju in grešnem cestninarju, o sosedu, ki silno prosi
za kruh, o veseli gostiji, o brezsrčnem roparju in
usmiljenem Samarijanu, o izgubljenem sinu in ljubezni
očetovi, pripoveduje o pravičnosti, o usmiljenju, o
čistosti srca, o miroljubnosti, o ljubezni do Boga in
do bližnjega, o zatajevanju samega sebe, o kesanju in
pokori. — Ali niso to popolnoma navadne stvari, ki
jih more razumeti najpreprostejši človek? Zato so jih
pa tudi apostoli lahko razumeli, v spominu obdržali in
nazadnje napisali. Zato pač ni treba visokih šol in mo-
droslovske izobrazbe, ampak samo zdravega razuma.

5. Apostoli so torej lahko videli in razumeli, kar
je Gospod delal, hoteli so pa tudi povedati resnico.
To prav lahko dokaževa.

To nam dokazuje pisava v evangelijih. Silno je
preprosta. Iz mladosti Jezusove do tridesetega leta nam
prav malo povedo, in vendar bi bila tukaj domišljija
imela prosto polje. In kako preprosto govore o trp¬
ljenju Gospodovem brez vzklikov, brez začudovanja.
Priznavajo svoje pogreške in neuspeh Jezusovega pri¬
zadevanja.

Pa tudi, kdo bi mogel in se drznil misliti, da so
apostoli hoteli svet prevarati s puhlimi, izmišljenimi

101

pripovedkami! Radi teh laži bi bili zapustili rodovino
in domovino, šli v tuji svet, kjer so jih preganjali,
zapirali, morili 1 Radi laži naj bi si bili nakopavali na
glavo jezo, sovraštvo in preganjanje domačih duhovnov,
starejšin in veljakov!

A ko bi bili tudi tako brezumni, odkod njihovi
vzvišeni in globoki nauki, odkod tako nam primerni
nauki za življenje, da prekašajo vse, kar so si do
sedaj mogli izmisliti največji modrijani zemlje? In od¬
kod slika življenja Jezusovega, tako krasna, tako umer¬
jena, tako plemenita, tako vzvišena nad vse misli po¬
ganov in judov, tako dovršena in popolna! Ta slika
je nedosegljiva; oni, ki so poizkušali podati novo sliko
Gospodovo, so podali nakazo; in to naj bi bili apo¬
stoli izmislili! Ali je mogoče, ali veruješ?

Nazadnje trdimo, da varanje sploh ni bilo mo¬
goče. Saj je Gospod govoril javno pred pričami, pred
sovražnimi duhovni in farizeji. Tudi čudeže je delal
javno pred ljudstvom, pred nasprotniki, ki so zasle¬
dovali vsak korak, da bi ga vjeli in pogubili. Ko bi
bili govori in čudeži Jezusovi izmišljeni, koj bi jih
bili galilejci in judje poprašali: Kje so slepci, ki so
izpregledali? Kje je Jajrova hči, kje mladenič iz Najma,
kje Lazar, ki so bili od mrtvih vzbujeni ? Kje so hro-
movi, gluhi, nemi, ki so bili ozdravljeni? Nihče o tem
ničesar ne ve! In kdaj je bila'ona triurna tema, ki je
popoldne'"zakrila svet, kje skale, ki so pokale, kje
grobi, ki so se odpirali, kje mrtvi, ki so se prikazo¬
vali, kje pregrinjalo v tempeljnu, ki se je raztrgalo od
vrha do tal? Saj imamo tudi mi ušesa in oči! Zares,
ali ste nori vi, ali pa nas za norce imate!

6. Poglejva še sv. Pavla. V listih, katere, prizna¬
vajo vsi za njegove, omenja vsa evangeljska dejstva,

102

kakor smo že videli. Spočetka je kristjane sovražil,
ves besen jih je preganjal, ni mu zadostoval Jeruzalem,
še za Damask si je izprosil pooblastilnih listin, da bi
tam kristjane polovil in pozaprl.

Toda ta divji preganjavec Kristusa postane na
enkrat največji, najodločnejši, najvstrajnejši zagovornik
Njegov, zanj prehodi Azijo, Grecijo, Italijo, Španijo;
zanj trpi preganjanje, šibe, ječo, smrt. Odkod ta iz-
prememba v človeku tako velikega duha?

Ako po čudežu — kakor je res —, tedaj so
evangeliji potrjeni od samega Boga; ako pa ne po
čudežu, mora! je Pavel evangeljska dejstva natanko
preiskavati, preiskavah posebno vstajanje Gospodovo,
kar bi bilo zanj lahko, saj je živel v Jeruzalemu še ob
času Gospodovem in ob času apostolov, in po tem
preiskovanju je moral priti do tako trdnega prepri¬
čanja, da je za Gospoda zastavil svoj mir, svoje živ¬
ljenje.

Dragi moj mladenič, podal sem Ti nekoliko do¬
kazov za trditev, da so svete evangelije spisali naši
evangelisti in da so sveti evangeliji zanesljivo verjetni.
Sedaj se boš lahko branil. Spoznal si pa tudi, da na¬
sprotniki ne morejo znanstveno utemeljiti svojih na¬
sprotnih trditev, da se pobijajo med seboj in da jih
zgodovina sama sili priznati, kar mi učimo. Branijo se
edino zato, ker ne marajo za Boga in bi radi živeli
brez Njega in brez Njegovih zapovedi.

5. Začetek sveta in življenja na njem.

Naši naprednjaki in svobodomiselci se togote na
Mozesa in na njegovo poročilo o začetku sveta in
življenja na njem. Dragi mladenič, mislim, da mi boš

103

hvaležen, ako tudi v teh vprašanjih nekoliko raz¬
pravljam in Te oborožim zoper nevarnosti naših dni.
Zato si pokličiva v spomin, kaj uči Mozes o začetku
sveta in življenja na njem, kaj uče naši svobodomi-
selci, kaj uči naša mati, sveta katoliška Cerkev, kaj
cerkveni učenjaki in kaj spomini narodov.

a)  Nauk Mozesov.

Mozes, vodja izraelskega ljudstva iz Egipta, je
o prvem začetku sveta in življenja na njem pa o
Izraelcih napisal pet knjig. Večino dogodkov je do¬
živel sam; poročila pa o začetku sveta, o prvih star¬
ših, o patriarhih, potopu in druga je zajel iz ustnega
izročila, ki je šlo med Izraelci od roda do roda in
pa tudi iz raznih starejših spisov.

Mladenič moj, naju mika za sedaj edino poro¬
čilo o začetku sveta, o začetku življenja na svetu in
o naših prvih starših. Kaj piše Mozes o teh do¬
godkih? Ti sicer vse to že veš, vendar pa naj Te na
vse to v naglici spomnim.

O začetku sveta in življenja na njem piše Mo¬
zes koj v prvem poglavju prve knjige. Knjigo začne
s temle stavkom: „V začetku je ustvaril Bog nebo
in zemljo." To je prevažen nauk; pove namreč, da
je Bog, da nebo in zemlja nista od vekomaj, ampak
da jih je Bog ustvaril, namreč, ker jih poprej ni bilo,
da sta nastala iz nič po vsemogočni Božji volji.

Drugi stavek te knjige se pa tako-le glasi: „Zem-
Ija pa je bila pusta in prazna in teme so bile nad
globočinami in Duh božji je plavaEnad vodami." Mozes
ne govori več o nebu, ampak samo o zemlji. O
tej pove, da je bila v nekem času pusta in prazna

104

in temna in pokrita z globokimi vodami, toda vedno
pod vplivom vsemogočnega Boga. Koliko časa je
preteklo od stvarjenja do tega časa, da je bila zemlja
v popisanem stanju, Mozes nič ne pove. To si za¬
pomni, ker je silno važno.

V tretjem stavku pa začne Mozes pripovedovati,
kako je Bog v šestih dneh zemljo pripravil tako, da
je bilo vse preskrbljeno za človeka, ki je imel na njej
prebivati kot njen gospodar. Poglejva, kako Mozes ta
razvoj opisuje.

Mozes nam predstavi Boga, kako govori in
zapoveduje, pa vse ravnotako postane, kakor reče
On. Ker je bila zemlja temna, reče Bog najpoprej:
„Naj bo luč! in bila je luč“, ki jo je On odločil od
tmin ; luč je imenoval dan, tmine pa noč. Mozes pri¬
stavi, da je postal večer in postalo jutro, prvi dan. —
Vidiš, že sedaj sta se začela menjavati noč in dan.
Odkod luč, odkod dan in noč? Mozes tega nič ne
pove, le to zatrdi, da je tako hotel Bog.

Zemlja je bila pokrita z vodami, zato reče Bog:
„Naj bo trdina sred voda, ki naj loči vode od voda.“
Kakor je Bog zapovedal, tako se je zgodilo ; in trdini
je dal Bog ime nebo. Zopet pove Mozes, da je
postal večer in jutro, drugi dan. — Delo drugega
dne je torej podnebje; zemljo so še vode pokrivale,
razvilo se pa je tudi podnebje z oblaki in vodami v
njih; višnjevo nebo nad nami imenuje trdino, ker se
našim očem tako zdi; kaj pa je ta trdina sama na
sebi in kako postanejo oblaki, Mozes o tem ne pove
ničesar.

Sedaj pa pride tretji dan. Po poročilu Moze-
sovem zapove Bog, „naj se vode, ki so pod nebom,
stečejo na en kraj in naj se pokaže suha zemlja/

105

Tako je nastalo na zemlji kopno in morje. Kako so
se vode stekale na en kraj in kako se je iz njih dvi¬
galo kopno, o tem Mozes molči, le dogodek omeni,
kakor bi ga mogel gledati z očmi.

To pa še ni vse delo tretjega dneva. Po Mo-
zesu reče Bog: „Naj zemlja požene travo, ki zeleni
in dela seme, in rodovitno drevje, ki prinaša sadu
po svojem plemenu, čigar seme naj bo v njem na
zemlji." Tako je Bog zapovedal in zares, iz zemlje je
priraslo zelišče in so prirasla drevja, vse vrste so
delale seme svojega rodu. — Kajne, Mozes vse
tako nazorno opiše, kakor da človek kar vidi, kako
se dviga kopno iz morja in se kopno pokrije s tra¬
vami, zelišči in drevjem.

Ravnotako nazorno nam opisuje Mozes delo če¬
trtega dneva. „Bog reče: naj bodo luči na nebu,
ki naj ločijo dan in noč in naj bodo v znamenja in
čase, v dneve in leta, da svetijo na trdini neba in
razsvetljujejo zemljo. Tako se je zgodilo. In Bog je
napravil dve veliki luči: večjo luč, da sveti podnevi,
manjšo luč, da sveti ponoči, in zvezde in jih je djal
na trdino neba, da svetijo na zemljo." — Kajne, kako
preprosto pripoveduje Mozes prikaz solnca, lune in
zvezd! Ravnotako, kakor se nam vidi: na nebu so
nekako pripete zvezde, pa tudi solnce in luna; namen
njihov pa je, da služijo človeku, da mu razsvetljujejo
zemljo, ločijo noč in dan in označujejo razne čase:
vse pa je po volji Božji.

Peti dan reče Bog: vode naj rode živo laznino
in perutnino nad zemljo pod trdino neba. In ustvaril
je Bog velike some in vse stvari, ki žive in se gib¬
ljejo, ki so jih rodile vode po njihovih plemenih in
vse ptice po njihovemu plemenu ... In Bog jih je

106

blagoslovil, rekoč: „Rastite in pomnožujte se in napol¬
nite vode morja; in ptice naj se pomnožujejo na
zemlji. In tako se je zgodilo." Zopet preprosto pri¬
povedovanje, kakor da je ves dogodek gledal kdo
s svojimi očmi: v morju mrgoli raznih rib, zdi se,
kakor da bi bile kar iz voda nastale; pod nebom pa
je mnogo ptic, kar zagledajo se, odkod pa so prišle,
Mozes ne pove; ribe in ptice imajo v sebi moč, da
rasejo in se pomnožujejo. Vse to se je zgodilo, ker
je tako hotel Bog.

Prišli smo do zadnjega dneva. V opisovanju si
Mozes ostane zvest; tudi delo šestega dneva opisuje
nazorno, kakor se kaže našim očem. Po Mozesu reče
Bog: „Zemlja naj rodi živali, laznino in živino po
njihovih plemenih ... in tako se je zgodilo." Oko
zagleda po zemlji razne živali, domače in divje, in
laznino; zdi se mu, da so prirasle kar iz zemlje, na
kateri žive. Vse pa se je zgodilo, kakor je hotel in
zapovedal Bog.

Zemlja je sedaj dovršena, pripravljena je, da
sprejme svojega kralja in gospodarja, namreč človeka.
Da je človek nekaj posebnega, označi Mozes z ne¬
kako posebno slovesnostjo. Po njem namreč reče
Bog: „Naredimo človeka posvoji podobi in podob¬
nosti, in naj gospoduje nad ribami v morju, nad pti¬
cami neba in nad zverinami in nad vso zemljo in nad
vso laznino, ki lazi po zemlji. In ustvaril je Bog člo¬
veka po svoji podobi: po podobi Božji ga je ustvaril,
moža in ženo ju je ustvaril. Blagoslovil ju je Bog
in jima rekel: naraščajta in množita se in napolnita
zemljo in si jo podvrzita in gospodujta nad ribami
morja, nad pticami neba in nad vsemi živalimi, ki se
gibljejo po zemlji." Kajne, kako slovesno! Bog se

107

nekako posvetuje, sam hoče človeka ustvariti, in sicer
po svoji podobi; da, človek naj gospodari nad vsem,
kar je na zemlji ustvarjeno. Ustvari pa Bog samo
enega moža in eno ženo, iz teh dveh naj se narodi
ves človeški rod.

Tako piše Mozes v prvem poglavju. V drugem
pa opiše še bolj natanko, kako je ustvaril Bog Adama
in Evo. O Adamu piše takole: „Naredil je Gospod
Bog človeka iz prsti zemlje in je vdihnil v njegovo
obličje dih življenja in postal je človek živ. Zasadil
je pa Bog prijeten vrt na iztoku in postavil je vanj
človeka, ki ga je naredil . . . Rekel je Bog: ni dobro
za človeka, da je sam, naredimo mu pomoč njemu
podobno . . . poslal je Gospod Bog spanje na Adama:
ko je zaspal, je vzel eno njegovih reber in je napolnil
meso namesto njega. In od rebra je napravil Gospod
Bog ženo, pa jo pripeljal Adamu. Adam reče: to je
kost od mojih kosti, meso od mojega mesa: imeno¬
vala se bo možina, ker je vzeta iz moža; zato bo
človek zapustil očeta in mater in se bo držal svoje
žene: pa bosta dva v enem mesu."

Sedaj vemo, kako sta nastala prvi mož in prva
žena. Bog ju je ustvaril, in sicer koj odrasla; moževo
telo je naredil iz prsti, ženino pa iz moža ; navdihnil
je Adamu dušo, in je postal živ; oba pa je združil
v zvezo z namenom, da se iz te zveze pomnoži člo¬
veški rod na zemlji, pa imamo vsi rodovi na zemlji
iste prve starše : Adama in Evo.

Kar pripoveduje Mozes, to so ljudje morali ve¬
deti koj spočetka, da so mogli živeti primerno svo¬
jemu namenu. Vedeli so: vse, kar vidimo okoli sebe
na nebu in na zemlji, je ustvaril Bog, vse se je od
početka do kraja razvijalo po volji Božji; tudi človeka

108

je ustvaril Bog, kar naj človek pripozna s tem, da je
Bogu pokoren.

Da, človek mora biti Bogu pokoren. O tem pri¬
poveduje Mozes v drugem in tretjem poglavju.

V drugem poglavju piše, kako je Bog človeka
postavil v raj, da ga obdeluje in čuva, in kako mu je
dovolil jesti od vseh dreves, edino od drevesa spo¬
znanja dobrega in zla naj ne je; ako jč, bo umrl. V
tretjem poglavju pa opisuje Mozes žalosten dogodek,
kako sta Eva in Adam prestopila zapoved Božjo, za¬
peljana po kači, kako se je v njiju vzbudila poželjivost,
kako ju je Bog kaznoval, spodil iz raja, vendar jima
pa obljubil Odrešenika, ki bo kači glavo strl.

V drugem poglavju Mozes še to omeni, da je
Bog sedmi dan od dela prenehal, da je ta dan bla¬
goslovil in posvetil ravno zato, ker je dovršil delo
stvarjenja. Mi pravimo, da je Bog sedmi dan počival,
kar ni prav točno, ker Mozesova beseda pomeni: od
dela prenehati. Pomen je sicer isti, vendar pa beseda
počivati predpostavlja nekako utrujenost, katere pa
pri Bogu ni, pa zato hudobni ljudje, naši svobodo-
miselci, besedo počivati zlorabijo in se iz Boga nor¬
čujejo, rekoč: Kakšen je to Bog, ki se utrudi in po¬
trebuje počitka.

Dragi mladenič, sedaj veš, kako preprosto piše
Mozes! No, on piše tako, kakor je preprosto ljud¬
stvo slišalo od svojih očetov in starih očetov, ki so ta
nauk podedovali od prvih staršev. Učenjaki bi govo¬
rili drugače, toda Mozes ne piše učenih razprav za
učenjake, ampak verske nauke o stvarjenju predlaga
Izraelcem, da jim ohrani vero v enega osebnega Boga,
stvarnika nebes in zemlje, da jih obvaruje od maliko¬
vanja,^v katero so zabredli vsi ostali narodi na zemlji.

109

čjNauk svobodomiselcev.

Svobodomiselci in naprednjaki zasmehujejo Mo-
zesovo poročilo; trdijo, da pripoveduje same bajke.
To pa zato trdijo, ker o začetku sveta in življenja na
zemlji, tudi o začetku človeka uče oni vse drugače.
Kaj pa uče?

Boga Stvarnika nočejo priznati; imajo za do¬
gnano resnico, da osebnega Boga v nebesih ni. Ako
ni Stvarnika, odkod svet?

Svobodomiselci pravijo, da je svet od vekomaj.
Spočetka ni bil tako razvit kakor je sedaj; ni bilo
solnca in zvezd, torej tudi ne zemlje. Ampak od veko¬
maj je bila samo tvarina, in sicer ne trda kakor sedaj,
ampak sam plin, v katerem so bile razplinjene vse one
snovi, iz katerih obstoji zemlja, obstoje zvezde, solnce
in vse, kar na nebu gledamo. No, kako pa je iz tega
plina nastal današnji svet? Čuj!

V tem plinu se je začelo gibati, razne snovi so
se začele spajati, vsa ogromna tvar se je začela sukati.
Plin je bil silno vroč. Saj mora še sedaj voda zavreti,
da se izpremeni v soparico; in kolika vročina je po¬
trebna, da se raztopi železo. Razumeš torej, da je
oni prvotni plin moral biti nepojmljivo vroč, ako so
bile vse tvarine v njem ne le raztopljene, ampak kot
plin. No, ta plin se je počasi hladil, ko so se razne
snovi spajale, prenehavale biti plin in prehajale najprej
v tekoče, potem v trdo stanje.

V teku milijonov let so se od sprva enotne
tvarine po gotovih prirodnih močeh in postavah od¬
cepili mnogi deli in kosi, iz katerih so postale na
nebu zvezde, kakor jih vidimo mi. Od teh so nekatere
še v plinastem stanju, kakor zvezde na rimski cesti,
druge v žarečem stanju, kakor naše solnce, druge so

110

zopet popolnoma ohlajene, kakor naša zemlja, na kateri
mi prebivamo.

Naša zemlja se je odcepila od solnca, zato se
suče okoli njega. Spočetka je bila žareča krogla;
ker je zrak v vesoljstvu silno mrzel, se je zemlja po¬
lagoma ohlajevala in dobivala trdo skorjo; poprej so
bili okoli nje sami plini, ki so iz nje puhteli, ohlajali
in zopet nanjo padali. Največ je bilo soparice, ki je
kot voda lila nazaj na zemljo in je pokrivala vso zemljo
naokoli. Na dnu vode je bila že skorja, tam so se
sesedale razne snovi, razno kamenje, razne kovi. Pod
to skorjo pa je vse drugo ostalo še v žarečem in
raztopljenem stanju. Tudi plini so se razvijali, skorjo
zemeljsko privzdigovali, da je razpočila in je tekoča
tvarina iz razpoklin na vrh prišla, ali pa so se plasti
skorje vzdignile in postavile bolj pokonci. Odtod hribi
in planine in gorovje, kjer vidimo skale, pa tudi plasti
kamenite drugo vrh druge položene, kakor so se na
dnu morja sesedale in sesedle, pa so se pozneje silo¬
vito dvignile kvišku in leže sedaj napošev.

Skorja zemlje je postajala vedno bolj trda in
debela in hladna. Zato so se mogle vode na njej ste¬
kati; v globine so se večinoma zlile in pokazale so
se gore ter ravnice med njimi; nastalo je morje in
kopno. Življenja pa še ni bilo nobenega, saj v tako
silni, za nas nepojmljivi vročini ne bi moglo obstati.
Odkod torej življenje?

To je za svobodomiselce težka uganka. Boga ni,
ki bi dal življenje in vendar je življenje na zemlji,
moralo je torej vendarle enkrat nastati. Ker Boga nočejo
priznati, morajo trditi, da se je prvo življenje porodilo
iz neživih, popolno mrtvih snovi. To življenje je bilo
spočetka še nepopolno; počasi se je razvijalo; razvilo

111

se je v razne rastline vseh vrst, kar jih je na zemlji;
razvilo se je iz rastlin živalsko življenje, katerega je
toliko po celem svetu; nazadnje se je iz živali razvil
celo človek, ki se od živali ne razlikuje bitno, ampak
je le najbolj razvita žival, torej duše nima in tudi pri
njem je s smrtjo vsega konec.

Tako trdijo svobodomiselci. Za ta razvoj pa za¬
htevajo milijone let. Tudi o človeku pravijo, da se je
šele v mnogih milijonih letih razvil iz živali, in sicer
nazadnje iz opic; zato pa iščejo po zemlji in v zemlji
onih bitij, ki bi bila kakor počasen prehod iz opic v
človeka in torej vedno bolj podobna človeku, vedno
manj pa opici. Človek je bil po teh trditvah spočetka
popolnoma neumen, ni govoril, ni imel vere, ni imel
nobenega znanja. Polagoma se mu je razvila govorica;
polagoma je tudi začel neko vero imeti, in sicer spo¬
četka jako preprosto, molil je vidljive stvari in jim
pripisoval neko posebno moč; počasi se mu je vera
razvijala, postajala je zmeraj bolj popolna; narodi so
začeli verovati v bolj osebne bogove, mislili so, da
je veliko bogov; nazadnje so prišli do tega, da je le
en Bog; toda tudi to je zmota; šele sedaj smo dospeli
do najvišje stopinje, do popolne resnice, namreč da
ni osebnega Boga, ki bi bil vse ustvaril, ki bi bil nad
svetom in zunaj sveta, ampak da je svet sam v sebi
tisto najvišje bitje, ki se razvija-in izpopolnjuje, pa je
v človeku prispelo na vrhunec razvoja.

Kajne, dragi mladenič, to je pa hudo. Povest
Mozesova se prav nič ne ujema s trditvami novodobne
znanosti. Poglejva nekoliko glavnih razlik!

1. Mozes pravi, da je vsemogočni Bog nad sve¬
tom, ki je vse ustvaril; znanost trdi, da ni Boga, torej
tudi ne stvarjenja.

H2

2. Mozes piše, da se je svet enkrat začel; znanost
trdi, da je tvarina večna in se je samaposebi razvila
v današnji svet.

3 Mozes opisuje, kako je v šestih dneh ustvaril
Bog najprej svetlobo, potem podnebje, morje, kopno;
za tem pripoveduje, kako je Bog na nebu ustvaril
solnce, luno in zvezde; potem nam slika, kako je na
zapoved božjo v morju mrgolelo živali, kako je zrak
dobil ptičev, kako so se na zemlji porodile razne do¬
mače in divje živali in kako je Bog nazadnje ustvaril
človeka; znanost pa trdi, da se je vse samo razvilo,
morje in kopno, živali v morju in na kopnem, na¬
zadnje človek, pa ne v šestih dneh, ampak v več
milijonih letih.

4. Mozes govori o zemlji kot središču sveta in
šele četrti dan se spomni solnca, lune in zvezd, ki
naj služijo zemlji; znanost pa pravi, da je solnce po¬
stalo mnogo poprej kakor zemlja, da je zemlja le
kos, odločen od solnca, da je solnce središče našega
ozvezdja, da se suče zemlja kot majhna zvezdica okoli
njega.

5. Mozes govori o raju, o drevesu spoznanja
dobrega in hudega, o prepovedi Božji, o kači, o
grehu, o kazni; znanost pa o tem nič ne ve, ampak
z zaničljivim smehom trdi, da so to same bajke.

Dragi mladenič, z glavo maješ in premišljuješ.
Res, marsikateri so radi teh nasprotnosti izgubili vero,
ker so zmotljivim navideznim učenjakom verjeli več,
kakor pa nezmotljivi katoliški Cerkvi Kristusovi in
naukom Mozesovim v svetem pismu. Nič se ne boj,
sledi meni in vse bova prav lepo razvozlala, in sicer
strogo znanstveno.

113

c)  Nauk katoliške Cerkve.

Najpoprej se obrniva do katoliške Cerkve in jo
poprašajva, kaj uči ona o prepornih vprašanjih. Njen
odgovor je popolnoma zanesljiv, saj sva znanstveno
dokazala, da jo je ustanovil Jezus Kristus, Sin živega
Boga, ki je pri njej do konca sveta in ji je tudi poslal
Duha resnice, da se zmotiti ne more. Čuj torej njen
nauk!

1. Katoliška Cerkev je sprejela pet Mozesovih
knjig kot sveto pismo, kot knjige, katere je spisal Mozes,
navdahnjen po Sv. Duhu in pod Njegovim vodstvom.
Sveti Duh namreč je z notranjo lučjo razsvetlil Mo-
zesov razum in nagnil njegovo voljo, da je od vseh
dogodkov odbral ravno te, ki jih je napisal; pri pisanju
pa ga je skrivnostno varoval, da ni napisal nobene
zmote. Sicer je pa Mozes pisal po svoji izobrazbi in
po svojem načinu. Vemo, da se na Mozesa sklicuje
sam Gospod in da On omenja stvarjenje prvih sta-
rišev in njihovo združitev v zakon. Raditega trdi
Cerkev, da v knjigah Mozesovih ne more biti nobene
zmote.

2. Katoliška Cerkev trdi z Mozesom, da je vse¬
mogočni Bog, ki je ustvaril vse iz nič, in sicer o po-
četku časa; svet torej ni večen, tudi ni večna tvarina,
iz katere sestoji svet in vse, kar je v njem.

Te resnice niso nobene skrivnosti, ampak doka¬
zati jih more tudi naš razum sam zase, neodvisno od
razodetja. Da, verska resnica je, da moremo sami do¬
kazati, da je Bog. A tudi to moremo dokazati, da je
On ustvaril nebo in zemljo. Škoda, da tukaj ni prostora,
da bi Ti vse te verske dokaze razvil. Samo na dva, tri
naj Te opozorim.

Mladeničem.

8

114

Na svetu je vse prekrasno urejeno in vse ima
svoj namen. Zemlja se suče okoli solnca, odtod raz¬
like noči in dneva; pot zemeljska je proti solncu nag¬
njena za nekoliko stopinj, od tod štirje letni časi
pri nas; zemlja je ravno prav od solnca oddaljena.
Na zemlji je trdna podloga; na tej se dela prst, da
morejo rasti rastline; od rastlin se hranijo živali; nad
vsemi je človek; rastline izpuhtevajo kisik, ki ga žival
in človek potrebujeta za dihanje; človek in žival pa
dihata ogljeno kislino, ki jo rabijo rastline, da žive;
kako je pri rastlini vse umetno urejeno: korenine,
stebla, peresa, veje, cvetje, sad in iz sadu zopet nova
rastlina. Kaj šele pri človeku njegovo oko, njegovo uho
in vse njegovo telo. — Kajne, vse pokazuje na to, da je
v svetu vse namenoma napravljeno, in sicer ravnotako
kakor je, da more obstati sedanji red na svetu. Kaj iz
tega sledi? Ali ne to, da je vse to najpoprej zamiš¬
ljeno, potem pa po tej misli izpeljano. Ravnotako
kaiv >r na primer pri uri: tu vsa kolesca eno v drugo
posegajo in se ravno tako vrte, da pokazujejo ure,
minute in sekunde: mi pravimo, te vse je urar za¬
mislil; nameroval je stroj, ki bi pokazoval čas; potem
je premišljeval, kako bi vse potrebno sestavil; ko je
v mislih vse zasnoval, je pa izpeljal. Norec bi bil, kdor
bi trdil, da se je ura naredila slučajno sama. Kak norec
mora biti šele oni, ki bi trdil, da se je svet sam tako
naredil, da so tvarne sile same tvarino tako modro in
namenu primerno sestavile in razvrstile. Ne, moj um
zahteva duha, ki je vse to zamislil, zasnoval in potem
izpeljal. In če še spretnega urarja občudujem, kako
bom šele občudoval Onega, ki je ves svet tako modro
uredil: kako umen, kako mogočen, kako velikanski
mora biti 1

115

In svet se je začel. Vsi vemo in učenjaki pravijo,
da se svet razvija. Sedaj je prišel do današnje sto¬
pinje razvoja; ako gremo nazaj, pridemo do desete,
do pete, do tretje, do prve stopinje razvoja. In ako
štejemo čas tega razvoja, pa gremo nazaj, pridemo
do leta tisoč, sto, deset, eno. Kaj pa je bilo pred prvo
stopinjo, pred prvim letom? Odgovor: nič. Ampak
razvoj in čas sta se začela, ko je Vsemogočni po svoji
osnovi ustvaril tvarino, ji dal moč in odkazal pravec
razvoja.

Ako pogledam v sebe, kaj najdem? Čutim raz¬
liko med tem, kar je dobro, in med onim, kar je zlo;
nekaj zahteva, da naj storim dobro in opustim zlo:
moja dejanja nekaj hvali ali graja; čutim torej v sebi
neko postavo, ki mi je dana, radi katere sem odgo¬
voren. Kakor jaz, čuti vsak človek, omikan in ne¬
omikan, pri nas in povsod, sedaj in vse čase nazaj.
Ta postava torej veže ves rod človeški, zapisana je v
našo naravo. Odkod? Postava prihaja od postavo-
dajavca; postava, ki veže ves človeški rod in mu je v
srce, v naravo zapisana, mora prihajati od postavoda-
javca, ki je nad vsem človeškim rodom, od katerega
je prišla narava, v katero je postava zapisana: to pa
more biti le Stvarnik.

Kaj še opazim v sebi? Opazim prostost svoje
volje. Vem, v sebi izkušam, da"sem prost, da storim
to ali ono, da se odločim za dobro ali za zlo. To
mojo prostost vpošteva država, ki mi daje postave,
naj jih držim, ki me kaznuje, ako jih ne držim. Kar
izkušam jaz, izkuša vsak človek, ves človeški rod. Kaj
odtod sledi? To, da človek ni samo tvar, ker ta de¬
luje po nujnih zakonih, ne pozna prostosti; biti mora
torej v meni nekaj netvarnega, nadtvarnega, namreč

8 *

116

duša. In odkod duša? Ona predpostavlja večnega
Boga, ki je zgolj duh in ima najprostejšo voljo; ta
je ustvaril mojo dušo in ji podelil dar prostosti, da
je zares Njegova podoba.

Dragi mladenič, naj bo dovolj! Dokazov za
verski nauk o Bogu, o stvarjenju in početku sveta je
še mnogo; pa naj Ti zadostujejo našteti; na nekatere
pa še kmalu prideva. Pa saj Ti vse to tudi dokazujejo
najini pogovori o Cerkvi in o Kristusu: saj je Kristus
pravi Bog!

3. Katoliška Cerkev trdi z Mozesom, da je Bog
ustvaril življenje rastlinsko in živalsko; ne uči pa ni¬
česar o tem, da li je Bog ustvaril vse vrste rastlin in
živali kar obenem v njihovi popolnosti, ali je ustvaril
le prvo življenje, iz katerega so se potem razvijale
rastline in živali v razne rodove in vrste.

4. Cerkev uči z Mozesom, da je Bog ustvaril
dušo Adamu in jo združil z njegovim telesom, da ima
od nje življenje in človeško obliko. Ravno to trdi
Cerkev o Evi, akoravno Mozes molči o duši Evini.
Uči tudi, da je za Adamovo telo porabljena zemlja,
do torej ni ustvarjeno iz nič in da je Evino telo na¬
pravljeno iz rebra Adamovega: kako se je to dogo¬
dilo in vršilo, o tem Cerkev ničesar ne pove.

Naš um samposebi more le dokazati, da živ¬
ljenje ne more priti iz nežive tvari, saj česar tvar nima,
tudi ne more dati. To velja še bolj o duši: um dokaže,
da ima človek dušo in da se ne more poroditi iz
tvari. O izvoru življenja in duše kmalu kaj več Spre¬
govoriva.

5. Cerkev uči z Mozesom, da sta bila prva člo¬
veka v raju, da sta imela prepoved božjo, ki pa sta
jo, zapeljana po hudobnem duhu v kačji podobi, pre-

117

lomila in sta bila kaznovana, vendar pa se jima je
obljubil Odrešenik. Ker so to zgodovinska dejanja,
jih ne moremo dokazati z umom samim, marveč mo¬
ramo povprašati zgodovino. Kmalu bova videla, da pri
raznih narodih nahajamo spomine na vse te dogodke.
No, pa saj veš, da najboljši in nepobitni dokaz za
resničnost vseh teh dogodkov je vse krščanstvo, je
Gospod Jezus sam, ki je ravno obljubljeni Odrešenik,
kakor sva že znanstveno dokazala.

6. Cerkev pa ničesar ne uči o postanku solnca,
ničesar o njegovi velikosti, ničesar o razmerju zemlje
do solnca, ničesar o razumevanju šestih Mozesovih
dni, ničesar o razvitku zemlje : raziskavanje o teh vpra¬
šanjih prepušča učenjakom. Cerkev namreč uči edino
le verske in nravne resnice, potrebne za našo vero in
za naše življenje, ne uči pa zvezdoslovja, ne uči po¬
stanka in morebitnega razvitka naše zemlje ; odgovore
na ta vprašanja sprejema od učenjakov in se veseli,
ako učenjaki popravljajo svoje zmote in napredujejo
v resnici.

Iz tega spoznaš, dragi mladenič, kaj uči Cerkev
o postanku sveta, življenja in človeka, česa pa ne uči.
Njen nauk se ujema s svetim pismom, pa tudi z raz¬
umom in z zgodovino.

d)  Nauk vernih učenjakov.

Sedaj veš, kaj uči Cerkev o postanku sveta in
vsega življenja na njem. Toda še nisi zadovoljen.
Preglavico Ti delajo tisti dnevi Mozesovi in pa raz-
vitek življenja. Kdo ima prav Mozes, ali svobodo-
miselci. Poglejva, kaj pravijo verni učenjaki.

1. Vsi so edini v tem, da se zemlja ni razvila v
šestih navadnih dneh. Ni nemogoče, da se je svet

118

razvijal, kakor smo opisali znanstveno mnenje svobodo¬
miselnih mož. Saj so še sedaj nekatere zvezde še bolj
v nekakem plinovem, druge pa v žarečem stanju ka¬
kor solnce, in zopet druge že v ohlajenem stanju,
kakor zemlja in luna. Torej razvoj gledamo na lastne
oči. Čuli smo pa tudi o skorji zemlje, da ima več
plasti raznih tvarin, katere so se očividno na dnu
morja sesedale, za kar je bilo po računih učenjakov
potrebno mnogo stotisoč, da, milijonov let.

Zraven se pa v teh plasteh nahajajo okamenele
rastline in okamenele živali, v najbolj spodnjih plasteh
so sedanjim kaj malo podobne; kolikor bližje pa so
plasti površini zemlje in našim časom, so pa sedanjim
vedno boljinbolj podobne. Vidi se, da so prvotne
rastline in živali izumrle, nastopile pa čisto nove za
njimi. Razvijale so se pa istodobno rastline in živali,
nižje vrste z višjimi. Ta dejstva dokazujejo tudi, da se
je za ta razvoj potrebovalo tisoče in milijone let.

2. Ta razvoj in toliko stotisoč ali milijonov let,
kolikor se more znanstveno dokazati, radi priznamo.
Toda, kaj pa Mozesovi dnevi? Kaj njegovo poročilo,
da so bile rastline ustvarjene tretji dan, od živali pa
ribe in ptice peti, domače in divje živali pa šesti dan,
ko so se vendar rastline in živali, in sicer vseh vrst,
razvijale vzporedno? In nazadnje solnce šele četrti
dan, ko je vendar zemlja od solnca nastala.

Cerkev tega ni nič določila, zato učenjaki to
razlagajo, kakor mislijo, da bi lažje spravili v sklad
povest Mozesovo in znanstveno dokazane trditve.
Razlag imamo prav veliko. Menjajo se po napredku
znanosti in po globokoumnosti učenjakov. Najbolj
primerna se mi zdi sledeča razlaga.

119

Najpoprej je pač gotovo, da so Mozes in Izraelci
zgodovino stvarjenja doznali od svojih prednikov, znali
so zanjo vsi očaki do Adama, saj se na tej zgodovini
razvija življenje vseh starih rodov. Kako je pa Adam
izvedel za to zgodovino, ki je v glavnih obrisih po¬
polnoma natančna? Saj tudi naši brezverni učenjaki
trdijo, da je bil čas, ko je bila zemlja pokrita z vodami
in povita v temo, da je bil čas, ko na zemlji ni bilo
nobenega življenja, da so najpoprej nastale rastline,
potem živali in nazadnje človek.

Tedaj, odkod je Adam to izvedel? Priča tem
dogodkom ni bil; še tega ni mogel samposebi znati,
kako je on postal. Raziskovati pa zgodovine naše
žemlje tudi ni mogel, da bi iz njene skorje čital njen
razvoj. Moral ga je v vsem tem poučiti kdo drugi.
Kdo ? Samo Bog ga je mogel poučiti, ker samo On
je gledal in vodil razvoj vesoljstva in zemlje tekom
milijon let, kar jih je preteklo pred Adamom. Kako
pa je Bog Adama poučil?

Mogel je to storiti na več načinov? Migljaj za
nas je način, kako je Bog poučil Adama o postanku
in namenu prve žene Eve. V neki zamaknjenosti, ki
jo je Bog v Adamu povzročil, je Adam ves ta do¬
godek gledal; ko se je probudil, mu je bilo o Evi,
o njenem postanku in namenu vse znano. To je za
nas migljaj, da sklepamo na enak način pouka tudi za
postanek in razvoj sveta, zemlje, rastlinstva, živalstva
in Adama samega. Saj so tudi preroki v takem za¬
maknjenju gledali prihodnje dogodke; kakor so pre¬
roki gledali prihodnost, tako je Adam gledal pre¬
teklost, kakor mu jo je Bog pokazal v tem spanju
podobnem stanju. Kako se je moglo to vršiti? Čuj I

120

Adam je v zamaknjenju. Spočetka ne vidi ni¬
česar, vse je temno. Sedaj čuje zapoved Božjo : da bodi
luč in koj vidi svetlobo in v tej svetlobi zemljo pusto
in z vodami pokrito. Svetloba preneha, vse je temno,
končan je prvi dan. Svetloba nastane zopet in Adam
vidi Boga, kako odločuje vode od voda in nastane
podnebje: drugi dan. Svetloba nastane zopet in Adam
čuje novo zapoved Božjo in zopet gleda, kako se
vode stekajo v en kraj in se izmed njih prikazuje
kopno, katero pokrijejo rastline in drevesa: tretji dan.
Tako naprej vseh šest dni, in nazadnje vidi, kako
je Bog ustvaril njega samega in Evo. Ko je vse to
videl v šestih podobah, se prebudi.

Dneve imenuje svetlobo, ki se prikaže in pre¬
neha, pa ima dan in noč; to menjavanje svetlobe in
teme, dneva in noči, sledi šestkrat: odtod šest dni.
V teh pokaže Bog Adamu svoje delo, kakor se je
v teku milijonov let zapored vršilo: najpoprej vse
temno, potem luč, podnebje, morje in kopno, rast¬
line, živali, človek. Pogled Adamov je bil po na¬
činu pogleda prerokov. Gledali so v prihodnost
in so dogodke gledali v celoti, niso pa razlikovali
časov; tako so na primer napoved kazni za grešne
Izraelce koj združili s poslednjo sodbo; tako je tudi
z napovedjo grozot, ko bo razdrt Jeruzalem, spo¬
jena napoved grozot ob koncu sveta pri vesoljni
sodbi; toda čas med obema dogodkoma ni ozna¬
čen. Enako je Adam videl začetek rastlinstva, in je
povzel v eni podobi ves razvitek rastlinstva; videl
je začetek živalstva in je tudi v eni sliki povzel ves
razvoj od početka do konca ; ni pa razločil, kako so
se mnoge rastline razvijale neposredno z živalstvom.
Tako je Adam v šestih podobah gledal šest glavnih

121

del Božjih, ki so vzor za Sest delavnih dni v tednu,
katerim sledi sedmi dan prenehanja od dela pri Bogu
in po tem vzoru tudi pri ljudeh.

Dragi mladenič, kajne ta razlaga Ti je všeč.
Meni tudi. Saj se popolnoma strinja z namenom sve¬
tega pisma in svete Cerkve, ki podaja le verske nauke,
ne podaja pa učenih razprav o zvezdoslovju, o ze¬
meljskih plasteh in o vrstah živalstva. Naših šest dni
nič ne zadeva časa, ki je bil potreben za razvitek
sveta in zemlje, ampak pomenja le šest podob, v ka¬
terih je Bog zamaknjenemu Adamu pokazal, da je od
njega ves svet, tudi zemlja in vse, kar je na zemlji.

Po tej razlagi mine tudi zadrega glede solnca,
lune in zvezd. Adam opiše to, kar je videl četrti dan
v četrti podobi. Zrak okoli zemlje je bil ves v parah
in meglah; bila je sicer svetloba, toda ni se videlo,
odkod prihaja ta svetloba. Vse ozračje se je medtem
toliko razvilo in očistilo, da se je zagledal vir svet¬
lobe, videl je Adam mnogo zvezd in dve večji luči,
namreč solnce in luno; spoznal je, da odtod prihaja
svetloba, da je tukaj vzrok menjave dneva in noči,
da solnce sveti podnevi, luna pa in zvezde ponoči,
ko se solnce skrije. Tako je videl Adam, kakor vi¬
dimo tudi mi, in je opisal, kakor je videl.

3. Sedaj pa pride na vrsto vprašanje, odkod
življenje na zemlji, in sicer odkod življenje pri rast¬
linah in živalih in odkod pri človeku? Midva to že
dobro veva: od Boga. Toda temu se upira svobodo¬
miselna znanost in v imenu znanosti trdi, da se je
prvo življenje razvilo iz nežive zemlje in od tega
početka se je razvijalo, dokler ni doseglo vrhunca v
človeku. Kajne Tebi se to že samoposebi zdi ne¬
verjetno; nezmotljiva katoliška Cerkev Tipa pove, da

122

temu ni tako. Vendar pa bi rad izvedel, na kake do¬
kaze se opira svobodomiselna znanost, da se drzne
zaničevati nauke svete vere in vero zahtevati zase.
Tvoji želji rad ustrežem. Podal Ti bom samo ne¬
katere točke, ki Ti bodo pa že zadostovale, da boš
o tem vprašanju mogel soditi samostojno.

Torej odkod prvo življenje? Svobodomiselna
znanost trdi, da iz nežive zemeljske tvari. In dokaz?
Sedaj je znanstveno dokazano in v znanstvu splošno
priznano, da življenje prihaja edino od življenja. Brez¬
številni vsestranski poizkusi so to dokazali; verni in
neverni naravoslovci se v tem ujemajo. Iz nežive tvari
se življenje ne porodi. Ker pa po trditvi vseh naravo¬
slovcev naravne postave delujejo vedno enako, mora
naravoslovna znanost trditi, da tudi prvo življenje ni
postalo iz neživih zemeljskih tvarin in snovi. — Od¬
kod torej prvo življenje ? Gotovo od Stvarnika, ki je
raznim snovim dodal življenjsko moč, ki jih zdru¬
žuje in po kateri se razvijajo. Ker pa svobodomi¬
selni učenjaki Boga nočejo priznati, vkljub vsem
znanstvenim nasprotnim dokazom trdijo, da se je prvo
življenje razvilo iz neživih tvarin. Kajne, dragi moj
mladenič, to je učenost, o kateri kriče, da se samo
dokazom umakne. V tem vprašanju nekaj trdi, kar
dokazom kar naravnost nasprotuje. No, pa saj sva
takih slučajev že več naštela.

4 Gotovo je torej in znanstveno dokazano, da
je prvo življenje od Boga. Sedaj pa vprašamo, ali je
Bog ustvaril vse vrste rastlin in živali, kolikor jih je
bilo in jih je še na zemlji; ali je morda ustvaril le
nekatere vrste, iz katerih so se tekom stoletij druge
razvile. Vere se to vprašanje nič ne tiče. Mozes
opisuje, kako je Bog vse ustvaril; ne pove pa, da li

123

je kar naravnost ustvari! vse rastline in živali, ki žive
na zemlji, ali pa samo nekatere, iz katerih so se druge
razvile pomočeh in postavah, ki jih je Bog dal prvim
vrstam. Saj se mora tudi v tem slučaju reči, da jih
je ustvaril Bog. Tako mi govorimo-. Napoleon je
zmagal, Jernej je hišo sezidal, akoravno so zmagali
Napoleonovi vojaki, on pa je le zapovedoval in ako¬
ravno so hišo sezidali zidarji, Jernej pa je le zidanje
določil in dal denar.

Akoravno se pa to vprašanje vere ne tiče in
tudi naravoslovci še ugibajo, kako so te razne vrste
nastale, se vendar sedaj precej splošno trdi, da je
bilo izpočetka le nekoliko rodov rastlin in živali, ki
so se v teku več stotisoč let razvile v vse druge ro¬
dove in vrste. Saj tako se sodi po rastlinskih in ži¬
valskih okameninah, ki se nahajajo v raznih plasteh
naše zemlje. Učenjaki torej nekak razvoj zahtevajo:
za naju zadostuje, da to veva.

5. Sedaj pride prevažno vprašanje, kako pa se
je začel človek ? Ali se je res razvil iz živalstva,
namreč iz opic, ki so mu telesno najbolj podobne?

No, midva veva, kako sta postala prva dva člo¬
veka: to nama pove Mozes po izročilu izraelskega
naroda, ki je ta nauk podedoval od Adama, katerega
je poučil sam Bog. To nam potrjuje katoliška Cerkev
in sam Gospod naš Jezus Kristus, Sin živega Boga.
Pouk od te strani za naju več velja, kakor pa pouk
od naših svobodomiselnih učenjakov, o katerih sva
se že tolikokrat prepričala, da se celo spoznani resnici
kar naravnost upirajo, in sicer celo tedaj, ko jim na¬
sprotujejo očitni, splošno priznani dokazi.

Poglejva dokaze. Pokazujejo na telesno po¬
dobnost človeka z živaljo. Toda, ali podobnost ni

124

mogoča tudi tedaj, če se prizna, da je človeka
ustvaril Bog?

Toda tudi telesno se človek od opice tako raz¬
likuje, da ga ni mogoče prištevati opicam. Učenjaki
pokazujejo na razvite možgane pri človeku, na hojo
pokonci, na ustrojstvo njegovih rok in nog, pa
sklepajo, da tudi v telesnem oziru ne pripada človek
nobeni živali, ampak stoji sam zase, odločen od
vseh živali.

Tudi dejstva govore proti temu nauku. Ako bi
se bil človek razvil iz živalstva, razvijal bi se bil po¬
lagoma, med opico in človekom bi bilo raznih bitij,
ki bi se po obliki telesa zmeraj bolj oddaljevala od
opic in približevala človeku. Kje so te vmesne oblike?
Ali je ta vmesna oblika kak sedanji divji rod?

Zares so po zgledu nekega nemškega profesorja
pristaši živalskega razvoja zagnali krik, da so potniki
videli opicam podobne ljudi, ki žive trumoma skupaj,
plezajo po drevesih, ne poznajo ognja in rabijo za
orodje kamen in kol, kakor opice najvišje vrste.
Toda ta veseli krik ni dolgo trajal; natančno preisko¬
vanje je pokazalo, da takih trumoma živečih ljudi ni
in da se tudi najmanj razviti divji narodi bitno raz¬
likujejo od najbolj razvite opice. Sam brezverni Vir-
cho\v trdi: „Potem, ko smo sedaj spoznali najmanj
razvite rodove, ali smo imeli v rokah vsaj njihove
črepinje, se ne more nič več trditi, da je kak sedaj
živeči rod vmesna in prehodnja stopnja od opic do
človeka."

No, morebiti se bodo pa v plasteh zemeljske
skorje našle take vmesne in prehodnje oblike? In
teh bi moralo biti jako mnogo, saj se je po trditvi

125

naših nasprotnikov ta razvoj iz živalstva do člo¬
veka vršil več miljonov leti Kje so te oblike? Ni
jih nikjer. Pač je večkrat zašumelo, da se je tako
prehodno bitje dobilo, toda hitro se je dokazalo, da
je bilo to samo v domišljiji, ne pa v resnici. Sedaj
se splošno prizna, da človek nima nobenih prednikov
nižje vrste, da nastopi hipoma v vsej svoji popolnosti.
Na shodu učenjakov v Berolinu 1. 1901. je javno trdil
neverni profesor Branko: „V zgodovini se nam pri¬
kaže človek kot nekaj novega, on ni potomec prej¬
šnjih rodov. Skoraj vsi sesavci imajo v skorji zemlje
prednike, le človek nastopi hipoma brez posredovalnih
prednikov, in sicer nastopi kot dovršen razumen
človek. Večina onih starih, na raznih krajih najdenih
ljudi ima črepinjo, da bi vsakdo od nas mogel biti
nanjo ponosen."

Dragi mladenič, sedaj pa zopet vidiš, da ni no¬
benega dokaza za razvoj človeka iz živalstva. In midva
sva imela pred očmi samo telo človekovo. Kaj bi
šele morala reči, ko bi še na njegovo dušo po¬
gledala, na njegov razum, na prosto voljo, na na¬
predek v znanosti in umetnosti, na prelepe nje¬
gove čednosti, na njegove misli, na njegov govor,
na njegovo vero! Vsega tega v živalstvu ni, še naj¬
manjšega sledu ni! Ako je človek žival, odkod vse to
njegovo življenje, ki dokazuje, da je v človeku nekaj,
kar ni tvar, ampak nekaj, kar je nadtvarno, namreč duh.
Oh, kako se pehajo to življenje v človeku razvozlati!
Ne morejo! Oni, ki so bolj odkritosrčni, to priznajo,
rekoč: Mi tega ne vemo in nikoli vedeli ne bomo!
Sirote, ki nočejo vedeti, ki nočejo odpreti oči krščan¬
stvu, kjer se jim vse tako lepo razloži in vse ujema
z umom, z znanostjo in z zgodovino.

126

6. Dragi mladenič, kajne, sedaj sem Ti razvozljal
vsa vprašanja! Opozorim Te naj še na eno! Odkod
verstvo? Mi zopet vemo: od Kristusa in v početku
sveta od samega Boga. Glej! Ko bi bilo res, kar
pravijo svobodomiselni učenjaki, bi morali vprašati,
kako se je verstvo začelo? Saj verstvo ureja človeka
v odnošaju do Boga. Ako pa Boga ni, kako so
ljudje začeli častiti Boga, izmišljenega Boga? Kako
so do tega prišli? Svobodomiselni učenjaki to ugibajo
in ugibajo; trditve postavljajo, pa zopet kot neza¬
dostne zametujejo! Sirote! In potem bi verstvo mo¬
ralo biti v začetku jako nizko in bi se moralo po¬
lagoma razvijati. Kaj pa pravi zgodovina? Ravno
narobe! Spočetka je spoznal človek enega osebnega
Boga, Stvarnika nebes in zemlje; šele polagoma je
človek padal, izgubil osebnega Boga, prišel do ma¬
likov in še do verstva nižje vrste. Dokazano je, da
so vsi narodi, karkoli jih je na zemlji, spočetka ve¬
rovali v enega samega Boga in so se iz te višine
šele v teku let pogreznili v razna zmotna verstva. To
dejstvo dokazuje resnico, kar o početku sveta uči
Mozes, uči Cerkev, učimo in verujemo mi, pobija kot
zmotno trditev, da se je vse iz malih začetkov raz¬
vijalo do večjih popolnosti.

Upam, da Ti je sedaj vse jasno in boš prav lahko
pobil razne ugovore zoper nauke sv. vere in zoper
nauke katoliških učenih mož o začetku sveta in živ¬
ljenja na njem.

e)  Spomini narodov.

Adam in Eva sta praroditelja vseh ljudi. Kar se
je godilo pred njima, je Bog pokazal Adamu v šestih
slikah, ki jih je gledal v neki zamaknjenosti. Raj, greh,

127

kazen sta pa sama doživela. Vse dogodke in pa vse
nauke o stvarjenju, o Bogu, o angelih, o raju, o grehu,
o kazni sta potomcem pripovedovala in jih učila živeti,
kakor hoče Bog. O očakih, o potopu, o babilonski
zmešnjavi so potomcem pripovedovali ljudje, ki so
jih doživeli. Ker so pa prvi ljudje vsled nepokvarjene
in izredno krepke telesne življenjske moči jako dolgo
živeli, so se spomini na te dogodke ohranili jasni,
bolj živi, nepokvarjeni.

Gotovo je, da so te spomine nesli s seboj po¬
samezni rodovi v kraje, kamor so šli, ko so se od¬
cepili od skupnosti. To je popolnoma jasno. Odtod
pa sledi, da se morajo vsaj bledi spomini na te prve
dogodke in nauke zaslediti pri vseh, ali vsaj pri
mnogih narodih širom cele zemlje. Kar pa tako že
sami pričakujemo, se je tudi res dogodilo. To nam
izpričujejo učenjaki, ki preučavajo staro zgodovino
raznih narodov. Dragi mladenič, vem, da bi Te tudi
to zanimalo, saj bi bil to nov dokaz za resničnost
najinih gornjih izvajanj. Raziskovalci stare zgodovine uče:

1. Prvotna vera vseh narodov je vera v enega
osebnega Boga; šele ko je ta vera propadala, je
prišlo do vere v več bogov. Verska zavest se tekom
stoletij ni izpopolnjevala, marveč je nazadovala. To
velja tudi o čednostnih naukih, ki so tem bolj čisti in
vzvišeni, čim dalje gremo nazaj-v zgodovini. Verstvo
je propadalo do prihoda Kristusovega, akoravno pa
moramo trditi, da so se vede in umetnosti lepo raz¬
vijale.

2. Celo o Trojici in pa o Odrešeniku najdemo
nekake temne sledove skoraj povsod. Pri vseh naro¬
dih je vera v duhove, v dobre, pa tudi v hudobne,
ki človeka zalezujejo, da bi mu škodovali.

128

3. Vsi narodi trdijo, da je svet postal, da je po¬
stalo vse, kar je na zemlji, in sicer, da je prišlo vse
od Boga.

4. Prvotno stanje zemlje je bilo po trditvi Judov,
Asircev, Babiloncev in skoraj gotovo tudi po trditvi
Egipčanov nekako morje. Le Perzijci o tem molče,
pač pa trdijo, da je vsa bitja na nebu in na zemlji
ustvaril najvišji Bog; tudi o človeku pravijo, da je
prišel naravnost iz rok božjih.

Kar nobenega sledu pa ni pri raznih narodih,
da bi se bilo življenje porodilo iz nežive tvarine, da
bi se bil človek razvil iz živalstva. In vendar bi pri¬
čakovali, da bi pri najstarejših rodovih vsaj kak temen
spominček na to zasledili.

5. Pri vseh rodovih se nahaja spomin na raj.
Perzijci, Babilonci, Asirci in morda tudi Judje so vedeli
celo o drevesu življenja in o prvotni neumrjočnosti
človeka.

6. V spominu se je ohranil tudi prvi greh, pa
zapeljevanje po kači (zmaju) in ženi. Zanimiva je tudi
napoved kazni za človeka in za zapeljivca, kakor se
nahaja v babilonsko-asirskih klinopisih. Pri nekaterih
narodih se nahaja celo sled o zavesti podedovanega
zadolženja.

7. Judje, Perzijci, Babilonci, Asirci, Egipčani so
ohranili spomin na splošni potop. Celo Noeta in nje¬
gove barke so se spominjali. O babilonskem stolpu in
tamošnji zmešnjavi pa vedo le babilonsko-asirski spisi.

8. Kar se tiče svetopisemskih oseb, najdemo
Adama, Noeta, Seta, Kama, Šema, Nimroda in Mozesa.

9. Vsi narodi so poznali žrtve kot sredstva za
spravo z razžaljenim Bogom.

129

10. Vsi narodi imajo vero v neumrjočnost duše,
v božjo sodbo po smrti, v onostranska nebesa kot
plačilo za čednost in pekel kot grozen kraj večnih
muk za hudobneže.

11. Dodam še, da se pri Judih, Perzijcih, Babilon¬
cih, Asircih in Egipčanih nahaja tudi bolj ali manj
jasen nauk o vstajenju teles.

Kar smo si mislili, to smo našli, namreč pri raz¬
nih narodih spomine na dogodke onih časov, dokler
so bili še skupaj, onih časov, v katerih so živeli nji¬
hovi skupni očetje in skupni dedje, do prvih staršev,
ki sta prišla iz rok božjih. Že ti spomini so nam do¬
kaz, da nam sveto pismo ne pripoveduje bajk, ampak
zgodovino, in sicer prvo zgodovino o početku člo¬
veškega rodu.

6. Razlogi odpada od Cerkve.

Dragi mladenič! ako pomisliš vse, kar sva do-
sedaj obravnavala, boš pač mislil, ni mogoče, da bi
kdo od Cerkve odpadel. In vendar je odpadnikov ve¬
liko! Zakaj? Ker se za resnico ne mara! Saj si se
prepričal, kako se nekateri prizadevajo, da bi se Bogu
odtegnili in bi mogli biti brez Njega. Odpad nima
navadno nobenega pravega razloga, izhaja iz zmote,
včasih pa kar naravnost iz laži, iz trdovratnega upi¬
ranja spoznani resnici. Naj Ti to dokažem pri treh naj¬
večjih odpadih, kar se jih je dogodilo v devetnajstih
stoletjih.

a)  Focij in razkol.

Cerkev je imela vedno nasprotnikov. Koliko kri¬
vovercev se je pokazalo koj v prvem stoletju I Prvi
največji odpad se je pa začel v 9. in docela izpeljal

9

Mladeničem.

130

vil.  stoletju. Cel vzhod se je odcepil od rimske Cerkve,
ker je zavrgel papeža in se podvrgel carigrajskemu
patriarhu. Kako to?

Res, koj ko se je iz Rima v Carigrad preselil
rimski cesar, so carigrajski škofje hrepeneli po vedno
večji časti med škofi; zahtevali so prvo mesto za pa¬
pežem, dokler se niso v 9. stoletju proglasili papežem
enake.

O tistem času je bil v Carigradu patriarh Ignacij,
star častitljiv in svet mož. Bardas, svak cesarjev, je
živel nesramno s svojo sneho, kar je vernike po¬
hujševalo. Ignacij mu odreče velikonočno sveto ob¬
hajilo. Osramočeni pohotnež zapriseže maščevanje.

Ignacija odstavi in zapre v samostan. Za patriarha
izbere sicer jako učenega, toda prekanjenega Focija,
ki še duhoven ni bil. Focij prejme v kratkem času
vse svete rede in postane škof. Ker pa patriarha ne
bi priznali drugi škofje, ako ga ni potrdil rimski
papež, piše Focij papežu jako vdano pismo. V tem
pismu laže, da je Ignacij radi starosti odstopil sam in
se umaknil v samostan; trdi, da je bil on proti volji
izbran in prosi naj bi ga papež potrdil.

V Rimu so pa že nekaj čuli, da ni vse v redu;
zato papež noče Focija potrditi in pošlje svoje za¬
stopnike v Carigrad, da bi vso zadevo preiskali. Po
raznih težavah se Focij zavrže in izobči iz Cerkve.
Focij se noče podati, marveč skliče zbor omahljivih
škcfov, ki Focija priznajo in papeža izobčijo. Razkol
je dovršen. Kmalu je bil sicer Focij izgnan, toda pri¬
šel je nazaj in se je potrdil za patriarha. Vendar pa
prave zveze z Rimom ni bilo več. V 11. stoletju
pa se razkol izvrši in se za stalno odcepi od Rima
ves vzhod: Grško, Bolgarsko, Rusko.

131

Kajne, zvijačnosti in lažnivosti Fodja si se že
čudil. Še bolj se boš pa čudil, ko čuješ, s kakimi
razlogi se je razkol utemeljeval. Reklo se je: Rimski
škof je bil zato vrhovni poglavar vse Cerkve, ker je
bil v Rimu cesar poglavar vsega cesarstva; ker se je
pa cesar preselil v Carigrad, ima škof carigrajski na
vzhodu enako vrhovno oblast kakor rimski škof na
zapadu.

Glej, ta trditev je izmišljena, je očitna laž, da se
opraviči nesrečni odpad od Rima, storjen iz gole pre¬
vzetnosti. Zmeraj in povsod se je trdilo, da je rimski
škof zato vrhovni glavar vse Kristusove Cerkve, ker
je naslednik sv. Petra, kateremu je sam Gospod to
vrhovno oblast podelil in mora torej od njega priti na
njegovega postavnega naslednika. Te trditve se naha¬
jajo v vseh starih spisih, da, tudi v cerkvenih zborih,
ki so se obhajali prva stoletja na vzhodu pod pred¬
sedstvom odposlancev papeževih.

Toda ta resnica se je zavrgla vedoma, ko je
bilo treba najti vsaj kako pretvezo za razkol, za od-
cepljenje od Rima.

b)  Luter in kriva vera.

Luter je živel v 16. stoletju na Nemškem. Bil je
duhoven in redovnik. Priznaval je papeža za pogla¬
varja vse katoliške Cerkve. Da;* še v Rim je šel v znak
svoje vdanosti.

Kar začne učiti krive nauke. Ko ga doma obso¬
dijo, skliče se na papeža. Ko ga pa še papež obsodi
in zatrdi, da so njegovi nauki krivoverski, se upre
zoper njega, pa tako grdo in nesramno o njem go¬
vori in piše, da je groza. Zoper papeža nahujska vso
Nemčijo. Žaiibog so bili tedaj na Nemškem duhovni

9 *

132

in redovniki večinoma nevredni in pohujšljivi; pa tudi
vitezi so bili malopridni. Zato Lutru ni bilo težko
mnoge zoper Rim nahujskati.

In kaj si izmisli, da svoj odpad od Rima opra¬
viči. On začne trditi, da papež ni vrhovni glavar Cer¬
kve, marveč so si rimski škofje to oblast pridobili z
lažjo in zvijačo. In kako dokaže to svojo trditev?
Laže, da Peter ni bil nikoli v Rimu, da ni umrl kot
rimski škof, da torej rimski škof ne more biti njegov
naslednik, torej tudi ne vrhovni poglavar Kristusove
Cerkve.

Torej petnajst stoletij se je vedno trdilo, da je
bil apostol Peter rimski škof in da je v Rimu umrl
mučeniške smrti. Le par krivovercev v dvanajstem in
štirinajstem stoletju je to tajilo. Sicer imamo pa v
spisih cerkvenih očetov in pisateljev, v zapisnikih cer¬
kvenih zborov vedno in vedno trditev, da je apostol
Peter v Rimu umrl, da je rimski škof njegov namestnik
in je od njega podedoval vso oblast, in da po rim¬
skem papežu govori Peter.

Kako je pa Luter izkušal dokazati to svojo trdi¬
tev? Prav lahkomišljeno. Rekel je, da tega v svetem
pismu nikjer ni zapisano, da bi bil Peter prišel v Rim
in bi bil tam umrl kot rimski škof in glavar Cerkve.
Kajne, kako lahkomišljen dokaz! Ali je v svetem
pismu vse zapisano, kar se je dogodilo v prvih časih
krščanstva ? Koliko stvari ni bilo zapisanih! Ali ni
dosti, da vse, tudi najbolj stare priče trdijo pastirova-
nje in smrt sv. Petra v Rimu? In kako to, da je Rim
glava katoliške Cerkve? Zakaj ne Jeruzalem, zakaj ne
Antiohija, kjer je Peter nekoliko časa pastiroval? Zakaj
si sploh nobena cerkev vrhovne oblasti nad Cerkvijo
ne prilastuje? Zakaj tudi Focij ne taji tega zgodovin-

133

skega dejstva o sv. Petru in o njegovem nasledniku
v Rimu? Luteranci so šli za Lutrom in so z njim vred
to tajili. Toda sedaj, ko seje zgodovina še bolj točno
preiskala, sedaj učenjaki luteranski več ne dvomijo o
bivanju in smrti sv. Petra v Rimu, ampak trdijo to,
kar smo v katoliški Cerkvi vedno trdili.

Kajne, zopet je deloma zmota, deloma odpor
očividni spoznani resnici kriv, da je Luter zabredel
ne le v razkol, ampak tudi v krivo vero in je za seboj
potegnil večino Nemcev. Luter je padel bolj globoko
od Focija. Focij se je le od papeža odtrgal, pridržal
pa je nauke, kakor jih je učila Cerkev in pojasnila
na raznih cerkvenih zborih. Luter je pa zavrgel pa¬
peža in mnogo cerkvenih naukov, zato so luteranci
pravi krivoverci. Kaj torej stori strast, kako zaslepi
človeka!

c)  Naš čas in nevera.

V našem času odpadajo od vere učeni možje,
ki so dovršili visoke šole, pa so sedaj uradniki, zdrav¬
niki, odvetniki, oficirji, profesorji. Padec njihov je pa
še bolj globok, oni so se vgreznili deloma v popolno
brezverstvo, deloma si pa sami kujejo nekako svo¬
bodno vero; vsekako pa zametavajo katoliško Cerkev
in njenega božjega začetnika.

In razlogi za ta grozen korak? Odgovorim:
zmota, pa tudi premišljena laž; zmota pri zapeljani
množici, laž pri voditeljih v zmoto. Dragi mladenič,
le spomni se na vse, kar sem Ti povedal o raznih
zmotah zoper Kristusa, zoper Cerkev, zoper cerkvene
nauke o začetku sveta in življenja na svetu. Ali Te
nisem pri vseh največjih obravnavah opozarjal na
zaslepljeno trdovratnost naših nasprotnikov, naših

134

besnih sovražnikov, ali Ti nisem pokazal, kako se
resnici upirajo šiloma ?

Vendar bi Ti rad povedal še nekoliko zgledov,
da še bolj spoznaš hudobno laž voditeljev v zmoto.

1. Na Francoskem je prav mnoge zapeljal v
zmoto ali vsaj potrdil v zmoti pisatelj Zola. Leta 1894.
raztrobi po svetu, da gre v Lurd in da odkrije sle¬
parije, ki se tam gode; ko vse pregleda, bo v ob¬
širni knjigi dotične sleparije popisal.

Zola pride v Lurd. Ko pove, kdo da je, mu
dajo vso prostost, naj si povoljno in poljubno ogleda
Lurd in lurške dogodke. In glej dobre Matere božje !
V tistem času se dogode štirje čudežni dogodki. -—-
Prišel je tja slep mož. Zola ga vidi in pritrdi, da je
slep. Mož se skoplje v lurški vodi in izpregleda. Zola
ga ogleduje, neče verjeti, pelje ga k oknu, preiskuje
in izprašuje: nič ne pomaga, poprejšnji slepec sedaj
popolnoma dobro vidi. — Prinesli so v Lurd jetično
deklico; jetika ji je večino pljuč uničila, zdravniki
so rekli, da je neozdravljiva. Zola jo vidi in potrdi
sodbo zdravnikov. Deklica se skoplje v lurški vodi,
hipoma ozdravi, zdravniki jo preiščejo in potrdijo, da
so njena pljuča popolnoma zdrava. Zola jo vidi, ne
more ugovarjati, zamišljen stoji v sobi.

Zola se povrne v Pariz in napiše knjigo o
Lurdu. V tej knjigi taji vse, kar je v Lurdu čudež¬
nega. Seveda mora zato marsikaj prikriti in zamol¬
čati, še več pa lagati. Čuj, kako piše o dotični je¬
tični deklici. Pove, da je bila skrajno jetična in da
je po kopelji prišla iz vode navidezno zdrava. Ko se
je pa peljala domov v Pariz, se je bolezen povrnila,
bruhala je kri in prav kmalu umrla v neki pariški
bolnišnici. — Ali je to res ? Ne. Zola je naravnost

135

lagal. Dotična deklica je zares šla v neko pariško
bolnišnico ne umirat, ampak bolnikom streč; ostala je
popolnoma zdrava in dobra, da, pred dvema letoma
je še živela. Svojo trdovratno in zavedno lažnivost
je Zola pokazal tudi s tem, da je dotični deklici po¬
nujal denarja, naj bi odšla iz Pariza v nepoznan kraj,
da se ne bo vedelo zanjo. Grdoba, kajne! Deklica
je ponudbo z gnusom odbila. Ali ni to grozno! Ko¬
liko ljudi je lažnik v zmoto zapeljal ali v zmoti
ohranil in nahujskal zoper Cerkev, zoper Marijo De¬
vico in zoper Jezusa! — Nedavno je umrl. Našli so
ga v postelji zadušenega; črn je bil in glava mu je
visela s postelje proti tlom, kjer je ležal crknjen pes.

2. Slično je na Nemškem varal ne le preproste
ljudi, ampak tudi učene može profesor Hackel. Že
30 let piše knjige in dokazuje, da je svet večen, da
je prvo življenje nastalo iz nežive tvari, da so se od¬
tod v teku milijonov let razvijale razne vrste rastlin,
živali in nazadnje človek. On taji večnost, taji Boga,
taji dušo, taji neumrjočnost. Nauki Mozesovi in ka¬
toliške Cerkve so mu bajke.

V svojih knjigah dokazuje on ta razvoj ne le z
besedo, ampak tudi s podobami. Na podobah kaže,
kako so se razne oblike izpreminjale, kako so bile
vedno bolj podobne človeku in se je nazadnje iz
vsega tega razvil človek. Njegove knjige so čitali
Nemci, na stotisoč se jih je razpečalo. V šolo so
hodili k njemu v Jeno visokošolci raznih narodnosti.
Da, on je zasnoval društvo, ki ima namen na temelju
njegovih naukov podirati vero v osebnega Boga, češ
da ni ničesar razen tvarine in njenih moči.

No, v zadnjih časih so mu začeli nasprotovati
oni njegovih učencev, ki so tudi sami raziskovali na-

136

ravo in njeno zgodovino. Najboljši so ga začeli po¬
bijati, kar ga je silno togotilo. Modroslovec Paulsen,
med prvimi luteranskimi modroslovci, je trdil, kako
ga je sram in kako velika sramota je za vso nemško
učenost, da se knjige Hacklove prištevajo znanstve¬
nim knjigam.

Najhujši udarec pa ga je zadel pred nekoliko
meseci. Dokazal mu je eden učenjakov, da so one
podobe, s katerimi pojasnjuje prehod ene oblike v
drugo do človeka, večinoma izmišljene, ne pa posnete
po naravi, kakor se mora po njegovi knjigi in po
njegovih besedah soditi. In Hfickel? Priznal je to
svojo goljufijo in laž. Torej trideset let je goljufaval
svoje učence in čitatelje svojih knjig! Trideset let
je z lažjo hujskal zoper Cerkev, zoper Kristusa, zoper
Boga! In ta HSckel je tudi vir znanosti naših slo¬
venskih svobodomiselcev!

3. Še en zgled. Lani so svobodomiselci silno
povzdigovali in branili profesorja Wahrmunda iz Ino-
mosta. Napisal je strastno knjigo zoper katoliško
Cerkev in papeže. Katoličani so se postavili na noge
in zahtevali, da tak brezbožnež ne sme biti profesor
na visokih šolah, kjer bi pohujšaval visokošolce. Ves
svobodomiselni svet se je zavzel zanj.

Ali je profesor Wahrmund pisal resnico? Ne. Mi
katoličani smo takoj vedeli, da ni res, kar piše. No,
isto mu je dokazal protestant Nauman, ki proučava,
kaj so pisali in še pišejo katoliški bogoslovci. Ta
Nauman je dokazal, da profesor Wahrmund pripisuje
katoliški Cerkvi nauke, ki jih je ona obsodila in za¬
vrgla, in da je mnogo naukov katoliških učenih mož
izkrivil ali napačno razumel, potem pa zasmehoval.

137

Ta Wahrmund je tudi papeže grdil in se sklicuje
na knjigo jezuita Hoensbroecha o papežih. Kaj je ta
Hoensbroech? Bil je jezuit, izstopil iz reda, postal
luteranec in se oženil. Kaj misliš, ali more tak človek
biti zanesljiva priča o zgodovini katoliške Cerkve, ki
jo je zapustil, da se je oženil? Čuj! isti protestant
Nauman je dokazal, da je ta odpadnik v knjigi o pa¬
pežih na več kot dvesto krajih zgodovino papežev
pokvaril, presukal, na slabo obrnil in je potem hu¬
dobno in zlobno zoper papeže govoril. In ta spaka
je profesorju Wahrmundu vir zgodovine papežev!
In tega Wahrmunda so vsi svobodomiselni časniki in
možje branili in kovali v zvezde kakor učenjaka!

Dragi mladenič, naj bo dosti! Prepričan si, da
odpadu od vere je kriva zmota v zapeljani množici,
kriva pa premišljena laž pri njenih začetnikih in vo¬
diteljih.

Sklep.

Prerešetavala sva najbolj važne resnice, namreč:
resnice o veri, o Kristusu, o Cerkvi, o sv. pismu in
o početku sveta. Za vse sem Ti podal trdnih, zanes¬
ljivih dokazov; povsod sem Te opozarjal na zmote
naših nesrečnih svobodomiselcev in naprednjakov in
Ti pokazal z zgledi, da odpad od katoliške resnice te¬
melji na nevednosti, da, celo na laži.

Dragi mladenič, okleni se "teh resnic in vedi, da
mora biti zmota vse, kar jim je nasprotno, akoravno
bi Ti ne mogel dokazati, da je zmota in akoravno bi to
učili, trdili in oznanjali možje z visokih šol. Saj je res¬
nica samo ena, zato se samoposebi razume, da je
vsaka nasprotna misel le zmota. Ti veš, komu veruješ:
Veruješ Cerkvi, veruješ samemu Bogu.

10