Jerasovi pastirji
o vam je bilo spet veselja! Iz cele vasi so se zbrali otroci pred Jerasovo vežo. In to ni karsibodi, kakor rnorda domnevate v svojih mladih glavicah. Pomislite vendar, da ima naša vas nad šfirideset številk.
Pa kaj bi vam razlagal? Dovolj je, če vam povem, da je moral Trnovčev Tonček ziesti na hruško, če je hotel videti v Jera-sovo vežo. Bi! je namreč še majhen, a uren kakor veverica. ,Pa kaj se je godilo v Jerasovi veži?" bodete izpraševali. — Da vas ne bo mučila rado-vednost, vam povem naravnost: Jerasova mati so pri-gnali iz mesta dve ovčki. Eno mlado in eno staro.
»To vendar ni nič novega!" mi bo kdo ugo-varjal. Lc počasi, moji mladi prijateljčki, da se prej pomenimo.
V naši vasi se Ijudje ne pečajo dosti z živino-rejo. Le kar najbolj potrebujejo, to redi, kakor na primer, konje, vole, krave in sploh govedo. A pri mnogih hišah še tega nimajo. Navadno redi le kravo, da dobijo mleka za domače potrebe.
Tudi pri jerasu so imeli kravo.  Nekega dnL se pa spomnijo Jerasov oče na — ovce. In res, takoj v prvem semnju so jih kupili mati en par v mestu. To je pa tako.
Kadar je pri nas ,semenj", mora bili seveda kaj boljšega  na  mizi.  In  kaj je na  kmetib  bopega kot
—  156 —
meso?  Tako  so  mislili  tudi Jerasov oLe zaklati dve ovčki za semenj. No, in sedaj ste zvedeli vse .. .
Le to naj vam še povem, kakšni sta bili ti ovčki. Gotovo ju je najbolje opisal Jerasov Tonček, ki je rekel manjši ,,muček", večji pa ,,kužek".
A da ne bote hudi, vam povem, da je bila ena ovčka že stara in krotka, druga pa mlajša in precej nagajiva. Jerasovega Tončka je bila takoj obliznila . . .
Revež se je pa tako prestrašil, da se je skril za materino krilo, ker se je menda bal, da bi ga ne pojedla.
*                 *
Drugo jutro je moral Jerasov Jožek gnati ovčki na pašo. No pa saj ga ni nihče silil, da jih mora gnati. Še prerad je to storil sam. In kmalu bi bil nastal prepir med otroci, kdo bo pasel.
Prvo besedo je imel Jožek, ki je že drugo leto trgal hlače po šolski klopi. Njemu je nasprotoval Mirko, ki bo jeseni spoznal gospoda učitelja. A najhujši je bil Tonček, ki je rekel, da bo obe držal, vsako z eno roko. No, mati so se mu smejali, pa tudi Jožku in Mirkotu niso povsem pritrdili.
Rekli so: nJožek, ki je najmočnejši, naj drži ovčki, vidva pa poganjajta!
To so bili veseli mladi junaki, ko so korakali skozi vas in gnali ovLki na pašo. Jožko je držal ovčki za vrvico, Mirko je šel s palico za njima, a Tonček je koračil daleč zadaj.
Ko pridejo v reber, kjer je bilo dosti dobre paše, sedejo na tla poleg ovčk in začno gledati, kako sta mulili sočnato travo. A kmalu so se naveličali gle-danja. Mirkotu je prišlo nekaj drugega na misel. Na-svetoval je bratcema, naj zakurijo ogenj. Vsi trije so bili s tem zadovoljni. Mirko in Tonček sta šla iskat v gozd suhih vejic. Jožek je pa ta čas držal ovčki, da nista ušli v škodo.
Kmalu prideta Mirko in Tonček nazaj. No, Tonček ni prinese! posebno veliko drv. Le en smrekov storž je držal v roki; kajti on ni iskal drv po tleh, ampak zagledal se je v kako suho vejo na drevesu ter čakal
— 157 —
spodaj in premiSljeval, ali bi splezal gor, ali počakal, da pade suhljad sama dol. Slučajno mu je res padel storž pred nos, pa ga je pobral in nesel Jožku.
Ko je Mirko še enkrat prinesel drv in še! skrivši domov po žveplenke, so zakurili.
A kaj pomaga sam ogenj?! Jožko se je spomml še nekaj drugega. Povedal je to bratcema in bili so vsi zadovoljni, najbolj seveda Tonček, ki je tako rad jedel pečen krompir.
Mirko je stekel domov po krompirja. Kmalu je prišel nazaj, a ogenj je vedno bolj pojemal. Sicer je bilo precej žerjavice, a vendar premalo za toliko krom-pirja. A zakopali so ga vseeno v žerjavico. Jožek in Mirko sta šla po drv v gozd, da bi še enkrat zanetili ogenj; Tonček je pa moral ta čas paziti na ovčki, ki ju je Jožko spustil, da bi ne zašli v škodo. A Tonček se ni brigal za ovčki, ampak brskal je krompir iz žer-javice ter ga pokušal, če je že pečen.
Med tem sta pa ovčki zašli v sosedovo deteljo. Tonček ni pazil nanji, kajti imel je preveč opravka s krompirjem. Ko prideta bratca nazaj, bi jih bil Tonček gotovo mnogo slišal, da ne bi bila prišla v tem hipu stara Vreška, ki je pokarala Jožka in Mirkota.
Jožko je stekel hifro po ovčki, da bi ju otvezel. Toda to ni 51o tako, kakor si je mislil. Predno je prišel do nju, sta že zbcžali. Jožko jo udere za njima, a kmaiu je opešal, in ovčki sfa mu zbežaii domov. Sedaj so šli vsi trije domov — a brez ovčk. To vam je bilo spet smeha na vasi! Vsa dečad se je smejala, ko je ugiedala naže junake, ki so vsi pobili korakali proti domu.
Ko pridejo domov, sta bili ovčki že v staji. Mati in oče s(a se najprej zasmejala, polem so pa oče Jožka rcsno vprašali, zakaj sta ovčki prej prišli domov kot on. Jožko jc nekaj časa jecljal, potem pa rekel: ,,Zbe-žali sta mi!" A očetu se je takoj zdelo, da Jožek laže. Zato vprašajo Tončka. Ta je od strani pogledoval Jožka in vtaknil prst v usta. Šele, ko so oče ponovili vprašanje, je začel pravili, kako je bilo.
Ole so takoj sprevideli vso zadevo. Vedeli so, da je hotel Jožek  lagati.  Ko  jim je še Vreška pove-
— 158 -
dala, da sta bili ovčki v škodi, so pristopili oče k Jožku in ga malo potipali za užesa. No, pa ravno hudega ni bilo, kajti drugi dan se ni več spominjal, katero uho je trpelo. Vendar mu je to nekoliko ko-ristilo. Lagati si Jožek ni več prav upal in se tudi ni hotel. Tudi je moral za kazen od tedaj naprej ovčki sam pasti. Nič več se niso trgali zanje.
Ako je prišla semanja nedelja in so pri Jerasovih zaklali ovčki, bi bili kmalu vsi trije: Jožek, Mirko in Tonček jokali, tako jiin je bilo dolgčas po priljubljenih živalicah.
Tisti dan pa, ko so prvič pasli ovčki, bo ostal gotovo vsem Irem bratom vse življenje v spominu, posebno pa Tončku, ki je vstopil že v prvo latinsko šolo in ki mi je povedal to dogodbico ...
F Osojski