Zimske misli.
O d polnočnih merzlih krajev
Ojstra sapa dije, Ravno polje, verh Triglava
Ogrinjalo belo krije j
Več se travnik in dobrava
V  cvetji ne spreminja, Več se gora in planjava
V  petji ne razgrinja.
Ak' na prosto polje pridem, Mračnost me obhaja,
Ko v brezlistnim drevji veter Merzel se spremljaj a.
Kje so vresi ti obilni
v
Krajnska S vaj ca mila! S* ktermi blaga te j' narava Polno obdarila ?
V kom bo solnce mlado obličje
Zjutrej ogled'valo, K' je zakrito z čverstim ledam
Jezerov zerkalo ?
Kaj glave u zrak molete,
Vi snežnični stopi ? Kriti z sivim oblačilam
U gluhosti topi?
Sladkoglasne ptice, kam so
Vaše pesmi mile, K* so prijetno po dobravah
V  leti se glasile? —
Slišim, slišim vaš odgovor,
Bitja ljubezniva: »Tiho! tiho! blaga mati
V  sladkim snu počiva i
K* je za hrano sledne stvari
Toljkajn se potila; Ktera stvar hvaležna j* ne bi
Mira pervošila?
Tolsti pust! tvoj trebuh narveč
Nje dobrote vživa, Ne razsajaj nehvaležni!
Zemlja v snu počiva.«                   S-