PLANINSKI VESTNIKHMH^hmhwm^H živce. Pri svojem vsakdanjem delu se bo poskušala izogibati zdaj že kar običajnim razprtijam in nesoglasjem med navezami, ki plezajo istočasno iste smeri po modnih smereh, zato takih smeri po možnosti ne bo plezala. Svoje kliente bi rada spodbudila k ekološkemu mišljenju — da bi odnesli v dolino vse, kar prinesejo v gore. AMAZONKI V SKALAH Obe dekleti sta privrženki novega vodniškega sloga, Abergerjeva pravi o starejši generaciji, da »ne bi nikomur padla krona z glave, če bi se malo umaknit s svojega trona«. S tem kritizira staro prakso poveljevanja, kar je povezano z junaško podobo gorskega vodnika (ki je enako junaška kot je podoba smučarskega učitelja). Dekle iz Pinzgaua se bolj zavzema za lastne izkušnje in avtonomijo gornikov. Če so plezalci-začetniki na lažjem terenu, naj bi se smeli sami orientirati, s čimer bi postali samostojnejši, »Komur vedno prinesejo vrh na pladnju, ne bo mogel nikoli dojeti pravega bistva plezanja,« pravi Abergerjeva, ki je skupaj s svojim očetom v domačem planinskem društvu velika bojevnica proti žičnici na enega od vrhov v bližini njenega doma. Sicer pa je to dekle splezalo že nekatere smeri, s katerimi so se pred tem mučili njeni alpinistični kolegi. Eden od njih je ob taki priložnosti dejal, da bo v svojem planinskem društvu vrnil alpinistično izkaznico. Njen zakonski mož Erwin Aberger, ki je po poklicu uslužbenec avstrijskih železnic, je postal gorski vodnik hkrati s svojo ženo. Vendar bo ostal zvest svojemu poklicu in bo še naprej vozil lokomotivo, le občasno pa bo peljal kliente v gore. Iz virov, ki so nam bili na voljo, smo lahko zvedeli, da se je sredi zime za gorsko vodnico Abergerjevo zanimal Avstrijec Bob Wiegele, lastnik podjetja za smučanje s helikopterjem v Britanski Kolumbiji, ki jo je povabil, da bi to zimo njegove goste učila smučati v Skalnem gorovju. Tirolka Christine Eiter pa namerava v miru dokončati študij in prestati predpisano leto dni poskusnega poučevanja kot učiteljica, šele nato pa se bo posvetila vodenju po 9°rah (Mitteilungen OEAV) ŠTIRIDESET LET GRS NA JUŽNEM TIROLSKEM POVEZAVE Z AVSTRIJO, NE Z ITALIJO PAVLE ŠEGULA Začetki gorskega reševanja na Južnem Tirolskem segajo v časa pred 1. svetovno vojno, ko je bila J. Tirolska še del nekdanje Avstroogrske in se je planinska dejavnost odvijala pod taktirko DuOeAV (Nem-ško-avstrijsko planinsko združenje). Raziskave dr. A. Frolicha iz Gradca kažejo, da je bilo od leta 1902 do 1914 na območju sedanje J. Tirolske 39 postaj, ki se seveda ne morejo primerjati z današnjimi, vendar pa so opravile delo, ki jim ga je nalagala dolžnost. Razpad Avstroogrske je na J. Tirolsko pri-vedel italijansko oblast, ki se je tamkaj obnašala prav tako kot na našem Primorskem: potujčevanje, ukinjanje društev in nacionalnih svoboščin, zaplemba premoženja, Tudi organizirane GRS ni bilo več; zavoljo vojaških potreb se je pojavila šele med letoma 1943 in 1945, v njej pa so delovali tudi nekateri Tirolci. Konec leta 1945 je zavezniška vojaška uprava za Italijo odobrila ustanovitev Juž-notirolskega planinskega združenja (AVS). Z razmahom planinstva se je takoj pojavila tudi potreba po GRS, referat pa je prevzel Ernst Mengln. Za začetek so imeli devet postaj. Praktično je bila ta GRS prva organizirana GRS v Italiji sploh; leta 1951 166 je vodstvo prevzel dr. G Mayer. Prva obdobja zaznamujejo pomanjkanje sredstev, opreme, izšolanih reševalcev in seveda velik idealizem pripadnikov. MLAČNI ODNOSI S CAI Iz zbornika, ki je izšel ob 40-letnioi, je videti, da je to obdobje učenja. Na tečaje so hodili v sosednjo Avstrijo ali pa so prihajali kot vzgojitelji znani reševalci iz Inns-brucka, tako prof. Wastl Mariner, kt je sedaj že dolga leta častni član AVS in tirolske GRS. Stopnje razvoja so zaznamovane z demonstracijskimi vajami, ki se jih je udeleževala javnost in seveda tudi ljudje iz političnega življenja. To jim je odpiralo vrata k priznanju in vire sredstev iz proračuna Južne Tirolske, kar je omogočil zakon iz leta 1956, ki je bil dokaz »politične volje, da zagotovi denarno pomoč GRS«. Znano je, da je bil ustanovni občni zbor I KAR v Boznu leta 1955. s čimer so si južnotirolski gorski reševalci pridobili mednarodno zaslombo in podporo. V I KAR so vse do danes samostojen član, poleg italijanske CNSA, s katerim imajo (po lastni oceni) »neproblematične, vendar mlačne odnose«. Vabila, da se zlijejo v enotno reševalno organizacijo s Corpo riationale soccorso alpino (CNSA) italijanskega pla- Aktivnost južnotirolske GRS v času od 1973 do 1987 Leto 73 " 76 76 77 78 79 BO 81 82 B3 84 35 36 37 Članov 460 490 490 510 540 670 605 645 670 660 660 710 720 720 720 Akcij: 69 73 120 95 145 177 156 142 152 181 189 205 177 261 278 — klasičnih 69 73 116 63 128 153 134 116 124 151 165 178 141 189 201 — ob sodel. helikopterja — — 4 12 17 24 22 26 23 30 24 29 36 72 77 Prizadetih: 112 123 210 155 17+ 239 215 167 194 221 182 211 246 256 283 — iivl B8 106 183 124 146 205 186 143 166 194 156 181 210 226 258 - mrtvi 14 17 27 31 28 34 29 24 23 27 26 30 36 30 25 Vloženo de!o: — ur 6160 6830 6S40 7080 7840 8210 8030 7600 3360 9250 9380 6920 10140 10 760 7620 ninskega združenja