BARBARA VERLIČ-DEKLEVA Odnos med urbanimi središči in podeželjem Pomembno področje v razvoju urbanih struktur je soodvisnost med regionalnimi središči in njihovim zaledjem - podeželjem. To zaledje ni pomembno le kot izvor delovne migracije, ampak kot razvojni vir v procesu prvobitne akumulacije kapitala. Produktivnost primarnega sektorja je zato osnovna predpostavka razvoja regionalnega središča. Začetna soodvisnost, za katero pa sta značilni podrejenost in kasneje odvisnost podeželja, prerašča v celovito strukturo odnosov relativne neodvisnosti zdaj že razvitih lokalnih središč ter stapljanja z urbano-tržno mrežo osrednjega središča. Medsebojna odvisnost podeželja z rastjo mesta se razrašča tudi v področje konfliktnih interesov. Infrastrukturne potrebe goste urbane poselitve so velike, z ekonomsko rastjo se povečuje trg in oboje zahteva znatna vlaganja v transportno komunikacijsko povezavo. Že sama izraba zemljišča, bodisi da gre za obdelovalno zemljo ali naravne kvalitete prostora, postane predmet konfliktnih razmerij. Vsak poseg v lokalno prostorsko zaledje neposredno vpliva na kakovost bivanja prebivalcev, pogosto konfliktnost narašča še posebno v sistemih z egalitaristično zasnovano razvojno ideologijo, zaradi katere se povečujejo pričakovanja lokalnega prebivalstva za izboljšanje življenjskih razmer. Nazorni za dejansko polarizacijo razvoja med urbanim ter podeželskim okoljem v Jugoslaviji so npr. podatki o standardu opremljenosti gospodinjstev, ki relativno dobro izražajo kakovost življenja družine. Dobro opremljena gospodinjstva (vrednost 4 med petimi možnimi) tako npr. najdemo v skoraj enakih razmerjih (62,5% : 64.2% v obeh regijah, urbanih središčih in podeželju. Slabo opremljena gospodinjstva pa so pogosteje na podeželju (9,1% : 22,6%) ali drugače - od titih. ki imajo zelo dobro opremljena gospodinjstva, jih 74% živi v urbanih središčih. 26% na podeželju, med zelo slabo opremljenimi jih je 33.5% v mestih, 66,5% na podeželju. Ob ekspanziji proizvodnih lokacij v širše zaledje mesta ter satelitska naselja se razraščajo nasprotja zaradi ekološke ogroženosti naravnih virov, ki mnogo bolj prizadene lokalno prebivalstvo. Ta odnos Chris Hamnett poimenuje urbani imperializem (1981 : 47), medtem ko podeželje zaznamujejo konzervativnost in omejitve alternativ - ali drugače, težnje blokiranja ekonomskega razvoja. Ker pa z urbaniziranostjo naraščajo tudi vsi drugi življenjski stroški (cene prevoza, poraba energije in uvajanje tehnologije), možnosti za integracijo prebivalcev v dominantni sistem pa so različne, se povečuje tudi socialna segregacija v prostoru glede na njegovo kakovost ter ceno (KŽ 89). Čeprav je to mnogo očitnejše v družbah s tržnim sistemom, pa je zanimivo, da podobne pojave zasledimo tudi v vseh socialističnih državah. Ekološki konflikti bodo zaradi neusmiljenih posegov v naravno okolje pripeljali ne le do roba njegove »naravne zmogljivosti«, ampak ogrozili večji del dejavnosti prebivalcev podeželskih območij (KŽ 89). Segregacijo v zadnjih povzročajo plansko redistributivni posegi, za katerimi delujejo političnoideološke vrednote in manipulacije lokalno-regionalnih oblastnikov. Ekološke vrednote do pred kratkim sploh še ni bilo na programu, ki je manipuliral zgolj s količinami industrijskih proizvodov. Iz navedenih primerov je razumljiva posledica nekompatibilnih razvojnih interesov (in občutka izkoriščenosti nasproti omejevanju ekspanzije), da se lokalna središča začnejo boriti za relativno družbeno in politično samostojnost. Decentralizacija regionalnih enot na številna občinska središča pri nas je dober primer razreševanja te težnje. Kljub temu, daje potekala v imenu ideološke kvazidemo-kratizacije in boljših možnosti za samoupravljanje. Tako lahko ugotavljamo, da je za razvoj in rast urbanih (regionalnih) središč pomembna odločitev o dominantnih gospodarskih dejavnostih in vlaganjih v potrebno infrastrukturo. Dosežena raven ter stopnja rasti za oboje pa sta bistveno odvisni od uspešne vloge središč, da si pridobijo nadzor nad viri svojega zaledja. Gre za relativno razmerje moči in sposobnosti urejanja razvoja v okolju na način, ki uresničuje lastne interese dominantnih skupin (J. Simmie, 1981). Rast regionalnih središč je torej odvisna od stopnje ekonomske in politične kontrole, od kontrole v procesu odločanja ter moči. da se uveljavijo interesi pri uporabi razpoložljivih virov v širšem regionalnem območju. In kakšen je odnos med alokacijo omenjenih urbanih virov ter alokacijo dobrin za prebivalce? Za razmerje med socialno in prostorsko alokacijo virov je značilno njeno pogosto prekrivanje (L. McDowell. 1981 : 115). Tudi pri nas ugotavljamo, da obstaja znatna verjetnost, da si bodo dominantne družbene skupine pridobile uporabo vrednejših ali bolje opremljenih prostorskih enot. Ta trend smo ugotovili za Slovenijo in za Jugoslavijo. To je še posebno očitno v distribuciji kakovosti stanovanj in opremljenosti ter kakovosti prostora. Te učinke producirajo najrazličnejši mehanizmi ne glede na sisteme, saj že prostor sam npr. ni enako kakovosten, moč družbenih skupin pa je različna in spremenljiva. Centralne in marginalne skupine glede na uporabo kakovostnejšega prostora pri nas lahko ločimo po regionalni razsežnosti - kot skupine, ki poseljujejo urbani ali podeželski prostor, ali po vertikalni stratifikacijski razsežnosti, ki jo označuje družbeni status (dohodek, izobrazba, politična moč, stopnja družbene integrirano-sti. panoga zaposlitve itd.). Značilna je težnja po prekrivanju obeh strukturnih elementov, s tem da pride do akumulacije dejavnikov, ki utrjujejo centralni ali marginalni položaj skupin. To verjetno učinkuje na zmanjševanje vertikalne socialne mobilnosti. Polarizacija med mestom ter podeželjem obstaja v prvi vrsti že po izobrazbi poseljenih, saj linearno narašča, ko gre za višjo izobrazbo ter urbana središča, ter v enaki krivulji pada, ko gre za podeželje in nižje izobrazbene skupine. Pri stanovanjskih razmerah je polarizacija skoraj popolna: na podeželju se ukvarjajo s samogradnjo. samopomočjo ter uporabo lastnih virov (45,7%); v mestih gradi družbeni sektor (le 17.2% samogradnje), zato je tudi najemnikov na podeželju šestkrat manj (5%: 30,9%), pogost način bivanja je »pri sorodnikih« (28,9%). Zelo jasna ter statistično pomembna je regionalna polarizacija v stopnji opremljenosti bivalnega okolja. Na podeželju kar 38.4% bivalnega okolja dosega komaj najnižjo stopnjo opremljenosti (v mestih 10,5%). tudi zelo dobro opremljenega okolja je komaj 6,8%, v mestih kar 39,4%. V mestih 3/4 vsega bivalnega okolja dosega dobro ali zelo dobro raven opremljenosti s servisi ter družbeno infrastrukturo. Očitna je tudi regionalno selektivna poselitev socialnih skupin v Jugoslaviji. Največje so razlike v poselitvi prostora najvišje, prve socialne skupine: le 8,9% njenih pripadnikov živi na podeželjVi (v Sloveniji, Hrvaški mnogo višji deleži. KŽ 1986/9), skoraj dvainpolkrat toliko v mestih (21,8%). Gre torej za koncentracijo pomembnejših vodilnih, vodstvenih, političnih ter visoko izobraženih prebivalcev v mestih. V tem pogledu lahko govorimo o profesionalni marginalizaciji podeželja. Razvoj preko policentrizma te razlike omili, vendar jih v začetni fazi ne presega, jih celo ustvari; potencira pa jih monocentrična oblika urbanizacije. Kolektivizacija kmetijstva tako na žalost ni pripomogla k profesionalizaciji te dejavnosti. To je verjetno tudi eden od razlogov, da na podeželju pogrešamo večjo prisotnost srednje starostne kategorije prebivalcev, torej aktivnih, čeprav mladine ne primanjkuje. Enako smo ugotavljali za Slovenijo (KŽ. 1986). Socialno ter regionalno polarizacijo v dostopu do bolje opremljenega bivalnega okolja bi lahko sklenili takole: čim višja je raven opremljenosti okolja, večja je verjetnost, da je to okolje urbano središče ter da v njem žive višje socialne ali izobrazbene skupine prebivalcev. Za preseganje tega stanja je več mehanizmov. V neenake pogoje lahko posega država - bodisi z intervencijo na trgu ali s planskim in redistributiv-nim urejanjem. Na Zahodu so značilni tudi restriktivni (ali spodbujevalni) ukrepi v privatnem sektorju produkcije, najema in nakupa stanovanj, na Vzhodu rcdistribucijski mehanizmi bodisi zemljišč ali družbenih stanovanj. Alokacija storitvenih in družbenih servisov se v večini prekriva z alokacijo stanovanj, oba s stopnjo relativne socialno prostorske segregacije. Takšne razlike v socialnih neenakostih so posledica formalnih ideologij, ki urejajo sisteme alokacijc virov v produkcijo podobnih ali raznovrstnih neenako dostopnih dobrin med socialnimi skupinami v zelo različnih družbenih sistemih (prav tam. 116). Tako npr. v zahodnoevropskih državah in ZDA največje razlike v stanovanjskem standardu in opremljenosti okolja povzročajo tržni mehanizmi, v socialističnih pa sama država z neustreznimi mehanizmi delitve virov kljub egalitaristični ideologiji. To še ne pomeni, da se to dogaja nenamerno. Različne družbene strukture in njihove internalizirane vrednote oblikujejo vzorce družbenega vpliva in moči. ki proizvaja presenetljive podobnosti, vendar tudi razlike v rezultatih odločanja. Pri reševanju problemov strukturnih razlik v dostopu do družbene moči in standarda teh specifičnih razlik ni smiselno zanemarjati, saj uporaba neustrezno prilagojenih strategij (njihovega razreševanja) izniči učinkovitost akcij. t. model - policentrizem Slovenija kot deloma tudi Hrvaška imata že zgodovinsko in kulturno ugodnejšo dediščino tako glede razvitosti infrastrukture kot proizvodnih zmogljivostih. Pri tem ne gre zanemariti kulturnih dejavnikov prilagajanja več generacij na industrijsko urbano življenje. Razpršena poselitev Slovenije in hrvaškega primorja je tudi pripomogla k razvoju manjših urbanih središč ter omogočila postavitev industrijskih obratov tudi na podeželju. Čeprav je nesporna soodvisnost med politično odločitvijo o decentralizaciji in razvojem občinskih lokalnih središč (Petovar. Seferagič. Bežovan. Ver- lič). je prav tako res, da ta ista odločitev ni imela enakega učinka v preostalih predelih Jugoslavije. Kljub temu. da je takšna pravnoformalna odločitev sama po sebi (naselitev vsega birokratskega in političnega aparata za odločanje in vodenje, nekaj infrastrukture ter družbenih servisov) v kraj prinesla vrsto ugodnosti, to še ni nujno pomenilo tudi njegovega nadaljnjega razvoja. Prav tako je v obeh republikah prav ta zgodovinska specifika - zaradi katere je vendarle večji del prebivalcev ostal vezan, če ne že na vas, pa vsaj na manjša mesta — omogočila uspešnejši policentrični razvoj.1 Kljub depopulaciji vasi glede na aktivni delež prebivalcev je rast večjih središč v Sloveniji ustavljena že v 75. letih, bolj pa so se razvila regionalna in občinska središča (Letopis Slovenije 1985-8). V teh danes najdemo tudi relativno ugoden bivalni ter družbeni standard (Verlič. Dekleva, KŽ. 1986). Glede na te značilnosti se v tem okolju srečujemo s pojavom, ki je značilen za razvito Evropo v letih 1970-1980. Mislimo na selektivni urbani eksodus srednjega ter višjega socialnega sloja v manjša naselja blizu mest. S spremenjeno socialno strukturo so prišle tudi nove zahteve po infrastrukturi (komunikacije) ter splošni opremljenosti okolja. S tem ne želim trditi, da imamo v Sloveniji ali Hrvaški že evropski standard, ampak da je to le še en primer za tezo nelinearnega razvoja v fazah urbanizacije. Zgolj posebna zgodovinska-kulturna dediščina je omogočila razvoj podeželja in manjših središč, čeprav bi sicer po zgledu razvoja Evrope v preteklosti takšne procese šele lahko pričakovali nekje v bodočnosti. K temu vzorcu lahko prištejemo tudi že očitne deurbanizacijske migracijske tokove v večjih sredičih ter selektivno poseljevanje urbanih središč z novo populacijo. V bistvu so se manjša naselja industrializirala, obenem pa tradicionalne oblike gospodarstva in načina življenja niso izginile; to dobro ponazarjajo podatki o prostorski distribuciji popoldanskih kmetov, zaposlovanju v družbenem sektorju tudi na podeželju (kar lahko pomeni dvoje: kolektivizacijo kmetijstva ali industrializacijo podeželja: nedvomno gre delež te kategorije tudi na račun dnevnih migracij v bližnja središča) ter prisotnosti razširjene družine. Zaradi tega so manjše potrebe po družbenem standardu v tem prvem obdobju omilile neugodnosti hitre rasti v večjih mestih drugje po svetu ali pri nas na jugu. »Neodvisno od tega. koliko so bila mešana gospodinjstva nepriljubljena v praktičnih predstavah mnogih planerjev, so omogočila kolikor toliko uravnotežen proces urbanizacije, kjer je bila industrializacija praviloma premalo močna, da bi jamčila razvojne perspektive vsem slojem, zajetim z deagrarizacijo. Na robu formalne ekonomije so realizirala »paraekonomsko prakso«, kije za mnoge skupine pomenila tudi izogib radikalni pavperizaciji. V urbani strukturi se na tej podlagi legitimira »paraurbanizacija« (z oblikami črnih gradenj naselij in »divjim« družbenim standardom), ki obstaja kot senca tistega, kar so planerji imenovali urbanizacija« (Rogič. 1986 : 4). Razhajanje med industrializacijo ter s tem novim načinom življenjskih vzorcev ter urbanizacijo je bilo tako zapolnjeno s klasičnimi načini zadovoljevanja potreb zunaj delovnega področja. Ohranili so se socialni stiki in tradicionalni družinski ter sorodstveni življenjski vzorci, medtem ko je v večjih mestih pogosteje prihajalo do 1 V letu 1484 (KZ. 1SU)